V Ljubljani, dne 20. oktobra 1928,
Cena posamezni številki 1'50 Din.
X. leto.
NAŠ GLAS
Glasilo Zveze državnih nameščencev za Slovenijo v Ljubljani
„NAŠ GLAS" izide vsakega desetega, dvajsetega in zadnjega v mesecu.
Celoletna naročnina . . Din 40’— Polletna naročnina ...	„ 20-—
Četrtletna naročnina . .	„ 10’—
Za inozemstvo je dodati poštnino. Oglasi po ceniku.
Uredništvo« Ljubljana, Bohoričeva ulica št. 12. — Upravništvo t Ljubljana, Vodnikov trg št. 5/1. — Račun poštne hranilnice v Ljubljani št. 11.467.
Nam samim!
Silni smo, a moči ni v nas.
Anonimno pismo, ki ga je prejelo urecl--štvo »Našega Glasa« in objavilo! v listu z dne 10. oktobra 1928, štev. 28, nam pove marsikaj, če ga premotrimo z vseh strani
Prostaške žalitve, ki si jih je dovolil v svoji nečuveni zarobljenosti gospod mesar na vse državne nameščence, so tako hude, da morajo zbuditi in zganiti vsakega, še tako apatičnega državnega nameščenca. Če ga ne zgane predrznost, nesramne žalitve, ki jih je izbruhal človek, ki nikakor ne za* metava denarja državnih nameščencev, ki tako rekoč več ali manj živi od njjih, potem je itak sploh že živ mrlič, stroj, ki ne misli veič, bitje, ki je sploh zgubilo čut samoza* vesrti.
Če pomislimo in pretehtamo predrzne žaljivke, ki jih je zabrusil v svoji objestno» sti ljubljanski obrtnik v obraz vsem držav» nim nameščencem od velikega župana* pre» ko rektorja univerze itd., pa do zadnjega dnevničarja, v katerih nas zapostavlja za kitajske kulije in nazivlja1 »kan ali j e uradni» ško faulaste«, moramo sprevideti, da je to že višek in tudi že> prekloi viška., To je napad na celoten stan, in to v Ljubljani, kjer šte» jemo državni nameščenci najmanj četo 4000 ljudi. To je armada, v kateri je skrita silna moč, za katero sicer vemo, a je ne znamo izrabiti.
Kolikšna razlika! Leta 1919. je vlada klonila pred nami, ko smo so borili za zvi» šanje draginjskih doklad. Dosegli smo zato, 'ker smo bili takrat solidarni in disciplinirani, kot šel nikdar prej, a — ižal — nikdar poslej. Danes, po preteku par let, mesto da bi bili discipliniranost v organizacijah še bolj utrdili, smo padli tako daleč, da si prc» drzne obrtnik zaničevati ves naš stan.
Nekaj so temu krive zunanje prilike in neprilike, velik in težki delež te krivde pa bremeni na nas samih.
Radi neuspehov, ki smo jih doživeli v nadaljnjem boju za izboljšanje našega po» •ležaja, se je nekaterih polotila maloduš» n ost, drugi so se pa tako daleč zagrizi: v politiko, da rajši izdajajo svoje in svojih tovarišev interese, kakor da bi so oklenili stanovskih organizacij. V svoji namišljeni modrosti ne sprevidijo, da nas poznajo po» litične stranke le takrat, kadar jim gre za glasove.
Stopnjema je šlo. Tako, da se* je sedaj polotila večine državnih nameščencev apa» tija,^ ki daje poguma za slične napade, ka» 'koršne smo baš sedaj doživeli.
Zbudimo se! Nič več naj ne bo med nami malodušja, zmigavanj, obupavanja :n omalovaževanja samega sebe. Baš v tem času slavi 60 letnico obstoja organizacija grafičnih delavcev. Ta naj' nam bo za vzgled in posnemanje. Trdni in neomajni so kot skala, vsi za enega, eden za vse, samoza» vestni, vedno pripravljeni, da stopijo v boj za svoje interese. Pa so tudi pripravljeni, da izvojujejo boj do skrajnosti. S ponosom lahko rečejo, da imajto organizacijo, ki je zares organizacija, od katere imajo koristi
vsi in vsak posameznik. Svojo moč pa črpa iz tega, ker se vsak član organizacije za» veda, kaj ji je dolžan.
Do iste moči lahko dvignemo državni nameščenci našo organizacijo. Vsak je za enega. Če se trdno oklenemo svojih stanov» skih organizacij ter se strnemo v falango odločnih in samozavestnih borcev, se bodo obrnila razmere v naše dobro. Če bo jav» n ost videla odločen nastop vseh državnih nameščencev, se jii bo rodilo spoštovanje do nas.
Kje je potem tisti, ki bi si še drznil zalučati nam v obraz take žalitve! Postali bomo vpliven faktor, s katerim bo morala računati javnost — rada ali nerada.
Dvignimo se in izrabimo moč, ki je v nas! V samozavesti, v discipliniranih sta» novskih organizacijah, v slogi je moč. V moči je naša rešitev!
Vprašanje
skupne organizacije.
Zvezi državnih nameščencev v Ljubljani se je v razmeroma kratki dobi od njene reorganizacije posrečilo združiti pod svojim okriljem veliko večino strokovnih organizacij državnih nameščencev v Sloveniji. Vendar je preostalo še nekaj organizacij, ki se navzlic večkratnemu vabilu vztrajno branijo pristopiti k Zvezi z malenkostnim prispevkom 1 Din za člana na mesec ali pa na ponovna vabila sploh niso odgovorile. Vse te organizacije pa se nikakor ne branijo souživati, ako se Zvezi posreči doseči kak uspeh ali odbiti kak napad.
Zato smatramo za umestno, da tudi širša uradniška javnost izve za njih imena. Po naših seznamih so to sledeče organizacije:
1.	Udruženje univerzitetnih profesorjev pododbor Ljubljana,
2.	Društvo slovenskih sodnikov,
3.	Udruženje jugoslovenskih inženjer-jev in arhitektov, sekcija Ljubljana,
4.	Udruženje carinskih uradnikov, pododbor Ljubljana,
5.	Udruženje gledaliških igralcev, pododbor Ljubljana,
6.	Društvo policijskih nameščencev in upokojencev v Ljubljani ter
7.	enaka organizacija v Mariboru,
8.	Udruženje drž. zvaničnikov in služi-teljev, oblastni odbor v Mariboru. Opozarjamo omenjenim organizacijam
pripadajoče državne nameščence, ki se zavedajo pomena in važnosti skupne uradniške fronte v Sloveniji, da lahko kot posamezniki pristopijo k Zvezi potom okrožnih skupin v Celju, Kamniku, Konjicah, Kranju, Krškem, Mariboru, Murski Soboti, Novem mestu in Ptuju.
Oni nameščenci, ki ne prebivajo na območju omenjenih okrožnih skupin, naj priglasijo svoj pristop neposredno odboru Zveze državnih nameščencev za Slovenijo v Ljubljani. V prijavi je treba označiti, da prijavnih po svoji stroki pripada strokovni organizaciji (ime in sedež), ki ni
Uradniki in mesarji.
Pismo, ki smo ga prejeli, sc glasi:
Mesar Vam je pisal pismo in Vas nagnal in po vsej pravici. Mesar je pridot biten krog in ima svoje zastopnike na mas gistratu, uradnik pa ni pridobiten krog in nima zastopnikov in jih tudi sam ne mara. Mesar ne hodi na izprehod, on se vozi; uradniku pa ni treba na izprehod, ker sicer postane lačen. Uradniki v Ljubljani ivot rijo skoraj absolutno večino in bi lahko na magistratu vladali, pa ne marajo; rajši prot sjačijo v deputacijah in spomenicah. Zato je prav, da jih pridobitni krog nažene s faulastimi krotami. Saj tudi so, ker ne mat rajo misliti, če bi mislili, bi lahko sami pot stavljati in odstavljali tržno nadzorstvo po mili volji, tako pa prosijo in prosijo zato pridobitne kroge.
»Ta bolni ta zdravega nese!«
Naj ga nese, reva uboga, če ji to prija.
Dr. Pelin.
včlanjena pri Zvezi državnih nameščencev v Ljubljani. Dobrovoljci na plan! Časi so resni! — V edinosti je moč!
Zveza državnih nameščencev za Slovenijo v Ljubljani.
FR. ROJEC:
Kdaj bo boljše?
To vprašanje pri nas že več let trajno vznemirja vse dobre in poštene državljane, posebno pa še nas državne nameščence, ki z grozo zatiranih in 'izkoriščanih ljudi ob« čutimo vedno hujši pritisk naših skrajno zamotanih in gnilih političnih razmer. Te razmere pa so toliko žalostneijše in muč» nejše za nas, Iker resno ogrožajo tudi ob» stoj naše ljubljene države, ki smo ji vsak čas najzvestejši in najpožrtvovalnejši slu» žabnilki in branitelji.
Ako hočemo na zgornje vprašanje uati vsaj približno točen odgovor, moramo stvar dobro premisliti in se nanovo vprašati, za» kaj so nastalo baš pri nas tako grozne in neznosne politične razmere. Marsikdo bi na to vprašanje na kratko odgovoril: »Za» to, ker smo na Balkanu!« Toda ta odgovor nas ne more zadovoljiti, ker je presplošen. Tudi Balkan se mora pošteno in dostojno civilizirati in prepričan sem, da se bo »div» ja« Albanija državnopravno na znotraj in na zunaj prej uredila, kakor naša junaška Jugoslavija, alko čez noč ne razsvetli za* krknjenih možganov naših vodilnih držav* nikov političen čudež.
Po resnem in vsestranskem razmotri* vanju pridemo do spoznanja, da je vzrok naših slabih političnih in gospodarskih raz» mer dejstvo-, da smo Slovani, zlasti južni, preveč sebični in radi tega premalo do* stopni pravi človečanski kulturi. Da posta» nemo bolj nesebični in bolj kulturni, pa nam je predvsem potreba dovolj blažilne srčne izobrazbe. Taka srčna izobrazba1 člo» veka duševno p oplemeni ter ga naredi bi a» gega in dovzetnega za vse lepo, dobro in
vzvišeno na svetu. Brezštevilni živi vzgledi v naši državi pa dovolj jasno in glasnoi pri» čaj o, da ljudje brez take plemenite izobraz» be nikdar ne postanejo resnično dobri, če tudi so morda teoretično izšolani do .naj» višje popolnosti, in niti doktorske diplome vseh mogočih strok in razna stanovska do» stojanstva ne morejo teh ljudi dvigniti do prave človečanske kulture. Njih nizkotna dejanja kažejo, da je njim prva in zadnja briga' lastna korist, lastni žep in trebuh, a za vse drugoi jim ni mar. Ne sramujejo in ne strašijo se večkrat niti najpodlejših in najkrivičnejših sredstev, ki jih izvajajo na škodo svojega sočloveka in države, da mo» rejo služiti svoji barbarski samopašnosti. Kdor talke ljudi še smatra za dobre, pošte» ne in kulturne, pa je tudi sam podlež ali nevednež.
Dobro vzgojen in z blažilno srčno iz» obrazbo prepojen človek ni zmožen za taka slaba in splošno škodljiva dejanja. On je resnično kulturen in zato tudi resnično ljubi svoj narod, svojo državo, umetnost in vse, kar je dobro in lepo. Ima tudi čut za poštenost in pravičnost, sovraži in pre» ganja krivico in laž, so veseli s pošteno ve» selimi in žaluje z žalostnimi nesrečniki in trpini. Nadalje ve in čuti, da narod sestoji iz več različnih stanov, da so vsi stanovi potrebni za celoto .naroda in da morajo radi tega vsi živeti. Zato tudi enako ljubi in z enako naklonjenostjo podpira vse sta» nove. Takemu resnično kulturnemu člove» fku pravijo tudi z drugimi besedami, da je socialno čuteč ali da je socialist.
Socializem ni potemtakem nič drugega kakor človekoljubno prizadevanje do popolnosti izobraženega ali resnično kultur» nega človeka za splošni dobrobit člove» škega rodu. Prav ta smisel in namen imajo tudi naša verska načela po zapovedi Kri» stovi: »Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe!« Kako pa se ta verska načela v res» niči dejansko izvajajo, to je obširno po» glavje zase in jie jako dobro znano posebno nam slovenskim nižjim, državnim uslužbcn» cem!
Dokler pri nas taki poštenjaki ne zamenjajo dosedanjih starokopitnih nekultur» ■nih sebičnežev na vodilnih mestih in ne prevzeme vseh državnih krmil, oblasti in moči v svoje roke, tako dolgo ne moremo pričakovati preobrata naših zavoženih po»
litičnih in gospodarskih razmer na boljše. Ker pa se naši možje na vodilnih mestih ne bodo poboljšali in ne bodo sami uvideli potrebo, da bi se umaknili boljšim možem, si bomo morali za bodočnost sami vzgojiti in izobraziti dober in pošten narodni na» raščaj tudi za parlamentarne posle, in po» tem bo boljše! Zato med narod za narod in državo! O tem več prihodnjič.
TOMAŽ:
Oj, ti ubogi mesarji!
In sestala se jie komisija uče» nih in študiranih gospodov in je dognala, da le še malo manjka, pa bo treba zdšati cene mesu...
Ne ve se natanko, ali iz zgolj dobre volje, da se pobije draginja, ali da se na» pravi konec šušijanjv. po mestu, da mesarji na debelo služijo — kratko in malo: čitali smo v »Slov. Narodu« z dne 4. oktobra štev. 227., da je na podlagi sklopa ankete prisostvovala komisija nakupu in klanju volov v mestni klavnici. Komisijo so tvo» rili: zastopnik velikega župana, zastopnik tržnega nadzorstva, tajnik Zbornice TOZ, predsednik Zveze obrtnih zadrug in ob» enem občinski svetnik, predsednik Mesar» ske zadruge in dva občinska svetnika.
Vpričo te komisije so trije mesarji kupili vole, seveda po najvišji ceni in to tako natanko, da je mesar L računal celo na de» setinke pare.
V prisotnosti komisije so mesarji vole kupili, pobili in stehtali — a ne prodali. In menda v obojestransko zadovoljnost je ko» misija dognala: 1. da bi znašal dobiček za prodane vole pri soglasno ugotovljeni ceni mesa po 16 Din kg:
pri mesarju L 267 Diin »	» II. 50 »
»	» III. 332 »
2. da, ima mesar pri vsakem volu 588 Din stroškov, preden ga proda in 3. da mi res, da bi mesarji toliko zaslužili, kakor se go» vori po mestu.
Tako komisija; konzumenti pa dru» gače.
Dejali smo že, da je bila nakupna cena pri vseh treh volih najvišja. Komisija pa ni podala točnega pregleda iz mestne klav»
niče, kjer bi bilo razvidno, koliko poko» Ijejo mesarji volov L ali II. ali III. vrste in koliko krav L in II. vrste, dasi jie nakupna cena pri različnih živalih dokaj različna. Že pri samih volih je razlika do l2-5 Din pri Ikra v ah tudi do 2 Din. Ceno mesu so pa splošno postavili na povprečno' 16 Din. Tudi tržno poročilo ne razlikuje vrste me» sa, ampak označi kratko:	»goveje meso
L vrste ä 17 Din, II. vrste ä 15 Din.«
Dvomljivo je, če se za ljubljanski trg kolje izključno samo prvovrstne vole, kai bi moralo biti, če so pri določanju cene oziroma zaslužka vzeli za podlago živino L vrste. Kam pa potem zginejo krave, k; jih priženejo na trg tudi precejšnje število? Nemara, da se pa vendar sempatja proda tudi kak Ikg kravjega mesa po isti ceni ‘kakor volovskega?! To pa nanese precejšnjo razliko, v primeri z nakupno ceno. Seveda o tem komisija ni razmišljala, kakor je videti iz časopisnih poročil.
Kakor že lomenj|eno, komisija ni šla pri tem do dna, ker ni nadzorovala, oziro» ma ni prisostvovala tudi prodaji mesa. Vsakdo ugotovi dobiček šele po prodaji. Ali ne? Gospodje so sc pač zadovoljili z rezultatom, Iki ga da enostaven račun, ka» kor ga dobijo otroci v prvih razredih ljud» ske šolo za računsko nalogo. Toliko kg mesa po tej ceni znese toliko izkupička, pa je. Janezek — prav dobro! — V praksi pa je precej drugače, pravijo naše gospodinje. Če zahtevaš kg mesa brez kosti, ti ga za» računa mesar po 25 Din z utemeljitvijo, da je višja cena radi tega, ker ne proda ob» enem z mesom tudi Ikosti, Bi držalo, če ne bi mesar prodal tistih kosti potem kot pri» klado k navadnemu mesu L ali II. vrste, torej še vseeno za povprečno' oeino 16 Din. To pa nanese precejšnjo razliko: Kosti en» krat odračunane, potem pa zopet prodane kot meso. To so razlike!
Pri tem poskusnem klanju se jo pri» znalo mesarjem med stroške tudi nakupne stroŠKiCi 25 Din, prigon 25 Din, dasiravno je bila žival kupljena na sejmišču.
Poročilo pravi, da mora mesar večino živine kupiti na podeželskih sejmih. Pri letošnjem pomanjkanju krme pa imajo me» sarji živine na ponudbo, kolikor hočejo.
Dalje je med stroške priznano tudi za vsakega vola za vajenca 40 Din, za pomočnika 100 Din. Treba bi bilo vedeti, koliko
I. L.
Dopust na Koroškem.
(Dalje.)
Dočim so zadnji po principu: »Omnia mca mecum porto« (vse svoje nosim s se» boj), nosili svojo prtljago večinoma v ne» izogibljivem nahrbtniku, bili oblečeni po tu» ristovsko ter sc podajali v svoja prenočišča skupno peš pod vodstvom dečkov, ki so nosili pred njimi tablice s številkami sku» pin, tega pri Američanih ni bilo. Nihče ni imel nahrbtnika, večina je nosila slamnike, kar je nepisana modna zahteva v New»Yoriku za poletno sezono, vsi so bili pa oblečeni v pravilno »travelling»dress« (potovalno oble» ko) ter imeli s seboj' le one znane podol» gaste in ozke kovčege, 'katere se postavlja v Ameriki v običajnih Pullmamvozovih izven kupeja na hodnik, ker ni v kupeju nobene priprave oziroma police, na katero bi kdo mogel dati prtljago. Vrhutega nikdo ni šel peš, marveč so se podajali v svoja stanova» nja s pripravljenimi avtomobili, ki so kaj hitro švigali sem in tja. Tovorni avtomobili pa so prevažali njih prtljago.
In Iše nekaj moramo povedati, kar bo zanimalo posebno naše — pivce —. Komaj so si ,amerikanski pevci otresli potovalni prah raz sebe, so se že pojavili po raznih — pivnicah. Tudi nas je vprašal tak
možakar, ki je imel precej rdeč m os, v uem» škem jeziku: i»Wo ist cine Bierwirtschaft? (Kje je gostilna s pivom?)« A ko smo na povratku odhajali zjutraj od polu 7. na kolodvor, se nam je nudil prizor, katerega smo v Ljubljani vajeni običajno le ob so» bolnih plesnih prireditvah -pozimi, v pred» pustu. Po Kolodvorski ulici sc je gugalo kakih 10 Američanov, sredi ceste, držeč so v objemu in prepevajoč, v onem znanem stanju, katerega imenujejo preko velike lu= že: »drunken state«, a mi ga nazivi jemo e v» femistično: »veselo razpoloženje«. Reveži' ne vajeni alkohola, so seveda porabili pri» liko bivanja v Evropi, da sc ga navžijejo »Auf Vorrat«, kakor pravi Nemec, ter so očiviidno celo noč prekrokali.
Gotovo nismo zagovorniki alkoholizma, še manj moremo odobravati ono brezmejno pijančevanje, katero se je ravno pri nas Slovencih po prevratu tako zelo razpaslo', da je postalo pravcato narodno zlo, nego smo za izdatno omejitev »pitja«. A na drugi strani nam manjka vsako razumevanje za prohibicijo, kakor jc uvedena v deželi do» zdevne »svobode« v Ameriki, ki ni nobena svoboda in kar pomeni, obratno; pač orne» jevanje osebne svobode. Sicer jc pa itak znano, da se vzlic prohibiciji popije v Arne» riki sedaj več žganja, žal, najslabše k vali» tete, kakor poprej in število zaradi pij a»
nosti prijetih oseb sc leto za letom množi, a množe se tudi zastrupljcnjia, ker je pijača, katero vtihotapljajo celo z vednostjo pro» hihicijiskih organov, večinoma sam strup. Menimo, da bi bilo' bolje odpraviti prohi» bicijo, da si prebivalci legalnim potom lahko nabavijo nepokvarjene pijače, če žc brez nje ne morejo in nočejo prebiti. Pravega pijanca itak noben zakon in nobena pridiga ne bo odvrnila od priljubljene pijače; znal si jo bo vedno in vedno preskrbeti, in -naj bo to magari špirit iz naravoslovnega -mu» žeja. Menimo, da človeštvo ne bi izgubilo veliko, če take ljudi »hudič vzame«, kakor se glasi naša sicer malo robata, a zelo mar» kantna krilatica.
Pri nas do prohibicije še nismo prišli vzlic velikim naporom nasprotnikov alko» hola. Zdi se nam pa, da bi pri nas ne na» letela ravno na prav poseben odpor, če po» mislimo, da se prodaja pri nas pivo po — lekarniških cenah, a »vino«, na katerega naletiš v naših vinorodnih krajih, čestokrat zasluži vsa druga imena, le imena »vino« me. Če bo naša pijača iše dolgo časa talko draga in slaba, bo nastala prohibicija kar sama po sebi brez -prizadevanja oblastva, kot odpor in protest pivcev, s čimer seveda, da ne. bo zamere, nočemo reči, da ne bi bilo tudi pri nas dobiti nepokvarjene pijače.
(Dalje prihodnjič.)
glav živine zakolje mesar. Če zakolje vsak dan enega vola, potem ima mesarski vaje= nec mesečno plače 1200 Din, pomočnik 3000 Din, mesarski mojster pa zasluži samo 1500 Din, ako vzamemo za primerjavo naj= manjši izračunani dobiček, kar lahko nare= dimo z mirno vestjo, saj so za podlago na= kupne cene vzeli najvišje cene.
Da se siromake zaščiti, bi bilo tudi do* bro, da davčna administracija pregleda na< povedi za osebno dohodnino mesarjev in pomočnikov.
Strašna krivica bi bila, če so morebiti mojstri previsoko, pomočniki pa premalo obdavčeni v očigled »izračunanemu« do* bičku in priznani odškodnini.
Tem številkam najbrže ne verjamejo mesarji sami, občinstvo tudi ne, tedaj osta* ne edino le še komisija. Človeka, ki ver» jame, da je mesar zadovoljen, da ima nje» gov vajenec od zaklane živine na mesec samo 300 Din manj kakor mojster, pomoč» nik pa ravno še enkrat toliko kot mojster sam, tega bo morala poiskati zato posebej sestavljena komisija.
Dvomimo, da izhaja mesarski mojster in še njegova družina, če jo ima, z 1500 Din na mesec. Za primer sem vzel, da zakolje mesar dnevno enega vola. Ne vem goto» vega, morda jih zakolje več, morda jih za» kolje manj. Oziraje sc na njegov mesečni dohodek bi rekel, da jih mora zaklati več, če se že govori, da mesarji kupujejo hiše, in da ne žive ravno slabo, ozirajie se pa na dohodek pomočnika in vajenca, bi rekel, da jih zakolje manj. Naj bo tako ali takoi tisto o izračunanem dobičku in tisto o od» škodnini za vajenca in pomočnika nikakor ne more držati.
V izračunanem dobičku pa, glasom po» ročila »seveda še ni vračunan trud za me» sarja...« Kako pa to mislijo gospodje? To kar pravimo dobiček, je vendar plačilo za njegov trud. Ali zahtevajo nemara še nekaj posebnega, ki nima z njegovim trudom nič opraviti, kar hi šele imenovali »čisti dobi» ček«. Zase delati je vendar vsak dolžan!
Bilo je poročilo o poskusnem klanju v mestni klavnici. Pa je menda tako: veliko jih je, ki niso čitali, pa niso verovali, veliko jih je, ki so čitali, pa niso verovali. Sicer je pisano nekje: Kdor veruje bo zveličan. Za ta slučaj pa z mirno vestjo dodamo: Pa tudi mi ne bomo zavrnjleni, ki nismo vero» vali in no verujemo.
Važna razsodba drž. sveta.
Neka zvaničnica je bila 1. 1926 odpuščena iz drž. službe. Na dan I. deeembra 1925 je imela drž. službe 9 lot, 7 mesecev in 7 dni. Smatrala pa jc, da ji pripada pokojnina. Zato sc je obrnila na ministrstvo s prošnjo za priznanje .pokojnine, če mur pa ministrstvo ni ugodilo. Vslcd tega se je proti temu nepriznanju pritožila na drž. svet. V svoji pritožbi navaja sledeče: S členom 259 fi» nančnega zakona z 1. 1926/27 so sicer izpreme» njeni predpisi člena 139. uradniškega zakona v toliko, da drž. uslužbencem, ki na dan 1. dcccm» bra 1925 niso imeli dovršenih 10 službenih let, pripada osebna pokojnina šele v slučaju, ko do= vrše 15 službenih let. Na dan 1. decembra 1925 je imela 9 let, 7 mesecev in 7 dni nepretrgane drž. službe. Ker pa člen 259, finančnega zakona za 1. 1926/27 izrečno določa, da se pričeta polovica leta službe mora računati kot cela, je imela te» daj I. decembra 1925 faktično 10 polnih let ura» čunljivih v pokojnino. Ni pa točna trditev mini. strstva, da se določilo čl. 259. finančnega zakona za 1. 1926/27, s katerim se pričeta polovica službe» nega leta računa za popolno, nanaša samo za ra« čunanje pokojninske osnove v zmislu čl. 140. urad« niškega zakona, ker sc z novim členom v glav» nem izpreminja predpis čl. 139. uradniškega za» kona, s katerim se zahteva za pridobitev pra« vice do osebne pokojnine dovršitev 10 službenih
let, nasprotno, to določilo sc nanaša na celi člen 259. finančnega zakona za 1. 1926/27 iz sledečih razlogov:
V slučaju, da bi imelo to dtdočilo služiti le za penzijsko osnovo, bi bilo odveč v navedenem členu 259. fin. zakona, ker to velja tudi vnaprej že na temelju čl. 140. uradniškega zakona. Razen tega se nahaja to določilo v čl. 259. finančnega zakona v posebnem odstavku, zato se mora upo» rabiti za celi predhodni odstavek istega člena t. j. tudi na pridobitev pravice do pokojnine kakor tudi na računanje pokojninske osnove. S tem določilom je hotel zakonodajalec vsaj neko» liko omiliti vso težo navedenega člena finančnega zakona, ker bi po tem, razlagajoč ga drugače, izgubili pravico do pokojnine tudi vsi tisti, kate» rim je na dan 1. decembra 1925 manjkal magari samo en dan do 10. let.
Državni svet v svoji razsodbi z dne 23. maja 1928, št. 5.975/28 pravi z ozirom na odlok mini« strstva, s katerim se tožiteljici odbija pravica do pokojnine, da ta ne odgovarja zakonu. Nadalje pravi: »Tožiteljica je s svojimi prilogami k tožbi dokazala, da je na dan 1. decembra 1925. leta imela 9 let, 7 mesecev in 7 dni nepretrgane drž. službe. Ker se pa na temelju člena 259. finanč« nega zakona z 1. 1926/27 pričeta polovica leta računa kot popolna, zato je imela tožiteljica po zakonu na dan 1. decembru 1925. leta deset let službe ter si je z ozirom na to pridobila pravico do pokojnine, ki se ji mora odmeriti z ozirom na ta leta.«	a p
Izjava.
Z ozirom na članek »Ljubljanska uradniška menza — kritične opazke« na strani tretji »Našega Glasu« št 4/X od 10. H. 1928 izjavljam, da nisem v tem članku hotel izreči ničesar žaljivega, mar« več da sem imel samo namen izreči stvarno kri« tiko. V kolikor sem pa v tem članku dal možnost insinuacije obdolžitve vodstva uradniške menze namenov, ki se ne strinjajo z interesom zadruge, te svoje obdolžitve preklicujem in jih obžalujem.
V Ljubljani, dne 2. X. 1928.
Josip Beguš, 1. r.
Boj draginji!
Vsem dobromislečim ljudem, ki ' simpatizi» rajo z našim pravičnim bojem zoper draginjo, široko odpiramo predale našega glasila, ne glede na njihov stan ali svetovno naziranje. Državno uredništvo vrši v službi in izven nje važne in dragocene funkcije v vseh panogah javnega živ» ljenja. V vseh kulturnih in gospodarskih strem» ljenjih slovenskega naroda stoje državni name» ščenči v prvih vrstah delavcev in bojevnikov. Zato upravičeno pričakujejo od javnosti moralne podpore, ki jo dobra stvar, za katero se bore zasluži. Doslej so skušali utajiti naše klice, za vedno nam ne bodo moglo zamašiti ust. Naš G/as se mora čuti po vseh krajih, kjer prebivajo Ljudje, ki jim zmisol za pravičnost in poštenost še ni čisto zamrl. »Naš Glas« mora postati tisti trdni okop, okoli katerega sc bo zbrala vsa množica državnih nameščencev in sploh vseh, ki jim je za ozdravljenje naših bolnih socijalnih razmer. Zato: vsem borcem za pošteno stvar, vsem boru teljem zoper draginjo je »Naš Glas« na razpolago. Podpirajte ga, širite gal
»Entente cordiale« na ljubljanskem rotovžu.
Odkar vlada v našem občinskem zastopstvu tako vzorna harmonija med strankami, ki tvorijo ve# čino, je zavladal svet mir v občinski politiki. Ta medstrankarski sporazum se jc razširil tudi na dnevno časopisje. Dočim se prej glasila istih strank niso naveličala dnevno bruhati žveplo in žerjavico na vse, kar je le spominjalo na osovrn» žene nasprotnike, je zdaj vse, kar sc zgodi v občini, vsem prav in v redu. Nepoučen opazo« valeč bi mislil, da je prebivalstvo silno zadovolj« no in da ga ni nikogar, ki ne bi bil poln hvale nad sedanjimi mestnimi očeti. Zato ni čuda, da je vse ljubljansko dnevno časopisje tako so»
se neprestano suče okrog solnca.
Ravnotako mirno mine dan ko se pere perilo, če gospodinja izkoristi 7 prednosti, katere ima
glasno — zamolčalo vse glasove, ki se pojavljajo v boju zoper draginjo. Zdi se, da so naši dnevniki absolutni zaščitniki producentov in da za fiksne nameščence nimajo srca. Priobčevali so dolgo» vezna poročila o anketah, iz katerih naj bi se dognalo, da se mesarji in peki rede od samih izgub, niso pa registrirali vsaj glasov upravičene nevolje državnega uradništva, ki poginja ob brez« brižnosti »merodajnikov«. —
Dobro je, da uradništvo, državno in privatno, spozna, kdo je njegov zaščitnik. Naši dnevniki se niti svoje čisto novinarske dolžnosti zaradi stran» karsko«političnega diktata strank, ki jih izdajajo in vodijo, niso zavedli, pokazali so pa tudi, da na simpatijah uradništva niso zainteresiraoii. V tem so slični onim številnim fiksnim nameščencem (med njimi je celo več državnih uradnikovi), ki so po zaslugi svojih stanovskih tovarišev prišli v občinski svet, tam pa pozabili na svoj stan in se vdinjali izrazito strankarskim geslom. Treba se jih bo, pa brez izjeme, v katerem taboru sede, zapomniti ob prih. občinskih volitvah. V občins shem svetu se mora voditi gospodarska in socu jalna politika, ne pa razdiranje državno»pravnih in sličnih čenč.
Kaj pa gostilne? Naše gostilniške cene izzi» vajo splošen odpor in Ljmbljana, ki jc šc pred nekaj leti — kakor pred vojno sploh — slovela kot ceneno mesto, uživa danes dvomljivo slavo enega najdražjih jugoslovanskih krajev. Videti je, da gostilničarji postavljajo cene po mili volji in da jih pri tem nihče ne nadzira. Poglejmo samo cene jedilom. Primerjajmo le ceno kilograma go» vedine s ceno porcije kuhanega govejega mesa in preudarimo, koliko porcij se nareže iz tnega kilograma, pa imamo, jasen primer nesorazmerne» ga dobička. O ceni sočivja in prikuh sploh, k. po naših gostilnah dosegajo neverjetne višine, ni da bi govoril. Isto velja o cenah pijač. Pivo je po zaslugi nenasitnega pivovarniškega kartela, ki go» spodari z absolutno suverenostjo, nedosegljivo drago, vino takisto. In če n. pr. oblastni odbor
pribije na liter doklado 40 par, zraste cena _____
zaradi lažjega računanja — za cel dinar pri litru. Tako jc konzument vedno dvakrat tepen.
Ra.
Umesten predlog. V Ljubljani naj sc usta» novi mestno »gostilniško nadzorstvo«, da sc ho točno vsak večer moglo ugotoviti, koliko četrtink je steklo po nikdar sitih uradniških grlih. Pre» pričani smo, da bi bila taka vsakodnevna stati» stika zelo zanimiva. Pokazala bi, 1. da največ dal# marinca po 12—13 Din liter pasira baš pijontar»
ska žrela, 2. da je teh večno žejnih goltancev le še manj od onih, ki pripadajo drugim stanovom in profesijam in 3. da še ti grešniki pijejo ali iz obupa ali pa za denar, ki si ga s postranskimi slu.-hami po svojem uradnem delu zaslužijo. Za državno uradniško plačo samo 'bi bilo težko pos pivati vsak dan, pa če vso naložiš v vinski valuti.
Pik.
Pletenine
vseh vrst, Jäger perilo, volnene nogavice, rokavice, dežnike, čepice, damske torbice, srajce, kravate itd. kupite po najsolidnejši ceni pri ŠTERK nasl.
MILOŠ EtltilK > LJUJE Stali lig 18
Nerazumljivo! Kadar kdo česa nc more do« umeti, si pomaga s puhlico: »Mora že tako biti!« Nak, meni pa noče v glavo tadc zagonetka: Kilo« gram krompirja, ki ga vsadi kmet v ra zorano in pognojeno njivo, ki ga okopava in osiplje, zgrebc, pobere, nasuje v vreče in pripelje na trg in dos mov, velja dandanes 1 Din 50 par. Kilo jabolk, pa slabih! kajti kmet dostikrat niti ne pognoji, a v jeseni samo jablano otrese in pripelje na trg pol črviv sad, velja —• 5 Din. Od 500 kg krom« pirja je mestne užitninc 2 Din, od sto kg jabolk pa 20 Din. Sadje je potemtakem luksus. Primerjaj nadalje cene češnjam in jagodam, moki in gobam itd. Cene so prcvrženc, niso v nobenem soraz« mer j u in zato »Tako ne sme biti«!	F. A.
Draginja na deželi. Prihajajo nam pritožbe iz vrst državnih nameščencev, da življenske raz« mere po podeželskih mestih in krajih niso nič boljše od ljubljanskih. Zaradi pomanjkanja ko n« kurenee producenti, gostilničarji in trgovci še bolj nežendranio izžemajo ubogo uradniško paro. Da so pa cene stanovanjem po večini še dražje od onih v Ljubljani, je tudi znano. Ker v podežel« skih krajih drž. uslužbenci prejemajo še nižje draginjske doklade, si lahko predstavljamo bedni položaj uradništva v pokrajini. Tudi tu bo treba o d pomoči, pa kmalu — sicer propade uradniški stan gmotno in moralno. Da bo to tudi za pri do« bitne kroge, kakor sploh za celokupno javno živ« ljenje, ogromna in nepopravljiva škoda, je jasno. Naši producenti vseh vrst sc niti oddaleč ne za« vedajo, kaj', znači zanje nepodkupljivo, vestno in objektivno uradništvo. Pomislijo naj, da je lač« nemu, bosemu in strganemu človeku težje ohraniti svojo nepristranost. — Vabimo vse tovariše po deželi, naj pazno zaslednjejo vse pojave odi« ranja in brezvestnega izkoriščanja in jih sproti javljajo »Zvezi«, ki bo ukrenila potrebno, da sc vsi taki nedostatki odpravijo. Prosimo tudi vse tovariše, naj o razmerah v posameznih krajih redno pošiljajo »Našemu Glasu« poročila, ki jih bomo z veseljem objavljali. Predvsem pa: »Naš Glas« je naš glas, širimo ga, podpirajmo ga!
»Zveza« in mestno tržno nadzorstvo. Po iz« idu številke »Našega Glasu« je šef mestnega trž« nega nadzorstva, g. Sl. Plemelj, povabil zastop« nike naše »Zveze državnih nameščencev« na raz« govor. Tajnik Zveze mu je nato telofonično spo« ročrl, da Zveza z mestnim tržnim nadzorstvom — žal —' ne more razgovarjati, ker po znanem poročilu le«tega ne more imeti več zaupanja v ■uspešnost in oportunost kakršnihkoli razgovorov z instanco, ki na tako svojevrsten način obrav» nava važno vprašanje odprave draginje. Državno uradništvo, organizirano v Zvezi, se bo odslej obračalo edino«le na izvoljene zakonite zastopnike občanov, na občinski svet in na župana.
Tudi k poglavju o draginji. Iz »Jutra«, št. 236 od 7. oktobra: »Vinske cene v Dalmaciji. Šibenik, 6. oktobra. Ker je v tuk. krajih po daljs šem deževju nastalo lepo vreme, nadaljujejo s trgatvijo. Kvaliteta vina je odlična, vendar pa so cene nizke. Za hektoliter plačujejo 250—300 Din. Slovenski trgovci so ra vozili že več vagonov mo« šta za rezanje drugih vin. —■ Tako poročilo. Po čem pa je dalmatinsko vino v Sloveniji? Po 10 do 15 Din liter. In vendar imajo naši gostilničarji pri vsakem litru izgubo — kaj ne?	M. K.
Damoklejev meč visi uradniškemu stanu nad glavo. Nov udarec preti stalnim nameščencem dne 1. maja 1929, ko preneha zaščita še tistih, že itak redkih, stanovanjskih najemnikov, ki jih je doslej stanovanjski zakon vsaj kolikor toliko varoval pred brezvestnim odiranjem. Prihodnji maj bo še nekaj desettisoč uradniškim rodbinam zadal krut udarec, morda najhujšega, kar jih je po vojni zadelo. Položaj je naravnost brezupen, če sc današnje stanje ne podaljša. Kako naj pa ■uradnik, ki ima, recimo dva tisoč dinarjev plače, pa večglavo rodbino, plača za stanovanje dveh sob 700—SIX) Din in še več? Toliko se danes obi« čajno zahteva, često do 1000 Din in več. Od česa naj pa živi rodbina vos mesec, kako naj se oblači, obuva? Mnogi hišni lastniki v navijanju con sta« novanjem ne poznajo mere. To so povečini prav tsti, ki hi jim niti treba ne bilo živeti od žuljev najemnikov, ker imajo druge, zadosti velike do« hodke. Dandanes je pohlep po denarju zamoril v ljudeh vsa plemenitejša čustva.
Ugotavljamo. Na javno vprašanje v poslcds nji številki lista, kakšne službene prejemke (za druge njegove dohodke nam ni mar) ima avtor znamenitega poročila mestnega tržnega nadzor« stva, nismo prejeli odgovora. — To je značilno, Biti morajo pa očividno ti službeni prejemki to« likšni, da omenjeni, nam žal nepoznani, gospod avtor — kakor sam pravi — v resnici živi lahko zelo dostojno. Zakaj le po sebi je "moral soditi, ko je napisal to konstatacijo. Državni nameščenci namreč ne morejo v resnici živeti zelo dostojno zgolj ob svoji plači, pa najsi tudi »ne popivajo vsak dan,« čeprav ne »delajo več ali manj dragih izletov v okolico« in dasi ne »vodijo hiše preko svojih dohodkov« (ojoj! slovenščina pa že taka!). Kljub temu drž. nameščenci piscu imenitnega po« ročila njegove plače ne zavidajo. Še manje jim pa pride na misel zanimati se, kako omenjeni gospo« davi z njo, dasi se on zanje preskrbno zanima. Za to njegovo očetovsko nadzorstvo se pa prav od srca zahvaljujejo. So tudi doslej brez njega izhajali.
HRANILN1 in POSOJILNI KONZORCIJ
J«lilllMEtoEllllOPOHOJEmmo.z.
LJUBLJANA, Aleksandrova c.5./I. levo
Ustanovljen leta 1874.
Uradne ure dnevno od 3. — 5. popoldne razun sobot nedelj in praznikov. Sprejema hranilne vloge in jih obrestuje po 5 — 7 72°/o.
Daje kredite tudi ranžijske in konsumne po 9°/0 proti poroštvu in zaznambi.
Zoper navijanje cen sadju. V ljubljanskih dnevnikih je dne 18. t. m. priobčila »Sekcija trgovcev s sadjem v Ljubljani« obširno »Poslano« kot nekak odgovor na trditve spomenice, ki jo je »Zveza drž. nameščencev« v jeseni 1927 predlo« žila magistratu in ki smo jo v zadnji številki na čelu lista ponatisnili. To »Poslano« skuša na pod« lagi nekih računov dokazati, da trditve »Zvezine« spomenice ne drže in da trgovci s sadjem, predvsem še branjevci, niti od daleč nimajo pretiranih dobičkov, temveč celo še tiče malone vsi v dol1« govih. O točnosti teh podatkov in pravilnosti šte« vilčnih kalkulacij sekcije sadnih trgovcev zaradi prekratkega časa danes ne moremo razpravljati. Storila bo »Zveza« to čimprej in s tem nudila javnosti možnost, da se prepriča, kdo ima prav. Za danes pa le par interesantnih detajlov iz »Poslanega«. Za osnovo računa se tam jemlje na pr. »Smederevsko najlepše namizno sadje« —< a koliko manj vrednega in tudi neprimerno cc« nejšega blaga se pod tem visokodonečim imenom proda? Dalje izhaja iz vseh zaključkov, da se sadje torej že na debelo predrago oddaja branjevcem. Komu je tam tudi neki pisano, ko« liko sedaj (v drugi polovici oktobru!) velja v Bosni kilogram češpelj, sedaj po končani sezoni? Najbolj zanimiva je pa ugotovitev, ki kaže, da je »Zvezina« spomenica le zadela v pravo. V »Poslanem« sadnih trgovcev stoji namreč vele«
značilni stavek: »Nesmiselna je tudi trditev, da sc pusti branjevcem diktirati cene živil, ker imajo oblasti priliko, da, ako se jim zde cene previsoke, zahtevajo znižanje istih, oziroma na; vijalce kaznujejo.« (Podčrtal ur.) — Pritrjujemo drugemu delu gornjega stavka, le da je prvi ne« točen. Diktaturo cen branjevci, žal, res iz vas j a j o in ne v prid konzumentu. Res je pa tudi, da imajo oblasti (to je: v prvi vrsti mestni m a« gistrat) priliko zahtevati znižanje cen in kaz« nova ti navijalce, imajo pa tudi zakonsko dolžs no s t to storiti. In da se to zogdi, je namen naših bojev. To doseči je bil tudi namen »Zve« zine« spomenice ljubljanskemu magistratu. O podrobnostih »Poslanega« pa, kakor že omenjeno, prihodnjič kaj več.
Obleke kemično čisti, barva, plislra In lika tovarna J O S. REICH.
Vestnik.
PROTESTNI SHOD. POZOR! Zveza državnih nameščencev sklicuje za 30. t. m. ob 8. zvečer protestni shod vseh nameščen« cev, državnih in zasebnih. Kraj protestnega shoda bo razviden z lepakov in letakov.
Vsi na shod! Kdor ostane doma, se strinja z draginjo, ki se je razpasla na na« šem živilskem trgu!
Zveza državnih nameščencev za Slovenijo
ima svojo pisarno v Frančiškanski ulici št. 6, I (desno).
Informacije se dajejo ob ponedelj« kih, sredah in petkih od 5. do 6. ure po« poldne, sicer uradne ure za interno po« slo vanje razen sobot, nedelj in prazni* kov dnevno od 5. do 7. ure popoldne. — Tajništvo.
»Naš Glas« se dobi po ljubljanskih tra« filkah. Izvešene tablice opozarjajo nanj.
Tovariši! V Ljubljani nimamo nobenega ne« odvisnega glasila. Edini list, ki zastopa neomajno pravice javnega nameščenstva, je »Naš Glas«. N c le vsak državni uslužbenec, vsakdo, ki mu je mar ozdravljenje naših socialnih razmer, je dolžan skrbeti, da se Naš Glas razširi, da prodre v vse uradniške rodbine in v vse lokale, kjer se uradništvo zbira. Naš Glas je edina svobodna Iris buna, kjer uradništvo lahko zastopa svoje želje in zahteve, edino od političnih strank nezavisno, zares uradniško glasilo. Ljubljansko dnevno čašo« pisje hoče u dušiti, zamolčati naše obupne klice na pomoč, zakriti našo pošteno borbo zoper neznos« ne prilike, v katerih poginjamo. Tovariši! Kdo nas brani, kdo nas zastopa, kdo nas vodi v boju, ko vse politične stranke okoli nas dosledno molče in se ne zganejo za nas?! Sam si pomagaj in Bog ti pomore! To je naše geslo. — Zato: vsi na delo za Naš Glas!
Dražbe, dražbe, dražbe... V 96. številki »Uradnega lista« je nič manj nego 41 dražbenih oklicev. K tej žalostni sliki našega narodnega go« spodarstva ni treba komentarja. Saj ni čudno, da ekonomsko propadamo, ko politiki tratijo čas in denar z »državniopravnimi« problemi. Vse jugo5 slovansko ( in pravtako tudi slovensko) politično življenje trpi za hudo in neozdravljivo boleznijo. Imenovati bi jo mogli: sulfuritis acuta. Za fras zami poginjajo najboljši deli naroda. Deset let poslušamo to neprestano lajno: ujedinjenje, inte« .gralno Jugoslovenstvo, centralizem, prečanski front, avtonomija, red in delo, pa boj korupciji-Deset let ista godba, samo naslov se po potrebi izmenja, napev je vedno isti: gola, puhla fraza. Pri tem smo po prvem desetletju bolj oddaljc™ od edinstva kakor kdaj prej, korupcija raste iz dneva v dan, a »red in delo« se vedno enako jasno blesti — na papirju. V motnih vodah visokodonc« čih političnih puhlic sijajno uspeva lov na mastne ribice. Socialno in narOdinocgospodarsko delo pa zanemarjamo, saj sc pri tem nc da nič — »žara« diti«. Tako nas v državi, ki je slovela kot žitnica Evrope, v enajsto leto spremlja nc blagostanje in obča zadovoljnost, temveč — cksekutorjev boben.
Povračilo potnih stroškov pri službenih potovanjih. Glavna kontrola je po vprašanju neke krajevne (mestne) kontrole odločila v obči seji dne 7. septembra 1928 (odlok br. 68.539/28 od 15. IX. 1928), da državnemu uslužbencu pripade po« vračilo, predvideno v t. 14 in 18 uredbe D. R. br. 96.000/20 (to je: dovoznina in odvoznina ter donos oz. odnos prtljage) tudi kadar po službeni potrebi potuje z državnim poštnim avtomobilom, kr ima stalno določene postaje in vozi po stalno, z voznim redom določeni progi. V takih slučajih gre torej službeno potujočemu drž. uslužbencu poleg povračila vozne cene z drž. avtomobilom še povračilo za dovoz oz. odvoz z izvožčkom od bivališča uslužbenčevega (stanovanja, prenočišča, hotela itd.) do avtomobilske postaje in obratno, ter povračilo stroškov za vnos in iznos prtljage v avtomobil, oboje seveda po postavkah v že z go, raj navedeni uredbi o povračilu potnih in selit« venih stroškov. — S to odločbo sc je ugodilo dolgoletni zahtevi uradništva, ki je po službi pri« siljeno, da često potuje. V pokrajinah, kjer je razvit avtomobilski promet z državnimi poštnimi avtomobili, je dobil potujoči uradnik doslej po« vrnjene samo dejanske izdatke za prevoz z avto« mobilom, ki ne pozna raznih razredov, ki bi se razločevali po cenah. Znano je pa, da z današnju mi dnevnicami na potovanju ni mogoče izhajati in da je uradnik na potovanju kril primanjkljaj iz prištedenih razlik med višjim in nižjim raz« redom na železnici, -s pristojbin za dovoze z iz« vožčkom, ki ga ni uporabljal, potem pa tudi s prištedeno pristojbino za prenos prtljage. Doslej se to dvoje v slučaju potovanja z drž. poštnim avtomobilom ni priznavalo. Dokler se vprašanje potnih pristojbin končno ne uredi, kakor to za« htevajo današnje razmere, je tudi to malenkostno korekturo v prid uradništva treba toplo pozdra« viti.	L. A.
Srednješolski problem. Višji šolski svet je nedavno z okrožnico odredil, da morajo profesorji na srednjih šolah vse učenec od prvega do osme« ga razreda v šoli vikati. Tak običaj je bil morda »za njega dni« razumljiv, ko so maturantje šli za
procesijo v cilindrih in z lepo košatimi, dolgimi bradami. Dandanes se bo marsikateremu deset« letnemu, kratkohlačnemu učenjaku v prvi gim« nuziji samemu čudno zdelo, odkod ta čast — če je to sploh čast. Saj vemo, da Grki in Rimci vikanja sploh poznali niso, da ga naši južni bratje še danes ne poznajo in da spet obratno Angleži ne poznajo tikanja. — Značilno je, da so mnogi dijaki sami prosili svoje profesorje, naj jih še na« prej lepo prijateljski tikajo —. pa ni šlo. Predpis je predpis! Če bodo pa zaradi te važne reforme, ki razkriva, kako intenzivno se poklicani bavijo s težavnim problemom srednješolske vzgoje, učni uspehi boljši, bomo videli ob koncu šolskega leta. Upajmo!
Uslužbencem finančne stroke: Na področju finančnih delegacij v Zagrebu in Sarajevu in oblastne finančne direkcije v Novem Sadu je prosto večje število uslužbenskih mest. Uslužbenci finančne stroke vseh vrst in kategorij (konceptni, računski, davčni in arhivski uradniki, geodeti itd.), ki bi reflektirali na kako mesto na označenih ozemljih, naj se takoj prijavijo. V prijavi naj poleg osebnih in rodbinskih ter službenih podat« kov navedejo predvsem, v katerem kraju bi želeli službovati. Oziralo se bo seveda le na strokovno izvežbano in že vsestransko usposobljeno urad« ništvo. Obetajo se jim ugodne razmere za naprc« dovanje in dobri položaja. — Prijave je vložiti pri predsedstvu delegacije v Ljubljani najkasneje do 22. oktobra t. I.
Morda so pa samo pozabili tisti gospodje, ki so prejeli priporočilo za naročnino »Znancev«, 1 novel, da je priložena za kakršenkoli že odgovor tudi frankirana dopisnica za odgovor? Uredništvo prosi, da mu vsaj odgovore, četudi je za čas trda, kar vemo.
»Razlike« so menda tu. Žal, dobe te »raz« like« za čas od 1. okt. 1923 do 30. aprila 1924 samo vdove in rodbine po umrlih civilnih urad« ntkih L, II. in III. kategorije, kar je naposled pravično in vsaj nekaj.
K. D.
Ceneno češko perje!
1 kg sivega opuljenega perja 70 Din, napol belo 90 Din, belo 100 Din, boljše 125 Din in 150 Din. mehko kot puh 200 in 225 Din, boljša vrsta 275 Din. Pošiljatve carine prosto, proti povzetju, od 300 Din naprej, poštnine prosto. Vzorec zastonj. Blago se tudi zamenja in neugajajoče vzame nazaj. Naročila samo na BENEDIKT SACHSEL, Lobez st. 24 pri Plznu, Češkoslovaška. — Poštne pošiljke rabijo iz Češkoslovaške v Jugoslavijo približno 10 dni.
Hitro kaj je noviga!
Vabljivo. Dama srednjih let, s pokojnino ali nekaj premoženja, šivilja, modistka, ki hoče z moškim skupno gospodarstvo do smrti, dobi hišo v last v Ljubljani —. kasneje zakon ni iz« ključen. (Inserat št. 28647, Jutro št. 214.)
Logika doma: Kmet Dolgin ogleduje na po« setu pri kmetu Glavinu tudi njegov hlev. Dolgin opazi v koltu hleva poleg druge živine tudi tro« jico oslov, pa vpraša Glavina: »Kateri teh treh oslov je najbolj pameten?« Glavin: »Najmanjši.« »I, zakaj?« »Zato, ker sta druga dva večja.«
Logika v šoti: Profesor razlaga: »Nobena mačka ima dva repa. Toda ena mačka ima en rep več kakor ona mačka. —. Gospod Nosan, koliko repov ima potem mačka?« Student: »__ Trii!«
Se ena iz šole. Učitelj opazi med poukom, da igra nekaj učencev v poslednji klopi na karte. Zatopljeni v marjaš učenci komaj poskrijejo karte, a učitelj že lasa prvega kraj klopi za »ta sladke«. Učenec zatuli' kakor zver. »Ali veš, zakaj sem te?« sc jezi učitelj. »Ker nisem zaklical »dvaj« set!« zajavka izgubljence.
Moderna medicina .se izogiblje zdravil. Tembolj pa upošteva pravilno prehrano. Odlični zdrav* niki priporočajo zato redno uživanje Žike. Žika je na poseben način izdelana kava iz rži. Učinkuje ugodno na živčevje in prebavila. Zato bi jo morali vsi nervozni, slabokrvni, posebno pa otroci uži« vati vsak dan.
RAZŠIRJAJTE „NAŠ GLAS“
C. j. Hamann
Uubliana
Vam nudi naisolidnejši vir nakupa perila, opreme nevest, novorojenčkov, perja In modnih potrebščin. » Predtiskarija modernih ročnih del.
■ *6 A A
\ DEŽNIKI ,
\ JOSIP VIDMAR E
^ Ljubljana, Pred Škofijo 19^
j Najniije cere I Solidna in toloa postrežba, g.
^ Popravila, preobleke. ^
I
Resljeva cesta štev. 24«
Veletrgovina z žitom, moko in drugimi mlevskimi izdelki. Priporoča zlasti prvovrstno
toanaško pšenično moko.
------------------------------------------
MANUFAKTURNA TRGOVINA
FABIANI &JURJ0VEC, LJUBLJANA
STRITARJEVA ULICA ŠTEV. 5
priporočata razno je~ensko in zimsko blago za dame in gospode. V zalogi vedno perje, puh in žima za blazine od najcenejše do najfinejše vr.-t«. Na obroke proti garanciji uradov.
Veletrgovina
A. ŠARABON
V LJUBLJANI
priporoča špecerijsko blago, raznovrstno žganje, moko in deželne pridelke.   Raznovrstno rudninsko vodo.
Restavracija
IGNACIJ BANKO
Ljubljana, Kette Murnova ulica št. 3
priporoča gg. drž. uradnikom dobro postrežbo
v kvaliteti pijač In hrane.
Obiščite novo urejeni oddelek za
ros pode
Trpežno blago. Najnižje cene. Modna trgovina za dame in gospode
A. ŠINKOVEC nasl. K. S0SS
LJUBLJANA
Mestni trg 18,19
Modno blago, perilo in potrebščine za šivilje in krojače priporoča tvrdka
A. PERSCHE
LJUBLJANA, Pred škofijo 21.
Miroslava Leitgeb
Ljubljana, Jurčičev trg 3.
Strojno in ročno vezenje zaves, pregrinjal, perila in oblek v najsolidnejši izdelavi.
r
Specijalna trgovina ščetarskiti izdelkov
priporoča tudi svojo veliko izbiro spominskih izdelkov, galanterijo in patiumerijo
M. Mihelič
Ljubljana, Šelenburgov? ulica.
PARNI PEKARNA
FRANC DOLINAR
LJUBLJANA
PRED ŠKOFIJO 11	^ POUANSKA C. 19
najtopleje priporoča svojim cenj. odjemalcem večkrat dnevno prvovrstno sveže pecivo in različne vrste slaščic
Tovarili!	Najboljše blago I	Najnlžje cene I	Tovarišice I
Že stanovska zavednost veleva, da podpiramo pri nabavah svojih potrebščin v prvi vrsti svoje lastne ustanove. Veliko bolj pa smo v svojem interesu dolini to storiti tedaj, ako nam nudijo
te ustanove večje ugodnosti in večje koristi kot tuje. Ena izmed takih ustanov je naša
štL242°in Nabavljalna zadruga državnih nameščencev v Ljubljani, Vodnikov trg 5.
Ona nam nudi banaško moko, sladkor, kavo, olje, mast, sploh vse špecerijsko In kolonllalno blago najfinejše vrste po najnižjih cenah, ki so mogoče. Velika izbira dežnikov, predpražnikov in najfinejših in najtrpežnejših čevljev lastnega Izdelka. V zalogi najfinejši Sifon, platno in srajce za gospode po najnižjih cenah.
Drv» in premog vsak e«s na razpolago. Dostavlja se blago n» dom in dovoljuiejo se olajšave pri pl*>ćiln. Zadovoljili svoje ćlune je te zadruge najvišji eilj. Da je blizu tega cilja, dokazujejo stalni in dnevno novo pristopajoči člani-odjemalci.
Tovariši! TovarišiceI Pristopile k tej zadrugi In kupujte v njej!	Kdor kupuje v svoji zadrugi, kupuje pri sebi!
Priporočamo tvrdko
M. Tičar, Ljubljana
za nakup vseh pisarniških in šolskih potrebščin.
Sever & Komp., Ljubljana
Semena, poljski in gozdni pridelki
A. & E. Skaberne, Ljubljana
Velika izbira češkega in angleškega sukna.
Ivan Jelačin, Ljubljana
Uvoz kolonijalne Ir
Tvrdka ustanovljena leta 1888.
Solidna in točna postrežba
-M/M/WU/W U/U/M/U/UZU/U/U/U/WU/WU/Uti/W UA W W WW W W U/WW U/U/tjč
3	Kr. dvorni dobavitelj	|
I ANTON VERBIČ, Ljubljana I
a
a
Delikatese
mili
Solidna postrežba, zmerne cene.
Špecerija |
PRIPOROČA SE DAMSKA KONFEKCIJA IN MODNI SALON
ALOJZU PAULIN
LJUBLJANA, KONGRESNI TRG 5
Prvovrstna strokovna izdelava damskih plaščev, oblek in kostumov tudi kakor vse moške garderobe po konkurenčnih cenah. — Lastna zaloga blaga. — Gg. uradnikom in uradnicam na obroke.
PARNA PEKARNA
= IEAN SCHREY NASL. =
JAKOB KAVČIČ
VEČKRAT NA DAN SVEŽE PRIZNANO NAJBOLJŠE VSAKOVRSTNO PECIVO
KNJIGARNA
NOVA ZALOŽBA
r z. * o. z. LJUBLJANA, Kongresni trg 19 In
PODRUŽNICA prej I. GIONTINI
LJUBLJANA, MESTNI TRG ŠTEV. 17
priporoča v nakup svojo bogato zalogo vseh šolskih in pisarniških potrebščin ter knj ige lastne in drugih založb. Ima tudi veliko zalogo barv za slikanje na blago in svilo.
I
TO	PODIJI© TOTOMUEME^ @1EW
BOPO M l^ilZfl TOPI TESTE!


Ustanovljena 1889.
Telefon štev. 2016.
MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA
Ustanovljena 1889.
Rač. pošt. hran. 10.533.
Stanje vloženega denarja nad 300 milijonov dinarjev.
(GRADSKA ŠTEDIONICA)
LJUBLJANA
PREŠERNOVA ULICA
Stanje vloženega denarja nad 1.200 milijonov kron.
sprejema vloge na hranilne knjižice kakor tudi na tekoči račun, in sicer proti najugodnejšemu obrestovanju. Hranilnica plačuje zlasti za vloge proti dogovorjeni odpcvedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti.
Jamstvo za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kot kjerkoli drugod, ker jamči zanje poleg lastnega hranilničnega premoženja še mesto Ljubljana z vsem premoženjem ter davčno močjo. Vprav radi tega nalagajo pri njej sodišča denar nedoletnih, župnijski uradi cerkveni in občine občinski denar.
Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar tu popolnoma varen.
Izdaja Zveza državnih nameščencev za Slovenijo v Ljubljani. — Odgovorni urednik Anton Adamič. — Za Učiteljsko tiskarno Francč Štrukelj. Vsi v Ljubljani