256
Prislovice.
Nabral v Istri Jak. Volčič.
Ca več germi, to manje daži. (Ki mnogo žuga, ne škoduje dosti).
Ni človek (ampak angelj), ki ne fali, ni brod (ampak korito), ki ne jadri.
Bolje da Turku ostane, nego da meni nestane (manjka).
Za kamik i za drevo patiti. (Zelo terpeti).
Ne takni se ptujega polja, da se ne takne tvojega zla nevolja.
Kade je človek, tuje smert. (Nikjer ni varno pred smertjo).
Da ti je pred očima slog (mir) i Bog!
Crikveno je ognjeno. (Kdor po cerkvenem seže, si srečo spali).
Rod i prirod (Anvervvandschaft  und  Schvvagerschaft.)
Od ure do ure Bog pomore. (Živimo, akoravno težko.)
Pol sveta je za prodati, a pol za kupiti. (In der Welt ist Alles feil.)
Ki pita (praša), ne zajde.
Šiba čini beli kruh jesti. (An der Disziplin ist viel gelegen).
Ki nima mere, nima vere.
U starosti padu zubi, a ne zle čudi. (Starost vzame človeku zobe, pa ne slabih lastnost).
Ki nima hčerice, nima suzice (da bi ga prj gmerti narekovala — za njim jokala).
On je popil svoju času. (Umeri je).
Ki ponuja, daruje. (Kdor prodaja v potrebi, ceno prodaja).
Ako sam sve zgubil, nišam života. (Se si morem pomagati).
Kada pridu vile do očiu, težko onemu, ki ne umne za-vernuti. (Gorje mu! ki si v nevarnosti ne ume pomagati.)
Kada čuješ kavrana krocati, znaj, da je merha, ali če biti. (Ka vran — ptica nesreče po stari vraži.)
Ako si bude nohte rezal (ne kradel.)
Ki je z bogatim črešnje, mu repi ostanu.
Zima ima gladne zube.
Znaš! dušu pezaš (vagaš). (Ne ogreši si duše s kri-vom vagom.)
Blaži tebi, ki si nem (ne-um?) (O du gliicklicher Narr!)
Jezik tišči, kade zub boli. (Vsak svoje nadloge naj raji toži.)
Ki pamet zgubi, sve zgubi.
257