Antonija Gorše 
je praznovala 
stoti rojstni dan
Na Papirniški poti 18 v Zadvoru je 6. februarja praznovala svoj stoti rojstni dan Antonija Gorše, ki je najbrž naša nasta-rejša občanka. V teh dneh je imela veliko obiskov. Poleg njenih štirih pravnukov in treh pravnukinj, šest vnukov in vntikinj in treh sinov in hčere, ki ne živijo daleč od nje, so jo obiskali tudi predstavniki krajevne skupnosti Zadvor. Izročili so ji šopek cvetja in zaželeli še naprej trdnega zdravja.
Antonija Gorše stanuje v hiši skupaj s svojim najmlaj-šim sinom Rihardom in nje-govo družino, vendar ima svoje stanovanje. Ko zjutraj vstane, se vedno sama obleče, počeše, umije in pospravi po-steljo. Le snaha ji prej zakuri štedUnik, da je v kuhinji, ko vstane, že prijetno toplo. Tudi pometa po stanovanju še sama. V<se življenje je bila na-tančna in čista, povedo njeni otroci.
Le spomin je tisti. s katerim stoletna Antonija Gorše ni najboljzadovoljna. »Čistonič ne vem, vse takoj pozabim,« je dejala. Hkrati pa je bila tudi huda, ker prej ni vedela za obisk in se nanj ni pripravi-la. Se kasneje je med pogovo-rom večkrat omenila: »Če bi razmišljala, bi morda vedela kaj povedati. Tako pa ne vem nič.«
Toda svojim otrokom je včasih večkrat pripovedovala o tem, kaj vse jo je doletelo v življenju. Zato je najmlajši sin Rihard povedal: »Mati se je rodila v Zadvoru. Bila je iz delavske družine in je imela še štiri sestre. Oče ji je umrl, ko je bila stara poldrugo leto. V mladih letih je služila v nemških družinah na Vevčah. Kasneje se je zaposlila v Pa-pirnici Vevče. Leta 1906 se je poročila z mizarjem Francem Goršetom. Pri hiši nas je bilo pet otrok: štirje bratje in se-stra, ki pa se je rodila, ko je bil oče že v Ameriki. Vsi otroci smo danes še živi, razen enega brata, ki je padel v partizanih. Oče pa je umrl pred sede-mnajstimi leti, star dvaino-semdeset let.«
Leta 1912 se je Franc Gorše kot še veliko drugih Slovencev .pravil v Aaie-riko za lužkom. Antonija je morala sama skrbeti za pet otrok, kajti mož ji ni mogel redno pošiljati denarja. Na tista leta jo spominja fotogra-
fija, ki visi na steni v njeni ku-hinji. Na njej so vsi otroci, ki jih je peljala k fotografu slikat prav zato, da bo sliko poslala možu v Ameriko.
Čeprav je bila Antonija Gorše včasih tudi bolna, mu-čila jo je sklepna revma, pa k zdravnikom ni nikoli rada ho-dila. Pred štirimi leti pa si je zlomila nogo v kolku in je mo-rala za dvajset dni v bolnišni-co. Mislili so že, da ne bo več hodila, toda s pomočjo sinov, ki sta z njo več tednov vsak dan vadila hojo po kuhinji, se je znova naučila hoditi.
Vse življenje je Antonija Gorše hrano, zabeljeno s svinjsko mastjo. To je seveda v nasprotju z mnenjem tistih, ki trdijo, da to ni zdravo. Sicer pa Goršetova mama pri jedi ni izbirčna, le krompirja nima več tako rada kot včasih. Po kosilu pa vedno spije tudi skodelico prave kave. Nanjo se je navadila v bolnišnici.
»Kako je bilo luštno, ko smo se skupaj zbrali in zape-li,« se še spominja Antonija Gorše. Zdi se ji, tako kot ve-čini starejših ljudi, ki bolj ži-vijovspominih kotvsedanjo-sti, da zdaj ni več tako.
Besedilo in slika: D. J.