LETO 1873 - PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM SLQPSKI CfbELflR * Št. 11 I. november 1999 glasilo čebelarskih organizacij sl o veni je vsebina Franc Šivic: Vtisi s čebelarskega potovanja v Kanado in čebelarskega kongresa Apimondije. 303 Brane Kozinc: Čebelarjeva opravila v novembru 305 Anton Vrčko: Čebelarjeva opravila v nizkonakladnih panjih v novembru 306 Vida Lešnik: Veterinarski nasveti za november 307 KONGRESI Janko Božič: Poročilo o delu komisije za biologijo na kongresu Apimondie 308 Jasna Kralj: Strokovni del Apimondie v Vancouvru 310 Aleš Gregorc: Bolezni čebel na kongresu Apimondie 311 BOLEZNI ČEBEL Milan Meglič: Zimsko zatiranje varoe in mravljična kislina 313 Jože Rihar: Priprave čebel za zimo 316 Miro Kavčič: Proti varoi drugače 317 MNENJA IN PREDLOGI Marjan Debelak: Naši načini čebelarjenja - Kaj spremeniti in kako? 317 IZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV Dušan Medved: Primerjava čebelarjenja v različno visokih nakladah (nadaljevanje) 318 Gregor Drolc: Blagovna znamka za slovenski med - priložnost slovenskih čebelarjev 319 Jože Rotar: Narava ima vedno prav 321 Koloman Kozic: Moje čebele in popoln sončev mrk 321 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA ČZS: Članarina ČZS za leto 2000 322 Pred občnimi zbori 322 Mirko Brložnik: Iz časov Požganice v današnje dni (nadaljevanje) 323 Cirila Haler: Čebelarji spodnje savinske doline smo praznovali 325 Matija Žunič: Čebelarsko društvo Križevci pri Ljutomeru je slovesno praznovalo 100-letnico 327 Janez Mihelič: Čebelarsko društvo Domžale je predstavilo koristnost čebelarstva Razpis za najbolje oblikovan predlog za blagovno znamko slovenskega medu 329 contents Franc Šivic: Impressions of the Beekeepers Trip to Canada and the Beekeepers Congress Apimondia. Brane Kozinc: Beekeepers Jobs in November Anton Vrčko: Beekeepers Jobs in LR Hives in November Vida Lešnik: Veterinary Advice for November CONGRESSES Janko Božič: Activity Report of the Biology Committee on the Apimondia Congress Jasna Kralj: The Technical Aspect of the Apimondia in Vancouvre Aleš Gregorc: Bee Diseases Topics on the Apimondia Congress BEE DISEASES Milan Meglič: Winter Varroasis Controlled with Formic Acid Jože Rihar: Preparing Bees for Winter Miro Kavčič: A Different Remedy for Varroasis VIEWS AND ANSWERS Marjan Debelak: Our Beekeeping Methods - What Should be Changed and How? OUR BEEKEEPERS’ EXPEREIENCES Dušan Medved: Comparing of Beekeeping in LR Hives of Different Heights (Continuance) Gregor Drolc A Trademark for Slovenian Honey - an Opportunity for the Slovenian Beekeepers Jože Rotar: Nature is Always Right Koloman Kozic: My Bees and the Total Solar Eclipse FROM THE SOCIETY LIFE The Slovenian Beekeepers Association : Membership Subscription for the Year 2000 Approachng Time of General Meetings Mirko Brložnik: From the Požganica Times to the Present Times (Continunce) Cirila Haler: The Spodnja savinjska dolina Beekeepers’ Celebration Matija Žunič: The Beekeepers Association Križevci pri Ljutomeru celebrated the 100"' Anniversary with Solemnity Janez Mihelič: The Domžale Beekeepers Association presented the Advantages of Beekeeping Putting out an Open Tender for the Best Draft Design for the Trademark for Slovenian Honey Slika na naslovni strani: Čebela na jesenskem cvetju Foto: A. Kečkeš »35686 Otvoritev kongresa v Vancouvru je bila zelo slovesna. VTISI S ČEBELARSKEGA POTOVANJA V KANADO Franci Šivlc Svetovni čebelarski kongres Apimondia '99 v Vancouvru je že tretji po vrsti, ki sem se ga skupaj s soprogo Silvano udeležil v zadnjih letih. Za razliko od tistega v Švici pred štirimi leti in potem naslednjega v Belgiji, kamor sva potovala s svojim vozilom, sva se tokrat prepustila vodenju izkušene turistične agencije Quo Vadiš. Mislim, da sva izbrala dobro. Res ni bilo poceni, zato pa so odpadle številne skrbi, ki človeka po navadi spremljajo na tako dolgi poti. »Kanada je dežela neslutenih možnosti,« mi je že prvi dan dejal voznik našega avtobusa, rojen Kanadčan. Nič čudnega, saj živi na površini, ki je skoraj petdesetkrat večja od Slovenije, samo 27 milijonov prebivalcev. V čebelarsko zvezo je vključenih 11.000 čebelarjev s skupaj 600.000 LR panji. Povprečni letni donos je 82 kg medu na družino, to pa Kanado uvršča na prvo mesto svetovne lestvice. In čemu se imajo kanadski čebelarji zahvaliti za takšne rekordne donose medu? Nekdanje prerije v provincah Alberta, Saskatchevan in Manitoba, kjer pridelajo skoraj 70 odstotkov vsega medu, so dandanes preorane in na njih rastejo lucerna, bela in rdeča detelja, rumena medena detelja, boreč, oljna repica, sončnice in celo ajda, na neobdelanih površinah pa je zelo veliko borovnice, zlate rozge in vrbovca. Poleti, ko vse to cveti, trajajo dnevi zaradi se- Slovenski čebelarji pred kongresnim centrom Petsatni panji iz stiroporja za prezimovanje čebel verne lege približno 20 ur, veliko je sončnega in dovolj toplega vremena, zato donosi po 10 kg medu na dan niso nobena redkost. Večino omenjenih kmetijskih kultur gojijo tamkajšnji kmetje za seme, zato imajo čebele na njih pašo od začetka do konca cvetenja. Po statističnih podatkih ocenjujejo letno vrednost nabranega medu na 100 milijonov kanadskih dolaijev, samo opraševanje pa je vredno še sedemkrat več. Seveda vsega pridelanega medu Kanadčani ne morejo porabiti doma, zato ga večino izvozijo v ZDA, na Japonsko in v Evropo. Povečini so to zelo svetle vrste medu, posebno tiste, nabrane na deteljah. Če trgovci propagirajo kanadski med, ne pozabijo omeniti, da so ga čebele nabirale v deviško čisti naravi, tisoče in tisoče kilometrov stran od industrijskih objektov. Glede na vsa ta dejstva ni nič čudnega, daje tako v pogovornem jeziku čebelatjev kakor tudi v strokovni literaturi besedo čebelarstvo zamenjala besedna zveza čebelarska industrija. Zime so v Kanadi, zlasti pa v prej omenjenih provincah, zelo dolge in hladne. Temperature 40 stopinj Celzija so kar pogoste. Zato so v preteklosti jeseni po točenju čebele pomorili s plinom, spomladi pa so v ZDA nakupili na sto tisoče paketnih čebel. Te so se do začetka julija, ko se začnejo glavne paše, dovolj razvile in izrabile naravne danosti. Ko se je leta 1987 v državah njene južne sosede pojavila varoza, je Kanada čez noč prepovedala uvoz čebel in matic. Izjemoma je dovolila uvoz s Havajev, iz Nove Zelandije in Avstralije. Čebelarji prezimujejo svoje družine v posebnih stavbah, navadno v lesenih in dobro izoliranih, s kontrolirano temperaturo in vlago. Prezimujejo jih tudi na prostem, tako da po štiri panje na paleti prekrijejo z nekakšno odejo iz poliuretana. Zelo zanimivo tehniko čebelarjenja sem videl pri nekem poklicnem čebelarju v bližini Vancouvra. To mesto leži ob Tihem oceanu in ima zaradi toplega toka, ki obliva zahodno ameriško obalo, dokaj milo podnebje. V bližini sem videl celo nasade vinske trte. Na travniku je bilo na paletah postavljenih kakšnih tristo petsatnih prašilčkov iz stiro-porja. Izletne odprtine niso imeli spodaj, kot je sicer v navadi, ampak nekje na sredini. Lastnik čebelje povedal, da skozi to odprtino v dveh ali treh obrokih vsaki družini nalije približno šest litrov sladkorne raztopine, to pa čebelam zadostuje za prezimovanje. Podnica prašilčka in njegov obod sta iz enega kosa in podnica tako postane tudi pitalnik. Pred krmljenjem doda še trak apistana in za zdravje čebelje do naslednje jeseni preskrbljeno. Spomladi prepelje prašilčke s prezimovališč več tisoč kilometrov daleč proti severovzhodu, jih tam preseli v normalne lesene LR panje in jim da vse možnosti za razvoj. Do začetka cvetenja oljne repice so čebelje družine že v dveh nakladah in paša se lahko začne. Slovenski čebelaiji smo se kar spogledovali, ko smo poslušali, kakšne donose imajo kanadski kolegi. Na moje vprašanje, kakšna je letošnja bera, ko vendar vreme poleti ni bilo preveč ugodno, sem dobil takle odgovor: «Letos res ne morem biti zadovoljen, saj sem ko- maj dosegel povprečen donos v Kanadi, zato pa je bila lanska letina s 160 kg na panj rekordna.« Nekdo iz naše skupine je tiho pripomnil: «Le kaj bi mi z medom, če bi imeli tako bogate paše v Sloveniji. Moje povprečje je 20 kg na panj, pa imam vse posode polne in sploh ne vem, kam z njim, ker ga nihče ne odkupuje.« Zdaj pa nekaj vtisov o samem kongresu in razstavi Apimondia '99. V organizacijskem komiteju je bilo devet ljudi, ki poklicno delujejo na področju čebelarstva kot profesorji in raziskovalci na fakultetah ali kot čebelarski strokovnjaki na ministrstvih za kmetijstvo. Med pripravami na kongres so zavihali rokave, se povezali in se lotili posla, ne da bi zaradi tega trpelo njihovo vsakdanje delo v redni službi. Predstavljam si, da jim ni bilo vedno lahko. No, rezultati niso izostali, kar dokazujeta tako vzorna organizacija predavanj kot red na razstavnem prostoru. Predavanja so sočasno potekala kar v treh ali štirih dvoranah. Toje razumljivo, saj je organizatorjem uspelo k sodelovanju pritegniti skoraj dvesto vrhunskih strokovnjakov z vsega sveta. Nekatere obiskovalce, zlasti tiste iz Evrope, je motilo dejstvo, da so bila vsa predavanja v angleščini, simultano prevajanje pa je bilo organizirano samo v eni dvorani. Meni je uspelo slišati le tri, ves preostali čas sem moral biti na prostoru, ki so nam ga kanadski kolegi določili za promocijo našega kongresa leta 2003 v Ljubljani, ali pa sem na razstavi iskal stike s čebelarji. Marsikdo, ki ni znal angleško, se mi je potožil, da se slabo počuti, ker se ne more pogovoriti z razstavljalci ali domačimi čebelarji. »Glejte, da bo v Ljubljani na kongresu čim več čebelarjev, ki bodo znali tuje jezike,« mi je dejal predsednik švicarske zveze. »To bo ustvarjalo prijazno in prijateljsko ozračje in obiskovalci se bodo počutili kot doma.« Na vsakem koraku seje poznalo, da so organizatorji skrajno pazili na izdatke in zato malce pretirano varčevali. Prav nerodno je bilo na zaključnem banketu, na katerem smo dobili zastonj samo slane palčke in krompirček, kozarec vina pa si je moral vsakdo plačati sam. Resje v Kanadi vino dvakrat dražje od medu, vendar to ne more biti opravičilo za takšno napako. O samem kongresu bi lahko napisal še marsikaj, vendar naj bo za zdaj dovolj. Sicer pa bodo imeli o njem marsikaj povedati tudi moji kolegi, zlasti tisti, ki se ukvarjajo s čebelarsko znanostjo in so se lahko več kot jaz posvetili strokovnim predavanjem. Kanadski primer je zgovoren dokaz, da morajo imeti pri organizaciji takšne prireditve, kot je kongres Apimondie, glavno besedo vrhunski čebelarski strokovnjaki. Osrednji čebelarski dogodek leta 2003 v Ljubljani bo za slovenske izjemna priložnost, da pokažejo vse svoje organizacijske sposobnosti in se hkrati uveljavijo v čebelarskem svetu. Kanadski primer pa nas tudi uči, da mora imeti takšen kongres dušo, in to smo v Vancouvru pogrešali. Dušo bosta kongresu dala navzočnost in sodelovanje čim večjega števila čebelarjev iz vseh krajev Slovenije. Prepričan sem, da bodo naši ljudje, ki so že po naravi gostoljubni in prijazni, ogreli obiskovalce in jim dokazali, da ima majhna Slovenija veliko srce. ČEBELARJEVA OPRAVILA V NOVEMBRU Brane Kozinc November je že povsem zimski mesec, vsaj za čebele. Oblikovale so zimsko gručo v tistem delu panja, ki jim najbolj ugaja. Ker večina čebelarjev ne čebelari tako, da bi si čebele lahko same izbrale prostor za prezimovanje v panju, naj opozorim, po mojem mnenju, na napačno navodilo, ki ga že desetletja berem v mesečnih opravilih. Gnezda, ki sojih čebele jeseni naredile ob steni panja, naj bi prestavili v sredino plodišča. Pozimi se čebele pomikajo za hrano v levo ali desno. Že to jim ne ustreza, saj so se več tisoč let v drevesnem duplu pomikale za hrano le navzgor. Tako jim v najhujšem mrazu ni bilo treba premakniti gnezda prek novega sata in zasesti nove ulice s hrano. To opravilo za čebele nikakor ni preprosto! Kaj se zgodi, ko čebele pridejo do zadnjega sata, bodisi levo ali desno, si lahko le mislimo. Najbližja hrana je oddaljena vsaj štiri prazne sate in za čebele nedosegljiva. Zato pustite čebele, da si same izberejo prostor za zimsko gručo ob robu panja. Pri navodilih za mesec oktober je urednik dodal fotografijo in opozorilo, da očistimo propolis. Res je, da čebele jeseni s propolisom zadelajo vse špranje in na ta način lepo zatesnijo svoj dom. Sam to delo opravim ob prvem pregledu spomladi, ko cvetijo češnje. Poseg pa moramo spomladi v hladnejših krajih opraviti hitro, saj ne smemo preveč ohladiti gnezda oz. nove zalege. Ker večina čebelarjev jeseni odstrani satje iz medišč, ima tudi težave s skladiščenjem. V navodilih tudi za to opravilo berem, kako jih zložiti v omaro in žveplati ali postaviti kislino.To delajo tudi tisti čebelarji, ki navdušujejo druge čebelarje za naravno čebelarjenje brez ostankov različnih strupov v medu in vosku. Kaj žveplo in kisline niso strupi? Če želimo, da bo zatiranje voščenega molja učinkovito, pa tudi količina strupa ni zanemarljiva. Priporočam vam preprostejši in biološko zares neoporečen način shranjevanja satja. Satje najprej zložimo tako, da je med posameznimi sati dovolj velik razmik, vsaj enkrat večji kot v panju. Še preprosteje je, če ga obesimo na vrvico. Prostor naj bo zračen in suh, lahko tudi v čebelnjaku. Zaradi prepiha okrog satov se molj ne bo naselil v sate, ker mu taka klima ne ustreza. Ko pritisne prvi mraz in so sati lepo osušeni, jih zložimo v skladovnice tako, da ležijo, ne pa pokonci kot v panju. Svoje rezervno satje imam tako uskladiščeno že nekaj let, pa se ga molj še ni lotil. O zatiranju varoe namenoma nisem pisal, saj je to delo veterinarjev. Ko sem prebiral zadnje napotke o zdravljenju, pa sem se vendarle odločil napisati vsaj dva stavka o oksalni kislini. Zares je zelo učinkovita. Toda ta učinkovitost ima tudi lepotno napako. Oksalna kislina namreč v organizmu veže kalcij in s tem krajša življenjsko dobo celic. Verjetno je prav zaradi tega tako učinkovita. Z vnosom oksalne kisline v panj torej skrajšujemo življenjsko dobo čebel, tako da iz zimskih čebel dobimo kratkožive čebele, spomladi pa prazne panje. Tudi čebelar mora biti pri njeni uporabi zelo previden. Mravljična kislina v taki koncentraciji, kot jo priporočajo, tudi ni naravno sredstvo. Kot vsaka močna kislina razjeda sluznice zato tudi ni nenevarna. Tudi pri uporabi hemovarja (aktivna snov je amitraz) mora biti čebelar zelo previden in paziti na svoje zdravje. Ker so to moja predzadnja navodila, bi ob koncu rad povedal še nekaj misli. Odzivi na moj način čebelarjenja so bili, sodeč po telefonskih klicih, precej burni. Da so ta mesečna navodila in referat na čebelarskem posvetovanju v Celju zagledali luč sveta, je »zasluga» Pavleta Zdešarja. Brez njega bi še vedno mirno čebelaril tako kot veliko let prej. Panj in tehnologijo sem izdelal zase, da sem si olajšal delo in povečal pridelek medu, ter ne nazadnje, da sem čebelam dopustil živeti tako, kot jih je naučila mati narava. Čebele so del mojega življenja in vedno sem razmišljal, kako jih čim manj vznemirjati in jim pustiti, da opravljajo svoje poslanstvo na zemlji. Tudi mi ne bi bili zadovoljni, če bi vsak dan ob prihodu domov ugotovili, da nam je nekdo premetal stanovanje, spremenil razpored prostorov, enkrat zaprl dostop do polovice prostorov, drugič dvignil strop ... To naj bo v razmislek tistim, ki mislijo, da čebel nimam rad in da slabo ravnam z njimi. Čebele ne potrebujejo čebelarja, da jim bo vsak dan brskal po domovanju-panju. Nazadnje bi rad še povedal, da moja navodila niso bila nikakršna reklama za nov panjski sistem, ker ne bi bil rad udeleženec posiljevanja z različnimi panji, ki so vsi »najboljši« ali vsaj boljši od tega, kar imamo. Pomembno je, da obvladamo delo s čebelami v panju, ki ga imamo. Zato se moramo nenehno izobraževati in slediti novim odkritjem, saj bomo le tako uspešni. Pripis urednika: V naslednji številki Čebelarja bomo objavili prispevek dr. Jurija Senegačnika o oksalni kislini, da bi čebelarje bolje seznanili z nevarnostmi pri njeni uporabi. ČEBELARJEVA OPRAVILA V NIZKONALADNEM PAN1U V NOVEMBRU Anton Vrčko V tem mesecu čebelje družine zaradi vse večjega mraza že oblikujejo svojo zimsko gručo. Polega sa zadnja zalega in tamperature od 0 do 5 °C so idealne za zimsko zatiranje varoe z razpršilom, seveda če je po poprejšnji kontroli naravnega osipa varoj to sploh potrebno. Če smo v pripravah čebeljih družin za zimo pravilno poskrbeli za vse, kot sem opisal v prejšnjih številkah Slovenskega čebelarja, je zdaj čebelarjeva skrb predvsem to, da čebelam na stojišču zagotovi mir. Sami pa se že lahko ozremo na letošnje čebelarsko leto in naredimo pregled, kaj nam je pri čebelarjenju uspelo in kaj ne. Ugotovimo napake, da se jim bomo prihodnje leto lahko izognili. Ne bo pa odveč tudi nekaj besed o izdelavi panjev. Poleg pravilne izbire lesa je pri izdelavi predvsem pomembna milimetrska natančnost izvedbe. To je treba mizarju, ki vam izdeluje panje in njihove dele, nenehno ponavljati, kajti samo čebelar ve, kako pomembne so natančne mere. Mizaiju, ki ni čebelarje navadno vseeno, ali je panj za milimeter širši oziroma daljši ali za milimeter ožji oziroma krajši. Čebelarji smo že tako ali tako sami na pol mizarji in marsikdo si sam kaj izdela in popravi. Pri nakladnih panjih, ki so bolj izpostavljeni vremenskim vplivom, se les marsikdaj napne ali tudi zvija, tako da moramo pogosto sami kaj posko-bljati in popraviti. Ker so me čez leto na srečanjih čebelarjev, pri mojih 3 £ ■N o E ■D O Legenda x oznaka za ulico ar oznaka za smer pomika za krmo žrelo zimska gruča in smer pomika čebel za hrano Stanje idealno za zimljene čebelje družine in njen pomik za hrano - Pogled med ulice od zgoraj zimska gruča čebel in smer pomika za hrano Stanje na začetku zazimitve in razpored čebelje gruče na satju glede na zaloge krme, predvsem pokritega medu ter njen pomik za krmo med zimo in zgodnjo pomladjo - skica standardnega LR panja, stranski presek in pogled na ploskvi satov Dadant - Blatov panj, s polovičnimi medišči Standardni nizkonakladni panj Standardni LR panj s polovičnimi medišči čebelah in tudi po telefonu pogosto spraševali, zakaj sem opisoval ta tip nakladnega panja ter način čebelarjenja v njem, naj vsem na kratko odgovorim tudi o tem. Za ponazoritev predstavljam tri tipe nakladnih panjev, ki so v svetu najbolj razširjeni. Dadant-Blatov panj ima približno 32 cm visoko plodišče, navadno z 11 do 12 sati. Plodišče je enotno v spomladanskem razvoju in ga je mogoče širiti samo z dodajanjem posameznih satov. Za medišče se uporabljajo polovične nizke naklade. V taki sestavi ta panj izrecno odsvetujem, ker so plodiščne naklade pretežke in ker nastanejo pri opravljanju čebeljih družin pri tako visokih satih tehnološke ovire. Omenim naj, daje prof. dr. Farrar v ZDA pred pol stoletja že izločil velika plodišča in v celoti čebelaril s polovičnimi - to je z nizkimi nakladami. O razlogih, zakaj sem opustil čebelarjenje s standardnimi LR nakladami sem pisal že med letom. Naj po- novim, da sem se tako odločil predvsem zaradi prevelike teže polnih naklad in tudi biološko-tehnoloških postopkov uravnavanja razvoja čebeljih družin. Preostane samo še opredelitev glede nizkonaklad-nega panja, o čemer sem pa tako ali tako pisal vse leto. Naj še enkrat zapišem, daje osnove nizkonaklad-nega načina čebelaijenja slovenskim čebelaijem v strokovno zibelko pred 225 leti položil znameniti Slovenec Anton Janša in da se vse raziskave in praksa čebelarjenja povsod po svetu vse bolj nagibajo k temu tipu panjev. Omenim naj, da meje kot pisca letošnjih prispevkov v Slovenskem čebelarju obiskal slovenski izseljenec iz Kanade. V pokrajini Ontario že več let čebelari v standardnih LR panjih in redno prebira tudi naše glasilo. Nad mojimi opisi čebelarjenja v nizkonakladnih LR panjih je tako zelo navdušen, da bo tudi sam odslej čebelaril v tem tipu panja. Pa je res majhen ta naš svet! VETERINARSKI NASVETI ZA NOVEMBER dr. vet. med. Vida Lešnik VETERINARSKI ZAVOD SLOVENIJE - OBMOČNA ENOTA MARIBOR Za november so značilne velike temperaturne spremembe. Jutra so temna, hladna, mokra in meglena. Megla se včasih vleče vse tja do poldneva. Sonce ponavadi greje le nekaj ur. Teh nekaj ur bomo čebelarji izrabili za kontrolo čebeljih družin: opazovali bomo izlet čebel, preverili bomo odprtost žrel, da čebel ne obiščejo miši. Po vedenju čebel na bradi bomo lahko sklepali, v kakšnem stanju so družine. Odprli bomo panj, preverili medišča in vstavili podnične vložke za kontrolo varoe. Če so čebele zapustile medišče, bomo odvzeli satje in pokrili rešetko. Pri tem pa se pojavi problem skladiščenja odvečnega satja. Najprej moramo ločiti dobro satje od slabega, kajti staro in neuporabno satje moramo izločiti iz nadaljnje uporabe. Satje, namenjeno za uporabo prihodnjo sezono, lahko hranimo na prepihu, v suhem in hladnem prostoru s temperaturo manj kot 10 °C. Skladiščeno satje rada napade voščena vešča. Zavarujemo ga lahko z: • žveplanjem (ker žveplo ne uniči jajčec vešče, postopek ponovimo čez 14 dni); • zamrzovanjem (izpostavljenost temperaturi -15 °C za dve uri uniči vse razvojne oblike vešče; satje potem premestimo v suh, zračen prostor); • s hlapi ocetne kisline (ta ne ubija samo vešče, ampak tudi spore noseme; za kubični meter prostornine potrebujemo 2 litra 80-odstotne ocetne kisline; nalijemo jo v plitko posodo, to pa postavimo na najvišje mesto nad sati v dobro zaprt prostor in jo tam pustimo en teden); • hlapi timola (ti uničijo vse razvojne oblike vešče). Če v čebelnjaku še nismo očistili in razkužili praznih panjev, je zdaj pravi čas tudi za to opravilo. Za razkuže- vanje uporabimo 2-5-odstoten vroč natrijev hidroksid in s tem operemo panje in preostali pribor. Po kontroli dnevnega odpada varoj se bomo odločili za nadaljnje zdravljenje. V večini panjev ta mesec ni več zalege, zato imamo zdaj največ možnosti, da čebele očistimo zajedavca. Izbrali bomo metodo zamegljevanja oziroma dimljenja s hemovarjem ali škropljenje s perizinom. Pri zamegljevanju je zunanja temperatura lahko tudi do -5 °C, pri dimljenju pa se ne sme spustiti na manj kot 10 °C. Zdaj je najugodnejši čas za zdravljenje s perizinom, saj so medišča prazna, zalege ni, temperatura še ni nižja od 5 °C. Čebelarji morajo biti zelo pozorni na količino dodanega sredstva oziroma na številčnost zasedenih ulic v panju.Tako potrebujemo za eno čebeljo družino, ki zaseda več kot šest ulic, 1 ml perizina, 50 ml vode in 15 g sladkorja. Sestavine dobro premešamo in raztopino čim bolj enakomerno poškropimo po čebelah v vseh zasedenih ulicah. Za šibkejše-družine, ki zasedajo 4-5.ulic, potrebujemo 25 ml emulzije, pri slabih in ne popolnoma razvitih čebeljih družinah, ki zasedajo manj kot štiri ulice, uporabimo 15 ml emulzije. Preden začnemo zatirati varoo, moramo vstaviti lovilce varoj ter po 24 urah prešteti število odpadlih.Čebeljih družin ne zdravimo, če medišče ni prazno.Pri delu s perizinom mora čebelar uporabiti zaščitna sredstva, po končanem delu si mora temeljito umiti roke z vodo in milom. Ob koncu naj vse čebelarje, ki nameravajo svoje čebelje družine prihodnjo sezono prevažati ali prodajati, opozorim, da je od 1. novembra možno pobrati vzorce zimskih čebel za laboratorijski pregled na nosemavost in pršičavost. Glede vzorčenja čebel pokličite pristojnega specialista za zdravstveno varstvo čebel najpozneje do 31. marca leta 2000. POROČILO S KONGRESA APIMONDIA 1999 dr. Janko Božič Svoje poročanje bom razdelil na več delov. V prvem prispevku bom opisal dogajanja na področju biologije čebel, pozneje pa bom poročal še o apiterapiji in opraševanju rastlin. Na kongresu je bilo nekaj bioloških simpozijev z vabljenimi predavatelji, poglavitne teme pa so bile: (1) Vrste, rase in vedenjska genetika rodu Apis, (2) Neželate čebele: biologija in čebelarjenje, (3) Afriška čebela v Ameriki, (4) Prehrana in nadomestno hranjenje, (5) Feromoni, biologija in vzreja, (6) Druge čebele - biologija in vzreja nadomestnih opraševalcev, (7) Komercialna vzreja čebel za opraševanje, (8) Pridelava sortnih in hibridnih semen in (9) Opraševanje poljščin. Tokrat bom poročal predvsem o prvih štirih simpozijih, o preostalih pa predvsem v zadnjem prispevku o opraševanju rastlin. O feromonih bo poročala mag. Jasna Kralj. Posebej so bili predstavljeni še prispevki udeležencev kongresa za področje biologije čebel in opraševanje rastlin in tudi te bom vsaj delno vključil v svoje poročanje. Obe področji sta bili obravnavani tudi na ločeni ameriški konferenci raziskovalcev čebel. 0 apiterapiji so govorili na več simpozijih z vabljenimi predavatelji: (1) Znanstvene osnove apiterapije, (2) Varnost in apiterapija in (3) Apiterapevtska delavnica. Poleg tega so posebej predstavili tudi prispevke udeležencev kongresa za področje apiterapije. Več o apiterapiji pa v prihodnji številki. Biologija čebel Nekateri, ki sledijo dognanjem znanstvenikov na področju biologije čebel, bodo nemara rekli, da niso slišali nič pretresljivo novega. Lahko pa brez dvoma rečemo, daje bilo na kongresu slišati nekaj zanimivih poročil, ki so zaokrožila dogajanja zadnjih let v nekaterih smereh raziskovanja na tem področju. Poznavanje raznolikosti znotraj rodu čebele (Apis) privlači veliko raziskovalcev. Znotraj rodu čebela (Apis sp.) smo še pred leti opisovali le štiri vrste, zdaj jih je vsaj osem, je poročal Nikolaus Koeniger iz Nemčije. Najbolj razširjena in gospodarsko najpomembnejša je medonosna čebela Apis mellifera. Vrsta je avtohtona v Evropi, Afriki in delno v zahodnih in severnih delih Azije (Bližnji vzhod, Srednji vzhod, Rusija). Kot vemo, jo je človek zanesel na vse celine. Preostale vrste čebel živijo v jugovzhodnem delu Azije. Medonosni čebeli je najbolj podobna Udeleženci na simpoziju Foto: J. Mihelič indijska čebela, ki je nekoliko manjša in prav tako živi v duplih kot medonosna čebela. Nekdaj ena vrsta sestavlja skupino vsaj treh ali celo več vrst. Znanstveniki so za zdaj v tej skupini kolikor toliko zanesljivo določili tri vrste: Apis cerana, Apis nuluensis in Apis koschevnikovi. Apis nigrocincta je morda še ena vrsta iz skupine indijskih čebel. To skupino bi bilo najprimerneje poimenovati azijske čebele panjskih dupel. Druga skupina azijskih čebel so orjaške čebele. Že prej znani vrsti Apis dorsata seje pridružila še vrsta Apis laboriosa. Pritlikavi čebeli Apis fiorea seje pridružila vrsta Apis andreniformis. Dosedanje raziskave kažejo, da se omenjene vrste v naravnih razmerah med seboj ne parijo uspešno, to pa je sicer eden izmed poglavitnih pogojev za določitev vrste. Zanimivo je, da so na razmeroma majhnem območju premera 10 km v pokrajini Sabah (severovzhodni Borneo) našli kar pet različnih vrst čebel. O novih vrstah je Koeniger poročal že pred dvema letoma v Antwerpnu. Tokrat so čebelje vrste in pasme bolje pojasnjene tudi na podlagi molekularnih raziskav genoma. Le-te so povečale razumevanje zgodnje ločitve indijske in me-donosne čebele. Kot kaže, je bil proces nastajanja novih vrst v Jugovzhodni Aziji zgodnejši kot izoblikovanje pasem medonosne čebele. Na podlagi raziskav mitohondrijske DNA so ugotovili tri poglavitne linije pasem medonosne čebele: zahodna (A. m. mellifera, A. m. iberica), vzhodna (A. m. carnica, A. m. ligustica, A. m. caucasica in A. m. anatoiica) in afriška s številnimi pasmami po vsej Afriki. Morda je upravičena tudi še četrta skupina z območja Sirije in jugovzho- dne Turčije, ustrezna predlagani orientalski skupini dr. Ruttnerja. V precejšni meri je pojasnjena tudi variabilnost znotraj vrste Apis cerana. Razlikujemo celinski tip, malezijski, bornejski, indonezijski in morda še filipinski tip. V Indiji je poleg splošno razširjenega celinskega tipa znan še poseben tip indijske čebele. Znanje o vrstah in pasmah čebel se stalno širi. K sreči ni večje zmešnjave pri poimenovanju vrst in pasem. Drugače pa je pri varoi in sorodnih vrstah. Po strogih sistematskih merilih se po svetu ni razširila Varroa jacobsoni, ampak druga še ne poimenovana vrsta. O tem pa več verjetno drugi kolegi. V Ameriki in Avstraliji se povečuje zanimanje za neželate čebele. V Južni Ameriki in Mehiki je znano izročilo Indijancev, ki so neželate čebele uspešno gojili že pred prihodom belcev. Med neželatih čebelje zelo cenjen v ljudskem zdravilstvu. Zanimivo je, da ga te čebele shranjujejo redkejšega kot želate čebele. Včasih je v medu celo polovica vode. V Mehiki zlagajo panjičke v čebelnjake, ki jim pravijo meliponariji. V Avstraliji pričakujejo, da se bo v prihodnjih desetletjih zelo povečevala vzreja neželatih čebel. Zanimive so predvsem zaradi opraševanja, poleg tega pa prispevajo k ohranjanju vrst tako samih čebel kot rastlin, ki jih oprašujejo. Nekaj podobnega lahko v Evropi pričakujemo z vrejo čmrljev. Čmrlji so tudi drugod po svetu zelo priljubljeni kot opraševalci. Opaziti je tudi težnjo raziskovalcev, da bi tako ljubitelji kot komercialni rejci vzrejali predvsem domače, avtohtone vr- Kanadski pridelovalci paradižnika uporabljajo v rastlinjakih uvožene čmrlje iz Evrope za opraševanje. Čmrlji so v posebnih plastičnih in kartonskih škatlah. ste čmrljev. S tem bi veliko prispevali k ohranjanju domačih vrst. Poleg neželatih čebel in čmrljev so za opraševanje primerne tudi nekatere čebele samotarke. Najbolj znana roda sta listorezke (Megachilidae) in znosci (Osmia sp.). Kljub temu da je vzreja preprosta, še nimamo tehnologije, ki bi bila primerna za komercialno rabo. Seveda pa je dovolj težav že z medonosno čebelo. V Ameriki se še vedno ukvarjajo z afrikanizirano čebelo. Njeno širjenje preprečujejo naravne meje. Afrikani-zirane čebele navadno ne uspevajo v podnebju s pozebami. Takšno mejno območje je nastalo v južnih delih ZDA, kjer se pojavlja hibridizacija med evropskimi in afriškimi čebelami. Dr. Taylor je opozoril na nesimetrično hibridizacijo, ki izriva genom evropskih čebel iz populacij, v katerih seje pojavila afriška čebela. Evropske čebele so zelo dovzetne za hibridizacijo, afriške čebele pa so zavarovane proti vdoru evropskega genoma. Ne glede na povečano agresivnost, pa brazilski čebelarji in tudi drugi uspešno čebelarijo z afrikanizirano čebelo, ki je bolje prilagojena tropskemu podnebju. Poleg tega seje pokazalo, da so afrika-nizirane čebele precej manj občutljive na varoo. Po kongresu sem obiskal tudi Kalifornijo, kjer sem se srečal s prof. Visscherjem, ki preučuje širjenje in pojavljanje afrikaniziranih čebel v južni Kaliforniji. O tem pa več kdaj drugič. Pomembno področje je bila tudi prehrana čebel. V Severni Ameriki veliko uporabljajo tako imenovani »high fructose corn syrup - HFCS« ali po naše koruzni sirup z veliko fruktoze. Sirup je zelo pripraven za krmljenje čebel, ker ga lahko uporabimo neposredno v panjih. Pri tem pa obstajajo tudi nevarnosti. Ena je v čistosti in morebitnih snoveh, ki lahko škodijo čebelam. Opozorili so na primer hranjenja s sirupom z neprimerno sestavo. Čebele so ob slabem sirupu slabo prezimovale, pa tudi sicer je za čebele dvomljiva višja vsebnost fruktoze, ker ima ta drugačen metabolizem kot glukoza. Nekateri poskusi kažejo na krajšo življenjsko dobo čebel, če v njihovi hrani prevladuje fruktoza. Osebno bi takšen sirup priporočal le za pomladansko dražilno krmljenje. Najbolj zanimivi sta bili zadnji predavanji. Dr. Crailsheim iz Gradca je pojasnil pomen cvetnega prahu za čebele. Pomembno je vedeti, da cvetni prah dobro prebavljajo le dojilje, ki izločajo matični mleček. Kot vemo že iz raziskav, opravljenih v Gradcu, pa je mleček tudi hrana odraslih čebel in ne samo ličink in matic. Zanimivo je, da pašne čebele dobijo več mlečka od dojilj, če je v panju na voljo več cvetnega prahu. Morda je to eden izmed načinov za spodbujanje nabiranja cvetnega prahu. Cvetni prah je kot hrano za čebele raziskoval tudi dr. Schmidt iz ZDA. Najbolj zanimiv sklep njegovih raziskav je, da na jemanje cvetnega prahu pri čebelah bolj kot kakovost sestave zrnc vpliva njihova struktura. S tem je opozoril na pomembno področje zaznave pri čebelah, na otipavanje hrane. Na tem področju je bilo doslej narejenega zelo malo. Morda bodo njegove raziskave spodbudile nov val zanimivih odkritij. STROKOVNI DEL APIMONDIE 1999 mag. Jasna Kralj Mnondia 2003 Kanadčani so dosegli svoj cilj, saj seje APIMON-DIA zapisala kot eden izmed najboljših in najbolje organiziranih kongresov doslej. K še boljšemu razpoloženju na konferenci je pripomoglo čudovito vreme, ki nas je spremljalo prav do odhoda domov. Program je bil zelo pester, tako da je vsak našel nekaj zase. Večkrat pa je bilo zaradi bogate izbire celo težko izbrati. like, da smo pol dneva zapravili samo za vožnjo. Na trajektu smo občudovali prelepo kanadsko obalo Tihega oceana in igrive delfine, ki so nas spremljali kratek kos poti. Konferenca se je nato nadaljevala po že ustaljenem ritmu. Na razstavnem prostoru ApiExpo nam je bilo dodeljeno brezplačno mesto za promocijo APIMONDIE 2003 v Ljubljani in na njem smo predstavi- li Slovenijo in naše čebelarstvo. Ozadje naše mize so krasile fotografije inž. Šivica. Obiskovalcev je bilo veliko, zlasti prve dni razstave. Številni so izpolnili predhodne prijavne obrazce za kongres v Ljubljani. Na razstavnem prostoru skoraj nikoli ni zmanjkalo dela. V veliko pomoč nam je bila poleg slovenske delegacije za Apimondio in ge. Maše Martinčič iz Cankarjevega doma tudi ga. Silvana Šivic, kije s svojim znanjem tujih jezikov lahko poskrbela skoraj za vsakega obiskovalca našega razstavnega prostora. Po- l/etiko čebelarjev iz različnih dežel se je na našem razstavnem prostoru prijavilo za kongres v Ljubljani Po dveh delovnih dnevih na konferenci se je dan izletov precej prilegel. Številni smo se odločili za obisk čudovito urejenega otoka (Vancouver Island), ki je večji od Slovenije. Obiskali smo vrtove Butchart, Victo-rio in razstavo čebelarjev, na kateri so nas seznanili s tamkajšnjim čebelarjenjem in težavami, ki jim jih povzročajo medvedi. Za zavarovanje panjev pred medvedi okoli čebelnjakov napeljejo električne pastirje. Poleg tega nekateri čebelarji postavijo po deset panjev skupaj na paleto. Na panje postavijo skupno naklado za deset družin, tako da čebele nosijo sladek pridelek v skupno medišče. Tako zloženi panji so delno zavarovani pred medvedi, predvsem pa je čebelarjenje te vrste koristno pri nakladanju panjev s hidravlično dvigalko, ker jim ni treba dvigovati vsakega panja posebej, ampak jih prenesejo skupaj. Še pred nekaj leti na otoku niso imeli težav z varoo, zdaj pa ta tudi tukaj desetka čebele. Povprečen donos medu na panj na Vancouver Islandu je 35 kg, v nekaterih drugih delih Kanade pa donos doseže celo 200 kg! Ena izmed značilnih medovitih rastlin na otoku je vrbovec, ki daje med prav prijetnega okusa. Izlet je vse prehitro minil, saj so razdalje tako ve- Visoko priznanje - srebrno medaljo je prejela tudi naša revija SLOVENSKI ČEBELAR. leg promocije Apimondie v Sloveniji smo skušali dobiti še čim več informacij o organizaciji kongresa. S tem namenom smo se sešli z organizacijskim odborom Apimondie v Vancouvru in ta nam je posredoval temeljne smernice za uspešno organizacijo. Kanadčani so za organizacijo Apimondie ustanovili svojo lastno podjetje, ki jim je omogočalo popoln pregled nad njihovim delom in finančnim stanjem. Poglavitne naloge so razdelili na strokovni program, finančni del, razstavo ApiExpo, izlete, urejanje interneta, spominke in promocijo. Predhodno financiranje so poravnali s sredstvi sponzorjev, ki sojih začeli iskati dve leti pred kongresom. Pri tem se niso omejili le na Kanado, temveč so jih poiskali tudi v ZDA. Podobno se bomo tudi mi pri iskanju sponzorjev morali nasloniti na evropska čebelarska podjetja. Poleg sponzorjev kongresa so lete poiskali tudi za vsako posamezno sekcijo predavanj (plenarna predavanja in simpoziji). Šibka točka kongresa je bila le vtem, da so prevajali samo plenarna predavanja, zaradi česar se predavanj niso mogli udeležiti gostje, ki ne znajo angleškega jezika. Kot kaže, bodo tudi Južnoafričani ubrali podobno pot, saj jim država za zdaj še ni zagotovila denarne podpore za APIMONDIO 2001. Kljub temu daje simultano prevajanje velik strošek, se mu v Sloveniji prav gotovo ne bomo mogli izogniti. Vsekakor pa se bomo od kanadskih organizatorjev lahko še veliko naučili, saj so zelo odprti za pogovore in pripravljeni pomagati z nasveti. Z gotovostjo lahko računamo na to, da bodo poročila o kongresu v Vancouvru ugodna. Po zaslugi dr. Winstona, profesorja z Univerze v Vancouvru, je bil program izvrstno oblikovan. Predavanja so bila s področja čebeljih izdelkov in trženja, izobraževanja čebelarjev, čebelarjenja za kmetijski razvoj, biologije čebel in feromonov, opraševanja, čebelarjenja na severnih območjih, čebelarjenja v državah v razvoju, novosti v čebelarstvu, čebelarske opreme, selektivne vzreje čebel in apiterapije. Veliko predavanj je bilo o zdravstveni problematiki čebel (varoa, huda gniloba ...). Poleg tega je bila v okviru Apimondie tudi ameriška konferenca o raziskavah čebel (American bee research conference), ki jo je organizirala Ameriška zveza profesionalnih čebelarjev. V nadaljevanju bodo predstavljeni nekateri referati o biologiji čebel, feromonih, opraševanju in zdravstvenem varstvu čebel. BOLEZNI ČEBEL NA KONGRESU APIMONDIA dr. Aleš Gregorc, Veterinarska fakulteta v Ljubljani UVOD Apomondia '99 je za nami, je v svojem poročilu s kongresa zapisal prof. Tom Sanford iz ZDA, eden izmed sodelavcev organizatorjev strokovnega dela kongresa v Vancouvru v Kanadi. Velikemu dogodku v organizacijskem pogledu, še posebej pa glede na vsebine strokovnih področij, ki jih je kongres obravnaval, bodo sledile različne obravnave, ocene in analize množice informacij, rezultatov in izkušenj, predstavljenih v številnih predavanjih na plenarnih zasedanjih, simpozijih in predstavitvah. Delo kongresa je potekalo v okviru tematskih sklo- Člani slovenske čebelarske delegacije med pogovorom z organizatorji kongresa v Kanadi Foto: J. Mihelič Na stojišču LR panjev dr. Tiborja Saba pri Torontu. Novo zdravilo Apiguard - timol v gelu za zatiranje varoze. pov. Obravnavne teme so vključevale čebelje pridelke, strategijo zatiranja pršic, problematiko prevoza čebel v svetu, inovacije v čebelarstvu, pomen čebelarstva za razvoj v tretjem svetu, znanstvene osnove apiterapije in ekonomiko opraševanja. V okviru simpozijev so potekala pregledna predavanja, pomembna za razvoj čebelarstva na posameznih strokovnih in organizacijskih področjih v novem tisočletju. Med ta področja sodijo izobraževanja v čebelarstvu v 21. stoletju, pasme in genetika čebel, prehrana čebel, ureditev čebelarstva, svetovanje, celostno zatiranje čebeljih bolezni in škodljivcev, selekcija in vzdrževanje čebeljih pasem, metode zatiranja hude gnilobe čebelje zalege in ne nazadnje izdelava medice in medenega piva. Številne znanstvene discipline, ki se v okviru raziskovalnih in strokovnih projektov ukvarjajo z različnimi vidiki čebelarske problematike, bodo v prihodnje še pomembneje vplivale na uspešnost čebelarjenja v svetu in seveda tudi v naši domovini. BOLEZNI ČEBEL Pomemben del kongresa je bil namenjen boleznim čebel. Te so pomembno področje čebelarstva, saj neposredno vplivajo na ekonomiko čebelarjenja. V delu kongresa je bila problematika bolezni čebel obravnavana na različnih ravneh. Temeljne biološke raziskave o povzročiteljih bolezni, biologiji bolezni, ugotavljanju, zatiranju in preprečevanju bolezni so le poglavitna raziskovalna področja, s katerimi se ukvarjajo številne ekipe znanstvenikov. Naj kot zanimivost omenim raziskave o naravi zajedavca, ki ga vsi dobro poznamo, to je Varroejacobsoni. Dr. Denis Anderson iz Avstralije je poročal o raziskavah dedne zasnove varoe. Odkril je vsaj pet genetsko različnih vrst varoj. Nekatere med njimi se razmnožujejo na indijski čebeli Apis cerana, ki izvira z otoka Java, ne razmnožujejo pa se na evropski medonosni čebeli Apis mellifera. Različni genetski tipi varoe, zdaj znani v svetu, torej za medonosno čebelo niso enako nevarni. V prihodnje se bo verjetno odprlo tudi vprašanje terminologije, saj je očitno, da V. jacobso-ni, kije bila opisana leta 1904, po vsej verjetnosti ni osebek te vrste, ki ga zatiramo v naših čebelarstvih. »Originalni« tip V. jacobsoni so odkrili na Japonskem, Tajvanu in v Združenih državah Amerike in se ne razmnožuje na evropskih pasmah čebel. Avtor raziskav se sprašuje, ali je to razlog, da so čebelje družine v Braziliji in delu Mehike strpne do varoj in zatiranje ni potrebno. V Afriki, Evropi, na Srednjem vzhodu, v Aziji in Ameriki so ugotovili genetski tip varoe, ki izvira iz Koreje. Ta tip V. jacobsoni pa dobro poznamo, saj uničuje tudi naše čebelje družine. Znanstveniki bodo v prihodnje predvidoma ugotovili, ali je to še Varroa jacobsoni ali gre za neko drugo vrsto. Toda ne glede na zelo zanimivo znanstveno uganko, varoa ostaja zajedavec čebelje družine številka ena, njegovo zatiranje pa problematika, s katero se spopadajo znanstveniki in seveda vsak čebelar. 0 različnih strategijah in metodah zatiranja je bilo veliko govora tudi na kongresu. Dr. Taw iz Ohia v ZDA je poročal o največjih težavah v ameriškem čebelarstvu, ki so posledica uničujočega delovanja varoe vse od leta 1600 naprej, od prvih zapisov o čebelarjenju v Ameriki. Posledica delovanja varoe je zmanjševanje populacije divjih čebel v naravi, čebelarji so prisiljeni postati tudi strokovnjaki za poznavanje in zatiranje varoe, številni čebelarji opuščajo to dejavnost, pozornost raziskovalne sfere se osredotoča na preučevanje problematike varoe in zmanjševanje genetske variabilnosti čebel. Dr. Norberto Milani iz Italije je poročal o problematiki uporabe različnih akaricidov za uničevanje varoe. V ospredju je znana problematika povečevanja odpornosti varoe na različne akaricide. Pri tem gre za dva fenomena: genetska variabilnost v populaciji varoe in selekcija. Oba sta bila ključna pri začasnem ali trajnem zmanjšanju učinkovitosti brompropilata, (Jzljztaiilz a zadruga m i k HPa ß Ü^xodaja: c^fnton J^uicjetj fJnf. fixed 8. uxo in fio 20. uxi na it. (o6l) 48 4% 42' ^Pxevze/n fzozaxceu in fiokxouov vudz fixui bi txetji toxeH. *J^>odatne inf. oxii. <£exaiin po te.te.fonu (061)159 oS 94, (041)728 119. D^ozaxci za med ve[iAoiti: 720 ml 37,50 lii/fioi. 370 mC 27 lit/&01 D(o(jinilzi fio&xoui Ovjiit CtjFJ fi 82 mm 14 lit/ fi 66 mm 14 ±it/&oi D^axtoni za hozaxce 70 itt/Izoi Q/xede za 200 [ lode za tSixanjeuanje medu 200 lit/(101 Q/xede emo tudi fio fiovzetju. amitraza, fluvalinata in kumafosa. Odpornost seje v Evropi širila iz posameznih središč. Najpogosteje so to mesta z veliko gostoto čebel, predvsem tam, kjer so nakopičena prevozna čebelarstva. Z njih se je populacija rezistentnih varoj širila. Razvoj odpornosti varoe na akaricide je naraven pojav, ki ga moramo pri zatiranju varoe pričakovati in tudi upoštevati. Dr. Milani je v svojem referatu predstavil nekaj podatkov o pojavu rezistence varoe na amitraz in fluva-linat v ZDA leta 1999, obstajajo pa tudi podatki o pojavu odpornosti na kumafos (perizin) v Italiji. Zanimive ugotovitve podajam v premislek tudi slovenskim čebelarjem. Obstajajo pa tudi realne možnosti ugotavljanja in spremljanja mehanizmov čebelje družine, ki zmanjšuje možnost razvoja populacije varoe v družini. Cilj teh prizadevanj je vzrediti linije čebel z izrazitimi dednimi mehanizmi odpornosti proti varoi, tako da ne bo potrebna uporaba akaricidov. Bolj realen rezultat selekcijskega dela v ZDA je po predvidevanjih dr. Marie Spivak vzreja linij čebel z izrazito dedno pogojeno odpornostjo proti varoi do te mere, da bodo zmožne preživeti napadenost s parazitom daljši čas kot neselekcionirane družine. Odbrane družine bi bilo treba manj pogosto zdraviti z akaricidi. Pri svojem raziskovalnem selekcijskem delu na univerzi Minnesota raziskovalka preučuje mehanizme, ki vplivajo na dinamiko razvoja varoe: privlačnost čebelje zalege za samice varoe, sposobnost čebel čistilk, da odkrijejo razmnoževanje varoe v zalegi in sposobnost odkrivanja zajedavcev v zalegi (higiensko vedenje). Ugotovljeno je tudi, daje razvoj varoe v določeni druži- ni pogosto odvisen od vplivov okolja. Tako lahko določena družina v specifičnih razmerah okolja preživi brez zatiranja varoe, v spremenjenem okolju pa potrebuje občasno ali celo redno oz. pogosto uporabo akaricidov. Ta spoznanja delno odgovarjajo tudi na vprašanje, zakaj so pri nas nekatere družine bolj napadene od drugih. Seveda se položaj v naslednji sezoni lahko spremeni. Vplivi okolice lahko začasno vplivajo na sposobnost razmnoževanja varoe, vendar praviloma ne vodi v nastajanje odpornosti. Zato preprost ukrep izločanja bolj napadenih družin ni vedno učinkovit. Seveda je pri odbiri čebeljih družin v večji populaciji treba upoštevati tudi izbruh drugih čebeljih bolezni, zato mora biti pristop celosten. Primer pomembnosti selekcijskega dela v čebelarstvu je ob primeru razvoja odpornejših linij čebel na pršico Acarapis woodi v Kanadi od leta 1985 naprej opisal dr. Otis z univerze v Guelphu. V začetnem obdobju so ugotavljali zelo visoko stopnjo napadenih čebel (do 80 odstotkov), smrtnost družin pa je bila približno 50-odstotna. Vzrejališča matic, ki so bila vključena v selekcijski program, so vzrejala odpornejše linije čebel, kakršne so ugotavljali pri čebelarjih, ki so dopuščali le naravni tok selekcije. Danes pršica Acarapis woodi na večini območij Kanade ne povzroča odmiranja čebeljih družin. Razlog je razvoj odpornosti. V naslednjem prispevku bom obravnaval poročila znanstvenikov s področja hude gnilobe čebelje zalege in druge teme o boleznih čebel. ZIMSKO ZATIRANJE VAROE IN MRAVLJINČNA KISLINA MILAN MEGLIC Če si za cilj postavimo, da bomo prezimovali največ približno 40 varoj, moramo obvladati in izvajati določene postopke. Prezimovanje tolikšnega števila varoj (čez zimo nekaj varoj propade tudi po naravni poti, vendar ta podatek zaradi poenostavitve razlage za zdaj zanemarimo) pomeni, da bo spomladi prihodnje leto razmnoževanje varoe potekalo približno po naslednji dinamiki (odvisno predvsem od začetka razvoja čebelje družin, vnosa svežega cvetnega prahu itd.): Brez čebelarjevega posega med aktivno čebelarsko sezono (npr. izrezovanje pokrite trotovske zalege ali odvzemanje pokrite čebelje zalege ali drugi apitehnični ukrepi) bo avgusta v čebelji družini teoretično že 2.560 varoj. Glede na to, da je razmnoževanje varoe doseglo prag škodljivosti, mora čebelar poseči po ukrepih, s katerimi bo preprečil večjo škodo. V nasprotnem bi bilo septembra v čebelji družini že več kot 5.000 varoj. Prizadetih bi bilo torej 5.000 zimskih čebel, kot invalidi pa ne bi mogli uspešno Februar Marec April Maj Junij Julij Avgust 40 80 160 320 640 1.280 2.560 opravljati svoje funkcije niti čez zimo niti zgodaj spomladi. Ker je čebela ranjena (predrta je njena hitinska zaščita), je dovzetna za drugotne okužbe. Skozi odprto rano imajo v čebelje telo dostop različni virusi, tako da čebelja družina kot organizem ni zdrava. S poznojesenskim oziroma zimskim »zdravljenjem« (tedaj, ko v družini ni več zalege) varoo z različnimi sredstvi (predvsem s strupi) ubijemo, bolnikov (naših dragocenih čebel) pa ne pozdravimo. Pravilen izraz za »zimsko zdravljenje» je torej zimsko zatiranje va-roe in zimska neozdravitev čebel. Dejstvo je namreč, da smo s čebele odstranili zajedavca, vendar rana, ki jo je povzročila varoa, čebeli ostane. Taka čebela torej ni ozdravljena. Cilj vsakega umnega čebelarja je, da bi imel čim bolj zdrave čebele, se pravi čim manj invalidov, tudi če gre za varoo. To je zlasti pomembno za dolgožive zimske čebele. Glede na vse povedano, se čebelarjeva dolžnost kaže predvsem v skrbi: da je spomladi v družini čim manjše število varoj, da pravočasno zmanjša število varoj, da število varoj ne preseže praga škodljivosti, da ostane zdravih čim več zimskih čebel, da povzroča čebelam čim manj stresnih situacij itd. Iz tega lahko sklepamo, da je obdobje rojevanja zimskih čebel zelo pomembno. Zimske čebele tudi v stadiju zalege ne smejo biti poškodovane, zato je zelo pomemben začetek zatiranja varoe. Najhitrejši možni čas (če izvzamemo apitehnične ukrepe in sredstva za zatiranje, ki so lahko v panju tudi v obdobju paše) zatiranja varoe pozno poleti je obdobje takoj po končani paši. Od pravočasnega začetka zatiranja varoe in seveda tudi od uspešnosti zatiranja je odvisno Zdrav- ki varoo ubija tudi v zalegi. Zato je v nekaterih državah (Nemčija, Švica, Avstrija) poglavitno in čedalje pomembnejše sredstvo za uspešno obvladovanje varoe. Čebelarske organizacije namenjajo veliko pozornosti pravilni uporabi mravljinčne kisline in izobraževanju čebelarjev v zvezi s tem, zato ob podpori Evropske unije nekatere države celo subvencionirajo nakup pripomočkov in kisline. V nekaterih državah (Kanada) je registrirana kot sredstvo za ugotavljanje odpornosti varoe na kemična sredstva. Številni tuji strokovnjaki se (tudi ob pomoči države) ukvarjajo z izboljšavami postopkov in pripomočkov za uporabo mravljinčne kisline. Postopki so že tako izboljšani, daje uspešna uporaba mravljinčne kisline možna tudi v čebelarstvih z velikim številom panjev. V Sloveniji se uporaba mravljinčne kisline za zatiranje varoe povečuje, čeprav njena uporaba in spremljanje zatiranja strokovno nista dovolj izpopolnjena. Kolikšen odstotek varoe v zalegi mravljinč-na kislina v resnici ubije oziroma jim onemogoči nadaljnje razmnoževanje, je odvisno od več dejavnikov, predvsem od optimalne, dalj časa trajajoče koncentracije hlapov te kisline v panju. Velja pravilo kot pri drugih zdravilih: če je sredstva preveč - škoduje; če je sredstva premalo - ne deluje. Vsekakor drži, da deluje mravljična kislina zaviralno na zaleganje. Iz jajčec se sicer izleže ličinka, ta pa je na hlape kisline občutljiva in lahko propade. Na mravljično kislino so občutljive tudi pravkar izlegle mladice. Zaradi vsega tega mora čebelar za uspešno uporabo mravljinčne kisline pridobiti kar nekaj občutka. Količino kisline mora prilagoditi tako, da bo uničil čim več varoj in hkrati poškodoval čim manj mlade zalege in polegajočih se mladic. Končni rezultat naj bi bile močne, zdrave zimske čebele. Koncept enkratnega zatiranja z mravljično kislino je lahko 100 60% 40 200 80% 40 400 90% 40 M. Meglič: Tabela št. 1: Enkratno zatiranje z mravljinčno kislino stveno stanje čebelje družine pozno jeseni, pozimi in uspešen, če je v panju majhno število varoj. Pri izraču- naslednjo pomlad. nu ni upoštevano razmnoževanje varoe po koncu za- Mravljinčna kislina je danes edino znano sredstvo, tiranja. 160 50 80 40 250 60 100 40 443 70 133 40 1000 80 200 40 4000 90 400 40 M. Meglič: Tabela št. 2 - Dvakratno zatiranje z mravljinčno kislino Koncept dvakratnega zatiranja varoe z mravljinč-no kislino pozno poleti nam daje še več možnosti, da bomo škodo, ki jo varoa povzroča čebelji družini, znižali na najnižjo možno mero. Ob pravilni razporeditvi časa izvedbe posameznega zatiranja, zlasti povezano z zimskim krmljenjem, lahko dosežemo veliko učinkovitost postopka in si hkrati zagotovimo kar največje število zdravih (nepoškodovanih) čebel za zimo. Pri izračunu ni upoštevano razmnoževanje varoe v obdobju med enim in drugim zatiranjem in tudi ne po koncu zatiranja (tudi stroka še išče odgovore o tem). Če podatke iz tabele št. 2 prikažemo v grafični obliki, lahko iz grafa izluščimo dve pravili: čim manjše je število varoj v čebelji družini ob začetku zatiranja, tem manjša je lahko uspešnost postopka; kolikor bolj bo postopek uspešen, toliko večje je v čebelji družini lahko število varoj pred zatiranjem. Obe pravili smiselno veljata tudi za primere iz tabele št. 1. Navedeni pravili nam dajeta kar nekaj manevrskega prostora glede izbire pripomočkov za zatiranje, vplivov temperatur, vpliva moči družine, koncentracije mravljinčne kisline itd. Uspešen rezultat lahko pokvari reinvazija! Navedena izračuna nedvoumno nakazujeta možnost, kako se čebelar lahko izogne zimskemu zatiranju varoe. To potrjuje tudi dokumentirano spremljanje zatiranja z mravljinčno kislino pri nekaterih čebelarjih v Kranjski Gori. V prihodnje bo zimsko zatiranje verjetno le dodaten ukrep, ki ga bodo čebelarji vključevali v akcije zatiranja samo po potrebi, zlasti če se bo ob kontroli navzočnosti varoj v družini v obdobju, ko v panju ni več zalege (november), izkazalo, daje njihovo število preveliko. Če mora čebelar opraviti zimsko zatiranje varoe (v obdobju, ko ni več zalege), se lahko odloča med alternativnim sredstvom, kot je oksalna kislina, ali aka-recidi. Zlasti problematična je lahko uporaba strupov (ami-traz, perizin, apitol itd.), in to v kakršni koli obliki. Ne grozi samo nevarnost ostankov v medu, strupom je izpostavljena celotna notranjost panja, ogrožen je tudi izvajalec, da o varstvu okolja niti ne govorimo. Navedena dejstva so dovolj prepričljiva, da bomo čebelarji pospešeno iskali in izpopolnjevali manj problematične metode zatiranja varoe. Vsekakor nam varoa povzroča več dela. Dodatni čas, ki ga mora čebelar dandanes namenjati zatiranju varoe, bomo lahko zmanjšali, če bomo temeljito prevetrili obstoječo tehnologijo čebelarjenja. Predvsem bomo morali izločiti vso nepotrebno navlako in se tudi na ta način pripraviti na nove zahteve odprtega evropskega trga ter še ostrejše varstvo porabnika in okolja. Viri: prof. dr. Jože Rihar: VAROZA ČEBEL, Ljubljana 1999, dr. Gerhard Liebig: DAS A-PLUS-KONCEPT in die Völkerführung integrierte Varroabekämpfung ohne Rückstände, Beilage zum Deutschen Bienen-Journal, maj 1999, Eidg. Forschunsanstalt für Milchwirtschaft, Sektion Biene, Liebefeld, Bern, ALTERNATIVE VARROABEKÄMPFUNG, 1999, Milan Meglič: Dosedanje izkušnje pri zatiranju varoe z alternativnimi sredstvi v Kranjski Gori. 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 4000 1000 Ul a Š £ S 0 z 1 a f : e o ■ 'rl , (N TONE ČEPON Sredi poletja, ko čebelice in čebelarji končujemo čebelarsko leto in začenjamo novo, je naše vrste pretresla novica o izgubi dolgoletnega vestnega čebelarja Toneta Čepona. Rodil se je leta 1912 v takrat majhni vasici Horjul ob robu Polhograjskih Dolomitov. Že v rani mladosti se je navdušil nad čebelami in z njimi vztrajal vse življenje. Čebelaril je s 30 čebeljimi družinami in jih občasno prevažal na bližnja in bolj oddaljena pasišča. Bil je med ustanovitelji čebelarske družine Horjul, po pridružitvi družine k Čebelarskemu društvu Dolomiti Polhov Gradec, pa vesten in aktiven član omenjenega društva ter zvest bralec Slovenskega čebelarja. Tudi svoj poklic sedlarja je opravljal zelo vestno, po letu 1970, ko so šli ti tradicionalni slovenski poklici nekoliko v pozabo, pa tudi poklic avtoprevoznika. Vzorno je bila obdelana srednje velika kmetija, ob kateri je bil tudi doma narejen čebelnjak in panji v njem. Bil je vzoren oče številne družine, ki zna prisluhniti naravi, tako da bodo čebele še naprej ostale na domačem vrtu. Na njegovi zadnji poti smo ga pospremili številni čebelarji, v kratkem nagovoru, pa se mu je za dolgoletno zvestobo zahvalil predsednik Čebelarskega društva Dolomiti Polhov Gradec. Čebelarji ga bomo ohranili v spominu kot vestnega čebelarja in dobrega sokrajana. Čebelarsko društvo Dolomiti Polhov Gradec AVGUST ŽELEZNIK Konec junija letos nas je tiho zapustil naš dolgoletni član Avgust Železnik. Rodil se je leta 1910 v lepi kmečki vasici Vrzdenec. Že njegov oče Anton je gojil čebelice in kot mlad pobič je Avgust skupaj z brati rad okušal sladko medičino. Po očetovi smrti, že pred 80 leti, je nadaljeval družinsko tradicijo, se vključil v Čebelarsko družino Vrhnika in ostal njen član vse do svoje smrti. Ker na Vrhniki ni imel dobrega pasišča, je svoje čebelice začasno preselil v čebelnjak dolgoletnega, znanega in dejavnega čebelarja Naceta Groma, s katerim sta uspešno sodelovala. Kljub obilici dela s harmonikami je vsak prosti trenutek namenil svojim ljubljenkam. Za svoj čebelnjak je našel tudi primeren prostor. V čebelarski družini je deloval povsod, kjer koli je bilo to potrebno. S prijatelji čebelarji so prevažali čebelje družine na donosnejša pasišča: v Liko, na Dolenjsko, Primorsko in tudi na kostanjeva pasišča. Bil je vzoren čebelar, za vsa prizadevanja pa mu je čebelarsko društv podelilo odličji Antona Janše II. in III. stopnje. Za njegove čebelice je v njegovo veselje skrbela hčerka Metka. Kolikor so mu moči dopuščale, ji je pomagal z nasveti. V veliko zadovoljstvo ji je še zadnji mesec svojega življenja pomagal celo pri odkrivanju satnic. Čebelarji smo ga na njegovo zadnjo pot na vrhniško pokopališče pospremili z lepim govorom in s čebelarskim praporom. V spominu ga bomo ohranili kot dobrega prijatelja in dobrega čebelarja. Čebelarska družina Vrhnika IVAN NOVAK Neizprosna smrt je spet posegla v čebelarske vrste. Iz naše sredine je iztrgala 66-letnega Ivana Novaka. Bil je ljubitelj narave, sadjar, vnet ribič in umen čebelar. Čebelaril je z manjšim številom panjev, a zanje je vzorno skrbel. Čebele so mu do zadnjega dajale “potrebno energijo”, da je laže premagoval zahrbtno bolezen. Toda kakor je bil skromen vse svoje življenje, tak je tudi odšel od nas. Njegov prijateljski čebelarski duh in njegove besede: "Bodi pošten in marljiv kot čebela," nam bodo za vedno ostale v spominu. Na zadnjo pot smo ga spremili s čebelarskim praporom, ki ga krasi njegov zlati žebljiček! Naj počiva v miru! Čebelarsko društvo Sevnica ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a ■ SERVIS ZA ČEBELARJE ■ ■ ■ ■ ■ ■ Odpravljamo varoo čebel z ■ J[ aparatom EKO FOG 2003, ki . JJ je trenutno edina naprava za " ■ te namene s certifikatom. ■ ■ ■ Pokličite nas, vedno smo vam ■ ■ ■ ■ pripravljeni pomagati. ■ ■ ■ l 041/365 650 ali 365 651 l ä 6 SEJEM SADJE 3. sejem semen, sadik, sadja, vrtnin, čebelarstva in opreme od 10. do 14. novembra 1999 na Pomurskem sejmu v Gornji Radgoni SEJEM SADJE je strokovni dogodek, in to v obdobju, ko pridelovalci analizirajo letino in že načrtujejo novo. Za uvod v sejem semen, sadik, sadja, vrtnin, čebelarstva in opreme, ki bo od 10. do 14. novembra 1999, so strokovnjaki ocenili vzorce slovenskega medu, sadne sokove in brezalkoholne pijače, sadne destilate in drevesnice. Rezultati ocenjevanja in razstava ocenjenih izdelkov na sejmu SADJE bodo koristna informacija za obiskovalce. Pridružujejo se tudi strokovna razstava integrirane pridelave zelenjave, razstava zdravilnih in aromatičnih rastlin, razstava gojenih gob, razstava hmeljarstva, razstava oljkarstva, čebelarska in okoljevarstvena razstava. Kulinarično razstavo bo popestrila predstavitev klasičnih in sodobnih pogrinjkov. Ljubiteljem strokovne tiskane besede smo namenili predstavitev največje zasebne zbirke vinogradniško-vinarske literature. Zbirka bo v tem delu Slovenije predstavljena prvič. Prav tako bo mogoče prvič na enem mestu pod strokovnim vodstvom spoznati tudi pester svet slovenskih penin. Na razstavi, z naslovom “Ognjemet slovenskih penečih vin”, se bodo predstavili slovenski pridelovalci penin. Sejem SADJE bo spremljal bogat in tematsko zaokrožen program strokovnih predavanj in posvetovanj. Strokovni dogodek bo dopolnjevalo 150 razstavljalcev z razstavo in prodajo sadik, čebelarskih izdelkov, zelišč, zaščitnih sredstev, strojev in opreme za obdelavo zemlje ter z embalažo za sadje in zelenjavo. Slovenski drevesničarji bodo obiskovalcem sejma omogočili, da lahko na njihovem razstavnem prostoru poskusijo nove sorte jabolk in hrušk, kupijo zabojček izbrane sorte in še sadiko. Sejem bo tudi letos zaznamovalo kronanje slovenske vinske kraljice, ki bo našo vinorodno Slovenijo “vodila” v leto 2000. Sejem SADJE smo obogatili še z državno razstavo malih živali. Slovenska zveza društev gojiteljev pasemskih malih živali, ki je prevzelo organizacijo razstave, je k sodelovanju pritegnila več kot 30 slovenskih društev. Predstavili bodo nad 1500 živali: kunce, golobe, najrazličnejšo perutnino, činčile ter vse slovenske avtohtone pasme malih živali. Sejem bomo sklenili z neposrednim prenosom radijske oddaje “Živahno radijsko dopoldne s strokovnjaki in znanimi slovenci”. Program DNEVA ČEBELARJEV na sejmu SADJE, v soboto 13. novembra 1999 10.00 uri Predavanje: NOVOSTI IZ LETOŠNJEGA SVETOVNEGA ČEBELARSKEGA KONGRESA dr. Aleš Gregorc: Novosti pri zatiranju čebeljih bolezni dr. Janez Poklukar: Novosti pri selekciji čebel prof. Janez Mihelič: Tehnične novosti v čebelarstvu 13.00 uri Razglasitev rezultatov in podelitev medalj ocenjevanja slovenskega medu Prijazno vabljeni! Delovni čas sejma bo od 10. do 18. ure JOŽE RIHAR s.p. ČEBELARSTVO IN IZDELAVA ČEBELARSKE OPREME Prepričajte se o kakovosti in ugodnih cenah naših izdelkov. Čebelarska društva obveščamo, da po dogovoru lahko pridemo tudi k njim in jim ponudimo naše izdelke in storitve. JOŽE RIHAR, Gabrje 42, 1356 Dobrova; tel/faks: 061/641-106 MIZARSTVO KRŽE - VRHNIKA Izdelujemo kakovostne AZ panje po konkurenčnih cenah. Panji so iz kakovostnega smrekovega lesa in rogljičeni (cinkani). Na razpolago so pet- in sedemsatni prašilčki, zaklade za devet- in desetsatne AŽ in povezovalni vložki za vehe za sistem AZ MAKSL Satniki so iz lipovega lesa in vrtani za žičenje. Desetsatne AŽ panje lahko dobite takoj, za druge vrste panjev tipa AZ pa sprejemamo naročila. NOVO! Sprejemamo tudi naročila za izdelavo in dobavo ZAKLAD, distančnih vložkov in pitalnikov za 10-satne AZ panje avtorjev I. Frančiča in M. Debelaka. RANC KRŽE, Idrijska 10,1360 Vrhnika, telefon: 041 - 420 200 OBVESTILO Oddelek za zdravstveno varstvo čebel pri VETERINARSKEM ZAVODU SLOVENIJE obvešča čebelarje, da na območju LJUBLJANSKE REGIJE od 1. oktobra 1999 delo specialista opravlja dr. vet. med. BORUT PREINFALK Uradne ure za čebelarje ima na sedežu OE LJUBLJANA, Cesta v Mestni log 51 a, ob PONEDELJKIH, SREDAH in PETKIH od 7. do 9. ure na tel. št.: 061/333-706, 334-031 in 0609/650-158. PODJETJE METALIC, d.o.o. IZ LJUBLJANE PRODAJA APARATE EKO FOG 2003 ZA ZATIRANJE VAROE CENIK APARATA in SESTAVNIH DELOV • Cena aparata EKO FOG 2003 je 155.000 SIT plus 19 % DDV. • Dozirna šoba 2.200 SIT plus 19 % DDV. • Zaščitna šoba za dimljenje prašilčkov je 500 SIT plus 19% DDV. • Dozator - "pištola" 55.000 SIT plus 19 % DDV. Dodatne informacije lahko dobite po telefonu/faksu št. 061 - 482 220, GSM 041 718 743, vsak dan Podrobnejše informacije lahko dobite pri nas. od 7. do 20. ure. Po dogovoru s čebelarskimi društvi bomo njihovim članom v novembru in decembru brezplačno predstavili delovanje aparata EKO FOG 2003. - Izdelujemo žične matične rešetke za vse vrste panjev, čebelarske lopatke, plastične odtočne pipe, lovilce rojev (lesice), osemsatna kasetna točila. - Meljemo sladkor in izdelujemo sladkorne pogače, v zalogi pa imamo že narejene pogače po konkurenčnih cenah - prepričajte se! - Pri nas dobite žico za žičenje, satnike (rogljičeni), testne mreže za lovljenje varoj, plastične razmike... - Izdelujemo satnice in kuhamo voščine. RAKOVEC GUNCELJSKA 28/a 1210 LJUBLJANA ŠENTVID Telefon/faks: (061) 152 46 77 IZDELAVA ČEBELARSKE OPREME IZDELUJEMO: • točila za med z ročnim ali električnim pogonom • kadilnike • lovilce rojev AŽ, LR, smukalce cvetnega prahu 330/280, matičnice • cedila za med - enojna in dvojna • posode za med 30, 50, 80 I • posode in stojala za odkrivanje satja • čebelarski pribor (vilice, univerzalne klešče, klešče za satnike, matične klešče) • oprema za panje (razstojišča AŽ 5 do 15 - nosilci matičnih rešetk, matične rešetke) • matične rešetke haneman - LR sponke - zapahi - žica za žičenje satnikov. NOVO! SMUKALCI ZA CVETNI PRAH Cene so konkurenčne, se priporočamo! ČEBELARSKI NASVETI NA PRVEM PROGRAMU RADIA SLOVENIJA Novembra boste lahko na prvem programu Radia Slovenija v oddaji Kmetijski nasveti ob 1230 poslušali čebelarske nasvete.V torek, 9. novembra, bo naš znani tržiški čebelar Janez Ribnikar pripovedoval o svojih izkušnjah pri čebelarjenju. Naslednje predavanje bo v torek, 23. novembra tedaj bo tržiški čebelar Zdenko Tišler spregovoril o ohranjanju čebelarske kulture. Urednica Ivanka Polanec Časopis Slovenski čebelarje ustanovilo »Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko- leta 1898. Izdaja ga Čebelarska zveza Slovenije, Cankarjeva 3, 1000 Ljubljana. tel.: (061) 121 79 40, uredništvo: 121 79 44 (Janez Mihelič, GSM: 040/ 209 004), faks: 12 61 335, E- pošta: cebelarska.zveza.slo@siol.net Izdajateljski svet: Lojze Peterle, dipl. inž. arh. Marjan Debelak, prof. Janez Mihelič, dr. JoZe Šnajder, dr. Janez Poklukar in dr. Aleš Gregorc. Uredniški odbor: prof. Janez Mihelič, inz. Jože Babnik, dr. Jurij Senegačnik, doc. dr. Janez Poklukar, mag. Mira Jenko-Rogelj, dipl. inž. arh. Marjan Debelak, dr. Aleš Gregorc in dr. Janko Božič. Glavni in odgovorni urednik: prof. Janez Mihelič , lektorica: prof. Nuša Radinja. Letna naročnina za leto 1999 za nečlane je 6.600,00 SIT. Posamezna številka stane 500 SIT za člane oz. 600 SIT za nečlane skupaj z 8 % DDV. Članarina, skupaj z naročnino za Slovenski čebelar, je 5.500 SIT. Člani lahko objavijo en brezplačen oglas (20 besed) na leto, nadaljnja beseda je 50 SIT. Reklamni oglasi: Cela barvna stran na ovitku 100.000 SIT, v sredini 60.000 SIT, pol strani 30.000 SIT, četrt strani 14.000 SIT. Popust pri ceni za 3- do 5-kratno objavo je 10%, za 6- do 10-kratno objavo 20%, za celoletno objavo 30%. Splošni oglasi po 50 SIT za besedo, enako tudi za osmrtnice, ki vsebujejo več kot 40 besed. Številka žiro računa pri APP v Ljubljani je: 50100-678-48636, davčna številka: 81079435. Oblikovanje in tehnična realizacija: ENJAd.o.o.. Na Herši 7, Ljubljana. Oblikovanje naslovnice: Boštjan Debelak. IZDELAVA ČEBELARSKE OPREME IN TRGOVINA IPSar NAJVEČJA IZBIRA ČEBELARSKE OPREME V SLOVENIJI točila za med iz nerjaveče pločevine posode za med iz nerjaveče pločevine kuhalniki voščin in sončni topilniki razstojišča pribor za označevanje matic pribor za odkrivanje satja grelce medu zaščitna oprema (čebelarske obleke, rokavice, jopiči, klobuki) ves preostali čebelarski repromaterial modeli za vlivanje sveč NAROČENO BLAGO VAM LAHKO DOSTAVIMO S PAKETNO POŠTO Delovni čas: Vsak dan od 8.00 do 12.00 ure in od 15.00 do 18.00 ure ob sobotah od 9.00 do 12.00 ure LOGAR TRADE, čebelarstvo, proizvodnja in trgovina, d.o.o. Zupanova 1, 4208 Šenčur, tel.: (064) 411 663, faks: (064) 411 499 e-mail: logar-trade@siol.net