Zelni koši. Letos je bilo sušno leto. Marsikaj, kar smo sejali ali sadili, ni storilo. Čas in trud, ki smo ga v tem imeli, smo tedaj izgubili. Oboje pa je vendar-le veliko, če izgubimo. Treba je po takem, da gledamo na to, ali bi kje ne bilo mogoče iz tega, kar nam ni storilo, še vendar-le kaj narediti. Iz velike večine moramo priznati, da se ne da ničesar storiti, ampak je vjresnici čas ia trud več ali manj izgubljeu. Žal nani je pri tem samo, da davkarija noč° za to ničesar vedeti, ampak tirja od nas davek, vse eno, ali smo kaj ali pa nismo ničesar pridelali. Za to pa že celo ne vpraša, ali smo avoje pridelke tudi v denar spravili. Davkariji ni na tem nič. v svojih listinah ima. da sino ji toliko in toliko na dolgu, torej plačajmo! Odkodi za to vzeti denarja, to ni za-njo, a tem bolj je za nas veliko vprašanje. V le-teh vrstab pač nimamo namena razodeti kmetovalcem nove poti, po kateri pridejo do denarja, da ga neso v davkarijo, uekaj pa jim vendar-le mislimo ustreči, če jim podamo neka ravnila, kako je mogoče vsaj gledč zelnih košev še storiti, da ne ostanemo v tem popolnem na suhem. Kakor znano. letoa zelje ui storilo. Suša ga je zadržala, pa tudi mrčesa je bilo na njem toliko, da ni moglo, ko bi bilo tudi hotelo, vzrasti. Vsled tega imamo tudi veliko košev na zelniku, glav pa le malo ali vsaj premalo, da bi iz njih še kakih grošev izkupili. V nekaj je mogoče se tu škode obvarovati. Izkušnja namreč uči, da taki koši niso samo za to. da jih človek poseče, se ve, da z nevoljo. Mogoče še je iz njih kaj storiti ter za se vsaj nekaj še dobiti koristi. Ako se s koševjem ravna dobro, to se pravi, ako ga znamo čez zimo ohraniti. ne bode ono brez vse koristi za nas. Kdor zasadi tako koševje na pravem lnestu ter gleda na to, da mu ne pozebe po zimi, dobode vzpomladi soiivje, da se le eudi. Opravilo je v tem to-le: Na zelniku se napravi graba — taka, kakoršnja komu. kaže, se ve, da se ravna v tem, kolikor da ima tega koševja. Po tem se vsade zeli, koševje, ena za drugo v to grabo, druga poleg druge. Na-nje se položijo deske. za tem pa listje ali druga nastelj, kar je ravno človek premore in nazadnje pokrije se vse s prstjo. Na obeh koncih grabe se pustč luknje in zapro se one še le, kedar se je bati liujih mrazov. GHave. ki jih vzpomladi dobode čiovek, so sicer majhne. toda one so fine in njih okus ni slabši, kakor je pri karfijolu. Ako se to vresniči, pridobili bi si v tem v resnici veliko. Mi nismo sicer porok, da je vse tako, kakor smo popisali, toda od veeih strani se nam b-vali ta način. po katerem se iz koševja dobode več koristi, kakor če ga damo koj h krati živini v hrano. Nam bode torej ljubo. če napravi kdo izmed naših bralcev ta poskns z letošnjim zelnim koševjem. Izguba ne bode pri poskusu velika, korist utegne pa biti velika, če se poskus obnese.