c~,i„k„„ct ?nni | 4i6
Poezija
CIRIL ZLOBEC
Dvom
i.
Kateri meč me je preklal na dvoje, ne da bi en sam vozel mi presekal? Le koder lahkih nog doslej sem tekal, zdaj vsak dan bolj in bolj počasne hoje
ne vem več k čemu radoveden romam. Celo ljubezen moja, toplokrila, se nadme zaskrbljeno je sklonila, ta prizadevna izganjalka dvoma.
Ah, ta moj dvom^Je že postal del mene?
Igriv udar galebove peruti
ob morsko peno, preden spet požene
se pod nebo! Vse moje misli, čuti zdaj skozenj krčijo si svojo pot. Vse dlje in dlje in stran od lahkih zmot.
Sodobnost 2001 I 417
Poezija
2.
Vse dlje in dlje in stran od lahkih zmot dvom iz teme v temo na pot mi sveti, ne zapeljuje me z lažmi, z obeti, ne zalezuje, spremlja me povsod.
V njem ali v meni, v kom, ko mu sledim, je več, ta hip, teme ali svetlobe? A zanesljivo vem, da z manj tesnobe kot sam s seboj doslej zdaj z njim živim.
Saj bolj kot dvomim, globlje vidim vase,
a včerajšnjega sebe se spominjam
vse manj in manj. Se tudi jaz spreminjam
na poti skozi svoje letne čase,
kot vse stvari, nekoč tako domačne?
Zdaj vsako jutro ugledam jih drugačne.
3.
Zdaj vsako jutro ugledam jih drugačne, stvari, ki ljubim jih, ki v skrbi zanje jih tihotapim v svoje krhke sanje. A v njih so večkrat le še bolj temačne.
Zdaj muka, zdaj užitek je izbira, ko sam stojim pred svojim ali - ali: Bom šel naprej, kjer drugi so obstali? Dvom me le opozarja, ne ovira.
Pove mi, kdaj sam sebe prehitevam, zamaknjen v svoj fatamorganski cilj, pove, kako bolestno samovšečna
je misel, ko navzven je ne odmevam, kot je v motnjavi svojih temnih sil celo ljubezen srečna in nesrečna.
Sodobnost 2001 I 418
Poezija
4.
Celo ljubezen, srečna in nesrečna, ta os življenja duše in telesa, je najbolj živa, ko jo dvom pretresa: Je ali ni vsak svoj trenutek - večna?
Ljubezen, neulovljiva rajska ptica, v minljivosti vsega nesmrtna duša, ko dvom kot Vrag, kot Bog jo preizkuša, in res je Vrag in Bog, Laž in Resnica.
Kam najina ljubezen dvoedina po tiho zdaj, po prstih, je odšla, se skrila, potajila se v temi?
Kot mrtvi plamen daljnega spomina le še globoko v naju kdaj vzplamti. Bi dvom me rad, slabiča, zbil na tla?
5.
Bi dvom me rad, slabiča, zbil na tla? Od kod zdaj ta nenadni kdo bo koga? Kot da zdaj dvom ni več samo ostroga za moje lene misli. Do srca
se mi je že priplazil. Hoče vanj? V to najino ljubezen dvoedino poglabljat ali lajšat bolečino, razganjat moro ali rajskost sanj?
A dvom je navsezadnje vendar dvom. Morda sva si pa le preveč domača, že kar prijateljska, le redko sprta,
zanj vrata vame zmerom so odprta, ne gledam, kdaj odhaja, kdaj se vrača. Ob njem zdaj vse manj tesen je moj dom.
Sodobnost 2001 I 419
Poezij a
6.
Ob njem zdaj vse manj tesen je moj dom. Razklan na dvoje, ne le eno, dvojno življenje diham, divje in spokojno, ujet v to past med nebom in peklom.
Vse, kar dogaja se, se tu zgodi, vsa groza in vsi čudeži življenja, vse, kar je živega, se tu začenja in tu konča, utihne, oveni.
Vsak sam v tem krogu živčno se prestopa. Tu ni nam dobro, toda kam od tod? Ne dvom, le negotovost nas oropa
moči in volje, da v pomlad bi pot si spet utrli vsak skoz svojo zimo. Vsi v večno istem krogu se vrtimo.
7.
Vsi večno v istem krogu se vrtimo. V njem za izhodom tipamo na slepo z občutkom, da vse veliko in lepo drsi, kot da nas ni, brezbrižno mimo.
Že res, življenje večkrat ni kaj prida, a človek, preden pade, dolgo pada, ko skrušen sklanja se čez rob prepada, ga presvetli nenadni sij privida,
ki pa nikdar ne pride nam naproti in ni nikoli tam, kjer se nam kaže, ne on k nam, mi, oteklih, bosih nog,
na poti k njemu ves čas smo na poti - čeprav ujeti v večno isti krog. Ni nam lahko, je pa vseeno laže.
C^H^nnct  9001    I   420
Poezij a
8.
Ni nam lahko, je pa vseeno laže, če dvom skoz čas usmerja nam korak, kako je s slepo vero, vemo: vsak, da je, kar ni, da ni, kar je, si laže.
Pa vendar: kdaj pa kdaj že kar vsiljivo
z nasveti in svarili mi teži,
odveč mi že postaja, zdaj skrbi
ga že vsak moj pobeg v nepredvidljivo.
Rad onkraj kdaj zazrem se, v svet skrivnosti, privlači me, kar je na drugi strani, morda, ker dvom me od tega odvrača,
celo razum vstop vanj, v ta svet, mi brani, ker v njem sem spet igralec in igrača zdaj že napol pozabljenih norosti.
9.
Zdaj že napol pozabljenih norosti ne kaže zakopati v klet spominov, če moč izgubljajo kot slabo vino, ne izgubijo vonja po mladosti.
V njej bil sem neusahljiv gejzir nemira, poletja bruhal iudi v trdi zimi, se dvigal, vzpenjal v vrh strasti in z njimi spet padal vase, v ves njih bes izvira.
Takrat že, kot nevesta v novi dom, ozaljšan zanjo, nanjo čakajoč, je vame skoraj plaho stopil dvom.
Zdaj gleda mi v srce, jaz mu v obraz
ne vidim, a sva skupaj, dan in noč,
jaz dom sem mu, on v njem moj drugi jaz.
Sodobnost 2001 I 421
Poezija
10.
Jaz dom sem mu, on v njem moj drugi jaz. Doslej samo sopotnika, zdaj združena, dokončno drug od drugega okužena začudeno si gledava v obraz.
A moj že ni več čisto moj, njegov ne več njegov, zato le še bolj tvegana je moja pot. Kam? Kod? Oba sva zbegana: dvom trden je postal, jaz negotov.
Če pot je dolga, človek že pred koncem na smrt se utrudi: za očetom, dedi ponavljam si: Nič novega pod soncem,
od sebe k sebi ves čas po njih sledi bežim skoz svoje nekrvave boje. Kateri meč me je preklal na dvoje?
December 2000