Družina podlaga nravnosti. V predkerščanski dobi je seme hudobije tako bujno pognalo, da je skoraj vse nravno življenje zadušilo, in spridenje je občno postalo; kerščanska vera ima pa ravno ta poglavitni namen, da se seme vsejano po inilosti božji razširja in zatira in zaderžuje nravno spridenje; tedaj vidimo, da je tirjatev po zboljšanji nravnega življenja v tako tesni zvezi s kerščanstvom, da se to dvoje ne more ločiti eno od druzega, kajti dokler po grehu popaCena narava to svoje zahteva, dotlej mora tudi kerščanstvo temu nasproti delati, tim bolj v tern času, ko občno nravno spridenje hoče podkopati podlago kerščanstva in naskakuje kerščansko terdnjavo, in hudobno seine tudi na kerščanskih tleh bujno zeleni ia plod rodf. Reformacija 16. stoletja nam je tega živ dokaz, da se tudi taka prenaredba, kedar je v resnici nazoča, ne da odverniti, a verska prenaredba naraesto da bi človeka vstvarjenega po božji podobi prenovila, ka- kor zahteva kerščanstvo, ga je še le popolnoma pokazila in iz lepega človeškega naličja spako naredila. Nalog nravna spridenje odpraviti pri glavi in udih, ostane tedaj zopet cerkvi, katera edina hrani kerščanstvo; kolikor je v njeni moči, je to izpeljala in tudi nikdar ne preneha, napeljevati človeka v krepostno in nravno življenje. Zboljšanje nravnega življenja je dan danes toliko bolj potrebno, ker boljši časi bodo nastopili, kedar se zboljša nravno življenje in po boljših časih vendar vsi toliko zdihujemo, kajti hudobni duh časa krepko in mogočno razprostira svoja krila; dober duh pa pojemlje, kakor da bi starosti hiral, in se ne upa kvišku povzdigniti, ter enak mlademu orlu skriva se v gnjezdo. Zboljšanje nravnega življenja mora se pa pri korenini začeti, pri korenini moramo spridenje odverniti in zato nioramo skerbeti, da se hudobno seme v kali zadušf. Od tega zavisi blagor in gorje človeški družbi v sedanjosti in prihodnosti, to je poglavitni pogoj za resnični napredek človeštva v tem smislu, kakor ga kerščanstvo tirja. Korenina človeške družbe je pa družina. Kdor tedaj resnično misli na blagor človeštva, ta naj se ozira na to podlago človeštva, kajti kača, katera je Herakleja v zibeli hotela zadušiti, še tudi sedaj zibeli človečanstva ni zapustila. In ker je družina podlaga socialnega življenja, je z redom in razpadom t družini tudi nravnost in spridenje v družini v tesni zvezi. Zgodovina nam to najbolje spričuje. Svčtna in svetopisemska zgodovina nam kaže, da je človek vstvarjen v presrečnem stanu po radovoljni nepokorščini od Boga se ločil, pa se tudi čedalje bolj nravno spridil, da je seme hudobije po vesoljnem svetu bujno rastlo in da je postava hudobije povsod vladala. In ta postava odpada in propada se je naj poprej pokazala v družini. Že Adamov pervorojenec Kajn je vezi družinskega življenja tako divje in neusmiljeno raztergal in pervo družino v nesrečo pripravil. Spred obličja Gospodovega je bežal od kraja miru, katerega je bil oskrunil, in siloviti mož je v daljini osnoval novo družino, katere glava je bil. Podedval se je njegov duh v njegovi rodovini; namest nravne edinosti vladala je nenaravna razpertija, in bolj ko se je množil njegov zarod, bolj je vladala samavoljnost, in že peti v njegovom rodu, Lameh, je vzel dve ženi, in je tako izgled prihodnjim časom v razruštev edinosti, katero je Bog v družini postavil. Adamov tretji sin Set je obranil nravno življenje v svojem zarodu toliko časa, dokler se njegovi potoraci notroci božji" niso pomešali z otroci tega sveta, kar je prineslo razdvoj v družini, in je nastalo občno spridenje, tako, da se je Bog, po človeški govorjeno, kesal, da je človeka vstvaril. Potem, ko je nravno mertvo in sprideno človeštvo pokopano bilo vodab občnega potopa in se na grobu starega človeštva novo razvilo, je1 bilo zopet zlobno obnašanje v družini Noetovi, ko je Kam prelomil spoštovanje do svojega očeta, začetek spridenja in propada ujegovih potomcev do tiste stopnje, katere sv. pismo samo omenja, posvetna zgodovina pa dovolj spričuje, kedar se ozira na djanje Karaitov. Ko je bil Abraham poklican, postati oče novemu zarodu, je mogel zapustiti očetovo hišo, in ko je njemu obljubljen sin Izak še deček bil, je mogel odpraviti iz hiše Izmaela, kateri je Izaku kljuboval. In ko so njegovi potomci vzrastli v izvoljeno ljudstvo božje, je bilo nravno življenje pri vsi njihovi terdovratnosti vendar le nedotakljivo, dokler niso v poznejših časih začeli zakone razločevati; odsibmal pa je ljudstvo prihajalo čedalje slabeje. Pojmo pa od svetopisemske zgodovine k posvetni. Pravljica od zlate dobe ohranuje spomin na pervotni stan človeka. Zgodovina nam pove, kako globoko je človeštvo zabredlo, ko je bilo prepuščeno v nravnem življenji samo sebi. Na koncu predkerščanske dobe govorf pesnik v zasoljenih besedah: »Sedaj so zares zlati časi, zlatu se skazuje naj več časti, za denar je vse na prodaj, pravica pa tudi nravnost". Kakošno pa je bilo družinsko življenje, ko je nravnost tako propala? Naj starejša deržava, katere začetek sega v Noetove čase, je bila kitajska; otroška hvaležnost in spoštovanje do staršev je vjavnala družinsko življeDJe, in starost so tako visoko spoštovali, da še to kristijanje občudujemo; to pa je tudi ohranilo splošno nravnost v tako srečnem položaju, da ne najdemo le posamezna krepostna djanja, ampak ljudstvo sploh čisla in spoštuje nravnost, kakoršne pri oinikanih ljudstvih starega veka zastonj iščemo. — Tukaj tedaj, t. j. na Kitajskem, kjer nravnost ni imela druge podstave in druge naslombe, se posebno vidi, koliko v občno nravnost ljudstev pripomore nravni red v družinah. V piednji in srednji Aziji pa vidimo vzdigovati se kraljestvo za kraljestvom; samovoljnost moževa v družini je bila tudi prenesena na deržavno obliko; samovlastno oblast vladarjeva ni poznala več mej pohotnosti in nravnega reda v družini; otrok v hiši je bila malovredna stvar, od nasprotnih dolžnosti in pravic ni bilo ne duha ne sluha, in ko je bila tako družina popolnoma razjedena, je nasledavalo iz tega, da se je zgrudila deržava za deržava, ker podstave so bile vse trobnele in le vnanja sila jib je nekoliko časa skupaj deržala, dokler jimjeposlednja ura bila; vsaki tempelj brez vere, naj bo velikanski kakor hoče, razruši se; razvaline solnčnega tempeljna v Heliopolu so res grobni kamni in znamenje, kam pripelje vnanja velikost brez notranje vrednosti. Ako se obernemo, v Afriko vidimo tam ljudstva raztrosene kakor svišec v puščavi; bujna narava se mnogo kje boruje s smertjo in prebi- valce teh krajev zadeva vse gorje nesrečne zemlje;vnamesto zakonskih žen pa vidimo tam le uboge sužnje, in namesto vravnanega družinskega življenja pa hiše sužnjih, v katerih ne vlada več pravica; Ijudstva so postala truma sužnikov, gredo Ijudi lovit, jih prodajajo po somnjih, v barke nakladajo, kakor blago; palače v Dahomaj, Benin i. dr. so okinčane z človeškimi glavami. Kar je družina v malem, to je tudi deržava v večjem, kar zadeva nravno življenje. (Prih. dalje.)