CICIBAN POSTANE PIONIR, KO NE SESA VEČ PRSTAIN KO POČNE MNOGE DRUGE STVARI
Rastemo pod Titovo zastavo
Dan republike. Praznik nove Jugoslavije.
Dan republike. Rojstvo v svetu svojevrstne dežele.
Pa vendar še marsikaj več. Za tisočglavo četico na-ših najmlajših poseben praznik. Praznik pionirjev.
Rdeče rutke in modre titovke, ki skrivajo pramene razigranih las. To je najmlajša armada te mlade dežele. Veselje, sreča in radost iz krvi milijonov rojene dežele.
Tudi letos, kakor vselej ob 29. novembru, bo ta mlada nadobudna armada številčnejša. Cicibani bodo čez noč postali pionirji.
In kaj pomeni biti pionir?
Veliko, zelo veliko! Za vse današnje cicibane osnov-nih šol, ne le za tiste iz 1. A, s katerimi smo se pogovar-jali.
-Živahni in razposajeni so. Tudi zgovorni. Prikupni v svojih razmišljanjih. Ne le na osnovni šoli Ledina, tudi drugje bi lahko slišali podobne odgovore.
»Ko bom pionir, bom lahko pospravljal in čistil pred šo-lo,« je hitel pripovedovati Ma-
tevž Pongračič, zdi se, najbolj zgovoren v tem razredu.
»In kaj počno pionirji?« smo bili neusmiljeno zvedavi.
Nadaljeval je kar Matevž. Drugi kakor da bi imeli malce treme. »Pojejo pesmi in po-magajo starejšim Ijudem.« Nataša Gašperšič pa ga kaj hi-tro dopolni: »In ne pačijo se kot cicibani!«
»Tudi po cesti se lepo vede-jo. Na ulici se ne kepajo,« pri-skoči Nataši na pomoč Miha Stopar. Andreja Polh pa po krajšem premisleku pristavi: »Pionirji pomagajo otrokom na prehodu čez cesto,... ne skrivajo copat v šoli,... po-magajo invalidom...«
»Pa   tudi   prstov   pionirji
več ne sesajo,« ji skoči v bese-do Polonca Srebotnjak. Njena soseda v klopi Lavra Kompa-rič pa pravi, da pionirji ne po-
zabijo napisati domačih na-log. »Ja.no, mi cicibani to včasih le pozabimo. Ne pogo-sto, a se zgodi.«
V razredu je bilo živahno. Morda je prav zato Andrejka Slokar dejala: »In pionirji ne
vpijejo eden čez drugega!«
»Po čem pa vas bomo spoz-nali, ko boste pionirji?«
»Po modri kapi, rdeči zvez-di na njej in rdeči rutki,« se
je kot v en glas oglas^o mno-go glasov. :
»In kako dolgo boste pio-nirji?«
- Malce v zadrego smo • jih spravili s tem vprašanjem. Za trenutek se zato pomire, a od-govor je že tu: Sabahudin Bo-živkič pravi: »Dokler ne bo-mo mladinci...«
»In kdaj boste mladinci?« smo bili brezmejno radove-dni.
»Ja, do tedaj, ko ne bomo več pionirji!«
No, pa ga imamo šmenta! Fant4 se je odrezal, ni kaj.
Počeli bodo tile cicibani, ko bodo pionirji, mnoge stvari.
»Bolje se bomo učili!« so zatrjevali Matevž, Lavra, Na-taša, Miha in še vrsta drugih. Doslej so se že naučili brati in pisati. Tudi računati znajo. Ne verjamete?
»Podmnožica česa ste vi?«
»Mi smo podmnožica vseh učencev na šoli,« je hitro od-govorila Andreja Polh. In za odgovor prejela čebelico v re-dovalnico.
»In veliko bolj bomo ubo-gali mamico in očka, pa to-varišico tudi!« se je spet ogla-sil Matevž Pongračič.
»Tudi papir za Rdeči križ bomo zbirali,« hiti pripove-dodati Miha Stopar.
Veliko nam imajo ti otroci, ki so letos prvič prestopili šol-ski prag, povedati. »Nič več nam višji razredi ne bodo na-
gajali in nas hecali ter nas zbadali  s  cicibani!«  je kar
malce huda Polonca Srebot-njak. »Mi tega drugo leto ne bomo počeli,« je letos odloč-na Lavra Komparič.
Brezskrbno otroštvo cici-bančkov z velikimi koraki ve-doželjno stopa k resnim nalo-gam življenja. Premladi so še sedaj, da bi vse doumeli. Čas je še. Še prekmalu bodo prišle prve večje življenjske skuš-njave. In tudi zato hodijo v šolo. Da bi se naučili - življe-nja.