skrbeti zase, poleg tega pa se poveca tudi tveganje financnih zlorab. Z digitalizacijo storitev se je zato pri mnogih starejših ljudeh povecal obcutek odvisnosti, saj ne morejo vec sami upravljati svojih življenj, samostojno urejati svojih zadev, se narocati pri zdravniku itd. 
Pandemija covida-19 je še pospešila digitalizacijo vsakdanjih storitev, pogosto brez alternativnih rešitev. Ta pospešitev je povzrocila dodatno tveganje za kršitev pra­vic, vkljucno s pravicami do samostojnosti in neodvisnosti v starosti. 
Mnoge organizacije in združenja za starejše po Evropi zato organizirajo tecaje in delavnice, na katerih starejše seznanijo z digitalnimi storitvami in jih vzpodbu­jajo k uporabi. Ne ucijo jih le rokovanja s pametnimi telefoni, osnovnih funkcij in koristnih aplikacij; mnogi nudijo tudi stalno podporo, ko se kaj zatakne ali gre narobe, kar je zelo pomembno, da starejši ne obupajo, a po drugi strani ne želijo biti odvisni le od podpore svojcev ali prijateljev. Obenem pa mnogi izvajalci teh usposa­bljanj nudijo možnosti stalnega utrjevanja in obnavljanja pridobljenega znanja, jih opozarjajo na spremembe, posodobitve, na spletno varnost itd., saj starejši na tak nacin ostanejo digitalno vkljuceni in s tem samostojni in neodvisni od drugih. 
Prav tako pa je pomembno, da javne ustanove in izvajalci storitev omogocijo, da dolocene storitve še vedno ostanejo dose-gljive tudi digitalno nepismenim ali tistim, ki nimajo dostopa do spleta. Po potrebi naj se ohranijo tradicionalni pristopi do stori­tev, saj se tako lahko omogoci vkljucenost vsega prebivalstva, ne glede na starost, oddaljenost ali morebitne oviranosti. 
Alenka Ogrin Cameron J. Camp (2012). Neznanec v ogledalu – detektivski prirocnik za reševanje težav, povezanih z Alzheimerjevo boleznijo in sorodnimi motnjami, 234 strani, Celje: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba (2020). 
NEZNANEC V OGLEDALU 
Knjigo Neznanec v ogledalu – detektivski prirocnik za reševanje težav, povezanih z Alzheimerjevo boleznijo in sorodnimi mo-tnjami je napisal psiholog dr. Cameron J. Camp, ki živi v Ohiu na severu ZDA. Je direktor Centra za uporabne raziskave o demenci (The Center for Applied Research in Dementia), ki s specializirano ekipo razlicnih strokovnjakov razvija, inovira in uporablja montessori metodologijo pri delu z osebami z demenco. Vec o centru in koristnih vsebinah je objavljenih na spletni strani www.Cen4ARD.com. 
Knjiga Neznanec v ogledalu je napisana v duhovitem slogu in na poljuden nacin, ki vsebuje ogromno zgodb posameznikov, s katerimi je avtor knjige delal ali jih poznal. Pravi, da imajo osebe z demenco poleg težav s spominom težave tudi na drugih podrocjih, hkrati pa poudari tudi mocne plati oseb z demenco – nekatere ohranjene sposobnosti in spretnosti. 
Uvodoma izpostavi (str. 24), da bi se morali vsakic, ko vidimo izzivalne oblike vedenja pri osebah z demenco, zastaviti po­membno vprašanje: ZAKAJ se to dogaja? In odgovor NE SME biti: Ker imajo demenco. Pravi, da je to zmotno krožno sklepanje, ki poteka takole: Zakaj se te stvari dogajajo? – Ker imajo demenco.  Kako vemo, da imajo demenco? – Ker se te stvari dogajajo. 
Osebe, ki sobivajo s clovekom z demen-co ali zanjo skrbijo, so neke vrste detektivi, ki skušajo odkriti, zakaj se ta oseba vede na dolocen nacin. Ta razlicna vedenja avtor v knjigi poimenuje odzivna vedenja. Ce so dobri detektivi, jim lahko uspe odkriti razloge takšnega odzivnega vedenja in s konkretno rešitvijo vplivati, da se preneha ali pa zmanjša. 
In to je namen te knjige: izboljšati kva­liteto življenja tako oseb z demenco kakor njihovih bližnjih ali oskrbovalcev. Posle-dicno se zmanjša tudi uporaba zdravil. Knjiga ponuja veliko koristnih spoznanj in nasvetov. 
Knjiga je po detektivsko razdeljena na osem poglavij oz. odsekov. 
Spoznajmo »storilca«. V tem odseku knjige gre za spoznavanje »storilca«, to je razumevanje demence in njenega delovanja. Izpostavljeni so trije glavni izzivi demence. 
Prvi izziv demence je ucenje novih stvari – avtor ga poimenuje zlobna carobna palica. Gre za vživljanje v osebo z demenco, ki se pravzaprav ne more spomniti necesa, cesar se v resnici nikoli ni naucila in kar sploh ni vstopilo v njen spomin. Gre za primanjkljaj v epizodnem spominu. Ce nov dogodek ali epizoda ne vstopita v spomin osebe, je tako kakor da se nikoli nista zgodila. To je eden od glavnih vzrokov ponavljajocega se zastavljanja vprašanj pri osebah z demenco. 
Drugi izziv demence poimenuje obratni casovni stroj. Na epizodni spomin demen-ca deluje kot obratni casovni stroj. Na najzgodnejši stopnji bolezni morda oseba pozabi stvari, ki so se zgodile pred nekaj minutami. Ko demenca napreduje, lahko pozabi tudi, kaj se je zgodilo prejšnji dan, teden, leto, pred desetimi leti … 
Tretji izziv demence poimenuje lepilo na konici jezika. Ta izziv se nanaša na in-formacije o svetu, ki so del semanticnega spomina. Te informacije smo se naucili v preteklosti in jih vtisnili v spomin, vendar jih vcasih brez pomoci težko priklicemo. 
Drugi odsek knjige ima naslov Spoznaj-mo »žrtev«. Pomembno je razumeti »žrtev« 
– to je osebo z demenco. Predstavljeni so primeri iz vsakdanjega življenja ljudi z de­menco in njihovih bližnjih oz. oskrboval­cev; ob vsakem primeru so možne ugodne rešitve nastalih situacij, ki nam brez dobre komunikacije z bolnikom in njegovega dobrega poznavanja ne bi prišle na misel. Na koncu vsakega primera ali zgodbe je zapisano koristno spoznanje. Eno od ta­kšnih koristnih spoznanj avtorja (str. 42) je: Pomembno je, da osebam z demenco damo priložnost, da pokažejo sposobnosti in spretnosti, ki jih še imajo. Pogosto jih odkrijemo, ce se pozanimamo o njihovem prejšnjem poklicu ali interesnih dejavnostih. 
V tem odseku avtor izpostavlja branje kot preostalo sposobnost in spretnost, ki se velikokrat ohrani dalec v napredovano demenco. Glede branja pravi, da je ob tej spretnosti koristno spoznanje, da branje lahko izvabimo iz osebe z demenco z na­tisnjenimi besedami, tudi ce se ta oseba sicer ne pogovarja vec. Ugotavlja, da je branje takšna navada, da sploh ne razmi­šljamo o njej, ko jo izvajamo; lahko je še vedno na voljo tudi v napredujocih stanjih demence. Ob tem zakljucuje, da nikoli ne domnevajmo, da oseba ne zna brati, samo zato, ker ima demenco. Avtor opomni, da bo oseba z demenco lažje brala, ce sta tisk in ozadje prilagojena spremembam vida, ki jih pogosto opažamo pri starejših osebah. 
Osebo z demenco lahko velikokrat umirimo na nacin, da jo zamotimo z de­javnostjo, ki je zanjo smiselna in koristna. S tem, ko se zamoti z necim, kar je zanjo pomembno, pozabi na tisto, kar jo spravlja v stres. Vcasih pa pride do situacije, ko ima oseba z demenco svojo razlicico resnicnosti in kadar je ta razlicica boljša od tiste, v kateri jo vidimo sami, avtor predlaga, da ji pusti-mo to njeno resnicnost, naj v njej uživa. 
Ta odsek Cameron J. Camp zakljucuje z mislijo oz. naslednjim koristnim spoznanjem (str. 60): Oseba z demenco lahko dobro živi kljub izgubi spomina. Kljucno je, da se osre­dotocimo na to, kako ji omogociti, da ve, da je ljubljena; ne smemo dopustiti, da osebo z demenco opredeljujejo zmanjšane ali izgublje­ne sposobnosti in spretnosti. Ostati povezan z družino, prijatelji in skupnostjo je pomemben del dobrega življenja, ne samo za osebe z de­menco, ampak tudi za tiste, ki zanje skrbijo. 
V tretjem odseku z naslovom Zbiranje dokazov gre za to, da razumemo vzrok dolocene težave. Avtor knjige ponovno poudari, naj zacnemo preiskavo o od­zivnem vedenju pri osebah z demenco z vprašanjem: Zakaj se to dogaja? Kot možne vzroke (osumljence) za takšno vedenje navaja (str. 61): 
• 
Telesna motnja, kot sta bolezen ali bolecina, 

• 
prevec ali premalo ustreznih dražljajev, 


• osnovne cloveške potrebe (po varno­sti, družbenih stikih ali pozornosti, biti zaželen in ljubljen ter ne zapu-šcen) niso zadovoljene, 
• osebje ali ustanove ne izvajajo naj­boljših praks oskrbe ljudi z demenco, 
• 
potreba po spremembi fizicnega okolja, 

• 
potreba po spremembi socialnega okolja, 

• 
zanemarjanje ucinkovitih tehnik uce­nja, ki so na voljo osebam z demenco. 


Eden od pogostih primerov je, ko oseba z demenco zastavlja isto vprašanje znova in znova in je potrebno ugotoviti vzrok oz. najti nacin, da osebo pomirimo s kon­kretno rešitvijo in odgovorom. Velikokrat so odzivna vedenja oseb z demenco odsev nezadovoljenih potreb po varnosti in spre­jetosti, osamljenosti, pomanjkanja obcutka, da smo del skupnosti ter da smo ljubljeni. 
V odseku Uporaba pravega pristopa avtor piše o tem, da je za rešitev vsake konkretne situacije oz. primera potrebno izbrati ustrezno intervencijo. Prvi korak je zdravstveni pregled, kjer se išce telesne vzroke za težave – vsaka sprememba v vedenju še ni znak demence. Na njih lah­ko vpliva sprememba krvnega sladkorja, vnetja secil in drugi vzroki. 
Potem ko izkljucimo telesni vzrok ali po­manjkanje stimulacije kot razlog, da je nekaj narobe, si je nujno zastaviti kljucno vpra­šanje »Kdo ima težavo?« oziroma »Cigava težava je to v resnici?« Vcasih težava in s tem žarišce intervencije ni oseba z demenco. Lahko je svojec ali clan osebja ali pa so to pravila in predpisi, ki so bili namenjeni za zagotavljanje dobre oskrbe. Toda dobri nameni ne vodijo vedno do srece. (str. 95) 
Kakovost življenja osebe z demenco je neposredno povezana s tem, koliko casa preživi ob pozitivni, smotrni dejavnosti, saj se s tem lahko pomembno zmanjšajo njihova odzivna vedenja. 
S pravim pristopom se lahko obiski pri cloveku, ki ima demenco, spremenijo v prijetne obiske. 
Preko razlicnih zgodb, kjer so opisana razlicna odzivna vedenja starejših ljudi, ki nakazujejo na težave, avtor podaja konkretne rešitve in pomembna koristna spoznanja. 
Novo ucenje je odsek, ki govori o nacinih in tehnikah, s katerimi lahko dosežemo spremembe pri osebah z demenco z uce­njem novih reci. Glede tega vecina zmotno misli, da to ni možno. 
V odseku Sami rešite primer je predsta­vljenih 12 zgodb oz. primerov, ki bralca vabijo k detektivskemu pristopu reševanja težav. Gre za to, da pridobljeno znanje uporabimo v praksi. Najprej je na kratko predstavljena situacija, ki jo skušamo rešiti po naslednjih korakih: 
1. 
Kdo je ta oseba?, 

2. 
uporaba sposobnosti in spretnosti, ki so še preostale, 

3. 
zbiranje dokazov, 

4. 
uporaba postopka, 

5. 
rešitev. 


Zadnji odsek Rešitve odprtih primerov pa ponuja konkretne rešitve 12 zgodb iz prejšnjega odseka. Ta odsek knjige ima naslov Epilog: Hvala bogu, da niste pravi doktor. Tu avtor knjige Cameron J. Camp zapiše, da je ljudem želel dati upanje, da nismo nemocni v boju z demenco in da je z upoštevanjem nasvetov iz knjige mogoce izboljšati tako življenje ljudi, ki obolijo za demenco, kot tudi tistih, ki skrbijo zanje. 
Tatjana Prašnikar Đuran 
Elaine Wittenberg, Joy V. Goldsmith, Sandra L. Ragan and Terri Ann Parnell (2020). Caring for the Family Caregiver, Palliative communication and Health Literacy. Oxford University Press, ISBN: 9780190055233, 240 strani. 

SKRB ZA DRUŽINSKEGA OSKRBOVALCA, PALIATIVNA KOMUNIKACIJA IN ZDRAVSTVENA PISMENOST 
Življenjska doba se v zadnjih desetletjih podaljšuje, posledicno pa se veca odgo­vornost družbe za zagotovitev celovitega pristopa k skrbi za družinske oskrbovalce. Osredotocenost zdravstvenega varstva na družino in ne zgolj na neozdravljivo bolnega posameznika je kljucen dejavnik izvajanja celovite paliativne oskrbe. Knjiga 
Caring for the Family Caregiver, Palliative communication and Health Literacy (Skrb za družinskega oskrbovalca, paliativna komunikacija in zdravstvena pismenost) 
je izjemno pomembno delo na podrocju komunikacije v paliativni oskrbi. Napisana je z namenom, da bi odpravili interakcijsko trpljenje, ki ga pogosto doživlja družina, ter proucili visoke stroške in slabo obravnava-no stanje družinskega oskrbovalca. 
Knjiga prinaša pomembna teoreticna, empiricna in pedagoška znanja s podrocja tipologije komunikacije znotraj razlicnih tipov oskrbovalcev; namenjena je vsem, ki se vkljucujemo v proces paliativne oskrbe. Združuje literaturo, ki obravnava potrebe in bremena družinskih oskrbovalcev, teo­rijo in prakso komuniciranja ter raziskave 
o paliativni oskrbi in zdravstveni pisme­nosti. Na ta nacin nam predstavi prelomni koncept vrst družinskih oskrbovalcev in inovativen nabor podpornih virov za njihovo opolnomocenje. Predstavljeni so štirje profili oskrbovalcev: manager, po­klicni oskrbovalec, partner in samostojni oskrbovalec; vsi izhajajo iz družinskega sistema z razlicnimi vzorci pogovorov. 
Kot urednice knjige so podpisane ugledne znanstvenice: Elaine Wittenberg, Joy Goldsmith, Sandra L. Ragan in Terri Ann Parnell. Elaine Wittenberg je izredna profesorica, doktorirala iz komunikologije na Univerzi v Oklahomi in je avtorica vec kot 150 recenziranih clankov o komuni­kaciji v paliativni oskrbi. Je soustanovite­ljica nacionalnega programa zdravstvene