Otroci, bodite odpustljivi
Včeraj sem šel iz vasi ven na polje, da pogledarn, kako kaj žito raste. Na potu srečam dva dečka, ki se nekaj pogovarjata. Stopim bližej in slišim te-le besede:
,,Ali že veš," pvavi stareji deček mlajšemu, ,,da je Vertlarjev Nikica še zuiirom hud na svojega strijca in §e zdaj ne izpregovori dobre besede ž njim?"
,,Ali res!" začudi se njegov tovariš, ,,nu ako je tako, pa tudi jaz ne bodem več govoril ž njim."
Pač jft žalostno, mislil sem sam pri sebi, ko sem slišal ta otroški vazgo-vor, da se otroci večkrat zaradi kake maleukosti spr<5, ter potem drug drugega sovražijo ter se še dolgo prijazno pogledati uečejo. Malonkosti, pravim, so dosti-krat krive sovraštva in razpertije med otroci, to vemo prav dobro vsi. Ako drug drugega le po naključji malo sune, berž je sovraštvo med ujima; ako dobi kak otrok lepšo obleko od drugega, Ze se uname zavid in sovraštvo uiednjima; več-krat je zadosti kako jabolko ali le kaka igrača, da se dva uajboljša tovariša dolgo ne moreta poteui pogledati z dobriui očesoiu.   Od kod pride to aaglo aovraštvo
— 138 —
tned inajlniinii ofcroci? Ako to stvar lia tauko preiščemo, našli borno, da sta po najveo žarljivost in gerda nevošljivost krivi vseh takih otročjih razpertij, ki lnir in slogo lned otroci podirajo iti sovraštvo v njihovih mladih sercih izbujajo. Majbni otroci se obnašajo večkrat tako, kakor bi bili že Bog si ga vedi kaki gospodje. Pa je že tako, vsak hoče svoje pravo imeti in od tod pridejo tudi prepiri med mali svefc. Otroci, bodite vendar pametni, in kedar vas bode mikalo zdražbo in sovraštvo delati ined saboj, odstopite raje nekoliko od svojega prava, in odpustite svojemu tovarišu, ki vas je morda po nevedoina razžalil. Bodite mirni in ljubeznjivi; ogibajte se sovrastva in vazpertije. Tudi se ne sraniujte odpuščenja prositi, kedar ste komu kaj žalega storili ali ga kako drugače raz-žalili.
Sv. Peter je vprašal enkvat svojega Gospoda ia Zveličarja, kolikokvat mora odpustiti svojemu bližnjemu. ,,Ali je dosti," rekel je, ,,ako mu odpustim sedemkrat?"
,,Povem ti," odgovori mu Jezus, ,,da ue samo sedemkrat, ampak sedem iu sedemdesetkrat movamo odpustiti svojemu bližnjemu, kedar nas je vazžalil." Te Jezusove besede se pa ne smejo vzeti po stevilkah, anipak oue pomenijo, da moramo svojftmu bližnjemu odpustiti tolikokrat, kolikorkrat nas je razžalil.
Povedal pa je Jezus enkrat svojim nčencem tudi lepo pri-liko, kako moramo odpuščevati svojemu bližnjemu; ta prilika vam jegotovo že znaua, a škodovalo tudi ue bo, ako vam jo ,,Vp,r-tec" še enkrat pove. Ta lepa prilika glasi se tako-le:
Bil je nekedaj neki kral.i, ki je liotel se svojimi hlapci obrajtati in vedeti, koliko lim je kateri dolžan. Pervi hlapec, ki stopi k njemu, bil mu je dolžan deset tisoč fuatov deuarja; to pa je gotovo velik znesek. Ker pa hlapec tega zneska ui hotel poveruiti, zapovedal je kralj prodati hlapca, njegovo ženo iu otroke, in vse, kar je imel premožeuja, da se poravna in.poplača njegov dolg.
Ko je hlapec slišal kraljevo povelje, pade predenj na koleni iu ga prosi rekoč: ,,Gospod, imej poterpljenje z manoj; vse ti bodem povernil!" — Hlapec se je kralju v serce smilil, zato mu je kralj ves dolg izpregledal in ga poteni izpustil.
Veselo gre hlapec izpred kralja. Ali ko ven pride sre&i od zunaj drugega hlapca, svojega sobrata, kateri je bil njeinu saino sto petakov dolžan. Prijel ga je iu davil, rekoč: ,,Placaj mi, kar si dolžan!" Hlapec, ujegov sobrat, pade predeuj ua koleui iu ga prosi, rekoč: ,,Imej poterpljenje z manoj, vse ti bodem povernil." On pa ni hotel nič slišati o tern, ampak šel je in ukazal ubogega hlapca v ječo djati, dokler dolga ue poplača.
— t39 -
Ko^so pa to drugi hlapci videli, kar se je zgodilo, bili so jako žalostni, šli so k svojemu gospodu in mu povedali vse, kar se je dogodilo.
Kralj se razserdi, pokliče neusmiljenega hlapca k sebi in mu reče: ,,Ti hudobni blapec, ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. AIi se nisi mogel usmiliti tudi ti svojega sobrata, kakor seru se usinilil jaz tebe?" To rekši izroči ga trinogom, da ga zapro v ječo, dokler zadnjega vinarja ne poplača. To je bila pravicna kazen-
In Jezus je še pristavil in djal svojim učencem: ^B^š tako bode storil tudi ruoj uebeški oče z vami, ako ne boste odpusfcili vsakatereiuu svojemu bratu, ki vaa je razžalil."
Otroci naučite se to lepo priliko na pamet in bodite zmiroui liiirni, lju-
beznjivi, potolažljivi, spravljivi ia odpiistljivi.
m