Film
SLOVENSKI FILM
Nastanek in obstanek slovenskega filma je odvisen od treh pogojev:
1.  od miselnih podstav in smernic poudarjenih do kraja, ki naj omogočijo organizacijo domače filmske proizvodnje in ob katerih naj bi se naš film razvijal, rasel;
2.  od ljudi (strokovnega in umetniškega osebja);
3.  od denarja.
Kaj je film po svojem bistvu?
Kot tehnična iznajdba je film zelo logičen nasledek fotografskega aparata, kakor je rotacijski tiskarski stroj nasledek Gutenbergovih lesenih negativov.
Filmska tehnika je danes dokaj zamotan in kompliciran sestav aparatov, izmerjenih razdalj in višin, preračunanih kotov, nijansiranih svetlob, senc, glasov, šumov, matematično dognanih učinkov in vsakovrstnih sredstev, ki služijo edinemu cilju: končni obliki premikajoče se slike. Filmska tehnika predstavlja potemtakem nekakšno loga-ritmično kulturo, ki jo mora poznati in obvladati, kdor se hoče s filmom ukvarjati. Kot mora poznati stavec vrste črk in svoj stroj ter obladati pravopis, če hoče postaviti stavek, ki bo na povprečni ravni izdelkov tiskarske obrti, tako mora poznati filmski operater dognano, v izračunane tabele ujeto tehnično problematiko filmskega snemanja. — Trepetajoče sličice, ki prikazujejo železniško nesrečo pri Ozlju, vplivajo na gledalca prav tako, kot sinhroniziran film, v katerem odpre pevka usta celo sekundo prej, preden zaslišimo njen glas.
Filmska tehnična kultura pa ni statična, marveč se vsak dan izpopolnjuje z novimi izkustvi, z novimi dognanji, z novimi postavkami v logaritmičnih tabelah. Barvni in tridimenzionalni film utegneta nekoč povzročiti preobrat, kakršnega smo doživeli ob nastanku zvočnega filma; izumi novih kemikalij in ostrejših leč, preučevanje svetlob in senc bo mogoče kdaj zamenjalo odtenke sive barve današnjih filmskih slik z drugim, bolj polnim osnovnim barvnim tonom, ki bo po obliki premikajoče se slike bolj prikladen, v katerem bodo linije še bolj izpete, tema in svetloba še bližja človeškemu doživljanju.
Napredek in razvoj filmske tehnike je le dejstvo, s katerim mora računati vsak, ki se ukvarja s tehniko filmskega snemanja; seveda predpostavljamo, da pozna dosedanja tehnična dognanja, ki omogočajo standardni filmski posnetek.
Uspeh katere koli filmske proizvodnje je tedaj odvisen od tega, 1. da s svojimi tehničnimi napravami, s svojim tehničnim osebjem more izdelovati premikajoče se slike, ki po svoji tehnični strani dosegajo povprečno svetovno raven filmskih slik in 2. da je sposobna tekmovati z drugimi proizvodnjami tako, da sproti osvaja nove tehnične pridobitve in z njimi bogati obliko svojega filma.
Filmska proizvodnja, ki bi šla mimo teh spoznanj ali ki bi hotela znanje filmske tehnike, precizno poznavanje njenih matematično dognanih izsledkov nadomestiti z intuicijo ali celo s poizkusom, z upanjem na posrečeno sliko, ki naj ustvari dober film, bi drugič odkrivala Ameriko; ustvarjala bi v najboljšem primeru filme za pospeševanje tujskega prometa in konkurirala tistim prastarim Chaplinovim filmom, ki jih gledajo danes otroci otroških vrtcev in Marijinih kongregacij; verjetno pa bi se ji zgodilo tudi to, da bi dneve in tedne čakala pod Severno steno na lepo vreme, se z ogromno aparaturo junaško povzpela v steno in napravila nekaj slik, ki nimajo, razen z domoljubnega vidika, niti takega smisla in učinka, kot ga imajo slike povprečne avanture Harrva Piela v italijanskih Dolomitih, medtem ko po oblikovni strani zaostajajo za posnetki Himalaje v hollywoodskih ateljejih.
236
Tehnična filmska kultura pa je v vsej svoji kompliciranosti in razsežnosti le sredstvo, ki služi filmskemu posnetku, tisočem in tisočem med seboj spojenih filmskih sličic, — filmu.
Film pa more biti umetnina, kot je umetnina lirična pesem, ki jo je treba napisati s črnilom in peresnikom, kot je umetnina marmornat kip, ki ga je treba klesati z dletom in kladivom, kot more biti umetnina roman, ki preide tiskarske stroje, preden je natisnjen. Dejstvo, da je za ustvaritev filma potrebnih nekaj več in nekaj bolj kompliciranih tehničnih pripomočkov kot za ustvaritev oljnate slike, filmski umet-. nosti ne jemlje vrednosti. Filma kot posebne mogočosti človeškega umetniškega izživljanja ni mogoče zanikati. — Za filmsko umetnost veljajo ista estetska in   etična   merila,   kot   za   kakršno   koli   drugo   vrsto   umetnosti.
Ni pa nujno, da bi bil film umetnina. Filmska tehnika more služiti najrazličnejšim smotrom: prosvetnim, izobraževalnim, domoljubno poučnim, politično vzgojnim i. pod. — Šolski film služi nazornejšemu pouku zemljepisa, prirodopisa, prirodoslovja, kemije; filmi celostnih držav vzgajajo svoje državljane v zavedne in navdušene pristaše režima ali pa jih s plažo odvajajo od globljega doživljanja in razumevanja resničnega življenja; filmi za zabavo so „circenses" današnjih dni; godijo okusu množic in imajo namen večati dohodke proizvajalcev; dokumentarni filmi imajo pomen naslikanega časopisa ali pa so v pomoč kriminalnim uradnikom — itd. vse do amaterskega   filma, ki je samemu sebi namen.
Kljub temu, da filmska plaža na svetu (po številu filmov) odločno prevladuje, kot prevladuje literarna plaža (po številu knjig), mora biti smoter filmske tehnike: ustvarjati umetniško vredne filme. Umetniško raven filmske proizvodnje določa v prvi vrsti bolj ali manj kultivirano občinstvo, v drugi pa umetniška, pedagoška, politična in verska cenzura. Literarna plaža zanje danes svoj uspeh navadno le v okolju (v domovini), kjer je nastala, in le kakovostna literatura si utre široko pot v svet. S podobnim razvojem mora računati tudi filmska proizvodnja.
Film je v zadnjih tridesetih letih dosegel izreden uspeh. Milijoni ljudi vseh narodov in vseh stanov zahajajo dan za dnem v kinematografe, milijoni plačujejo vstopnino, milijoni se prepuščajo slikam in melodijam filmskega platna. Samo v Sloveniji je bilo po statistiki iz leta 1936. 53 biografov, ki jih je v teku leta obiskalo 1,560.000 gledalcev in ki so zvrteli v enem letu 11.920 predstav, v letu 1937. pa 54 kinematografov, ki jih je to leto obiskalo že 2,026.294 ljudi in ki so predvajali 12.826 predstav. (Novejših statističnih podatkov nimam na razpolago). — Cela vrsta številk, ki bi jih bilo s tem v zvezi mogoče navajati kot prikaz razmaha filmske proizvodnje na svetu, organizacije biografov, naraščajočega števila kinoobiskovalcev, rastočih milijardnih zaslužkov filmskih podjetij, —"utemeljujejo sodbo, da pomenja film kot tehnična iznajdba toliko, kot je nekoč pomenjala iznajdba tiska in kasneje radia; in da je vpliv filma na izobraževanje ter kultiviranje množic če že -ne večjega pa vsaj takega pomena, kot sta knjiga, časopis  in   radijski  sprejemnik.
V čem je bistvo uspeha, ki ga je imel film v zadnjih desetletjih?
Do neke mere celo tudi v dobri reklami, razmeroma nizki vstopnini in udobnih sedežih. Največja njegova privlačnost pa je nazorno prikazovanje. Oblika predstav tesno ustreza doživljanju sodobnega človeka: po tempu dogajanj je veren prikaz tempa, ki neizprosno uklepa človeštvo; filmska zgodba ni vezana na kraj in čas dogajanja (kot je n. pr. gledališka umetnina), marveč se pred gledalčevimi očmi more v dveh urah odigrati cela Peer Gvntovska odisejada; nervozno drgetanje, nestalnost in nezakore-ninjenost mnogih ljudi najde v  filmu zagovora, utehe; milijoni izživljajo ob filmskih
237
slikah svoje upe in načrte, ki so jih kovali v najbolj skritih kotičkih svoje notranjosti, Ki pa jih niso mogli nikdar uresničiti; in nazadnje — filmska predstava traja le dve uri, trikrat na teden se menjajo programi, izbira je naravnost bogata. Tako si je film pridobil s svojevrstnimi, dotlej neznanimi sredstvi sloves   in   pomen   najsodobnejše   umetnosti.                            (Konec sledi.)
238
283
Film
SLOVENSKI FILM
(Konec) Kljub zgoraj omenjenim številom biografov v Sloveniji in vkljub dvema milijonoma slovenskih kinooobiskovalcev, ki pričajo za to, da je tudi pri nas potreba po filmski predstavi živa in velika, je v Sloveniji še mnogo večjih krajev, ki nimajo svoje kinodvorane in je mnogim našim ljudem filmska umetnost neznana, filmska tehnika pa zanje nepomembna in nekoristna. Po dosedanjih izvajanjih bo mogoče upravičena sodba, da je vprašanje, ali naj  Slovenci dobimo  svoj  film,  svojo  filmsko proizvodnjo,  ali  je  upravičena  želja,
da naj bi vsaka večja slovenska vas imela svojo kinodvorano in projekcijski aparat, zelo podobno vprašanju, ki je bilo zastavljeno pred nekaj stoletji redkim slovenskim razumnikom: „Ali ima smisel prenesti na slovenska tla tisk, ali ima pomen v slovenskem jeziku natisnjena knjiga?" — Ti vprašanji si utegneta biti podobni celo čisto po svoji tehnični strani: misel slovenskega tiska, slovenske knjige ni bila združena tedaj z nič manjšimi idejnimi in gmotnimi težavami, kot je danes misel slovenskega filma. Ta trditev velja seveda relativno: tedanjega procesa se je udeležeValo le nekaj zavednih ljudi, medtem ko se današnjega že nekaj tisoč izobraženih, kulturnih Slovencev, ki bi organizacijo, uresničenje domače filmske proizvodnje podpirali ali bi ji vsaj ne nasprotovali.
V zvezi s sklopom teh vprašanj in ugotovitev o filmu je važno vprašanje organizacije naše domače filmske proizvodnje. Filmska proizvodnja je bila organizirana drugod po svetu na dva načina: i. na pobudo zasebnega kapitala (Amerika, Francija, Anglija, Češkoslovaška) in 2. na pobudo državnih političnih, prosvetnih ali gospodarskih oblasti (Rusija, Nemčija, Italija).
Filmski proizvodnji, ki je nastala na pobudo zasebnega kapitala, gre za čim večje dobičke; taka podjetja izdelujejo vsakovrstne filme: od najčistejše plaže do najboljših umetnin. Misel filma — čiste umetnine — se prepleta z mislijo filma, ki naj godi željam, zahtevam, gonom najširših plasti kinoobiskovalcev. Močno opazna je razlika v tej dvojni miselnosti pri ameriški in francoski filmski proizvodnji, ki pa je odvisna od različnih kalkulacij različnih ljudi, od različne mentalitete okolja, kjer nastaja prva ali druga vrsta filmov. Mogoče je stvar taka, da prenese povprečen Francoz dosti manj filmske plaže kot povprečen Amerikanec, da francoski proizvajalec računa z večjim, trajnejšim dobičkom, če bo izdelal kakovostni film in ameriški filmski mogočnik z večjim trenutnim denarnim uspehom, če bo izdelal t. im. senzacionalni film.
Filmska proizvodnja, ki je nastala na pobudo državnih oblasti (Rusija), ali filmska proizvodnja, na katero ima absoluten vpliv država (Nemčija, Italija), se med seboj razlikuje, kot se med seboj razlikujejo politične osnove imenovanih držav. Nemško italijanski film je reakcionaren, podpovprečen, pogosto pod nivojem filmske plaže. Ruski film na eni strani najčistejša filmska umetnost (Pot v življenje, Peter Veliki, Guliver-jevo potovanje), na drugi pa povprečne večernice, namenjene ljudstvom, ki žive še na nižji, „romantični" razvojni stopnji (Zlato jezero, Bela jadra na obzorju). — Kakovost državnega filma je tedaj odvisna od gledanja državnih oblasti na film, ki jim je: sredstvo za politično vzgojo, za kultiviranje in izobraževanje množic ali sredstvo, ki naj omamlja ljudi, jih zavaja od resničnosti v kraljestvo sentimentalnih sanj, ki naj kratkočasi, zabava, ki naj lajša trdo vsakdanjost.
Poleg tega je mogoč — vsaj teoretično — še tretji način organizacije filmske proizvodnje, t. j. film, ki bi nastal kot nasledek občestvenega hotenja: ustvariti svoj film, s čimer bi bila združena minimalna gmotna žrtev vseh udov take skupnosti. Na tak način so Francozi ustvarili svoj film „Marseljezo", ki ga ni hotel snemati noben zaseben podjetnik. Milijon ljudi se je zbralo v delniško družbo, vsakdo je plačal 1 frank. (Film je sijajno uspel). — Tako so naši predniki zidali cerkve, šentviško gimnazijo, so-kolske in prosvetne domove.
Med temi tremi organizacijskimi mogočostmi bo treba izbirati, če bomo hoteli dobiti Slovenci svojo filmsko proizvodnjo.
Zdi se, da bi organizacija filma na pobudo zasebnega kapitala (na tej osnovi je že organiziran „Emona film Ljubljana") odrezala bolj diletantsko, bolj začetniško, ker bi taka proizvodnja bolehala na premajhni osnovni glavnici, na pomanjkanju standardnih tehničnih sredstev, sposobnega strokovnega in umetniškega osebja. Prehoditi bi morala dokaj  žalostno in  dokaj  dolgo pot:  od  napisov v slabi  slovenščini  do napisov
284
v dobri slovenščini, od poizkusa, sinhronizirati avstrijski film do bolj uspelih sinhronizacij, od slabih dodatkov k zvočnemu tedniku do boljših dodatkov, od naše lepe domovine (Triglav, slap Savica, Bled) do zelo slabo posnetega Divjega lovca, čemur bi sledila dolga predpubertetna faza slovenskih filmskih večernic.
Z vprašanjem organizacije državne filmske proizvodnje, ki bi jo omogočila država z osnovnim kapitalom, katerega je teoretično že zbrala (in ki je neznano kam izginil — o tem so poročali časopisi), bi vprašanje filma prišlo v področje naših notranje političnih kulturnih in gospodarskih problemov. Prvovrstna filmska umetnina v srbohrvaščini bi imela za nas verjetno za spoznanje večji pomen kot dober francoski film, ker bi mogli razumeti besedilo. Po drugi strani pa bi tak film stotisoče naših kinoobisko-valcev slovenski govorici bolj odtujeval kot današnji srbohrvaški napisi pod filmskimi slikami. Dvomljivo pa je, da bi v tako organizirani filmski proizvodnji imeli Slovenci mogočost s svojim umetniškim osebjem snemati kakovostne slovenske filme: filme svojega okolja, svojega kulturnega izročila, v svojem jeziku. Gostovanja pod streho državnega filma bi težko kdaj — po dosedanjih izkušnjah — dosegla razmah, ki bi mu mogli reči: „Slovenska filmska proizvodnja pri državnih filmskih podjetjih". — Za ta način organizacije pa govori dejstvo, da bi bil na razpolago znaten kapital, da bi bili zato ateljeji primerni, vprašanje filmske tehnike in tehničnega osebja pa zadovoljivo rešeno.
Preostaja še tretja mogočost organizacije slovenske filmske proizvodnje, to je organizacija, pri kateri bi sodelovali vsi Slovenci, kot občestvo, kot narod, ki se zaveda kulturno vzgojnega pomena filma v svojem jeziku. Vsak Slovenec naj bi plačal v skupen sklad za slovenski film dinar. S tako zbranim denarjem, s prispevki slovenskih mecenov, s podporami prosvetnih oblastev, z glavnico, ki smo jo Slovenci že plačali v Beograd v sklad za organizacijo državne filmske proizvodnje, s pobrano vstopnino bi bilo mogoče solidno osnovati slovenski film. — Izvedba take akcije bi bila nekoliko bolj komplicirana od prejšnjih dveh. Čim pa bi bila uresničena, bi bilo vprašanje našega filma zadovoljivo rešeno. Solidne denarne osnove bi izključevale filmsko tehnični dilentatizem, predvsem pa bi taka skupinska akcija izločila ideološko eksperimentiranje; saj bi bil n. pr. kakršen koli liberalno klerikalni separatizem razvoju slovenskega filma skrajno škodljiv (najbrže bi se pod takim pritiskom sploh ne mogel razviti).
Teh nekaj misli o slovenskem filmu kaže na nujno potrebo po kakovostnih ljudeh. V glavnem bi bili potrebni:
1.  Voditelji pripravljalnih in organizacijskih del, ki naj bi bili predvsem dobri gospodarstveniki in podjetni organizatorji. Njihova naloga bi bila, izdelati podrobne načrte in kalkulacije, ki zadevajo vprašanja stroškov za postavitev ateljejev (ev. „narodnega parka", ozemlja, ki bi združevalo značilne posebnosti našega okolja), za nakup potrebne aparature, za postavitev kinodvoran v vse večje slovenske kraje, za podeljevanje štipendij strokovnemu in umetniškemu osebju i. pod.
2.  Strokovno osebje: ljudje, ki bi precizno poznali tehniko filmskega snemanja in ki bi se v ta namen morali nujno šolati pri tujezemskih filmskih podjetjih; inženirji, arhitekti, kostumerji, garderoberji itd.
3.  Umetniško osebje: režiserji, igralci, pisatelji, skladatelji, godbeniki, slikarji. — Izmed teh se mi zdi najvažnejše vprašanje igralcev in režiserjev. Igranje v filmu zahteva od igralca večjega napora in drugačne igralske tehnike kot igranje v gledališču. Filmski igralec mora imeti izredno sposobnost prilagajanja, hitrega vživljanja v nove situacije, mora znati ujeti v sekundi v svoje telo, v obraz, v kretnjo roke, noge, v oči, v ustnice doživetje, ki mu ga narekuje njegov lik, njegova vloga. Upoštevati mora bolj določene in bolj omejene prostorne ter časovne mogočosti, kot n. pr. gledališki igralec. Zato mora biti filmski igralec za svoj poklic posebej pripravljen. — Nič manj važno ni vprašanje strokovno izobraženih režiserjev. Menim, da je našel „režiser" svoje
285
pravo delo, svoj smisel šele pri filmu. Delo s tehničnim in umetniškim osebjem, čigar funkcije in zmogljivost mora poznati do vseh odtenkov, terja od režiserja velikih sposobnosti. Zahteva: po tem in tem pisateljevem delu ustvariti film — umetnino z vsemi razpoložljivimi sredstvi filmske tehnike in umetniškimi kakovostmi igralcev, godbenikov, arhitektov, slikarjev, je težka naloga, ki  spada v delovno področje  filmskega režiserja.
Tretji pogoj za organizacijo filmske proizvodnje je denar. Nekaj o tem, kako bi bilo mogoče pridobiti osnovno glavnico, sem omenil v prejšnjih poglavjih. Organizacija filmske proizvodnje stane mnogo. Dražijo jo predvsem patentirani aparati. Pogoje, pod katerimi bi se filmska proizvodnja vzdrževala sama — potem, ko bi že bila organizirana — bi morali določiti gospodarski strokovnjaki. Dokler se razmere ne izpremene, bi na izvoz slovenskega filma skoraj ne mogli računati (razen med naše izseljence). Navezan bi bil tako v glavnem na milijonkraten obisk slovenskih kinoobiskovalcev. — Računati je treba tedaj s tesnimi razmerami in v teh s kakovostjo dosezati evropsko raven.
Dva, trije filmi, ki bi jih v začetku mogli Slovenci izdelati vsako leto v svojem jeziku, bi našemu dosedanjemu pojmovanju filma dodali nov vrednostni vidik: domačo govorico, domač jezik. Film v slovenskem jeziku, z vsemi drugimi odlikami dobrega filma, bo imel šele svoj pravi smisel, svoj pravi pomen.
Uresničenje misli slovenskega filma je nekaj enkratnega, monumentalnega. Zato bi bilo kakršno koli eksperimentiranje, kakršen koli diletantizem nevaren.
Spričo dejstva, da imajo svojo filmsko proizvodnjo majhni severni narodi, da so jo že pred časom organizirali Slovaki, da jo zdaj uresničujejo Hrvatje, vprašanje slovenskega filma ni več napredno, marveč postaja po malem zakasnelo. — Je pa slovensko kulturno vzgojno vprašanje, problem evropske ravni naše sredine.                            frb
286