ZA POKLIC ■ SPORI IN ODDIH NOVI MODELI 1939 ZNIŽANE CENE IDEALNA KONSTRUKCIJA NAJHITREJŠI START MALA PORABA GORIVA VELIKA ZALOGA VSEH MODELOV IN REZERVNIH DELOV ZASTOPSTVO BRUNO KI FMFKirir UMUANA, MIKLOŠIČEVA CESTA 30 Zdenka Arlova: IZGUBLJENA IGRA A A islim, da se ne bom nikoli naučila pošteno igrati bridž«, je žalostno rekla plavolasa Mil_____ deklica. «Ne vem, kako je to, ampak zme- rom prenašam neprave karte.» BES «Morda zato, ker se premalo zamislite v VvvJ^S^aB igro*, se je nasmehnil mladenič ob njenem ■"^■SjgSSS boku. «Opaizil sem to danes. Ne štejete kart, ki so že zunaj, in bojite se riskirati.* «Da,» je živahno dvignila glavo, «to je vse. Pa tudi mislim, da jemljem igro premalo resno. Premišljam druge reči in sem raztresena. Zares, nikoli ne bom znala dobro igrati, tako dobro kakor vi.* Nekaj časa sta molče korakala vštric, nato je mladenič znova izpregovoril: «Kartanje je podobno življenju, ali ne? Najprej se razdelijo karte in vsak dobi enak del. Seveda — nekdo ima boljše karte, nekdo slabše, toda vsak lahko napravi z njimi, kar največ more. Nekateri znajo dobivati tudi brez adutov, drugi pa izgubljajo, četudi imajo najboljše karte.* «Helena,* je dejal mehko, «poskusil bom zdajle visoko igro. — Vem, da ste zaročeni, toda ljubim vas in želim, da postanete moja žena.* Nagnil se je k dekletu. «Ljubim vas bolj kakor on in vem — čutim, da sva midva, vi in jaz, kakor nalašč ustvarjena drug za drugega. No, Helena?* Žalostne in kalne so ji bile oči, ko ga je čez nekaj časa pogledala. «Ne, ne morem, Janko, zelo mi je žal, ampak res ne morem,« je zašepetala, «razumejte, prosim — —* «Helena,» je govoril dalje, «ali morda zato, ker me — nimate radi?* Obrnila se je in si zakrila obraz z rokami. «Ne mučite me, Janko — dobro veste, da to ni zaradi tega. Toda ne morem — dala sem besedo — užalostila bi ga — moja mati bi me nikoli več ne pogledala — ne, ne morem ga prevarati. Oprostite mi, Janko, ne morem--» je zaihtela. «Ne jokajte, Helena,« ji je nežno odkril obraz, «prosim ne bodite žalostni! Jaz — saj to ni pametno — ampak veste, moral sem vam to povedati, ker jutri odpotujem in sein hotel vedeti--Ako bi bili vi privolili, bi se kmalu vrnil. Zdaj seveda — —» Prijel je deklico nežno pod pazduho in šel z njo naprej. «Ne smete biti žalostni, Helena. Razume se, da sem igro izgubil. Ni moglo biti drugače, ker nisem imel v kartah niti enega aduta.* Hotel je, da bi se to glasilo kakor šala, toda glas, s katerim je to govoril, se mu je lomil. Potem sta korakala molče. Ko pa sta se poslavljala pred starimi vrati dekletovega doma, mu je trdno stisnila roko. «Odpustite mi, Janko, ne morem drugače. Jaz — jaz sem si že izbrala svojo barvo.* * Naslednji dan, medtem ko je Janko gledal skozi okno brzega vlaka, je dostavila pošta Heleni pismo. Nekako zmedena je odpirala Helena belo ovojko. «Draga Helena,« ji je pisal njen zaročenec, «brez smisla je, da bi midva vzajemno žrtvovala svoje življenje praznim predsodkom in ozirom na druge. Vem, da me ne ljubiš; tudi jaz te ne ljubim tako, kakor je to potrebno za zakon. Vračam ti besedo in prosim, da storiš isto tudi ti. Želim, da najdeš tudi ti svojo pravo srečo. Roke ti poljublja Emil.« Dolgo je zrla na te izrazite, trde vrstice in čutila se je tako čudno majhno in ubogo. Potem je počasi stopila k peči in vrgla pismo v ogenj. Ko je zgorelo, si je s trudno roko pogladila čelo in rekla prav po tihem in z bolestnim smehljajem: «Seveda — spet sem vrgla nepravo karto.* In nekje v daljavi je ostro zažvižgal vlak in zavozil v teman predor. iVafeo očarljiva je sveia neina koza - kako neizogibno potrebno je milo, ki jo neguje < ELI DA \vf ¥ T * Angela Podgornikova: GOSPODINJA IN NJE POMOČNICA Človeku ni dobro samemu biti, pravijo, in vendar je prav sožitje nekaterih ljudi dostikrat hudo gorje, včasih pa živi pekel za obe polovici. Tako je v zakonu, tako v družini, tako po službah in povsod, kjer bije več človeških src v isti kletki. Posebno poglavje je sožitje gospodinje in njene pomočnice, in prav o tem hočem izpregovoriti. Gospodinja, ki vidi v pomočnici sebi enako, samo v službi ji podrejeno človeško bitje, bo laže pogodila pravo pot do prijetnega soglasja. Ona ne bo izkušala zasužnjiti duše svojega posla, ker ve, da človeška duša v okovih polagoma onemi in ohromi — telo brez duše je pa kakor mrtev stroj, ki se zgane le, kadar ga poženemo. Ker sem prepričana, da gospodinja lahko vpliva prvenstveno na razmerje, ki se razvije med njo in pomočnico, zato hočem orisati najprej pravice in dolžnosti gospodinje do pomočnice in prikazati tudi nekatere pogreške, ki ustvarjajo nesoglasje. Gospodinja ima že pri izbiri pomočnice veliko ugodnost. Ona je tista, ki izbira in je največkrat le od njene spretnosti in smisla za presojo človeka odvisno, ali si iz večjega števila ponudnic poišče pravo dekle. Ko stopi pomočnica, ki išče službo, pred gospodinjo, ni prav, če ji gospodinja izprašuje vest kakor sodnik in stika dostikrat celo po skrivnostih, ki ji niso prav nič mar in največkrat tudi niso bistvene in potrebne za pošteno službovanje. Gospodinja se mora zavedati, da ima tudi preprosta pomočnica občutljivo srce in ponos, ki se upira brezobzirnosti. In prav najboljše in najsposobnejše pomočnice so po navadi tudi najobčutljivejše. Človek, ki mu je prirojen čut za spoznavanje ljudi, presodi človeka že po njegovi zunanjosti, govorjenju in izrazu v obličju. Izpričevalo v poselski knjižici, ki se zdi nekaterim gospodinjam dokaz poštenosti in sposobnosti, pove še najmanj. Saj po zakonu ne sme noben delodajalec napisati v knjižico grehov posla, pa tudi, ko bi takega zakona ne bilo, bi se ne kazalo opirati na izpoved prejšnje gospodinje. Saj veste, da smo ljudje samo ljudje in da se je težko upirati sovražnosti in odvratnosti, ki jo občutimo, kadar odhaja iz hiše posel, kateremu smo odpovedali službo mi, ali pa če si je sam poiskal drugo. Iz istega razloga tudi ni popolnoma zanesljivo, če gospodinja pozveduje pri prejšnjih delodajalcih. Na ta način si dostikrat ustvari o pomočnici napačno sodbo, ki se potem, če jo je kljub bolj ali manj neugodnim izpovedim vzela v službo, le iztežka znebi in prizadene včasih po nepotrebnem sebi in pomočnici dosti neprijetnih ur. Ljudje smo preveč različni, da bi videli in sodili vsi enako. Vsaki gospodinji se zdi kakšno drugo hišno opravilo bolj važno, zato motri in presoja sposobnost svoje pomočnice vsaka z drugega vidika. Tako je dostikrat pomočnica, s katero ena gospodinja ni bila prav nič zadovoljna, prav pogodu drugi. Zato je najbolje, da si vsaka gospodinja izbere pomočnico samo po lastnem občutku in preudarku in da sama preizkusi njene sposobnosti. Tako ne tvega prav nič, saj ni s pomočnico sklenila dosmrtne pogodbe. Ko se gospodinja odloči za katero izmed pomočnic, naj jo sprejme v hišo prijazno in iskreno, da ne bo imelo dekle že prvi dan neprijetnega občutka, da je prišlo v hišo kot potrebno zlo. Prvi prijetni počutek pomočnice dostikrat razblini namišljene predsodke obeh in prepreči včasih celo daljša trenja, ki se porajajo iz golega nezaupanja. Človek, ki rad dela, dela z dvojno silo, če čuti naklonjenost in priznanje in če dela z veseljem. MISLI Želje, povedati svoje mnenje, ti ni treba zadovoljiti pri vsaki priložnosti. * Notranja sreča oživlja in podaljšuje življenje, obseva dejanja in besede kakor sonce vesolje. * Zadovoljnost in veselost je nebo, pod katerim vse uspeva. 182 Ko razodene gospodinja novi pomočnici hišne navade in svoje želje in se je ta že vživela v hišni red, naj gospodinja nikar ne oprezuje za njo. Takšno ravnanje dekle vznemirja, da ji nobeno delo ne gre prav od rok, in če se to ponavlja, izgubi dekle kmalu dobro voljo do dela in ne bo trajalo dolgo, ko bo v srcu začutilo odpor do svoje gospodinje. Saj je ves dan dosti prilike, da gospodinja pogleda po stanovanju in v primerni obliki pove, kaj ni v redu. In prav nič se ne bo gospodinja pregrešila zoper strogi red, če dekleta kdaj tudi pohvali, kadar pohvalo zares zasluži. Nekatere gospodinje pa mislijo, da bodo imele največ uspeha, če s pikrimi opazkami in z zmerjanjem izpreobra-čajo svoje pomočnice, večkrat pa stresajo nanje le svojo trenutno slabo voljo. Ko bi se ob takih prilikah hotele vživeti v vlogo pomočnice, bi prav gotovo čutile, da ne ravnajo prav, kajti — kakor zavpiješ v gozd, tako ti odmeva iz gozda. Pa tudi take gospodinje so, ki menijo, da si z osornim in oholim ravnanjem pri pomočnicah ustvarijo večji ugled in večje spoštovanje. Tudi te nimajo prav. Osornost, zadirčnost in oholost vzbude v srcu podrejenega bitja le sovražnost in odpor. Pametno dekle nikdar ne izkorišča dobrohotnosti in prijaznosti gospodinje, ampak se nanjo le še bolj naveže in ji vedno in povsod poizkuša še bolj ustreči. Tako se razvije polagoma med obema prijetno soglasje, ki jima lajša že tako težko in skrbi polno življenje. Le verjemite, da lepa beseda lepo mesto najde. Dobrosrčna gospodinja ne nalaga svoji pomočnici samo dolžnosti, ampak ji priznava tudi pravice, ki ji kot človeku gredo. Pomočnica, ki ves dan dela, potrebuje tudi razvedrila, ki naj ji ga gospodinja od srca privošči. Nikar naj gospodinje ne moti, če se dekle, ko opravi svoje delo, za hip usede in kaj prečita ali sebi kaj napravi. Tako se počuti pomočnica bolj svobodna, in svoboda je za človeka pol življenja. Pač pa ne sme biti pomočnica gospodinji zaupnica, kateri toži svoje zakonske in rodbinske težave in s katero urejuje rodbinske razmere drugih. S svojo pomočnico naj gospodinja rajši govori o čem drugem, kar bo razvedrilo obe in kar bo koristilo pomočnici. Seveda pa tudi ni prav, če daje gospodinja pomočnici samo navodila za gospodinjstvo in gole ukaze. Vsak človek se mora včasih razgovoriti, če ni čudaški, in bolje je, če se pomočnica pomeni z gospodinjo kakor pa s hišnimi stanovalci, ki kaj radi poizvedujejo o družinskih razmerah sostanovalcev. Če zaupa gospodinja pomočnici katero svojih težav ali jo kdaj vpraša za svet, naj ji gospodinja svetuje, kakor bi svetovala lastnemu otroku. Saj nekatera dekleta tako potrebujejo preudarne roke, ki jih varno vodi ob prepadih in jim na razpotjih pokaže pravo pot. Kadar pa gospodinja vidi, da se pomočnica nikakor ne da prilagoditi hišnemu redu, in da jo njeno vedenje preveč vznemirja, je najbolje, da se o pravem času razideta. Tako se bo gospodinja ognila večnemu razburjanju, pomočnica bo pa morda le naletela na gospodinjo, s katero bo lahko vozila. Vse to so le splošni nasveti, ki jih pa mora vsaka gospodinja prilagoditi značaju pomočnice in okoliščinam. Od uvidevnosti in preudarnosti gospodinje je odvisno, ali si uredi dom in vse, kar je z njim v zvezi, tako, da ji bo prijeten, ne pa gnezdo nevolje in prepirov. In pri tem je pravo razmerje med gospodinjo in pomočnico, s katero preživi ves dan, eden prvih pogojev. Skopuh je v oblasti denarja, varčevalec je, zapravljivec pa je bil v posesti denarja; kdor to spozna, ve, kako se varčuje. * Kdor je bil bolan, zna ceniti zdravje. * Ljubezen je vse! Kdor ljubi, pozna večno vrednost življenja. Kdor ljubi, živi. Ljubezen ne pozna dvomov, ne bede. ne greha, ne smrti. Ljubezen je večna! Mislila je, da je njena obleka bela... Tedaj se je zamislila. . . Njena obleka, ki jo je vedno sama zelo skrbno prala, se zdi kar zanemarjena poleg preprostega česalnega plašča. Da, z Radionom oprano perilo je brez primere belo, ker je popolnoma čisto. Pri kuhanju v učinkoviti pa vendar blagi raztopini Radiona se namreč tvori kisik, ki skupaj s peno mila struji skozi tkanino, pa previdno razkroji in od- 3cHlcFlt^V pravi vso nesnago. Popolnoma čisto perilo pa ima tisto bleščečo belino— Radion belino. Schichf1 RADION pere sam! RADION Ni čistejše beline od Radion beline L OVfSK Spopolnite ga z našimi lahkimi oblačili: Svile za elegantne toalete Perilne tkanine za kmečke obleke, tobralko, pol delene in cefirje imamo v zelo veliki izbiri Pralno in volneno blago za turistiko, šport in potovanja Znana trgovina MANUfAKTURA NO VA K Ljubljana, Kongresni trg 15 pri nunski cerkvi Vam bo vedno zelo ugodno in poceni postregla Drobni nasveti Prhljaje odpravite, ako si glavo enkrat na teden natrete s citronovim sokom. Bradavice izginejo, če jih osem do deset dni natirate z medom. Brilantino za lase si lahko naredite iz dveh delov olja in enega dela kolon jske vode. Sok iz korenja vpliva presenetljivo na polt. Koren iztisnemo, primešamo nekoliko citronovega soka in si s tem namažemo obraz, čez pol ure si dene-1110 na obraz v topli vodi namočeno krpo (ali brisačo itd.) in jo pustimo na njem zopet pol ure. Domača kolon jske voda: Zmešamo 2 grama bergamotove, 1 g citronove, 1 g sivkove (lavendlove) esence in damo to v 300 g čistega špirita. Če hočemo, da bo kolonjska voda dišala, ji primešamo 1 g vijoličnega ali kakega drugega parfuma. Maža za obraz. V 1 liter vode damo 250 g strtih sladkih mandeljnov, 125 g strtih grenkih mandeljnov in 2 jajčna beljaka. Vse dobro premešamo in si s teim namažemo obraz, ko gremo spat. Čebula, zrezana, čisti pozlačene okvire in ohranja tudi lakaste čevlje. S čajnim zvretkom peremo črno svilo. Tudi oprane nogavice lahko z njim nekoliko pribarvamo. 1400 nasvetov dobite v knjigi, ki stane 15 din. Naročite jo lahko pri upravi «Žene in doma« v Ljubljani, Dalmatinova ulica 8. Vprašanja in odgovori Ponovno opozarjamo, da na nepodpisana vprašanja v načelu ne odgovarjamo. Zato naj se vsaka podpiše in priloži znamke v znesku 4 din za odgovor. Nečitljivo podpisana. Električna epi-lacija se izvrši za vsako dlačico posebej. Plovec dobite v vsaki drogeriji. Vse druge odgovore dobite v naši knjigi «Kako naj se žena neguje«, ki stane za naročnice 15 din. Poročili sta se naročnici: gospodična Regina Klepčeoa z gospodom Otokarjem Erjavcem iz Bel-tincev in gospodična Kristina Ga-berškova z gospodom Akso Todo-rovičem, orožniškim podnaredni-kom iz Vranskega. — Iskreno čestitamo! Božena Komarkova: SUM Mladenič je žarel od veselja. Prijel je deklico za ramo in jo veselo potresel. «Zdaj se slednjič lahko vzameva! Slišiš... ljubica? Ti in jaz — bova žena in mož! Anica, zadosti dolgo sva čakala! Poglej, dekle, tu je — dvajset tisočakov! In vsi so najini. To zadostuje za najemnino, za prvi obrok pri mizarju za pohištvo, za svatbo in —* Deklica mu je položila roko na usta; bila je vsa preplašena. «Od kod imaš ta denar, Martin? Povej mi resnico!* Skremžil je obraz. «Špekuliral sem. Toda nikar ne skrbi, denarja nisem ukradel. Igral sem na borzi — ljubica. Tale denar je najin.* Toda vzlic temu dekle ni verjelo. Zelo ga je ljubila. Tako ga je imela rada, da ga je sumničila. Martin je bil zmerom lahkomiseln fant, ki si ni preveč belil glave, kaj bo jutri, čeprav je Anici trdil, da je ves drugačen, odkar se poznata. Anica je izprosila pri stricu Vojtehu, da mu je dal delo v svoji mlekarni. Martin je moral pošteno delati in varčevati; njegovi dohodki niso bili posebno veliki, a Martin bi Sfe tako rad oženil! Zdaj pa je nenadno prišel z dvajsetimi tisočaki! Po njegovem odhodu se je Anica odpeljala k stricu Voj-tehu. Stric je bil prizanesljiv starček, nečakinja Anica je bila njegova ljubljenka. Vsa razburjena ga je vprašala: «Kako je s trgovino?* Starček je zmignil z rameni: »Tako, tako, ne slabo ne dobro.* «Ne — tega ne mislim*, je ugovarjala Anica, tlleči hočem — ali nisi v zadnjem času opazil — nobene tatvine?* Stric je čemerno pogledal čez koščene naočnike: «Kako to veš?* Anici se je stisnilo srce v prsih. Torej je Martin vendarle lagal. Vedela je, da mu bo trdo delo nekoč omrzelo in da si bo hotel olajšati življenje na ne posebno pošten način. «lz blagajne mi je izginilo nekaj denarja*, je pravil stric. »JNe veliko, pa vendar je to tatvina.* Zdajci je opazil, da se Anica solzi. »Martina imaš na sumu, kajne? Precej sem si mislil. Ali si videla v zadnjem času več denarja pri njem?* Pokimala je. «Otrok, otrok, to je hudo. Nisem bil prepričan, ali je bil to Martin ali drugi prodajalec ali pa je kdo vlomil v trgovino.* Anica je glasno zajokala. »Ne boj se, ne bom klical policije, otrok*, jo je tolažil stiic. »Jutri zjutraj bom povedal Martinu, da je odpuščen iz službe. In zdaj pustiva to!* Drugi dan je Anica vrnila Martinu zaročni prstan. Martin je telefoniral. Zopet in zopet. Poskušal je vse mogoče, da bi se z Anico pogovoril, toda nikoli mu tega ni omogočila. Po dveh tednih je spoznala, da rana še zmeraj enako boli, če ne še huje. In ko je nekega dne kupovala v mestu, je nenadno začutila, da se je nekdo dotaknil njene rame. Obrnila se je. Bil je Milan Svetek, najboljši Martinov prijatelj. «Od kdaj ste tako ponosni, da nočete poznati svojih prijateljev*, se je smejal. «Ah, ne, oprostite, nisem opazila.* «Kako se godi Martinu?* »Martinu? Eh — temu se godi dobro.* «To je prav.* Vprašujoče je pogledal Anico. «Ali vam je pravil, da sem mu pomagal?* »Kako — vi ste mu pomagali? Ne, o tem mi ni ničesar povedal.* Pošalil se je: »Ta je pa lepa! Nista še mož in žena, pa vam že prikriva! Svetoval sem mu, kako naj igra na borzi, posodil sem mu tisočak in ljubi Martin je priigral več ko dvajset tisoč. In niti vam tega ne pove! Morebiti pa vas hoče presenetiti, jaz pa sem ga pripravil ob to veselje?* Anici se je zvrtelo v glavi. «Kako, kako je bilo to, prosim? Povejte mi še enkrat, mislim, da nisem prav razumela.* «1, ne bom povedal, gotovo hrani Martin to za kak posebno svečan trenutek. Saj sem najbrže izdal že več, kakor bi bil smel.* Anica je bila, kakor da ji grozi srčni napad. »Oprostite, prosim*, ga je prekinila. «Imam zelo nujen opravek. Na svidenje, gospod Svetek!* In zbežala je kakor preplašen zajec. Svetek se je popraskal za ušesom in nekaj zamrmral, češ da so vse ženske enako prismojene. V nekaj minutah je bila Anica v penzionu, kjer je stanoval Martin. Ni ji bilo treba dolgo čakati v veži; mladenič je z največjo naglico pritekel po stopnicah, brž ko se je Anica javila. « Anica, deklica moja!* «Ah, Martin!* Cele tri minute sta se objemala. Anica je jokala, se opravičevala in spet jokala. Martin — je rekla — ima prav, če ji tega nikoli ne odpusti. Takoj pojde k stricu in ta mora Martina nemudoma spet poklicati na delo. Ampak predvsem nekaj zelo važnega — Martin dobi svoj zaročni prstan nazaj! Tisti večer, ko sta se tako objemala, je Anica iznova navezala besedo: »Ali mi boš mogel kdaj odpustiti, Martin? Pa tudi res na vse pozabiti, veš? Kako sem bila neumna!* »Ne govori več o tem, ljubica!* In spet jo je poljubil. »Prihodnji teden bova mož in žena. Morebiti je dobro, da se je vse to zgodilo. Zdaj vsaj veva, kako se imava rada!* icc podjetno, - Jndcmtfvion! Za sončno poletje nam prinaša moda spet tkanine lepih vzorcev in živih barv. Važno je, da ostanejo te barve trajno lepe in žive; z Indanthren-barvami pobarvane tkanine so neprekosljivo stanovitne. Zahtevajte od svojega trgovca, da Vam pokaže z Indanthren-barvami pobarvane pomladne in poletne tkanine. Tako pobarvane tkanine Vam prihranijo nezadovoljstvo in razočaranje. Z Indanthren-barvami pobarvane tkanine so neprekosljivo trpežne pri pranju, na svetlobi in pri nošnji ob vsakem vremenu. Pazite vedno na Indanthren-znamko! S^iU u TOllU® k i-f1": Kaj bi bil brez Tebe naš svet? Življenje bi ne bilo življenje, sreča ne sreča, ljubezen ne ljubezen. Vse svetle besede, kar jih znamo, bi bile prazne, če bi ne bilo Tebe,ki si jih prva šepetala v naša usta — Mati! Kaj bi bilo naše verovanje v Dobro, da nas nisi stiskala k svojemu srcu Ti, vsem najprvi, mnogim edini zgled dcbrote? Jutranja sapa cvetkam ni mehkejša, kot je bila našim čelom Tvoja dlan, našim srcem Tvoja beseda, našim dušam Tvoja misel, milosti polna ... Česa nam nisi dala, Mati? Meso naših teles in kri naših žil je Tvoje meso in Tvoja kri,- dih naših prs je posvečen z vonjem Tvojega diha; plamen naših življenj je iskra Tvojega ognja,- in mnogozvočje našega bitja je Tvoj odmev, Mati, ki v nas vriskaš in jočeš in ne utihneš niti v naši smrtni uri — Ti, večna pesem vstajenja v uničujočem viharju usod! Česa nisi storila za nas, o Mati? Česa nisi živela z nami? Kdaj ni bila naša radost Tvoje zveličanje! O, sladke solze Tvojih oči, kadar se Ti je srce tesnilo od naše sreče! O, svete solze Tvojih oči, kadar si z nami klonila pod težo gorja! Kdaj si nas zatajila, kje si nas zapustila? Klečala si ob križu Razpetega,- molila si pred vrati jetnišnice, ko so obešali Tvoje sinove; po krvavih bojiščih si tavala in pobirala njih drage kosti. Vse črne grehe si nam odpuščala, vse daljne cilje si blagoslavljala zaradi ljubljenega hrepenenja svojih otrok... Če more biti kdo bolj usmiljen od Vseusmiljenega, si bila Ti, o Mati! Reci, kaj naj Ti damo za to? Vse, kar imamo, je od vekomaj Tvoje. Naši darovi na današnji dan so le majhna znamenja naše molitve k Tebi. Ta molitev je naše življenje,- sleherni utrip tega življenja je Tvoj utrip ... O, hodi pred nami še to kratko pot,- vidna ali nevidna, spremljaj nas! In skloni se k nam, kadar pride čas, in nam zašepetaj v somrak odhoda: da je novo rojstvo ... Položi nas spat, o Mati, in daj nam sanjati, da bomo še kdaj videli Tvoj mili obraz! Vladimir Levstik PREZIDENTOVA MATI Ko so novembra 1932 obvestili gospo Saro Delano-Roose-veltovo, da je njen sin izvoljen za prezidenta Zedinjenili držav Severne Amerike, je novico sprejela čisto mirno. *Kaj pa je na tem čudovitega?« je vprašala. «Vse življenje sem bila ponosna na sina in sem ponosna nanj tudi zdaj. Veselim se. Toda ta izvolitev je tako resna, da je ne morem odpraviti kar z nekaterimi kratkimi besedami. v» Seveda je že v teh kratkih besedah podana vsebina te nenavadne matere. Ta ljubeča mati je ženska s popolnim ravnodušjem nasproti vsemu, kar je v zvezi s kariero in slavo. Danes šteje 83 let, je visoka, vzravnana in krepka. Močna glava s prodirnimi očmi in odločnim nosom je čisto podobna prezidentovi. Ne moreš ji pripoznati 83 let, ko je vendar tako čila, da hodi še vsak dan na izprehode. Kadar biva v New Yorku, nikoli ne uporablja dvigala. Redno obiskuje gledališče in koncerte, prebira vse nove knjige in sodeluje pri raznih velikih dobrodelnih prireditvah. Nič je ne uniči, nič ne potare. Lani je napisala knjigo — o kom in čem? O svojem sinu seveda. Do osemdesetega leta je sama opravljala korespondenco. Po dolgem prigovarjanju je sinu pre-zidentu uspelo, da je prepričal mater, da potrebuje tajnico. Številne so zgodbice, ki so v zvezi z njeno čilostjo in z njenim pogumom. Kakor že večkrat prej, je bila pred dobrimi desetimi leti v Evropi. Ko se je hotela vrniti v Ameriko, je v Cherbourgu zamudila parnik. Pol ure prej jo je bil popihal. Čila gospa pa se je brž odločila za motorni čoln, ki je zdrsnil po morju in dohitel parnik. Sedemdesetletna gospa je v presenečenje vsega občinstva na ladji plezala po lestvi iz vrvi na krov. Ko je čez nekaj let spet obiskala Evropo, se ji je zahotelo leteti po zraku. Odločila se je za polet iz Pariza v London. Ta doživljaj jo je tako poživil, da je takoj brzojavno obvestila sina prezidenta. in sin ji je brzojavno odgovoril: «Sijajno! Toda ne delaj tega vdrugič!« Ne, kariera in slava ji ne pomenita mnogo. Ko ji je sin spomladi 1935 rekel, da bo spet kandidiral, je bila skoraj razočarana. Tako se je veselila, da se bo zdaj vendar odpočil, ko je tako potreben oddiha. Morda se je tudi spomnila obiska, ki g a je kot mlada gospa s sinom Franklinom opravila pri takratnem ameriškem prezidentu Clevelandu. Takrat je Cleveland pogledal fanta in rekel: «No, upajmo, dečko, da ne boš nikoli ameriški prezident.« Ko bi bilo po volji gospe Rooseveltove, bi se bila Clevelandova želja izpolnila. Toda njen sin Franklin zanjo tudi danes še ni toliko prezident kakor njen «fantič«. To vam je požrtvovalna mati. Če govorite z njo o sinu, je nekoliko zaskrbljena. Ona je med tistimi redkimi ljudmi v Ameriki, ki odkrito govorijo o prezidentovi bolehnosti. Takole pravi: «Če kateri drug človek tako težko dela kakor moj sin, gre vendar včasih v park na izprehod, da se osveži. Moj sin pa je dan za dnem priklenjen k pisalni mizi, prav zares priklenjen.« — To jo skrbi. Od nekdaj je že v skrbeh zanj. Ko je bil v nežnih letih, je zbolel za škrlatinko, in zdravniki so malega bolnika spravili v izolirnico. Nihče ni smel k njemu. Skrbna mati pa je večkrat na dan prislonila lestvo k zidu in se je povzpela do okna male bolniške sobe, da je svojemu sinu vsaj pomahljala z roko. Srčno ga je ljubila, pri tem pa ni ničesar opuščala pri dobri vzgoji. Oče je bil že zgodaj umrl, sama je prenašala vso odgovornost. In vzgojila je sina Franklina za svetovnega državljana. Tudi sama je imela precej svetovljansko vzgojo. Ko je bila še mlado dekle v polnem razvoju, je živela v Franciji in Nemčiji. Z očetom, ki je bil bogat trgovec, je prebila nekaj let tudi na Kitajskem. Vedela je, kako važno je za mladega človeka, da spozna tuje dežele in se nauči tujih jezikov. Kmalu po moževi smrti se je naselila v Bostonu, da bi bila lahko bliže sinu, ki je študiral na havardski univerzi. Komaj je sin dovršil študije, sta se odpravila oba na potovanje. Franklin je bil že kot otrok s starši na Francoskem, toda šele zdaj, ko je bil zrel fant, mu je bila Evropa doživljaj. Mati mu je bila tovarišica in vzgojiteljica obenem. Ako današnji ameriški prezident noče umakniti sebe in svoje ogromne države v slovečo csplendid isolation« in če ima vsaj za zapadno Evropo in njeno kulturo dovolj zanimanja, gre zahvala za to njegovi materi. Ona je svetovljanka, čeprav je tipična Američanka, boljša od ameriških šovinistov, katerih družine večjidel ne prebivajo na ameriških tleh dlje kakor dva, tri pokolenja. Njeni predniki so prišli že 1621 z Nizozemskega v Ameriko. Prej je družina Delano prebivala v Franciji. Osem in dvajset let pozneje (1649) je prispel Claes Martinsen van Roosevelt iz Holandije v Ameriko. Obe družini imata torej pristno ameriško tradicijo. Vsa zadnja leta prav za prav samo čaka na svojega sina. Srečna je, kadar preživi sin dopust pri njej. Več tudi ne zahteva. In Franklin Roosevelt, najbolj zaposleni prezident, kar jih je kdaj bilo, si tu in tam vendarle sredi najnujnejšega dela pritrga nekaj časa za obisk pri materi. Kadar pride gospa mama v Washington, so vse važne konference od-godene za kakšne pol ure, da se sin lahko odpelje z materjo po mestu. Ko je 1931 obležala v Parizu za influenco, je sin — takratni guverner države New York — pohitel na prvo ladjo, da bo čimprej pri materini bolniški postelji. — V svojem življenju je gotovo že opravil velike in važne reči, — pripoveduje gospa Sara. — Toda zame ostane vendarle najsijajnejše to, kar je storil zame. Kakor da je bilo včeraj, ga še vidim, kako je takrat v Parizu tiho odprl vrata in je previdno pristopil k postelji, da bi me ne zbudil iz rahlega sna. Ta prizor bom ohranila v spominu do smrti... Ptica smrti Margita Chlebusova: ^^ ČAST MATERAM! Menda ni slučaj, da slavimo materinski dan v mesecu, ko krasijo zemljo najlepše cvetice. S tem hočemo reči, da se v materinem srcu skrivajo najlepša, najplemenitejša čustva. Praznik mater iščemo zaman v koledarju, pač pa je v srcu vsakogar izmed nas vrezana najsladkejša beseda: «Moja mati!* Materinska ljubezen spaja vse žene od ciganskega šotora do kraljevske palače. Od ranega detinstva do groba nas spremlja nežna, zdelana roka in vroča, vse razumeča ljubezen matere. «2e od zibelke se datirajo trenutki sreče,* pravi Komenski, «pa tudi bridkosti materinega srca. Kdo bi preštel dolge noči brez spanja ob posteljici bolnega otroka? Eori se z nevidnim sovražnikom in ga često s svojo žila-vostjo tudi premaga. In ako otrok za vedno zatisne oči, ji je tako, kakor bi izginila vsa radost iz življenja.» Materino srce je morje neskončne ljubezni, nežnosti, razumevanja in odpuščanja. V življenju nas obide včasih žalost, obup, že se čutimo na robu moralne propasti, ne znamo si svetovati, zapustijo nas prijatelji in znanci, ko najbolj potrebujemo opore in sočutnega srca, valovi obupa nas zagrinjajo — in glej, iz teme obupa se dvigne topla, zdelana roka in nas pritiska na prsi, kjer bije ljubeče materino srce. In koliko udarcev pada na to srce, koliko nehvaležnosti žanje za svojo skrb in ljubezen! Na žalost so tudi otroci, ki z nehvaležnostjo plačujejo požrtvovalnost matere, katere bi nikdar ne mogli poplačati. Neka francoska pesem pravi: Bil je mladenič, ki je ljubil dekle, sicer lepo, toda brezčutno in ničemurno. Sanjalo se ji je, da bo lepša in večno mlada, ako bi imela spravljeno srce matere tistega, ki ga bo ljubila. In rekla je mladeniču«Pojdi, ubij svojo mater, iztrgaj ji srce in mi ga prinesi!* Mladenič je ljubil svojo mater, zgrozil se je in odšel od dekleta. Drugi dan pa je spet prišel, in dekle je ponovilo svojo zahtevo: «Ubij mater in mi prinesi njeno srce, da bom ostala večno mlada in te ljubila!» «Ne zahtevaj te grozote od mene I* je prosil mladenič, ona pa mu je priliznjeno šepetala: «Stori mi to na ljubo ...* Mladenič je šel, a drugi dan se je spet vrnil, in dekle ga je iznova prosilo: «Pojdi, ubij mater, vzemi ji srce, prinesi mi ga, in večno bova srečna.* «Pusti me,» se je branil z grozo v srcu. «Dobro! Če ne storiš tega ti, bo storil kdo drug, in ta bo moj izvoljenec*, je govorilo kruto dekle. Mladenič je blodil ves dan in, ko se je zvečerilo, je šel domov in storil zločin, ki ga je zahtevala nevesta. Tema je bila, ko je odnašal krvaveče materino srce ... spotaknil se je in padel... In materino srce se je oglasilo: «Sin moj! Ali se nisi kaj potolkel?* Na praznik mater dajemo cvetlice. Toda čustva hvaležnosti, spoštovanja in ljubezni do matere so najdražje cvetlice našega srca in te dajmo živi materi v roko, mrtvi pa na grob. o sem se prvič srečala s tisto ženo v železniškem vozu, je imela pri sebi morda štiriletnega, nenavadno spodobnega dečka. Posadila ga je v kot. Sedel je mirno, niti se ni ganil; gledal je skozi okno. Toda njegov pogled je plaval mnogo, mnogo dalje, ne samo do dreves, hiš in brzojavnih drogov. Nisem poznala dečka, a vendar bi bila rada videla, da bi bil živahen, kakor so drugi otroci v kupeju, ki neprestano ščebetajo in brcajo z nogami. Gotovo si je to želela tudi njegova mati. Rekla mu je: «To se lepo peljemo, kajne, zdaj smo na mostu, vidiš vodo?* Deček ni odgovoril, morda je niti slišal ni. Suhe nožice je imel v volnenih nogavicah, čeveljčki so bili rjavi in staromodni. Na sebi je imel moder plašček in novo čepico. S svojimi prosojnimi ušesi in velikimi očmi je bil kakor figura iz voska. Mati je bila skromno oblečena. Ko smo se bližali Ljubljani, ji je upadel pogum, tako da ni mogla več govoriti z dečkom. In ko je vlak vozil na postajo, je bila razburjena in je nervozno iskala vozovnici po žepih. V njenih rokah sem opazila med drugimi listinami papir z napisom «Otroška bolnica*. Odsihdob nisem dečka več videla. Ostal je v bolnici. Mater sem videla vsak četrtek, ko se je vozila k njemu. Vselej je imela pri sebi zavojček, škatlo s čokolado, pomaranče, slike... Sedla je v kot in začela plesti majhen pulover iz bele volne. V duhu sem vrdela, kako se bo ta pulover lepo ujemal z mornarsko obleko. Otroci navadno po bolezni zrastejo in jim je vse premajhno. Delala je hitro in, ker je pri tem gibala z usti, so ljudje mislili, da govori sama s seboj, toda govorila je s svojim malim dečkom. Nekega večera — to ni bilo v četrtek — sem srečala mater bolnega dečka spet v vlaku. Vlak je bil prenapolnjen,- iskala sem kotiček, kjer bi mogla vsaj udobno stati, in zagledala sem ženo, mater tistega dečka. Bržčas je prišla zelo zgodaj pred odhodom vlaka, kajti imela je zase udoben prostor, kjer je sedela vsa zgrbljena. Čez roko ji je visel majhen suknjič, okrašen s pozlačenimi sidri, in v roki je držala okroglo čepico. Pri pogledu na ta skromna komada obleke v materinih rokah, na obleko, ki sem jo nedavno videla na malem dečku, se mi je stisnilo srce. Mati je dobila obleko, katere otrok ni več potreboval. Mati ni jokala, bila je bleda in utrujena. Toda obraz ji je bil miren. Tik pred odhodom vlaka je vstopila v vlak mlada zakonska dvojica. Nobenega sedeža ni bilo več nezasedenega. Mlada žena, ki je bila očitno v blagoslovljenem stanju, se je smehljaje oprla na svojega moža. Potniki, an je ugašal. Sonce je zahajalo za hrbte gorskih velikanov in somrak se je spuščal v dolino. V mračni izbi stare Mete je bilo tiho, samo polena so prasketala v železni pečici, na kateri so se kuhali koruzni žganci. Stara Meta je imela zgrbančene roke sklenjene, in brezzoba usta so se tiho gibala. Sin Tone si je podpiral črno, cigansko kodrasto glavo in predel svoje malopridne načrte. cDenar! Ah, ko bi imel denar!* je vzdihnil. Meta se je prekrižala. «Moli, fant — čemu potrebuješ denarja? Saj nama ni tako hudo — in ako bi ti več delal...* «Eh — delo! Delo in beda — nič drugega!* je znova vzdihnil Tone in udaril s težko pestjo po mizi. Nejevoljno je odrinil skledo žgancev, ki mu jo je postavila mati na mizo, in zagrebel glavo v dlani... * * * Noč je dihala hlad, dišala po majnicah in se svetila od zvezd. Gorska slemena, zalita z bledo mesečino, so strmela v nebo in oči stare Mete so v grozi zrle na Toneta, ki je klečal pri leseni skrinji in si s tresočimi rokami polnil žepe z ubogimi, po potu smrdečimi, leta in leta hranjenimi novci po 25 par. Ni se mogla premakniti, le slabotno je zastokala, ko je v sinov žep izginil tudi zlati križec na ozkem črnem traku... Tone je vstal. Z nekoliko koraki je bil pri vratih, in noč ga je vzela. * * * Meta je jokala. Tisoč solz je izteklo iz njenih oči, ki so bile zardele od krvi strtega materinskega srca, toda vse te solze niso mogle odplaviti podobe Toneta, gubečega se v temo. Štirinajst dni se je prevalilo čez Metino razbolelo glavo, štirinajst dni se je prebudilo na gorskih vrhovih v rožnati zori in štirinajst dni je ugasnilo — Metine oči pa še niso bile suhe. Ogenj v pečici je ugasnil — ni ga bilo več treba. Meta ni imela, da bi si skuhala žgance. Poslednja miš je že razočarana zlezla iz hišice, kjer ni bilo niti drobtinice kruha. Meta je zrla za njo z bolestnim, trpkim pogledom, nato je vstala. Sključena, zlomljena, s težkim križem na starem hrbtu se je vlekla po neskončni cesti v mesto. Beraška mošnja ki so brali časopise, so se še bolj zagledali vanje, nihče ni odstopil svojega sedeža mladi ženi. Mene je to jezilo. Ko bi bila jaz sedela, bi ji bila takoj ponudila svoj sedež. Ozrla sem se po sopotnikih, češ, kdo se bo žrtvoval? Vsak misli, da stori to njegov sosed. Zdajci vstane mati, ki ni imela več otroka — ostal ji je po njem le plašček in čepica. Tako oropana mati je vstala in pošepetala: «Sedite, gospa b In stala je kakor soha, držeča se za kovinski drog ... To je vse. Ne ... to sta samo dve ženi... dve materi, ki sta se srečali in ki pojdeta v različno smer. Ena s svojo nado in radostjo, druga s svojim gorjem in obupom. ji je s svojo težo upognila tilnik, toda tisočkrat težja je bila zavest, da je vzredila — tatu. * * * Glas zvonov je plaval po čistem, veselem jutru, in množice pobožnih ljudi so hodile v cerkev. Široka cerkvena vrata so bila vljudno odprta, skozi nje je dišal vonj kadila, in stari beračici, ki se je stiskala k beli steni, se je zdelo, da je Bog blizu ... Ponižno je povešala glavo, roke je imela sklenjene — ustnice so ji šepetale tiho molitev. Te roke! Toliko so se žulile, toliko se trudile z napornim delom — samo zdaj se nočejo iztegniti po miloščino. * * * Tone se je pomešal med množico ter spretno in naglo delal. Preden so v cerkvi sladko zadonele orgle in se je prostor pred cerkvijo izpraznil, mu je že žvenketalo v žepu polno novcev. Tonetu je bilo čelo oblito s potom, obraz mu je bil sinjebled. cKrst — tatinski krst!* je težko zašepetal. «Eh — na vse se človek navadi, in imel bom denar — veliko denarja!* Boječe se je skrčil, se ozrl okrog sebe, in njegov pogled se je dotaknil beračice, sključene in uboge, ki je sedela na cerkvenih stopnicah. V Tonetovi duši se rodi primitivna želja, da bi zlo popravil z dobrim delom. Kar nevede sega v žep in stopa bliže. V tistem hipu je starka dvignila tresočo se roko in odprla dlan. Trda, žuljasta roka — toži nebesom. Novec je padel na njo in zazeblo jo je. Starka je privzdignila glavo. Tone je zakričal in se opotekel.