Lisica in petelin.
Spepega pomladanskega dne se priklati lačna lisica 4§5 v vas in opazuje, kje bi se našlo dobro kosilce. Že tri dni ni dobila nič pod zobe, in pajčevina se ji je delala po trebuhu. Zvezde na nebu niso še uga-snile, in jutranja zarja se je šele svitala za devetimi gorami. Oprezno se pritiska lisica k zidu, da je ne zapazi kak pes in ji ne pokaže belih zob. Ustavi se pred neko hišo in zagleda na lini tolstega petelina, ki veselo poje, da se sliši daleč naokrog in oznanuje jutro.
»Lepo znaS peti, kralj kokoši," ga ogovori lisica, ,kajti ie mnogo sveta sem prehodila, a vendar nisem 5e sliiala tako izvrstnega pevca."
.Kajne, da li je žal, da neznaS (udi ti tako petl?" ji petelin odgovori.
„1, seveda mi je I"
,,No, zakaj pa se nisi še li naučila? Pomisli pa, da jaz pojem z zaprtimi očmi: li pa še z odprtimi ne znaš. Zalo te je lahko sram."
,O, saj me |e, in nisem nili vredna, da čujem tvoje   petje.  Še  oči   si   ne upam povzdignili kvišku "
,,Ti kosmatinka, ko bi znala kakor jaz, bi te ne zaničevali ljudje, ampak bi te imeii radi in bi ti dajali živeža kakor meni. Nasujejo mi vsako julro rumenega žita, in zalo sem tudi debel, ti si pa suha kakor trska."
,No vem, da se ti godi dobro. Vse se zgodi, kakor ti hočeš. Samo za eno reč bi le rada prosila. Reci mt, da je ne odrečeš."
Si   119   R3
»Oolovo da ne; ker sem mogočen, lahko ustre-žem vsaki (voji želji."
nVeš, moja želja je prav skromna!"
,No, kaj pa hočeS ? Povcj!"
,Tebe bi rada videla. Skoči dol na ta gnoj. Saj scm že poprej rekla, da me je sram pogledati kvišku. Tukaj bi te videla lepše nego stoječega v visočini, ker nimam dobrih oči, in tudi lema je precej."
,,Prav si govorila, da moram zleteti k tebi dol, kajti šele po tem boš občudovala mojo lcpoto in moje petje. Zapojem li najlcpšo pesem, da nisi slišala lake Le nikdar, in kar plesala boš po vsej vasi, kakor bi ti kdo godel."
,,Pa le hitro prileti dol k meni, ker mi je že dolg-čas in tudi bojim se, cla me zapodijo psi, kakor hitro me zapazijo."
Ko sliši pelelin te besede, veselo zsplopota s perutnicami in zleli na gnoj ter začne peti na vse grlo.
Toda lisica se mu tiho priplazi. ga prime za vrat in reče: „ Vidiš, kako neumen si til Tvoja ošab-nost te je prignala v srart. Če bi imel kajjnodrosti v glavi, bi ne skočil meni v lačni želodec. Še nihče se ni izvil izmed mojih zob in tudi ti se ne boš. Za plačilo le snem."
Ko to izgovori, ga zadavi in jo pobriše črez polje v gozd, da se skrije pred hudimi psi, ki so jo zasledilf.                                                    A. Urbanov.