Posamezni izvod 1 šiling, mesečna naročnina 4 šilinge. J tisku SKupsS-?XRs J^ker deva ^'^bljana GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE £elnik VIII. Celovec, četrtek 31. december 1953 Štev. 59 f6I£)J To prav gotovo ni prava pot! 10. decembra je sprejela koroška deželna vlada 'načrt novega šolskega zakona in obširno utemeljitev k njem. Teden dni pozneje je načrt in utemeljitev objavil uradni list za Koroško „Karntner Landeszeitung“. Brez dvoma je treba pozdraviti dejstvo, da je deželna vlada predložila načrt novega zakona javnosti v razpravljanje. Veselilo bi nas, če bi lahko z zadovoljstvom sprejeli tudi načrt sam, če bi načrt pomenil resen korak na težki, dolgi poti k dosegi enakopravnosti slovenskega ljudstva na Koroškem. Po vrsti določil, zlasti pa po načelu dvojezičnosti osnovnega in srednjega pouka na ozemlju, kjer žive koroški Slovenci, bi načrt novega zakona lahko vnesel v šolstvo na Koroškem takšen sistem, ki bi odgovarjal stvarnim potrebam in demokratičnim odnosom med dvema narodoma, če ne bi pri določanju ozemlja, za katero naj bi novi zakon veljal, prišlo do uveljavljenja čudnih, nedemokratičnih pojmovanj, ki so Slovencem sovražna in ki so v nasprotju s težnjo našega ljudstva za enakopravnostjo. Število šol, ki jih predvideva uredba o dvojezičnem šolstvu iz 1945. leta, naj bi se namreč po novem zakonu zmanjšalo za celo tretjino. Otroci cele vrste slovenskih vasi, ki doma govore s svojimi starši v domači slovenski govorici, naj bi izgubili možnost in pravico, da obvladajo svoj jezik tudi v pisavi in pravilno. Res povsem nerazumljiv nam je spisek šol, ki naj bi v bodoče bile samo nemške. Do takšne spremembe naj bi prišlo na primer v Sinči vesi, ki je vendar pomembno središče slovenskega zadružništva. Pouk slovenskega jezika bi ukinili na primer, na Brnci, kije. znana vsemu našemu ljudstvu kot eno pomembnih središč aktivnega slovenskega kulturnega udejstvovanja. Ob pravico do slovenskega pouka naj bi bili otroci v Logi vesi, medtem ko njihovi odraslejši bratje dosegajo s slovensko pesmijo sijajne uspehe na raznih pevskih tekmovanjih. Pa Borovlje, Sv. Štefan v Ziljski dolini, Št. Lenart pri Sedmih studencih, Ribnica, Tinje in tako naprej. Ob načrtu novega zakona, ob tako strahovitem zmanjševanju ozemlja, na katerem naj bi se izvajalo dvojezično šolstvo, iščemo brez uspeha kakršnekoli stvarne, objektivne razloge, ki bi narekovali takšne ali podobne ukrepe. Saj se v osmih letih, odkar obstoja današnja uredba, ki jo je takrat avstrijska vlada pred svetom navajala kot najmočnejši dokaz za demokratično reševanje manjšinskih vprašanj v Avstriji, prilike na Koroškem brez dvoma niso mogle toliko spremeniti, da bi bilo treba reducirati edini zakon, ki ščiti interese manjšine, kar na tretjini dvojezičnega ozemlja. Če je prišlo res do kakšnih sprememb, potem predvsem in skoraj izključno v tem, da so preživeli ostanki velenemškega nacionalizma, ki so po vojaški in politični katastrofi svojega nacističnega ,,novega reda" izgubili svoj pogum, spet prišli do sape in spet pričeli oživljati svojo zločinsko nacionalistično dejavnost. Po starih, preizkušenih receptih so pričeli ohrabreni ostanki propadle ideologije z akcijo proti drugi narodni skupini, proti koroškim Slovencem. Sistematično organizirana gonja proti dvojezičnim šolam, brezvestno klevetanje partizanske borbe in poizkusi kompromitiranja protifašistične borbe sploh, ruševine še vedno neobnovljenega spomenika v Velikovcu pa ,,obrambni" odbor gospodov Glantschni-gov, Maierhoferjev, Kaufmannov in Fritzov so brez dvoma samo prvi koraki. In avstrijsko delovno ljudstvo ne sme pozabiti, da si je nacionalistična reakcija že enkrat tako ostrila zobe, da je potem lahko zagrizla v živo meso svojih lastnih delovnih množic! Z velikim zaupanjem in veseljem smo spremljali vsak korak avstrijskih demokratičnih množic, ki nam je pričal, da one ne žele obnavljanja sistema, ki je pahnil ves svet v eno najtežjih katastrof v vsej zgodovini. Prepričani smo, da bo odpor demokratične Avstrije proti silam preteklosti v bodoče še močnejši in zato še manj razumemo, zakaj se je koroška deželna vlada odločila, da vprav v vprašanju položaja koroških Slovencev pristane na take koncesije. Kakršno koli popuščanje pred izsiljevalskimi poizkusi reakcionarne gospode, ki je z načrtnim delom mobilizirala gotove nacionalistične kroge za akcije proti dvo- jezičnim šolam, bi samo okrepilo pogum nacistov in drugih šovinistov in sprožilo nove akcije z večjim in širšim akcijskim programom. Zgodovina najbližjih let pa nam je pokazala, kam vodi politika takšnega kapitu-lantstva. Kakor se koroški Slovenci ne moremo strinjati s tendenco radikalnega omejevanja naših nacionalnih pravic, kar dejansko predstavlja poizkus likvidacije dvojezičnega pouka na tretjini vseh dvojezičnih šol, tako se ne moremo strinjati tudi z utemeljitvijo načrta novega zakona, ki jo je sprejela deželna vlada. Ne vemo sicer, ali naj bi bila to samo običajna utemeljitev nekega zakonskega predloga ali pa temeljitejša analiza slovenskega vprašanja sploh. V prvem primeru se nam dozdeva utemeljitev nekaj preširoka, saj obsega, oziroma nakazuje kup problemov, ki z ureditvijo dvojezičnega pouka na Koroškem niso v Sovražniki socialistične Jugoslavije ne vzdržujejo Tednika-Kronike le zaradi hinavskega pobožnjaštva, s katerim skušajo emigranti in domači izkoreninjenci pri tem listu prikrivati svoje razdiralno pro-tinarodno rovarjenje, marveč zlasti še zaradi tega, ker je ta list najuslužnejši pomagač pri širjenju protijugoslovanskih klevet in obrekovanj. Morda pri Tedniku-Kroniki niso pravočasno dobili navodil, kako naj z novimi lažmi! še ob koncu leta opsujejo Jugoslavijo. Zato so enostavno posegli v lanski arhiv in ponovili svoj licemerni krik in vik ob dejstvu, da v Jugoslaviji 25. december ni dela prost dan. Da 25. december tudi v Avstriji ni dela prost dan za desettisoče in stotisoče, ki so zaposleni v železniškem, tramvajskem, avtobusnem in drugem prometu, pri policiji in žandarmeriji, pri pošti, telegrafu in telefonu, v bolnicah in sanatorijih, v hotelih, gostilnah, kavarnah iim barih, pri radiu, v gledališčih in kinopodjetjih, v elektrarnah in drugih obratih, o tem pri Tedniku-Kroniki raje molčijo. Nad tem niso »pretreseni«. To ie za pobožne gospode menda kar v redu. Tudi marsikaj drugega skrbno zamolčijo, da bi laže v kalnem ribarili. Zakaj ne povedo, da je v Jugoslaviji cerkev ločena od države kot v vseh modernih zapad-nfh državah. Da je vera privatna stvar vsakega državljana. Da se vsak vernik nemoteno lahko udeležuje verskih obredov tudi v dneh, ki jih država ne praznuje. Pri Tedniku-Kroniki menijo, da so bralci nevedni in neumni in da ne znajo sam! razsojati. Kljub načrtnemu molku gospodov pa bralci le vedo, da je v Jugoslaviji nad 30 različnih verskih skupnosti in dokaj velik odstotek ateistov. Po ustavi in zakonu v pravnem položaju verskih skupnosti veljajo za vse iste pravice in nikakšni posebno tesni zvezi. V drugem primeru pa smo prepričani, da bi bila potem utemeljitev mnogo preveč površna, premalo utemeljena in zlasti ne dovolj objektivna. Ne mislimo se spuščati tokrat v obširno polemiko z njo, opozorili bi le na nekaj misli iz nje, ki so po našem za nas in za avstrijsko demokratično javnost nesprejemljive. Predvsem teorija o prirodnem procesu asimilacije koroških Slovencev, oziroma Slovencev sploh. Brez dvoma so pri procesu germanizacije posameznih koroških Slovencev obstojali in še obstojajo neki objektivni pogoji, Neenakomernost v družbenem razvoju, pripadnost nemški državni tvorbi skozi stoletja (ki je prav gotovo ni paralizirala enoletna okupacija jugoslovanskih čet) in podobno. Nepravično pa bi bilo, če bi iskali v teh objektivnih pogojih edini, ali pa vsaj glavni element, ki je (Nadaljevanje na 4. strani) dolžnosti. Nobena vera ni privilegirana, vse so enakopravne. Največ pripadnikov ima pravoslavna verska skupnost, katoliška je šele druga po velikosti. Kako bi iz-gledalo, če bi vse različne verske skupnosti v Jugoslaviji zahtevale od države javno praznovanje vseh svojih verskih praznikov? Poleg 52 nedelj bi bilo potrebnih skupno še 138 praznikov v letu! Kdaj bi oa bili sploh delovni dnevi? Menda ni treba posebej naglašati, da bi bila to popolnoma nemogoča ureditev. To razumejo vse verske skupnosti in tudi večji del katoličanov v Jugoslaviji — le Muri in Tischler tega nočeta doumeti, ker bi jima sicer zmanjkalo snovi za strupeno napadanje Jugoslavije. V ostalem pa se pri Tedniku-Kroniki tudi tokrat delajo mnogo bolj svete kot so v resnici. Smola je le v tem, da pozabljajo biti dosledni. Kako bi sicer mogli svojo zlagano presenečenje in hlinjeno pretresenost, ki jo razkazujejo na zunanjih straneh zadnje številke, tako temeljito osmešiti s svojo lastno ugotovitvijo na 5. strani iste številke, kjer vendar sami brez zgražanja pišejo, da »v prvih 300 letih krščanstva nobenemu ni prišlo na misel obhajati Božič kot praznik«. Zakaj ne obsodijo tega 300-letnega krščanstva, ki ni poznalo Božiča? Zato, ker jim v resnici ne gre za Božič z njegovo krščansko vsebino. Saj so celo sami zapisali: »Mi ne bi čutili božično, če bi ta praznik za nas obstojal samo v udeležbi maše in v pogledu na jaslice«. Res, za farizeje sta maša in jaslice postranska stvar, kar pa jih seve ne ovira, da pred javnostjo pobožno zavijajo oči in mečejo kamenje — na druge. Tudi njihov hrup okoli Božiča jim je samo zunanja pretveza za sovražno gonjo proti Jugoslaviji. To je pa tudi njihov edini opravek, pri katerem so vztrajni in dosledni. In tudi morajo biti. Za to so ja plačani. OBVESTILO V soboto, dne 9. januarja 1954, bo ob 9. uri predpoldne v dvorani 1 Delavske zbornice v Celovcu občni zbor Demokratične fronte delovnega ljudstva Izvršni odbor Demokratične fronte delovnega ljudstva Samo pretveza za gonjo proti Jugoslaviji Konferenca zunanjih ministrov preložena Minulo sobeto je sovjetska vlada odgovorila na zapadni predlog o sklicanju konference štirih zunanjih ministrov v Berlinu. V tozadevni noti je izražen pristanek na konferenco, le da naj ne prične že 4. januarja 1954, kakor so predlagale zapadne velesile, marveč šele 25. januarja ali pozneje. ‘ Zapadne velesile so k sovjetski zahteva zavzele pozitivno stališče. V Berlinu zapadni zastopniki že pripravljajo konferenco, sestali se bodo pa tudi še vsi štirje visoki komisarji, da proučijo, v katerem poslopju in v katerem sektorju Berlina naj bi bila konferenca. Prezident francoske republike končno izvoljen Po francoski ustavi volita prezidenta republike oba domova francoskega parlamenta. Ker je dosedanjemu prezidentu Vincentu Auriolu potekel rok, je b i določen za izvolitev novega prezidenta 17. december t. 1. Vincent Auriol se je branil ponovne kandidirati, zato so posamezne stranke imenovale nove svoje kandidate. Francoske prezidentske volitve so se tokrat odvijale zelo težavno in dolgotrajno. Celi trinajst volilnih postopkov je bilo potrebnih, preden ie dobil potrebno absolutno večino sedanji novi novi prezident Rene Coty. Za prvi volilni postopek ie bilo postavljenih osem kandidatov, od katerih seve nobeden ni mogel doseči absolutne večine. Že v drugem volilnem postopku so štirje odstopili* in napeded sta o~tala le še sedanj’ ministrski predsednik Laniel ter socialistični kandidat Naegelen. Za njiju ie bilo potrebna cela vrsta volilnih postopkov a vseskozi povsem brez uspeha, ker je vedno bilo nekoliko glasov rudi za osebe, ki nit’ niso oficielno kandidirale. Končno je odstopil od kandidature tudi Laniel, le socialisti so vztrajno držali svojega kandidata, ki so mu nazadnje meščanske stranke postavile nasproti Rene Cotyja. Le-ta je končno, v trinajstem volilnem postopku v sredo, 23. decembra, torej po celem tednu prezidentskih volitev, tudi dosegel potrebno absolutno večino in je bil izvoljen za novega prezidenta francoske republike s 477 glasovi proti 328 glasovom, ki so bili oddani za socialista Naegelena, in 44 neveljavnim glasovom. Novi francoski prezident je 71 let star in je bil minister že v nekaterih povojnih francoskih vladah. Imaio ga za strokovnjaka za ustavna vprašanja. V četrtek prejšnjega tedna mu je bil prirejen svečan sprejem v Parizu, medtem ko bo uradno prevzel svoje prezidentske dolžnost šele 17. januarja prihodnjega leta. Berija usmrčen Pod predsedstvom maršala Konjeva je bila v Moskvi v dneh od 18. do 23. decembra tajna obravnava vrhovnega sovjetskega sodišča, na kateri so bili na smrt obsojeni bivši notranji minister in šef NKVD-ja Lavrentij Berija ter z njim vred še šest drugih nekdaj visokih sovjetskih funkcionarjev. Usmrtitev je bila izvršena v sredo minulega tedna takoj po obsodbi, ne da bi obsojenci imeli možnosti priziva. Sodijo, da pomeni likvidacija Berije nekako zmago sovjetske visoke generali-tete nad sistemom tajne policije, med katerima že od nekdaj ni bilo soglasja. \ Številne so bile žrtve korejske vojne .JDHadi *>©d” v tretje n letniku V novi, tretji letnik je stopil list za koroško mladino »Mladi rod« v povsem novi obliki. Izdajatelji — konzorcij koroških učiteljev — se razveseljivo trudijo, da bi nudili šolski mladini čim več in čim boljšega čtiva. Saj so doslej izšle za šolsko leto 1953/54 že kar tri dvojne številke, ki se tako po vsebini in zlasti po zunanii opremi znatno razlikujejo od prejšnjih dveh letnikov. Umetniške vinjeti, k’ jih je za prvotni ovitek izdelal akademski slikar France Mihelič in ki so skozi dve leti navduševale mlade in stare bralce »Mladega rodu«, je pri prvi številki sedanjega letnika zamenjal posrečen motiv iz narodne pesmi, medtem ko krasi drugo številko Otok ob Vrbskem jezeru in zadnjo številko Marko Pernhartova slika Stari grad — Alt Fin-kenstein. Morda bo vedno nova in zanimivo opisana slika marsikaj doprinesla k spoznavanju šolske mladine z lepotami in zanimivostmi naše prelepe koroške zemlje. Vsebinsko je »Mladi rod« nedvomno znatno napredoval; izgleda, kakor da bi si posamezne številke med seboj napovedale tekmovanje: ena od druge je lepša in bogatejsia po opremi, zanimivejša in boljša po vsebini. Dejansko je postal »Mladi rod« zvesti sopotnik koroške šolske mladine, saj jo spremlia od takrat, ko gre prvikrat v šolo, pa tja skozi vse šolsko leto; slikovito ji prikazuje tako leoote bližnjega in širšega domačega kraia, kakor tudi zanimive značilnosti letnih časov; pripoveduje ii iz bogatega narodnega gradiva, iz starih in novih časov; uči jo obnašanja doma, v soli, na cesti; spoznava velibimi in slovitimi osebnostmi ter nrhovimi neminljivimi stvaritvami; končno pa ji je most, preko katerega navezuje med seboi prijateliske vezi brez ozira na narodnost in iezik. Če^ ie prva številka posvečena jesenske-mu času ter predstavlja mladini njenega velikega pniatelia in oisatelja edinstvene mladinske zbirke »Solzice« Prežihovega Voranca, se v drugi številki veselimo prihoda zasnežene zime in opazujemo živali, kako se pripravljajo za zimsko spanje; če se v druži številki spomnmo našega pi-satelia-velikana Ivana Cankarja, potem v tretji, številki srečujemo domačega koroškega umetnika, slikarja Marka Pernharta. Dolea, razveseliivo obširna je vrsta zanimivih n poučnih spisov o živalih, o obrti in industriji, o navadah in običajih, o krajih in ljudeh, bogat je zaklad izbranih in liubkih ilustracij, namenjenih zlasti mlademu bralcu. In poleg že doslej priljubljene rubrike »Mladina piše« še na novo uvedeni »Pogovori« z zaključnim slovensko-nemškim slovarčkom, kar nedvomno' zelo dviga zanimanje pri otrocih obeh jezikov. »Mlad: rod«, kakor se nam ie predstavil s prvimi številkami tretjega letnika, vsekakor zasluzi, da mu bodo na stežaj odprta vrata v sleherno šolo dvojezičnega ožemiia, hkrati pa nam je porok, da bo zlasti med solsko mladino našel vedno več prijateljev in tudi sotrudmkov. Zaključno poročilo o žrtvah korejske vojne kaže, da je bilo ubitih, ranjenih in pogrešanih na obeh straneh nad tri milijone. Poročilo temelji na uradnih podatkih in virih Združenih narodov, ni pa še dokončno. Gre še za usodo več tisoč pogrešanih, ki so morda tudi padli. Uradne številke kažejo, da so znašale žrtve VIII. ameriške armade 1,456.009; vštete pa so tudi žrtve Južne Koreje, ki jih je bilo 1,312.836. Združene države Amerike so torej imele na Koreji samo 144.173 žrtev, kar je v primerjavi z Južno Korejo prava malenkost. Ostalih 15 Dunajski urad za statistiko je zbral podatke o umrljivosti in vzrokih umiranja na Dunaju. Na prvi pogled umrljivost v zadnjih desetletjih ni kaj prida nazadovala. V letih 1950 do 1952 je bilo na tisoč prebivalcev Dunaja letno 14,2 smrtnih primerov, v letih 1909'do 1911 pa 16,7. Če pa bi bila starostna sestava prebivalstva taka, kakor je bila pred 40. leti, bi bilo v letih 1950 do 1952 na tisoč prebivalcev samo 6,9 v letih 1909 do 1911, pa povprečno 16,7 smrtnih primerov. Ker se je življenje ljudi v zadnjih 40 letih podaljšalo, se je spremenila tudi starostna sestava umrlih. To nam pokaže tudi naraščanje umrljivosti za boleznimi, ki zahtevajo največ žrtev med starimi ljudmi, namreč z rakom, krvavitvijo- v možgani in srčnimi boleznimi. Naraščanje znaša od 13,3 do 13,30, od 7,6 na 20,7 in od 3,9 na 14,1%. Natančne raziskave so pokazale, da je vzrok števila smrtnih primerov kot posledica raka naraščanje povprečne starosti prebivalstva. Tuberkuloza je pobrala na Dunaju v le- zavezniških držav pa je imelo 17.260 žrtev. Korejska vojna je trajala tri leta. Severna Koreja s Kitajsko pa je imela 1,420.000 ubitih in ranjenih ter 120.000 pogrešanih, skupaj 1,540.000. 2e v aprilu pa so iz Pentagona poročali, da je imela Severna Koreja s Kitajsko 1,876.000 žrtev. To v zavezniškem štabu sestavljeno poročilo je torej dokaj površno. Sicer pa zavezniki tudi števila svojih žrtev še ne morejo dognati. Ameriški vojaški viri poročajo, da je med pogrešanimi še zmeraj 7955 ameriških vojakov, o katerih ne vedo, ali so živi ali mrtvi. Ameriško mi- tih 1930 do 1952 med 50 do 70 let starimi ljudmi 8,04% manj žrtev, kakor v letih 1909 do 1911, med 40 do 50 let starimi 90,2%, med 30 do 40 let stariimi 91,3, med 20 do 30 let starimi 91,5, med 15 do 20 let starimi 96, med 5 do 15 let starimi 97, dojenčki pa celo 98,4% manj. Tuberkuloza je torej na Dunaju, zadnja leta zelo popustila, kar je pač treba pripisati boljšim življenjskim pogojem in napredku medicinske znanosti. Žalostno pa je poglavje o smrtnih nesrečah, samomorih, umorih in ubojih. V letih 1950 do 1952 je bilo na Dunaju smrtnih primerov na leto povprečno 25.024 in od teh je odpadlo 1517 na nasilno smrt. Nesreče, samomori in zločini zahtevajo torej na Dunaju več žrtev, kakor tuberkuloza, in sicer za celo tretjino. Med umrlimi moškimi v starosti od 15 do 20 let jih je umrlo nasilne smrti 57,9%. To pomeni, da je znašal delež v tej starosti za boleznimi umrlih 42,1 % proti 83,7% v letih 1909 do 1911. nistrstvo za narodno obrambo je nedav-no objavilo, da bodo ti pogrešani vojaki najbrž razglašeni za mrtve. Turčija je poslala na Korejo 5000 vojakov, pozneje pa se je število njenih vo-jakov dvignilo na 29.988. Največ žrtev je imela kot rečeno Južna Koreja. Zaključni pregled kaže, da so bili ubiti 414.004 njeni vojaki, ranjenih 428.568, pogrešanih pa 459.428. Po zaključnem poročilu so imele ZDA 25.604 ubitih, 105.961 ranjenih, 7955 pogrešanih in 4631 ujetih in vrnjenih. Anglija je imela samo 710 ubitih, 2700 ranjenih, 1263 pogrešanih in 766 ujetih, Kanada 2919 ubitih, 1072 ranjenih, 21 pogrešanih in 12 ujetih, Turčija 717 ubitih, 2246 ranjenih, 176 pogrešanih in 219 ujetih, Avstralija 291 ubitih, 1240 ranjenih, 39 pogrešanih in 11 ujetih, Francija 288 ubitih, 818 ranjenih, 18 pogrešanih in 11 ujetih, Grčija 169 mrtvih, 563 ranjenih, 2 pogrešana in 1 ujet, Etiopija pa 120 ubitih in 536 ranjenih. Razen naštetih držav so poslale na Korejo nekaj vojakov še Siam, Kolumbija, Belgija, Luxemburška, Filipini, Holandska, Nova Zelandija in Južna Afrika. GOSPODARSKI DROBIŽ Znatno znižane cene v Jugoslaviji V zadnjih mesecih so cene v Jugoslaviji znatno znižali. Cene tkaninam so znižane za 23% in sicer bombažnim tkaninam za 26%, tkaninam iz mikane volne za 15%, tkaninam iz česane volne za 15%, tkaninam 'z umetne svile za 35%, tkaninam iz naravne svile za 20%, bombažni konfekciji za 20%, volneni konfekciji za 15%, nogavicam za 35%, bombažni trikotaži za 18%, volneni trikotaži za 15%, svileni trikotaži za 15%, bombažnemu sukancu za 20% in pletilni volni za 15%. Znižane so tudi cene raznega kolonialnega blaga, kakor kavi, rižu, popru, limonam, rozinam itd. Cene toaletnega mila so v Beogradu znižali povprečno za 70 dinarjev pri komadu. Meso ie bilo že po-nrej razmeroma poceni. Neko podjetje v Beogradu ie nedavno znižalo prodajne cene svimskemu mesu od 250 na 180 dinarjev za kg, jagnjetini cd 160 na 140, oziroma 120, govejemu mesu od 170 na 160 dinariev xa kg. Slanino prodaia pod-jet'e za 330 dinarjev. Računajo, da bo podjetje v kratkem znižalo cene klobasam, salami, paštetam in drugim suhim mesnim izdelkom povprečno za 20 dinarjev pri kilogramu. Nadalje pripravljajo znižanje cen čokoladi in bonbonom. Pomoč Avstriji preneha junija 1954 Vodia ameriškega urada za inozemske operacije (FOA) Stassen je izjavil, da bodo v novem fiskalnem letu, ki se bo pričelo junija, samo še Berlin, Španijo, Grčijo, Turčijo in Francijo podpirali v okviru gospodarskega pomožnega programa. Srečno in uspehov polno novo leto vsem naročnikom in bralcem, sotrudnikom in prijateljem Slovenskega vestnika! Uredništvo in uprava Umrljivost in vzroki umiranja na Dunaju BIRMA Že leta 1612 je Angleška vzhodnoindij-ska družba postavila svoje agente in trgovinska oporišča v Birmi — severozapad-nem delu indijskega polotoka, ki obsega nekaj čez 600.000 km2. Od leta 1824 naprej je ta družba zasedla razna pristanišča, in leta 1923 ustanovila provinco Birmo. Birma je bila od 1937 leta naprej ločena od Indije. Med drugo svetovno voj-no, t. j. od leta 1942—1945 je bila tudi ta dežela zasedena od Japoncev. Končno so si Birmanci 1947 izvojevali samostojnost. Prebivalci dežele — 16,8 milijonov — so Birmanci, ki kažejo poleg mongolske osnove mnogo sorodnih potez z Indijci. Uradni jezik je birmanščina, vendar je raba angleščine dovoljena, saj je tudi ustava podana v obeh jezikih. Birma je skrajno nerazvita dežela. Vzrok temu je v prvi vrsti kolonialna podrejenost. Rudnike in tovarne lahko preštejemo na prste. Da bi se gospodarsko stanje popravilo, je birmanska skupščina sprejela osemletni načrt industrializacije in elektrifikacije. Glavni pridelek te dežele je riž, saj je Birma prvi izvoznik riža na svetu. Spodnji dolini rek Iravadi in Saluen sta tako rekoč eno samo riževo polje. Riž tvori skoraj polovico vredno- sti izvoza. V glavnem ga izvažajo v Indijo, kjer je domačega riža kljub močnemu pridelku premalo. Važni za Birmo so dalje petrolejski vrelci, ki zalagajo tudi pred vsem Indijo, ter lesna industrija (teak — izgovori tik — in drugi plemeniti les). Dežela v glavnem uvaža tekstil, pijače, stroje in vozila. Birmanski parlament je v zaostale srednjeveške odnose posegel 8. oktobra t. 1., ko je izglasoval zakon o agrarni reformi. Zemljo bodo dobili kmetje, ki jo do sedaj niso imeli. S posebnim zakonom pa bodo še določili, kakšno odškodnino bodo zato prejeli veleposestniki. Delavcev je v vsej deželi le okoli 50.000. Zato ni čudo, če so se delavske organizacije začele pojavljati šele 1920 leta in če se je šele 1936 leta delavsko gibanje razpredlo po vsej deželi. »Vsebirmanski socialistični sindikat« ima danes 17.000 članov, sindikalne organizacije, ki so pod vplivom informbirojevcev pa imajo pet tisoč članov. — Socialistični sindikati so vključeni v Antifašistično ligo, ki jo vodijo socialisti. Delavsko gibanje pod vodstvom socialistov je zelo močno in vpliva na vse družbeno in politično življenje Birme. Družbeni odnosi v današnji Birmi so precej raznovrstni, deloma so tu že odnosi, ki so značilni za razviti kapitalizem, deloma pa takšni kot so bili pri nas v začetku 19. stoletja ali prej. Borbe v Birmi so trajale zelo dolgo, saj izgleda, kot da ne bi nikoli nehale. Najprej so se borili proti Angležem, nato proti Japoncem, sedaj pa imajo opravka z notranjo borbo proti nazadnjaškim upornim plemenom in kominformistom. Posebna nadloga za Birmo pa so vojaki premaganega Čangkajška — predstavnika kitajske buržoazije, ki se je po porazu zatekel na otok Formozo, nekaj vojaščine pa pustil v Birmi. Vojna proti tem kuo-mintanškim četam, ki napadajo in ropajo slabo zaščiteno Birmansko ljudstvo, je v toliko težja, ker so kuomintanški napadalci, ki jim poveljuje in jih oskrbuje Čangkajšek :z Formoze, moderno opremljeni z ameriškim orožjem. Pred nedavnim je Generalna skupščina^ Organizacije združenih narodov enodusno obsodila Čangkajškovo napadalnost v Birmi. Organizacija združenih narodov je te čete tudi pozvala, naj takoj polože orožje ali pa naj odidejo iz Birme. Vsem svojim odjemalcem in prijateljem dobre knjige želi srečno in uspehov polno novo leto NAŠA KNJIGA CELOVEC, Gasometergasse 10 Izbor odlomkov iz knjige VLADIMIR DEDIJER: JOSIP BROZ TITO 19. nadaljevanje EN DAN S TITOM Tito med letom veliko potuje. Vsako leto obišče eno izmed republik, se udeleži proslav kongresa sindikatov ali kongresa borcev ali obletnice vstaje. Prav tako obišče velika javna dela, zadružne kmetije, ladjedelnice in tako dalje. Po navadi pride nepričakovano, ostane dve ali tri ure in se razgovarja z mnogimi ljudmi. Pri teh razgovorih Tito veliko izve o položaju v državi in o čustvih ljudi. Po vojni sem velikokrat potoval s Titom po vsej deželi. Oktobra leta 1951 sem bil z njim v Užicu, Čačku in Kraljevu, kjer so se leta 1941 bili krvavi boji z Nemci. Prišli smo z avtom in srečali pred Užicem skupino, ki je štela več kakor pet sto nekdanjih partizanov, ki so se zbrali tukaj, da bi proslavili deseto obletnico dne, ko je bilo njihovo rojstno mestO' osvobojeno Nemcev. Zakurili so ognje na hribu pred mestom in pekli na ražnju jagnjeta. Stari partizani so odpeljali Tita tja, posedli okrog ognja, večerjali in prepevali stare partizanske pesmi. Na stotine kmetov je prišlo iz sosednih vasi. Po večerji so se pričeli pogovarjati. Star partizan se je pritožil Titu zoper novi zakon o kategorizaciji uradništva: »Pridružil sem se vojski med vojno, ko sem bil komaj osemnajstleten deček. Med vojno mi ni bilo mogoče obiskovati univerzo. Po vojni sem moral delati v ljudskem odboru, kjer smo imeli toliko dela, da sem preživel šestnajst ur na dan v svojem uradu in nisem utegnil na univerzo, in zdaj bom dobil manj plače kakor tisti, ki se sploh niso borili, temveč so mirno hodili v šolo.« Drug star partizan je bil istega mnenja ter je prosil, naj bi to odredbo ponovno proučili. Pogovor se je zavlekel pozno v noč. Tito je pojasnil, da so tisti, ki so odgovorni za odredbo, pač mislili, naj vsako službo opravljajo izobraženi ljudje, in bo to podžgalo ljudi, da bodo povečali svoje znanje, vendar so napravili na- TITO Z IZSELJENIŠKIM ZBOROM .TAMBURICA" V ZAGREBU POLETI 1952 pako, ker niso mislili na nekdanje partizane, ki so obesili šolo na klin, da so se udeležili vojne. Ko se je Tito vrnil v Beograd, je proučil osnutek tega zakona in zahteval, naj ga popravijo na način, ki bo omogočal nekdanjim partizanom, da povzamejo študij. Naslednje jutro je Tito govoril v Užicu. Tam se je z vsega področja zbralo velikansko število kmetov, ki so prisostvovali užiškemu zborovanju. Tito je govoril kakih štirideset minut. Svojega govora ni pripravil vnaprej. To stori le redkokdaj, toda na predvečer navadno koraka eno uro ali dve gori in doli in v širokih obrisih razmišlja o tistem, kar hoče povedati, in kako mu je izraziti misli. Tako dela celo tedaj, kadar pripravlja posebno pomemben govor, kakršen je bil tisti, ki ga je imel aprila leta 1952 v jugoslovanskem parlamentu o Trstu in ki je razvnel celo Jugoslavijo. Pri svojih govorih se Tito navadno trudi vzpostaviti stik s poslušalci, opazuje, kako reagirajo, in temu primerno včasih dlje govori o svoji temi. Zato so govori, ki jih govori Tito neposredno ljudem, veliko boljši od tistih, ki jih prenašajo po radiu. Tam se zgodi, da se včasih obotavlja in se zdi manj prepričljiv kakor tedaj, kadar govori ljudem. Med voino in zlasti po vojni se je Tito razvil v zelo dobrega govornika. V začetku vojne so bili njegovi govori nekam suhoparni, s težavo je našel pravo besedo, toda čim več je govoril, tem bolj se je izpopolnjeval. Danes imajo med voddnimi osebnostmi v Jugoslaviji Tita za najboljšega govornika na velikih zborovanjih, čeprav so Jugoslovani nasploh slabi govorniki. Med vojno je edino Ivo-Lola Ribar, član Vrhovnega glavnega štaba, ki je bil ubit proti konču jeta 1943, veljal za boljšega govornika, kadar je šlo za te vrste govorov. Na Zahodu, kjer imajo državniki navadno posebne svetovalce in tajnike, ki jim sestavljajo govore, bi se ljudem Titova metoda, kako pripravljati govore, najbrž zdela nenavadna, toda vsaka dežela ima svoje običaje. Kar zadeva poročila na partijskih kongresih ali v parlamentu, jih piše Tito vse lastnoročno. Razne ustanove mu priskrbijo podatke, ki jih po svoji najboljši uvidevnosti uporabi pri svojem pisanju. To vzame Titu veliko časa. Tako je Tito svoje poročilo za peti kongres KPJ, ki je bil julija 1948, pripravljal več tednov in ga sestavljal vsaj šest ali sedem ur na dan. Kaj ukrenejo, da zaščitijo Tita, kadar potuje po Tugoslaviji, kadar je namenien na konference in zborovanja? Kremelj bi bil nadvse vesel, ko bi bil Tito ubit; poslušati je treba samo, kako govori moskovski radio o Titu in kako poziva liudstvo, naj ga ubije. Poleti leta 1952 so poslali trojico teroristov iz Bolgarije. Ta troiica je ubila nekega podpolkovnika, ki je imel red Narodnega heroja. Rusi imajo veliko možnosti, kako pretihotapiti teroriste čez jugoslovansko mejo, ki šteje na satelitski strani več kakor 1250 milj. Tudi Donava teče skozi Jugoslavijo in ruski, madžarski in romunski parniki morejo zlahka pripeljati v deželo skupino teroristov. Ne glede na to stalno nevarnost ne store nobenih izrednih varnostnih ukrepov, da bi zaščitili Tita, kadar gre na zborovanje. Ukrepi so približno podobni tistim, s kakršnimi zaščitiio predsednika Trumana, kadar pride v New York, da bi pozdravil Združene narode. Teh ukreoov ni mogoče primerjati s tistimi, s katerimi ščitijo Stalina. Predvsem Stah'n zelo mak* potuje po Sovjetski zvezi, razen kadar gre na počitnice. Vsakdo more v Beogradu mimo Titovega doma, Stalin pa ima svojo posebno ulico, tako imenovano »Vladno cesto«, ki drži k njegovi vili. Posluževati se ie smejo1 samo zelo visoki sovjetski funkcionarji, ako imajo posebne dovolilnice za to. Tito ugodi mnogim tujcem, ki ga prosijo za razgovor. To so v prvi vrsti tuji poslaniki, nato predstavniki socialističnih in delavskih strank in sindikatov, predstavniki Združenih narodov, predstavniki raznih verskih organizacij, quakerji in kajpada novinarji. To dela Tito že od leta 1945 dalje, od dne, ko je bila ..končana vojna. ..Nekateri ljudje v Jugoslaviji so bili mnenja, da bi Tito ne smel puščati k sebi toliko tujcev, toda on se ni strinjal s tem. Predvsem ni hotel delati nobenih razlik. Tito je tudi mnenja, da sliši med temi razgovori mnogo reči in izve za mnenje ljudi, ki pridejo z vseh stran: sveta. Sestanki med Titom in angleškimi laburističnimi poslanci Morganom Philipsom, Hartleyem Shawcrossom in pozneje z Aneuri-nom Bevanom in njegovo ženo Jennv Lee, so bili posebno zanimivi. Ko> je bila v Beogradu uradna delegacija laburistične stranke, je nekega popoldneva obiskala Tita in ostala pri njem cele tri ure. Razpravljali so o problemih Jugoslavije, kakršni so problemi delavskih svetov in kmetijskih zadrug, in nato o izkušnjah članov laburistične stranke. K01 je bilo razgovora konec, so bili angleški gostje povabljeni na večerjo m so ostali do polnoči. Bevan je obiskal Tita na Brionih, otoku na Jadranu, kjer Tito navadno prebije dva ali tri tedne v neki vili. Be-vana so zlasti zanimali vzroki razdora med ZSSR in Jugoslavijo in oblike, ki jih je ta spor zavzel v ruskih metodah pritiska. Tito in drugi Tugoslovani so mu nadrobno razložili svoje mišljenje glede na to zadevo. Ob tistem času je sovietskia propaganda napadla Bevana z enakimi besedami, ki jih rabi, kadar napada Tita. Bil sem navzoč pri razgovorih med Titom in Bevanom in sem ju opozoril na te napade. Tito se je posmeial in rekel Bevanu: »Vidite, Stalin sovraži vsako socialistično gibanje v svetu, ki mu noče biti podložno.« Tito je dal Bevanu nadrobne informacije o obsegu vojaških priprav ZSSR in sovjetskih satelitov zoner Jugoslavijo, prav tako kakor o ukrepih, ki iih je storila Jugoslavija, da bi zavarovala svoje meje. Bevan se je strinjal s Titom, toda dejal ie, da bi bilo treba paziti, da bi ti ukrepi ne znižali življenjskega standarda v Jugoslaviji, ker bi tudi to moglo spodkopati obrambno moč Jugoslavije. Tito se po navadi pogovarja s svojimi angleško govorečimi obiskovalci po tolmaču. Čeprav razume malone vsako besedo, mu govorjen je še zmerom povzroča težave. Začel se je že učiti angleški in se uči mesec ali dva, a nato preneha in nadaljuje po šestih mesecih. Tito je v angleščini že precej napredoval in tolmači morajo zelo paziti, kadar prevajajo Titu, zakaj, ako skrajšajo kakšno misel ali ji dado drugačen poudarek, jim Tito nemudoma seže v besedo in popravi. Poleg svojega materinskega srbohrvaškega jezika govori Tito več drugih slovanskih Jezikov: ruski, češki, slovenski. Dobro govori nemški (z dunajskim naglasom), razume in bere francoski in italijanski. Tito go- vori tudi kirgiški, česar se je naučil med prvo svetovno vojno, ko je bil vojni ujetnik v Rusiji. Ko se opoldne njegovi gostje poslovijo, sede Tito h kosilu. Po jugoslovanski navadi je kosilo glavni dnevni obrok in ga Tito navadno užije s svojimi prijatelji. Tudi njegov tajnik je večidel časa navzoč. Po kosilu se Tito vrne v svojo sobo. Nato po navadi bere knuge. Najvažnejše knjige, ki izidejo v Jugoslaviji, prideio vsak dan na Titovo pisalno mizo. Pregleda jih vse in odnese tiste, o katerih misli, da so nai-zanimivejše, v svojo zasebno knjižmeo. da bi jih bral po kosilu. Njegovi najljubši tuji pisatelji so Balzac in Stendhal, Goethe, Dreiser, Mark Twain, Jack London, Upton Sinclair, Sinclair Lewis. Kipling in Brehm. V Titovi zasebni knjižnici sem našel nešteto knjig o naravi in živalih. Včasih igra Tito po kosilu tudi šah. Povprečen šahist je, dejal bi, da celo malce pod povprečjem. Zadnjič sem igral osem iger z njim in ga premagal 6:2, a me imajo za precej slabega šahista. Tito- slovi kot šahist. odkar ga je John Phillips leta 1944 fotografiral, kako ravno šahira. Tito je navadno zelo dobre volje, kadar igra šah. Zmerom spremlja s pripombami nasprotnikove poteze, kadar pa je sam na vrsti, dolgo časa razmišlja, preden napravi potezo. Včasih Tito po kosilu jaha. To je eden njegovih najljubših športov. Navadno jaha po gozdnatih gričih okrog Beograda. Popoldne prebije večino časa sam v svoji sobi. Ako ne bere. počiva. Za svoj šestdeseti rojstni dan je dobil Tito iz Slovenije harmoniko. Ko sem ga poleti 1952 prišel neko popoldne obiskat, sem zaslišal iz njegove sobe zvoke harmonike. Ko je prišel dol, sem ga vprašal, kdo je igral. Spočetka ni hotel povedati, toda pozneje je priznal, da se rad zapre v svojo sobo in igra na harmoniko. Tito je zelo muzikaličen. Vprašal sem ga, katera glasba mu je najljubša. »Dunajska lahka glasba,« ie odgovoril Tito. »Od klasikov Beethoven in Čajkovski.« »Kaj pa jazz?« »To je bolj trušč kakor glasba.« »Mogoče, toda ta trušč si je osvojil svet in celo ZSSR,« sem odgovoril. »Ko sem bil leta 1947 s Kardeljem v Kijevu, naju ie Manuilski peljal v Ukrajinsko narodno gledališče. Najbolj navdušeno ie ploskalo občinstvo jazzu. Celo pri nas mladina nori za jazzom.« »To je resnica,« je odgovoril Tito, »toda jaz sodim v starejšo generacijo.« Tito ima v svojem domu veliko slik in reprodukcij. Vprašal sem ga, katera je njegova najljubša slikarska šola. »Renesansa,« je odgovoril, »in od poznejših slikarjev Delacroix in tudi zgodnji impresionisti. Ko sem bil v Moskvi, sem si ogledal Gera-simova in ostale. To sploh ni slikarstvo, čeprav pravijo temu socialistični realizem. Nič nima skupnega z imenom, ki so mu ga vzdeli. Človeku se dozdeva, da so te slike napravili ljudje brez duše, kakor bi delali z lopatami namesto s čopiči.« Tito se je pričel smejati. Zelo veliko smisla ima za humor. Značilno je, da je med vojno v najtežjih okoliščinah v Titovi okolici vladalo optimistično vzdušje. Tako je bilo' zlasti leta 1948, ko je prišlo do preloma s Stalinom. Spomnil sem se tistih dni, ko sem mu rekel: »Sprli smo se z Rusi in zdaj smo z vseh strani obkoljeni.« Tito ie odgovoril: »Ali kdaj nismo bili obkoljeni? Obkoljeni smo bili pred vojno, med vojno in celo zdaj. Prebili se bomo!« S prijatelji DEDIJER V ODLOMKU „ENO JUTRO NA BRIONIH" PRIPOVEDUJE O TITU, KO STA BILA S KOČO POPOVIČEM PRI NJEM NA POČITKU NA BRIONIH iŠlo je že na enajsto, čas, da se spravimo v vodo. Tito je šel prvi, midva sva mu sledila. Voda je bila mrzla. Tito nama je kazal umetnijo, ki se je je bil naučil kot pomočnik v S:sku, sfoieč na rokah v vodi, medtem ko so mu noge čisto navpično molele kvišku. Koča Popovič se ni upal poskusiti zaradi okvare na hrbtenici, jaz sem poskušal, toda spodletelo mi je, zakaj kadar koli sem se potopil z glavo pod vodo, sem izgubil pod površino sleherni čut za orientacijo. Nato smo plavali. Spomnil sem se šale, ki jo je napravil Aneurin Bevan, ki je bil lani s Titom na tem otočku, ko se je izkazalo, da ne zna plavati. Vsi smo se smejali temu, da Anglež ne zna plavati, on pa je odvrnil: „Nisem Anglež, iz Welsa sem. Sicer pa — zakaj naj bi plaval? Saj imamo angleško mornarico!” Koča Popovič naju je bil zapustil in odplaval, da bi s svojo podvodno harpuno ujel ribo za kosilo. Cez pol ure smo zapustili obalo. Imeli smo majhno puško na zračni pritisk in posebno Coltovo pištolo z dolgo cevjo, za katero je bilo mogoče uporabiti isto vrsto nabojev kakor za puško na zračni pritisk. Pištola je nesla tri sto vatlov. Tito je vzel pištolo iti jel streljati v kamen, ki je bil oddaljen kakšnih devetdeset vatlov. Presenetilo me je, ko sem videl, kako čvrsto roko ima Tito; s prvim strelom je ustrelil kakšnega pol vatla čez tarčo, drugi je bil za kakšen vatel prekratek, toda tretji in četrti sta zadela. Tito je bil navdušen. Ponosno se je obrnil k meni: „Kadar sem utrujen, streljam v tarčo. Važno je, da človek zmerom kaj počne. Strašno je biti brez dela. V življenju mi je neznansko koristilo, da sem se kot pomočnik začel zanimati za šport in se ukvarjal z rokoborbo in nato s sabljanjem. To obdrži človeka pri močeh." (Dalje) To prav gotovo ni prava pot! (Nadaljevanje s 1. strani) vplival na počasno spreminjanje nacionalne zavesti pri delu koroških Slovencev. Kdor hoče objektivno ocenjevati razvoj na Koroškem, mora priznati, da je obstojala in še obstoja močna tendenca nasilne germanizacije našega ljudstva, ki se je manifestirala v načrtnem naseljevanju kolonistov v slovenske vasi, v ustanavljanju nemških šol v slovenskih vaseh, v gospodarski neenakopravnosti našega ljudstva in dosegla svoj višek v množičnih ubojih, izselitvah in razlastitvah, pod drugo državno oblastjo sicer, a v izvedbi istih strokovnjakov. Nikakor ne drže trditve, da je asimilacija kot priroden proces povsem splošen pojav. Poizkus, argumentirati to trditev z upadanjem nemštva v Jugoslaviji ne more obveljati, saj vemo, da je prišlo do temeljitega zmanjšanja nemškega prebivalstva po drugi svetovni vojni z izselitvijo, da pa med dvema vojnama nemški element nikjer ni prehajal v slovenskega ali srbskega, pač pa se je otresel nacionalne nezavednosti del slovenskega prebivalstva, ki je bil v času monarhije iz konjunkturističnih razlogov ali zaradi gospodarske odvisnosti odtujen od svojega narodnega telesa. Kakor bi bilo prav, če bi končno le prenehalo uradno tolmačenje teorije o neki prirodni asimilaciji v deželi, kjer imajo največji vpliv na oblast in na celotno javno življenje socialisti, tako bi bilo tudi prav, če bi se v ocenjevanju razvoja in družbe otresli vseh ostankov idealističnih, neznanstvenih buržuaznih teorij in pričeli doslednejše ocenjevati celotno dogajanje s socialističnih stališč. Če bi pri svojih analizah računali z dejstvom, da nacionalna nasprotja niso edina gibala zgodovinskega razvoja, temveč da imajo še mnogo večji in odlo-čilnejši pomen notranja nasprotja, nasprotja med razredi in njihovimi interesi, potem bi si lahko prihranili marsikatero netočno in neznanstveno trditev. Težko bi prišli potem do trditve, da so Slovenci bili desno, Nemci pa levo usmerjeni, in bi raje konstatirali, da je liberalno bilo usmerjeno močno razvito nemško in slabo razvito slovensko meščanstvo, da je konzervativizem temeljil prav tako kot pri gotovih delih slovenske družbe, pri istih delih nemške družbe, in da je z razvojem kapitalističnega gospodarstva pričel rasti tako pri Nemcih kot pri Jugoslovanih v delavskih vrstah socialistični pokret. Prav tako bi ob bolj socialistični oceni težko prišlo do trditve, da je bil ban Jelačič za Dunajčane general reakcije, za Jugoslovane pa borec za svobodo in da imajo pri tem Dunajčani in Jugoslovani vsak po svoje prav. Vemo prav dobro, da je bil Jelačič general reakcije za Dunajčane, toda za tiste Dunajčane, ki so zaradi svojih razrednih interesov in zaradi svojih liberalnih idej bili borci revolucije. Jelačič pa je bil in ostal general reakcije tudi za jugoslovanske napredne ljudi in za jugoslovansko delovno ljudstvo, ki mu je, ko je prvikrat prevzelo oblast v svoje roke, podrlo spomenik v Zagrebu, čeprav se je del avstrijskega tiska ob tem zgražal'. Za jugoslovansko buržoazijo pa je seveda bil Jelačič junak, in to ne samo zaradi svoje borbe proti Madžarom, pač pa bolj zaradi borbe proti revoluciji, ki so se je bali tudi hrvaški in slovenski gospodje prav tako kot oni Dunajčani, ki se niso tolkli za revolucijo in v Jelačiču niso gledali generala reakcije. Brez enakopravnosti slehernega naroda ni mednarodnega sodelovanja Kdor prebira utemeljitev k načrtu novega šolskega zakona, bi lahko prišel do zaključka, da postavljajo koroški Slovenci, oziroma njihove organizacije nemogoče zahteve, da žele proti volji posameznika odločati o njegovi nacionalni pripadnosti. Resnica bo pa verjetno nekoliko drugačna. Organizacije koroških Slovencev žele, da bi se pri opredeljevanju za eno ali drugo narodnost izključili vsi momenti, ki onemogočajo prosto in demokratično odločitev. Šele brez izkoriščanja gospodarske odvisnosti, brez kakršnega koli strahu pred konsekvencami, ki so jih koroški Slovenci prečesto doživljali, brez pritiska uradnih organov na voljo posameznika je mogoča resnično svobodna in demokratična opredelitev in nikakor drugače. Po drugi strani pa bi lahko prišel kdo do zaključka, da še nismo povedali, kaj bi pravzaprav želeli. In tudi tu so dejstva nekaj drugačna. Avstrijska vlada ima celo vrsto naših vlog, prošenj in zahtev, tudi s točnimi podatki lahko postrežemo. Le rešitev ni, nikoli in od nikjer. Težko razumemo, zakaj je potrebno dokazovati, da so na volitvah pred štirimi leti gla- sovale tri četrtine slovenskih volivcev za avstrijske stranke in komaj ena četrtina za slovenske. Po našem mnenju nima politična opredelitev z ozirom na stranke nič skupnega z ureditvijo dvojezičnega šolstva. Edini smisel bi imelo takšno dokazovanje v primeru, da bi oblasti želele reševati šolsko vprašanje brez sodelovanja političnih in kulturnih organizacij koroških Slovencev. V tem primeru pa bi lahko uporabili še druge podatke. Letos je na primer komaj ena osmina slovenskih volivcev dala glasove za stranko, ki se je poizkušala afirmirati kot predstavnica koroških Slovencev. Pri volitvah predsednika republike pa ni bil oddan niti en glas za kakšnega slovenskega kandidata, pač pa na naše veliko zadovoljstvo več kot dve tretjini slovenskih glasov za kandidata socialistične stranke. Pa ni bilo zaradi tega seveda nič manj Slovencev na Koroškem! Predaleč bi zašli, če bi se hoteli zadržati ob vseh podobnih problemih, ki jih nakazuje utemeljitev načrta šolskega zakona. Samo nekaj vprašanj bi še postavili. Na primer tole: Ali je nacionalna zavednost koroškega Slovenca nezdružljiva z -dobrim državljanstvom? Ali je lahko dober državljan republike Avstrije samo oni Slovenec, ki postane nezaveden in se prične nazivati za Vindišarja? Ali pa vprašanje, če pomeni poudarjanje pripadnosti Krščanske ljudske stranke k načelom demokracije odrekanja teh načel Demokratični fronti? In v čem je demokratičnost Krščanske ljudske stranke? Ali v njenih zvezah z emigrantskimi jugoslovanskimi strančicami? Ali v podrejanju politiki klerikalne reakcije? Žal -nam je, da smo prisiljeni na razpravljanje o takšnih temah. Prepričani smo namreč, da takšne polemike ne vodijo k zbliževanju med narodi. Toda če se je razpravljanje pričelo, je treba proučiti nakazana vprašanja in se čim bolj približati objektivni resnici. Le to bo v korist — enemu, drugemu in vsemu skupaj. Razvoj v svetu gre v smer ublaževanja na- cionalističnih nasprotij med narodi. Nosilec taksnega razvoja je seveda samo delovno ljudstvo s svojo idejo intemacionalizma. Toda pot do internacionalnega sodelovanja vseh demokratičnih, vseh socialističnih sil v svetu gre preko priznanja enakopravnosti vsakemu narodu, ne preko procesov takozvanih prirodnih asimilacij. Ko ugotavljamo, da niti nameravana omejitev dvojezičnega pouka niti utemeljitev te omejitve nista v skladu niti s priznavanjem enakopravnosti našemu ljudstvu niti z utrjevanjem medsebojnega prijateljstva med narodi, pa vkljub temu vztrajamo pri svojem prepričanju, da bodo prej ali slej vse močneje prevladovala socialistična načela v odnosih med dvema -narodoma-sosedoma in da krepitve teh načel ne -bodo mogli preprečiti niti manevri, ki naj opravičijo nameravano ukinitev dvojezičnega pouka na tretjini dvojezičnih šol, niti iskanje kompromisov z nacionalističnimi šovinisti. Kmet. tehnik Ferdo Hobel: Cdprav/mo slabosti in napake v našem semenarstvu (Nadaljevanje) Kako naj ravnamo s semenskim krompirjem ob izkopu in po izkopu? V jeseni smo ugotovili za naše razmere kaj čudne reči. Že pri izkopu so namesto s plugom, kopali z motiko. Veliko število presekanih gomoljev in zamuda na času seveda podraži proizvodnjo. Zaradi stalnih padavin so bili gomolji prsteni; nek kmet je prišel celo na misel in brisal gomolje s cunjo, drugi zopet je razsuti krompir krtačil z metlo. Kakor sem že omenil, gomolji dihajo skozi kožo, z brisanjem pa so se luknjice zamašile, vsled česar se je nevarnost gnitja povečala. Pristopimo k sortiranju, ko je krompir docela suh in bo zemlja sama odpadla. Ko je bil krompir dobro prebran, ali pa še med prebiranjem, smo začeli polniti vreče. Res, da tu in tam primanjkuje prostora, kljub temu pa se polnienje vreč ne sme površno opravljati. Tako so n. pr. kmetje postavili vreče na zemljo. Zaradi kapilarnosti — dviganja talne vlage — so postale vreče mokre in so preperele. Tega je bil kriv kmet, ki vreče ni pravilno shranil. Slama ali koruznica vsrka vase tudi zračno vlago, zato je primerno, če položimo na tla deske, na katere šele postavimo vreče. Tako shranjen krompir bo brez dvoma ostal zdrav in vreče cele. Za priporočati je tudi, da potrosimo na vrečen (gesackt) krompir tudi nekaj pepela, ki prepreči gnilobo. Pri nekaterih kmetih sem opazil, da so shranili krompir na skedenj. Skedenj brez dvoma ni najboljše mesto, toda v letošnjem letu, ko smo imeli vsled padavin relativno visoko vlago, se je ravno tukaj krompir najbolje obdržal. Semenarji odpravimo vse slabosti in poenostavimo delo, da dvignemo rentabilnost našega gospodarstva. Oprimimo se semenarske zadruge, da bomo z novim letom s trdim sklepom sejali in pridelali dobro seme. Samo v dvigu rastlinske proizvodnje je naša bodočnost. (Konec) Varta baterije ter vse potrebščine za motorna vozila dobite po originalnih tovarniških cenah v strokovni trgovini ■ GLATZ & THIEL BELJAK-VILLACH, Widmanngasse 38 /telefon 50-62 Dr. Mirko Rupel: 3 SLOVENSKI JEZIK Slovenski pesniki in pisatelji v drugi polovici 19. stoletja, kakor Jenko, Levstik, Erjavec, Valjavec, Jurčič in Stritar so skupni knjižni jezik požlahtnili in obogatili. Škoda, da je Levstik, ki je spočetka zajemal iz ljudstva, v šestdesetih letih hotel preurediti naš knjižni jezik po mrtvih starih virih. Zavrnil ga je Stanislav Škrabec, ki je s svojimi spisi iztrebil mnogo nezdravega iz našega pisanja. Pokazal je spet na edino pravo osnovo, na 16. stoletje: kar je odtlej v vseh glavnih narečjih v navadi, se ne sme spreminjati; kjer se pa ta narečja ne skladajo, se je treba ozirati na tisto, ki je najdosledneje ohranilo s slovenskega stališča najpravilnej-še glasove in oblike. Glasovni in oblikovni sostav je ogrodje knjižnega jezika, ki se ne da spreminjati. Pač pa smejo pisatelji bogatiti knjižni jezik z besedami in rečenicami. Res so v slovenskem knjižnem jeziku besede iz vseh narečij, torej tudi iz tistih, katerih glasov in oblik knjižni jezik ne upošteva. Tako je tudi iz koroškega narečja prešla v slovensko knjigo vrsta besed: cerkovnik, šivilja, vigred itd. Slovenski knjižni jezik se je razvil zlasti po letu 1918, ko se je uveljavil v vseh panogah javnega življenja. Kakor nam kaže ta zgodovinski pregled, je današnji slovenski knjižni jezik plod dolgotrajnega razvoja. Osnova mu je dolenjsko narečje 16. stoletja; zgodaj je sprejemal glasove in oblike gorenjščine, pozneje tudi koroščine in štajerščine. Tako se mu je izoblikovalo glasovno in oblikovno ogrodje, ki je ustaljeno in nespremenljivo. Nadaljnji razvoj se kaže predvsem v bogatenju besednega zaklada. Takšen, kakršen je, se naš knjižni jezik ne sklada z nobenim narečjem. Je pa kljub temu ziv organizem, narečje zase, višje narečje. Druži vse Slovence v enoten narod, pa naj prebivajo kjer koli že, naj govore katero koli narečje. Lepo je povedal pesnik Oton Župančič, eden največjih mojstrov slovenskega jezika:^ »V slovenščini je shranjena vsa skrb in gorečnost naših reformatorjev, ves up in strah Prešernov, vsa šegavost mladega Levstika in grčavost njegovih poznejših let, eleganca Stritarjeva, otožnost Gregorčičeva, borbenost in tišina Cankarjeva, jecljanje Aleksandrova, melodioznost Kettejeva.« Kako se učimo knjižnega jezika Knjižni jezik je treba znati ne samo tako, da ga razumemo, če ga slišimo ali beremo, temveč tudi tako, da ga bomo govorili in pisali. Doma ali pri delu smo preprosto oblečem, če pa gremo med ljudi, na prireditev, oblečemo boljšo obleko. Prav tako govorimo doma po domače, v narečju, če pa hočemo kaj povedati v javnosti (n. pr. na zborovanju, v šoli), bomo govorili v knjižnem jeziku; tudi če bi radi napisali pismo.ali razglas ali dopis za časnik, bomo segli po knjižnem jeziku. Kje se naučimo knjižnega jezika? Predvsem se. ga učimo v šoli. V šoli sliši učenec pravilni jezik iz učiteljevih ust, ponavljati mora učiteljeve besede, pri pisanju si vtisne v spomin pravilne oblike, bere jih v knjigi itd. Pri tem se polagoma otresa svojih narečnih posebnosti in se seznanja z novimi besedami, ki jih njegovo narečje morda ne pozna. Ko se je tako seznanil s knjižnim jezikom mimogrede, ne da bi se tega zavedal, dobi v roko slovnico. Tedaj se začne tudi zavestno učenje jezika: spozna pravila, ki določajo, kako je treba pisati besede, kako jih je treba pregibati, kako se delajo> stavki itd. Vendar je mnogo takih, ki niso imeli priložnosti, da bi se bili učili materinega jezika v šolah. Kako naj se ti nauče knjižnega jezika? Takim bi svetoval, naj veliko ber6. Naj ber6 dobre slovenske pisatelje, kakor so Jurčič, Kersnik, Tavčar, Cankar, Finžgar, Prežih in drugi. V slovenščini imamo tudi mnogo dobrih prevodov iz svetovne književnosti, ki so priporočljivi za učenje našega jezika. Nadvse imenitni so prevodi, ki jih je oskrbel pesnik Oton Župančič; lahko rečemo, da je v njih najlepša slovenščina. . Branje samo pa ni dovolj. Jezik je treba tudi slišati. Lep govorjeni knjižni jezik bomo slišali v gledališču. Toda vsakomur ni dano, da bi hodil v gledališče. Laže bo slišal lep slovenski jezik po radiu. Dandanes je radio skoraj v vsaki hiši. Če utegnemo poslušati, ne iščimo v njem samo kratkočasne zabave, temveč se ustavimo tudi pri poučnem predavanju, pri recitacijah, pri branju leposlovnih del ter poslušajmo, kako' se besede izgovarjajo in kako se naglašajo. Pri radiu si namreč prizadevajo, da bi kar najpravilneje in najlepše izrekali slovensko besedo. Še enkrat bi rad opozoril, kolikšnega pomena ie narečje za znanje knjižnega jezika. Kdor zna svoje narečje, katero koli že, se bo naučil knjižnega jezika igraje in mnogo mnogo laže kakor n. pr. tujec, pa naj bo ta še tako nadarjen za jezike. Oton Župančič je učil: »Kdor hoče znati pisati knjižno slovenščino, mora sprejeti vase vsaj narečje svojega kraja z vsem notranjim ustrojem in vso gradnjo; iz njega bo z lahkoto razvil vsa slovnična pravila in, kadar bo v dvomu, najde tam oporo in potrdilo ali zavrnitev. Vsi zajemajte tam!« Če torej znamo svoje narečje, če smo dosti brali in dosti poslušali, nam ne bo težko, vzeti v roko slovensko slovnico in se poglobiti vanjo. Morda se bo ponudila priložnost, obiskati kak jezikovni tečaj. Ne zamudimo ga! In navsezadnje — tudi naše skromno pisanje tu bo morda komu prav prišlo. (Dalje prihodnjič) miranmnnii Četrtak, 31. december: Silvester Petek, 1. januar: Novo leto Sobota, 2. januar: Makarij Nedelja, 3. januar: Ime Jezusovo Ponedeljek, 4. januar: Tit Torek, 5. januar: Telesfor Sreda, 6. januar: Sveti 3 kralji Četrtek, 7. januar: Valentin SPOMINSKI DNEVI 2. 1. 1889 Ustanovljena stranka socialne de- mokracije v Avstriji — 1942 Na Ko-željku ustanovljen bataljon Ljube Šercerja. 3. 1. 1850 Začela izhajati v Celju „Slovenska čbela“, ki jo je avstrijska vlada odobrila le pod pogojem, da se ne sme pečati s politiko — 1883 Rojen v Kandiji pri Novem mestu pisatelj Milan Pugelj — 1942 Padli v Begunjah na Gorenjskem prvi talci. 4. 1. 1797 V Ljubljani začele izhajati Vodni- kove „Lublanske Novize“ — 1905 Izšla v Ženevi prva številka boljševiške-ga lista „,Napred“ — 1942 V Kranju in Škofji Loki je uspela protestna akcija, ki jo je organizirala gorenjska OF — 1944 Prvi kongres slovenskih kultur. delavcev na osvobojenem ozemlju. 5. 1. 1874 iHrvatski sabor je sprejel sklep za ustanovitev zagrebške univerze — 1849 Slovehcem je bilo spet dovoljeno koledovanje s petjem v slovenskem jeziku. V Avstriji je bilo koledovanje 40 let prepovedano. 6. 1. 1910 Ustanovljena Zveza socialistov na Balkanu. 7. 1. 1893 Umrl na Dunaju koroški rojak Jo- sip Štefan, fizik slavnega imena. Drobu 1 zapiski iz Pliberka in okolice Središče družabnosti v minulih praznikih je bil 26. december, dan, ko po stari navadi proslavljajo tiste, ki so jim dali ime Štefan. Pri Brezniku se je spet enkrat zbrala družba naših pevcev, ki je prav neutrudno in lepo prepevala in spravila v najboljše ra^p-o-lozenje navzočo goste. Slovensko prosvetno društvo »Peca« v Šmihelu je pri Šercerju priredilo kulturno prireditev s Finžgarjev© igro »Razvalina življenja«. Udeležba je bila prvovrstna in igrali so dobro. Občinstvo je bilo navdušeno in zadovoljno, ko je moglo z lepim kulturnim užitkom izpolniti popoldan. Naš Lipej, Hanin France, v Cirkovčah, kmet in organizator, pa je namenil Štefanovo popoldne lepi domači prireditvi. Na svoj dom je povabil vse tiste, ki so mu v napornem delu pri setvi in žetvi med letom pomagali. Tisti popoldne je vse svoje mlade in starejše sodelavce odlično pogostil z jedjo in, pijačo ter je poskrbel tudi za obilico duševnega razvedrila z mičnimi prizori, petjem in godbo, ki je naravno izzvala tudi poskočen ples. V okusno okrašenem orostoru so se gostje, okoli 30 ljudi, prav dobro počutili ob uživanju domačega slovenskega gostoljubja, prav kakor svoji med svojimi. Ko so si vsi še iskreno želeli srečno in uspešno novo leto, so se ob pozni uri hvaležni in zadovoljni razšli. V Šmarjeti pa so ta dan, bilo je na predvečer godu uglednega kmeta Janeza Kosa, pohiteli čestitat. Kos je bil gostov iskreno vesel in se je kljub že visokim letom in z neutrudnim delom izpolnienim življenjem še kakor mlad poveselil med mladi-mi. Vsi so mu želeli še mnogo srečnih in uspešnih let življenja ter so se prav dobro počutili v njegovi gostoljubni hiši. Za domačo zabavo ie ooskrbel na dan delopusta tudi gostilničar Gutovni*k v Šmarjeti. Od blizu in daleč radi zaidejo Spst’e v_njegovo gostoljubno gostilno ter ob dobri in solidni postrežbi kakor tudi ob sproščenem nlesu radi pozabijo nekaj uric na, vsakdanje skrbi in težave. — Skozi Pliberk pa se je vil sprevod žal-mh gostov. K zadnjemu počitku na po-konališce pod L>hičem so spremili spoštovano Jopovo , Katro. Katra ie bila ena izmed žensk, ki ii je bilo vse življenje nenehen deloven dan. Dokler je mogla, se je trudila od zore do mraka zase in za Poleg vse skrb' za delo in vsakdanje življenje je nosila v sebi vrline značaj-J\e.vzfne' _Postenja, nesebične pomoči do bližnjega in trajno zvestobo do svojega slovenskega ljudstva. Pokojna Katra na! si spočije v miru, ohranili jo bomo v trajnem spominu. Prve literarne prireditve na Koroškem Slovenska prosvetna zveza, naša kulturna centrala, ki se trudi za posredovanje vsestranske prosvete med našim ljudstvom, je v nedeljo, dne 20. t. m., omogočila tudi v Pliberku za nas še nenavadno in neobičajno kulturno prireditev. V okviru Slovenskega prosvetnega društva »Edinost« je bilo branje iz literarnih del štirih slovenskih pisateljev in pesnikov iz Ljubljane. Odlomke iz svojih umotvorov so brali Potrč Ivan, Menart Janez, Levec Peter in Kalan Filip. Namen te kulturne prireditve je bil, vzbuditi smisel za lepo in dobro knjigo, ki žal ponekod nekoliko ponehuje. Le dobra knjiga v nemali meri goji v človeku dobre osnove in pobude, vzbuja smisel za veliko in lepo, vzgaja socialni čut in obzirnost do bližnjega kot nekaj samoumevnega. Skratka, dobro čtivo plemeniti človeka in pripadajo zaradi tega knjižničarju v prosvetnem društvu posebno lepe in važne naloge. S posojevanjem in razdeljevanjem pravilnega izbora knjig izvaja knjižničar neprecenljivo pomembno delo. Navzoči udeleženci literarnega branja so nestrpno pričakovali, kaj bodo vse slišali. Nekateri si morda pred sporedom niso obetali kaj posebnega in so z nekakim dvomom čakali. Vendar, ko so odlični gostje zaporedoma brali odlomke iz knjig, ki so jih sami spisali, je zanimanje raslo. Branje je bilo doživeto in pristno, ker vsak pisatelj je dogajanja ki jim je sam oblikoval vsebino z mojstrsko besedo, sam v sebi globoko predelal in podajal kos samega sebe. V sveže sočnih barvah so recitirali iz zakladnice svojih del. Živo pritrjevanje občinstva je dokaz, da so navzoči podane leposlovne utrinke z velikim zanimanjem sprejemali in tudi dojeli. Prav 1'7-reden in nevsakdanji užitek pa je prinesla operna pevka Vidmarjeva ob spremljevanju harmonikaša Avgusta Stanka. Pesmi, ki smo jih že slišali, in tudi sa- mi peli, vendar nikdar tako dovršeno, so segle vsem v srce in le žal, da jih ni bilo še več. Kar toplo je postalo v dušah ob »Hribčki ponižujte se« ali »Kaj ti je deklica«, pa »Po Koroškem in Kranjskem« in še »Pojdam v Rute« itd. Zadovoljni poslušalci umetnice-pevke ne morejo drugače nagraditi, kakor z iskreno prisrčno zahvalo. Morda okolje za tako edinstveno kulturno prireditev ni bilo primerno, ker se je odigrala v gostilni. Pomanjkljivost je v tem, da pliberško prosvetno društvo še nima svojega prosvetnega prostora. Toda učinek in uspeh prosvetnega popoldneva je bil kljub temu razveseljiv, kar zatrjujejo vsi, ki so ga bili deležni. Prvi nastop slovenskih literatov je bil že v soboto zvečer v Bilčovsu. Kot uvod je Filip Kalan udeležencem na kratko označil dosedanje delo nastopajočih pisateljev in nato prebral odlomek iz svoje novele »Otrok«. Iz svojega najnovejšega še neizdanega romana »Na kmetih« je bral odlomek Ivan Potrč. Peter Levec pa je prebral nekatere svoje partizanske pesmi, Janez Menart pa nekaj svojih duhovitih šaljivih pesmi. Ob spremljavi Avgusta Stanka je odpela operna pevka Vidmarjeva nekaj slovenskih narodnih pesmi. Udeležba je bila lepa, dvorana polna in pozornost ter navdušenje poslušalcev do konca prireditve veliko. V nedeljo zvečer je bil prav tako uspel nastop slovenskih literatov še na Brnci. Navzoči poslušalci, med temi mnogo mladine, so tudi na Brnci vso prireditev spremljali z napeto pozornostjo. Ob zaključku so književniki Brnčanom poklonili svoje knjige, iz katerih so prej brali. V vseh treh krajih bodo te literarne ure, prvi literarni večeri pri nas na Koroškem, ostali vsem udeležencem v lepem spominu. Upamo, da niso bili prvi in zadnji ter da nam bo Slovenska prosvetna zveza tudi v bodoče večkrat posredovala podobne prireditve. Koroški Slovenci smo dobili nove kmetijske strokovnjake Na agronomskem oddelku agronomske in gozdarske fakultete v Ljubljani sta v zadnjih tednih za inžinerje agronomije diplomirala Matevž Krasnik iz Št. Janža v Rožu in Nace Nachbar iz Vidre vesi pri Pliberku. Diplomi sta inžinerja sprejela na podlagi vseh državnih izpitov in diplomskega dela »Ekološki pogoji za razvoj kmetijskih rastlin v Rožu in Zilji«, ki ga je napisal ing. Krasnik in dela »Ekološki pogoji za razvoj kmetijskih rastlin v Podjuni«, ki ga je napisal ing. Nachbar. Mladima strokovnjakoma čestitamo k zaključenemu študiju in podeljenim diplomam z željo, da bi na svojem službenem mestu — na kmetijski šoli Podravlje — uspešno delovala za korist in napredek slovenskega kmetijstva na Koroškem. Kotmara ves V nedeljo, 20. t. m., nam je naše prosvetno društvo »Gorjanci« spet priredilo nekoliko lepega razvedrila. Pri Plajarju je bila popoldne in zvečer predstava, kjer so nam igralci igrali igro »Drvar Ivan«, naši najmlajši, otroci, pa so nastopili z nekaterimi prazničnimi prizori. Ljudje so bili zadovoljni, posebno ugodno je vplival tx>gumen nastop najmlajšiih. Ti mladi igralci bodo kmalu nadaljevali slovensko prosveto, za katere širitev je poklican kot važen pripomoček tudi oder. Kljub zelo neugodnemu mokremu vremenu je bila udeležba povoljna. Slovenskih odrskih predstav željno prebivalstvo pričakuje, da ga bodo igralci, preden mine zimska sezona, še večkrat povabili na svoje prireditve. Vsem slovenskim planincem naše lepe ožje domovine in preko njenih meja, vsem ljubiteljem narave in naših gora želi uspešno in planinskih podvigov bogato novo leto Slovensko planinsko društvo Celovec Srečno in uspelicv polne novo lefo želijo Mnogo uspeha in napredka v novem letu želi vsem svojim prijateljem in znancem družina Vošnjak Celovec Dr. Boris Zidarič z družino Celovec želi vsem prijateljem in znancem uspehov polno leto 1954 Družina Tomo Zeljug Celovec ob novem letu pozdravlja vse svoje znance in prijatelje ter želi mnogo uspeha Vsem znancem in prijateljem želi uspešno novo leto Boštjan Barbarič Celovec Družina Milan Šamec Celovec želi vsem svojim prijateljem in znancem v novem letu mnogo uspeha Fric in Mila Popper Beljak želita vsem Slovencem na Koroškem in v Sloveniji srečno novo leto Uspešno leto 1954 želi vsem prijateljem in znancem družina Jože Žižek Celovec Srečno in uspehov polno leto 1954 želi delovni kolektiv gostilne na jezerskem vrhu in gostinskega podjetja DOM na Jezerskem Družina Joško Piček Sekira Černič Stanko Loga ves | Mnogo sreče in mnogo športnih uspehov v novem letu želi vsem svojim društvom in članom, zlasti smučarjem Slovenska fizkulturna zveza Celovec JUŽNOKOROŠKA GOSPODARSKA ZADRUGA vSinči vesi želi srečno novo leto KMEČKO GOSPODARSKA ZADRUGA BRNCA S POSLOVALNICAMA V DIČJI VESI IN LOČAH želi vsem odjemalcem uspeha polno novo leto Svojim cenjenim odjemalcem želi srečno in uspešno novo leto CVETLIČARNA SCHILCHER Celovec, Benediktinerplatz Tudi naslednji dve tvrdki sta sodelovali pri zgraditvi doma v Sekiri ERICH MAY Phil'PP HAAS & Sčhne Izolacijsko podjetje VPrSS/ GRAZ, Herrengasse 16, Landhaus za toplotno zaščito in zaščito pred mrazom Feistritz / Pulst — Koroška Strokovna trgovina za vso tekstilno notranjo opremo _________ Naš Zadružni dom v Sekiri Ko se končujejo dela prr :&rad*ijj Zadružnega doma v Sekiri, gledamo pazaj od prve skromne zamisli do danasrijSga mogočnega poslopja. Prva zamisel sega daleč nazaj, saj so vse slovenske organizacije nujno potrebovale dom za raznovrstne svoje tečaje. Po tem zamišljenem značaju se je osnoval gradbeni program. Idejne načrte zanj je izdelal arhitekt Bogdan Skoberne. Ta prvotni gradbeni program se je iz zadružnih organizacijskih zahtev pozneje spremenil. Da bi poslopje tudi v prostem poletnem času nekaj donašalo, je bilo treba misliti na vključitev objekta tudi za tujski obrat. Treba je bilo- prvotne načrte tem zahtevam prilagoditi, predvsem pa poslopje povečati. Izredno lepo lego stavbe ob Vrbskem jezeru, iz katere se odpira čudovit razgled na okolico, je bilo treba popolnoma izkoristiti. Konfiguracija terena je narekovala v neki meri obliko tlorisa. Tako so se kleti in priključki garaž na glavno stavbo prilagodili suterenu. V pritličju so poleg družabnih prostorov še kuhinja s kapaciteto 80 do 100 ljudi, ter pomožni prostori, pralnica in likalnica. Prvo in drugo nadstropje pa obsegata vse spalne prostore z vsemi stranskimi prostori in glavni vhod, ki je oblikovan kot prostorna hala. Poslopje je razdeljeno v dve veliki skupini, tako da se lahko loči zamišljeni hotelski obrat od skupnih spalnih prostorov, ki so namenjeni tečajnikom. Že prvi pogled na stavbo nam pove, da se izraža tukai nova napredno usmerjena ustvarjalnost. Ve' duh stavbe je resen v smislu naprednejšega odnosa arhitekture do človeka, ki biva in išče oddih v stavbi. Vsi tlorisi in arhitektonski elementi izhajajo iz funkcionalnosti in potrebe posameznika. Konstrukcije, ki tvorijo posebne oblike, dajejo tako stavbi tudi plastičnost. Vso notranjost obvladajo barvni in svetlobni efekti, tako da je z najmanjšimi sredstvi dosežen največji učinek. Na tako moderno oblikovano zgradbo smo koroški Slovenc: lahko ponosni, ker smo s tem dokazali, da znamo ustvarjati tudi mi kot vsi napredni narodi. * Da smo te ideje lahko izvršili, so pripomogle vse tvrdke, mojstri, obrtniki in delavci s svojim sodelovanjem. Vsa gradbena dela je izvršilo gradbeno podjetje stavbenik Rinagel in dipl. ing. Rudi Moser, Celovec. Že delo samo hvali mojstra. Tesarska dela sta izvršila tesarski mojster Pauker iz Hodiš in mladi nadarjeni tesarski mojster Franci Gasser iz Bilčovsa. Pri obsežnih mizarskih delih je sodelovalo kar šest mizarskih mojstrov. Po večini so bili zaposleni domačini, ki so se z precizno izdelavo posebno izkazali. To so mizarski mojstri: Andrej Ottowitz iz Zahomca na Zilji, Markuš Perdacher iz Ribnice, mizarsko podjetje Wilhelm Egger iz Gmiinda, Jože Kofler iz Št. Petra ori Št. Jakobu v R., Fritz Watzenig, Otok, Simon Lepuschitz, Št. Jakob. Stenske plošče za ta dela je dobavila znana tvrdka Funder iz Molblinga, panel-ske plošče za vse vzidano pohištvo pa Franc SchnaH iz Celovca. Vsa kleparska dela na stavbi je lepo izdelala tvrdka F. Fleischmann iz Celovca. Toplo in mrzlo vodno napeljavo, kakor centralno kurjavo, je položila znana tvrdka Harlander in sinovi, Poreče. Vse električne instalacije je izvršilo podjetje Schilcher iz Wolfsberga, instala- cijski material pa je od Schrack-Elektri-cštats-A. G. Dunaj. Posebno precizna ključavničarska dela je načrtno izvedlo podjetje Richard Scherzer v Celovcu kljub nenavadnih oblik. V izredno' lepem ritmu je položile) Te-racersko podjetje Merluzzi iz Spittala ve-necijanski tlak, kamnite obloge in druga razna kamnita tla, ki pritegnejo obiskovalca. Tvrdka Orasch’s Erben, Celovec, pa je položila in impregnirala parkete zlasti v obeh dvoranah. Pri slikarskih in pleskarskih delih se ie slikarski mojster H. Kick! iz Grabštanja prav oosebno izkazal, ker je z ljubeznijo do dela 'n do barv izvršil kljub kratkemu terminu vsa obsežna dela, ki dajejo' stavbi moderni karakter. Znana tvrdka Buttinghaus iz Beljaka je leno obložila stene sanitarnih prostorov s ploščicami. Pečarska dela je opravil pečarski mojster Franc Kauer iz Grebinja. Pri steklarskih delih ie tvrdka Leixl iz Celovca postavila steklene stene iz Lux-ferja. Vsa druga steklarska dela pa je z nenavadno hitrostjo izvršilo podjetje Will-ner. Celovec. Dve hladdni napravi ter izdelavo bifeja ie solidno in pravočasno dostavilo in vgradilo podjetje J. Riva, Celovec, v sodelovanju s tvrdko Alex Steinwender, ki je izvršila tu potrebna mizarska dela. Potrebne izolacije pri centralni kurjavi •n toplovodni napeljavi je izdelal Erich Mav iz Feistritz-Pulsta. Vso dekoracijo, blago za zavese in prevleko kavčov je dobavila tvrdka Philipp Haas in sinovi, Graz, potrebna tapecirska dela pa je lepo izdelal tapetnik Caviola iz Celovca. Razen tega je sodelovalo pri dograditvi stavbe še mnogo drugih podjetij. Tako je dobavila tvrdka J. Einicher potrebno okovje, tvrdka Hutter & Schranz postelje za skupne spalnice, Kcmposch iz Ribnice gramoz in pesek itd. Vsem zgoraj omenjenim tvrdkam, mojstrom in njihovim delavcem se za delo, trud in dobro sodelovanje iskreno zahvaljujem. Arh. Oswald. Gradbeno podjetje ALOIS RINAGEL in dipl. ing. RUDOLF MOSER gradbeniška in inženirska P dela iiii! I! Ii y| :: jljjij: . j-::*: ii iiii liiiiii iiii iiii ::i; iihiiiiiiiii iiiiliiiilliiilliiiiilli Celovec - Klagenfurt Rosentalerstrasse 17 Telefon 31-91 Str o j n o mizarstvo izdelava pohištva posebno opreme in kavčev ANDREJ OTTOVVITZ ZAHOMEC pošta Ziljska Bistrica VVilhelm "er stavbeno in pohištveno mizarstvo GMUND (Koroška), tel. 17 Alex Steinwender Gradbeno mizarstvo in izdelava lednjakov ter točilnih naprav CELOVEC—KLAGENFURT Rosentalerstrasse 102 Gradbeno in pohištveno mizarstvo PERDACHER Ribnica — Reifnitz Jože Kofler št. Peter 24, pri Št. Jakobu v Rožu se priporoča za vsa strokovna mizarska dela Fritz VVatzenig strojno mizarstvo na Otoku ob Vrbskem jezeru Za izdelavo vseh vrst stopnic in za vsa tesarska dela se priporoča Franc Qasser tesarsko podjetje Bilčovs Furnirji, vezane plošče, panel- in druge plošče, vrata, letve in lisene Franz Schnabl CELOVEC, Gartengasse 37 / telefon 48-86 Tesarski mojster JURIJ PAUKER RUT, pošta Hodiše lastna žaga — vsakovrstna tesarska dela FRANZ FLEISCHMANN krovno podjetje, stavbeno kleparstvo eternit, skril, velike plošče, valov, eternit '• WiWi' CELOVEC Villacher Ring 5, na oglu August-Jaksch-Strasse, telefon 23-41 Gradbene, vhodiščne in industrijske osteklenitve J. A. WILLNER porcelan — kamenina — steklo — keramika Telefon 19-54 Celovec — Klagenfurt Telefon 19-54 Parketi, gumijasta tla, talne obloge iz gumija, telona, linoleja, donau-leja — gladnja tal — sredstva za nego tal v specialni trgovini Orasch’s Erben CELOVEC 8. Maistrasse 5, telefon 16-38 Oglasi v »Slovenskem vestniku“ imajo vedno trajen in zanesljiv uspeh 1 HANS SCHILCHER ELEKTRO IN RADIO PODJETJE WOLFSBERG — KOROŠKA / TELEFON 659 Izdelava vsevrstnih električnih instalacij, kot naprav za električno luč, pogon in šibki tok. Gradnja električnih daljnovodov. Montaža ojače-valnih in zvočnih naprav z lastno radio-popravljalnico. Trgovina z radio-aparati, elektro-motorji, štedilniki, vsakovrstnimi svetili, hladilnimi omarami i.t. d. srr HANS HARLANDER & SOHNE vodovodi CELOVEC — KLAGENFURT / Villacherstrasse 4 (poleg Rimske kopeli) tel. 26-62 histie vodne Poreče ob jezeru - Portschach am Worthersee / tel. 224 črpalke Prodaja tozadevnega materiala: kopalne kadi, bakrene kopalne peči, umivalnike, stranišča, električne črpalke, vsakovrsten cevni material po ugodnih cenah ■ m polno avtomatične električne hladilne naprave JI IJl S RIVA C e 1 o v e p Klagenfurt Rosentalerstrasse štev. 15 do 19, telefon 31-91 Razdelilne naprave za električno luč in za pogon SCHRMEK ( g J Elektrizitats - A. G. Wien ^ Pisarna in dobavno skladišče za celo Koroško Celovec — Klagenfurt, Rosentalerstrasse 15 BUTTINGHAUS imetnik Fridold Holler podružnica BELJAK, K1 ag e n f u rte rst r ass e 3 telefon 44-32 Stenske opažitve s pološčenimi ploščicami Tlakovanje s Feinklinker-ploščami Terrazzo- in kamenoleseni tlak Veletrgovina s stavbenim materialom Vsa ključavničarska dela za novi zadružni dom je izvedla tvrdka ‘Richard Sch&vz&v ključavničarstvo - gradnja pročeljcv Celovec, Priesterhausgasse 3 Izdelovalnica štedilnikov za hotele, gostinske obrate in gospodinjstva FRANC KAUER Grebinj - Markt Griffen, Koroška — te 1 ef o n 15 Posteljni vložki — šolske oprave — filigranska jeklogradnja cevne konstrukcije — vsakovrstne železne konstrukcije HUTTER & SCHRANTZ akcijska družba obrat Celovec — Klagenfurt, Siriusstrasse 3 Dobavljamo prvovrstno, točno in poceni! MERLUZZI & Co Beljak — Spittal Gradnje iz naravnega kamna Terrazzo- in ciklopni tlak Slikarski in pleskarski mojster HERMANN KICKL GRABŠTAN J se priporoča za vsa v stroko spadajoča dela Najstarejša veletrgovina z železnino na Koroškem JOHANN EINICHER (lSINNAN0llS-AKTilN6{SEHSCMAM K t A 6 E N f U 1 T Eisenhof ustan. 1817 gradbeno železo, pločevine, žica in žičniki, cevi, gradbeno okovje, sanitarne naprave, hišno in kuhinjsko orodje, peči in štedilniki Kramergasse 5 Lastenstrasse 15 Telefon 43-01 do 43-04 GRAMOZ IN PESEK — AVTO Š P E D I C I J A SIEGFRIED KOMPOSCH RIBNICA Alois Caviola tapetnik in dekorater Celovec — Klagenfurt Kempfstrasse 12, telefon 32-04 Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10. Telefon 16-24. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov Klagenfurt, 2, PostschLeflfach 17. Stavbeno in pohištveno mizarsko podjetje Simon Lepušic Podgorje 100 . Steklarski mojster Hans C. L E 1 X L Stene iz steklene opeke — hojo vzdržni stekleni — železobetonski stropi CELOVEC- KLAGENFURT, Alter Platz 4 — tel. 18-63 ADRIA GETRANKE R. In K. BAKARIČ Žrelec — Ebental Prvovrstne žgane pijače s sinjega Jadrana Uspemo novo leto želi vsem cenjenim odjemalcem in prijateljem _ ADOLF FUNDER M O L B L 1 N G