407 • let. 61, 2/2024 407 • let. 61, 2/2024 UDK Maruša PUŠNIK, Breda LUTHAR, Dejan JONTES* SPOMINSKI NARATIVI IN BITKE ZA OPREDELITEV SOCIALIZMA: JUGOSLOVANSKA OSEMDESETA** Povzetek. V članku na podlagi predpostavke o družbenosti individualne- ga spominjanja proučujemo spomine dveh generacij na 80. leta: generacije, ki je bila takrat v srednjih letih, in generacije, ki je bila takrat v obdobju različnih faz prehoda v odraslost. To obdobje zadnjih desetih let jugoslo- vanskega socializma predstavlja čas več divergentnih kriz na različnih družbenih poljih, po drugi strani pa čas simbolne revolucije na polju kul- turnih oblik in praks (v obliki t. i. alternativne kulture). Raziskovanje smo usmerili na dve širši raziskovalni vprašanji: a) na vprašanje konstituiranja spominske hegemonije pri opredelitvi časa in b) na vprašanje generacijskih razlik v spominskih narativih na ta čas. Zanima nas, kako se v indivi- dualnem spominjanju na osemdeseta, torej na čas začetka konca sociali- stičnega projekta, artikulirajo različni elementi hegemonične »opredelitve časa« in v kakšnem morebitnem protislovnem razmerju so ti elementi (na primer nostalgija nasproti hegemonično revizionistični interpretaciji). Ključni pojmi: spominski narativi, socialistična osemdeseta, generacija, hegemonični spomini, disrupcije v spominjanju. UVOD: SPOMIN KOT BOJNO POLJE SEDANJOSTI Vsak individualni spomin na neko historično obdobje je uokvirjen z dis- kurzi, ki so v obtoku v tem historičnem obdobju. Halbwachsovo klasično delo o družbenosti spomina (1950) je ključno vplivalo na to, da so se kasneje številni ČLANKI / ARTICLES * Dr. Maruša Pušnik, redna profesorica, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slo- venija, e-pošta: marusa.pusnik@fdv.uni-lj.si; Dr. Breda Luthar, redna profesorica, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija; Dr. Dejan Jontes, izredni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni članek. Članek je nastal v okviru ARRS financiranja raziskovalnega projekta Oblikovanje novega kul- turnega polja v Sloveniji v 1980-ih (J6-2576) in programske skupine Družbena pogodba v 21. stoletju (P6-0400). DOI: 10.51936/tip.61.2.407 408 TEORIJA IN PRAKSA • Maruša PUŠNIK, Breda LUTHAR, Dejan JONTES 408 TEORIJA IN PRAKSA avtorji v obravnavi spomina usmerili k vprašanju ideoloških okvirjev spominja- nja. Obravnavo t. i. objektivnih struktur spominjanja zato v proučevanju spomi- na nadomesti analiza vsakokratne kulturne konstrukcije strukture spominjanja. Ko A. Fiedler (2012, 3379) analizira javne komemoracije, ugotavlja, da v kome- moriranju običajno prevladujejo specifične spominske naracije, ki so normativ- no zavezujoče in vsem očitne, tako da je zanj zgodovina v resnici »bojno polje se- danjosti«. Foucault v tem kontekstu ugotavlja, da so spomini ljudi vedno v tesni povezanosti z mehanizmi moči v družbi: »Spomin je zelo pomemben faktor boja – če nekdo nadzoruje spomin ljudi, nadzoruje tudi dinamiko spomina. Nad- zoruje torej tudi njihove izkušnje, njihovo vednost o prejšnjih bojih« (1977, 22). Podobno B. Pabjan (2018) o politiki spomina govori kot o klasičnem fenomenu »vednost-oblast«, pri čemer vedno prihaja do pritiska institucionalizirane moči na kolektivni spomin. Spomin torej v tem članku razumemo kot produkt hege- moničnega konsenza v neki družbi – to pomeni, da predpostavljamo, da prihaja v vsaki družbi do vnosa ali »izvoza« različnih diskurzivnih interpretacij, ki kro- žijo v konkretnem obdobju, situaciji ali dogajanju v individualno spominjanje. V članku na podlagi teh predpostavk o družbenosti spomina, ki na različne načine artikulira hegemonične diskurze sedanjosti, proučujemo spomine dveh generacij na 80. leta – generacije, ki je bila v osemdesetih v srednjih letih, in ge- neracije, ki je bila takrat v obdobju različnih faz prehoda v odraslost. Gre za ob- dobje zadnjih desetih let jugoslovanskega socializma in na koncu za čas propada socialističnega projekta. Historične konjunkture tega časa nikakor ne definirajo predvsem na prvi pogled očitne spremembe, kot so na primer personalne menja- ve v okviru politične elite ali »sprememba režima« – čeprav te seveda učinkujejo. Naj na tem mestu pojem historične konjunkture in konjunkturalne analize le na kratko definiramo s pomočjo Gilberta (2019, 6) kot »analizo konvergentnih in divergentnih tendenc, ki oblikujejo totalnost razmerja moči znotraj danega družbenega polja v določenem času«. V nasprotju s t. i. epohalnimi diagnozami, kjer se vsak konkretni trenutek razlaga kot tipični primer širšega procesa, katere- ga dimenzije in dinamika so že dobro znane (na primer posledica globalizacije, neoliberalizma, tranzicije itd.), konjunkturna analiza zahteva, da smo pozorni na raznovrstnost determinacij, ki so v igri v določenem trenutku. 1 Pri prouče- vanju neke strukture je torej potrebno razločevati organska (relativno stalna) gi- banja od gibanj, ki bi jih lahko imenovali »konjunkturna« in ki se pojavljajo kot prilož nostna, neposredna, skorajda naključna (Gramsci 1974, 174). 2 Individualno spominjanje, ki pa je vedno tudi družbeno, obravnavamo torej na ozadju predpostavke, da je konjunkturo jugoslovanske družbe v osemdesetih označevala kriza, ko so se protislovja kondenzirala. Ta kondenzacija je vedno trenutek potencialne spremembe, toda kako se bo kriza razrešila, nikakor ni 1 Glej v L. Althusser, Matheron F, Corpet O, eds. »The Underground Current of the Materialism of the Encounter«. V: Philosophy of the Encounter: Later Writings, 1978–87, 1982/2006, Verso, 163–207. 2 A. Gramsci, Zbrana dela. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1974. 409 • let. 61, 2/2024 • Spominski narativi in bitke za opredelitev socializma: jugoslovanska osemdeseta 409 • let. 61, 2/2024 vnaprej (strukturno) določeno. To posebej velja za obdobje osemdesetih. Osem- deseta leta, ki jih A. Podvršič (2022) imenuje izgubljeno desetletje jugoslovanske- ga samoupravljanja, so torej po eni strani čas intersekcije več divergentnih kriz v več družbenih poljih (ekonomskem, političnem, mednarodno političnem itd.) in reartikulacije kriz v etnonacionalizmu, po drugi pa čas simbolne revolucije na polju kulturnih oblik in praks (v obliki t. i. alternativne kulture), nove druž- boslovne in humanistične kritike in vzpona novih emancipatoričnih družbenih gibanj, pri čemer se skozi kritiko ohranja utopični moment socialističnega pro- jekta. 3 Cilj članka je torej ugotoviti, s kakšnimi spominskimi narativi imamo oprav- ka pri dveh generacijah naših intervjuvancev in kako se morda v individualnem spominjanju različne protislovne narativizacije borijo za prevlado. Zanima nas torej, kako se v individualnem spominjanju na osemdeseta, torej na čas začet- ka konca socialističnega projekta, artikulirajo različni elementi hegemonične »opredelitve časa« in v kakšnem morebitnem protislovnem razmerju so ti ele- menti (na primer nostalgija nasproti hegemonično revizionistični interpretaciji). O opredelitvi historične konjunkture osemdesetih let jugoslovanskega socializ- ma torej lahko razmišljamo kot o prostoru politično-kulturnih bojev za »opre- delitev časa«, kjer se oblikuje pripoved o tem času, ki usmerja politično soglasje (na primer končna uresničitev stoletnega hrepenenja po etnični državi). Hkrati pa izhajamo iz predpostavke, da v družbi vedno hkrati ob hegemonični interpre- taciji obstajajo tudi »averzivni« spomini oz. protispomini (gl. Fiedler 2021), ki jih najdemo v tistih osebnih pripovedih, ki odstopajo od hegemoničnih »definicij časa«, tako da prihaja do ambivalentne disrupcije oz. trka različnih interpretacij istega časa (Freeden 2013). DVE SMERI ANALIZE: TEKMOVANJE SPOMINSKIh NARATIVOV IN GENERACIJSKOST SPOMINA Raziskovanje smo usmerili na dve širši raziskovalni vprašanji: a) na vpraša- nje konstituiranja spominske hegemonije pri opredelitvi časa in b) na vprašanje generacijskih razlik v spominskih narativih na ta čas. Prvič, zanima nas, kako se hegemonični spomin in elementi večvrstnih dominantnih diskurzov in ideolo- ški spominski boji pri interpretaciji časovnega obdobja prenašajo ali izvažajo v osebne spominske narative naših intervjuvancev, kako se spopadajo s proti- ali »averzivnimi« spomini in kako različni spominski narativi lahko pripeljejo do motenj spominskega konsenza kot posledica tekmujočih dominantnih spomin- skih narativov. Pri drugem naboru vprašanj, ki so bolj eksplorativna od zgornjih, nas zanima morebitna generacijska specifičnost narativnih spominskih shem. Ali morda pri starejši generaciji, ki je v tem času že v srednjih letih, pride do t. i. 3 Več o novih družbenih gibanjih v osemdesetih, o socialistični politični ekonomiji in o krizi, ki je pripeljala do zloma, glej tudi v Mastnak (1992), Woodward (1995), Jović (2009), deVilla (2017), Rendla (2018), Drenovec (2020), Hočevar (2020), Podvršič (2022). 410 TEORIJA IN PRAKSA • Maruša PUŠNIK, Breda LUTHAR, Dejan JONTES 410 TEORIJA IN PRAKSA »neprilagojenega habitusa« (Bourdieu 2002, 34), ko je pričakovana prihodnost zaradi družbenih sprememb postavljena na laž? To je tedaj, ko so zaradi spre- menjenih »pravil igre« oz. zaradi izničenja prej veljavne družbene pogodbe (na primer glede varnosti in socialistične solidarnosti) človekove dispozicije, ki so se oblikovale v socializmu, slabo prilagojene objektivnim možnostim ali v kapita- lizmu celo negativno sankcionirane. Pri drugem vprašanju torej izhajamo iz predpostavke o potencialni vlogi ge- neracije kot analitične kategorije v analizi družbene transformacije. Kot koncept naj bi »družbena« generacija (glej Mannheim [1928]1952) omogočila umestitev zasebnih izkustev, življenjskih dogodkov in spominov v širši historični družbe- ni okvir. 4 Omogočila naj bi povezavo mikro- in makropogleda, torej osebnega izkustva, distinktivnega samozavedanja na eni strani z opredeljevanjem do ce- lotnega historičnega okolja na drugi. Vendar se generacije bolj kot na podlagi historične umestitve oblikujejo skozi diskurze razlike, ki na različne načine mo- bilizirajo posameznike (gl. Aboim in Vasconcelos 2014; Purhonen 2016). Gene- racije so torej tudi diskurzivne formacije. Ob nedvomnem pomenu strukturne lokacije bi tako lahko dejali, da generacija obstaja ne le kot sociološka entiteta, temveč obstaja le, če so mobilizirani diskurzi o »našem času« in če so ti na raz- polago za samoidentifikacijo. Obstaja torej sociološka realnost generacije, tako kot sociološka realnost razreda, toda diskurzivna konstitucija generacije poteka prek poudarjanja historičnega ozadja, pri čemer mora biti specifično obdobje in- terpretirano kot historično relevantno in določeni nabor skupin definiran kot v prehodni fazi od mladosti k odraslosti. Družbena generacija tako ni demografski koncept, kot implicira pojem kohorte v statističnih kategorizacijah in v velikem delu empiričnega raziskovanja, t. i. generacionalizma, temveč je ključnega pome- na skupno izkustvo in komunikativna/diskurzivna konstrukcija generacije (glej, recimo, konstrukte, kot so generacija šestdesetih, punk generacija ali komercial- ne konstrukcije, kot so zaporedne generacije x, z, y itd. v promocijskih diskur- zih). h EGEMONIČNI SPOMINI: REVIZIJA IN NOSTALGIJA Pri prvem raziskovalnem vprašanju se naslanjamo predvsem na hegemonič- nost spominjanja. S predpostavko, da gre pri vsakem spominjanju za neke vrste dialog med sedanjostjo in preteklostjo, pri odgovarjanju na raziskovalna vpraša- nja izhajamo iz Olickovega (1999, 381) dialoškega pristopa k spominu, ki predvi- deva, da komemorativne podobe preteklosti reflektirajo oboje, tako pretekle kot 4 Karl Mannheim ([1928]1952) je dominantna figura v moderni sociološki obravnavi koncepta ge- neracije, tako da se na njegov kanonični tekst referirajo vse sodobne obravnave generacije, tudi tiste, ki so kritične do t. i. »generacionalizma« v pojasnjevanju družbenih sprememb. Glavni cilj Mannheimovega koncepta družbene (ne genealoške ali biološke) generacije je odgovor na vprašanje, ali je s pomočjo generacijske paradigme mogoče razložiti vzroke in posledice neke (travmatične) spremembe in dialog z razredno analizo družbenih sprememb. Pojasnjevalno vlogo družbene generacije moramo seveda vedno razumeti v intersekciji z drugimi strukturirajočimi principi v družbi (na primer razred, spol, etničnost …), pa tudi glede na učinek časa in starosti. 411 • let. 61, 2/2024 • Spominski narativi in bitke za opredelitev socializma: jugoslovanska osemdeseta 411 • let. 61, 2/2024 sedanje okoliščine, hkrati pa so vse oblike spominjanja tudi produkti prejšnjih komemorativnih podob, saj ima vsak spomin svoj razvoj skozi zgodovino (prim. Olick 2007; Olick in Levy 1997). 5 V našem raziskovanju tako izhajamo iz pred- postavke, da so perspektive sedanjosti in sedanji hegemonični diskurzi vsebova- ni v spominskih naracijah. 6 V družbi obstaja vrsta aparatusov (struktur vednosti in institucionalnih ter administrativnih mehanizmov, od političnih in izobra- ževalnih do medijskih), ki vplivajo na vsebino in prenos človeškega spomina: »Vzpostavljenih je bilo veliko aparatusov, ki ovirajo pretok tega ljudskega spomi- na […] Verjamem, da je to eden od načinov reprogramiranja ljudskega spomina, ki je obstajal, vendar se ni mogel izraziti« (Foucault 1977, 22). Spomini se lahko spremenijo zaradi okoliščin v sedanjosti; spomin tako pove več o sedanjosti kot o preteklosti. Za Noraja (1989, 8) je spomin tudi v stalnem procesu evolucije, odprt je za dialektiko spominjanja in pozabljanja, ranljiv za manipulacijo in pri- svajanje; je večno sedanji pojav, vez, ki nas veže na večno sedanjost in si prilagodi le tista dejstva, ki mu ustrezajo. 7 Dekonstruirati razvoj spomina v času zatorej pomeni dekonstruirati hegemonične in opozicijske oziroma averzivne spomine v specifičnem družbenopolitičnem kontekstu. Vpliv hegemoničnih diskurzov o socializmu in posebej o njegovem zadnjem desetletju ter interpretacija osemdesetih v osebnih spominih se danes v Sloveniji in tudi drugih postjugoslovanskih družbah kažeta vsaj na dveh ravneh: v revi- zionističnih diskurzih na eni in spominih izgube na drugi strani. Buden (2014) opaža rast podobnih revizionističnih diskurzov v vseh postjugoslovanskih dr- žavah in jih opredeljuje kot produkte tranzitoloških ideologij. Njihov ključni motiv in učinek je legitimacija korporativnega kapitalizma in nacionalističnih projektov, zanje pa je značilen radikalni prelom med komunistično preteklostjo in brezčasno sedanjostjo liberalne demokracije (Buden 2017, 349). V vseh vzhod- noevropskih, t. i. postsocialističnih državah so procesi zgodovinskega revizi- onizma namreč tesno povezani z vzponom etnonacionalizma in hkrati polno uveljavitvijo neoliberalizma na periferiji. Tileagă (2012) za zgodovinski revizio- nizem pravi, da redefinira komunizem kot Drugega, tujega nacionalni identiteti in nacionalnemu interesu. Slovenija se v tem pogledu ne razlikuje veliko od drugih postsocialističnih držav, saj so bile v vseh teh državah nacionalizirane in politično instrumentalizi- rane tudi strukture kolektivnih spominov. A. Sierp (2014, 148) meni, da so spre- membe v domači politiki zaradi preobrazb političnega sistema in spremembe v mednarodnem okolju predvsem posledica nastanka Evropske unije in dogod- kov ob koncu hladne vojne. Ta kontekst ima pomemben vpliv na javne politike 5 Foucault (1982, 183–84) opozarja, da moramo pri vsakem spominjanju nujno proučevati, kako je vednost o preteklosti izbrana v sedanjosti in kakšni sedanji interesi ležijo za to verzijo preteklosti. 6 Zemon Davis in Starn ugotavljata, da je »spomin posameznika v vsaki dani situaciji večplasten in da so njegove številne oblike umeščene v kraj in čas z vidika sedanjosti«. Ali, kot nazorno pravita, »spomin ima zgodovino ali, natančneje, zgodovine« (1989, 2). 7 Esbenshade (1995, 86–88) v tem kontekstu govori o režimu spomina-resnice, zanj pozabljanje ni negacija spomina – je le »spominjanje drugače« (1995, 87). 412 TEORIJA IN PRAKSA • Maruša PUŠNIK, Breda LUTHAR, Dejan JONTES 412 TEORIJA IN PRAKSA uradnega spomina, kjer so hegemonični diskurzi utemeljeni na ustvarjanju bi- narne opozicije med totalitarno socialistično državo in demokratično, osvobaja- jočo Evropo. Buden (2014, 44) to orientalistično binarno dvojnost in orientaliza- cijo lastne »komunistične« preteklosti v postjugoslovanskih državah opredeljuje kot brisanje lastne preteklosti, pri čemer so akterji socialistične demokratične revolucije in emancipatorne preteklosti obravnavani kot diktatorski barbari. Za- radi vseprisotnosti hegemoničnega zgodovinskega revizionizma se spomini na socialistično revolucijo v Sloveniji postopoma brišejo iz prostora javnega spo- minjanja ali pa je ta revolucija in Jugoslavija v celoti orientalizirana kot osrednja »simbolna točka nenehnega sklicevanja na stanje pred polno uresničitvijo ‘naro- da’« (Luthar 2020). Po drugi strani pa imamo v slovenskem javnem prostoru opravka še s pro- tirevizionistično interpretacijo, ki se realizira skozi retorično obliko nostalgije (prim. Petrović 2007; Velikonja 2009). Keightley in Pickering (2012, 117) pravita, da se nostalgija oblikuje prek treh sestavnih elementov: izgube, pomanjkanja in hrepenenja. Hrepenenje predstavlja usmeritev v preteklost s perspektive sedanjo- sti, pomanjkanje je usmerjeno na sedanjost in neko odsotnost, manko v tej seda- njosti. Nostalgično spominjanje je torej tudi odgovor na nestabilno, negotovo in tvegano sedanjost. Kot pravi Petrović (2007, 270), lahko to nostalgijo po Svetlani Boym opišemo kot refleksivno nostalgijo, ki ni restavratorska ali kolektivistična, temveč individualna. V našem konkretnem primeru ne pomeni lojalnosti socia- listični ideji in ne izraža želje po ponovni vzpostavitvi izgubljene večnacionalne države, temveč je predvsem čustveni izraz nezmožnosti identificiranja z novona- stalimi etnično definiranimi postsocialističnimi entitetami. Lahko bi rekli, da je nostalgični diskurz po eni strani odgovor na agresivne revizionistične diskurze in njihove politične sponzorje, hkrati pa je izraz individualistične depolitizacije, nemoči in komodifikacije. To, kar z zadržkom poimenujemo »nostalgični dis- kurzi«, nikakor ne pomeni v prvi vrsti vračanja v preteklost, temveč predvsem artikulira nemočno pasivno utopično upanje na boljšo družbo od sedanje. Nostalgija je najbolj vseprisoten in tudi najbolj problematičen pojem, ki po- jasnjuje fragmentarno prisotnost občutkov in spominov izgube, zato ga tu upo- rabljamo z zadržkom v pomanjkanju boljšega in zaradi njegove uveljavljenosti. T. Petrović (2024, 13–17) na primer v svojem zadnjem delu o »posmrtnem življe- nju« JLA v arhivih in spominih bivših vojakov na služenje vojske v sedemdese- tih in osemdesetih namesto pojma nostalgija predlaga pojem »življenje potem« (angl. afterlife). Ta poetski pojem si sposodi pri literarni kritiki W. Benjamina, ki govori o »Nachleben« objektov, artefaktov in praks. Metafora je danes postala osrednji element kulturnozgodovinske analize, ki se ukvarja z vprašanjem kul- turnega spomina. Zgodovina je razumljena kot povezanost med »življenjem« na primer socializma in »življenjem potem« socializma, kjer v kulturnem spomi- nu preteklost stalno učinkuje na sedanjost, kot »vrnitev potlačenega«. Po mne- nju T. Petrović je nostalgija pasiven, paralizirajoč in neproduktiven občutek, ki pacifizira in depolitizira odnos nostalgičnega s preteklostjo, medtem ko nas 413 • let. 61, 2/2024 • Spominski narativi in bitke za opredelitev socializma: jugoslovanska osemdeseta 413 • let. 61, 2/2024 konceptualizacija spominjanja kot »življenja potem« na primer socializma ali alternativnih gibanj osemdesetih spodbudi k razmišljanju o oblikah, v katerih se pripoveduje zgodovino Jugoslavije in jugoslovanskega socializma, k destabi- lizaciji uradnega spomina in k problematizaciji spominov, ujetih v prisilni jopič etnicizirane esencialistične zgodovinske logike. O METODI Osebne spomine na 80. leta v Sloveniji smo zbirali prek 95 polstruktuiranih poglobljenih intervjujev z dvema različnima generacijama, ki so trajali od ure do dve uri. 8 Vsak spraševalec je opravil dva intervjuja z osebama iz dveh različnih starostnih skupin – z eno osebo, ki je bila rojena med letoma 1960 in 1970 (in je bila v 80. letih najstnik/najstnica), in z eno osebo, ki je bila rojena pred letom 1950 (in je bila torej v 80. že v srednjih letih). V raziskavi smo se namenoma osredinili na dve generaciji in izhajali iz predpostavke, da obstaja sicer sociološka realnost generacije, hkrati pa imajo diskurzivne prakse samotematizacije in te- matizacije časa ključno vlogo v konstituiranju generacijske strukture občutenja. Na ta način se generacije kot kolektivitete prepoznajo in umestijo v historični proces (gl. Corsten 1999). Na tej podlagi bi lahko rekli, da predstavljata dve gene- raciji v analizi dva »kulturna kroga«, ne kot konkretne skupine, ki bi se oblikova- la v neposrednem stiku, temveč kot nosilcev specifične generacijske semantike s podobnimi kriteriji za interpretiranje tematik (gl. Corsten 1999, 262). Z mlajšo generacijo, torej generacijo v prehodni dobi iz mladosti v odraslost, smo opravili 48 intervjujev ter 47 intervjujev s starejšo generacijo, skupno s 60 ženskami in 35 moškimi, in to v nenaključnem in geografsko razpršenem vzor- cu intervjuvancev tako iz ruralnega kot urbanega okolja. Po naboru vseh inter- vjujev smo identificirali ponavljajoče se vzorce v empiričnih podatkih, zato smo opravili podrobno branje, odprto kodiranje in tematsko analizo transkriptov in- tervjujev. S prakso evociranja spominov oziroma nabiranja oralnih zgodovin kot kvalitativne raziskovalne terenske metode smo tako želeli predvsem rekonstrui- rati tista pretekla obdobja, ki dandanes predstavljajo trk med osebnimi živetimi spomini in hegemoničnimi spomini slovenske družbe s predpostavko o gene- racijskih distinkcijah v spominski narativizaciji (gl. tudi Kansteiner 2002). Ker naše raziskovalno vprašanje zadeva predvsem razmerje med javnim in osebnim spominom, vstop javne revizije v osebni spominski narativ ter generacijskost spomina, tu puščamo ob strani morebitne pomembne razlike v spominjanju med respondenti, ki bi lahko izhajale iz razrednega položaja, izobrazbe, politične opredelitve nasploh ali celo družinske zgodovine. 8 Zahvaljujemo se vsem 45 študentkam in študentom, ki so nam v letu 2021/22 v okviru pred- metov Mediji in kolektivni spomin in Zgodovina medijev pod našim nadzorom in inštrukcijami pomagali zbrati in transkribirati gradivo za analizo spominskih narativnih shem. V pripravljenih smernicah za po- globljene intervjuje smo pripravili tematske smernice in natančna navodila za pogovor. Pogovor je bil tematsko razdeljen v več sklopov, in sicer vsakdanje življenje in osebno doživljanje le-tega ter kultura in popularna kultura tistega časa, vključno z oblačilno kulturo ter novimi tehnologijami in mediji. Vsi odgo- vori so anonimizirani. 414 TEORIJA IN PRAKSA • Maruša PUŠNIK, Breda LUTHAR, Dejan JONTES 414 TEORIJA IN PRAKSA SPOMINJANJE NA ČAS »DOBREGA ŽIVLJENJA«: SOCIALISTIČNA GENERACIJA IN MORALNA EKONOMIJA IZGUBE Spomini starejše generacije sistematično presegajo spomine na osemdeseta in se bolj splošno nanašajo na »čase socializma«, ne glede na usmerjevalna vpraša- nja in navodila spraševalcev. Starejša generacija je bila v osemdesetih odrasla, naj- mlajši med njimi so bili stari med 30 in 40 let, tako da večina poroča o gradnji hiš, ustvarjanju družin, družinskih potovanjih, predvsem dostopnih počitnicah na Jadranu, takratnem občutku socialne varnosti, spominih na več medosebne- ga druženja in na medčloveško pomoč. Velik del njihovih spominov opredeljuje moment nostalgičnosti, torej hrepenenje po izgubljeni preteklosti in osredotočanje spominjanja na kolektivni duh solidarnosti in spontane nenačrtovane in nepre- računljive družabnosti. Spominjanje mlajše generacije je po drugi strani izrazito individualizirano in osredotočeno na njihove kulturne prakse samotematizacije. Nostalgija starejše generacije pri spominjanju na osemdeseta izvira iz razmer in občutenja sedanjosti: osrednje diskurzivne figure spominjanja starejše generacije kažejo na hrepenenja po minuli utopični preteklosti in s tem seveda, če rečemo s K. Niemeyer (2014), tudi po želeni sedanjosti in prihodnosti. Tisto, kar je že preteklo, namreč lahko samo rekonstruiramo, ponovno prikažemo ali ohranimo z nekim umetnim dejanjem, z mimesisom, kot bi rekel Ricoeur (v Flood 2009), s spominja- njem na morebiti utopično preteklost, ki je projicirana v sedanjost in prihodnost. Življenje je bilo dobro, živeli smo v mogoče malo večji slogi, z malo več medsebojne empatije. Otroci so bili kar se da poslušni, čeprav se do večera skoraj nismo videli, ker so večino časa preživeli po nogometnih igriščih in predvsem pred blokom. Sledili smo velikemu vodji, in to je bilo vredno vse časti, zato smo ga poslušali. No, da ne bom delovala predrzna, res nam je bilo lepo. Podjetja so dala veliko na svoje delavce, imeli smo redne sistematske preglede, ponudili so nam delavska stanovanja, na morje smo hodili dopustovati v njihove, kupljene sobe. (Kira, 1948, Maribor) Do konca smo zgradili hišo. Bilo je sorazmerno vse normalno, druženja je bilo veliko, moja generacija obsega tam nekje 10 do 20 ljudi. Dogajanje je bilo ves čas dinamično, tako da ni bilo nobenega dolgčasa. Ni bilo stresnih situacij, kot jih doživljamo zdaj. Življenje je bilo sorazmerno lagodno. Službe smo imeli vsi, ni bil noben problem. /…/ Smo se imeli fajn, zelo dobro. (Pavle, 1940, Dolenji Boštanj) Nostalgija se v intervjujih nanaša predvsem na razpad varnosti in solidar- nosti, tako na institucionalnem kot na individualnem nivoju, ter poudarjanje relativnega blagostanja in enakosti v socializmu. Predstavlja tudi implicitno re- ferenco na revizionistične narative o pomanjkanju in ekonomski neučinkovito- sti socializma. Pogoste diskurzivne formulacije in besedne zveze, ki se artikuli- rajo skozi spominjanje naših starejših intervjuvancev in ki implicirajo njihovo 415 • let. 61, 2/2024 • Spominski narativi in bitke za opredelitev socializma: jugoslovanska osemdeseta 415 • let. 61, 2/2024 interpretacijo preteklosti, so na primer: »nič nam ni manjkalo«, »življenje je bilo sorazmerno lagodno«, »na morje smo hodili«, »podjetja so veliko dala na svoje delavce«, »službe in stanovanja smo imeli vsi«, »vsi smo bili enaki«, »življenje je bilo dobro«, »lepo nam je bilo«. Hkrati se to implicitno referiranje na revizioni- stične diskurze v odgovorih intervjuvancev nanaša na občutek nepravičnosti in razočaranja nad neuresničenimi obljubami emancipacije in dobrega življenja, ki naj bi ju prinesla samostojna država in polna vključenost etnične države kot pe- rifernega akterja v svetovnem kapitalizmu. Besedne zveze in diskurzivne formu- lacije intervjuvancev eksplicitno opredeljujejo osemdeseta leta kot »boljše čase«, kar je ena izmed najpogostejših besednih zvez, ki se ponavlja skozi intervjuje. Poleg tega pa se v zvezi s tovrstno nostalgično projekcijo v preteklost ponavljajo še naslednje diskurzivne formulacije: »ni bilo korupcije«, »ni bilo toliko stresa«, »ljudje so bili manj pokvarjeni«, »bili smo bolj sproščeni«, »ni bilo toliko razlik med ljudmi«, »vsi smo enako imeli«, »Tito je bil naš veliki vodja«, »Tito nam je omogočil dobro življenje«, »Titu smo vsi sledili«. Drugič, za to generacijo je prevladujoče značilna tematizacija izgube sponta- ne družabnosti in avtentične medosebne solidarnosti, domnevno značilne za čas pred popolno medijsko kolonizacijo medsebojnih stikov. Omenjajo predvsem prednosti sveta brez terorja stalne dosegljivosti zaradi mobilnega/pametnega te- lefona in prednosti neposrednega komuniciranja in stacionarnega telefona kot orodja dogovarjanja, ki naj bi omogočil predvidljivost in zavezo medsebojnih dogovorov in več medsebojnih stikov v živo ter počasnejše in manj stresno življe- nje nasploh. To nostalgično spominjanje brezčasnosti vsakdana, mirnega ter ne- motečega stanja medosebnosti in spontane ter avtentične sociabilnosti in skrbi za drugega je tudi jezikovno artikulirano in konstruirano v besednih zvezah, ki se ponavljajo skozi intervjuje, kot na primer »bila je večja empatija«, »živeli smo v slogi«, »veliko smo se družili v živo«, »otroci so se družili po vsej vasi/na dvo- rišču pred bloki«, »veliko več smo se pogovarjali«. Te diskurzivne formulacije, ki se vrtijo okoli obžalovanja izgube spontanosti in avtentične družabnosti, so izjave s stališča današnjega nemirnega medijskega vsakdana. Pomenijo utopično projekcijo v preteklost, ki izhaja iz umeščenosti pogleda v sedanjost in ki v pre- teklosti iznajdeva spontanost, avtentičnost, mirnost in varnost bivanja. Huyssen je že pred leti (2003) ugotavljal, da imamo opravka s pravim spominskim bu- mom, ki se izraža v obliki nostalgije po svetu, ko je bilo še mogoče živeti zunaj medijev. Ta obsesija s spominom na svet pred digitalizacijo, torej tehnonostalgi- ja, je odziv na družbo pospeševanja in na izjemno hitrost tehničnih sprememb, ki vse bolj strukturirajo naše vsakdanje prakse in družbenost. Ja, specifično je to, da v bistvu nič nam ni manjkalo. Lahko smo šli tut na dopust in z eno povprečno delavsko plačo, če sta mož in žena delala, lahko si šolal otroke. … Vsi smo približno enako imeli. Ni bilo teh razlik, da eni lahk kr na hitro pridejo do denarja, eni ne. Ker nekdo, ki je imel preveč denarja, je moral tut dokazat izvor tega denarja. Ni blo tut korupcije sploh. Kamorkoli 416 TEORIJA IN PRAKSA • Maruša PUŠNIK, Breda LUTHAR, Dejan JONTES 416 TEORIJA IN PRAKSA da si šel, ni bilo tok kriminala, ljudje so bili bolj sproščeni, velik so se družli, ni bilo mobitelov. V moji mladosti ni blo mobitelov, sploh ni blo mobitelov! In smo se ful družl vrstniki med sabo, ni blo tega: o, grem pogledat na insta, a je kej novga, o, a mi je kdo pisu … tega sploh ni blo, ker smo imeli sam stacionarne telefone in domofon. … Tko smo se slišal po telefonu in smo rekl takrat pa takrat, tam pa tam. In smo se dobil in smo se skos samo pogovarjal. Al smo plesal al smo se sam pogovarjal. (France, 1949, Ljubljana) Spominjanje na podlagi teh dveh »izgub« – izgube varnosti in solidarnosti na institucionalnem nivoju (delavske pravice, zagotovljena delovna mesta, ena- kost, relativno blagostanje, egalitarizem) ter izgube solidarnosti na individual- nem nivoju (več druženja in medsebojnih stikov, spontanosti, zaupanja) – izhaja iz trenutnega nelagodja, torej iz razmerij in občutenja sedanjosti. Teh spominov ne smemo razumeti le kot objektivnega spominjanja, ki izhaja iz realno obstoje- čih razmerij. Pri intervjuvancih gre pri diskurzivnih praksah nostalgije v spo- minjanju tako hkrati za posredno tematizacijo dejanske izgube in prikrajšanosti (torej dejanske posledice propada socialne države) kot tudi za moralne predsta- ve o lastnih pravicah in dobrem življenju, ki jih kapitalizem v stalni tranziciji in etnonacionalistična mitološka obljuba »lastne« etnično utemeljene države in ideja podjetniške subjektivitete niso izpolnili. Moralna ekonomija (glej E. P. Thomp- son 1971) namreč zadeva konsenzualno razumevanje, kakšna je pravična delitev resursev v neki družbi, kjer so moralne predpostavke prav toliko kot dejanska de- privacija in neenakosti lahko vir resentimenta in morda kolektivnega delovanja. SPOMINJANJE NA INDIVIDUALNI PROJEKT SAMOURESNIČITVE Spomini generacije, rojene po letu 1960, ki je bila v osemdesetih na preho- du iz otroštva v odraslost, predstavljajo averzivne spomine, torej nasprotujoče si spomine spominskim narativom starejše generacije. Skupna značilnost spomin- ske narativne sheme celotne mlajše generacije je, da se osemdesetih spominjajo kot lepih let njihovega poznega otroštva, najstništva in mladosti, domnevnega uporništva in kot časa, ko so v njihova življenja z velikim korakom vstopile me- dijske tehnologije in popularna kultura ter pri nekaterih alternativna kultura osemdesetih, predvsem prek glasbe in alternativnih imidžev. Različnosti genera- cijskih subjektov torej ne smemo razumeti v smislu notranjega mentalnega sveta, temveč kot družbeno kulturno obliko, ki izhaja iz praks, ki jih okvirja simbolno in materialno – tudi tehnološko okolje. Njihova zgodba o osemdesetih je zgodba o času individualnega samouresničevanja prek glasbe, upora, obleke in starejših kot generaliziranega »drugega«, saj starost vedno lahko služi tudi kot označeva- lec družbene diferenciacije. Ker je generacija v prvi vrsti proizvod diskurzov raz- like, ki na različne načine mobilizirajo posameznike prek proizvodnje kategorij in poimenovanj, diskurzivno konstruiranje  “generacije osemdesetih” omogoča, kot bi dejal Lowenthal (1997), ne le da spoznajo preteklost, ampak da jo tudi vi- dijo in čutijo prek tega, kako jo konstruirajo. 417 • let. 61, 2/2024 • Spominski narativi in bitke za opredelitev socializma: jugoslovanska osemdeseta 417 • let. 61, 2/2024 Po eni strani so torej spomini mlajše generacije rezultat, prvič, življenjske- ga poteka – njihove biološke in družbene starosti v tem času, nekje v zgodnji do pozni adolescenci in dvajsetih letih, časa osrednjega pomena glasbe, obleke in popularne kulture pri projektu samouresničevanja in samoestetizacije. Delo na sebstvu kot individualnem projektu je morda najbolj izrazita značilnost teh spominov. Drugič, spomini so rezultat dejanskega vzpona projektov alternativ- ne opozicije in simbolne revolucije v kulturnih praksah, predvsem v glasbenem novem valu pa tudi novih glasbenih tehnologijah (od walkmana do vzpona vi- deospotov), novih materialno-tehnoloških praksah poslušanja glasbe (slušal- ke in individualizacija, delanje individualnih playlist prek snemanja glasbe na avdiokasete). Hkrati so izraz povečanja odstotka študirajočih, pomembne vlo- ge kulturnega kapitala v razrednih distinkcijah in tako tudi rezultat družbenih sprememb in generacijsko specifičnega izkustva in generacijske subjektivitete, ki se oblikujejo v intersekciji z drugimi družbenimi razlikami (od razredne do spolne). Te izrazito avtobiografske spomine, ki se osredotočajo na projekt najstniške in postnajstniške samoaktualizacije, moramo razumeti po eni strani kot rezultat ekonomske in družbene transformacije in rezultat intersekcije več divergentnih kriz v različnih družbenih poljih v osemdesetih, obenem pa tudi kot individu- alizirani rezultat zgodovinjenja, torej kot individualno mobilizacijo diskurzov o »našem času«, ki so na razpolago za samoidentifikacijo. So torej tako rezultat historičnega konteksta kot tudi rezultati kulturno konstruiranega označevanja, ki identificirajo dano generacijo, v kateri so se določene pripovedi in oznake al- ternativnih osemdesetih diskurzivno mobilizirale na račun drugih poimenovanj in ozgodbenj. Vse to se kaže v retorični komponenti spominjanja intervjuvan- cev, saj večina intervjuvancev uporablja iste ali podobne besedne zveze, ki ta- ko konstruirajo njihovo občutenje osemdesetih kot na primer: »bili smo večji uporniki kot mladina danes«, »bili smo punkerji«, »začeli smo se upirati«, »bili smo družbeno aktivni«, »veliko smo žurali«, »cele dneve smo poslušali glasbo«, »bili smo bolj odgovorni kot mladina danes«, »hodili smo v diskoteke«, »imeli smo alternativne prostore«, »delili smo se na punkerje in šminkerje«. Te izrazito avtobiografske spomine, ki se osredinijo na projekt najstniške in postnajstniške samoaktualizacije, moramo razumeti ne le kot rezultat ekonomske in družbe- ne transformacije in rezultat časa intersekcije več divergentnih kriz v različnih družbenih poljih v osemdesetih, temveč tudi kot individualizirani rezultat zgo- dovinjenja, torej kot individualno mobilizacijo diskurzov o »našem času«, ki so na razpolago za samoidentifikacijo. O, hudiča. Najpomembnejše je bilo meni takrat, ne zdaj, da sem se začel učiti kitaro in sem potem igral v bendu. To je bilo meni najvažnejše. Sigurno smo bili večji uporniki. Bili smo prvi, ki smo se začeli ukvarjat s punkom. Pred tem so bili v glavnem bolj sistem rokerjev, hipijev, posthipijev. Mi pa smo se začeli upirati. Malenkost bolj intenzivno in mogoče malo bolj agresivno, ne 418 TEORIJA IN PRAKSA • Maruša PUŠNIK, Breda LUTHAR, Dejan JONTES 418 TEORIJA IN PRAKSA kot fizična sila, ampak bolj v smislu parol. To so bile takrat pomembne stvari za osamosvojitev Slovenije. To je moje mnenje. Glede na to, da smo iz Novega mesta, so vsaj v naši subkulturi, kar se tiče punka, takrat je bilo to meni edino pomembno, torej moje druženje, šola me ni zanimala … (Miloš, 1965, Novo mesto) Bila sem dijakinja. Kaj sem počela? Počela sem marsikaj, takrat je bilo »ful« moderno in fajn, če si bil družbeno aktiven. Jaz sem se grebla, kjer sem se lahko, in sem bila predsednica mladinske skupnosti v krajevni skupnosti, potem sem presedlala na občino in bila tam za KMKS, torej konferenca mladih krajevnih skupnosti, in to sem tudi fajn izkoriščala zato, da sem »ga lahko včasih mal požurala«, ker moji starši potem nikoli niso vedeli, ali sem na sestanku ali nisem. Šlo je eno z drugim, lahko sem bila najstnica in super se mi je zdelo, da imam hkrati neko odgovornost. Hodili smo okoli, žurali in tudi kaj dobrega naredili. (Tjaša, 1967, Ljubljana) Prevladujoč del spominov mlajše generacije je povezan s popularnokulturni- mi praksami, predvsem z glasbo ter z novimi tehnologijami poslušanja glasbe. Glasba je sicer konvencionalno katalizator za spominjanje določenih dogodkov, ljudi, emocij in ima pomemben položaj v študijah spomina (glej Bolin 2017, 109) ter je osrednjega pomena za formacijo generacijskega izkustva. Starostne skupi- ne praviloma predstavljajo kulturne skupine, ki tvorijo nišne trge za kulturno produkcijo. V glasbenem smislu je ločevanje starostnih skupin dandanes bolj zabrisano kot v preteklih desetletjih in je še manjše, če ga analiziramo v inter- sekciji z drugimi družbenimi razlikami. Toda v osemdesetih je bil glasbeni okus in način potrošnje glasbe najbolj starostno diferencirana kulturna praksa, ki je tipično zastopala generacijske razlike in je bila ključna za oblikovanje »genera- cijskega Drugega«. Če razumemo nostalgijo kot retoriko izgube (ob pomanjka- nju in hrepenenju), tu nimamo opravka z izgubo avtentične družbenosti kot pri analogni nostalgiji starejše generacije, temveč bolj s tehnonostalgijo kot izgubo otroštva in mladosti. Veliko stvari se mi je zgodilo v osemdesetih. Končal sem osnovno in srednjo šolo, bil sem v vojski, delal sem in igral v punk bendu. Večinoma sem poslušal takrat Radio Študent, kjer je bila pretežno tuja glasba. Oblačil sem se večinoma v punk stilu. Potem ko je pa punk prišel, je bilo pa varčno, pa vse raztrgano glih prav za takrat. Edino mogoče kakšni čevlji, pa usnjene jakne so bili malo dražje. Imeli so tudi ene vrste šminkerjev, ki so večinoma vse obleke prinesli iz Italije, kot razne firme, na primer Lacoste. Ja, absolutno sta name vplivala punk in hardcore. Imel sem razne kariraste hlače, pa kamoflažni material, pa na majčke smo sami risali stvari, neki smo tudi šivali sami. Jaz sem praktično hodil v vse diskoteke tukaj v Ljubljani. Nekaj je bilo alternativnih klubov, tam v Šiški, Študent je bil, Kersnikova je bil tud 419 • let. 61, 2/2024 • Spominski narativi in bitke za opredelitev socializma: jugoslovanska osemdeseta 419 • let. 61, 2/2024 tak alternativni prostor. Imel sem pa kolege »šminkerje«, ki pa so hodili v tiste diske, kjer ni bila alternativna glasba, tam je bil Turist, Super Lee … (Blaž, 1966, Ljubljana) Potem je pa prišel walkman na kasete. To mi je prijateljica Renata prinesla iz Nemčije, in potem sem jaz to poslušal, to je bilo čisto nobel takrat. Jaz sem začel kar z Beatlesi, sosed mi je posnel tri kasete Beatlesov, posnel mi je tudi Dire Straits, šele kasneje sem začel poslušati Twisted Sister. Domače v bistvu niti nisem poslušal, razen Agropop in kakšni Pankrti. (Rudi, 1968, Vrhnika) Generacijske razlike moramo razumeti kot en vidik, skozi katerega lahko po- jasnjujemo družbene spremembe v osemdesetih in življenjska faza (mladost v osemdesetih) in z njo povezan družbeni položaj v polju moči lahko predstavljata en vidik družbene diferenciacije. Toda nobena družbena generacija ni enotna kultur- na skupina, tako da moramo generacijsko paradigmo postaviti ob bok vprašanju razrednih in drugih razlik, ki prečijo družbene generacije. Naš vpogled v te no- tranje generacijske konflikte je v tej analizi omejen, vendar se kaže skozi kulturne distinkcije, prek katerih se artikulirajo druge družbene razlike (razredne razlike, razlike med mladimi iz urbanega oz. ruralnega okolja, spolne razlike, miljejske kulturne razlike, kot so razlike med alternativci/punkerji in šminkerji). Te stilistič- ne in kulturno razredne razlike se kažejo v vrsti kulturnih oblik in praks, ki imajo konstitutivno vlogo v samokonstituciji: med spomini na urbani punk in novi val poznih 70. in 80. let na eni strani in komercialni pop na drugi strani, v spominih na urbano punk modo in podrobnosti novovalovske samostilizacije ter na ruralno/ delavski milje s t. i. frizuro »Bundesliga« ter temu pripadajočimi oblačilnimi kodi. Intervjuji govorijo o jasnih distinkcijah znotraj starostne skupine glede oblačilnih stilov, glasbenih registrov, geografsko ločenih prostorov zbiranja, zabave in druže- nja. Te distinkcije niso le kulturni odraz razlik, temveč se tudi konstituirajo sko- zi medsebojno etiketiranje in kolektivno shematiziranje ter oblikovanja relativno kulturno ločenih »mi-skupnosti« in struktur občutenja. Nostalgija je torej genera- cijsko specifična, pri čemer kolektivna nostalgija starejše generacije izraža pobeg iz sedanjosti v utopično preteklost (avtentična družbenost brez medijev, varnost, kolektivna solidarnost, socialna pravičnost), nostalgija mlajše generacije pa je iz- raziteje avtobiografska in individualistična. Glasba (njen simbolni in tehnološko/ materialni vidik) in z njo povezani imidži so tu torej tako ključen del kolektivnega spomina te generacije in so hkrati del osebnega spomina in izkustva mladosti. REVIZIONISTIČNI SPOMINI: TOPIČNA REDUKCIJA IN POJAV SPOMINOV O DIKTATURI Spominjanje dveh skupin ima torej različne značilnosti (moralna ekonomija izgube vs. samoaktualizacija »izbrane« generacije socializma v krizi), vendar je v obeh skupinah intervjuvancev na delu tretja vrsta spominjanja, ki jo zazna- muje politični historični revizionizem v individualnem spominjanju. Ta je v 420 TEORIJA IN PRAKSA • Maruša PUŠNIK, Breda LUTHAR, Dejan JONTES 420 TEORIJA IN PRAKSA nereflektirani protislovni napetosti s spomini izgube in svobode individualnega samouresničevanja. Hegemonična spominska shema, ki je skupna obema gene- racijama, je tako preslikava historičnega revizionizma, ki je sicer značilen za jav- ni diskurz o socializmu od devetdesetih let dalje (prim. Pogačar 2020; Pušnik in Luthar 2020). Politični revizionistični diskurz je koloniziral tudi vse ostale diskurze o preteklosti, od šolskega, znanstvenega do medijskega. 9 Historični re- vizionizem je poskus radikalne reinterpretacije preteklosti skupnega bivanja v socialistični Jugoslaviji in 2. svetovne vojne (na primer predvsem odnosa med antifašizmom in kolaboracijo), ki je bila dominantni označevalec jugoslovan- ske ideje. Pogačar (2020, 133) ugotavlja, da prihaja do interpretativne praznine skupne socialistične preteklosti v Jugoslaviji zaradi transformacij politično-ide- oloških in družbeno-kulturnih sistemov in zaradi transformacij medijsko-ko- munikacijskih tehnologij. Ta interpretativna praznina nastaja predvsem zara- di »mnemoničnih medijskih dogodkov«, ki napajajo zgodovinsko in politično imaginacijo in je močno zaznamovana s topično redukcijo in stvarnimi napa- kami – antifašizem je pomanjkljivo definiran kot komunistična revolucija, po- vojno obdobje je označeno kot obdobje permanentne vojne in ne več kot obdobje modernizacije in emancipacije, kolaboracija je redefinirana kot funkcionalna in esencialna za preživetje nacije (Pogačar 2020, 141). Polje interpretacije preteklo- sti se tako ne polni le z reinterpretacijami, ampak se tudi interpretativno prazni. Interpretativno praznino tako v sodobni slovenski državi trenutno zapolnjuje- jo močni revizionistični diskurzi, ki poskušajo reinterpretirati in demonizirati skupno jugoslovansko preteklost, socializem, 2. svetovno vojno in antifašizem. Interpretativno praznjenje in polnjenje spominjanja z reinterpretacijami je razvidno v številnih naših intervjujih: čeprav intervjuvancev sicer nismo eks- plicitno spraševali o revizionizmu oz. po politični opredelitvi, temveč po oseb- nih spominih, smo v njihovem spominjanju vedno znova naleteli na topike in interpretativne praznine, ki posredno kažejo na hegemonično revizionistično govorico, ki iz javnih diskurzov vstopa v individualne spomine. Tako pri sta- rejši kot pri srednji generaciji je opaziti izrazito ambivalentnost in protislovnost spominjanja, saj v istem intervjuju na eni strani spominjanje označuje nostalgič- na retorika o »dobrem življenju« v socialistični Jugoslaviji ali o osebni kreativni svobodi, na drugi strani pa ugotavljajo, da so »svobodno zaživeli« šele v samo- stojni Sloveniji. To je tudi en ključnih tropov revizionistične govorice, v okviru katere moramo razumeti tudi diskurzivne formulacije, ki jih uporablja večina naših intervjuvancev: »v Jugoslaviji je bilo hudo«, »Tito, veliki diktator«, »to so bili časi diktature in enoumja«, »v komunizmu je bilo hudo«, »v socializmu smo imeli samo eno vrsto stvari«, »bili smo zaslepljeni«, »v Jugoslaviji je bilo pomanj- kanje«. Intervjuvanci torej na eni strani nostalgično opisujejo socialno varnost, 9 Revizionizem je institucionaliziran, materializiran in povsoden: Luthar (2020) v tem oziru govori o spomenikih, Širok (2020) na primer o muzejih, ki upravljajo s to novo spominsko politiko v Sloveniji, Pušnik (2020) pa o digitalnih arhivih (na primer YouTube). 421 • let. 61, 2/2024 • Spominski narativi in bitke za opredelitev socializma: jugoslovanska osemdeseta 421 • let. 61, 2/2024 pravičnost, medsebojno skrb in enakopravnost, v relativnem, čeprav skromnem blagostanju, na drugi strani pa se skozi spomine kot rdeča nit vlečejo protislovne tematizacije o »težki komunistični preteklosti v Jugoslaviji«, kjer sta vladala vse- splošno pomanjkanje in nesvoboda. Ti tropi so revizijski koncepti, ki so v individualne spominske narative pre- stopili iz metaokvirjev, ki jih postavlja hegemonični historični revizionizem v družbi, ki ima svoje politične sponzorje. 10 Dominantna revizionistična govorica tako ne le reducira in prazni preteklo socialistično realnost na eno dimenzijo značilnosti – diktatura/pomanjkanje/nesvoboda –, ampak ponuja tudi vnaprej pripravljene topike in matrike, kako se spominjati tega dela preteklosti. Razpoke v spominski shemi, ko se v istem intervjuju intervjuvanci sočasno spominjajo so- cializma in Jugoslavije hkrati pozitivno in negativno, niso toliko rezultat njiho- vih lastnih izkušenj s preteklimi časi kot politične instrumentalizacije spomina. Hegemonična revizionistična govorica namreč veje že iz besed intervjuvancev, ko govorijo o spremenjenih potekih njihovega življenja zaradi padca socializma. Ta dominantna napol medijsko-politična govorica skozi trope osebne konver- zije in nenadnega spregleda resnice, kot na primer »odprlo mi je meje v glavi in prišla sem do spoznanja, da lahko ljudje brez socializma živijo bolje« (Iva, 1967, Ljubljana), se tako izvaža v individualne specifične spominske narativne sheme intervjuvancev, pri čemer pride do preoblikovanja doživljanja preteklosti v skla- du z dominantnim revizionističnim metaokvirjem. Bili smo presrečni, da smo se osamosvojili. Jaz in moj mož sva odprla šampanjec in nazdravljala tako da se ne zna povedat. Bila sva presrečna. V Jugoslaviji so bile res službe »zasigurne«, drugač je bilo pa hudo. Bilo je par-ne par. Moj mož je veliko potoval in na parno številko je lahko šel na ne parno pa ni smel nikamor, je moral biti doma – bila je naftna kriza. (Mija, 1937, Celje) Tako kot danes nekateri verjamejo v Boga, tako smo mi verjeli v Tita. Iskreno ne vem, če moram k temu še kaj dodati. Sledili smo njegovim navodilom, se podrejali njegovemu vodenju, spoštovali njega, posnemali frizure Jovanke, no, jaz ne (smeh), moja mama pa. (Jagoda, 1966, Maribor) Vesela sem bila, da so šli komunisti pod mizo. Bili smo potem bolj svobodni. V komunizmu ti ni bilo nič hudega, če se v komuniste nisi vtikal. Če si se pa v njih vtaknil, si bil že proti državi. (Jožica, 1941, Ljubljana) Pri pojasnjevanju te ambivalentnosti spominjanja, pri čemer lahko celo v isti spominski shemi zasledimo, da so spomini Jugoslaviji hkrati naklonjeni in v isti sapi revizionistično kritični in pri tem uporabljajo trope političnega revizioniz- ma, nam lahko pomaga pojem afektivne zgodovine (Petrović 2016). T. Petrović 10 Več o interesu in argumentativni logiki revizionizma in t. i. »spravi« v B. Godeša (2019). 422 TEORIJA IN PRAKSA • Maruša PUŠNIK, Breda LUTHAR, Dejan JONTES 422 TEORIJA IN PRAKSA (2016) se zavzema za nujnost diverzifikacije zgod(b)ovin Jugoslavije in upošte- vanje takratnega ter sedanjega afektivnega izkustvenega polja, predvsem pa tudi sedanjih hegemoničnih zgodovinskih narativov. Pogosto se tako intervjuvanci iz izhodišča izobilja potrošnega blaga, ki ga omogočata prosti trg in globalna eko- nomija, spominjajo pomanjkanja, kako »prej ni bilo na primer tudi cegla ne za delat hišo, tudi mesa ni bilo za dobit« (Justina, 1948, Novo mesto). Neoliberalna transformacija in ideologija izbire kot osrednji legitimacijski element svobodne- ga trga se tako legitimirata tudi v revizionizmu. Kapitalizem, ideologija izbire in ideologija samozadostne podjetniške subjektivitete ter revizionizem gredo tako z roko v roki. Življenje v socializmu je bilo socialistično. Se pravi, imel si tiste stvari, ki jih je režim uredil. Se pravi, eno vrsto kruha, eno vrsto mleka, eno vrsto salame. Pa eno vrsto sira. Čakal si v vrstah, da si včasih kaj dobil. Včasih nisi dobil. Si moral po vezah kakšno stvar dobit. Recimo premog, kakšno olje, kakšen plin. /…/ No, seveda me je zaznamoval padec socializma. Ker če bi živel v socializmu, ne bi imel svojega podjetja, tako ga pa sedaj imam. To je bistvena razlika. Se pravi, je to bila za mene kar koristna sprememba. Pa ne samo za mene, tudi še za koga drugega. Za veliko ljudi. Drugim pa to ni bilo všeč in jim še danes ni všeč, da se je to spremenilo. Zato, ker so mogoče prej bolj živeli kot zdaj. V smislu, da je sistem za njih skrbel, zdaj pa morajo sami skrbeti zase. (Robert, 1967, Kamnik) Ker osrednji revizionistični diskurzivni boj v slovenski družbi poteka okoli reinterpretacije antifašizma, kolaboracije in povojnih pobojev domobrancev, ni presenetljivo, da smo v spominih na osemdeseta in posebej na nova kulturna gi- banja v 80. letih naleteli tudi na interpretacijo tega obdobja skozi reinterpretacije partizanstva; pri tem se prevladujoča revizionistična interpretacija 2. svetovne vojne prenaša tudi v individualne spominske sheme intervjuvancev, govorico o »partizanih kriminalcih« in »NOB-ju kot komunistični zaslepitvi naroda«. Kirn (2021) meni, da je s historičnim revizionizmom prišlo še do druge, simbolne smrti Jugoslavije, ki sovpada z dominantnim branjem jugoslovanske, socialistič- ne in partizanske preteklosti. Tu gre za orientalizacijo ali brisanje te skupne pre- teklosti na ozadju spominskih bitk, da bi se vzpostavila nova politika preteklosti, ki bi bila v skladu z novo nacionalno in evropsko neoliberalno politiko. Pri istih intervjuvancih, ki so živeli v socializmu, si tako vseskozi v protislovju in napeto- sti stojita nasproti spominsko nostalgična in revizionistična spominska shema, torej pasivno in individualizirano opozicijska ter hegemonična. SKLEP Aprila 2009 je evropski parlament sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu ter v njej obsodil vse totalitarne režime v Evropi ter razglasil 23. avgust kot spominski dan za žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. S 423 • let. 61, 2/2024 • Spominski narativi in bitke za opredelitev socializma: jugoslovanska osemdeseta 423 • let. 61, 2/2024 tem je popolnoma izenačil državni socializem in nacizem oz. fašizem, tako da v lokalnem okolju ta resolucija podpira prizadevanja za simbolno rehabilitacijo kolaborantov v drugi svetovni vojni in vzpostavitev njihovih političnih nasle- dnikov kot moralnih zmagovalcev te vojne. Gre za le en primer, kjer politični interes, ki je v ozadju javnega revizionizma, ni omejen samo na lokalno politiko, omenjena resolucija pa je sestavni del revizionističnega diskurza, ki tako v kon- fliktu z drugimi spomini iz javne govorice vstopa v osebne spomine. Tovrstna politična instrumentalizacija spomina (prim. Corcoran 2002) je zelo očitna tudi v naših intervjujih, saj se v hegemoničnih bitkah različnih interpretacij pretek- losti v spomine intervjuvancev vpisuje dominantni političnorevizionistični dis- kurz, ki potiska določene elemente preteklosti v pozabo in velik del spominjanja središči okoli revizionističnih tropov. V tem oziru je revizionistično usmerjan spomin prav spomin pozabe, saj se sama pozaba socializma kot dominantna shema vpisuje v spomine intervjuvancev in s tem tudi v kolektivni spomin slo- venske družbe. Na drugi strani pa kot odgovor na močan revizionizem vznikajo nostalgični diskurzi, ki vključujejo nek občutek manka v sedanjosti in hrepene- nja po preteklosti »dobrega življenja«. Disrupcije v narativnih shemah spominja- nja osemdesetih let tako niso produkt zmedenosti naših intervjuvancev, pač pa preplet diskurzov, ki trenutno krožijo v slovenski družbi, in afektivne ter osebno izkustvene navezave naših intervjuvancev na ta del preteklosti. V intervjujih so očitne generacijske razlike v spominskih narativih, saj spo- mine starejše generacije na osemdeseta in socializem kroji kolektivna nostalgija, ki izraža pobeg iz nemirne, stresne, tvegane in kaotične sedanjosti v utopično preteklost, medtem ko je kolektivna nostalgija mlajše generacije izrazito avtobi- ografska. Dva različna generacijska spominska narativa tako izražata hegemo- nični nostalgični diskurz po »lepih, svobodnih časih osemdesetih«, a sta močno zaznamovana z generacijskimi izkušnjami in generacijsko kolektiviteto, ki tako riše konture obeh generacijsko pogojenih nostalgij oz. »življenju potem« socia- lizma – hrepenenje po varnosti in kolektiviteti oz. po individualni samoaktu- alizaciji. V okviru konstruktivistične paradigme, ki je v sociološki tematizaciji generacije pomemben korektiv esencializmu, je skupna historična situacija/loka- cija potencialno lahko vedno prevedena v neko obliko skupne subjektivnosti in delovanja, toda hkrati moramo poudariti, da generacije niso proizvedene le na podlagi njihove družbene lokacije, temveč tudi prek diskurza razlike. Spominja- nje in samoportretiranje generacije na odraščanje v osemdesetih se je tako obli- kovalo tudi post festum, saj v individualne spomine vstopajo kulturne konstruk- cije skupine, ki se oblikujejo na podlagi spomina in zgodovinjenja manjšine. Preteklost vedno prihaja s sedanjostjo, prek reprezentacije – spominjanje ta- ko zadeva individualno izrekanje o sedanjosti, ki skrči preteklost v aktualiza- cijo sedanjega stanja in v imaginiranje prihodnosti in sedanjosti. Intervjuvan- ci aktualizirajo preteklost in tako lahko povsem prostovoljno tudi prirejajo in falsificirajo spomine (prim. Flood 2009) na individualni ali kolektivni ravni. V članku izpostavljena ambivalentnost spominjanja intervjuvancev je tako manj 424 TEORIJA IN PRAKSA • Maruša PUŠNIK, Breda LUTHAR, Dejan JONTES 424 TEORIJA IN PRAKSA izraz preteklih izkušenj in bolj produkt osrednjih javnih diskurzov, ki povezu- jejo kolektivni spomin z osebnimi spomini in izkušnjami. Primer osemdesetih v Jugoslaviji/Sloveniji je posebej relevanten, ker je sestavni del boja za nacional- no mitologijo »nastanka samostojne države« in za status »ključnih akterjev«. Je del političnih bojev za interpretacijo tega obdobja kot boja za zasluge. Zgodba o osemdesetih je, rečeno z Lowenthalom (1997), res že »druga dežela«, ki temelji na odnosu med verodostojnostjo in politizacijo. Dominantne interpretacije po- stajajo nostalgične tehnologije in revizionistični aparati, ki omogočijo konstruk- cijo, rekonstrukcijo, cirkulacijo in potrošnjo spominskih repertoarjev. LITERATURA Aboim, Sofia, in Pedro Vasconcelos. 2014. “From political to social generations: A critical reappraisal of Mannheim’s classical approach.” European Journal of Social Theory 17 (2): 165–83. Bolin, Göran, in Eli Skogerbø. 2013. “Age, generation and the media.” Northern Lights 11 (1): 3–14. Bourdieu, Pierre. 2002. Praktični čut. Ljubljana: Studia Humanitatis. Buden, Boris. 2014. Cona prehoda: O koncu postkomunizma. Ljubljana: Krtina. Buden, Boris. 2017. “Afterword: And so They Historicized.” V Cultural Life of Capitalism in Yugoslavia: (Post)Socialism and Its Other, Danijela Lugarić, Dijana Jelača in Maša Kolan- ović, 345–50. London: Palgrave Macmillian. Corcoran, Farrel. 2002. “The Political Instrumentality of Cultural Memory: A Case Study of I r e l a n d . ” Javnost 9 (3): 49–63. Corsten, Michael. 1999. “The Time of Generations.” Time & Society 8 (2/3): 249–72. Drenovec, Franček. 2020. V skritem kraju kapitalizma: brskanje po marksizmu. Ljubljana: Z a l o ž b a c f . Esbenshade, Richard S. 1995. “Remembering to Forget: Memory, History, National Identity in Postwar East-Central Europe.” Representations 49 (Special Issue: Identifying Histories: Eastern Europe Before and After 1989): 72–96. Fiedler, Andke. 2021. “Defying Memory? Tracing the Power of Hegemonic Memory in Everyday Discourse Using the Example of National Socialism in Germany.” International Journal of Communication 15: 3379–96. Flood, Gavin. 2000. “Mimesis, narrative and subjectivity in the work of Girard and Ricoeur.” Cul- tural Values 4 (2): 205–15. Foucault, Michel. 1977. “Film and popular memory.” Edinburgh Magazine 2: 22. Foucault, Michel. 1982. The Archaeology of Knowledge (and the Discourse on Language). New York: Routledge. Foucault, Michel. 1988. Technologies of the Self: A Seminar with Michel Foucault. Amherst: University of Massachusetts Press. Freeden, Michael. 2013. “Stability, Order, and Disruption: Discourses of Balance and Conten- tion.” V The Political Theory of Political Thinking: The Anatomy of a Practice, Michael Freeden (ured.), 200–35. Oxford: Oxford University Press. Godeša, Bojan. 2019. “Slovenian Historiography in the Grip of Reconciliation.” Zeitgeschichte 46 (2): 205–24. Halbwachs, Maurice. 1950. The Collective Memory. New York: Harper-Colophon Books. 425 • let. 61, 2/2024 • Spominski narativi in bitke za opredelitev socializma: jugoslovanska osemdeseta 425 • let. 61, 2/2024 Hočevar, Marko. 2020. Kapitalistična država in kriza liberalne demokracije. Neobjavljena dok- torska dizertacija. https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=135333&lang=slv. Huyssen, Andreas. 2003. Present Pasts: urban Palimpsests and the Politics of Memory. Stan- ford: Stanford University Press. Jović, Dejan. 2009. Yugoslavia: A State That Withered Away. West Lafayette: Purdue University Press. Kansteiner, Wulf. 2002. “Finding Meaning in Memory: A Methodological Critique of Collective Memory Studies.” History & Theory 41 (2): 179–97. Keightley, Emily, in Michael Pickering. 2012. The Mnemonic Imagination: Remembering as Cre- ative Practice. Houndmills: Palgrave Macmillian. Kirn, Gal. 2021. “Dissonance of Yugoslav Partisan Past in the Recent Revisionist Methodologi- es.” V Researching Yugoslavia and its Aftermath: Societies and Political Orders in Transiti- on, Branislav Radeljić in Carlos González-Villa (ured.), 3–21. Cham: Springer. Lowenthal, David. 1997. “History and Memory.” The Public Historian 19 (2): 30–39. Luthar, Breda. 2021. “Popularna kultura in regresivni populizem.” Teorija in praksa 58 (2): 428– 46. Luthar, Oto. 2020. “Monuments, Mediatisation and Memory Politics: The Slovenian Post-Socia- list Memorial Landscape in Transit.” In The Media of Memory, Maruša Pušnik in Oto Luthar (ured.), 25–42. Paderborn: Brill, Ferdinand Schöningh. Mannheim, Karl. [1928] 1952. “The Problem of Generations.” V Essays in the Sociology of Knowledge, Paul Keckemeti in Karl Mannheim (ured.), 276–321. London: Routledge& K e e g a n P au l . Mastnak, Tomaž. 1992. Vzhodno od raja: civilna družba pod komunizmom in po njem. Ljub- ljana: Državna založba Slovenije. Niemeyer, Katharina. 2014. “Introduction: Media and Nostalgia.” V Media and Nostalgia: Year- ning for the Past, Present and Future, Katharina Niemeyer (ured.), 1–26. London: Palgrave Macmillan. Nora, Pierre. 1989. “Between Memory and History: Les Lieux de Memoire.” Representations 26 (Special Issue: Memory and Counter-Memory): 7–24. Olick, Jeffrey K. 1999. “Genre Memories and Memory Genres: A Dialogical Analysis of May 8 th , 1945 Commemorations in the Federal Republic of Germany.” American Sociological Review 64 (3): 381–402. Olick, Jeffrey K. 2005. In the House of the Hangman: The Agonies of German Defeat, 1943– 1949. Chicago: University of Chicago Press. Olick, Jeffrey K., and Levy, Daniel. 1997. “Collective Memory and Cultural Constraint: Holocaust Myth and Rationality in German Politics.” American Sociological Review 62 (6): 921–36. Pabjan, Barbara. 2018. “The power over collective memory.” V City and Power: Postmodern Ur- ban Spaces in Contemporary Poland, Katarzyna Kajdanek, Igor Pietraszewski, Jacek Pluta (ured.), 15–48. Berlin: Peter Lang. Petrović, Tanja. 2007. “The territory of the former Yugoslavia in “the mental maps” of former Yugoslavs: nostalgia for space.” Sprawy Narodowościowe, Seria Nowa 31: 263–73. Petrović, T anja. 2024. Utopia of the Uniform. Affective Afterlives of the Yugoslav People's Army. Durham/London: Duke University Press. Podvršič, Ana. 2022. Iz socializma v periferni kapitalizem. Neoliberalizacija Slovenije. Ljubljana: Založba *cf. 426 TEORIJA IN PRAKSA • Maruša PUŠNIK, Breda LUTHAR, Dejan JONTES 426 TEORIJA IN PRAKSA Pogačar, Martin. 2020. “Alterations of Memory: mediatising the Interpretative Void in Post- Yugoslav Slovenia.” V The Media of Memory, Maruša Pušnik in Oto Luthar (ured.), 133–56. Paderborn: Brill, Ferdinand Schöningh. Purhonen, Semi. 2016. “Zeitgeist, Identity and Politics: The Modern Meaning of the Concept of Generation.” V The Routledge International Handbook on Narrative and Life History, Ivor Goodson, Ari Antikainen, Pat Sikes, Molly Andrews (ured.), 167–78. New York: Routledge. Purhonen, Semi. 2016. “Generations on paper: Bourdieu and the critique of ‘generationalism’.” Social Science Information 55 (1): 94–114. Pušnik, Maruša, in Oto Luthar (ur). 2020. The Media of Memory. Paderborn: Brill, Ferdinand Schöningh. Pušnik, Maruša. 2020. “YouTube as an Amateur Historiographer and a Digital Archive: mediati- sed Testimonies of the Second World War.” V The Media of Memory, Maruša Pušnik in Oto Luthar (ured.), 157–77. Paderborn: Brill, Ferdinand Schöningh. Rendla, Marta. 2018. “Alternativna kulturna gibanja in “konglomerat FV” v osemdesetih letih v Sloveniji.” Prispevki za novejšo zgodovino 58 (2): 139–59. Sierp, Aline. 2014. “The end of the memory war? From a national to a European memory fra- mework.” V Constructing and Communicating Europe, Olga Gyarfasova in Karin Liebhart (ured.), 147–70. Münster: LIT Verlag. Širok, Kaja. 2020. “Remembering and Forgetting in Museum Narratives.” V The Media of Me- mory, Maruša Pušnik in Oto Luthar (ured.), 43–62. Paderborn: Brill, Ferdinand Schöningh. Thompson, Edward P. 1971. “The moral economy of the English crowd in the eighteenth centu- ry.” Past & Present 50 (1): 76–136. Tileagă, Cristian. 2012 “Communism in retrospect: the rhetoric of historical representation and writing the collective memory of recent past.” Memory studies 5 (4): 462–78. Velikonja, Mitja. 2009. “Lost in Transition: Nostalgia for Socialism in Post-socialist Countries.” East European Politics and Societies 23 (4): 535–51. Villa, Carlos Gonzales. 2017. Nova država za nov svetovni red. Mednarodni vidiki osamosvojitve Slovenije. Ljubljana: Založba cf. Woodward, L. Susan. 1995. Socialist unemployment: the political economy of Yugoslavia, 1945– 1990. Princeton: Princeton University Press. Zemon Davis, Natalie, and Starn, Randolph. 1989. “Introduction.” Representations 26 (Special Issue: Memory and Counter-Memory): 1–6. 427 • let. 61, 2/2024 • Spominski narativi in bitke za opredelitev socializma: jugoslovanska osemdeseta 427 • let. 61, 2/2024 MNEMONIC NARRATIVES AND STRUGGLES FOR Th E MEANING OF Th E SOCIALIST PAST: Th E YUGOSLAV 1980s Abstract. Commencing from the assumed sociality of individual remembering, the article examines the way in which two generations recall the 1980s: the gener- ation that was then middle-aged and the generation that was in different stages of adolescence. The final decade of Yugoslav socialism was a time of several different crises in various social fields on one hand and a time of a symbolic revolution in cultural forms and practices (the rise of alternative culture) on the other. The focus of the research is on two broad research questions: a) the constitution of hege- monic memory about the definition of that specific time; and b) the generational differences in mnemonic narratives concerning that period. We are interested in how various elements of the hegemonic “definition of time” are articulated in the individual remembering of the 1980s, i.e., the time that marked the beginning of the end of the socialist project. Further, we consider how these elements potentially contradict each other (e.g., nostalgic vs. hegemonic revisionist interpretation). Keywords: mnemonic narratives, socialist 1980s, generation, hegemonic memories, memory disruption.