UDK 140.8 + 82.0 : 92 Tavčar I. "1919/1921" 
Franc Zadraoec 
Filozofska fakulteta, Ljubljana 
TAVČARJEV LITERARNI IN POLITIČNI NAZOR 
V LETIH 1919-1921 TER IVAN CANKAR* 
Ivan Tavčar je svoj literarni in politični nazor po prvi svetovni vojni 
izpovedal tako, da je polemiziral z umetništvom in političnim nazorom umrle-
ga pisatelja Ivana Cankarja ter z marksizmom in odmevi ruske proletarske 
revolucije v s lovenski literarni in politični miselnosti . Obenem je ugovarjal 
l iterarnim smerem, ki so bile po njegovem ali moralno in narodno neproduk-
tivne ali estetsko preveč eksperimentalne. To so bili naturalizem, impresioni-
zem, futurizem, ekspresionizem in »socialna literatura«. Zagovarjal j e načela 
romantične in klasične estetike, za izhodišče nove »objektivne kritike« pa 
določil subjektivni estetski okus. 
Ivan Tavčar expressed his l iterary and political v iews after the First World 
War in sucli a w a y that he carried on a controversy with the artistic and 
political v iews of Ivan Cankar, then dead, as wel l as with the Marxism and 
echoes of the Russian proletarian revolution in Slovene l i terary and political 
thinking. Simultaneously he opposed to l iterary trends, which were according 
to his opinion either moral ly or nationally unproductive or too much experi -
mental. These were naturalism, impressionism, futurism, express ionism and 
"socially-committed literature". He defended the principles of romantic and 
classical aesthetics, and he def ined the subject ive aesthetic taste as a starting 
point of n e w "objective criticism". 
Ivan Tavčar je oktobra 1919 začel s člankom Dekle Eliza »vrsto po-
lemik proti naturalističnim in modernističnim pojavom v .našem kul-
turnem življenju«.1 Še več. Ugovor zoper roman Edmonda Goncourta, s 
katerim je začel »literarni boj«, kot je označil svojo novo publicistično 
akcijo, je k a j hitro razširil še na druge predmete, posebno pa na umet-
niško zmožnost in politični nazor Ivana Canka r j a in na oktobrsko re-
volucijo oziroma na socialistično ideologijo, boljševizem in »socialno 
slovstvo«. Ker so se mu nekateri elementi li terature kazali na enak način 
kot politični, o teh pa je trdil, da je njihovo metodo moč srečevati tudi 
v literaturi, je oba predmeta v feljtonih v glavnem združeval in ju le 
izjemoma obravnaval ločeno. 
Zgradba tc razprave je zrasla torej iz dejstva, da njegov literarni 
in politični nazor v te j publicistiki nastopata združeno in da sta posebej 
ostro izpovedana nasproti Cankar ju in socialistični ideologiji. Ce lahko 
Tavčarjev travmatični odnos do socializma in marksizma zadosti trdno 
očrtamo že na podlagi člankov iz teh let. zahteva objektivnejša ocena 
* Razširjeni referat z zborovanja slovenskih slavistov v Škof ji Loki, sept. 1973. 
1 Marja Boršnik. Zbrano delo Ivana Tavčarja VIII. str. 447. Ljubljana 1959. 
•»literarnega boja« tudi kratko rekonstrukcijo literarnoestetskega in poli-
tično-ideološkega navzkrižja med pisateljema že za Cankarjevega živ-
ljenja. Tavčarjev umetnostni in ideološki boj bomo zato raziskovali v 
dveh poglavjih. Y prvem nas bo zanimalo, kako se je skozi dvajset in 
več let oblikovalo nasprot je med nj im in Cankar jem, v drugem pa bomo 
razčlenili Tavčar jeva umetnostna in politična načela v člankih po Can-
karjevi smrti. Obe poglavji se bosta med seboj problemsko pojasnjevali 
in dopolnjevali. 
I 
V desetletju Cankar jevih pisateljskih začetkov in prve umetniške 
potrditve s knj igama Erotika (1899) in Vinjete (1899) je bil Tavčar že 
pomemben pripovednik romantično realistične smeri, vodilni liberalni 
politik in gmotno utr jen advokat. Cankar je bil di jak iz sproletarizirane 
obrtnikove družine, nato pa nezavzet študent, ki se je odločil za nego-
tovo prihodnost poklicnega umetnika. Socialno sta tudi naslednji dve 
desetletji ostala na buržoaznem in proletarskem bregu, kar je Tavčar 
izrazil ob Cankar jevi smrti tako, da kot l jubljanski župan ni ukazal 
z izobešenimi zastavami počastiti slovesa od pomembnega kulturnega 
delavca, kakor je bilo sicer v navadi. Iz občasne publicistike, v kateri 
sta bila drug drugemu predmet, je poleg politično ideološkega opazno 
tudi slovstveno rivalstvo in podcenjevanje. Tavčar je bil med živimi 
slovenskimi pripovedniki prvovrsten Cankar jev tekmec, in Cankar je 
v šali menda večkrat dejal, da sta s Tavčarjem ; edina zares dobra slo-
venska pisatelja«.2 
1 ekmovalstvo v kulturi maloštevilnega naroda je zmerom rojevalo 
zinaličenosti, od katerih je bila najbol j nevarna ta, da sta tekmovalca 
osebni ugled zamenjevala z naravo stvari, v kateri sta tekmovala. V to 
zmaličenost ju je prisiljeval tudi ozek odmevni prostor, л- katerem sta 
ustvarjala. Voditelj slovenskih liberalcev se je te ožine zavedal enako 
kot Cankar . Zato je storil vse, da bi ohranil svoj pisateljski vpliv in 
ugled med svobodoumnini razumništvom in naprednim meščanstvom, 
kjer ga je Cankar izrival. Podprl je vsako akcijo, ki so jo literati za-
snovali v Cankar jevo škodo, n a j je šlo za malenkostna ali za pomembna 
kulturno organizacijska vprašanja , za stil novele ali pa za umetniško 
usmeritev narodnega gledališča. A tudi Cankar ni opustil skoraj nobene 
priložnosti, da ne bi znižal vrednosti Tavčarjevega literarnega koncepta. 
2 France Dobrovol jc, Ivan Cankar in »visoški gospodi. Od kod Tavčar-
jeva antipatija do Cankarja. Primorski dnevnik, 1952. št. 2—4. 
Kako je nastalo in se razvijalo navzkrižje, ki ni ugasnilo niti po Can-
karjevi smrti? 
Po podatkih, ki so mu bili na razpolago, ga je kronološko opisal 
France Dobrovo!jc leta 1952. V članku loan Cankar in »visoški gospode 
je prepričl j ivo dokazal Tavčarjevo ant ipat i jo do Cankar ja . Ta članek 
je danes moč dopolniti in poglobiti z novim gradivom in ostrejšo analizo. 
Cankar jc prvič videl Tavčar ja 4. juni ja 1882 na l judski veselici 
pri sv. Trojici nad Vrhniko. Tavčar jc nastopil kot glavni govornik na 
narodni manifestaciji in napravi l na Cankar j a vtis, o katerem je ta 
pisal (s premaknjenim datumom) še v romanu Martin Kačur (1906).3 Od 
tret je gimnazije dalje, t j . od leta 1890 je Cankar dobival kosilo pri Tav-
čarjevi mizi revnih dijakov, pismo materi z dne 21. j anuar ja 1893 pa 
priča, da se je na advokata obračal tudi za denarno podporo.4 Leta 1909 
se je spominjal, kako se je v fantovskih letih navduševal za Tavčarjevo 
protiklerikalno »briljantno pisano satiro '4000'« in kako je slovar malo-
meščanskega liberalizma sprejel kot »evangelij« iz dveh velikih besed: 
svoboda in narodnost.8 Zaupal je Tavčarjevi nazorski usmerjenosti in 
mu prinašal v oceno bojne pesmi zoper klerikalnega ideologa škofa An-
tona Malmiča. Iz pisma Antonu Funtku , v katerem ga jc pozimi le-
ta 1893—1894 prosil, n a j se zavzame pr i Tavčar ju , da mu kupi obleko 
in čevlje — »on, kot dr. Tavčar«,® torej kot bogat advokat —, pa je 
moč sklepati, da se je razmerje med nj ima skalilo. Prošnja za posredo-
vanje izdaja, da je Cankar že nosil v sebi ponos socialnega deklasiranca. 
Ta ga je oviral, da bi sam odpravil nesoglasje med seboj in mecenom. 
Iz Bežkovega pisma Antonu Aškercu (7. juli ja 1895) je Dobrovoljc skle-
pul, da se jc Cankar zameril Tavčar ju zato, ker mu ni vračal izposojenih 
knjig in ker mu ni izkazoval hvaležnosti. V resnici pa sta zadevala drug 
ob drugega razredno različno motivirana značaja : proletarčev ponos je 
zadeval ob ponos tistega rodu, ki ga je Tavčar opisal Izidorju Canka r ju 
z besedami: »rod iz poljanske doline je precej visok in za vraga ne 
pozabi, če je bil po krivici napaden.«7 Ker je visokost in trdno zamer-
ljivost rodu označil jeseni leta 1919, tik pred začetkom »literarnega 
3 »Prej sovražniki od zunaj — ves narod proti njim: in svetnik je bil, kdor 
je govoril na taboru. Jaz sam sem bil, dvanajstleten otrok, pri Sveti Trojici, in 
sem slišal Tavčarja — tresel sem se in sem se jokal.« Cankarjevi Zbrani spisi 
XIV, str. 40. Ljubljana 1970. 
4 »Ta čas, preden dobim denar, prosim dr. Tavčarja za podporo.« Cankar-
jevo Zbrano delo XXVI, str. 8. Ljubljana 1970. 
5 Ivan Cankar. Pisma Jereinijeva, Ljubljana 1909. 
6 Cankarjevo Zbrano delo XXVI, str. 10. 
7 Izidor Cankar, Obiski, str. 143. Ljubljana 1920. 
boja«, je oznaka tudi za njegovo postumno razmerje do Cankar j a še 
posebej zgovorna. 
V osmrtnici za Jankom Kersnikom je Tavčar očital mladi literarni 
generaciji »prenapetost«, napadel je dunajski literarni krog, ker je 
po njegovem zaničljivo zametal starejše pisatelje in zakrivil tudi Kers-
nikov prezgodnji l i terarni molk.8 Je očitek zares »meril predvsem na 
Cankarja«,9 kot je menil Dobrovol jc? 
Tavčar je meril predvsem na Govekarja , na njegovo psevdonatura-
listično usmerjenost in roman V krni.10 Sem usmerjeni udarec je priznal 
tudi Govekar, ko je pozval Cankar ja , n a j očitek zavrne z vso ostrino.11 
Ta pa ni sprejel polemike s Tavčarjem, in tudi podatkov ni, da je bil 
prizadet. Nasprotno. Podatki iz teli mesecev govorijo p r e j za to, da si 
je hotel ohraniti znosno razmerje s Tavčar jem. 12. septembra 1897 je 
npr . jiisal 7. Vrhnike bratu v Ljubl jano: »V četrtek moram biti dol, pri 
dr. Tavčar ju namreč.«12 5. oktobra 1897 pa mu jc Bežek pisal med dru-
gim, da mu zelo privošči, da bi mu »Tavčar naklonil nagrado za začetek 
prihodnjega semestra na Dunaju« in da bo zato rad objavil vsako Can-
kar jevo »stvar, ki se bo dala kol ičkaj porabit i v okviru utr jenega Zvo-
novega programa«.13 Zdi se, da je Cankar septembra zares obiskal Tav-
čar ja in da sta na jbrž govorila tudi o kakšni podpori za študij . Med 
poskuse, da bi zmanjšal napetost, ki je zavoljo značajskih nasprot i j 
več ni bilo mogoče zmanjšati , je treba šteti tudi Cankar jev satirični 
felj ton Na pomoč iz j anua r j a 1898. Avtor je posmehljivo opisal nesrečo 
nekega mladeniča, ko nekega dne v klerikalnem Slovenskem Listu ni 
našel »prav nobenega, niti najmanjšega, niti najl jubeznivejšega napada 
na dr. Tavčarja«. Dogodek bi ga moralno in telesno skoraj stri, kaj t i 
Slovenski List, »vulgo 'Dihur ' je zgrešil svoj zvišeni poklic«.14 Ta po-
smeh je izražal vsaj delno Cankar jevo soglasje s Tavčarjevim svobod-
njaštvom. Prav nič pa si ga ni moč razlagati kot igro, da bi se pr ikupi l 
8 Ivan Tavčar, Janko Kersnik. SN 28. jul. 1897, št. 170 
° France Dobrovoljc, Cankarjev Album, str. 247. Maribor 1972. 
10 Primerjaj dokumentacijo ob nekrologu, Tavčarjevo Zbrano delo VIII, 
str. 425—430. 
11 »Danes je izšel v 'Narodu' članek — pisal ga je naš Bog! — ki je naper-
jen zlasti proti tebi in meni. Ker jaz ne morem in ne smem odgovarjati, Te 
prosim: odgovori Ti v 'Edinosti'! Ti starokopitneži se jeze, ker so že v temi, 
dasi še žive! Posveti jim pošteno! Vzemi pn v roke vse te nadute neznalice!« 
(29. julija 1897). Cankarjevo Zbrano delo XXVI, str. 382. 
12 Zbrano delo Ivana Cankarja XXVI, str. 34. 
13 Pisma Ivana Cankarja 1, str. 35, Ljubl jana 1948. 
14 Ivan Cankar, Na pomoč! SN 29. jan. 1898, št. 23. 
mecenu zaradi možne gmotne podpore. Takšne neznačajne uslužnosti ne 
izpričuje niti tedanja niti kasnejša Cankar jeva duhovna biografija. 
Po vsem tem jc videti, da so nesoglasja med pisateljema v devet-
desetih letih obstajala, do k ra j a pa se nista razšla. Za dokončni razhod 
je moral nastopiti nov motiv, predvsem je Cankar moral umetniško in 
ideološko dozoreti. Oboje pa se je zgodilo nepričakovano hitro. 
Prvi načelni spopad je nastal namreč v trenutku, ko Tavčar — naj -
brž tudi na Govekarjevo prišepetavanje — ni hotel potrditi natisa im-
presionistično komponirane Cankar jeve novele, ko sta torej trčili dve 
različni literarno estetski praksi. Leta 1899 je Cankar poslal Govekarju 
namreč novelo Jesenske noči. V n j e j je močno potrgal fabulo, opustil 
vzročno povezano dogajanje in pazil predvsem na razpoloženje. Menil 
je, da Tavčar ne bo ugovarjal, saj bo lahko presodil, da je novela dobra 
in njen avtor potreben denarja.15 Govekar pa mu jo je vrnil. Kasneje je 
zapisal, da jo je prebral tudi Tavčar in jo »odločno odklonil«.10 Že 
leta 1899 pa je Cankar ju sporočil, da Tavčar imenuje njegovo kratko 
prozo »deliriji.«17 Ker je taisti izraz za Cankar jeve »vinjete« ali črtice 
uporabljal t eda j tudi Govekar sam in ker neposrednega Tavčarjevega 
označevanja tedanjega Cankarjevega stila 11e poznamo, ostaja odprto, 
ali je Tavčar zares posmehljivo govoril o Cankar jevem načinu pisanja 
in o njegovi tematiki. A prav ta še nedokazana Tavčarjeva ocena je 
Cankar ja hudo razburila. Razhudil se. je nad njegovimi zgodnjimi no-
velami, ki jih je Tavčar prav teda j ponatiskoval. Ženske v teh novelah 
je imel za sence iz tu j ih romanov ter pikro vpraševal, k a j je v nj ih sploh 
»verjetno«. »Dejanje? Osebe? — Ali je vsaj slog naraven? K d a j je videl 
Tavčar tiste s črnilom napudrane kontese? Kje govore l jud je v takih 
bobnečih tiradah?« Četudi je Cankar prav kmalu potem (2. apri la 1900) 
zapisal v pismu Govekarju, da se je tudi sam že naveličal »takih senti-
mentalnih sanj, kot so Jesenske noči«, in da jih več ne bo pripovedoval,18 
se je zgodilo, da sta si ob trčenju s Tavčar jem pogledala iz oči v oči 
dva različna li terarna koncepta. In ker sta ugovora nastala zaradi tako 
odločilnih literarno ustvarjalnih vprašanj , kot sta načelo verjetnosti in 
doživetosti pripovedne snovi, se nadal jevanju spora več ni bilo mogoče 
odreči. 
Istočasno se je spor razširil še na bolj izpostavljeno področje, kot 
je li teratura. Epilog k Vinjetam je potrdil, da je Cankar izbral socialno-
15 Cankarjevo pismo Franu Govekarju, 14. VIII. 1899. CZD XXVI, str. 135. 
10 Fran Govekar, Pisma Ivana Cankarja meni. LZ 1934. str. 249. 
17 Cankarjevo pismo Franu Govekarju, 24. V l l l . 1899. CZD XXVI, str. 137. 
18 CZD XXVI, str. 146. 
demokratsko oziroma marksistično ideologijo, ki jo je Tavčar napadal 
že v osemdesetih letih. Y pismih okrog leta 1900 je Cankar tudi ostro 
kritiziral slovenski malomeščanski liberalizem in ga dolžil, da je narod-
nim interesom več škodil kot koristil. Tavčar pa je bil na čelu te ideolo-
gije in liberalne stranke. 
Zato so bile na videz osnovane domneve kritikov pa tudi politično 
veselje med klerikalci, da si je Cankar v komediji Za narodov blagor 
izbral dr. Tavčar ja za model sebičnega narodnega voditelja. Toda Can-
kar takšnega interpret i ranja ni potrdil, ampak ga je zavrnil z estetskimi 
dokazi in ga označil za podt ikanje in potvorbo. Bratu je izjavil, da prav 
Tavčar ja ni mogel niti hotel izbrati za model: »Tavčarja še posebno ne, 
že zato ne, ker se mi gabi tisto rogoviljenje proti njemu, ki je dandanes 
v navadi.«10 Da je v komediji pokazal in osmešil tip, ne konkretno 
osebo, je poudari l tudi v posvetilu izvoda, ki ga je poslal Tavčar ju . Če 
bi namreč karikiral kateregakoli znanega človeka, »bi zgubila stvar pač 
vso umetniško vrednost — kolikor jo ima — in vrhu trga bi mi bilo 
skrajno neprijetno, če bi mislili Vi, da sem se ponižal do nazorov in 
manir pobožnih žurnalistov«. Knjigo mu je poklonil »v znamenje glo-
bokega spoštovanja«.20 Skratka, ob umetniškem tekstu Cankar ni maral 
končati kot žurnalistični obrekljivec. Tavčar je molčal, posredno pa 
Cankar ju dal vedeti, da ni mislil drugače kot dnevniška krit ika. Enako, 
če ne še bolj pa mu je mogel zameriti zato, ker je v satiri tuko sugestivno 
osmešil videz in resnico narodnjaških liberalcev. 
Gledališki zgodovinarji še niso raziskali, kako je treba porazdeliti 
deleže krivde med Milčinskega, Govekarja , Tavčar ja in druge, da je ko-
medija Z а narodov blagor morala čakati na uprizoritev do leta 1906. 
Eno pa je gotovo: v teh letih je zrasla v Tavčarju huda pisateljska za-
vist do Cankar ja . Samo tako je moč razumeti zbadljivko, ki jo je za-
pisal ob reklami za Cankar jevo komedijo. Zapisal je namreč, da »toliko 
pret i ranih neslanosti, toliko vsiljive reklame še nismo kmalu čitali«, kot 
ob te j komediji. Cankar bo moral biti toliko razsoden, da bo ugovarjal, 
če ga bodo še napre j primerjal i s Shakespearjem.2 1 Tavčar je ravnal 
objektivno, ko je zatiral napihnjeno pr imerjavo Canka r j a s Shakes-
pearjem. Toda z literarnega vidika objektivno ravnanje dobi negativen 
prizvok, čim povemo, da Tavčar ironičnega poziva ni podpisal, da je 
svojemu tekmecu potemtakem izza ogla zniževal umetniški pomen in 
19 Ivan Cankar, pismo bratu Karlu 19. marca 1901. CZD XXVI, str. 89. 
20 Ivan Cankar, Blagorodnemu gospodu Dr. Iv. Tavčarju, 18. marca 1901-
CZD XXVI. str. 459. 
2> Ivan Tavčar, Zbrano delo III, str. 419, 426. SN 17. dec. 1906. 
zahteval, n a j svojemu talentu primerno omeji prit isk na slovensko na-
rodno gledališče. Nepodpisani ugovor je izdajal strah pred nasprotni-
kom in tudi že tisto travmo, ki je šele po Cankar jevi smrti izbruhnila 
v zadirčno polemiko zoper dozdevno naraščajoči kult tega umetnika. 
Tavčarjev alergični, a nepriznani izbruh je Cankar seveda tudi sam 
pripravljal . Ob prvih zvezkih Trdinovega Izbranega dela leta 1902 in 
1905 je namreč vrednotil poleg tega dela tudi slovensko pripovedovalno 
veščino 19. stoletja sploh, pri tem pa posredno in neposredno zadeval 
ob Tavčarjevo prozo. Tipični slovenski slog v pripovedni prozi je po 
njegovem rasel na črti Trdina—Levstik—Mencinger—Leveč, kvarili pa 
so ga Jurčič, Kersnik in Tavčar. Bajke in povesti o Gorjancih je imel za 
»najlepši in najzrelejši sad slovenske proze«, Trdinovo pisanje za »ne-
doseženo in nedosegljivo pripovedovalno umetnost«. Da pa bi izvirnost 
in pomen Trdinovega pisateljstva še povečal, je dodal, da v spisih no-
benega slovenskega pisatelja ni toliko »narodove duše«, zaradi česar je 
Trdina »naš edini resnični in največj i narodni umetnik«.22 Hkrat i je 
polemiziral z malovredno »narodno umetnostjo« irhastih hlač in hlevsko-
salonskega kmetavzarstva v velikem delu proze s kmetsko tematiko. 
Opazno s topnjevanje Trdinovega mesta v pripovedni prozi je Tav-
čar ja lahko prizadelo toliko bolj, ker je tudi sam hotel biti pristen 
»narodni umetnik« romantične smeri. Iles je Trdini tudi sam priznaval 
slogovno moč, ga celo imenoval za mojstru »slovenske stilistike«, opozoril 
na njegovo umetniško »izcizelirano delo«, ga priznal za virtuoza »na-
rodnega duha« in nedosežnega posnemovalca »kmetskega humorja in 
kmetske satire«.23 Toda priznal mu je le detajle, celote pa ne, k a j šele 
prvenstvo v pripovedovulni umetnosti. Kako je sprejel Cankarjevo raz-
vrstitev, pove dejstvo, da je protiudarce poslej zajemal zmerom v točki: 
ka j je umetniška kvaliteta, kdo je umetniško izbornejši. 
Sledila je Cankar jeva povest Poslednji dnevi Štefana Poljanca. Ob-
javil jo je v Ljubljanskem zvonu, urednik Franc Zbašnik pa mu je iz-
črtal podobo, s katero je meril na Aškerca in Tavčarja.2 4 
Leta 1907 sta se oba nasprotnika izpostavila tudi politično in ideolo-
ško, Cankar je kandidiral kot socialni demokrat, Tavčar kot liberalec. 
22 Ivan Cankar, Janeza Trdine Zbrani spisi I, II. Cankarjevo Izbrano delo X, 
str. 93, 110. Ljubljana, 1959. 
2" Ivan Tavčar, Zbrani spisi Janeza Trdine. SN 14. dec. 1904, št. 285. Tav-
čarjevo Zbrano delo VIII, str. 80. 
24 »Poznam politika, ki je drugače spodoben človek in ki je ljubil svoj na-
rod — zdaj pa je premožen in sedi na svojem nekdanjem požrtvovalnem rodo-
ljubju kakor bolnik na stranišču. Tudi poznam gospoda, ki je bil nekoč pesnik 
— danes hodi po Ljubljani, navdušen je in brada mu raste.* 
Cankar je v člankih napada l liberalizem, toda Tavčarjevega imena se 
ni dotaknil. Tudi v predvolilni igri je vztra ja l pri načelu, ki ga je uve-
ljavil v komediji: polemiziral je zoper ideologijo, zoper tipično, ne zoper 
osebo, zoper posamezno. Y Pismih Jeremijevih je leta 1909 navedel tudi 
vzrok, zaka j je liberalna s tranka na volitvah propadla in so vodstvo 
prevzeli klerikalci. Njen poraz jc bil nu jna posledica konca kul turne 
dobe, ki ji je liberalizem udaril svoj pečat. Socialni in politični razvoj 
na Slovenskem je presegel in zlomil malomeščanski liberalizem. »Deset 
let in da l j je že, da stoji pred nami mrtvi kul turni liberalizem v smešno 
žalostni pozi živega junaka.«25 
Leta 1912 je v članku Anton Aškerc in njegova doba spet zadel na 
Tavčarjevo ime. Že imenska določitev polpretekle literarne dobe je za 
Tavčarja izzvenela neugodno, še bolj ga je vznemirilo Cankar jevo so-
ciološko razvrščanje slovenske literature. Ta je namreč trdil, da je slo-
venska li teratura do Aškerca stala »pod znamenjem kamižole in irlia-
stili hlač« in da je šele ta pisec poezijo našel tudi v življenju slovenskega 
delavstva. Literaturo pred Aškercem je označil s tole kar ikaturo: »Ako 
bi kdo hotel narisati nagajivo podobo slovenskega naroda, kakor si ga 
je mislila takratna slovenska književnost, bi narisal ponižnega kmetica, 
kako globoko sklonjen in s klobukom v roki pozdravlja svojega župnika. 
Tako podobo slovenskega naroda imamo še v spisih Josipa Jurčiča, 
Janka Kersnika, Ivana Tavčar ja in vseli drugih, ki so pozneje postali 
evangelisti kranjskega malomeščanskega liberalizma.« Čeprav je s pri-
mero to literaturo zelo poenostavil, ji po krivem udaril pečat krščanske 
ponižnosti — morda jc tako ravnal tudi zaradi socialnodemokratsko 
usmerjenih poslušalcev, ki jim je predaval o Aškercu2'1 —, je Tavčar ja 
gotovo dvakrat prizadel: kot pisatelja slik iz kmetskega življenja in kot 
politika, ki je dobil od vodilnega pisateljskega sodruga sramotno zna-
menje malomeščanskega zaplotnika in mračnega konservativca. Izposta-
vil ga je namreč kot neetičnega liberalca, ki je pisateljsko ponarejal 
življenje slovenskega kmetstva. Udarec je moral boleti toliko bolj, ker je 
od inkrimiranih pisateljev Tavčar še edini živel in v imenu vseh moral 
sprejeti ironijo, da je slovstveni sluga poveljujoče Cerkve. 
Toda leta 1911 je Cankar soglašal, n a j Ljubl jančani Tavčar ja iz-
volijo za župana.27 Tudi med prvo svetovno vojno mu na tem mestu 
25 Ivan Cankar. Pisma Jeremijeva. Naši zapiski. 1909. С Ю X, str. 273. 
20 Predavanje Anton Aškerc in njegova doba (Zarja 4, 10. X. 1912) je Can-
kar imel v Trstu. 
27 Cankarjevo pismo Lojzu Kraigherju, 20. maja 1911. CZD XXVIII, str. 84. 
Ljubljana 1973. 
ni nasprotoval, ampak jc menda menil, da je bil Tavčar »najspret-
nejši in najvzornejši l jubljanski župan«.28 Vendar to soglasje ni zmanj-
šalo, še m a n j odpravilo n junih načelnih navzkrižij . 
Cepitev v liberalni stranki na »starine« in »mladine« jc Tavčar ja 
prisilila, da je med vojno začel spet slovstveno delati. »Samoljubna 
zavest«29 ga jc gnala pisat umetniško neoporečni prozi Cvetje v jeseni 
(1917) in Visoško kroniko (1919). V sklepnem odstavku Cvetja v jeseni 
je zapisal narodno pozivno misel: »Časi pr iha ja jo , ko se za malenkosti 
ne bomo več ruvali. Eno je glavno: Naša zemlja se nam ne sme vzeti 
in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar 
ne usahnejo . . . Kdor se ženi, n a j se ženi tako, da mu bo zakon oklep, 
ki ga še bolj zveže z domovino, in otroke n a j rodi, ki bodo pomnožili 
slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!« V trenutku, ko je 
Avstro-Ogrska razpadala, za državno pripadnost in etnično celovitost 
Slovencev pa so še barantali , je bil to pomemben, zbirajoči poziv. Na-
slednjega leta je položaj Slovencev podobno definiral tudi Ivan Cankar . 
Dejal je, »da bije zda j usodna ura za celotni slovenski narod«, da med-
narodni položaj zahteva od Slovencev, da se znebijo politične odvis-
nosti od Nemcev in drugih sosedov in da se odrešijo »tudi gospostva 
tujega kapitala«. Ko pa se bodo Slovenci osvobodili kot narod, n a j se 
odločijo tudi za socialno revolucijo, ka j t i »delavstvo je tista skala, na 
katero bomo gradili Slovenci svoj boljši dom«.30 
Ideološka nasprotnika Tavčar in Cankar sta se strinjala, da je bila 
ob »usodni uri« prva, odločilna naloga Slovencev narodna osvoboditev. 
Za isti cil j je t eda j rotil v pesmih tudi Oton Župančič, med liberalnimi 
»mladini« pa Vladimir Levstik v romanu Gadje gnezdo (1918). Narodna 
osvoboditev je bila najvišj i privid slovenskih pisateljev. Toda Župan-
čič je v pesmi Na Jurjevo 1918 koledarsko fantastiko zamenjal s prole-
tarsko revolucionarno idejo in se s tem pridružil tudi Cankar jevi tezi, da 
je delavstvo potencialni nosilec slovenskega »boljšega doma«. Ravno v 
sociološki perspektivi Slovencev se je bolj kot k d a j p re j izrazila tista 
velikanska razdalja , ki jc dobrih dvajset let ločila oba ideološka in pi-
sateljska tekmeca, Tavčar ja in Cankar ja . Videli bomo, da je socialna 
revolucija pomenila Tavčar ju največjo nevarnost za narod, njegov 
28 Kod pod 2. 
20 Kot pod 7. 
30 Ivan Cankar, Očiščenje in pomlajenje. Naprej, 27.—29. aprila 1918. Can-
karjevo Izbrano delo X, str. 440. 
Isti, Odgovor Antonu Kristanu. Naprej, 8. maja 1918. Ivan Cankar, Glasnik 
naših dni, str. 121. Ljubljana 1946. 
padec naza j v suženjstvo, Cankar pa jo je oznanjal kot nujno razvojno 
stopnjo za »boljši dom« vsega naroda. 
Načrta o nadal jn jem družbenem razvoju Slovencev, ki sta se tako 
korenito izključevala, sta poleg dotedanjega nasprotstva usmerjala 
Tavčarjevo delo zoper Canka r j a zlasti potem, ko je ta umrl. Dobrovolj-
čevo hipotetično zapisano bistro misel, »da so Tavčar ja pr i njegovem 
ocenjevanju vodili ideološki in razredni predsodki, ki mu niso dopu-
ščali, da bi priznal izjemno pomembnost književnega dela pisatelja 
'rdečkarja'«,31 na podlagi Tavčarjev polemičnih člankov iz let 1919—1921 
ni težko predelati v tezo. Kasneje bomo videli, kako se je Tavčarjev 
strah pred proletarsko revolucijo družil s strahom, pred Cankar jevo 
literaturo, ki je, pogledana v celoti, učinkovala družbeno revolucionarno, 
torej proti Tavčarjevemu načrtu o pr ihodnjem družbenem redu na Slo-
venskem. 
II 
Tavčar ja so leta 1917 prisilil k novemu slovstvenemu delu »več ali 
manj politični nagibi«, torej ostra ločitev »starinov« in »mladinov« v 
liberalni stranki. Povrh mu je nekdo sporočil, da novo vodstvo Ljub-
ljanskega zvona, urednik Oton Župančič s sodelavci, več ni računalo 
z njegovim sodelovanjem, ker je »v slovstvu popolnoma onemogel — to 
se pravi : še bolj, nego v politiki.«32 Odgovoril je s Cvetjem v jeseni, Vi-
roško kroniko pa je napisal na posmehljivo pobudo Ivana Preglja, ki 
se je zaklinjal, da po petdesetem letu več ne bo pisal. 
Leta 1919 pa Tavčar ni dosegel le pomembnega slovstvenega uspeha, 
ampak mu je Cankar jeva smrt podelila tudi oblast najviš je žive avto-
ritete v slovenski pripovedni prozi. Ponudila se mu je priložnost, da brez 
pr ičakovanja na veliki prot iudarec bolj ali m a n j v napadalni obliki 
izpove dozdevno prednost svojega romantično realističnega slovstvenega 
koncepta, zavrne pa vse smeri, ki mu že od natural izma sem niso uga-
jale. Priložnost so mu obrnili v odločitev še drugi kulturno in socialno 
politični dogodki in dejavniki. 
Kulturni delavci so mu trdo zamerili, da ob Cankar jevi smrti ni po-
zval Ljubljančanov, n a j izobesijo žalne zastave. V publicirani izjavi so 
podpisani — med nj imi tudi Oton Zupančič — to de janje ocenili kot 
31 Kot pod 9, str. 247. 
32 Kot pod 7. 
nevredno »kulturnega naroda in kulturnega mesta«.33 Februar ja 1919. 
leta je zbodel časopis Naprej , da Tavčar kot javna oseba s Cankar jem 
nikoli ni ravnal pravilno. Imenoval ga je »Kralj na Betajnovi«, z na-
slovom Cankar jeve drame o družbeno-politično ambicioznem morilcu, 
ter dodal, da je Tavčar tudi sicer ubil »že toliko zmožnih slovenskih 
ljudi«. Še posebej mu je list zameril, da kot pisatelj-župan Canka r ju 
ni govoril osmrtnice. Gotovo je Tavčar tako ravnal zato, ker Cankar 
»ni bil ne doktor ne profesor in ne advokat«.34 
Ravno teda j je Tavčar izjavil, da posmehljivke »Ladislav Bubus« 
Josipu Jurčiču nikoli ni pozabil, čeprav je z n j im pr i Slovenskem 
narodu dosti sodeloval, še m a n j je mogel zda j Cankar ju pozabiti nikalne 
sodbe o svoji l i teraturi in satire o slovenskih liberalcih, ki so zadevale 
tudi njega. Ko pa je ob koncu »literarnega boja« leta 1920 opazil, da je 
zdrsnil v osebno zaničevanje brezmočnega nasprotnika, se je poskušal 
izvleči s polepšavo svojega značaja. Trdil je, da z živim Cankar jem 
ni polemiziral zato, ker se ni želel prerekat i — »s cinikom«. Šele Can-
kar jeva postumna knjiga Moje življenje (1920) mu je razkrila in ga 
prepričala, da je nasprotnik nosil v sebi vendarle tudi neka j drobcev 
svoje plemenite matere.35 
Kritika naturalizma. »Literarni boj« je Tavčar začel z ostrimi ugo-
vori proti natural izmu v romanu Dekle Eliza Edmunda Goncourta (iz-
šel v slovenskem prevodu leta 1919). Y kritiki je pravzaprav le stop-
njeval pomisleke, ki jih je o naturalizmu zapisal že v jubilejnem članku 
o Josipu Str i tar ju leta 1906. Teda j je zapisal, da so naturalisti l i teraturo 
sicer obogatili s socialno poudarjeno snovjo. Ker pa so bralčevo in pisa-
teljevo pozornost preveč usmerjali v biološko sfero, bi v Sloveniji »ob 
skrajnem naturalizmu izginili ideali in skrb za rodna tla in rodno l jud-
stvo«.30 Zda j je založbo Tiskovno zadrugo vpraševal, kako je mogla iz-
dati roman, ki odkriva preveč nagote, je ostuden in širi nemoralo in 
zaka j je aktualizirala ime bratov Concourt, ki so ju bralci v Franci j i 
že pozabili. Obsodil je tudi prevajalca Andreja Budala, ki si je drznil 
»zanesti v našo lepo književnost to nago ostudnost, to gosto gnojnico, ki 
33 » . . . župan kulturnega središča Slovenije ni čutil potrebe, izkazati v svo-
bodni domovini Manom velikega genija niti toliko pietete, da bi dal izobesiti 
žalne zastave.« — G. dr. I. Tavčarju, županu s lovenske prestolnice. Naprej , 
16. XII. 1918. Slovenec, 15. XII. 1918. 
34 Zupan dr. Tavčar in Cankar. Naprej, 18. febr. 1919, st. 40. 
35 Ivan Tavčar. De mortuis nil, nisi bene! SN 1. maja 1920, št. 99. Tavčar-
jevo Zbrano delo VITI, str. 145. 
30Ivan Tavčar, Josip Stritar. K njegovi sedemdesetletnici . SN 19. maja 
1906, št. 115. 
ne doseže drugega, nego nam napolni s mradom trpeče nosove«. In 
to delo bodo brali tudi mladi »svoji duši in morda tudi svojemu telesu 
v kvar«.37 Ugovarjal je tudi, da bi Tiskovna zadruga izdala Fogazzarov 
roman »II santo«, kaj t i knj iga zastopa novi katolicizem, ki ne priznava 
teologije in mu je »slepa in t rdna vera vse«. Takšna propaganda bi 
Slovence žalila, sa j jim je »Rešnjc T e l o . . . na jvečja svetost«. Iz gnusa, 
ki ga je preplavil ob branju naturalističnega romana, je Tavčar na-
grmadil v ugovoru cel slovarček prostaškega besedja. Priznal se je za 
velikega moralista in se skliceval celo na pedagoški kriterij . Kot bra-
nilec konfesionalne religije pa je pr i t r jeval tistim slovenskim neotomi-
stom, ki so v reviji Cas že okrog leta 1910 ostro zavračali tako imeno-
vani »modernizem« ali osvobojeno osebno religijo in branili teološko 
dogmatiko. 
Tavčar pa francoskega romana ni zavrnil le zato, ker ga je imel za po-
polnoma pohujšlj ivega in za ogabno »nuditeto«, ampak tudi zato, ker 
v njem ni našel lepote. Pisatelju je očital, da nima prav nobenega »este-
tičnega okusa« oziroma je ta roman pisal ob pomanjkan ju občutka za 
lepo. Tavčarjev ugovor je bil torej tudi estetski, brez dvoma iskreno 
ogorčenje nad besedno umetnino, ki je ni mogel ubrat i s svojim slov-
stvenim okusom. Ta okus je bil skozi desetletja zaprt za naturalistično 
estetsko tezo »naturalia non sunt turpia«. Nekateri pisatelji so Tavčar ja 
poznali kot pregrado, ki so jo morali upoštevati tudi uredniki Ljubl jan-
skega zvona. O njegovem vmešavanju govori npr . opomba Zofke Kve-
drove Ivanu Cankar ju , da je poslala v Ljubljanski zvon novelo »Eva«, 
urednik Zbašnik pa jo je moral »križati, ker bi se vsi vzdignili proti 
njemu, v prvem redu sam Tavčar!« Junakinja novele »je namreč no-
seča in se umori s tem. da si zasadi lmndžar — v trebuh«.38 
Navesti pa moramo šc en vzrok za to, da se je Tavčar tako ogorčeno 
upiral naturalistični literaturi. Najbol j strnjeno ga je povedal sam, ko 
je zupisal: pri Slovencih »sedi moderna s svojim naturalizmom na 
prvem mestu«.30 Sovzrok je bila torej mlajša generacija, ki je povzdigni-
la estetsko grdo in si z nekakšnim nasiljem priborila v sodobni literaturi 
le umetno premoč. Največja zasluga za premoč grdega, naturalističnega 
v moderni slovenski l i teraturi pa n a j bi pr ipadala ravno Ivanu Can-
kar ju . Tavčar ju sc je kmalu ponudila priložnost obračuna s Cankar je -
" Ivan Tavčar, »Dekle Eliza«. SN 9. okt. 1919, št. 235. . 
3* Pismo Zofke Kvedrove Ivanu Cankarju 22. sept. 1904. PIC II, str. 384. 
Ljubljana 1948. 
3» Ivan Tavčar. »Na otoku/ . SN 29. febr. 1920, št. 49. Tavčarjevo ZD VIII, 
str. 138. 
vim literarnim konceptom sploh, z elementom grdega v njem pa še 
posebej. 
K r i t i k a C a n k a r j e v e l i t e r a t u r e . Ob prv i obletnici Can-
karjeve smrti in ob premieri njegove satirične drame Hlapci je dolgo-
letni sodelavec Slovenskega naroda Josip Oblak napisal spominski čla-
nek. Uredništvo »Naroda« mu ga je vrnilo in pripomnilo, da se Ivan 
Tavčar z n j im ne strinja. Oblak je trdil, da je Cankar največj i »za ali 
poleg Prešerna«, da se je »povzpel daleč nad nivo svoje dobe«, da je 
»najrazboritejši in najplemenitejši tolmač človeškega srca 1er obenem 
najgloblji mislec, psiholog in f i lozof . . .« 4 0 Takšno hvalo je Tavčar k a j 
kmalu ožigosal kot zlorabo literarne krit ike z namenom, da se nekoga 
povzdigne v kult, drugega pa razvrednoti. Odločil se je, da idealizirajoči 
tip kritike premaga z objektivnim tipom in da ta premik opravi ravno 
ob Cankar jevi literaturi. Pri tem pa je dokazal predvsem tisto, kar mu 
je med polemiko zgoščeno povedal Josip Oblak: » . . . Izvršujoči umet-
niki so dostikrat slabi k r i t i k i . . . Tako se zgodi, da stori umetnik umet-
niku veliko krivico . . .«41 
Tavčar se je zda j n a j p r e j zjezil nad klikarstvom, ki je po njegovem 
prevladalo v slovenski literarni kritiki. Posebno predrzna se mu je 
zdela klika, ki jo je imenoval »rdeča armadica«. Ta jc menda hotela 
»upeljati neko diktaturo« oziroma je izsiljevala od Slovencev priznanje, 
»da je Ivan Cankar velikan vseh velikanov«. Menil je, da klika poni-
žuje v praznoglavce vse, ki nočejo »prenašati diktatorske nagajke na 
li terarnem polju« in skupa j s predstavnikom Oblakom duševno ubija 
kul turne ljudi, »kakor so pobijali boljševiki rusko meščanstvo«.42 
•Ta uvod v polemiko o umetniški resnici Cankar jeve literature je na-
polnil s takšnimi političnimi termini in podobami, ki niso prikrivali 
sovraštva do oktobrske revolucije in naravnost srhljive groze pred dik-
taturo delavskega razreda. Propaganda za Canka r j a je dosegla stopnjo 
grobosti, ki jo je očitno lahko označil lc še z motivi nasilnega družbe-
nega prevrata. Dikta tura boljševikov in dozdevna diktatura Cankar je-
vih davoristov se mu je zlila v eno podobo, medsebojno sta mu pona-
zarjali svoj dozdevno negativni etos. 
Ko je s politično terminologijo napol karikiral neosebnost, nesvo-
bodnost in nasilnost »rdeče armadice« v literarni kritiki, se je zavzel za 
40 Josip Oblak, Ob prvi obletnici smrti Ivana Cankarja in uprizoritvi nje-
govih »Hlapcev«. Naprej. 6. jan. 1920, št. 4. 
41 Josip Oblak, Krpanova kobila. Naprej, 1. februarja 1920, št. 26. 
42 Ivan Tavčar, Premišljevanje o »Krpanovi kobili«. SN. 25. jan. 1920. št. 20. 
»svobodno kritiko« in estetski subjektivizein oznanil za edino objektivno 
merilo in za objektivni odnos do umetnika in umetnosti. Nihče ne more 
dokazati, kdo med velikimi umetniki je največji , nobena estetska sodba 
ni avtoritativna, vsaka je zmotljiva in zato neobvezna. Odgovor na 
vprašanje , »kaj je lepo?«, je zmerom subjektiven in zato relativen. 
Vrhovni sodnik o lepoti in grdoti je svobodni estetski okus, so »naši 
osebni občutki«. 
Zakaj je Tavčar tako popolnoma relativiziral estetsko sodbo? Je 
tako ravnal iz nagiba, da bi literarno občinstvo mobiliziral proti neki 
resnični dogmatični literarno estetski skupini, ki se je polaščala odlo-
čilnih kul turnih zvodov in pred katero bi umetnost zaščitil za kar 
na jbol j objektivno, demokratično estetsko presojanje? Ali pa si je 
z obrambo estetskega demokratizma hotel pridobiti naklonjenost ob-
činstva za trenutek, ko bi izrazil svoje poglede na Cankar jevo litera-
turo? Je s poudarkom na »osebnem občutku« računal z nečimrnostjo 
malomeščanskega okusa? Bodi to ali ono — članek ne prikriva, da se 
je Tavčar naveličal mita o Cankar jevi literaturi, še bolj pa dejstva, da 
ga je Cankar dve desetletji ošteval kot drugorazrednega literata. Da ga 
ni objektivno razvrščal, kadar je risal razvojne loke slovenske proze 
XIX. stoletja, je Tavčar videl tudi, ko je leta 1920 ponovno prebiral 
knjigo Krpanova kobila in v satiri Gooekar in Gooekarji zadel na 
mesto, k je r Cankar loči literata od umetnika po tem, da hoče literat 
narod poučevati in vleči navzgor, stoji torej nad narodom, umetnik pa 
se vzdigne le »do višine svojega naroda«. Cankar je postavil Tavčar ja 
t uka j med umetnike, v isto vrsto s Trdino, Levstikom, Jurčičem in 
Kersnikom. Toda v tej vrsti je izpustil Prešerna, Zupančiča in sebe. 
To razvrščanje je Tavčar ju le še utrdilo misel, da si je izbral pravilno 
nalogo: Cankar j a iztrgati iz rok častilcev in pr imerjav s Prešernom 
ter ga postaviti »bolj v nižino«, kamor je Cankar postavljal njega. 
Priznal mu je eno samo kvaliteto: da je odličen stilist v prozi in 
dramatiki. Nato pa mu je naštel karakterne napake. Ta »prvi slovenski 
stilist« je neupravičeno zviška presojal druge pisatelje. Ker ni razumel 
objektivnih ekonomskih in umetniških možnosti ter razvojnega trenutka 
slovenskega gledališča, je trgal Govekarja kot »požrešen lev«. V zvezi 
s Prešernovim spomenikom je uničeval k ipa r j a Zajca. Menjaval je 
»strankarsko prepričanje« in se povzpel do teze, da nnj propade vse. 
kar je slovensko, sa j »ni vredno, da eksistira«. S strankarskim vetro-
gonstvom je dosegel, da so si klerikalci in socialni demokrati kovali 
koristi proti »napredni stranki«, sebi pa toliko škodoval, »da do danes 
še ni spisana niti ena objektivna kri t ika o kakem Cankar jevem delu«. 
Kritiko so konstruirali skozi prizmo strankarskih koristi. Tavčar je 
s temi oznakami Cankar j a dovolj ostro problematiziral. Postavil ga je 
v vrsto tistih brezznačajnih literatov, ki j ih je Cankar sam karikiral 
v komediji Za narodov blagor in v več satiričnih novelah. Ker pa je 
Tavčar bolj namigoval kot dokazoval, je problematizacijo že sam bi-
stveno omejil. Namigovanje na nasprotnikovo politično nazorsko igro 
je bil dovolj opazen izbruh subjektivizma. 
Tavčar ju so se v polemiko vgnezdile še druge omejitve in kontra-
dikcije. Dozdevne Cankar jeve davoriste je proglasil skorajda za sim-
pat izer je boljševikov, njihov tip literarne krit ike pa je napol smešil 
napol pred nj im svaril s karikirano politično terminologijo. »Dikta-
torčke« je obdolžil, da so v Sloveniji zavrli »svobodno«, »objektivno kri-
tiko«, sam pa zagovarjal relativnost estetske sodbe in »osebni občutek« 
oznanjal za temelj »objektivne kritike«. Za svoj estetski okus je pridržal 
objektivno veljavnost, nasprotnikovemu jo je odvzel. Predvsem pa je 
s klicem po svobodni, objektivni kritiki, ki bi imela za podlago »osebni 
občutek«, podprl tiste maloštevilne starejše in mlajše pisatelje, ki jim 
je godilo, da ostane Cankar »bolj v nižini«, zlasti še pod svetovno 
dramsko klasiko. 
Ob Tavčarjevem političnem podt ikanju in roganju, še bolj pa ob 
predlogu, kakšna n a j bo objektivna li terarna krit ika, Josip Oblak ni 
molčal. Predvsem ni spregledal, da je Tavčar ja na jbol j prizadela trditev, 
da je od slovenskih pisateljev moč primerjat i s Prešernom edinole 
Cankar ja . Dodal pa je, da razume in sprejema Tavčarjevo polemiko 
kot »boj med staro in novo strujo«, kot generacijski spopad »med raz-
ličnimi okusi in naziranj i v umetnosti«.43 Oblakova generacijsko razu-
mevajoča replika je zavestno obšla resnico, da je Tavčar izrazito lite-
rarno vprašanje ob Cankar ju skalil s političnimi namigi in frazami. 
V drugem polemičnem odgovoru je Tavčar posredno priznal, da se 
je imel za ponižanega, ko je »hvalisava« kri t ika Cankar j a povzdignila 
med svetovne klasike. Cernu ga postavljati ob Byrona, ko pa bo čas 
dokazal in priznal le »male eksistence, katere smo lazile po slovenski 
literaturi«.44 Ko je vzporejal male slovenske eksistence s svetovno pri-
znanimi umetniki, pa je Tavčar izgubil čut za mero, za Cankar ja je 
namenil enako redukcijo kot npr. za Vladimira Levstika. Ruvnal je 
vsekakor objektivno, ko je odklanjal pisarijo, ki je v romanu Gadje 
43 Kot pod 41. 
44 Ivan Tavčar, »Krpanova kobila«. SN 19. febr. 1920, št. 40. 
gnezdo odkrila Faustovega in Sofoklejevega duha, v Tini Gramontovi 
pa našla napake, ki povečujejo estetsko vrednost tega romana. Duhovna 
gigantomanija ob Levstiku pa je bila zelo nevarna opora pisatelju, ki 
si je prizadeval obdržati »bolj v nižini«, med »malimi eksistencami« 
Ivana Cankar ja . Kl jub temu pa Tavčar ni odnehal klicati »šolanih kri-
tikov«, ki bi odstranili tip kritike, ki na Cankar jevih delih ni našla 
»niti na jmanjše pege«, in dokazali, da v n j ih ni lepote, ki »bi jo smeli 
posaditi na stol diktature«. 
Ker je Oblak trdil, da Tavčar svojega literarnega koncepta ni ubranil 
pred vplivom nove literarne smeri, »ki je obrnjena v notranjost človeške 
duše in njeno čustvovanje, zametajoč plitvo nanizovanje zunanj ih do-
godkov v m a n j ali bolj psihologično utemeljeni zvezi«, je Tavčar odgo-
voril, da generacije ločijo samo vsebinske in oblikovne posebnosti, veže 
pa jih tisto, kar je bistveno: umetnost, umetniško. Umetnost je kon-
stanta, kot duhovna dejavnost »večna«, nespremenljiva. Ker pa se vse-
bine in oblike spreminjajo, jc »vsaka oblika lahko umetna« in drugi 
z estetskega vidika enakovredna. Iz tega je sledilo, da je »nanizovanje 
zunanjih dogodkov« Tavčar lahko ocenil kot polnovredno umetniško 
dejavnost. Upravičeno je pripomnil, da dogodke niza že Iliadn. 
Dosledna misel pa mu očitno ni zadoščala, nehote se je vrgel v novo 
nedoslednost. Romantično fabulativnost je zagovarjal namreč tako, da 
je zaničljivo zamahnil čez moderno psihološko literaturo, »ki vlači na 
kliniko človeško dušo in dostikrat secira pr i tem neka j takega, kar jc 
le kar ika tura človeške duše«. Več mu je bila vredna »poetična povest« 
ali kakšna zgodovinska zgodba in idila, npr . pesnitev v verzih La//a 
Rookli (1817) Tomaža Moora. Svojo pripadnost k romantiki iz prve 
polovice XIX. stoletja je potrdil z besedami: »Brez historične povesti, 
pravi Herder, se l i teratura misliti ne more. In zatorej romantika v lite-
ra tur i ne bo nikdar zamrla, pri čemer nam ni treba misliti na tako 
imenovano »modro rožo« Novalisove nemške romantike. Skoraj bi glavo 
stavil, da se bo »Lalla Rookh«, da se bo Byronov »Corsar« in njegova 
»Nevesta iz Abida«, da se bodo tudi Scottove povesti brale po vsem 
svetu, ko se sedanja ruska li teratura, ki je svojemu narodu le malo 
koristila, ne bo dosti več čitala. Zatorej mislim, da je napačno, v svet 
pošiljati take nepremišljene sodbe, da se majejo temelji kaki umetnosti, 
če nastopajo nove oblike. LJmotvori romanskega sloga niso izgubili svoje 
vrednosti, in n a j je desetkrat nastopil gotski slog!«45 
15 Kot pod 44. 
Ne moremo trditi, katere ruske pisatelje in katera njihova dela je 
Tavčar izbral za ozadje sintagem »sedanja ruska literatura« in »klinika 
človeške duše«. Je mislil na simboliste do Leonida Andrejeva, na Mak-
sima Gorkega in naza j do Fjodora Dostojevskega, čigar /iese je mogel 
znova prebrat i v Levstikovem prevodu leta 1919? Eno pa je gotovo. 
Bolj kakor katera koli ruska smer je za ironijo »klinika človeške duše« 
stala Cankar jeva psihološka proza. In ker so Cankar jevi častilci doka-
zovali, da je njegovo moč iskati ravno v bistrih prodorih v človekovo 
intimno problematiko, v pisateljskih analizah različnih duševnih moči, 
se je Tavčar odločil pokazati, da je Cankar ravno duševnost opisoval 
skrajno pomanjklj ivo. Izbral si je besedilo, o katerem je menil, da »nosi 
na sebi vse znake, vse vrline in nevrline Cankar jeve pisave«.4" Tz knjige 
Krpanova kobila je izbral novelo Na otoku, v kateri je Cankar popisal 
strah in grozo, in se vpraševal, zaka j napravi to besedilo na bralca 
šibak vtis, z aka j je umetniško neučinkovito. 
N o v e l a N a o t o k u i n 1 e p o I a v b e s e d n i u m e t n i n i. 
Tavčarju se je zdelo, da si je Cankar izbral za dogajalni prostor novele 
ljubljansko norišnico (»znano kliniko, k je r se secirajo duše«) ter povzel 
stvarno zgodbo »razmučene, raztepene in končno opešane človekove 
duše«. Cankar je že pri izboru modela imel nesrečno roko. Notranji 
pripovednik mu opisuje svoj duševni problem na način, kot ga je upesnil 
Wordsworth v baladi Stari mornar. Kot mora ta vsakemu novemu sre-
čancu na novo pripovedovati zgodbo o albatrosovi smrti pod Južnim 
križem, tako pr ipoveduje Cankar jev o veliki želvi, ki ga je preganjala 
po pusti pokraj ini in ga na kra ju ugonobila. Tavčar se je zavedal, da 
z opozorilom na tradicijo in podobnost motiva ni še ničesar povedal 
o umetniški vrednosti novele, ter da o tej vrednosti ne odloča motiv, 
ampak zgolj in samo boljša ali slabša obdelava motiva. K a j je Cankar ju 
priznal? S posebnim zadovoljstvom ravno tisto, kar je po Oblaku nova 
literarna smer zapostavljala kot manjvredno: nizanje zunanjih dogod-
kov. Ugotovil je, da so poleg »stilne virtuoznosti« ravno »detajli« zu-
nanje zgodbe resnična kvaliteta te novele. Prav nič pa Cankar obliko-
valno ni obvladal tistega, zaradi česar so ga toliko hvalili: junakove 
duševnosti, njegovih »notranjih bojev«. Nemoč je razvidna n a j p r e j iz 
dejstva, da »glavne stvari«, razmerja med blaznikom in želvo ni razvil 
iako, da bi »strah« vsebinsko določil in ga utemeljil. Bralec ne more 
40 Kot pod 39. 
2 — Sluvistična revi ja 
uganiti, ali pomeni želva »strah pred smrtjo« ali pa simbolizira kak 
drugačen strah. Nejasni simbol bremeni še dodatna, skorajda bistvena 
artistična pomanjklj ivost : da iz zgodbe ne »puhti groza«, Cankar ni 
oživil omamne srhljivosti, ampak zmogel le »senco groze«. Odkod ta 
omejena groza? Vzrok za tako nevarno pomanjklj ivost je Tavčar odkril 
v tem, da Cankar ni opisal verjetnega in resničnega dogodka oziroma 
je reproduciral izmišljeno zgodbo. Ker ni resnično, da bi na nekem 
pustem otoku človeka preganja la želva, tudi pripoved ne more biti groz-
ljiva. Dodal je še tale pomislek. Če si je Cankar za epski predmet izbral 
blaznika, bi moral pač opisovati »razkrajanje možganov«, opisovati 
blaznika in klinično ravnanje z njim. Ker pa tega ni storil, povrh pa se 
je sporekel še z načelom verjetnosti in objektivne resničnosti kot podlage 
za umetniško resničnost, je napisal umetniško nesugestivno novelo. Da 
bi bralca še bolj prepričal , kako nemočno je Cankar izoblikoval grozo, 
je Tavčar opozarjal še na tehniko, s katero so grozo in strah izoblikovali 
Amadej Hof fmann , Edgar Allen Poe, Maupassant in Rückert (»Mož 
v Siriji«), s sliko princa Bal tazarja pa Španec Velazquez. 
Že Josip Oblak je to p r imer jan je ocenil kot Tavčarjevo kretnjo, da 
bi z zunanjimi sredstvi znižal Cankar jev slovstveni pomen. Dodati mo-
remo, da je Tavčar ob te j noveli zašel še v globlji nesporazum. Okvir 
novele seveda nareja vtis, da pripoved poteka v ožjem območju umo-
bolnice in da zgodbo pripoveduje blaznik. Ali dogajalni prostor zgodbe 
je fantastičen otok, nadrealistično sestavljena pokraj ina, ki odlično stop-
n ju j e grozljiv položaj, v katerega je zabredel junak, ki ničesar bolj ne 
sovraži kot človeka in si ničesar ne želi bolj, kot biti sam, daleč vstran 
od ljudi. Na svojo grozo pa opazi, da ni sam, da ga preganja še napre j 
groteskni stvor, polčlovek-polžival. Novela je izšla v sklopu Krpanove 
kobile, Cankarjevega najbol j radikalnega obračuna s tistim malome-
ščanskim okoljem, ki je po njegovih dotedanjih pisateljskih analizah 
izobčevalo kritičnega ustvarjalca, umetnika, zlasti še njega. To druščino 
je zda j transponiral v gnusno žival, v groteskni simbol nehumanosti in 
nekulture. Cankar jeva novelska tendenca torej ni bila z romantično pre-
senetljivimi sredstvi in nenavadnimi motivi zbujat i grozo zaradi groze, 
pač pa bralca opozoriti na grozo, ki je tlačila umetnika v slovenskem 
malomeščanskem okolju. To tendenco po t r ju je tudi ironično-satirični 
sklep zgodbe, v kateri sta trčila zvišeno in banalno, sklep namreč, da 
mrtvi »blaznik« dalje živi. Skratka, Tavčar je v grotesknem simbolu 
spregledal zgodovinsko vsebino in namesto nje zahteval modelsko, na-
turalistično stvarnost, ki bi po njegovem lahko učinkovala grozovito. 
Ni pa spregledal grotesknosti v noveli. Ta njena estetska črta ga je 
spodbudila, da je povedal, k a j je mislil o pravici »grdega« v besedni 
umetnosti, o naturalističnem načelu »naturalia non sunt turpia«. 
Trdil je, da ima grdo za umetnost skrajno omejen pomen. Skliceval 
se je na Lessingovo estetsko miselnost v »Laokoontu«, ki menda ostudno 
izključuje iz umetnosti. Sam je omejil še grozno in strašno, ker ti dve 
sestavini ne moreta tvoriti »glavnega dela umotvora«, sa j je temelj 
vsake umetnine lepota, občutek groze pa »zadavi občutek lepote«. V nje-
govo rahločutno psihološko estetiko ni spadal junak, ki »bi jedel potice, 
potresene z muhami ali kobilicami, ali pa večerjal ragu, napravl jen iz 
debelih, rdečkastih glist«. Tavčar je groteskno rezkost odrinil na rob 
prvin, ki gradijo umetniško delo. 
Pr i tem pa se je le deloma upravičeno skliceval na Lessinga. Ta pri-
poveduje, da je antični k ipar omejil krik, bolečino, disonanco s kretnjo 
zvišenega miru, dostojanstva, z junaško samoobvladanostjo; bolečini je 
odvzel groteskno moč, preprečil je, da bi junaku zinaličila obraz in telo. 
Tavčar jc to spoznanje ponovil in trdil, da je antični umetnik olepšal 
svojega junaka, povečal volumen lepote v umetnini, da bi dosegel večji 
estetski učinek; hkrat i pa za isti namen odstranjal grdo, zmaličeno, gro-
teskno, ustvar ja l je torej natančno proti načelu »naturalia non sunt tur-
pia«. Lessing v svoji razlagi ni tako oster. Po njegovem sme umetnik 
lepoto ustvarjat i le v toliki meri, kolikor mu dovoljuje višji namen. Višji 
namen pa sta resnica in izrazitost resnice, ki sta obenem znamenji dobre 
umetnine. Samo zaradi n j i ju postane v umetnini lepo tudi tisto, »kar je 
v naravi zoprno, mrzko in gnusno«.47 Lessing potemtakem gnusnega ne 
izkl jučuje iz umetnine, ampak zgolj pravi, da resnična umetniška 
kreacija spremeni gnusno v umetniško, v estetsko funkcionalno. To 
pomeni, da je ostuden karakter estetsko enako funkcionalen kot ple-
menit karakter . In še pomeni, da je Tavčar gnusno, grdo, groteskno ob-
ravnaval s stališča romantičnega ideala lepote, pomešanega s pogledi 
na antično klasično umetnost, na njen apolinični pol. 
Ko je Tavčar v tem spisu dovolj subjektivistično dokazal, kakšna 
n a j bi bila objektivna krit ika, ki bi morala postaviti Cankar jevo litera-
turo na mesto, ki ji p r ipada , je poskušal zmanjšat i n jen pomen še z ene 
perspektive. V polemičnem besedilu »Na otoku« se jc pr idruži l namreč 
47 »In kakor narava čestokrat žrtvuje lepoto za višje namene, tako jo mora 
tudi umetnik podrejati svojemu duhovnemu stremljenju in jo ustvarjati le v 
toliki meri, kolikor dovoljujeta resnica (resničnost) in izrazitost. Zaradi resnič-
nosti in izrazitosti postane v umetnini lepo, kar je v naravi zoprno, mrzko, 
gnusno.« — L., Laokont ali o mejali slikarstva in poezije, III. poglavje. 
tudi publicistiki, ki je prav tedaj ponovno pret iravala pomen domačij-
ske, »narodne umetnosti«, pač z namenom, da bi preprečila vdiranje 
novih umetnostnih tokov in socialistične kul turne ideologije.48 Tavčar 
se je oživljeni ideologiji »rdeče marele« pridružil s pripombo, da mora 
slovstvo »obdelovati domače gredice«, sicer pisatel j ostane nerazumljen, 
»sam v puščavi«. T u k a j je »tudi Cankar časih izgrešil svojo pisateljsko 
nalogo«, potem pa neupravičeno tožil, »da ga narod premalo čita«. 
S hudo konservativno potezo se je Tavčar pridružil Cankar jevim kriti-
kom iz prvega desetletja, ki so dokazovali, da je narodno močno odtujen 
pisatelj. 
Po Tavčarjevi prvi preocenitvi Cankar jeve literature je povzel be-
sedo spet Josip Oblak. Pisatelju je zda j zameril predvsem to, da je tako 
strastno odklanjal »prav vsako primero naše literature s svetovno«, če 
pa že k a j pr imerjal , je hotel s tem dokazati le slabosti »naše literature«. 
Opomnil ga je, da njegova skromnost in ponižnost pred Evropo izra-
žata nekaj , česar si morebiti n a j m a n j želi: »predsodek proti lastni kul-
turi in narodu.«49 
Opomin Tavčar ja ni streznil, toliko manj , ker Canka r j a še ni ocenil 
do kra ja . Še enkrat je bilo treba premerit i nasprotnikov značaj, pred-
vsem pa ga prizadeti v tisti njegovi izvirni pripovedni zvrsti, ki jo je 
uveljavil in ji znotra j slovenskega pripovedništva izdelal edinstveno 
in mojstrsko obliko: v črtici. Ko je izšla Cankar jeva postumna knjiga 
Moje življenje (1920) je zatorej ponovno podvrgel kritiki njegovo umet-
niško moč. N a j p r e j je priznal , da je bil mojster kra tke proze, črtice, 
skice. Zda j je na videz popustil tudi nasproti Oblaku. Priznal je namreč, 
da so skice Cankarjevi edini umotvori, ki jih je moč pr imer ja t i z deli 
svetovnih mojstrov, s skicami Rafaela, Michelangela in Rubensa. Ko pa 
je takoj nato dodal, da imajo take skice sicer »velik pomen, . . . vrhunec 
umotvora pa niso«, in ko je hkrat i »globoko« obžaloval, »da Cankar ni 
imel prilike ustvarit i večjih umotvorov, ki bi bili v soglasju z njegovimi 
črticami«, je vsaj zase dosegel, kar je hotel doseči: objektivni krit ik na 
k ra ju spozna in pove, da je Cankar pred velikimi umetniškimi dejanji 
obtičal in da spada zato pod svetovno umetniško raven, da morajo Slo-
venci »ostati ž n j im bolj v nižini«. 
4B Primerjaj članke: Franc Sulier, Osamosvojimo se! SN П. febr. 1920, 
it. 35. — Karel Dobida, »Osamosvojimo se!«, Naprej, 19. febr. 1920, *št. 40. — 
Fran Govekar (Josip Kremen), Rdeča marela. SN 21. marca 1920, št. 66. — 
Karel Dobida, Krpanova rdeča marela. Naprej. 31. marca 1920, št. 73. 
40 Josip Oblak. »Na otoku« in Moje življenje«. Cankar in dr. Tavčar. 
Naprej, 25. marca 1920, št. 69. 
I udi zaradi ka rak te r ja spada »bolj v nižino«. Cankar jeva pisma 
bratu Karlu, ki so bila objavljena v Domu in svetu 1920. so Tavčarju 
namreč omogočila ponoviti Goethejevo misel, »da velik poet more 
postati le oni, ki je obenem velik značaj«. Ta pisma so mu pričala, »da 
je bil malenkosten značaj, da značaja dostikrat sploh ni imel . . .«,M 
zlasti brezznačajne so opombe o Aškercu, Govekarju in Funtku. Tavčar 
pa je zamolčal, kar ga je v resnici prizadelo. Cankar je namreč ravno 
v teli pismih obsodil konservativnost in kulturno laž slovenskega libe-
ralizma ostreje kot nekoč v satirični komediji Za narodov blagor. Po-
litično prizadetost odkriva tudi poteza, da je Cankar jev pisateljski 
značaj problematiziral ravno za prvi maj . je hotel socialnim demo-
kratom povedati, da se bijejo za moralno problematičnega pisatelja? 
T a v č a r j e v a k r i t i k a i m p r e s i o n i z m а , e k s p r e s i o -
n i z m a , f u t u r i z m a i 11 s o c i a l n e g a s l o v s t v a . Potem ko je 
v kritiki Cankar jeve novele razložil, da je l i teratura proizvajalka lepote, 
vmes pa se ponovno zavzel za romantiko, ki priznava zgodovinsko in 
poetično povest, pestro in razgreto fabul i ranje pa tudi idilo, in potem 
ko je zavrnil smer, ki je t ipala za zastrtimi duševnimi vzgibljaji , je 
Tavčar podvomil še v druge tedanje umetnostne in literarne smeri. 
Impresionizem v slikarstvu — in gotovo tudi v literaturi — je imel za 
stranpot od resnične umetnosti in za zmedeno eksperimentiranje. Motil 
ga je zato, ker je forsiral razpršene slike. Tavčar pa je menil, da mora 
umetniška slika vstopiti v gledalca naenkrat , kot celota. Ce pa moraš 
iskati človeško telo za mavrico barv, slika nima »nikake cene«, če pa se. 
moraš prebijat i k njenemu jedru z naporom, kot bi iskal misel v Kan-
tovi »Kritiki čiste pameti«, je slika kratkomalo zanič. In tak napor 
zahteva menda ves slovenski impresionizem. Futuristi , kvadratist i ali 
kubisti pa so še bolj neodgovorno podrli načelo, da mora slika ali kip 
vplivati v enem hipu«. Ti so predmet še bolj razkropili kot impresio-
nisti.51 
S takšnimi pogledi na novejše slovensko slikarstvo je Tavčar od-
klonil tudi predlog kritikov ob ekspresionistični razstavi, n a j bi Slovenci 
dobili ob univerzi tudi lastno akademijo za upodabljajočo umetnost. 
Zavrgel ga je kot neskromnost in zablodo, deloma zaradi slovenske go-
spodarske nerazvitosti, še bolj pa zato, ker je bil poetični realist Juri j 
Šubic po njegovem zadnji resnični slovenski umetnik. Današnj i slikarski 
50 Kot pod 35. 
51 Ivan Tavčar, Doneski k novomeški razstavi. SN, 24. X. 1920. št. 244. 
rod pa ne bi mogel dati pedagoga, ki bi jamčil za razvoj slovenske 
umetnosti. 
Impresionizem kot bivanjsko občutje in kot estetski sistem je moral 
biti Tavčar ju zares do k r a j a tuj . Kot duhovni produkt XIX. stoletja, 
kot pristaš meščanske zadovoljnosti, udobja, stabilnosti in varnosti 
Tavčar ni mogel priznati , da so začeli prevladovati trenutek, negotovost, 
nagla menjava situacij in vrednot, velika družbena in individualna di-
namika, ki so odpravl jal i malomeščansko ubranost in varnost. Ljubi te l j 
enopomenske, odprte slike, zaokroženega epskega značaja in trdne epske 
zgradbe se je lepo ujemal s Tavčar jem liberalnim advokatom in poli-
tikom, ki je hotel jasno obvladovati gospodarsko, kulturno in politično 
miselnost slovenskega malomeščanstva in svobodoumnega razumništva. 
Če je bil naturalizem po svoje agresiven, če je tudi z m a n j poetičnimi 
in prostaškimi sredstvi razkrinkava!, kar se je potajevalo pod me-
ščansko življensko lepoto, je bil impresionizem sploh nejasen, je bil 
delirij, kot je bil deliri j simbolizem, ali Cankar jeva novela Jesenske 
noči, ki je bila napisana po načelih impresionizma in simbolizma. Tav-
čar ja so motili motni, nepregledni koraki impresionistov in simbolistov. 
Motili so ga zaradi njegovega literarnoestetskega nazora, a nič m a n j 
tudi zato, ker so bili znamenja bolezni na videz harmoničnega malome-
ščanskega individualističnega sveta. 
Kakor tedaj , ko je postavljal Cankar jevo delo na objektivno mesto, 
je Tavčar tudi ob zata jevanju impresionizma poudarja l , da je osebni 
okus edino izhodišče z objektivno kritiko. Je »eno samo sodišče, ki sme 
soditi, in temu sodišču predsedujem jaz sam; zame jc vtisk, ki ga na-
pravi kaka umetnina na mojo dušo, na moje občutke, v prvi vrsti 
merodajen«. Osebni okus bi moral obveljati kot temeljno merilo za 
umetniško in neumetniško. Tega stališča pa ni mogoče imenovati dru-
gače, kot estetski individualizem. Y njem se je izrodila Tavčarjeva volja, 
dati Slovencem zgled za objektivno literarno kritiko. Estetski individua-
lizem pa se je lepo ujemal z njegovim sociološkim individualizmom. 
Za tem je v parodističnem proznem in verznem zapisu Magnetni že-
lodec in električna vinska kaplja osmešil futuristično pesnenje Antona 
Podbevška.52 Posmehljivo je prevrnil njegove snovne in idejne motive, 
na videz brezsmiselne sintagnie, nadrealistične zveze pojmov in pred-
metov (»severni teča j človeškega duha«, »ekvator človeške duše«) in vse 
skupa j imel za posledico zmedene in patetične domišljije, ki ne ve, 
o čem in kako na j piše. Igra z besedami, napihnjene vesoljske podobe 
52 Ivan Tavčar, »Električna žoga« in drugo. SN, 13. febr. 1921. št. 35. 
in metafore, nabrekli naturalistični prividi, želja po vizualizaciji pesmi 
(vizualna poetika), vse to po njegovem ni spadalo v umetnost. Vanjo 
tudi ni šlo gradivo iz moderne tehnike in matematike, bojne ladje in 
torpeda. S Tavčarjevo estetsko sodbo o Podbevškovi futuristični po-
eziji bi nemara morali celo soglašati. Toda motil se je, ko je naštete in 
podobne motive ocenil za umetniško neuporabne, storil je enako napako 
kot tedaj , ko je zatajeval grdo in gnusno. Zanemaril je preprosto resnico, 
da so motivi vseh vrst sami po sebi umetniško nevtralni in jim šele 
umetniško dejanje podari estetski ali neestetski učinek. 
Podobno kot naturalisti, impresionisti in futurist i so ga razdražili 
tudi publicisti, ki so deloma v duhu Ivana Cankar j a in socialistične 
revolucije menili, da mora l i teratura biti aktualna, angažirana, pr iprav-
ljati družbeni prevrat , pri tem pa čuvati svojo estetsko posebnost ter 
svobodno vpraševati , pojave osvetljevati in nakazovati njihovo razvojno 
tendenco. Smešil je slovenske »literarične sovjete«, literarno »rdečo ar-
madico«, ki so pisatelje menda obvezovali za »razredno sočutje« s trpe-
čimi, ter jih dolžil, da hočejo slovensko literaturo boljševizirati. Njihovo 
zahtevo po aktualni li teraturi je karikiral takole: »Žgočih krikov trpečih, 
razkrajajočih sikov nezadovoljnih, bolečih pikov zastrupljenih se nam 
hoče! . . . Da, s t rupa samega natakajte.«5 3 
Boljševizatorje literature je napadel tudi zato, ker so Cankar j a ozna-
njal i za proletarskega pisatelja. Menil je, da v literaturi ni razrednosti, 
da Cankar jeva l i teratura v resnici nima zveze s socialno demokracijo 
in njeno razredno ideologijo. Ko je pisateljsko svobodo branil pred 
strankarskim utesnjevanjem in logično trdil, da pisateljev ni mogoče 
učrediti v enotno nazorsko smer, je hkrat i pozabljal, da je sam tudi bil 
ideolog, da je zastopal razrednost v literaturi, ko je literarnokritični 
nazor usklajeval z liberalizmom oziroma osebni okus povzdignil v na j -
višje sodišče umetnosti, v absolutno umetniško merilo. — Dodati mo-
ramo, da boljševizatorjev li terature Slovenci t eda j nismo imeli. Nobeden 
v »rdeči armadici« (Jože Pahor, F ran Albreht, Pavel Golia, Joža Piber 
in še kdo) l i terature ni maral boljševizirati, nobeden se tudi ni pote-
goval za črno-belo razredno slikanico, za krčevite podobe trpečih. Ne-
kateri od nj ih pa so menili, da pisatelj kot duhovno-estetski ustvarjalec 
ne more zataji t i niti svetovnega nazora niti razrednih simpatij . Tavčar 
je »literaričnim sovjetom« jemal pravico ter ja t i od pisatelja karkoli 
ideološkega, sam pa je forsiral estetski individualizem. Zmerom bolj je 
postajalo jasno, da se je »rdeči armadici«, aktualni l i teraturi in Can-
63 Ivan Tavčar, Buržuji. SN, 26. sept. 1920, št. 220,-
kar ju upiral tudi zato, ker ga je bilo strah proletarske revolucije, saj jo 
je štel ne le za popolno disharmonijo, ampak tudi za človekov etični 
poraz. 
T a v č a r , m a r k s i z e m i n s o c i a l i s t i č n a r e v o l u c i j a . 
Ze v svojem Slovenskem pravniku leta 1883 je Tavčar pisal zoper so-
cialno demokracijo. Po oktobrski revoluciji se je zbal, da bi socialistična 
ideologija utegnila spremeniti meščanski družbeni red na Slovenskem. 
Zato jo »je začel z vso vehementnostjo napadati«54 in nasproti n je j 
poudar ja t i posebno poslanstvo liberalizma za zgodovinsko prihodnost 
slovenskega naroda. Tudi s klerikalci bi sklenil spravo, samo da bi pre-
prečil š i r jenje marksistične družbene ideologije. Uvodničar v Napre ju 
je upravičeno trdil, da je Tavčar postajal »v zadnjem času psihološka 
zagonetka«55 in da je igral tudi vlogo apologeta evharistije.50 
Da bi čim bolj osmešil marksistično socialno misel, je v politični 
publicistiki bolj kot v literarni kopičil socialistične sintagme, termine in 
imena v protisocialistične namene. Pred tedanjo slovensko vlado je npr. 
branil pravice hišnih posestnikov in uporabljal protisovjetske paro-
distične fraze. Slovenci še »ne živimo v republiki sovjetov«, »naredba« 
vlade pa »skoraj v vsakem odstavku kaže, da se je hotelo neka j ustva-
riti, kar bi delalo konkurenco naredbam, s katerimi tepe Lenin ruska 
mesta . . . Naredba je tudi negacija zasebne lasti, ker to, kar se hoče 
naložiti hišnim posestnikom v Ljubljani, delalo bi čast kakemu Belu 
Kliunu ali pa kakemu drugemu judu v Budimpešti«.57 Revolucionarni 
dogodki na Madžarskem in v Rusiji so Tavčar ja skovali v nestrpnega 
advokata gospodarskega liberalizma. 
Pomagal si je tudi z literarno ironizacijo ideoloških in političnih 
motivov revolucije. V njegovo odvetniško pisarno pr ide gospod »Boj«, 
sede na reven pisarniški stol in zaničljivo vzkrikne: »Na takih grobljah 
sedeti, in to v dobi velike boljševiške revolucije, to je škandal! Povejte 
to svojemu gospodarju, sodružica!«58 Upesnil je tudi posmehljiv privid, 
kako Špartakovci zasedejo Ljubl jano in ustanovijo »vrhovno sovjetsko 
vlado« za Slovenijo. Rogal se je iz ženske volilne pravice, te »diktature 
ženskega spola«, maličil izraza sodrug in vrhovni sovjet. Se več! Dovolil 
si je celo osebni napad na komunistko Lojzko Stebijevo, ošvrknil jo jc 
ф 
54 Murja Boršnik, Ivan Tavčar — Zbrano delo VIII, str. 472. 
55 Dr. Ivan Tavčar«, Anonimno. Naprej, 4. jan. 1920, št. "V 
0(1 Primerjaj tudi točko 37! 
57 Ivan Tavčar. Boljševizem od zgoraj. SN, 10. aprila 1919. št. 85. 
5B Ivan Tavčar, Moj prvi klient. SN, 17. jun. 1919. 
s frazo, da bo gospodična župan vprašala za svet »sodruga Lenina 
v Moskvi«, ker nekega vprašan ja ne misli rešiti tako, kot so ga v Sa-
ratovu.50 Da bi bralca kar na jbol j prepričal , da etika liberalizma daleč 
presega socialistično, je revolucijo in sovjetsko republiko vrednotil le 
po tistem, kar ju je spremljalo zmaličenega. 
V p o l e m i k i s s l o v e n s k o k o m u n i s t i č n o m l a d i n o je l e t a 1920 p o n o v n o 
razkr i l , k a k š n a je b i l a v r e d n o s t n j e g o v e g a » l i t erarnega boja« , ali boja 
za o b j e k t i v n o l i t e r a r n o in d r u ž b e n o kr i t iko . 
Tavčar se je na hitrico odločil, da je marksistična družbena ideologija 
sicer klavrna in smešna utopija, da pa vendarle lahko pokvari socialni 
in narodni etos mladine. Ko je nekega dne doživel, da je študentka celo 
v l jubl janskem narodnem gledališču manifestirala za marksizem in bolj-
ševizem, ni izbiral podob, s katerim bi ga razvrednotil. Pisal je o »kras-
nih sadovih« ruskega boljševizma, ki so posledica krvi »mož, žensk in 
otrok, ki so bili zverinsko umorjeni in zaklani«. Torej se študentska 
mladina izpostavlja ideologiji, ki bo pokončala njo samo »in ž njo vred 
tudi našo slovensko zemljo«. Boljševizem je t u j bistvu slovenskega na-
roda, saj je pravo barbarstvo, ki se oslanja na »nezrele in nejasne« na-
zore. Marx in Engels sta sicer pisala »izborne knjige«, toda znanost je 
že dokazala, da je n jun nauk zgolj nevarna zmota. Po tem nauku pred-
lagajo slovenski komunisti v Naših zapiskih razlastitev posedujočega 
razreda in odpravo meščanske države. Hočejo uvesti novo državno orga-
nizacijo, »kakor so boljševiki ustvarili sovjetsko republiko«. Zato je 
Tavčar marksistične študente posvaril, da utegnejo postati tudi proti-
jugoslovanski agitatorji . Protislovno je ludi, da p r iha ja jo iz »posedujo-
čega razreda«, navdušujejo pa se za ideale, kot so odprava družine in 
zasebne lastnine, za razvrednotenje pojmov, kot sta domovina in narod, 
da se navdušujejo, skratka, za razmere, ko »bodo razbite in zapaljene 
koče, k jer danes še s tanujejo očetje in matere te o m l a d i n e . . . da bodo 
pri tem pomorjeni in pobiti tisti, ki so jo (mladino) rodili! Neverjetno 
mi je, da bi se mogel ogrevati sin slovenske zemlje za ruske morije in za 
razlastitev v smislu ruskega boljševizma. Če n a j se na Slovenskem naj-
p re j vse na drobne kosce razbije, če n a j se vsem, ki imajo še malo pre-
moženja, vzame zadnj i košček kruha, potem bo razbita tudi Slovenija, 
zavladalo bo brezdomstvo in rabel j s svojo sekiro bo glavni reprezentant 
slovenstva!« 
Potem ko je zmaličil, dehumaniziral cilje proletarske revolucije, mi-
mogrede pa navrgel misel, da bi se slovenski meščanski razred moral 
50 Ivan Tavčar. Grozne sanje. SN, 28. j un. 1019. 
pobrigati za protiorganizacijo, je z navideznim zmagoslavjem sporočil, 
da je socialistična ideologija pravi contradictio in adiecto. Četudi bi 
Slovenci k d a j le dobili »kakega slovenskega Trockega«, vprašan ja pro-
letariata ne bodo odpravili. Človeštvo ne bo nikdar doseglo socialne 
enakosti, tudi z marksistično alkimijo ne. Načelo človeka in družbe je 
namreč egoizem. Sociološko tezo liberalizma je nato opisal takole: »Če 
se razlasti posedujoči razred, bodo ti, ki p r ipada jo temu razredu, vko-
likor jih ne bodo pobili, poklali in z različnimi mukami spravili ob 
življenje, postali proletariat , ki bo začel ruvati proti slovenski sovjetski 
republiki . . . Zatorej bodo komunisti kmalu doživeli, da bodo njihovi 
voditelji postali n o v i aristokrati in n o v i kapitalisti . Y tem egoizmu 
je tičal dosedanji gospodarski napredek, in on bo studenec prihodnjih 
napredkov! Če ne, se bo vse zgrudilo v smrtno letargijo in posamezniki 
bodo samo mrtvi deli stroja. Življenje ne bo imelo za nas nobene vred-
nosti, nobene slasti, če bo tisti, ki dela, doživel ravno tako usodo, kakor 
oni, ki se mu ne bo ljubilo d e l a t i . . .«00 
Tavčar je priznaval le mehanično menjavanje iste socialne sheme 
in posestniški razred zagovarjal zaradi osebnih interesov in načelnih 
razlogov. Shemo: posedujoči razred — proletariat je razumel kot edino 
»dialektiko« in logiko zgodovine, egoizem in individualizem pa po-
vzdignil v pogoj in vzgon gospodarskega razvoja in napredka. Za te-
meljno značilnost komunistične družbe je izbral socialno-etično proble-
matične komuniste. Za študente mu je zato toliko izraziteje ostal en sam 
pozitiven predlog: »Narod je glavno, narod mora večno stati! — Amen.« 
S tem predlogom, ki ga je vzel iz Cvetja v jeseni in Visoške kronike, je 
politično-ideološko opominjevalni feljton tudi zaključil. 
Študentje so mu odgovorili v časopisu Ujedinjenje , glasilu Delavsko 
socialistične stranke za Slovenijo, ki ga je izdajal in urejal Josip Petrič. 
Ta časnik je svoj uvodni program začel z motom iz Cankar jeve Bele 
krizanteme, da »dleto (že) kleše granitni temelj nove zgradbe«. Pristaši 
so zavrnili socialno demokracijo Antona Kristana kot »malomeščansko« 
stranko. Prva številka je izšla 13. marca 1920, v četrti pa je dobil Tavčar 
odgovor »Društva študentov-komunistov v Ljubljani«, ki je štelo okrog 
petdeset članov. Potem ko so š tudent je ugotovili, da Tavčar blati ruske 
boljševike s psovkami »razbojniki, morilci, tatovi«, so izjavili, da so 
nekateri »sodrugi« pred kratkim prišli, drugi pa še p r iha ja jo iz Sov-
jetske zveze, zaradi česar so dobro poučeni o tamkajšn j ih dogodkih. 
Navedli so poslanico Maksima Gorkega o tem, da so se v revoluciji 
00 Ivan Tavčar, Komunizem in naša mladina. SN, 25. marca 1920, št. 69. 
godile napake, a tudi njegovo tezo, da so bile te napake neznatne v pri-
merjavi s hudodelstvi nemškega in angleškega imperializma. Nato so 
Tavčarja spomnili na zgodovino, ki potr juje , »da imajo v vseh buržo-
aznih in enakih državah od potopa do danes vladajoči razredi .pravico' 
rezati vratove — seveda le .zakonitim potom'«. To je že potrdila tudi 
buržoazna jugoslovanska država, ki je v dveh letih »nakopičila vse bo-
gastvo v roke deseterice«. Dovoljuje pa še dodaten paradoks, ki pa je 
v bistvu le zakonitost: »Hlapci kapital izma so zapirali jugoslovanske re-
volucionarje v bivši a. o. monarhiji — isti hlapci zapirajo danes za oboi 
jugoslovanske dobrovoljce, ki so doprinesli svojo kri za ustvaritev te 
države.« Ker je Tavčar študente denunciral kot potencialne državokope, 
so mu udarec vrnili, in le malo je manjkalo, da ga ni zadel očitek avstri-
jakarstva. »Če se prav spominjamo, ste tudi Vi, g. doktor, imenovali 
svoječasno ideje in ideale jugoslovanske revolucionarne omladine .fan-
tom'. In danes imenujete komunizem .fantom'. Bojimo se, da bomo mo-
rali citati v bodoči človeški socialistični družbi izjavo lojalnosti, pisano 
kakšnemu jugoslovanskemu Leninu.« Študentje so se sklicevali tudi na 
Miroslava Krležo in navajal i njegovo misel, da novega revolucionarnega 
gibanja ne more nihče zaustaviti, sa j načela materi je ni moč postaviti 
na glavo. »,In nikdar ne bomo doživeli, da bi iz človeštva izginil popol-
noma egoizem', pravite, g. župan! To ni potrebno, potrebno je samo do-
živeti, da bo egoizem 9 5 % človeštva zmagal nad egoizmom 5 % člo-
veštva.« Sledil je sklep: »Giba se, g. doktor, počasi se giba, a vendar. 
Če se Vi, g. doktor, tresete pred komunizmom ali ne — to utegne inte-
resirate kvečjemu — Vas; nam je to popolnoma irelevanto.«®1 
Tavčar poslej ni več odgovarjal ne Josipu Oblaku ne študentom. 
Njegov boj s Cankar jevim umetništvom in socialistično ideologijo se je 
zaradi notranje povezanosti končal skoraj istočasno. 
Če na kratko p o v z a m e m o : Razprava analizira slovstveni in po-
litični nazor oz. »literarni boj« Ivana Tavčar ja v letih 1919—1921 ter 
navzkrižja med nj im in Ivanom Cankar jem, zaradi katerih se je Tavčar 
po Cankar jevi smrti odločil za takšen boj. 
Gradivo iz prvega poglavja kaže, da je Cankar dve desetletji zni-
ževal pomen Tavčarjevega literarnega koncepta, še bolj pa liberalno 
ideologijo, ki jo je imel za kul turno in narodnopolitično že preživelo in 
01 Dr. Tavčarjeva poslanica slovenskemu komunističnemu dijaštvu. Ujedi-
njenje 1920, št. 4. — O skupini študentov-komunistov glej tudi: Dušan Ker-
mavner, O odmevu oktobrske revolucije pri Slovencih v letih 1917—1921. NO 
1957, str. 593 in dalje. 
škodljivo, Tavčar pa je bil še zmerom njen nosilec in zagovornik. Tav-
čar ja je redno uvrščal v smer pripovedne proze, ki je maličila, ideali-
zirala resnico o kmetskem človeku in ki tudi v razvoj slovenskega pri-
povednega stila ni pr inašala kvalitete. Dokler je Cankar živel, je Tavčar 
razvrednotenja zavračal ali posredno ali anonimno, za javno polemiko 
se ni odločil zaradi dozdevnega Cankarjevega »cinizma«. Njegovo li-
teraturo je sprva imenoval »delirij«, ko pa se je Cankar potegoval za 
umetniško zahtevno gledališče v Ljubl jani , je krit ike pozval, n a j nje-
gove dramatike ne pr imer ja jo s Shakespearjevo. 
Gradivo v drugem poglavju pove, da je Tavčar po Cankarjevi smrti 
(1918) priznaval, da je nasprotnik pisal odličen stil. Dvoumno ga je 
pohvalil kot mojstra črtice (skice), epske zvrsti, ki menda že po svoji 
naravi ne spada med velike umetnine in zato tudi ni znamenje velikega 
umetnika. Njegove častilce je zato posvaril s parodizirano socialistično 
terminologijo, da ni objektivni krit ik, ampak literarni diktator kdor 
postavlja Cankar jevo »literarno lepoto« ali za izjemen dosežek ali pa 
jo pr imerja s Prešernovo in s svetovno literarno klasiko. Zavzel se je za 
»svobodno«, »objektivno kritiko«, za njeno izhodišče pa določil subjek-
tivni estetski okus. Z estetsko analizo Cankar jeve novele Na otoku je 
hotel dokazati, da Cankar ni obvladal psihološke tematike; vendar je 
nepravilno razlagal vsebinsko ozadje groteske, ki ne reproduciru blaz-
nikove domišljije, ampak le grozljivo upodabl ja nasprot je med umet-
nikom in malomeščansko družbo. 
Proti Cankar jevi »kliniki človeške duše«, proti naturalistični estetiki 
grdega, proti razpršeni lepoti impresionizma in aktivizmu »socialnega 
slovstva« je zagovarjal romantiko in klasično estetsko misel, da mora 
umetnik skrbeti predvsem za lepoto, ker je ta živec umetnine. Z zmanj-
ševanjem estetskega ugleda Cankar jeve literature, njene ideološke usmer-
jenosti in teh slovstvenih smeri je hotel povečati produktivno vrednost 
liberalne ideologije in k romantiki usmerjenega literarnega koncepta. 
Ker je Cankar leta 1918 popolno svobodo slovenskega naroda povezal 
tudi s prevratom družbenega reda v prihodnosti, Tavčar pa je vztrajal 
le. pri narodnopolitični osvoboditvi, oktobrsko revolucijo in njene od-
meve pa vrednotil kot etični poraz človeka in nevarnost za obstoj slo-
venskega naroda, je boj zoper Canka r j a združil z bojem zoper revolu-
cijo in marksizem. Y polemiki s komunističnimi študenti je trdil, da je 
marksizem zmotna, alkimistična družbena ideologija. Tz tega je tudi sle-
dilo, da je socialist Cankar , ki se jc opiral na to alkimijo, pisal litera-
turo, ki je v zadnj ih posledicah narodno problematična. Takšno skic-
panje pa je hotel omiliti z mislijo, da besedna umetnost razredno, 
sociološko sploh ni določena. 
Zavist do Cankarjevega literarnega in ideološkega ugleda in vpliva 
in strah pred socialistično revolucijo sta se mu, skratka, sprevrgla 
v travmo, ki je povzročila, da je svoj literarni in politični nazor izražal 
na način, ki je presegal objektivno in častno polemiko. 
РЕЗЮМЕ 
В статье произведен анализ литературного и политического воззрений или 
«литературной борьбы» Ивана Тавчара в период с 1919-го по 1921-ый год и 
анализ коллизий между ним и Иваном Цанкаром; из-за этих коллизий Иван 
'Гавчар и решился после смерти Ивана Цанкара вступить в такую борьбу. 
Материал, приведен в первой главе статьи, показывает, что Цанкар два 
десятилетия уменьшал значение литературной концепции Тавчара и еще более 
значение либеральной идеологии, к которой Цанкар относился как к пережи-
точному и вредному явлению. Тавчар все еще был последователем либерализма 
и его защитником. Цанкар постоянно причислял Тавчара к представителям той 
прозы, которая искажала и идеализировала правду о крестьянстве, и которая не 
вносила в развитие словенского повестовательного стиля нового качества. При 
жизни Цанкара Тавчар не вел открытой полемики с Цанкаром будто из-за его 
«цинизма». Его творчество Тавчар сначала называл «делириум». Когда Цанкар 
боролся за создание в Любляне театра, который отвечал бы требованиям 
истинного театрального искусства, тогда Тавчар апеллировал к критике, чтобы 
она не сравнивала драматургии Цанкара с искусством Шекспира. 
Материал, приведен во второй главе статьи, показывает, что Тавчар после 
смерти Цанкара (1918) оценил по достоинству отличный стиль своего против-
ника. Его похвала Цанкара как мастера очерка двусмысленна, ибо очерк как 
повествовательный жанр уже по своей природе не занимает места среди больших 
творений искусства и тем самым не является признаком великого художника. 
Поклонников Цанкара Тавчар через пародию социалистической терминологии 
предостерегал якобы от опасности стать литературным диктатором в случае 
восхваления «литературной красоты» Цанкара или в случае сопоставления его 
творчества с Прешерном и с мировой классикой. Тавчар боролся за «свободную», 
«объективную критику»; ее источник он видел в субъективном эстетическом 
вкусе. Помощью эстетического анализа новеллы «На острове» И. Цанкара Тав-
чар хотел доказать, что Цанкару психологическая тематика не была по силе; 
но его интерпретация гротеска на уровне содержания не была правильной, ибо 
гротеск не воспроизводит фантазии сумасшедшего, он лишь дает жуткое изо-
бражение антагонизма между художником и мелкобуржуазным обществом. 
В противовес «клиники человеческой души» Цанкара, натуралистической 
эстетики некрасивости, мозаичной красоте импрессионизма и активизации «со-
циальной литературы» Тавчар взял под защиту романтизм и классическое возз-
рение, что художнику следует в первую очередь заботиться о прекрасном, ибо 
прекрасное является сердцевиной художественного произведения. С уменьше-
нием эстетической авторитетности творчества Цанкара, значения его идейной 
направленности, и значения модернистских литературных течений — хотел 
Тавчар возвеличить творческую ценность либеральной идеологии и значение 
на романтизм ориентированной литературной концепции. 
Возможность осуществления полной свободы словенской нации Цанкар в 
1918-м году связывал и с будущим революционным переворотом; Тавчар твердо 
держался убеждения, что нации нужно лишь национально-политическое осво-
бождение, к Октябрской революции и к откликам на нее он относился как к 
этичному краху человечества и опасности, угрожающей существование сло-
венской нации. Тавчар таким образом связывал борьбу с Цанкаром с борьбой 
против революции и марксизма. В полемике с комунистическими студентами 
Тавчар заявлял, что марксизм ошибочная, алхимическая общественная идеология. 
Все это привело Тавчара до утверждения, что Цанкар как социалист который 
базировался на этой идеологии, писал литературу, которая в итоге для нации 
проблематична. Свои суждения Тавчар впоследствии хотел смягчить утвержде-
нием, по котором словенское искусство классово, социально вообще не детер-
мированно. 
Чувство зависти, вызванное авторитетом, которым пользовался Цанкар как 
литератор и идеолог, и страх перед социалистической революцией превратились 
в травму, следствием которой появилась в его высказываниях литературных и 
политических воззрений манера, не отвечающая требованиям объективной и 
честной полемики.