408                                             /. L. Burgar: Irene j Friderik Baraga.
Na teh otokih biva blizu 1300 Indijanov čipavskega in otavskega plemena. Oba naroda se večkrat ženita medsebojno, pa tudi s Kanadci; črta potomcev pa se sledi od materine strani, in narodnost se loči razločno. Dočim ima otrok lahko Cipevca za očeta, če mu je mati Otavka, je dete vedno materine narodnosti in obratno. Pri Sucker Creeku živi 110 teh Indijanov, med katerimi je 94 protestantov; v Sheguindah jih je 153, samih protestantov, ostalih 1653 je zgolj katoličanov. Vrh teh živi v vasici Obidgewong 22 Cipevcev, ki so vsi še pogani.
Ti Indijani žive ob poljedelstvu in ribar-stvu. Na južnem delu otoka Manitoulina pa se svet še ni odstopil državi, in kupčija z lesom je j edino sredstvo, ki služi domačinu v vsakdanji kruh.
Mnogo teh rdečekožcev, kakor izpričuje prvi državni tajnik, se preživlja s tem, da poleti služijo kot čolnarji in vodniki za iz-
t letnike ; nekaj jih dela tudi pri pilah in na parobrodih. Njih razmere so dokaj ugodne; državna vlada jih preskrbuje z misijonarji in učitelji in jako strogo pazi na postavo, ki ovira prodajanje opojnih pijač. Prebivalstvo na teh otokih raste uspešno.
Male srenje Otavcev nahajamo dalje proti severu v okolici Sault Ste. Marie; katoliški misijonarji z velikim uspehom delujejo med njimi.
Naj   se   slednjič   karkoli   zgodi   z otavskim plemenom, čigar ljudstvo najbrž kmalu izgubi svojo identičnost, ime vendar nikdar ne  izgine iz  kanadske države, katere poglavitno mesto se zove Ottawa,   ki  je  prejelo   svoje  ime  po krasni reki,   tekoči mimo  tega   mesta proti St. Lawrence. Nam Slovencem je to mesto že. več ali manj znano, zlasti onim, ki se vozijo od New-Jorka proti zapadu,   vzemši   vozni listek   za Soo-Line železnico, vozečo preko južne Kanade,  Wisconsina   in  Minnesote.   Nehote mi je predlanjskim, vozečemu se preko Ottawe iz New-Jorka, kamor sem bil vabljen na počitnice, hodilo na misel vse trpljenje, ves napor, vsa požrtvovalnost in železna vstrajnost nepozabnega  Baraga,   ko je s toliko gorečnostjo deloval v  dušno  in telesno blaginjo divjih  nevernikov  tudi  po krajih,   koder  danes   sopiha   urni   hlapon. Na svoje oči sem sodil, koliko je imel prestati blagi apostol rdečekožcev, ko je iskal po neprodirnih gozdih in močvirnih nižinah v divji temi tavajoče  pogane;  saj   tamošnji svet še danes ni veliko boljši, naseljenega je prav malo. A prevelika gorečnost za pridobivanje duš mu je dajala pogum, da se ni strašil nobene telesne zapreke; nase ni gledal, le da bi bili rešeni  njegovi   ljubljenci   pogubljenja.
Dasi so otavske rodove, katere je izpre-obračal oče Baraga v prvih letih misijonskega delovanja ob bregovih Michiganskega jezera in po Grand River-dolini, bili odpravili z michiganskega sveta, glas o tem vrlem plemenu indijanskih bojevnikov bo ostal   v