SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO XXXV (29) Štev. (Ni».) 12
ESLOVENIA LIBRE)
BUENOS AIRES 25. marca 1976
„Nov duh obnove“
Kdo se spominja, koliko je bilo pisanja o vojski v Vietnamu, o posameznih bitkah, o pomoči, ki so jo dobivali komunisti Sev. Vietnama od Sovjetov in Kitajcev, o brezuspešnem prizadevanju Sev. Amerike, da reši Južni Vietnam komunizma, o umiku Sev. ameriške vojske in njenih žrtvah. Velike mednarodne informacijske agencije so zalagale svetovni'tisk o poročilih iz tega bojišča, ki so bila resnična ali tendenčna. Vietnam je bil nekaj let aktualen in svet ga je v glavnem jemal kot senzacijo. Načelnega poročanja o nevarnosti komunizma za svobodo Južnega Vietnama in človeštva je bilo kaj malo.
Po prvem maju 1975, ko so rdeči zasedli Saigon, prestolico Južnega Vietnama, je padla zavesa preko te nesrečne režele. Postala je nezanimiva za svobodni svet. Le rdeči zmagovalci so pošiljali v svet novice, iz katerih naj bi naivni svobodni svet sklepal, kako so komunisti v Južnem Vietnamu! širokogrudni in kako humano postopajo s svojimi nasprotniki. V teh poročilih so komunisti zatrjevali, da je vso deželo zajel nov duh obnove. Celo prostitutke, ki jih je bilo več kot 20.000, so se „spremenile“. Postale naj K v rdečem režimu bolniške strežnice in socialne sestre. Nihče pa ni raziskoval, kaj vsebuje komunistična fraza, da je deželo zajel „nov duh obnove“.
Svet je namreč imel tedaj že nove senzacije: Watergate, CIA, koliko ljubic je imel umorjeni predsednik ZDA Kennedy. Kot prava poslastica senzacij je postal chilenski, Pinochet, ki je državo rešil tako, da jo je potegnil iz žrela komunističnega moloha v trenutku, ko jo je ta hotel pogoltniti. Svobodni svet je uprizoril tragikomedijo, ki še ni končana: pozabil na Castrove „paredone“; pozabil je, da je Allende hotel vzpostaviti drugo Cubo na Ameriškem kontinentu. Svobodni svet je nasedel rdeči propagandi in proglasil Pinocheta za tirana, ki tepta osnovne človeške pravice.
Med tem pa so od maloštevilnih beguncev, ki se jim je posrečilo pobegniti iz Južnega Vietnama, kjer vladajo komunisti, prihajala poročila, kaj pomeni komunistična propagandna fraza „novi duh obnove“. Poročila so bila tako obupna in, prikazovala stanje tako Strahotno, da je bilo kar težko verjeti. Zahodni svet zanje ni kazal zanimanja.
Resničnost pripovedovanj maloštevilnih beguncev pa je potrdilo pričevanje mons. Paula Seitza, škofa iz Kontuma, malega mesta v notranjosti Južnega Vietnama, ki je pod vlado Thieu-a kot nekak vietnamski škof Grmič z vso vnemo zagovarjal sodelovanje s komunisti. Kljub temu je po petih mesecih vlade rdečih moral zbežati iz dežele. Njegovo pričevanje kot nekdanjega velikega simpatizerja komunistov je zato toliko bolj verodostojno. Takole je škof naslikal razmere v Južnem Vietnamu:
Da bi komunisti prebivalce popolnoma obvladali, so razdelili teritorij na sektorje. Na čelu vsakega sektorja je posebni komite,' ki ima veliko oblast. Sektorji so razdeljeni v četrti in ti zopet v ulice. Vsaka ulica ima posebnega nadzornika in vsaka hiša svojega ogleduha, ki poroča nadzornikom o zadržanju ljudi, ki so v hiši.
Prebivalci so razdeljeni po kategorijah. Prva obsega otroke od 4. do 12. leta, druga od 12. do 16. leta, tretja mladino od 16 do 25 leta; v naslednjo kategorijo spadajo zreli ljudje in v zadnjih dveh pa so stari in dela nezmožni. Vsi ti se morajo vsak dan podvreči vcepljanju komunistične doktrine na način, kot je primeren za dotično starost. Udeležba je obvezna in komunisti ne trpijo nobenih izgovorov.
Vsi vidni nasprotniki komunizma pa so bili poslani v posebna taborišča „za prevzgojo,“ kjer so izginili brez sledu. Rdeča vlada ni sodila javno svojih nasprotnikov. Po mučenju jih je dala pobiti na tihem. Ječe zato niso več potrebne. Vse delo opravijo taborišča za prevzgojo. Nesrečnike v teh taboriščih mučijo vodje taborišč, ki so navadno mla-
Solzeniein o Titu
DIKTATURA MAJHNIH SKUPIN KP
Izjave in pozivi inskega nobelovca	Glede sedanje taktike italijanske in
Aleksandra Solženicina svobodnemu zahodnemu svetu, da bi uvidel zlo svojega materializma in pomanjkanja smisla za žrtve in za boj za svojo lastno svobodo, kaže kakor da padajo na gluha ušesa. V dveh letih svojega bivanja na Zahodu Solženicin z žalostjo ugotavlja, da njegovi napori za osvoboditev narodov za železno zaveso in za istočasno ohranitev svobode na Zahodu niso tako uspešni, kakor si je bil predstavljal, ko se je še v svoji domovini boril s sovjetskim komunističnim sistemom in tvegal življenje.
Toda Solženicin kljub temu ne odneha in ne izgublja poguma. Kjer koli se mu nudi prilika je glasnik proti komunističnemu zlu, ki ga do podrobnosti pozna in zato njegovo zlo bistvo razkrinkava brez ozirov za svojo osebno varnost in blaginjo.
Enega takih svojih nastopov proti komunizmu je nedavno imel Solženicin tudi v razgovoru z znanim severnoameriškim časnikarjem C. L. Sulzber-gerjem, čigar mednarodno politične članke in razprave med drugimi svetovnimi glasili svobodnega sveta objavlja tudi New York Times.
Solženicin je Sulzbergerju (ta je potem svoj razgovor z njim pod naslovom: Ali se marksizem more spremeniti?, poslal New York Timesu v objavo) dokazoval, da sta Marx in Lenin v bist-stvu odgovorna za razvoj diktatorskega sovjetskega, sistema in da je prav zato tudi nemogoče, da bi katera koli komunistična partija, tudi če jo kdo označuje za nacionalistično, pograbila oblast in potem ne bi zdrsela po isti total itami poti navzdol v brezno absolutne marksistične diktature. Solženicin poudarja, da gre za vprašanje ideologije, ne pa za to, kje in kdo in pod kakšno krinko jo aplicira.
Sulzberger je Solženicinu v razgovoru ugovarjal, da „osebno ne deli njegovega črnogledega prepričanja“ in mu navedel primer Jugoslavije, kjer da je komunizem „le nekoliko milejši kakor je v ZSSR.“ Dalje je Sulzberger dejal, da „n. pr. razvijajoče se italijanske KP, ki je iz sebe dala genija, kot je Gramsci, pa briljantnega heretika, kot je Togliatti in sedanjega reformista, kot je Ber-linguer, ni mogoče kar enostavno obsoditi“, dodal pa je takoj, da „priznam, da nimam izkustev niti ne tako dolgotrajnega in temeljitega študija komunizma, kakor Solženicin.“
Solženicinov odgovor Sulzbergerju je bil povsem 'nedvoumen in odkrit:
„Lenin in njegovi učenci so bili krivi ogromnih razlik med njihovimi predre-volucionarnimi obljubami in njihovimi porevolucionarnimi dejanji. In za podobne razlike gre v vsaki in vseh komunističnih revolucijah. Eno govorijo, predno se dokopljejo do oblasti, drugo pa delajo, ko oblast .imajo.
Titoizem ni desviacija od komunistične linije. Šlo je samo za osebni konflikt med Titom in Stalinom in to je pripravilo Tita, da je izvedel nekaj sprememb v svojem sistemu zato, da je pripravil podlago za spor. Bil je popoln stalinist in lojalen komunist.“
.......
doletni. Neka žena, ki je: na čudežen način zbežala iz takega taborišča, je pripovedovala škofu Seitzu ,da je videla na stotine in stotine ljudi v teh taboriščih, ki so bili zviti v klopčiče, noge in roke tesno zvezane skupaj z bodečo žico. Videla pa je tudi, da je iz zemlje gledalo veliko število glav nesrečnikov, ki so bili zakopani do glave v zemljo. Nekateri od teh so še kazali znake življenja.
Nekemu diplomatskemu zastopniku, ki se je odpravljal iz dežele in ki ga škof ni hotel imenovati, je diputaci-ja saigonskib univerzitetnih študentov skrivaj izročila Spomenico: „Zahodni svet pridi nas osvobodit, to pot se bomo borili zares.“
To je nekaj povzetkov iz pričevanja škofa bivšega simpatizerja-komunistov. Pričevanje je bilo za poročevalske agencije v zahodnem svetu nezanimivo in so šle -mimo. Ker so ugotovitve neprijetne
' francoske komunistične partije, ki zavzemata nekakšno nacionalistično stališče nasproti Moskvi, Solženicin ugotavlja naslednje:
„Treba je gledati na praktično stran. Ne smemo pozabiti, da nikjer v sovjetskem sistemu ni diktature proletariata. So samo diktature majhnih skupin posameznih komunističnih partij.
Kar tiče francoskih komunistov: ali je vrhovno vodstvo njihove partije sploh kdaj javno zavrglo diktaturo? Mislim, da to diktaturo še vedno izvršuje z železno pestjo, če bi francoska partija prišla na oblast, si je težko predstavljati, da ne bi postavila in vsilila svojega sistema vsej državi. Mislim, da je neki francoski komunist nekoč dejal —-bodisi Thorez ali Duelos — da noben francoski komunist ne bo nikdar zagrabil za orožje proti Sovjetski zvezi. Toda če bo kdaj ZSSR v vojni z Zahodom, ali bo to še vedno držalo za francoske ali italijanske komuniste? če ne, potem morajo to javno povedati. Da se bodo namreč borili za Francijo ali Italijo proti tuji komunistični vojski in ne pomagali takemu sovražniku svoje lastne dežele.
In še, če so se tako oddaljili od Mar-xa, da zavračajo diktaturo mednarodnega proletariata, zakaj se potem še imenujejo komunistične partije? Njihove zadevne izjave same po sebi pomenijo zadajanje smrtnih udarcev marksizmu, čigar jedro je vendar diktatura proletariata. In še, zakaj neki njihovi vodje hodijo v Moskvo in se udeležujejo tajnih sestankov sovjetskega vodstva? Ne govorim o javnih zborovanjih, kakor so Partijski kongresi, temveč o tajnih sestankih.
Kaj bi ljudje v Franciji rekli, če bi se kateri koli visoki vladni funkcionar udeležil tajnega sestanka visokih funkcionarjev čila ali Južne Afrike — in potem dejal, da se ne strinja s čilsko ali južnoafriško politiko, temveč je šel tja samo poslušat njihovo mnenje?
Jaz osebno ne verjamem izjavam francoskih ali italijanskih komunistov o njihovih namenih. Ne smemo pozabiti, da' je Lenin vedno govoril samo lepe besede, da ima dobro organizirano diktaturo, ki jo je vodil z železno pestjo.
Ker gre v komunizmu v prvi vrsti za marksistično ideologijo in ne za kaj drugega in se ta ne more spremeniti, če noče izgubiti svojega bistva, ki je diktatura, brez katere pa spet ne more obstajati, Solženicin tudi odločno zavrača sleherno možnost, sploh smatra za nesmisel kakršen koli poskus spajanja drugih ideologij z marksistično, kar zadnja leta naivno poskušajo nekateri marksistični in nemarksistični filozofi. To je prav taka utopija, kakor je utopična marksistična ideologija sama.
V praksi mednarodnih odnosov današnjega sveta pa so taki poskusi še toliko bolj nesmiselni, ker v Kremlju, kjer marksistično ideologijo sproti prilagajajo razmeram, zadovoljni ugotavljajo, da se tehtnica ravnotežja sil nagiba k njim, ko „Zahod izroča politične, gospodarske in moralne pozicije vsepovsod,“ zaključuje Solženicin.
in udarjajo na vest Zahodnega sveta, zato je najbolje ne govoriti ali pisati o njih.
Bolj „sodobno“ je pisati proteste proti tistim, ki si v svobodnem svetu še drznejo preganjati komunistične atentatorje, morilce in organizatorje komunističnih revolucij. Tako naj bi tisti, ki branijo svobodo proti komunističnemu nasilju! „teptali osnovne človeške pravice“. Niso pa prizadete osnovne človeške pravice tam, kjer ljudje živijo pod komunistično diktaturo brez vsake svobode in kjer komunisti zakopavajo žive svoje nasprotnike do glave v zemljo in jih prepuščajo počasnemu umiranju.
Ali se zahodni svet še zaveda, kaj so osnovne človeške pravice? Ali se še zaveda kaj je svoboda? In končno, ali je sploh še krščanski?
M.	S.
Víctimas del comunismo soviético
\
El escritor soviético Alexander Solzhenitsyn, ganador del Premio Nobel de literatura, dijo en un programa de televisión en Madrid, que 110 millopps de personas murieron víctimas del socialismo en la Unión Soviética en este siglo.
Solzhenitsyn expresó que si 500.000 personas murieron durante los tres años de la Guerra Civil española (1936-1939), “nuestra guerra causó dos o tres millones de muertes, pero con una diferencia fundamental, que en España ganó el cristianismo y en, la Unión Soviética el comunismo”.
*,Después de eso”, dijo, “hubo otra guerra en mi país: la del régimen comunista contra el pueblo”.
Señaló que según notas de un profesor soviético —al que no identificó— más de 66 millones de personas murieron en la Unión Soviética entre 1917 in 1959.
“Estas cifras”, añadió, “nunca fueron publicadas en los países occidentales, pero si sumamos a ellas los 44 millones de soviéticos que perecieron en la segunda guerra mundial, tenemos a 110 millones de rusos muertos, víctimas todas atribui-bles a la acción del socialismo”.
Respecto al régimen español actual, dijo que “si los soviéticos tuvieran la libertad que veo en España, abrirían los ojos de asombro y no podrían creerlo,, porque los soviéticos no han visto estas libertades en los últimos 70 años”'.
Solzhenitsyn propuso que se avanzara lentamente por el camino de las reformas españolas y precisó que los elementos progresistas españoles desean la mayor libertad posible para España, “pero quiero recordarles que los países democráticos constituyen una pequeña isla en el mundo: casi todos los países están bajo el totalitarismo”.
oborožene: sile prevzele državno vlado
Spričo popolne nedejavnosti dosedanje oblasti in z ozirom na gospodarski in socialni kaos, so državno vodstvo prevzele oborožene sile. Odločitev je bila objavljena v zgodnjih jutranjih urah v sredo 24. t. m„ potem ko so aretirali dosedanjo predsednico Marijo Estelo Martínez de Perón. Poveljniki treh oboroženih sil so se sestali z ministrom za državno obrambo. Gospo Perón so ponoči odpeljali s helikopterjem na mestno letališče in od tam z vojaškim letalom naprej proti jugu,, verjetno v provinco N cuquen.
Vlado je prevzela vojaško junta, ki jo tvorijo general Jorge Rafael Videla, vrhovni poveljnik suhozemske vojske, admiral Emilio Eduardo Masera, poveljnik mornarice in brigadir general Orlando Agosti, poveljnik letalstva. Junti predseduje general Jorge Rafael Videla. Ob zaključku redakcije (sreda 24. 3.) so verodostojni viri poročali, da bo prevzel predsedstvo vlade general Jorge Rafael Videla. Tudi vlado naj bi sestavljali izključno vojaki.
Oborožene sile obvladajo in imajo pod nadzorstvom vse republiško ozemlje. Zastražena so vsa javna poslopja in prometna križišča. Začasno je Ustavljen ves letalski promet ter vsa rečna m morska plovba v argentinskih vodah, verjetno da tako preprečijo pobeg kompromitiranih osebnosti. Intervenirali so CGT (Zvezo sindikatov) in CGE (Zvezo podjetnikov); razpustili so kongres (parlament), politične stranke in občinske svete ter odstavili sodnike z vrhovnega sodišča.
Z bivšo predsednico vred so aretirali, tudi več njenih ožjih sodelavcev, med drugimi njenega osebnega tajnika dr. Gonzáleza, sindikalista Lorenzo Miguela in druge.	,	,
Pogled na Titov „mili“ marksizem
Pod zgornjim naslovom je buenosai-reški angleški dnevnik Buenos Aires Herald v petek, 19. t. m. izpod peresa „Kranjskega Janeza“ objavil naslednji članek:
„Z zanimanjem sem bral Sulzber-gerjev članek: „Ali se marksizem more spremeniti?“. Sulzberger poskuša polemizirati s Solženicinom o totalitarnem bistvu vsake in vseh komunističnih partij. Sulzberger osebno ne deli Solženi-cinovega „črnogledega prepričanja“ in navaja kot 'primer komunizem v Jugoslaviji, katerega smatra za „nekoliko milejšega“ kakor v ZSSR.
Ker Sulzberger navaja samo Solže-nicinove splošne opazke o jugoslovanskem komunizmu (med drugim, da ta „ni desviacija od komunistične linije“ in da je Tito „popoln stalinist in lojalen komunist“), bi dodal nekaj neizpodbitnih dejstev o namišljeni „milini“ titoizma.
•	Od 16 milijonov jugoslovanskih državljanov leta 1941 jih je bilo v
2.	svetovni vojni v Jugoslaviji pobitih nad 1,700.00, kar je nad 12% celotnega prebivalstva te države. Od tistih 1,7 milijonov mrtvih so nad 1,2 milijona pobili Titovi partizani v komunistični revoluciji, ki jo je Titova komunistična partija sprožila na ruševinah (po Hitlerju) uničenega jugoslovanskega državnega ustroja.
•	Skoro vsi jugoslovanski proti-ti-tovski borci (med njimi četniki generala Mihajloviča. in slovenski domobranci), ki so se 5. maja 1945 umaknili na Koroško v južni Avstriji, okupirani po britanskih silah, so bili od istih britanskih sil v dneh med 27. in 30. majem 1945 repatriirani v Jugoslavijo. Nad
100.000	teh repatriiranih mož so junija 1945, se pravi mesec dni po koncu svetovne vojne, Titove sile pobile brez sleherne sodbe in njihova trupla pometale v množične grobove po raznih krajih
Slovenije, najzahodnejše ljudske republike titoistične Jugoslavije. Ko so poročila o teh množičnih pobojih dosegle britanske zasedbene oblasti v Avstriji, je vrhovni zavezniški poveljnik za Sredozemlje Feldmaršal Alexander ukazal ustaviti nadaljnje repatriacije jugoslovanskih beguncev v Titovo Jugoslavijo.
• Prav tako je bilo na tkirn. „ljudskih sodiščih“ leta 1945 tisoče jugoslovanskih državljanov obsojenih na smrt in usmrčenih. V letu 1946 je „justico“ jugoslovanskim državljanom delilo devetčlansko vrhovno sodišče, šest vrhovnih sodišč ljudskih republik, ki so skupaj štela 75 sodnikov; 60 okrožnih in 386 okrajnih sodišč s 1611 poklicnimi sodniki (od katerih mnogi niso imeli' potrebnega ali sploh kakršnega koli poklicnega študija in prakse) in 34.675 porotnikov. „To relativno majhno število sodnikov je v letu 1946 sodilo nad
1.1000.000	primerov,“ je izjavil takratni Titov pravosodni minister France Frol. Razvidno je, kakšno „justico“ so delila tista sodišča in tisti sodniki, vsi člani jugoslovanske komunistične partije, ki so v letu 1946 odločali o nad 3000 primerih dnevno!
© Še veliko več primerov „miline“ jugoslovanskega komunizma bi lahko našteli (koncentracijska taborišča na Golem otoku v Jadranu, v Bosni, itd.) a dodajam le še informacijo, ki jo je M. W. Browne poslal iz Beograda New York Timesu, katero je, ta objavil 22. januarja t. L, da „je sedaj v Jugoslaviji več političnih pripornikov kakor v kateri koli drugi evropski komunistični državi, razen v ZSSR.“ M. W. Browne tudi pravi, da „je v ZSSR sedaj okrog
10.000	političnih pripornikov, v Jugoslaviji pa okrog 8.000, „kar je relativno desetkrat več kakor v ZSSR.“
Ali je komunizem v Jugoslaviji, ki mu pravijo titoizem, milejši kakor v ZSSR?“
Za varnost ameriških diplomatov
NEVERJETNA LAHKOMISELNOST
Ne zato, ker so stvari težke, se jih ne upamo lotiti, ampak ker se jih ne upamo lotiti, so težke.
Sv. Avguštin
Iz življemfa in dogajanja v Argentini
Severnoameriško zunanje ministrstvo se je končno odločilo omejiti izdajanje dveh uradnih publikaciji, ki sta odlično služili ameriškim sovražnikom za identifikacijo agentov CIA-e, ki so bili nastavljeni kot diplomati na ameriških poslaništvih v tujini.
Ena od obeh publikacij, The Foreign Service List (Seznam uradnikov zunanjega ministrstva) ne bo več izšla, drugo, The Biographic Register (Register življenjepisov) pa revidirajo in ko jo bodo eventuelno znova izdali, bo spadala pod „strogo zaupno“ gradivo zunanjega ministrstva in bo zato dostopna samo določenim funkcionarjem zunanjepolitične službe.
Obe knjižici sta bili doslej v prosti prodaji in tako na razpolago komur koli. Sovjetskim in drugim vohunom so bili podatki vsega severnoameriškega diplomatskega osebja kjerkoli na svetu vedno z lahkoto dostopni.
The Foreignu Service List, kjer so našteti vsi funkcionarji severnoameriškega zunanjega ministrstva v Washing-tonu in na poslaništvih ter konzulatih v tujini, je izhajala vsake tri mesece v popravljeni ali dopolnjeni izdaji. Na-
Jugoslovanski komunistični diktator Tito se je s svojim spremstvom podal iz Mehike v Panamo, kjer je takoj po njegovem odhodu izbruhnila stavka tamkajšnjih vlačilcev in delavcev na drugih kanalskih napravah. Daši so stavkali večinoma ameriški vlačilci in drago ameriško osebje panamskega prekopa, opazovalci z začudenjem ugotavljajo, da je to bila prva takšna stavka na panamskem prekopu in prav ob obisku jugoslovanskega komunističnega diktatorja Tita. Potrdilo, da verjetno obstaja zveza med Titovim obiskom v Panami in stavko, se ponuja samo po sebi, prav tako prepričanje, da ostaja Tito prikrit agent Moskve.
V Venezueli diktatorju Titu ni šlo tako gladko, kakor prej v Mehiki in Panami. V ekvatorski klimi se je počutil slabo in se celo ni mogel udeležiti podpisovanja skupne izjave z venezuelskim predsednikom. Kljub temu bivanja v Venezueli ni skrajšal ih se je odločil vrniti v Beograd po naprej določenem voznem redu.
.Dotnov grede se je ustavil še na Portugalskem, kamor je tudi zagledana Moskva, dasi ji je hitra komunizacija Portugala trenutno izpodletela. Toda diktator Tito je moral doprinesti svoj delež za širjenje komunizma tudi na Portugalskem in se je zato odločil za obisk Portugala in razgovor s sedanjim portugalskim predsednikom Da Costo Gomesom. Istočasno se je tudi sestal s portugalskim partijskim vodjem Al-varom Cunhalom, ki je nato naslednjega dne odpotoval v bivši portugalski
šteti so bili točni podatki, kateri zunanjepolitični funkcionar se nahaja na katerem veleposlaništvu ali konzulatu, „da so se kolegi lažje našli, kadar so 'hoteli stopiti v stik drug z drugim,“ je bil izgovor nekega funkcionarja na zun. ministrstvu v Washingtonu.
The Biographic Register izhaja enkrat letno in vsebuje vse važne, življenj epiSne podatke ameriških zunanjepolitičnih funkcionarjev po Svetu.
Ko so nedavno komunistični in drugi levičarski, časopisi po svetu začeli objavljati imena ameriških agentov CIA-e, ki da se skrivajo kot diplomati na ameriških predstavništvih po svetu in je bil tak funkcionar v Atenah, Richard Welch, lanskega decembra od teroristov tudi ugrabljen in ubit, so v Washingtonu uradniki na zunanjem ministrstvu končno zahtevali večjo osebno zaščito.
Opazovalci se čudijo, kako je moglo ameriško zunanje ministrstvo v današnjem svetu sploh izdajati in prosto prodajati zgornji publikaciji, ne da bi tudi CIA-i padlo na um, da se ju po-, služujejo sovjetska in druge sovražne vohunske mreže.
koloniji Mozambique in Angolo na razgovore s tamkajšnjimi črnskimi komunisti, ki so se s pomočjo Moskve polastili oblasti v' obeh državah.
Zaradi sestanka z diktatorjem Titom so portugalski nekomunisti obtožili predsednika Da Costo Gomesa za „komu-, nističnega izdajalca“ in raztrosili letake po mestu Faro tik pred Titovim prihodom. Da Costa Gomes je za Titovo varnost poslal v Vale do Lobo, turistični kompleks pri mestu Faro, kjer sta imela sestanek, ogromno . število vojaštva in policije, dal za pet ur zapreti letališče pri Faro, medtem ko so portugalske bojne ladje patruljirale pred portugalsko obalo.
PATRICIA HEARST JE KRIVA. Tedne in tedne je trajala v San Francisco v Californiji razprava proti Patriciji Hearst, hčerki enega naj večjih mi-Ijonarjev Severne Amerike. Obtožena je bila soudeležbe pri roparskem napadu na neko banko v San Francisco. V petek 20. t. meseca so jo porotniki po 12 urnem posvetovanju spoznali krivo. Najvišja kazen za dejanje, za katero je bila obtožena, znaša 35 let zapora.
Nekaj posebnega pa je bil postopek pred sodiščem, ker je izgledalo, da so bili večji reveži porotniki, kakor pa obtoženka. Pred začetkom procesa je bilo od 100 kandidatov zbranih 12 porotnikov in 6 namestnikov. Ves čas razprave so bili porotniki povsem odrezani od sveta. Niso smeli imeti zveze niti z najožjimi sorodniki, prepovedano jim je bilo poslušati radijo, gledati televizijo in brati časopise. Obtoženka Pa-tricia Hearst pa je lahko v zaporu sprejemala obiske, poslušala radio, se zabavala s televizijo, brala knjige, itd.
Mednarodni teden
BRITANSKA PRINCESA Margarita in soprog lord Snowdon bosta po
16.	letih zakona živela vsak zase. Kraljica Elizabeta, ki je vrhovni poglavar anglikanske cerkve, ni dovolila ločitve zakona, da ne bi padel prestiž vladarske rodbine. Poročiti znova se ne bosta mogla.
KITAJSKA POLICIJA je prepovedala Kitajcem zbirati se okoli redkih turistov, ki prihajajo na ogled Kitajske. Povsod, kamor pride tuj turist, se okoli njega zbira množica radovednih Kitajcev, od katerih mnogi doslej sploh še niso videli človeka, ki ne bi bil Kitajec. Policija je objavila, da „buljenje v tujce ustvarja nered in škoduje prestižu Kitajske v svetu.“
AMERIŠKI VICEADMIRAL Gerald Miller je izjavil, da ima severnoameriško letalsko poveljstvo dovoljenje- streljati z atomskim protiletalskim orožjem proti sovjetskim bombnikom in drugim napadalnim strojem brez posebnega predsednikovega dovoljenja.
NA 13. KONGRESU italijanske de-mokrščanske stranke je bivši predsednik Fanfani izjavil, da je delitev oblasti s komunisti nesprejemljiva, „dokler ti ne bodo opustili mednarodnega komunističnega sodelovanja in se odpovedali
svojemu gospodarsko-politično-družbene-mu sistemu, ki ga hočejo raztegniti na ves svet.“ Italijanski demokristjani pa se bodo morali povezati s socialisti, če bodo hoteli vladati Italijo do naslednjih splošnih volitev, ki' so napovedane za prihodnje leto.
BRITANSKI MINISTRSKI PREDSEDNIK Wilson je po 13 letih vladanja objavil, da ima namen odstopiti tako iz vlade kakor iz vodstva stranke, čim bodo laburisti rizvolili novega šefa stranke.
PO UKAZU IZ MOSKVE je kubanski komunistični diktator Castro javno zagrozil južni Afriki, da se bo „vojna proti Južni AfrikW raztegnila preko Namibije v najkrajšem času, če Južna Afrika ne bo umaknila iz južne Angole svojih vojaških oddelkov“, ki stražijo jezove električne centrale na reki Cu-nene. Castro je zagrozil, da bo „za to vojno odgovorna samo Južna Afrika“, da si je vnaprej umil roke za morebitno intervencijo njegovega vojaštva, ki se še vedno mudi v Angoli.
Po vsakodnevni razpravi so porotnike takoj odpeljali v hotel, kjer so ostali popolnoma izolirani do drugega dne, ko so jih zopet odpeljali v sodno dvorano. Spremljalo jih je vedno 16 paznikov, ki nosijo časten naslov „USA marshall“. Obtoženka Patricia pa je imela le eno. žensko in enega jetniškega paznika za svoja angela varuha.
Sedaj bodo zopet s senzacijo te eksal-tirane Patricije nadaljevali časopisni reporterji, ko bodo ugibali, kakšno kazen ji bo prisodilo sodišče, ker so' jo porotniki spoznali krivo.
Vodja .najvažnejše argentinske opo-zicionalne stranke radikalov dr. Ricar-do Balbin je, večino argentinskega prebivalstva minuli teden močno razočaral. Prosil je in dobil dovoljenje za govor po radiju in televiziji in spričo sedanjega kritičnega, političnega in gospodarskega položaja so vsi pričakovali — tuji vladajoči peronisti — da bo podal magično formulo za rešitev države.' Toda znova je dokazoval, da tudi radikali nimajo formule za ozdravitev moralno in materialno razkrojene Argentine. Že . premisa, ki jo- je v govoru postavil: „Kadar se razkrajajo državne uštanove, se razkraja družba“, je napačna. Opazovalci so takoj ugotovili, da se argentinski politiki katere koli barve ne morejo znebiti etatistične mentalitete, kar tej državi škoduje že dolga desetletja in je zato še daleč od možnosti zavladanja prave demokracije v stilu zahodnoevropskih držav ali ZDA in Kanade. In ko je v istem govoru tudi izjavil, da „nimam nobenega načrta za rešitev položaja, dasi vem, da obstajajo,“ je bilo poslušalcem povsem jasno, da od sedanjih argentinskih politikov rešitev pač težko pričakuje.
Dr. Balbinov radijsko-televizijski poziv na „enotnost“ so seveda takoj izkoristili vladajoči peronisti, ker upajo, da jih bo — ironično —• opozicija morda le kako izvlekla iz slepe ulice, v katero so zašli sami in zapeljali državo. Poverili so podpredsednika stranke Bittela, da se je z Balbinom dogovoril za sklicanje „večstrankarskega sestanka“, podobnega sestankom, ki so jih imele razne stranke pred Peronovo vrnitvijo v Argentino. Vabilu se je odzvalo v prvem hipu samo šest strank in so sestanek napovedali za torek, 23. t. m. Pre-
Vse komunistične države sovjetskega bloka! z ZSSR in Jugoslavijo vred so močno zadolžene na svobodnem Zahodu. Svojih gospodarstev in financ z marksistično ideologijo nikakor ne morejo ustaliti, še manj, da bi napredovale tako, kakor svobodni Zahod.
Kljub neprestanim napovedim iz Moskve in drugih komunističnih središč, da bodo komunistične države „kmalu prehitele“ zahodne demokracije v gospodarskem oziru, se to doslej ni zgodilo, pač pa ravno obratno: sovjetski sateliti se z Moskvo vred neprestano obračajo na Zahod po posojila.
Natančnih statistik o dolgovih komunističnih držav ni, vendar je severnoa-
bivalstvo od sestanka ne pričakuje nepolitičnih ne gospodarskih rešitev. Opozicija, radikaloV, ugotavljajo opazovalci, se je dejansko spremenila v sopotništvo s peronizhiom, to pa tudi pomeni prav za prav dejanski konec demokracije v Argentini, kolikor je je doslej sploh še ostalo.
Oči vseh političnih in sindikalnih krogov pa so se istočasno ozirale v oborožene sile, ki pa so ves teden odločno molčale. Buenos Aires je bil poln napovedi neposrednega državnega udara.
Argentinsko gospodarstvo se korakoma bliža hudemu zastoju, saj je znano, da je sedanji gospodarski minister dr. Mondelli kongresni proračunski komisiji povedal, da ima Argentina tujih valut samo še za 15 dni uvoza in da on sam nima dolgoročnega gospodarskega načrta, temveč da so vsi njegovi ukrepi le iz dneva v dan preprečevanje popolnega gospodarskega in finančnega zloma države.
V takih razmerah, ki nujno kličejp po temeljiti sanaciji, so vsekakor največji izdajalci lastne domovine komunistični gverilci. Da bi položaj kolikor mogoče poslabšali, nadaljujejo z ugrabitvami in umori, pri čemer jim seveda nasprotniki ne ostajajo dolžni. Tako je Argentina pretekli teden preživela enega svojih najbolj krvavih tednov od podobnega tedna lanskega decembra
sem.	Takrat je bilo pomorjenih na obeh straneh 36 ljudi raznih poklicev, pretekli teden pa je bil ta žalosten rekord presežen za 4 smrtne žrtve političnega obračunavanja. Najbolj krvava dneva v minulem tednu sta bila sobota in nedelja, ko je bilo na obeh straneh pobitih 18 ljudi.
meriška Chase Manhattan Bank lansko leto s svojo gospodarsko „špijonažo“ zbrala nekaj podatkov in ugotovila, da se morajo dolgovi sovjetskega bloka na Zahodu leta 1975 sukati v višini 32 milijard dolarjev.
Zatem pa je „Eastern Europe Re-port“, publikacija Business International, ki jo izdaja skupina zahodnoevropskih bank, objavila točnejše podatke o zadolženosti komunističnih držav sovjetskega bloka na Zahodu v letu 1975, ki je naslednja (v milijardah dolarjev): Bolgarija 1,6,-Češkoslovaška 1,2, Vzhodna Nemčija 4,0, Poljska 6,0 Romunija 2,2, Madžarska 2,0, Jugoslavija 5,5 in 'ZSSR 11,0, skupaj 33,5 milijard dolarjev.
Ubili so ura brata — za reklamo
Tito skozi Panamo in Venezuelo na Portuglsko
Zadolženost sovjetskega bloka
TUDI JUGOSLAVIJA
Tine Debeljak	'	^2)
Nehaj novejših knjig in publikacij
Mladika 1975, zv. 10
Prejeli smo decembersko številko te tržaške družinske oz. študentovske revije, ki jo že devetnajst let urejuje njen ustanovitelj prof. Jože Peterlih. Iz te zadnje lanske številke bi opozorili na tri članke. Lep zgodovinski prispevek k primorski polpreteklosti je obelodanjeni prvi del predavanja upokojenega ravnatelja učiteljišča dr. Antona Kacina: Ob 30-letnici slovenskih sol. Najprej je podano stanje slovenskih šol v Trstu med nastopom fašizma. Slovenske srednje šole ni bila nobene. V mestu samem tudi slovenskih osnovnih šol ni bilo. Le v predmestjih nekaj. Zdaj pa so v mestu slovenske osnovne šole ter tudi slovenske srednje šole, namreč: klasični in znanstveni licej, učiteljišče, trgovska a-kademija, ter nekaj obveznih enotnih srednjih šol. Zato takoj uvodoma dr. Kacin poudari, da ne bo govoril o obnovitvi tržaških šol po vojni, ampak o novih ustanovitvah teh šol, ki jih prej ni bilo, pa sc bile irstanovljene v času zavezniške uprave. Podaja najprej raz-zgovor med Amerikanci in Titom o razdelitvi tržaškega ozemlja v dve coni in potem, kakor je AMG, zavezniška u-prava, organizirala šolstvo, tudi slovensko. To šolsko politiko so slovenski in italijanski titovci bojkotirali ter so odklonili sodelovanje pri slovenski u-
pravi tržaških upravnih in šolskih zadev, kar je danes — pravi dr. Kacin — ugotovljena „huda politična napaka. Kajti le to, kar so si tedaj Slovenci priborili, imajo danes. In tu da dr. Kacin tedanjemu svetovalcu za slovensko šolstvo pri zavezniški upravi prof. dr. Srečku Baragi veliko priznanje, da je bil „osrednja gonilna sila pri ustanavljanju slovenskih šol v coni A.“ Sploh je velika zasluga za slovenske šole v, Trstu pomoč tedanjih — beguncev. Oni so dali glavni ljudsko Učiteljski in pa sicer še srednješolski profesorski material. Ti profesori so napisali prve šolske knjige, (v prvih treh letih 24 učbenikov!) S tem je končan I. del zanimivega predavanja, ki se bo nadaljevalo. Pogrešam opis, kako je bilo s slovenskim šolstvom v času Slovenskih varnostnih straž v Trstu in Goriškem, zlasti Ko imamo že Geržini-čevo razpravo. Tudi tisto delo je bilo pomembno.	«
Prav ko sem sklenil to poročilo, sem zvedeli za smrt prof. Peterlina, ustanovitelja in urednika Mladike. Bil je zaslužen za razvoj slovenske kulture v Trstu kot šolnik, prosvetni organizator, gledališčnik in kritik. R. I. P.
Med drugim v tej številki poroča tudi Lev Detela, kako so mu v Ljubljani uničili že dotiskano knjigo pri mariborski založbi Obzorja; Boris Pahor pa, da so mu tudi zavrnili pri Državni za-
ložbi izdajo romana Zatemnitev, kar je oboje verjetno posledica „Kocbekove afere.“ Zanimiv je tudi intervju z gospodarskim pisateljem dr. E. Vršajem, ki je izdal v italijanščini knjigo „Gospodarsko sodelovanje Alpe-Adria“, to je o tem, kako bi se ustvarilo enotno gospodarsko področje na tem ozemlju treh pokrajin: Primorske, Koroške in Slovenije.
Di-užina in dom
Celovški slovenski verski in družinski list Družina in dom, je koncem 1. 1974, po 25. letih prenehal izhajati. Med tem so bralci s Koroškega in od drugod vse leto pisali na uredništvo, naj vendar dobe sredstva za nadaljevanje lista. Tako je zdaj Družba sv. Mohorja v Celovcu, ki je izdajateljica lista, sklenila, da bo nadaljevala z listom. Zato je za leto 1975, to je za XXVI letnik, izdala sedaj posebno številko za božič, ki naj nadomesti ves letnik XXVI, to je za leto 1975. Takoj nato ■— z januarjem 1976 — pa je izšla že prva številka letnika XXVII, to je za 1. 1976, ki je urejena v tradicionalnem smislu deloma z novimi pisatelji deloma s ponatisi starejših del, izbranih za pobožični čas. Med drugim gradivom, ki pospešuje versko in družinsko življenje, so tudi lepe izbrane misli o veličini slovenske ■materinščine, kjer je Ludvik Ceglar zbral nekaj lepih citatov iz slovenskih starejših in novejših pisateljev. (Naročnina 8 dol. na leto).
(®o še)
Ni dvoma, da so se komunisti med okupacijo in revolucijo dosledno posluževali laži in prevare. S tem jim je pri mnogih naivnežih uspelo nekako opravičevati umore narodno zavednih Slovencev, obenem pa tudi z lažjo in prevaro loviti ljudi v OF.
Tudi po vojski s tem nadaljujejo. Nekateri so postali pravi strokovnjaki v potvarjanju resnice. Med te nedvomno spada Jože Vidic, ki se je že večkrat v svojih spisih proslavil kot „lažnjivi klukec“. Priznati pa mu je treba, da je dosegel višek v svoji knjigi „Po sledovih črne roke“, ki jo je spisal v „počastitev 30-letnice osvoboditve“.
Kdor jo je doslej prebral in pozna dogodke tiste 'dobe, se je zgrozil, da je kak človek zmožen thkšnih laži in podtikanj.
Pravilno pot je izbral znani ljubljanski gospodarstvenik Franc Heinrihar, ki živi v Italiji in je’ tudi njega oklevetal Vidic. Heinrihar mu je odgovoril v Klicu' Triglava str. 435—436, ki izhaja v Londonu. Ko temeljito zavrača Vidi-čeva podtikanja, ki ga hoče prikazati za „Volksdeutscherja“, ker mu je potvoril priimek, pobija posamezne odstavke v Vidicevi knjigi. Kot primer navajamo tole Heinriharjevo primerjavo med Vidicevimi trditvami in resnicp:
Na strani 107 svoje knjige o črni roki je Vidic tole zapisal: „4. januarja 1944. leta so partizani vdrli v grud Strmol pri Cerkljah in aretirali Jožeta in Ksenijo Hribar ter učitelja Sagadina iz jahalne šole v Ljubljani. V gradu so bili od sedmih zvečer do tretje ure
zjutraj. Zaplenili so več lovskih pušk s strelivom, več daljnogledov in radijski aparat. 18. januarja 1944. leta so partizani obkolili železniško postajo v Škofji Loki in v čuvajnici uničili telefonski aparat. Potem so zažgali Dollerjevo in Heinrichovo žago, a so gasilci po odhodu partizanov ogenj kmalu pogasili. Jože Hribar iz gradu Strmol in Stanislav Heinricher sta bila imenovana v finančni odbor Četniške organizacije na Gorenjskem. Oba sta bila usmrčena.“
G. Heinrihar pobija te Vidicove trditve tako:
„Hribarjevo ime je bilo Rado in ne Jože. Dollerjeve in Heinrichove žage sploh ni bilo, pač pa je bila Dolenčeva in Heiriharjeva, ki pa ju partizani niso zažgali; niti poskušali ju niso.
Brat , Stanko ni bil organiziran v nobeni četniški organizaciji, še manj, da bi bil imenovan v nekak finančni odbor za Gorenjsko, ki niti obstajal ni. Z Radom Hribarjem se brat Stanko sploh ni poznal. Brata so komunisti u-bili januarja 1944 na Trati pred njegovo hišo vpričo treh njegovih otrok, starih od 2 do 6 let. Ko so zaprepašče-ni domačini vpraševali, zakaj so ga u-bili, so dobili od OF-arjev odgovor, da „za reklamo.“ Partizani so zares napadli grad Strmol, ga izropali in zažgali ter ubili Rada Hribarja in ženo, roj. Gorjup.“
G. Heirihar si je izbral edino pravo pot. Ko bi vsi prizadeti tako pobijali Vi-diceve navedbe v knjigi, bi veliko doprinesli k resnici tiste dobe in postavili na laž tudi Vidica.
/<WHlllewlC€ Sag
LJUBLJANA — Ob raznih problemih, ki žulijo Ljubljano ■— stoletnica. 'Cankarjevega rojstva, ki bi jo radi proslavili s posebnim Cankarjevim centrom — pa so samo še načrti, dalje, kako presekati prometni vozel, kako očistiti ljubljanski zrak, so precej pozabili na ljubljanski Grad. K sreči je bolj trden, kot so napovedovali razni strokovnjaki. Zato so problem obnove Gradu malce odrinili. Pa so se začeli zanj zanimati kulturniki, prej so. bolj imeli zanimanje gostinci, ki bi radi naredili na Gradu veliko restavracijo, kjer bi prodajali „pristne“ slovenske čevapčiče in pod. folklorne jedi. Toda kulturniki sedaj hočejo na Gradu narediti neke vrste arhitektonski okras mesta, hram kulturnega programa pa tudi spomenik fevdalne arhitekture. V začetku februarja je bila namreč ustanovljena komisija, ki naj „napravi program namem-nosti ljubljanskega Gradu“ Sedaj se za Grad poteguje Narodna galerija, Festival, Mestni muzej in še drugi, ki bi radi imeli na prenovljenem Gradu svoje prostore.
LJUBLJANA — Kako slovenska podjetja bogatijo slovenski jezik! V nekem ljubljanskem osnutku dogovora je zapisano: „Kot gradbeni proizvod v smislu tega dogovora je smatrati objekt, ki. nastane na gradbeno in komunalno urejenem gradbišču kot rezultat uporabe gradbenih materialov _ in gradbene tehnologije ter je namenjen neposredni uporabi oz. je sposoben, da neposredno zadovolji potrebo po bivanju... (ali je kot polproizvod namenjen proizvodnji drugih dobrin). „Delo“ 26. februarja zaključuje to „moderno uganko“: Da se ne bi prehitro smejali — to so po domače povedano nova, dražja in dostikrat slabo narejena — stanovanja.
KRANJ — V nekem kranjskem podjetju so sprejeli na trimesečen poskus strojnega ključavničarja. Tričlanska komisija je tik pred potekom poskusne dobe ocenila delavca, da je počasen in neproduktiven. Delavec se je pritožil na sodišče združenega dela v Kranju. To je ugotovilo, da delavec svoje strokovne usposobljenosti niti ni mogel pokazati. Tam, kjer je delal niso imeli ustrezne delavnice, ni bilo nobenih strojev niti orodja in posamezne naloge so opravljali brez načrtov. Sodišče je razveljavilo ■ odločbo, s katero je podjetje hotelo odpustiti delavca.
PRESTRANEK — V tem kraju je
23.	februarja zgorela šola, ostali so le dimniki in očrneli zidovi. Zgoreli so vsi učni pripomočki,; brez šolskih prostorov je ostalo 159 učencev. Zdaj so sklenili, da bodo učence Prestranka vozili v. šolo v ^Postojno. Pripravljajo se že tudi na zidanje nove šole, vendar je problem — denar. Zavarovalnica še daleč ne bo krila stroškov zidave nove šole;
Prejšnjo nedeljo, 14. marca 1976 ob
16.	uri popoldne, je bil v Slovenski hiši v Buenos Airesu slovesen uvod v novo šolsko leto 1976/77 za slovenske o-snovne šole na področju Velikega Bs. Airesa. V kratkem pa se prične pouk tudi v srednjih šolah (tudi slovenskih). In tako je bila ta prireditev za naše šolai-je že kar uvodni akord v naše šolsko življenje tega leta.
Slovesnost se je pričela s sv. mašo k Svetemu Duhu, ki jo je daroval delegat msgr. Anton Orehar. Tik pred mašo je prikorakala v cerkev vrsta u-čencev z zastavami s predsednikom šolskega sveta, Francem Vitrihom na čelu. Vsaka zastava je predstavljala eno od šol. Učenci z zastavami so se razporedili na obe strani oltarja. Sv. mašo je vodil Loboda Marijan, branje beril, prinos svetih posod, kruha in vina itd. pa so opravljali člani učiteljskega zbora. Ker so se poleg šolskih, otrok u-deležili sv. maše todi njih starši in sorodniki, je bila cerkev Marije Pomagaj povsem polna.
Po branju evangelija je imel delegat msgr. Orehar na šolarje in starše krajši, preprost, a lep nagovor, povezan z naukom iz berila in evangelija tako, da so ga mogli razumeti tudi najmlajši učenci prvega razreda.
Vsa množica malih in velikih udeležencev se je potem začela pomikati proti veliki dvorani Slovenske^ hiše m jo do' kraja zasedla, zastavonoše pa so se postavili pred oder na obe strani. Mlado in odraslo občinstvo je v kratkem nagovoru pozdravil France Vitrih in dal besedo predsedniku ZS Marjanu Lobodi. Po prisrčnem pozdravu je povedal mladim poučno pravljico o zlatih o-rehih. Štirje muzikantje se zvečer vra čajo domov, mimogrede pa se ustavijo pred neko hišo in zaigrajo podoknico. Iz hiše pride mož in v zahvalo da vsakemu orehovo vejico. Trije od muzi-
LJUBLJANA — Februarja 1976 je izšla tretja številka zbornika z letnico 1974 Instituta za narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki se, imenuje Traditiones. Slovenska etnološka veda je vedno' čutila pomanjkanje strokovnega glasila. „Slovenski etnograf“, ki ni nikoli mogel zadovoljiti zahtev, je bolj vegetiral. Zato so ob izidu prve številke zbornika leta 1972 narodopisci pozdravili „Traditiones“, ker je ob izidu prve številke v uvodu bilo zapisano, da zbornik ne bo le enkraten almanah, ampak redna periodična publikacija. Izgleda, da se je nekje zataknilo. Je pa zbornik kvaliteten, toda to naj bi ne bil izgovor, za neredno izhajanje „redne periodične publikacije.“
LJUBLJANA — Na gradbišču nove tovarne „Lek“ je cirkularna žaga 26. februarja odrezala palec tesarskemu mojstru Nuriju Osmanagiču. Poklicali so reševalce in eden med njimi se je spomnil-tudi na odrezani palec. Po 45 minutah sta bila Nurija in njegov palec na nezgodnem oddelku Kliničnega centra, kjer so mu prišili odrezani palec. Po enotedenskem čakanju so zdravniki ugotovili, da je operacijo uspela.
PRESERJE — Cerkvico v Preserjih je 28. februarja „obiskal“ neznan vlomilec in odnesel dva kipa svetnikov, neprecenljive vrednosti, in angelovo glavo. Ukradeni predmeti so stari nad 400 let, zaščiteni pa so pri Zavodu za spomeniško varstvo.
IDRIJA — Pihalni orkester idrijskega rudnika živega srebra, ki ima večstoletno tradicijo in je najstarejši glasbeni ansambel na severnem Primorskem, je pred prenehanjem dela. Rudnik živega srebra zaradi nizkih cen na svetovnem trgu nima več denarja za vzdrževanje orkestra... Pravijo, da bi se denar moral najti kje drugje. . .
LJUBLJANA — Slovenski etnologi so lani 22. oktobra ustanovili novo Slovensko etnografsko društvo, ki je nastalo iz združitve istoimenskega društva in slovensko podružnico Etnološkega društva Jugoslavije. To „novo” društvo je dosedaj izdalo že pet številk „novega“ Glasnika Slovenskega etnološkega društva. Glavne rubrike Glasnika pa so:. Društvene novice, Bibliografija, Gradivo, Knjižne novosti s področja etnografije, Osrednja 'informativna rubrika, Intervju, Zgodovina etnologije v slikah in študentska rubrika.
i	«
Umrli so od 26. 2. do 4. 3. 1976:
LJUBLJANA — Ivana Judež, 88; Amalija Pečar — Lozar, 92; Gabrijela Kinkel; Božidar Arko; Jožefa Miklič r. Bokal, 74; Frančiška Mehle r. Podržaj ; Ivanka Miklavec r. Novak; Gusti Klopčič r. Sitar; Anton Lemut, žel. up., 83; Filip Mihelčič, up.; Zora Kukec r. Ocvirk; Jakob Hočevar, tesarski mojster; Stanislava Vorina r. Košir, 76;
kanto v, ki so pričakovali boljšega daru, nejevoljno odvržejo vejico, četrti pa jo shz-ani in odnese domov. In glej čudo, drugo jutro zagleda na podarjeni vejici polno zlatih orehov! Nauk iz te pravljice: ne smemo odkloniti nobene dobrote, pa četudi je na videz majhna. Taka dobrota je tudi nauk učiteljev, čeprav se zdi učencem kdaj ma-lopomemben ali nevšečen. Primerjal je z zlatimi orehi tudi slovensko šolo, ki je le enkrat na teden, pa more vendarle roditi bogate sadove.
Zatem se je odprl oder in pričela se je mladinska predstava „Kresniček“, nekaka operica v dveh delih, za katero je napisal besedilo Tomaž Tozon, u-glasbil pa jo Radovan Gobec. Pripravila jo je osnovna šola škofa A. M. Slomška iz Ramos Mejie v režiji učiteljice Anice Šemrov. Zgodba je preprosta, a mična.
Nagajivi Kresniček na rožni dobravi moti nočni počitek rožicam in jih budi iz sladkega sna. .Motovili se tudi med kresnicami in! jim moti mirni nočni raj. Kresnice pa nenadoma opazijo, da je Kresniček izgubil svojo lučko. Začnejo ga zasmehovati, da ne spada več med nje ker je postal navadna rjava muha. Kresniček žalostno prosi pomoči rože, polža, mravlje,, zvezdo in luno, da bi mu pomagale najti lučko. Vse se lepo konča, kajti sonce mu vrne, lučko nazaj. Kresniček ni več navadna rjava muha in vsi se veselijo njegove sreče.
Kresnička je z ljubko živahnostjo igrala in pela z lepim glasom in brezhibno Marjana Poznič, mravljinsko kraljico Nevenka Magister, polža Jani Du-rič, zvezdo Rezka Novak, luno Bernarda Bidovec, sonce Lojze Durič, mak Klavdija Malovrh, slak Alenka Magister. Vsi so svoje vloge prav dobro zapeli in igra vseh je bila izvrstna; tudi za kresnice in vile velja isto.
Ali je mogoče to doseči pri tako mla-
SLOVENCI V
Osebne novice.
Poroka. Poročila ata se v soboto 20. marca v kapeli kolegija De la Salle gdč. dra. Helena Pleško in dr. , Norberto Cacioppo. čestitamo!'
Umrl je v nedeljo 21. t. meseca v 26. letu starosti akademik France Prešeren iz Lomas del Mirador pri Buenos Airesu. Pogreb je bil v torek 23. marca na pokoališče Villegas.
Naj počiva v miru. Domačim iskreno sožalje.
Zveza Slovenskih mater in žena
sporoča, da je božična akcija potrebnim rojakom dobro uspela. Zato bomo spet ponesle velikonočni pozdrav mednje.
Naprošamo vse prijatelje, ki bi hoteli v tem postnem času prispevati naši velikonočni akciji, da se javijo na telefon 768-4443 ali pa odbornicam Zveze.
OBLAKOVA MAMA — 80-letnica
V lepem pr-vopomladan-skem dnevu v letu 1896 je v veliko.števil-ni krščanski družini zagledala luč sveta današnja slavljenka Ivanka Grum poročena Oblak. Mirno in srečno so ji tekla mladostna leta, trdo delo in molitev sta bila njena spremljevalca. V njen dobrohoten nasmeh, v njen mehak značaj ter v njene lepe poteze mladostnega obraza, katere je ohranila še do današnjih dni, se je kmalu zagledal Oblakov Martin iz Vrbljenja. V srečnem zakonu se jima je rodilo o-sem otrok. Kot je bila vzgojena ona, tako je vzgajala tudi svoje otroke. Pridnost, želja po napredku in globokover-nost so bile odlike novoustanovljene
Vladimir Pleničar, dentist; Lucija Matičič; Ciril Plevnik, žel. up.; Ivanka Briksel r. Gram; Martin Jaklič, up., 82; Marija Pirih r. Ambrožič; Matija Kren, up.; Franc Polc, up. žel. strojevodja; Josipina Sotelšek, 83; prof. Marija Kralj r. Plestenjak; Lavro Rak; Danijel Novak.
RAZNI KRAJI — Janez Gole, up. cestar, Gabrovka; Cecilija Ogrizek, gostilničarka, 93, Celje; Angela štalcer, 87,Dravlje; Ivan Derenčin, up. krojač, Notranje Gorice; Marija Polajnar, Celje; Janez Šilc, 65, Breze pri Ribnici; Frančiška štrukelj — Miklavčič, Apen-čeva mama, Zavrh na Blokah; Franc Hribar, up. PTT, 78, Petelinje; Angela Cimerman r. Zajc, Kašelj; Pavla Bidovec r. Strniša, Kranj ;• Rozalija Appe r. Ravnikar, 87, Novo mesto; Franc Zabukovec, 85, Lož; Franc Malnar, up., Kamnik; Dragotin Verbič, up. računovodja, Vrhovci pri Lj.; Janko Stele, Lectarjev ata, svečar, 77, Kamnik; Jože Zakrajšek, up., Črnomelj; Henrik Guštin, up. šofer; Ivan Golob, up., Trbovlje; Mici Černe r. Breceljnik, Dravlje — Lj.; Ljerka Vaupot r. Ferič, 72, Slovenj Gradec; Jožefa Kotnik r. Rupnik, Dol. Logatec; Vinko Faganeli, 84, Miren; Karel Geltar, posestnik, Črnomelj; A-lojz Kolmanko, rečni čuvaj, Kranj; Štefan Troha, borec za sev. mejo, Spodnje Ložine; Franc Kočevar, up., 81, Dokle-žovje; Jože Mrak,-gostilničar, Ratež pri Novem mestu; Karolina Zbačnik r. Peterlin, 88, Nov omesto; Jože Kopitar, predvojni komunist, Stožice — Lj.; Franc Drašler. Brencetov Frenk, Dra-žica pri Borovnici; Alojzij Pintar, up., Dobrunje.
dih igralcih in pevcih? Dokazali so nam, da je mogoče — toda le, če so v rokah tako izkušene mladinske režiserke, kot je učiteljica gdč. Anica Šemrov, ki vzgaja učenke in učence Slomškove šole že od vsega početka te slovenske šole. Dolgoletne izkušnje z mladino rode tako lepe uspehe.
V skladu z igro je bila tudi scenerija. Že priznani scenograf France Vresnik je ustvaril tu več, kot si navadno predstavljamo za tako delo. Ne le čudovito lepe kulise, temveč tudi vse' prelepe rože, ki so krasile (gotovo nič manj lepe in ljubke) glavice mladim igrav-kam, ki so predstavljale stebelca teh rož. Verjetno so bile tudi obleke Kresnic in Kresnička ukrojene po njegovi zamisli in so ponazarjale male svetlikajoče se mušice. Svetle lučke je dosegel z rumeno fluorescenčno barvo. Pa tudi velikega polža je on napravil, ki je bil kakor živ — z. notranjo pripravo, ki je omogočala lesenemu polžu, da je migal z brado in z rožički (se pravi z očmi), pa tudi s hišico se je lahko premikal sem in tja, tako da so vsaj mlajši otroci bili prepričani, da je živ. V vsem opisanem se je France izkazal z veliko iznajdljivostjo.
Na klavirju je brezhibno spremljal vso operico Franci Schiffrer in se izkazal za dobrega pianista. Za primerne lučne. učinke je lepo skrbel Lenart Kinkel.
Gromovito ploskanje se kar ni moglo poleči. To priložnost je izrazil g. Vitrih in poklical na oder gdč. režiserko in ji poklonil zasluženi šopek rdečih nageljnov. Prav tako Franciju Schiffrerju. šopek za scenografa Franceta Vresnika pa je moral ostati na odru, ker se v svoji znani skromnosti ni hotel prikazati na oder.
Vsekakor je bila to zares lepa in prijetna prireditev in zgleden uvod v nova šolsko leto.
J.	. r.
ARGENTINI
družine. Toda kot mnogim dragim je tudi njim vojna vihra prekinila miren tek življenja. Revolucionarna leta so jima vzela komaj šestnajstletnega sina Ivana, najmlajši sin Lojze pa jim je umrl že v prvih letih življenja. Stalna nevarnost, strah in preganjanja so postala del njihovega življenja. .
Po vojni se je podala skupno z mnogimi sotrpini na težko begunsko pot, nekaj let je preživela v avstrijskih begunskih taboriščih. Ne medvojna, ne begunska leta ji niso prizadela toliko bolečin, kot novica o mučeniški smrti svojega ljubega sina Martina. Bil je človek jeklenega značaja in globokega katoliškega prepričanja. Pri vseh teh težkih življenjskih udarcih -bi gotovo marsikdo obupal, če ga ne bi spremljala globoka vera v Tistega, ki usmerja vse naše življenje. In ta globoka vera je tudi v teh trenutkih spremljala Oblakovo mamo.
Končano taboriščno življenje, se je podala še na daljšo pot, na dolgo pot preko oceana. Prišli so v Argentino, težki so bili prvi koraki v tej deželi z nedoraslimi otroci in ob nepoznanju razmer in jezika. Prva njihova zaposlitev je bila neko kmetijsko podjetje, kjer so ona in hčerka Ivanka delali kot služkinje, mož in sinovi pa na polju. Kmalu so spoznali, da v teh okoliščinah ni napredka, podali so se ponovno na pot in se preselili v bližino Buenos Airesa, kjer je. oče s sinovi začel malo mizarsko delavnico. Iz te navadne mizarske delavnice se je kmalu začelo razvijati pravo podjetje, katerega vodijo sinovi Ciril, Feliks in Tone. Gotovo je tudi njena lepa vzgoja in stalna molitev pripomogla k tako lepemu gospodarskemu napredku njenih sinov, saj spada med eno največjih slovenskih podjetij v Argentini živečih slovenskih novonaseljenčev. Njihova podjetnost se širi v notranjost dežele in celo preko argentinskih meja.
Njen življenjski sodrug Martin, kateremu je bila do zadnjih dni zvesta pomočnica, je podlegel teži življenja v letu 1969. Tudi to rano je njej primerno prenesla.
Še danes jo lahko vidimo, kako lepo mirno in korajžno hodi vsak dan peš k sv. maši in to celo par kilometrov daleč. Vedno je nasmejanega obraza in skoraj se ji ne poznajo rane .prestale-ga trpljenja. Če se jo vpraša o preteklosti, zelo nerada govori o grenkosti prestalega življenja in vsem z odprtim srcem po krščansko odpušča.
Svojo osemdesetletnico je praznovala v ožjem krogu prijateljev svojih dveh hčera ge. Ivanke por. Malovrh, ge. Zah ke por. Jakoš, sinov Feliksa, Cirila, Toneta, zetov, snah, vnukov, vnukinj ter njene nečakinje ge. Julke Prebil, por. Zupan.
Četrtega marca je nenadoma umrl v Trstu prof. Jože Peterlin, znana osebnost v kulturnem življenju zamejskih Slovencev. Ko se. je vračal iz gledališke predstave v Kulturnem domu, ga je med potjo' skozi mestno središče obšla slabost, ki mu je bila usodna.
. Pokojni Jože Peterlin se je rodil 2. novembra 1911 na Vinjem vrhu pri Novem mestu. Diplomiral je na slavističnem oddelku ljubljanske univerze, kjer je bil nekaj časa tudi biblioteker NUK ter tajnik teološke fakultete. Po vojni je emigriral v Trst in bil v vsem povojnem času profesor na tržaških slovenskih srednjih šolah.
Že pred vojno se je aktivno ukvarjal z dramsko umetnostjo. Bil je član radijske igralske družine v Ljubljani, dve leti je obiskoval igralsko šolo na državnem konservatoriju ter objavljal gledališke ocene v. „Slovencu“.
Po prihodu v Trst se je lotil dela z vso navdušenostjo in požrtvovalnostjo na' najrazličnejših področjih. Bil je profesor, igralec, režiser, gledališki kritik, publicist, predavatelj, vzgojitelj. Ni bilo važnejše pobude med demokratičnimi slovenskimi zamejci, da ne bi bilo ime prof. Peterlina zraven v tehtni, zelo pogosto pa kar v odločilni obliki: slovenski večeri, tabori na Repentabru, dijaške akademije, Slovenski oder, Radijski oder, Slovenska prosveta, Društvo slovenskih izobražencev, Slovenski kulturni klub, Mlada setev, amaterske gledališke skupine, Slovenska skupnost, Slovensko ljudsko gibanje, Slovensko gledališče, Mladika.
Kot predsednik Društva slovenskih izobražencev v Trstu je bil tudi glavni pobudnik in organizator vsakoletnih sestankov v Dragi. Ti sestanki so bili zamišljeni kot dialog med predstavniki domovine, zamejstva in zdomstva. Izkazalo pa. se je, da je dialog možen le med svobodnimi ljudmi. To pa predavatelji iz domovine niso. Poleg tega pa je ^edno večji vpliv na izbiro, predavateljev v Dragi hotela imeti Komunistična partija iz Slovenije, tako onih iz domovine, še bolj pa predavateljev iz zdomstva, Ljubljana je hotela postati vodilni mentor Drage. To stanje je pripeljalo sestanke v Dragi v krizo, ki se je pokazala predvsem v zadnjih dveh
D6 solz je bila ganjena slavljenka, kot vsi navzoči, nad programom, katerega je pripravila njena vnukinja Marta Malovrh.
Temu njenemu slavju se pridružuje tudi vsa sanjuška srenja in ji kliče še na mnoga leta!
-č -e
Čestitkam se 1 pridružuje tudi Svobodna Slovenija v imenu vseh naročnikov in bralcev- širom sveta.
Spet slovenska oddaja ,,Glasa Amerike”
V	nedeljo, 29. februarja t. 1., so bile po enoletni prekinitvi obnovljene slovenske oddaje „Glasa Amerike“, na zahtevo ameriškega kongresa.
Kakor je znano, je bila lansko leto ob priliki ukinitve Slovanskih oddaj „Glasa. Amerike“ vložena s strani Narodnega odbora za Slovenijo vloga na pristojne činitelje v ZDA odn. ameriškemu kongresu.
„Glas kmerike“ oddaja v slovenščini dnevno ob 6. uri (na 251 m) in ob 7,15 uri (na kratkih valovih) po srednjeevropskem času, da ga morejo poslušalci v Sloveniji poslušati pred svojim vsakodnevnim odhajanjem na delo.
Goriško in Primorsha
STALNO PREBIVALSTVO V TRSTU PADA
V	preteklem letu 1975 se je število stalnih prebivalcev v Trstu zmanjšalo za 1.363 oseb. Po podatkih, ki jih je objavil pokrajinski urad za statistiko trgovinske zbornice, je glavno mesto naše dežele ob koncu novembra 1975 štelo 270.240 stalnih prebivalcev, medtem ko jih je ob koncu novembra 1974 bilo 271.603,
Podatek torej potrjuje, da se nadaljuje postopno upadanje prebivalstva Trsta. Med drugimi vzroki je brez dvoma temu krivo tudi pomanjkanje stanovanj, za katera so zraven tega stanarine — tudi za zelo stara stanovanja — zelo visoke. V tem oziru spada Trst med naj dražja mesta v Italiji. Prebivalstvo celotne pokrajine je v istem obdobju padlo za 910 oseb in znaša zdaj 300.920 prebivalcev.
letih. Nastalo je vprašanje ali bo moglo Društvo slovenskih izobražencev še vzdržati Drago v prvotni zamisli ali se bo morala omejiti na svobodne ljudi, to je na predavatelje iz zamejstva in zdomstva. Kriza okoli Drage ima to pozitivno stran, da je prinesla nov dokaz, da dialog s komunisti ni mogoč.
Prof. Peterlin je bil še poln načrtov za svoje bodoče delo. Malo pred obvestilom, da je umrl, smo prejeli prvo letošnjo številko tržaške revije Mladika. Kot njen glavni urednik je napisal za to številko, s katero stopa revija v dvajseto leta izhajanja, uvodnik z naslovom: „Pogumno v dvajseto leto“. Gotovo ni računal, da je to zadnji njegov uvodnik v reviji, kateri je posvečal toliko dela in se tudi zanjo žrtvoval. Toda človek obrača, Bog pa obrne.
Pogreb pok. prof. Peterlina je bil v ponedeljek 8. marca. Rojaki iz vseh krajev zamejstva in tudi iz domovine so se zgrnili v opensko župno cerkev in potem na pokopališče, da izrečejo zahvalo rajnemu za trideset let neumornega dela. Precej čez dva tisoč je bilo pogrebcev, ki so prišli iz vsake vasi s Tržaškega in Goriškega a tudi od drugod in celo iz Kanalske doline. Ljudje iz vseh slojev in starosti, ki so pokojnika poznali osebno, po radijskem glasu ali iz šolskih razredov, kulturnih prireditev in ostale njegove dejavnosti.
Skupna misel jih je povezovala vse: Bil je izreden človek in brez njega bi ogromno dela ne bilo opravljenega. Vmes so bili tudi drugače misleči, ki so mu priznavali vsaj to, da je bil velik Slovenec in strasten garač za rast slovenske kulture v zamejstvu.
Pogrebne obrede je opravil domači župnik Viljem Žerjal ob somaševanju drugih duhovnikov. V daljših govorih sta se poslovila od pokojnika deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Štoka in predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice dr. Kazimir Humar. Na pokopališču pa se je poslovil od rajnega profesorja v imenu Radijskega odra Miro Opelt.
Bilo je lepo slovo. Bog bodi plačnik prof. Peterlinu za vsa njegova dobra dela.
Njegovi družini pa izreka tudi Svobodna Slovenija iskrene sožalje.
■■■■»■■■■■■■■»■■■■■■•■■■■bi
Začetek šolskega leta slovenskih osnovnih šol
Prof. Jože Peterlin — umrl
PO ŠPORTNEM SVETE
ARGENTINSKA NOGOMETNA reprezentanca je v soboto, 20. marca, v Kijevu premagala ekipo Sovjetske zveze z 1:0. Igrišče je bilo težavno, med tekmo Je snežilo, zato je uspeh argentinskega moštva precej vreden. Zmagoviti gol je zabil Kempes iz Rosaria.
EKIPA ZAGREBŠKEGA VJESNI-KA je 5. marca v finalu pokala evropskih namiznoteniških prvakov premagala praški Spartak s 5:1 in ponovno osvojila naslov najboljšega evropskega moštva. Za Vjesnik so igrali Šurbek, Stipančič in Jurčič, za Pražane, ki so prišli brez svojega najboljšega igralca Orlowskega, ki je huje zbolel, pa Ovča-rik, Kunz in Kavka.
V NOVEM MESTU je v zadnji kvalifikacijski tekmi za sodelovanje na Olimpijadi v Montrealu jugoslovanska rokometna ekipa 7. marca premagala Islandijo in sicer s težavo: 23:22. Islandija je prej igrala neodločeno s Sovjetsko zvezo in je kar resno mislila premagati nosilce zlate medalje s prejšnje Olimpijade v Muenchenu, ki so zmagali šele v zadnjih sekundah tekme. Tekma je bila v novomeški športni dvorani, ki so jo zgradili s prispevki novo-
„ZMOTNA POT“. — Italijanski komunisti so pred pričetkom kongresa Italijanske socialistične stranke v svojem teoretičnem glasilu „Rinascita“ zapisali, da je strategija socialistične stranke, ki stremi za uresničitev „leve alternative“ — vladne večine levičarskih strank — zmotna. „Treba je zapustiti utesnjeno logiko alternative“, piše „Rinascita“, „kajti ta je v italijanskih pogojih nevarna, ker odriva krščansko demokracijo na desno, po drugi strani pa računa na slabitev komunistične partije.“ „Zgodovinski kompromis“ je po mnenju komunistov edini pravilni način, kako priti do „socializma“ v Italiji. . .
URADNIŠTVO OZN TUDI STAVKA — Generalni tajnik Organizacije združenih narodov Kurt Waldheim je poslal v Ženevo, kjer stavka 2700 uslužbencev OZN, zahodnonemškega diplomata Helmuta Debati na, ki naj bi raziskal razloge in okoliščine, ki so pripeljale do stavke.
„PREČIŠČENO PREVAJALSTVO“ — Na zadnjem kongresu sovjetske partije je v sovjetskih listih bilo objavljeno besedilo tujih govornikov v celoti It1, če so se skladale z „uradno“ politiko sovjetske partije, ostale pa v izvleč-
meških podjetij lansko jesen.
V PRVEM KOLU POMLADANSKEGA dela nogometnega tekmovanja jugoslovanske prve lige, ki se je začelo
7.	marca — večinoma na zasneženih igriščih, je ljubljanska Olimpija igrala neodločeno 0:0 v Banja Luki proti Borcu in je z 18 točkami (6 zmag, 6 neodločenih in 6 porazov) na 8. mestu. Na Na prvem mestu pa je Partizan iz Beograda s 27 točkami, sledita Crvena zvezda in Hajduk s 24.
ROSI MITTERMAIER, olimpijska zmagovalka v slalomu in veleslalomu je v Copper Mountain v ZDA zmagala v slalomu in veleslalomu in si že zagotovila svetovni pokal, v alpskih disciplinah. Med moškimi pa je bil prvi — in to nepričakovano — Američan Greg Jones in na drugo ter šesto mesto sta se , uvrstila še dva tekmovalca iz ZDA. Šved Stenmark, ki vodi v tekmovanju za svetovni pokal s 197 točkami pred Grosom, Italija (167) je bil šele 14., ni „zaslužil“ nobene nove točke na tem prvenstvu. Slovenski alpski up, Bojan Križaj, se ni uvrstil med prvo deseto-rico, niti ni sigurno, če je bil, med 2() najboljšimi.
kih. „Pravda“ je popravljala govore v celoti. Tudi prevodi so včasih bili tako prirejeni, da spreminjajo smisel tega, kar je bilo v resnici izrečeno. Tako je Pravda samo z besedico „tudi“, ki jo je nekoliko prestavila, spremenila misel italijanskega partijskega vodje Berlin-guerja. Ta je hotel poudariti vlogo, ki jo imajo za mir neuvrščene države in države v razvoju. Rekel je, da je prišel pomemben prispevek za izoblikovanje novih mednarodnih odnosov ,*>tudi od drugih socialističnih držav, neuvrščenih držav in držav v razvoju.“ Pravda pa je zapisala „velik pomen drugih socialističnih držav pa tudi neuvrščenih držav in držav v razvoju.'
POPRAVILO URE IZ LETA 1580 — Stolpno uro v Stendalu (DNR), ki so jo zgradili leta 1580 in je prvi merilec časa po Kopernikovem odkritju, da se zemlja vrti okoli sonca, že več kot sto let ni tekla, sedaj pa jo popravljajo. Ura pa ne meri samo časa, ampak kaže datum, lunine mene in vsak dan sončni vzhod in zahod.
PLIN ZA SMEH IN SRCE — Zmes smejalnega plina in kisika zelo ugodno blaži bolečine ljudi s srčnim infartom. Tako vsaj pravijo strokovnjaki harvardske univerze. Ugotovili so, da je naj-
boljša mešanica 35 odstotkov smejalnega plina in 65 odstotkov kisika. Doslej so v takih primerih rabili morfij, a zaradi stranskih neugodnih učinkov (bruhanje) ni bilo to najbolj primerno za bolnike. Kisik sam pa tudi nima tako uspešnega učinka kot prej navedena zmes smejalnega plina in kisika.
VZROK NESPEČNOSTI — Angleške zdravnike in sociologe je začelo zanimati, čemu vedno več Angležev tarna nad nespečnostjo. Spraševali so v raznih anketah, ali ni nespečnosti kriv strah pred brezposelnostjo, slab gospodarski položaj, strah pred razvrednotenjem funta ali nasprotovanje uradni angleški politiki. Toda raziskave so našle drugega krivca: žimnice v angleških posteljah so v povprečju stare več kot dvajset let in zato neudobne za trden spanec. * V
OBVESTILA
SOBOTA, 27. marca:
Redni občni zbor kreditna zadruge Sloga v iSloimiškovem dotmuolb 20.30.
Začetek1 pouka Srednješolskega tečaja ®b 15- uri.
NEDELJA, 28. marca 1976:
Občni zbor Zedinjene Slovenije' po
slovenski maši v mali dvorani Slovenske hiše.
V	Slomškovem domu ob 15 pričetek izvirne slovenske tombole ob razlagi Maričke od Vrha pri sv. Trojici in njenega botra Martina Krpana.
V	Slovenskem domu v San Martinu po maši sestanek naraščajnic.
V	SloV. domu v Carapachayu oib 17 sestanek staršev šolskega tečaja. Razgovor: bodoče šolsko leto.
V	Našem domu v San Justi» roditeljski sestanek šole P. Balantiča in sklep počitniških dni z razstavo.
ČETRTEK, 1. aprila:
Zveza slov. mater in žena pričenja svoje redno delo in vabi vse žene in matere na prvi sestanek ob 17.30 v Slov. hiši, kjer bo zanimivo predavanje Milana Magistra.
SOBOTA, 10. aprila:
V	Slovenski vasi Slovenski pasijon ob pib 20. uri.
NEDELJA, 11- aprila:
V	Slovenski vasi Slovenski* pasijon ob
18.	uri.
NEDELJA, 18. aprila:
V	San Martinu ob 9.30 slovesna peta maša, nato v Domu velikonočni zajtrk.
OD VSEPOVSOD
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 EOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno' na razpolago najfinejše pohištvo.
Ludvik Puš	(£6)
NA DOLGO POT
Nato me je pa kar iznenada vprašal, če vem, da je moj škof tudi v Salzburgu in biva na Nonnenbergu. Natančno mi je opisal pot tja in bil zadovoljen, ko je videl, da sem bil njegove vesti vesel.
Da je Salzburg zelo lepo mesto, je svetovnoznana stvar. Bilo je nekoliko porušeno, celo znamenita stolnica je bila zadeta naravnost v' svojo veliko kupolo in tačas le toliko zakrpana, da deževnica ni zacejala, in delala dodatne škode. Vendar se mestu na splošno razdejanje ni dosti poznalo. Prijetno se je kopalo v toplem jesenskem soncu in človek bi se počutil v njem kot na počitnicah al-i na kakem festivalu — če bi ne bilo moreče skrbi za jutrišnji dan. Včasih sem jo za hip pozabil, ko sem ogledoval velike kulturne ustanove tega mesta ali pa se povzpel na mogočne u-trdbe svoječasnih vsemogočnih salzburških nadškofov. In mi je zvenel po ušesih znani latinski izrek: Sic transit glaria mundi.
Že takoj naslednji dan po prihodu sem se napotil na Nonnenberg. Tamkaj sem našel samevajočega, zapuščenega cerkvenega kneza, ki je bil v strašnih dneh pogumni vodnik svojega naroda, smrtno zasovražen od sovražnikov Boga, iskreno ljubljen od ljudskih množic, ki so polnile ljubljansko stolnico, da bi poslušale in sledile besedi skrbnega pastirja. Takrat v srcu in na us-
tnah vseh onih, ki so ga sovražili, in onih, ki so ga ljubili, ždi sedaj v skromni sobici nonnenberškega samostana, bolj skromni od moje sobe v semenišču, sam sebi prepuščen, kakor da bi bil nanj pozabil ves svet, ter čaka in upa, da se bo cerkveni hierarhiji, ki nanj nikakor ni pozabila, posrečilo vse potrebno ukreniti za njegov odhod najprej v Švico, od tam pa v ameriške Združene države. Povratka v domovino in v svojo škofijo zanj ni, dokler tam vladajo Herodeži.
Zelo se je razveselil, ko me je zagledal. Skoraj objel me je in ni mogel najti prave besede, da bi dal duška svojim čustvom. Vprašal sem ga po zdravju in stanju njegove zadeve.
„Glede zdravja še ne morem pritožiti, hvala Bogu, in dobrim sestram, ki pazljivo skrbijo zame. Reči moram, da je tudi salzburški nadškof zelo zavzet za mojo usodo in se trudi, da bi mi pomagal. Toda njegovo prizadevanje ne rodi zaželenih uspehov, ker mi je ameriška zasedbena oblast nenaklonjena. Včasih imam občutek, da segajo jugoslovanski komunistični vplivi tudi semkaj in jim ameriški odgovorni ljudje tu nasedajo, čeprav bi človek od Amerikancev vse kaj drugega pričakoval. Ko sem se šel predstavit, so mi dali po ovinkih • vedeti, da bi morda le bolje bilo zame, da nisem dolgo v tej coni, ampak da grem čimprej v Švico."
Bil je skrajno potrt pri teh besedah, umolknil je in dolgo gledal skozi okno. čutil sem, da je sedaj vrsta na meni, da nekaj rečem.
„Vidite, prevzvišeni, to stvar moramo gledati v pravi perspektivi. Dostojanstvenik katoliške Cerkve vašega čina povsod, kamor pride, spravlja pristojne oblasti v zadrego. Oblast pa zadrege noče, ljudje na visokih položajih imajo radi mir in živijo radi v lagodju. Zasedbena armada se hoče zlasti tu v Avstriji počutiti kot ha zasluženih počitnicah — pa jim naenkrat pride na glavo škof-begunec, ki ga ‘zavezniška’ Tugoslavija hoče nazaj, da bi ga tam komunisti tretirali po njim lastnih metodah. Jaz gledam njihovo reakcijo na vaš prihod v njihovo cono v tej perspektivi. Morda ni pravilna v celoti, deloma, najbrž pa v veliki meri, drži.“ Živo me je pogledal, opaziti je bilo, da je po moji interpretaciji ameriškega zadržanja začutil olajšanje. Hitro je moji sodbi dodal svojo:
„Morda imate res prav! Kolikokrat sem že rekel: kako vse drugače bi bilo, če bi mogel ‘sleči’ škofa. Ker tega ne morem, me kot škofa odrivajo in odklanjajo ter mi delajo moje begunsko življenje še težje. Naj bo Bogu v čast in onim, ki me iz domovine še vedno preganjajo, v odpuščenje.“
Jas sem mu pripovedoval o svojem življenju na kraju skrivališča, ki ga je seveda kot Korošec dobro poznal. Marianum pa,je nosil v svojem srcu, kot spomin na svoja dijaška in pozneje na leta vzgojitelja na tem zavodu, v tistem kotičku, kjer so spravljeni naj-
DRUŠTVENI OGLASNIK
Pouk slovenščine za kasteljansku govoreče otroke se bo začel v Slovenski hiši v soboto 3. aprila db 9. uri.
Občni zbor Zedinjene Slovenije' bo
v nedeljo 28. decembra po maši v Slovenski cerkvi.
Slovenska radijska oddaja je vsako nedeljo ob 15,30 do 16 ure na radio Antártida.
SLOMŠKOV DOM VABI VSE ROJAKE NA EDINSTVENO PRIREDITEV LETA 1976:
TOMBOLO Z VEČ STO SLOVENSKIMI IZDELKI IN SPLOŠNIMI DOBITKI.
V	NEDELJO, 28. MARCA VSI
V	SLOMŠKOV DOM:
Ne pozabite, da bosta Marička od Vrha pri Sv. Trojici in njen boter Martin Krpan ob 15. uri pričela z razlago in izvirnimi dokazi, da se je splačalo priti. Na veselo svidenje ob 15. uri!
[ i Prof. dr. JUAN JESUS «LASNIK
Specialist za ortopedijo in travmatologijo
; Marcelo T. de Abrear 1241, pta. baja
Capital Federal Tel. 4141413
: Ordinira v torek in petek od 17 do 20. • Zahtevati določitev ure na privatni
telefon 628-4188.
ESI0VBQA UBRf
Editor responsable: Miloš Stan-. Director: Tone Mizerit Redacción y Administración:
, Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel' Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimfr Batagelj in Tone Mizerit
c te* 'Z c 73 O 4) ^ u s>|	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5T7K TARIFA REDUCID/ Concesión N* 38¿v
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N» 1.311.428	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1976 za Argentino $ 1.400.— (140.000), pri pošiljanju po pošti $ 1.450.— (145.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 20 USA dol.; obmejne države Argentine 12 USA dol.; Avstralija 25 USA dol.; Evropa 23 USA dol., ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.; Evropa 17 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. 33-7213.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air». Pta. baja, ofic. z
T. E. 35-8827
VOŽNJA V EVROPO Z velikimi popusti v aprilu in maju
Simon Rajer, Tucuman 1561, 7. nadstr. štev. 50 — TE 46-9440; od 9—42 in 15—19. Ob sobotah zaprto.
REDNI ORČNI ZROR KREDITNE ZADRUGE SLOGA z o. z.
(Cooperativa de Crédito SLOGA Ltda. — Matrícula INAC 5380)
bo v soboto, 27. marca 1976, ob pol devetih zvečer v Slomškovem domu v Ramos Mejía, ulica Castelli 28.
Na dnevnem redu so poročila upravnega odbora, bilanca za leto 1975 in volitve za polovico odborniških mest. Po občnem zboru bo prijateljski razgovor ob pogrnjenih mizah. Vsi člani lepo vabljeni, da se udeležite občnega zbora, da tako bolje spoznate delovanje Vaše zadruge. (Občni zbor je uradno sklican za eno uro prej, a ker ni verjetnosti, da bo navzočih več kot polovico vseh članov, se bo dejansko začel ob pol devetih zvečer.)
Upravni odbor kreditne zadruge SLOGA
bolj ljubi spomini. Zanimalo ga je, kako se mi je godilo pri prehodu conske meje in kako sem se oddahnil, ko smo bili čez.
Dolgo sva kramljala, ocenjujoč dogodke v bližnji preteklosti in gledajoč na negotove možnosti v bodočnosti. Tudi najino sodelovanje v najtežjih trenutkih nemške okupacije sva vzela v misel. Prevzvišeni se je domislil najinega zadnjega sestanka v Ljubljani, na katerem je izrekel zelo pomembno besede, in dodal, da njemu osebno ne bo dano doživeti dneva, ko bo narod doma v svobodi ocenil njegovo ravnanje med sovražno okupacijo in komunistično revolucijo brez vsakega pritiska. Komunistični režimi v srednji in vzhodni Evropi se konsolidirajo, Rusija je vsemogočna, zapadne sile iščejo povsod le kompromis in na vseh črtah popuščajo. Komunizem bo ostal dominantna sila v tem delu Evrope za dolgo dobo, mi gremo v emigracijo — umret. Crucis pon-dus....
Vzravnal se je iz otožne zagrenjenosti, odločno vzdignil glavo, se z jasnim očesom zazrl skozi okno v daljavo in kot vojskovodja in prerok izrekel te značilne besede:	.	*
„Mi Slovenci smo prvi in tedaj edini do dna spoznali zlo brezbožnega komunizma in se mu uprli, ko je z vso krutostjo planil nad narod. To je zgodovinska resnica. Naše spoznanje, naš boj in naše sedanje trpljenje ni samo slovenska zadeva ampak zavzema bolj in bolj svetovno širino in pomen. Nekoč bo zapisano, da je šel najmanjši brat med narodi v boj za ideale, ki bodo
svet rešili — ali pa bo brez njih človeški rod utonil v sovraštvu in krvi. Verujem, da se to ne bo zgodilo. Bili smo božji baklonosci.“
Potem se je v svoji dobroti še zanimal, kako je moja žena vzela nase to novo ločitev ob mojem odhodu v neznano bodočnost in je bil kljub vsemu prepričan, da je sedaj gotovo srečna, ko sem iz nevarne cone ven. Saj je bila že tako uboga, je še dodal.
Še večkrat sva se pozneje sestajala, tu in tam šla skupno na sprehod in si na ta način vzajemno lajšala in krajšala razsežnost čakanja: prevzvišeni na odhod v Švico, od tam v Ameriko, jaz pa na mesto organista z dodatnimi opravili na kaki fari salzburške nadškofije, dokler se tudi meni ne odpro vrata v širni svet. Salzburg, svetsko mesto velikih glasbenih in teatrskih slovesnosti in lepe pesmi, in rezidenca nekoč mogočnih, slavnih nadškofov — kdo bi ne užival sprehodov po tvojem teritoriju in se ne naslajal ob ogledovanju tvojih lepot in pomembnosti tvojih kulturnih ustanov. S prevzvišenim sva jih skupno občudovala in v tej skupnosti dveh je bilo mnogo lepega.
Včasih'sva svoj korak usmerila tudi v bližnjo okolico, po svoji mikavnosti vredno, da obkroža ta center svetovne kulture. Nekega dne sva se zmenila, da poj deva naslednji dan na božjo pot k Marijini cerkvi, ležeči na majhni vzpetini z dvema baročnima stolpoma, katerih slog je možno že iz daljave razločiti.
(Bo Se)