SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE LU K OC O N OC 0. \— if) oc DUŠAN JOVANOVIČ NORCI PREMIERA 8. OKT. 1971 OB 19.30 V. V Režija ZVONE ŠEDLBAUER Scena MATJAŽ VIPOTNIK Dramaturg predstave IGOR LAMPRET Asist, scenografa CVETA STEPANČIČEVA Kostumi ALENKA, BARTLOVA Lektor MAJDA KRIŽAJEVA Glasba JANI GOLOB Izvedba MLADI LEVI Korepetitor EDI GORŠIČ Koreografija LOJZKA ŽERDINOVA Manca METODA ZORČIČEVA Duks BOŽO ŠPRAJC Tine BRANKO GRUBAR Mirko KAREL BRIŠNIK Vojko IVO BAN Zorči STANKO POTISK Aktivistka JANA ŠMIDOVA Norec JOŽE PRISTOV Norec BORUT ALUJEVIČ Norec BRUNO VODOPIVEC Norec MIJA MENCEJEVA Norec ANICA KUMROVA Norec MARJAN DOLINAR Norec MARKO SIMČIČ Karel JANEZ BERMEŽ Gospodar SANDI KROŠL Debela MARJANCA KROŠLOVA Druga LJERKA BELAKOVA Brivec BOGOMIR VERAS Brivec ŠTEFAN VOLF Natakar MARKO SIMČIČ Učitelj MARJAN DOLINAR Janezek * * * Miličnik JOŽE PRISTOV Vodja predstave Stanko Jošt — Šepetalka Sava Subotič — Tehnični^ vodja Franjo Cesar — Razsvetljava Bogo Les — Odrski mojster Franc Klobučar — Frizerska dela Vera Srakar — Krojaška dela pod vodstvom Jožeta Gobca in Amalije Palir — Slikarska dela Ivan Dečman Dušan Jovanovič se je rodil 1939. leta v Beogradu in je, po lastni izjavi, nacionalno neopredeljen. Študiral je germanistiko in režijo in se uveljavil kot izredno nadarjen, inovatorski dramatik, novelist, kritik, esejist, romanopisec in filmski scenarist, kot režiserja pa ga je celjsko občinstvo že spoznalo (Veberova Ugrabitev in pa Strindbergova Gospodična Julija). 1962. leta je napisal igro PREDSTAVE NE BO, kmalu zatem pa NORCE, 1963, ki naj bi bili objavljeni v reviji Perspektiva, a je bila številka zaplenjena. Igra je bila tudi na programu Odra 57, a ni bila uprizorjena. Kasneje je bila objavljena v Problemih, izdana pa tudi v knjižici pri mariborski založbi Obzorja skupaj z njegovo tretjo igro ZNAMKE, NAKAR ŠE EMILIJA, ki je bila z velikim uspehom uprizorjena na Malem odru SNG Ljubljana, igral pa jo je tudi beograjski Atelje 212. Pri Obzorjih je prav tako izšel roman Don Juan na psu ali zdrav duh v zdravem telesu, v zadnji številki revije Sodobnost pa je bila objavljena njegova četrta igra IGRAJTE TUMOR V GLAVI IN ONESNAŽENJE ZRAKA. Trenutno se pripravlja na režijo Spomenika Bojana Štiha v gledališču Glej. CE BI . . . Z igro NORCI, ki je bila napisana ISS.1!. leta, je Dušan Jova-novic na radikalen način utemeljil prav tisto dramaturgijo, za katero Jože Javoršek (v Prazni mizi) ob evropskih primerih zatrjuje: je v tem. da je ni. Dramaturgija NORCEV obrača na glavo ustaljeno shemo gledališča sporočila in se utemeljuje s teorijo igre. Začenja se pri magičnem če bi . . . igral-ca, ki ga določajo »dane okoliščine« in fantazija. Ta .n1Kll?i^ni ?e bi . . . avtorju omogoča, da v NORCIH strne problemsko jedro v sklop teorija-praksa neposredne aktualnosti. Omogoča mu, da sooča ideološke resnice v njihovi do-koncm, eshatološki redakciji z najbolj neposredno danostjo potrošniške družbe. ;-------------J ~ ivuiniciiin, groiesKnin, aosuranin, tragičnih poetičnih in paradoksalnih stikov, soočenj in kon-fliktov, dejstev in najstev zdaj in tu. Dinamično jedro NORCEV so razmerja med ideologijami, ki se kot nasilne, aktivistične revolucije, tik pred svojo dokončno uresničitvijo, spo-padajo s sedanjimi socialnimi, biološkimi, fiziološkimi prak-sami človeških eksistenc. Revolucija, ki jo sprožijo norci, je v takem okviru kot politični program gotovo brezpredmetna. Ponovno hoče spolitizirati svet, ki se je medtem do vratu pogreznil v potrošništvo. lostjo« postaviti pred sodišče 94 odstotkov občanov, obtoženih raznovrstnih korupcij, ki jih je povzročilo nenasitno peha-nje za višjim standardom. Revolucija Norcev se giblje toliko časa na nivoju fantastičnega, dokler se ne infiltrira v našo zavest m postane dejstvo, mimo katerega ne moremo več, dokler se kot gledalci aktivno ne udeležimo gibanja Norcev !” sprejmemo .dogajanje na odru. ki je norišnica zmedenih ideologij, ki jih vodijo norci. Mobilizacija študentov nam ta vstop bistveno olajša, ko vidimo, kako pet, na videz cisto zdravih fantov, nenadoma ponori, česar malo prej ni mogel razumeti gospodar, ki je sedaj z njimi vred potegnjen v igro revolucionarnega akcionizma. Študentje se udeležijo prave revolucije, ki s heroji na barikadah, krvjo in streljanjem očitno dokazuje, da gre zares. Po drugi strani pa se sleherna komanda, sleherna informacija spreminja v igro, ki je docela brezobvezna, poljubna, nenevarna in se izživlja predvsem sama v sebi. Norci so predstavljeni kot team, športno moštvo, ki zajema vse, kar prinašajo posebne okoliščine revolucije: njeno obsedno stanje, ideološki bes. ekskluzivnost, disciplino solidarnosti, anarhijo netolerance, militantnost — in obenem vse, kar združuje športna igra, ki se igra zaradi športa, kjer je važno sodelovati, ne pa tudi zmagati in kjer ni več mogoče postavljati vprašanja, kdo ima prav in kdo ne. V tem trenutku si revolucija zabije avtogol. »Naj levičar bo lepotička« definira brivnico kot gledališko garderobo za igralce revolucije, kjer se ta oplaja nad samo seboj, obožuje samo sebe in uvaja lasten stil, medtem ko je uresničenje njenega programa zgolj kostumografija zunanjih videzov, funkcija tega stila in nikakor ne resnice. Zgodovine ni več, je samo še moderno. Bistvo revolucije Norcev je estetski red, stil. Pripadnost moštvu določa edinole kostum. Naslednji song se končuje z refrenom Ec mec bec, vse je samo hec. Vse je igra. Študentje se skozi igro preigrajo v resničnost odločitve. Igra postaja sredstvo, način, kako spreminjati stvarnost s pomočjo vloge vojaka, ki igra znotraj te igre. In narobe: igra je svobodno poigravanje s svetom, ki ga ustvarjajo pravila igre, se pravi s podobo sveta, ki ni resnični svet. V tem trenutku revolucija izgublja dimenzije prave revolucije in ohranja samo še nekaj pristnih detajlov, trupla ali žrtve tistih, ki so mislili, .d^ gre zares, Songi besedilo najprej ideologizirajo, radikalizirajo akcijo Norcev, nato jo teatralizirajo in razkrivajo njegovo nepristnost, gledališkost. Ce je tekst usmerjen v akcijo so songi njegova protiakcija, so tekstovna kontraievolucija gledališke iluzije. Tekst nenehoma trošijo, ga izčrpavajo, nič ne ostane prikrito. V drugem delu imajo podobno funkcijo govori, ki hočejo iztrošeni sve6 ponovno zideologizirati, še bolj noro, še bolj radikalno. Igor Lampret je z letošnjim letom pogodbeno vezan na naše gledališče kot dramaturg asistent. Rodil se je 1946. leta v Ljubljani. Po filozofski fakulteti se je vpisal na oddelek za dramaturgijo na AGRFTV, kjer obiskuje zadnji letnik. Leta 1970 je prejel študentovsko Prešernovo nagrado za seminarsko delo o dramatiku Jeanu Genetu. Je dramaturg Eksperimentalnega gledališča Glej v Ljubljani, pred prihodom k nam pa je bil eno sezono član dramaturškega kolegija Drame SNG v Mariboru. Z njim smo se srečali že lani, ko je sodeloval pri uprizoritvi Buchnerjevega dela Leonce in Lena. Asistenco je prevzel kot študijsko obveznost. Z Igorjem Lampretom je celjsko gledališče pridobilo gledališko nadarjenega in z bogato erudicijo opremljenega sodelavca. mizmu se vrstijo zagotovila o tem, kakšen bo novi človek, v novem svetu, z novimi zvezdami in novimi sonci. Orwel-lovske, šigaljovske obljube vihrajo iz zvočnikov kot Tinetova teta na metli, s panama klobukom in pipo . . . Jovanovičevi NORCI se svobodno in brez obžalovanja gibljejo v ozračju idejno in estetsko razdedinjene sedanjosti. So radikalen prelom z dramaturgijo znanega in priznanega. Tradicije ne zanikajo in je nočejo izničiti, do nje se obnašajo izrazito prijazno in s humorjem. Razstavljajo jo kot čisti nadrealistični predmet: kot žebelj, zabit v spodnjo stran likalnika — z besedami: ta roka bo kovala svet. Jovanovičevi NORCI so brez zahrbtnosti pisani na hrbet sedanjim igralcem, sedanjemu gledališču, sedanji publiki. Vztrajajo sredi dogodkov z isto mero informiranosti, kritičnega odmika in tenkočutnosti, kot družbenokritična dramatika Cankarja ah Kozaka, samo da si izbirajo drugačno in novo obliko sporočanja svojega angažmaja, ter podajajo ekstatično, prevratniško dogajanje v izrazito komedijski fakturi. Iz ideološkega realizma slovenske in evropske polpreteklosti je Jovanovič v NORCIH preko nadrealnosti našel pot v magični realizem, ki gledalca noče več poučevati, mu dajati shujševalnih ali kozmetičnih receptov, spreminjati in odreševati sveta, ker ve, da ga kot gledališče ne more — lahko pa ga zabava in osvobaja z vsemi sredstvi gledališke fantazije. IGOR LAMPRET pravi naslov za denarne zadeve ljubljanska banka podružnica Celje Fanatizem norcev, ki hoče svet spremeniti za vsako ceno, zdrava pamet, ki svet in revolucijo prilagaja svoji podobi, študentje, ki ga hočejo razumeti tako, da ga pomagajo »spreminjati« — vsi so nori in vsi imajo prav. Vsi so enako upravičeni in vsi enako oropani dokončnih, absolutnih resnic. Nobena cd njih ni prava, ker s smrtjo in zgodovino ni mogoče dokazati ničesar več. Tudi podnaslov NORCEV: zgodovinska igra — noče ničesar dokazovati. Konec revolucije je tudi konec igre. Temu koncu je posvečeno tretje dejanje: veselica ob zmagi kontrarevolucije. Od mrtvih si je vsakdo izbarantal svoj kos. Groteskno prekupčevanje za mrtvo dušo Mirka in poetična pieta, ko Duks objokuje Tineta, sta dve veliki metafori nepomembnosti smrti v svetu norcev. Revolucija norcev je požrla svoje otroke, revolucija-mati, revolucija-odreševalka, revolucija-logoped, rcvolucija-psihiater je zbrala dovolj gradiva za svoje legende in tolmačenja, ostaja samo še maček, glavobol na poti do iztreznitve, ki se seveda spet dogaja v svetu, ki ga z vso prizadevnostjo ureja kontrarevolucija, v brezumnem opti- ZAVAROVALNICA SAVA Poslovna enota CELJE Zavaruje ob najugodnejših pogojih vaše imetje in premoženje. BOŽO SPRAJC ABSOLVENT AGRFTV IVO BAN SLUŠATELJ AGRFTV KAREL BRIŠNIK ABSOLVENT AGRFTV Gledališki list SLG Celje. Sezona l97'l-72, št. 2. Predstavnik upravnik Bojan Stih. Urednik Janez Žmavc. Grafična oprema lista in premierskega plakata Tomaž Kržišnik. Naklada lOCO izvodov. Cena 2 dinarja. Tisk CETIS grafično podjetje Celje.