Sodobna slovenska poezija		
Uroš Zupan		
Tri pesmi
Dež
Zelena ogrinjala za drevesa so se nenadoma sešila iz zraka. Oči se ustavljajo na njih in nočejo najti izhoda iz prijazne bohotnosti. Ko jih ni bilo, so bili zvoki iz daljave ostri in predirni in svetloba
je lahko kopala luknje povsod po peskokopu. Zdaj je vse izginilo, odplavljeno od nekega ljubšega časa, ki se mu je najbolje prilagoditi z mirom in pozabo. Dež riše navpičnice na sivkasto kuliso, a od njih
ne ostane nič, le čistejša trava, ki jo enakomeren šepet spodbuja, da začne siliti v besede. Včeraj je fazan pazljivo stopal čez čistino, z vsako nogo izmenično preizkušal resničnost. Somrak
se je spustil do tal in črna mačka mu je oklevajoče sledila, dokler se ni spremenila v toplo in dišečo noč. Pomlad s hitrimi gibi odstranjuje, kar je odvečnega v mislih, in naredi prostor
1360
Sodobnost 2010
Uro{ Zupan: Tri pesmi
za potrpežljivo čakanje. Nobenega dolgočasja in strahu ni v opazovanju dreves. Šoje so se poskrile v oddaljene predele nedelje in premočeni vrabci kot nasršene temne kepe letijo tik nad
tlemi; izginjajo v plitvo, zeleno morje. Gozd je v notranjosti vedno živ, na obrobju, kjer se srečuje z mestom, pa njegove razmazane okončine mirno odsevajo v mokrem asfaltu praznega
parkirišča. Po golih vejah polzijo pravilne kaplje, ki bodo zasijale kot drago kamenje, ko jih bodo popoldne presvetlili sončni žarki in jih nehote prevedli v zrak. Glasba bi bolje opisala tisto, za čemer hlasta pogled, in pripustila v svojo bližino več različnih videnj, se nadaljevala tudi tam, kjer je že zdavnaj zmanjkalo govorice. A delo je treba nekako pripeljati do konca, tako kot se je
začelo; ograditi čas z besedami in mu ne dopustiti, da se drobi. Pod streho čakajo knjige in dolga potovanja in skrivnosti, ki jih lahko razkrije le vonj papirja. Zunaj pa vse miruje,
zatopljeno v vrstni red, ki je takšen, kot bi vlekel karte iz kupa po lastni želji; vonji, barve, blato, različni odtenki svetlobe, slutnje plitvo dihajočih senc in ta vztrajni, vztrajni dež.
Sodobnost 2010
1373
Uro{ Zupan: Tri pesmi
Nastop
Imam nastop pred veliko publiko. Vse skupaj je videti kot zelo resen simpozij slovenske kulturne elite. Sem eden od nastopajočih. Drugi po vrsti. Prvi nastopajoči bere in bere. Nikoli konca. Ne poslušam ga. Koncentriram se za svoje branje. Potem ugotovim, da sem doma pozabil vse knjige. Na srečo je na mizi zadnja številka revije, kjer imam objavljen tekst.
TVV	•1	TVV	*
Iščem, a ga ne najdem. Iščem naprej. Številka revije se začne kar naenkrat množiti, kot bi imela mlade. Listam različne primerke. Zadeva je večkrat v kazalu, toda notri je ni. Tisti, ki se je odločil, da bo prebral svoja Zbrana dela, ni imel velikega opusa in je nehal. Napovedo mene. Jaz pa listam in iščem tekst. Ljudje začnejo žvižgati. Listam in iščem. Ljudje žvižgajo. Pristopi prijazni gospod in mi da izvod revije, kjer je objavljen moj tekst. Preverim. Tekst je na svojem mestu. Zahvalim se gospodu, ker me je rešil, in grem na oder. Ljudje so že naveličani, da vse tako dolgo traja: najprej prejšnji nastopajoči, ki ni hotel nehati nastopati, in potem še jaz, ki nisem mogel nehati listati po revijah, začnejo ploskati od olajšanja in veselja. Sliši se tudi skandiranje. Sedem za mizo na odru. Izza mize se mi vidi le glava. Moj stol je tako majhen kot stoli, ki jih imajo otroci v vrtcu. Opazim, da imajo podium. Rečem, da bi nastopal za podiumom. Vse skupaj mi namestijo, a jaz še vedno sedim za tisto nesrečno mizo. Na tistem majhnem stolu. Ne morem se ločiti od njega. Imam občutek, da sem prilepljen nanj. Odprem revijo in hočem začeti brati. Ko jo odpiram, prevrnem kozarec z vodo
1372
Sodobnost 2010
Uro{ Zupan: Tri pesmi
in njegovo vsebino polijem po tekstu, ki naj bi ga bral. Brati ga je mogoče samo, če nanj močno pritisnem s palcem. To storim in stran se raztrga. Ne vem, kaj bi, zato začnem z anekdoto o človeku, ki je ujet v sobi brez oken in vrat in mu nekako uspe narediti luknjo v steno in potem pride v čisto enako sobo in se vse skupaj ponovi. In potem se v eno čisto enako sobo in tako v nedogled. Iz enake sobe v enako sobo. Ljudje molčijo in zrejo vame. Začnem improvizirati in obnavljati tekst po spominu. Skoraj ničesar se ne spomnim in preskakujem, da bi nekako prisel do tistih strani, ki se niso zmočile in jih je mogoče brati. Ljudje spet žvižgajo. Moja glava gleda izza mize. Najbrž si zaslužim, da mi tako zelo žvižgajo. Moja glava gleda izza mize. Moja velika glava pred veliko publiko.
Sodobnost 2010
1373
Uro{ Zupan: Tri pesmi
Alba
To jutro; listje prelepljeno z meglo. Negotovo poskakovanje drobnih ptic. Zrak miruje kot ženska v poročni obleki. Topla sapa se dotika toplih, spečih lic.
Travnik je vlažen. Sence tik pred rojstvom.
V	peskovniku: rumena vedra, zelene grablje, lopatke, strgani katalogi igrač in se drugih,
v naglici odvrženih poletnih razbitin.
Na nebu; ogledala, gladki oroseni zemljevidi. Pod njimi reka, prod, mesto in daljava, brez vsake misli razlivajoči se v vse smeri.
V	mlečno beli sobi zvok udarja ob tisino. Kot pesčen oblak nas počasi prekriva nov dan. Dež sramežljivo pada s priprtih vek v razprto dlan.
1372
Sodobnost 2010