W a l t e r S c h e r f Mednarodna mladinska knjižnica Miinchen POMEN IN F U N K C I J A P R A V L J I C E ali Potrebujejo naši otroci pravljice? Prispevek s psihološkega in z etnološkega vidika 1. primer: PRAVLJICA O SNEGULJClCI Na razpolago so bila tri različna izhodišča. Kdor povpraša odrasle ljudi, katere pravljice so j im bile najljubše v mla- dosti, dobi kaj hitro seznam z ducatom ali dvema naslovov. Posebno pogosto je imenovana Sneguljčica. Ganljivo otroško upodobljena pripoved bratov Grimm1 je pripomogla Sneguljčici k izjemni priljubljenosti in svetovni raz- širjenosti. Pravljica poroča o deklici, ki jo brez usmiljenja zasledujejo zaradi njene lepote. Ne more se zanesti — kot se Pepelka — na prikrito podporo mrtve matere2. In ne more pobegniti, kot Marjetičica iz alzaške pravljice, v hišo matere, ki živi povsem skrito kot »Erdkühlein«3 (zemlja — kravica). Pravljica o Sneguljčici je izšla leta 1812 v prvem zvezku Kinder- und Hausmärchen (KHM)4 in je doživela v kasnejših izdajah bistvene spremembe5. Prvotno je rodna mati ta, ki hoče uničiti lastnega otroka. Wilhelm Grimm je to dejstvo poizkušal kasneje omiliti: iz matere je napravil mačeho. Če pove danes znani začetek pripovedi, ki jo uvrščamo med najljubše pravljice, da si neka mati želi otroka tako belega kot sneg in tako rdečega kot kri in da očitno hrepeni po tem otroku z veliko ljubeznijo, da pa nato umre in mora otroka prepustiti nevoščljivi, sebični, da, prekanjeni mačehi, pa 1 AT 709 — Sneewittchen. V: Jacob Ludwig Karl Grimm / Wilhelm Karl Grimm- Kinder- und Hausmärchen. 7. izd. Göttingen: Dieterich 1857. Zv. 1, št. 53 (KHM53) — Pnm. tudi Katherine M. Briggs: A dictionary of British folk-tales in the English language, (DBF). London 1970. Zv. 1, št. 494—495. 2 AT 510 A — Charles Perrault št. 6: Cendrillon; KHM 21: Aschenputtel. — Briggs DBF 1, str. 138—140. V Ji A T 5 1 1 — Martin Montanus: Ein schöne History von einer Frawen mit zweyen Kinalin (okrog 1560); Svend Grundtvig: Den lille rade Ko. V: Grundtvig: Gamle dan- ske Minder i Folkmunde (DMF), Kobenhavn 1854—1861. Zv. 2, št. 7. — Briggs DBF zv. 1, str. 380—383. 4 A T 709 — J. Grimm/W. Grimm: Sneewittchen (Schneeweißchen). V: Grimm: Kinder- und Hausmärchen. Zv. 1. Berlin 1812 (kot št. 53). . ,,5 T - J . Crane: The external history of the Kinder- und Hausmärchen of the brothers Grimm. V: Modern Philology. German section. Chicago, 111. 1917. Vol. 14, št. 10, str. 129—162; vol. 15, št. 2, str. 1—13; št. 6, str. 99—127. je v prvem natisu bilo to povsem drugače6. Kraljica iz prve inačice si je sicer želela lepega otroka — toda ko je bil tu, jo je zajelo sovraštvo proti lastnemu mesu in krvi. V neki drugi inačici, ki je bila bratoma Grimm prav tako znana že pred prvo objavo, si otroka ni želela mati, temveč oče: tako belega kot sneg in rdečega kot kri. Nepričakovano je ta otrok stal nato ob poti. Oče ga je ljubeznivo sprejel, toda ni trajalo dolgo, in mati ga je polna zlobe odsunila7. S tem se nam je zastavilo odločilno vprašanje, kaj se pravzaprav dogaja v poslušalcu, ko posluša začetek takšne pravljice? Tri inačice ponujajo tri na videz povsem različna izhodišča. Enkrat imamo ljubečo in ljubljeno mater, ki mora otroka prepustiti kruti zasledovalki. Drugič rodna mati hrepeni po otroku — ga pa nekega dne, na videz neutemeljeno, prične sovražiti. In tretjič je oče ta, ki si z velikim hrepenenjem želi otroka — toda rečeno je, da je ta otrok stal osamljen ob poti in da ga ni porodila na ta svet žena tega moža. Protislovja se razrešijo šele, ko se premestimo v poslušalcev duševni polo- žaj. Ljubljena mati je proč, za zmeraj proč, je le še spomin na srečnejše dni. Mati je mrtva. Zena, ki jo je nadomestila, mi ostane tuja. Sovraži me, zasleduje me. Ne more biti ista kot oseba, ki je nekdaj po meni zahrepenela in me rodila. Gotovo je bil le oče ta, ki si me je želel in me ljubil. Toda sedaj so me vsi zapustili, sedaj me brez usmiljenja zasledujejo. Prav to je duševna dejanskost, ki jo izkusi tako rekoč vsak otrok med odločilnim odcepom od staršev. Ugotovitev: Pravljica izpolni svojo funkcijo, če ob njej doživimo lasten konflikt.8 Še se bomo izčrpno ukvarjali s temi vprašanji. Toda, kdor bi se rad do- kopal do razumevanja nenadomestljivega pomena, ki ga ima pravljica za otroka, se mora dodobra seznaniti z nekaterimi bistvenimi značilnostmi prav- ljice. K tem sodi, da moramo, prvič, kot poslušalci pravljico doživeti, da mora- mo svojim mislim dovoliti prenos svojih konfliktov na izhodišče, o katerem poroča pripovedovalec. Kdor posluša pravljico in je mnenja, da bi moral s po- močjo simbolnega tolmačenja razkleniti skriti smisel, ta je na slabi poti. Smisel pravljice je, da jo doživljamo na podlagi lastnega duševnega konflikta, da jo z zavzetostjo preigramo in pridemo skoz njo v izčrpnih dnevnih sanjah9. K tem sodi, drugič, da se spomnimo našega otroškega načina doživljanja matere ali očeta, da se nam razjasni dvoobraznost očeta in matere, da znova s Johannes Bolte/Jiri Polivka. Sneewittchen. V: Bolte/Polivka-.Anmerkungen zu den Kinder- und Hausmärchen der Brüder Grimm. 2. izd. Hildesheim: Olms 1963. Zv. 1, str. 450—464. — Heinz Rölleke: Schneeweißchen. — Sneewittchen. V: Rölleke: Die älteste Märchensammlung der Brüder Grimm. Cologny-Genéve 1975. Str. 244—265, 380—384. —• Albert Wesselski: Schneewittchen. V: Wesselski: Deutsche Märchen vor Grimm. Brünn, München, Wien 1942. Zv. 1, str. 62—75. 7 Ernst Böklen: Sneewittchenstudien. Zv. 1. 2. Leipzig: Hinrichs 1910—1915. — Waldemar Liungman: Schneewittchen. V: Liungman: Die schwedischen Volksmärchen. Berlin (Ost) 1961. Str. 198—202, 367. — Luigi Lun: Sneewittchen und Granadina. V: Berichte im Auftrag der Internationalen Arbeitsgemeinschaft für Forschung zum romanischen Volksbuch. Seekirchen (Salzburg) 1974. Str. 84—85. — W. Scherf: Schneeweißchen. V: Ludwig Bechstein: Sämtliche Märchen. München 1965. Str. 812—813. — A. S. Macquisten/R. W. Pickford: Psychological aspects of the fantasy of Snow White and the seven dwarfs. V: Psychoanalytic Review. New York. Vol. 29. 1942. St. 3, str. 233—252. 8 W. Scherf: Family conflicts and emancipation in fairy tales. V: Children's literature: The great excluded. Vol. 3. Storrs, Conn. 1974. Str. 77—93. 9 W. Scherf: Projection, identification and critical participation. Munich: Inter- national Youth Library 1974. doživimo našo zgroženost, če je dobra mati, poosebljeno zavetje, nenadoma pokazala povsem drugačen obraz, ko nas je izgnala iz zavetja, nas izstavila in nas slednjič celo zasledovala. Dovolj poročil otrok imamo, ki se j im je ta sunkovita menjava med zavetjem in izpostavljenostjo, ljubljenostjo in neljub- ljenostjo, razumljenostjo dn nerazumljenostjo pokazala tako strahovita, da so j im bili lastni starši nenadoma tuji, postavljeni semkaj na kdo ve kakšen način, in da so verjeli, da se morajo lotiti iskanja dejanskih staršev. Lepa deklica izkusi sovraštvo in izgon. Naj bo s tem kakorkoli že — vrnimo se k našemu uvodnemu primeru, iz katerega moremo toliko razbrati o pravljici in njenem pomenu za otroka in ki nas je hkrati seznanil z marsikaterim vprašanjem o izročilu in o zgodovini zabeležb. Sneguljčica, ki je na čudežen način prejela svojo veliko lepoto, stoji nasproti ubijajočemu sovraštvu. Sama pripoved daje le malo opore, da je bil že pred izbruhom konflikta prisoten človek, ki je Sneguljčico ljubil. Moja domneva je: samo tako doživlja poslušalec svoj duševni položaj, svoj konflikt v otroštvu. Sneguljoičina mati, rodna mati ali mačeha, ima v posesti ogledalo, ki ji je doslej potrjevalo lastno izstopajočo lepoto, izjemen položaj. Nenadoma opomi- nja kraljico, da je Sneguljčica še tisočkrat lepša. Zdi se, da ima to ogledalo v posesti demonske sile. Kajti, ko je kraljica najela morilca in použila zname- nja zahrbtnega umora, pljuča in jetra, j i ogledalo razkrije, da je bila prevarana in da živi Sneguljčica v zaščiti palčkov. Motiv zavezati - nekoga - za - umor in prikritega obvarovanja je pogost dn dobro znan — v pravljicah prav tako kot v drugih zvrsteh ljudske pripovedi, pomislimo samo na ljudsko knjigo o obrekovani Genovefi10. Naloga zadolžitve za umor in prikritega obvarovanja je, da takoj in dokončno zlomi most. Medtem ko motiv trikratne izstavitve in najdenja poti iz gozda (nazaj), kot ga poznamo iz Janka in Metke11, pripomore prej k postopnemu privajanju, kako se postaviti na lastne noge. Ugotovitev: Vsaka pravljica se začne z izgonom in s postavitvijo na lastne noge. Postaviti moramo tukaj še tretjo ugotovitev: vse prave pravljice se ne začnejo samo s konfliktom med starši in otroki, temveč (tudi) z odhodom, z nekim biti-izgnan, s potjo ven v gozd dn s preizkusno dogodivščino, s samo- stojnim iskanjem drugega, doslej nepoznanega sveta. Prve samostojne naloge — tročlenost zasledovanja. Sneguljčica se znajde v hiši sedmih palčkov. In ta hiša se izkaže za pravo pribežališče — čeprav je v mnogih drugih inačicah roparska votlina, kraj veli- kanov, zmajev ali celo kraj ljudožercev. Sneguljčica postane dobri duh hiše. Prevzame, prvič v svojem življenju, pomembno vlogo za druge. Spoštovana je in ljubljena. In zato ji palčki pomagajo pri odvrnitvi zasledovalkinih udarcev — dvakrat. Prerežejo vrvice steznika in izvlečejo glavnik iz dekličinih las. Dva- krat rešijo Sneguljčico iz smrti podobnega stanja. Toda pri tretjem udarcu 10 Felix Karlinger: Genovefa. V: F. Karlinger/I. Birner: Romanische Volks- bücher. Darmstadt 1978. Str. 158—223; 313—315. 11 AT 327 A — KHM 15: Hansel und Gretel; Charles Perrault st. 8: Le petit poucet; Joseph Jacobs st. 22: Molly Whuppy; st. 30: Mr. Miacca. — Briggs DBF zv 1 str. 154—155; 400—403. njihova moč ne zadošča več. Globoko užaloščeni morajo otroka položiti v krsto. Zdi se, kot da je zasledovalka dosegla svoj zli cilj — kakopak ne brez Snegulj- čičine sokrivde. Ugotovitev: Vsaka pravljica vodi prek stopnjujočega ogrožanja k začasni junakovi ali junakinjini spodletelosti. Zdajle postavimo četrto ugotovitev: važna oznaka prave pravljice ni le ogrožanje in trodelno stopnjevanje, temveč prekoračitev zapovedi, spodletitev in zlom vsega doslej doseženega. Zapoved pomagačev se je glasila: ne spusti svoje zasledovalke v hišo. Mi — kot poslušalci — vemo, da bo Sneguljčica enkrat, dvakrat in celo trikrat tako nespametna, da se bo dala prelisičiti. Tret- ja ponovitev prinese dokončnost. Mi predvidimo zmagoslavje strašne hudičevke. In zdaj tudi ne vemo, od kod naj bi prišla pomoč. Po začasni spodletelosti pričakujemo novo zastavitev. Je Sneguljoičina smrt konec? V drugih pravljicah pripelje prekoračenje izrecne zapovedi k temu, da deklico, na videz nepreklicno, loči od ljubimca — tako v norveški pravljici Vzhodno od sonca, zahodno od meseca, kot sta jo upovedila Asbjornsen in Moe12. Ali pa se zgodi, da ljubimec enostavno pozabi na deklico, ker je materi dopustil poljub na svoje lice — predvsem v pripove- dih o magičnem pobegu13. Vsekakor povzroči ta zlom v poslušalcu gotovost, da naša zastavitev sebe ni bila zadostna, da bi se odcepili in šli svojo pot. Stare vezi so bile, tako se zdi, še premočne. Toda hkrati čuti poslušalec, da ne smemo izgubiti upanja in da moramo podvzeti drugačno novo zastavitev sebe. Gozdar- jeva deklica iz norveške pravljice, ki je izgubila svojega ljubimca, se odpravi na na videz brezupno iskanje (iščoče popotovanje — Suchwanderung). Neomaj- no je odločena, da vzame svojo usodo povsem v svoje roke. Sneguljčica je na- sprotno s svojim »posmrtnim spancem« izmaknjena vsem zankam, pa tudi iz- vzeta vsemu samo-naprezanju. Ostane sveža in lepa, kot da bi živela14. Vemo, da bratski palčki ne morejo pomagati, in vemo, da mora priti nekdo povsem drug, da bi odrešil deklico iz tega stanja in jo prebudil v neko drugo, njeno lastno življenje, kjer za zasledovalko ne bo več dosegljiva. Negotovost ob koncu Sneguljčice izvira iz potez samoodnehanja in regresije. Ko zapove kraljev sin, da odnesejo stekleno krsto k njemu domov, se no- sači spotaknejo. V drugih inačicah se krsta celo razbije. Brata Grimm sta bila sprva povsem negotova, kako naj bi se njuna pripoved iztekla. Vedela sta, da si l judje pripovedujejo, kako so krsto pripeli na konja, ki jo je odnesel, kamor je pač naneslo. Ali da so krsto izstavili v reko; ali da so mrtvo lepotico postavili pokonci ob vratih. Odločilno opozorilo o izročilu, da so se nosači spotaknili, sta brata Grimm prejela dokaj pozno. V prvem zapisu pri obeh 12 AT 425 A — Peter Christen Asbjornsen/Jorgen Engebretsen Moe: Ostenfor sol og vestenfor mâne. V: Asbjornsen/Moe: Samlede eventyr. Oslo: Gyldendal Norsk Forlag 1953. Zv. 1, str. 228—239. — Briggs DBF zv. 1, str. 155—158. 13 AT 313 C — KHM 56: Der liebste Roland; KHM 113: De beiden Künigeskin- ner; KHM 186: Die wahre Braut; KHM 193: Der Trommler. — Prim, tudi W. Scherfo- vo opombo k DMB 10, 39, 77 a v: L. Bechstein: Sämtliche Märchen. München 1965. — Briggs DBF vol. 1, str. 290—295; 296—297. h a t 410 — Charles Perrault: La belle au bois dormant; KHM 50: Dornröschen. — Prim. Marc Soriano: La belle au bois dormant. V: Soriano: Les contes de Perrault. Paris 1968. Str. 125—134. 2« 19 Grimmih je bil še rodni oče, ki je Sneguljčico našel in jo z zdravniško umet- nostjo oživel. To je bila tako rekoč regresivna rešitev. Spodletelo je Sneguljči- čino osamosvajanje. Vrne se v varnost otroštva. Toda nihče med nami se ne more izogniti odraščanju in se znova narediti za zaščitenega otroka. Zdrav ljudski humor govori iz odgovora tega ali onega pripovedovalca, ki si daje duška ob tistih srednjeveških pripovedkah, ki so nadaleč sorodne s pravljico o Sneguljčici, ko se mož ne more ločiti od trupla svoje lepe žene15. Če se izrazi to nestrinjanje, je sklep videti takšen: služabnik sune v srdu, da dela kraljevi sin toliko vznemirjenja zaradi Sneguljčice, ki je videti kot živa, »posmrtno spečo« v hrbet. Ali: jeznorita dekla udari Sneguljčico po ustih — uspeh je ta, da izpade čarovni jabolčni krhelj. Ugotovitev: Sestavljanje iz drobcev pove marsikaj o pripovedovalcu in lahko spelje na kriva pota prvotno nalogo pripovedi. Prav iz zgodbe/zgodovine o negotovosti, kako skleniti Sneguljčico, se lahko naučimo pete značilnosti: Inačice številnih pravljic, kakršne najdemo v znanih zbirkah, so izdajatelji pogosto sestavili po lastnem preudarku iz različ- nih drobcev. Sneguljčica bratov Grimm je zgovoren primer. Drugi zbiralci so tudi storili tako — tako Joseph Jacobs, ko je sestavil Nix Naught Nothing, pravljico o magičnem pobegu16. Da bi bili vsaj do neke mere gotovi, kako je zvenela pravljica nekdaj prej kot smiselna celota, moramo vsakokrat opraviti neobičajno obsežno delo, če hočemo kritično primerjati vse pomembnejše doslej znane zapise17. To je že bilo izpeljano za vrsto pravljičnih tipov (Marian Roalfe Cox je bila med prvimi z delom o pravljicah o Pepelki18) — z različnim uspehom. Tega ne omenjam toliko zato, da bi vzbudil spoštovanje za izjemno marljivost etnologov19, temveč bolj kot opozorilo pred tolmači pravljic, patentiranimi psihologi in lovci na simbole, ki se zadovoljijo z nekaj utečenimi in pogosto tako slučajno nastalimi inačicami, da bi jih izrabili kot glavne priče za svoje teorije. Drugod izposojeni konci zaradi zadrege. Prvotni iztek pravljice o Sneguljčici, ki se je izmaknila ubijajočemu kraljičinemu zasledovanju lin ki je našla nekdanjega ljubimca, partnerja, ki deklico dejansko prepozna in ljubi, ostaja, temu se ne moremo izogniti, nego- tov. Imamo pripovedi, v katerih se zasledovanje nadaljuje v povsem izgraje- nem drugem delu pripovedi po poroki. Mati kraljevega sinu nenadoma prične opravljati snaho, jo .izziva v znatni meri ali se hoče spozabiti kot ljudožerka nad vnuki. Kdaj pa kdaj poizkuša prava čarovnica zamenjati resnično nevesto s svojo kot smrt grdo hčerko. 15 AT 709 — Prim, opombo št. 4, posebej Bolte/Polivka und Wesselski; tudi A. Wesselski: Marchen des Mittelalters. Berlin 1925. Str. 191. 16 AT 313 C — Joseph Jacobs: Nix Naught Nothing. Prim, opombo v: Jacobs: English fairy tales. London, Sydney, Toronto: Bodley Head 1968. Str. 316—317. — Briggs DBF zv. 1, str. 424—426. 17 Antti Aarne/Stith Thompson: The types of the folktale. A classification and bibliography. 2 nd rev. Helsinki: Suomalainen tiede- akatemia 1964. (Opozarja na vire in monografije zbranih ljudskih pripovednih likov.) 18 Marian Roalfe Cox: Cinderella. London: Nutt 1893. — Prim, tudi Anna Birgit- ta Rooth: The Cinderella Cycle. Lund: Gleerup 1951. (AT 510) 19 Odličen primer je Warren E. Roberts: The tale of the kind and the unkind girls. Berlin: de Gruyter 1958. (AT 480) Vsekakor lahko naša uvodna premišljanja o pravljici, ki je za mnoge ljudi pomembna, sklenemo z opominom, da naj raje sodoživljamo, kot pa da na hitrico tolmačimo. Razlog za negotovost, kako skleni ti/končati pripoved, mo- ramo iskati v tem, da čutimo že v prvem delu Sneguljčice preveč razboljenosti, premalo pa volje za samoovedenje. Premajhen je lasten prispevek lepe deklice. Izjemna zavzetost naivnih, otroških poslušalcev naj bi nas vzpodbudila, to bi bil naslednji korak, k razmisleku o velikih pričakovanjih, ki jih v to pravljico vložijo ti poslušalci. Gre za globoka pričakovanja poslušalcev, zaradi katerih je pravljica živa že stoletja. 2. primer: PRAVLJICA O KRALJEVI HČERI V ZEMELJSKI VOTLINI20 Pripovedke o megalitskih grobovih in podzemskih pribežališčih Na vprašanje, če so bile poprej pravljici zaupane druge naloge kot danes, odgovarjam z nedvoumnim Ne, vsaj kolikor je mišljena prava čarovna prav- ljica (Zaubermärchen). Pravljica je nenehno, od prvih dni svoje pojavitve, služila nespremenjeno isti elementarni funkciji. Zgovoren dokaz nam priskr- bijo pripovedi, ki so bile spremenjene v pravljice v zgodovinsko dokaj natančno določljivem času. Navajam kot primer pravljico o kraljevi hčerki v zemeljski votlini, s kate- ro se je najprej izčrpno ukvarjal Axel Olrik21. Waldemar Liungman iz zahodne Švedske je nato izpričal, da temelji na eni od pripovedk o megalitskih grobo- vih, ki so tako številni v tej deželi22. Saxo Grammaticus je ohranil leta 1190 eno od inačic te pripovedke v sedmi knjigi svoje Zgodovine Danske — obstaja pa tudi vrsta potrdil v ustnem izročilu. Vsebina pripovedk je bila, da je morski razbojnik ali kateri drug veliki izkušeni bojevnik snubil najmlajšo hčerko lokalnega kralja. Oče je zavrnil snubitev, na kar mu je odklonjeni potegovalec odvrnil z vojno. Kralj je skril svoje tri hčere, ali pa samo najmlajšo, v podzem- no kamro. Oče je padel v vojni. Ena od pripovedk pripoveduje, da so bojda hčere izginile ali od lakote umrle, druga, da se je najmlajša prehranjevala s podganami in da jo je našel odklonjeni potegovalec, ker jo je slišal v zemlji peti ali ker je lajal psiček, ki ji ga je oče dal za družbo. Kako zveni v pravljico spremenjena pripovedka? To pripovedko so spremenili v pravljico, kot prepričljivo sklepa Waldemar Liungman, nekako sto let po Saxovem zapisu23. Zdaj zveni nekako tako: Naj- mlajša hči nekega kralja ljubi sina tujega kralja, toda dekletov oče odkloni zvezo z njim in jo za sedem let zazida v podzemno kamro. Ko ji zmanjka pijače in jedače, deklica ve, da je čas naokrog. Toda očeta ni, da bi jo izpustil iz njenega ujetništva. Tako se izkoplje sama. Ko ugleda dnevno luč, ugotovi, da je dežela opustošena in neobljudena. Odpravi se na pot in izve, da je njen oče padel v vojni in da vlada deželi tujega kralja sin, ki mu je njegov oče pripeljal tujo nevesto. Dekle zamenja svoja oblačila, udinja se kot kuhinjska dekla na novem kraljevem posestvu in spozna, da se udinja pri svojem nekdanjem l ju- 20 AT 870 — Svend Grundtvig: DMF zv. 2, st. 5: Guldtaerning; zv. 2, st. 308: Prindsessen paa 0en; KHM 198: Jungfrau Maleen. 21 Axel Olrik: Kilderne til Sakses Oldshistorie. Zv. 1. 2. Kobenhavn 1892—1894. 22 Waldemar Liungman: En traditionsstudie över sagan om prinsessan i jordku- lan. Zv. 1. 2. Diss. Göteborg 1925. 23 Prim. opombo st. 22. bimcu. Ko naj bi odjahali na poroko, določi nevesta z izgubljeno častjo svojo novo deklo za zastopnico, ker sama pričakuje otroka z drugim. Kraljeva hči — osvobojena iz zemeljske votline — jaha ob kraljevem sinu, ki je pa ne pre- pozna. Kot da bi govorila sama s seboj, spregovori pred konjem, pred mostom in pred cerkvenimi vrati ali nagrobnimi slikami očeta in matere po eno skriv- nostno reklo. Toda pred oltarjem ji kraljevi sin položi verižico okrog vratu in jo sam spne. Ko hoče po opravljeni poroki zasesti svoje mesto nevesta z izgubljeno častjo, jo povpraša kraljevi sin po rimanih reklih. Trikrat ne zna odgovoriti in mora poizvedeti pri dekli. Ko jo povpraša po verižici, postane prevara očitna. Nevesto z izgubljeno častjo izženejo na sramoten način iz dežele. Rezultat raziskave: Pravljica je razširjena le v Skandinaviji in Severni Nemčiji. Toliko v skrčeni obnovi o pravljici, ki je nastala iz pripovedke. V podobni obliki jo lahko preberemo pri Evaldu Tangu Kristensenu in Svandu Grundtvigu na Danskem, Jonu Arnasonu z Islandije ali Nils-Olofu Hylten-Cavalliusu in Georgu Stephensu na Švedskem, Petru Asbjarnsenu in Jorgenu Moeu na Norveškem. Ali pri Wilhelmu Wisser ju, Karlu Müllenhof fu in po Müllenhof fu pri bratih Grimm. Waldemar Liungman je zbral prek sto inačic, in sicer samo na Danskem, Norveškem in Islandiji, Švedskem in Finskem in v Holsteinu v Severni Nemčiji24. Slednje je najjužnejša najdba. Pravljica očitno ni imela priložnosti, da bi se dlje razširila. Natančneje povedano: vemo, da je nastala na zahodnem delu Danske, na Jütlandu; da se je iz arhaične forme, ki se še zelo opira na pripo- vedko, razvila bogatejša in bolj pravljično zgrajena forma v vzhodnem delu Danske, na otoku Seeland, in da so slednjič to obliko potujoči trgovci, rokodel- ci, berači in drugi zanesli v druge skandinavske dežele in na jug v Holstein. Ugotovitev: S spremembo funkcije spremenimo pripovedko v pravljico. Zakaj to pripovedujem: ker je prekrasen primer za premeno pripovedke v pravljico, za spremembo naloge, ki je v opravljanje zaupana ljudski pripovedi. Poslušalci pripovedke so hoteli vedeti, kakšna usoda se je odigrala v megalit- skem grobu ali v podzemnem pribežališču, kajti obstajale so tudi kamre za to. Poslušalci, ki so čakali na pravljico, so hoteli slišati nekaj povsem drugega. Kar je njih zaposlovalo, je bilo dejstvo, da oče ni prepustil hčerke, jo je celo zazidal in za sedem let odrezal od sveta. Poslušalec pripovedke, ki je ničkoli- kokrat stal pred megalitskim grobom, si je upodobil, kako so trpele lakoto tri hčere gospodarja dežele, ki je podlegel v vojni, kako so umirale in propadale ali bile slučajno odkrite. In kdor si je zaželel srečen konec, se je bržda držal inačice, po kateri najde zazidanko prav zavrnjeni potegovalec, ki se je nekoč zaklel, da bo ugrabil hčer deželnega gospoda. Kogar je bolj prevzel spoprijem med hčerjo in očetom, ta je moral okusiti do konca predvsem, kaj pomeni, računati sprva na očeta, potem pa se sprijazniti s pozabljenostjo in zapušče- nostjo, misliti samostojno, se osvoboditi z lastnimi rokami in pri ugledanju luči sveta spoznati, da ni nikogar več tu, k bi nam lahko pomagal, računamo lahko le še nase. In edino upanje je zagotovilo ljubezni, ki ga je pred očetovim pose- gom dal tujega kralja sin. 24 Povzetki v: Liungman (opomba št. 22). Poslušalec pravljic pričakuje od pripovedovalca četrti in poslednji akt psiho-drame. Storimo lahko torej še en korak in ugotovimo, da je sprememba funkcije utemeljena v menjavi poslušalčevega pričakovanja. Pričakovanje preoblikuje razpoložljive motive ljudskih pripovedi. Dekle se odpravi na pot. Pot je podobna tisti, ki jo je morala prehoditi najmlajša hči revnega gozdarja iz norveških gora, potem ko je, vendar po lastni krivdi, izgubila ljubljenega pomedvedenega kraljevega sinu25. Toda Maria Soltaering, prvi sončni žarek, kot večinoma imenujejo osamljeno kraljevo hčerko na severu, ni prelomila nobenega tabuja in ni zvrnila nase nobene krivde. Ni ji potrebno vandrati na konec sveta, vse do dežele vzhodno od sonca in zahodno od meseca, ni ji potrebno obrabiti sedem parov železnih čev- ljev. Njena pot vodi le do naslednje kraljeve posesti. Zato jo lažje primerjamo z zapuščeno nevesto, ki z ljubimcem ubeži iz hiše čarovniškega mojstra26, trikrat preslepi zasledovalca z magičnim spreminjanjem in ostane nenadoma sama, ker je njen ljubimec prelomil obljubo in dopustil materi, da ga je ob vrnitvi poljubila. Ta poljub je izbrisal spomin na resnično nevesto — in mati mu je poiskala novo nevesto. Ugotovitev: Le prepričljivo preoblikovanje napravi iz snovi jasen tip prav- ljice. Predvsem iz te pravljice o magičnem pobegu in nenadnem pozabljenju je — glede na smisel — prevzeto to, o čemer je v naši novi pravljici o kraljevi hčerki v zemeljski votlini pripovedovano v samostojni obliki, kar jo sploh (šele) naredi za novo, popolno pravljico. Zapuščena nevesta mora ljubimca spomniti — to stori s tremi skrivnostnimi rimanimi rekli med ježo proti cerkvi. Ta ri- mana rekla so zelo raznolika. Spominjajo na rimana rekla v drugih pravljicah, na primer tožbe v budnih nočeh v pripovedi o pozabljeni ali v pripovedih o beli in črni nevesti27 — tako pri Aleksandru Nikolaeviču Afanasevu v pravljici o beli rački, Belaja utočkass, kjer se zasledovana in umorjena mati vrne v liku male bele račke in pravi svojim otrokom: 25 Prim. opombo št. 12. 26 Prim. opombo št. 13. 27 AT 403 — P. Arfert: Das Motiv von der unterschobenen Braut in der interna- tionalen Erzählungsliteratur. Schwerin 1897: Bärensprung; Diss. Rostock 1897. — Max Lüthi: Von der falschen und der rechten Braut, vom Tierkind und vom Tierge- mahl. V: Lüthi: So leben sie noch heute. Göttingen 1969. Str. 117—130. — Edmund Mudrak: Die rechte und die falsche Braut. V: Mudrak/Spieß: Deutsche Märchen — deutsche Welt. 2. izd. Berlin 1939. Str. 169—200. — W. E. Roberts: The black and the white bride, Aa-Th 403, in Scandinavia. V: Fabula. Berlin. Zv. 8. 1966. Str. 64—92. — W. Scherf: Zitterinchen (DMB 61). V: Bechstein: Sämtliche Märchen. München 1965. Str. 818—820. — Prim. tudi KHM 13: Die drei Männlein im Walde; KHM 135: Die weiße und die schwarze Braut; S. Grundtvig: DMF zv. 3, št. 81: Den lille And. 28 Aleksander Nikolaevič Afanas'ev: Belaja Utočka. V nem. prevodu je izšla anonimno z naslovom: Das weiße Entchen. V: Martin Löpelmann: Russische Märchen. Berlin: Holle 1937. Str. 31—41. Krja-krja, moi detočki, krja-krja, golubjatočki! Jo nuždoj vas vychaživala, ja slezoj vas vypaivala. Temnu noč ne dosypala, sladok kus ne doedala! Kva kva, moji otročiči, kva kva, moji golobici! V stiski sem vas vzredila, s solzami sem vas pojila, nisem prespala temne noči, nisem okusila sladke jedi! Povsem podobno verzom Marie Soltaering in device Maleene zveni tudi dvogovor gosje dekle z umorjenim konjem Falado29 — toda to dvoje je povsem samostojno in ima povsem jasno nalogo v samo eni od teh pravljic in samo v njej. V neki spodnjenemški inačici nagovori resnična nevesta najprej grm kopriv, kajti svojo lakoto je morala tešiti s koprivami. Brennettelbusch, Brennettelbusch so klene, wat steist du hier aliene? Ik heff de Tied geweten, da heff ik di ungesaden, ungebraden eten30. (Kopriva, koprivčica, kaj tako samuješ? Spominjam se časa, ko sem te neslano in nekuhano jedla.) V neki danski inačici sliši vranje krakanje — in reče vranu, da bo odšel po novorojenčka napačne neveste31. Po reklih sluti kraljevi sin, kaj se je zgo- dilo in kaj se tu godi. Le tako je mogoče razložiti, da položi dekletu, s katerim stoji pred oltarjem, okrog vratu filigran, ki ga lahko le on razpne. Konča se s spoznanjem, srečno združitvijo in ureditvijo razmerij: napačna nevesta je s kaznijo za zmeraj in odslej odvzeta iz igre. Včasih jo obrusijo v žebljastem sodu do smrti, včasih se ji ne zgodi nič drugega, kot da jo izženejo iz dežele. Za poslušalca, ki je preigral psiho-dramo najdenja samega sebe / sa- moovedenja in popolne zastavitve sebe za svojo ljubezensko zvezo do srečnega konca, je pomembno samo še to, da se lahko odslej zanese nase in na l jublje- nega drugega človeka brez zadržkov. 29 AT 533 — KHM 89: Die Gänsemagd. 30 AT 870 — Karl Müllenhoff: Jungfer Maleen. V: K. Müllenhoff: Sagen, Mär- chen und Lieder der Herzogtümer Schleswig, Holstein und Lauenburg. Nova izd. Schleswig 1921. St. 597, str. 410—414, 552 (izšla najprej 1845 kot zv. 4, št. 5 — od tam sta jo povzela brata Grimm kot njun KHM 198). 31 W. Liungman (Opomba št. 22), zv. 2, str. 115. Ugotovitev: Ni vsaka pravljica stara tisočletja. Zapomnimo si, kar nas uči ta primer: pravljice so lahko nastale tudi v novejšem času. Predpogoj je zgolj snov z neko posamezno potezo, ki daje oporo poslušalčevemu pravljičnemu pričakovanju — tukaj: oče prikrije svojo hčer. Pravljično pričakovanje spremeni torej, glede na potrebo, funkcijo ljudske pri- povedi. Obenem se vprašamo: se ne more prav tako dobro pravljica spremeniti v pripoved z nalogami, ki nimajo nikakršnega opravka s psihodramatskim samo- ovedenjem? Gotovo, zakaj ne. Primerov je na voljo dovolj, tudi in prav iz no- vejšega časa. 3. Primer: PREMENE PRAVLJIC Od tipizirajoče spremembe funkcije k ekstremno poljubnemu pregibanju. Dokler bodo (ljudje) pravljice pripovedovali, jih bodo tudi spreminjali, pri tem sledijo pričakovanju določenega kroga poslušalcev ali domisleku pripo- vedovalca. Toda znotraj ustnega izročila imajo premene do neke mere vred- nost redkosti — so primerljive z biološkimi mutacijami. Šele pisana utrditev tekstov iz izročila, sprva rokopisna za ozko omejen, na primer dvorni, krog bralcev in kasneje za vedno bolj razširjeno literarno tržišče tiskana, je okoli- ščine temeljito spremenila. Če je prej premena funkcije iz pravljice proizvedla pravljično burko ali roman o zasledovani nedolžni ženi ali čudežno žitje, pravljično legendo, tako je zdaj, v ekstremnem primeru, kot ga doživljamo danes s totalno demokratizacijo, premena funkcije ekstremno poljubna. Na današnjem tržišču lahko naredimo iz vsega karkoli; samoumevni so collagi; enostavno postavljanje na glavo je le prva stopnja brezmejnega eksperimentiranja. Ugotovitev: Kljub ekstremnemu potržiščenju pravljičnih elementov ostaja živa pravljica v svoji naravni obliki, se ji pomen celo povečuje. Ker pa je tako, ker je dosežena totalna razpoložljivost, vnovčenost/uporab- nost, potržiščenost, je nadvse presenetljivo, da se hkrati oklepamo prvotnih oblik sporočanja pravljic. Dozdeva se celo, da se krepi tok elementarnega spre- jemanja pravljic, kot da bi rastla vrednost neobrabljenim naravnim oblikam — medtem ko je za brezštevilne spreminjajoče proizvode32, antipravljice, parodije, travestije, alegorične kritike družbe, ki poizkušajo izrabiti pravljico, vedno bolj jasno, da so bolj minlj ivo/bežno porabno blago. Ugotovitev: Vse tipične spremembe funkcije so utemeljene s kritiko poteka sprejemanja. Z natančnejšim opazovanjem se poučimo, da so določene spremembe prav- ljic pogostejše od ekstremnih in da se ne pojavljajo od danes, so torej spre- membe, ki opozarjajo na pomenljivejše pripovedovalčeve drže. Vsem poizku- 32 Samo nekaj primerov: Christina Andersen: Eventyrsjov. Kobenhavn: Sommer od Sorensen 1976. — Ronny Asbjornsen: Folkets eventyr. Kobenhavn: Host 1976 (Stockholm: Gidlund 1973). — Iring Fetcher: Wer hat Domröschen wachgeküßt? Hamburg, Düsseldorf: Ciaassen 1974. — Janosch (tj. Horst Eckert): Janosch erzählt Grimm's Märchen und zeichnet für Kinder von heute. Weinheim, Basel: Beltz 1972. — Hans Traxler: Die Wahrheit über Hänsel und Gretel. Frankfurt a. M.: Bärmeier u. Nikel 1963. — Karl Friedrich Wächter: Tischlein deck dich und Knüppel aus dem Sack. Reinbek: Rowohlt 1972. — Prim. Ottilie Dinges: Die Steintaler ali: Brauchen Kinder Märchen? V: Das gute Jugendbuch. Essen, let. 24. 1974. zv. 3, str. 143—151. som spreminjanja je seveda skupna kritika običajnega poteka sprejemanja, sprejemanja, ki se na videz odpoveduje predelavi. Avtor antipravljice spregleda ali slabo razume projektivno »preidenje« pravljice. Jezi ga zaupanje, s katerim se poslušalci ali bralci približajo pravljici. Poizkuša, da bi ujel poslušalce ali bralce pri dnevnih sanjah, da bi demaskiral njihova hrepenenja in strahove, jih škodoželjno osmešil. Ali pa poizkuša duševno odprtost, ki kot v sanjah odpre vrata v nezavedno, brezskrbno ali cinično izkoristiti v druge namene. Oglejmo si natančneje tri poteke spreminjanja. Nadnaravno močan junak in parodija le-tega. Ruska pravljica o Ivanu, kravjem sinu, obravnava junaka, ki razpolaga z iz- jemno, kar nezaslišano močjo33. Začetni motivi številnih, dokaj različnih inačic34 jasno kažejo, da je poslušalec zelo cenil stremljenje, da bi bil živo izoblikovan nad- naravni, magični junakov izvor. Otrok prične govoriti že v materinem telesu, ali pride na svet kot že 15 leten deček ali zraste v letu dni toliko, kot drugi v dveh. Ta poslušalčeva pripravljenost za živo igro predstavljanja se prav s svojo resnobnostjo približuje vedno bolj jasno groteski. Humorja polnemu pripove- dovalcu ni potrebno storiti ničesar drugega, kot da mitično stopnjevanje juna- kovih motivov nekoliko persiflira — in nič več ne ovira izgradnje groteskne burkaške pravljice. Dodatna družbena kritika. Ce se pridruži temu, da med dninarji neke vasi vlada nejevolja zaradi la- komnosti, malenkostnosti in nenehnih poizkusov posestnika in njegove žene, da bi izkoriščala, potem je zlahka razumljiv korak do posmehovanja in k vpenja- nju groteske v družbeno kritiko, ki se veže na aktualne razmere. Tako je gotovo nastal Starker Gottlieb Ludwiga Bechsteina35, pripoved o nadčloveško močnem hlapčevem sinu, njegovo moč bi hotela posestnika — gospodar in gospodarica — sicer izkoristiti zase, nikakor pa ne ustrezno poplačati. Močni Gottlieb izrabi lakomnost gospodarjev in ju tako prelisiči, da se morajo poslušalci kar naprej smejati. Edina zahteva močnega Gottlieba za plačilo ni nič drugega kot zaušnica. Uspeh: na koncu jadra gospodar posesti (ali njegov uslužni zastopnik) sedem let po zraku, polet mu je dala silna zaušnica. Podobno lahko nastanek pravljice o gobezdavem bojazljivcu razumemo hkrati kot paro- dijo kakega pravljičnega junaka in kot skupno posmehovanje prevelikemu verovanju v pravljice — toda tudi kot posmeh neumnosti sveta, ki dopušča, da ga vodi za nos gobezdavost zanesenega in šaljivega mušjetežkca. Najbolj se vtisne v spomin inačica te burkaške pravljice, ki je v Evropi večinoma zgrajena na poznosrednjeveškem tekstu Martina Montana36, iz izro- 33 A. N. Afanas'ev: Narodnye russkie skazki št. 76 (po Vladimiru Proppu št. 136): Burja-bogatyr' Ivan korovij syn. 34 AT 650 — KHM 90: Der junge Riese; J. Jacobs št. 52: Tom Hickathrift: S. Grundtvig: DMF zv. 1, št. 34: Staerke Hans. — Prim. Hans Scherb: Das Motiv vom starken Knaben in den Märchen der Weltliteratur. Stuttgart: Kohlhammer 1930; Diss. Tübingen 1924. — Briggs DBF zv. 1, str. 499—501; 524—525; 529—531; 541—542. 35 Ludwig Bechstein: Der starke Gottlieb (NDMB 6). Najprej v Bechstein: Neues deutsches Märchenbuch. Leipzig, Pest: A. Hartleben 1856. — Prim. W. Scherfo- vo opombo v Bechstein: Sämtliche Märchen. München 1965, str. 846. 36 Martin Montanus: Von einem könig, schneyder, rysen, einhorn und wilden schwein. V: Montanus: Wegkürzer. Straßburg 1557. St. 5. — Prim. W. Scherfovo opombo k: Vom tapfern Schneiderlein. V: Bechstein: Sämtliche Märchen. München 1965. Str. 781—782. čila Kabylov v severni Afriki, uteleša torej zahodnoarabsko ustno tradicijo: Hemmed L'hascheschi, ubijalec petdesetih37, kot jo je zabeležil Leo Frobenius. Potržiščenje čarovne pravljice: šale o žabjem kralju. Kako daleč je danes navajen iti avtor ali risar, ki deluje skoraj anonimno, povzročitelj, ki mu ni potrebno stopiti samemu pred bralca, ki čaka na prav- ljico, saj je vendar svoje premene pravljic prenesel na tržišče množičnih medi- jev, je pokazal Lutz Röhrich s svojo zbirko šal o žabjem kralju38. Življenje daje tem šalam škodoželjnost ob razočaranju, ki ga izkusi tisti, ki pričakuje dejansko pravljico. Notranje se naravna na preigranje pripovedi o odrešitvi in prenese lastno ljubezensko navezanost na partnerja na like iz ča- rovne pravljice, ki je v njegovi predstavi že živa. Prenese na drugega svoja pričakovanja, tudi zastavitev sebe za nekoga, ki stoji pred njim v svojem prikritem liku — toda neposredovano nas krohot iztrga iz naših dnevnih sanj: dejanskost, reče risar ali tekstopisec, je drugačna. Šala o žabjem kralju pripelje hrepenenje po odrešitvi v absurd. Sooči ga z brezupno bedno dejanskostjo, ki se ni sposobna spremeniti, reducira eros na seksualnost. Žaba ostane žaba; ali pa žaba ogorčena odskoči, ko zazna dejanskost svoje zamaščene »odrešiteljice«; ali, žaba, ki je že spremenjena v ljubkega kraljevega sinu, ugotovi (v neki karika- turi revije Playboy39), kako se iz lusk dviga grozna starka z visečimi dojkami in hoče k njemu v posteljo. »Vse preklicujem,« pravi tekst, »hočem biti takoj znova žaba.« Šibkosti Grimmove inačice žabjega kralja40 vabijo k travestiranju. Opazno pogosto spreminjanje čarovne pravljice o žabjem kralju v škodo- željno šalo o posmeha vrednem razkoraku med pričakovanjem in dejan- skostjo opozarja, da se lahko ob marsikaj bistvenega obregnemo tudi v sami inačici pravljice — na začetku ob zaneseno igrajočo se in dobro vzgojeno prav- ljično princeso ravno tako kot tudi ob happy end, ki si ga kupi zgolj s poslušnim premaganjem odpora. Bojim se, da je prav pri tej pravljici spajanje drobcev in stiliziranje, ki ga je Wilhelm Grimm ob ponatisih še poudaril, vodilo pravljico o žabjem kralju od prvotno tako človeške in naravne psihodramatičnosti k vse preveč lepi umetni obliki in k vzbujanju vse preveč kratkostičnih želja po happy endu. Ne manjka samo uvodno kontrastiranje z obema sestrama, ki niti v sanjah ne mislita, da bi zastavili sebe za obolelega očeta in odšli po vodo k izviru na koncu sveta, kot v angleški inačici Josepha Jacobsa41 — manjka tudi drugi del, z izjemo nerazumljivih drobcev tako rekoč v celoti. Resnost zastavitve sebe za ljubimca bi se morala potrditi v drugem delu — vse do eksistencialnega roba. Toda drugi del se je zvozlil v vožnjo na poroko. Da sedi ob kraljevem sinu de- jansko napačna nevesta, medtem ko ta prava stoji zadaj na vozu, preoblečena v 37 AT 1640 — Leo Frobenius: Hemmed L'hascheschi, der Fünfzigtöter. V: Fro- benius: Volksmärchen der Kabylen. Zv. 3. Jena 1921. Str. 76—86. — Briggs DBF vol. 1, str. 329—333; 341—342. 38 AT 440 — Lutz Röhrich: Der Froschkönig und seine Wandlungen. V: Fabula. Berlin, New York. Zv. 20. 1979. St. 1-3, str. 170—191 z ilustracijami. 39 Ponovljeno pri Röhrichu (Opomba st. 38). 40 a t 440 — KHM 1: Der Froschkönig oder Der eiserne Heinrich. — Briggs DBF vol 1, str. 258—261; 445; 563—564. 41 J. Jacobs st. 41: The well of the world's end. — Prim. Jacobs: English fairy tales. London, Sydney, Toronto: Bodley Head 1968. Str. 134—136; 316—317 (opomba). zvestega slugo Henrika s sedmimi železnimi obroči okrog srca (prim. slov. pre- vod: Žabji kralj in železni Henrik; op. prev.), in v svojem obupu ne ve, kako naj zbudi spomin v ljubimcu — o tem ničesar ne sluti bralec Grimmove inačice42. . Ugotovitev: Večinoma dajejo vzpodbudo za preoblikovanje določeni ele- menti čarovne pravljice. Z drugimi besedami: včasih so vzpodbuda za spremembo, odpravo ali obr- nitev funkcije posebne inačice ali določeni elementi ali poudarki neke pravljice. Občasna jeza kakšnega pripovedovalca, avtorjeva in ilustrator jeva spotika so lahko različno utemeljeni. Vsekakor ima pri tem svojo vlogo avtorjeva kon- fliktna situacija. Kdor potiska vstran osebne težave, kdor se izmika spoprijemu s seboj, vsekakor nujno sovraži pravljice — kar pomeni, da ga pravljice silovito privlačijo, jih pa hkrati sovraži, kot nekoga, ki pove neljube resnice ali nas celo pred drugimi demaskira. V tem smislu marsikatera novejša parodija ali travestija kake pravljice ni nič drugega kot slabo prikrito priznanje, da nas je občutno prizadelo. Če se sovraštvo obrne navzven, nastanejo iz tega intole- rantnost in lov na čarovnice. Se pravljica ne ozira na družbeno dejanskost? Mnogi novejši napadi na pravljico ji očitajo brezbrižnost do družbene problematike. Pravljica, tako pravijo, prenaša fevdalne strukture, je vprega za elitno ideologijo, zavaja k pobegu v sanjski svet, ji je vsekakor važnejši in- trovertirani, individualni konflikt kot družbeni. Brez ovinkarjenja lahko na to odgovorimo, da ni nihče zahteval, da sprejmemo izključno pravljico kot snov za branje in poslušanje. Kdor se spozna na oblike ustnega izročila, tudi na ce- lotno ponudbo tiskano dosegljivih oblik ustnega izročila, ve, da imamo pripo- vedi, katerih temeljna funkcija je individualna psihodrama, in prav toliko drugih, ki j im je temeljna funkcija družbeni spoprijem, prilagoditev ali punta- nje43. Z drugimi besedami: v zadostni meri je v ustnem izročilu poskrbljeno za razvoj kritične in odgovorne drže nasproti družbi — za tistega, ki zna izbirati, za njegove starše in njegovo ožjo skupnost, ki znajo izbirati. Predvsem basni in prilike (parabole) so te, ki ustrezajo poslušalčevim in bralčevim potrebam za vključitev v družbo in po sooblikovanju, so sploh šele nastale s to potrebo. Toda tudi prispodobe (alegorije), rekla, balade so namenje- ne temu. Gre torej večinoma za nesporazum, če poizkušajo sodobni avtorji po- litično prekovati prav čarovno pravljico. Pogosto se pod roko razvije iz tega basen ali parabola — na primer ko je Leif Esper Andersen, vse prezgodaj umrli danski avtor dela Hexenfieber (Čarovniške vročice), poizkušal ožigosati oborože- valno blaznost s pomočjo premene pravljice. V Eventyret om prinsen der ville arbejde (Pravljica o princu, ki je hotel delati)44 pripoveduje, kot za vzorec, o dveh nerazumnih sosednjih kraljih, od katerih eden nažene svojega sina, ker povsem 42 W. Schert: Kindermärchen in dieser Zeit? München: Don Bosco Verlag 1961. Prim. str. 19—20. 43 W. Scherf: Actual tendencies and traditional patterns in children's literature. (English and Japanese.) Tokyo: Japanese Board on Books for Young People 1977. — Emanzipatorische und gesellschaftspolitische Tendenzen in der Kinder- und Jugend- literatur. V: Elisabeth Scherf: Bewältigung der Gegenwart? Pullach bei München 1974. Str. 4—37 z ilustracijami. 44 Leif Esper Andersen: Eventyret om prinsen der ville arbejde. Arhus: Se- sam 1978. »nekraljevsko« poprime za delo. Toda prav ta sin postane v nuji odrešitelj s svojim delom. Krave je redil, medtem ko so se drugi brezsmiselno oboroževali. Turški dramatik Vasif Ongoren (roj. 1938 v Tavsanli. Zahodna Anatolija) je v svoji alegorični umetni pravljici O jedru pravljice celo poizkušal podati otro- kom socialističen pogled na celotnost družbenega razvoja45. Toda tukaj komaj še lahko govorimo o premeni neke pravljice. Ugotovitev: Pravljica ne vzpodbuja le k »preidenju« individualno psiholo- škega konflikta, temveč tudi k imaginiranju prizorišča in s tem k izbojevanju našega družbenega konfliktnega položaja. Kljub temu pa bi bila to le naspol resnica, če bi priredili čarovni pravljici individualno psihološki prostor, basni in priliki pa nasprotno družbenega. Kdor sodoživlja pravljico, ne živi mimo družbene dejanskosti. Ne projicira le svojega individualnega konflikta med otroki in starši v ponujene figure, temveč gotovo doživlja potek drame v sceneriji, ki je sestavljena iz pripovedovalčeve ponudbe rekvizitov — toda tudi iz celotnega poslušalčevega oziroma bralčevega družbe- nega okolja. Vsekakor iz elementov, ki so zanj še posebej pomembni, deloma, ker si jih prisanja, deloma, ker ima težave z njimi. Poslušalec oziroma bralec pravljic je izjemno aktiven. Iz dejanskosti, ki jo doživlja, ustvari imaginacijo, ki obvlada celotno čutenje in mišljenje46. In celo poizkusi pobega so poizkusi, čeprav pogosto nezavedni, spoprijema z dejanskostjo. Kdo lahko domneva, če- prav ima le malo razumevanja za to, kaj sta projekcija in imaginacija, da pravljica odvrača otroka od dejanskosti? Dogaja se nasprotno. Otrok se z neza- slišano zastavitvijo sebe trudi, da bi prišel skozi svojo dejanskost (se prebija skozi njo), skozi individualno prav tako kot skozi socialno. 4. primer: ZALIKA IN ZVER 47 Iz prispevka v neki vzgojni otroški reviji nastane pravljica, ki je del ustne- ga izročila Sklenimo naše premišljevanje o čarovni pravljici, njeni funkciji in njeni premeni s pogledom na pripoved, ki je imela daljnosežen vpliv na meščansko in plemiško zgodovino vzgoje v Evropi, vsaj v 18. in 19. stoletju, toda znova tudi danes — ne nazadnje s f i lmom Jeana Cocteauja iz leta 1946. Pravljica o Zaliki in zveri temelji sicer na ustnem izročilu, je pa doživela leta 1740 kot vrinek v razvlečen roman kar preveč izčrpno literarno inačico na skoraj 200 straneh, ki so jo prenesli šestnajst let kasneje v skoraj klasično obliko, gotovo po stilističnem vzorcu Charlesa Perraulta — obnovljeno na 25 straneh. Pripovedovalka iz leta 1756, Jeanne Marie de Beamumont, rojena Le Prince, je bila po rodu iz Francije in se je udejstvovala nekako dvajset let v Angliji kot gu- vernanta in učiteljica francoščine48. Izdajala je uspešno revijo Magasin des en- fants — z značilnim podnaslovom: dialogi pametne guvernante z več svojimi 45 Vasif öngören: Des Märchens Kern. (Prevod iz turscine.) Zv. 1. 2. Stuttgart: Ararat Verlag 1978. 46 Georges Jean: Les voies de l'imaginaire enfantin. Paris: Ed. du Scarabée 1979. 47 a t 425 A — Madame de Villeneuve: Histoire de la bête. — Jeanne Marie Leprince de Beaumont: La belle et la bête. 48 Jaques Barchillon: La belle et la bête ou Le passage d'un mythe au conte de fées. V: Barchillon: Le conte merveilleux français de 1690 à 1790. Paris 1975. Str. 1—12. — Jean-Oejvind Swahn: Sub-type C. V: Swahn: The tale of Cupid and Psyche. Lund 1955. Str. 296—312. učenci iz boljših krogov. Ta revija je bila razširjena po vsej Evropi in brez- številni domači učitelji so jo uporabljali več generacij kot učno predlogo. 5. dialog tretjega dne je prinesel pravljico o Zaliki in zveri, ki jo je madame Leprince de Beaumont, ki se je spoznala na otroke, obnovila tako na kratko in tako živo, da se je začela oblikovati ob prvotni inačici še posebna skupina variant v ustnem izročilu. Morda je prispevala k tej razširitvi tudi — v svojem času zelo priljubljena operna inačica Andréja Modesta Grétryja49. Pravljica sodi med tip pripovedi o ljubimcu v njegovem prikritem liku, o živalskem že- ninu, kot mu tudi pravijo, ali o Amor ju in Psyche — takšen je vsaj naslov zgod- nje latinske inačice pri Luciu Apuleiu50. Že prej smo omenili norveško inačico o medvedjem ljubimcu, v danski zbirki Svenda Grundtviga je kar več inačic, ki sodijo semle51, in pri Josephu Jacobsu si lahko preberemo Black Bull of Norroway5ä. Toda Jeanne Marie Leprince de Beaumont je s svojo obnovitvijo dejansko ustvarila podtip, ki je prešel v ustno izročilo. Prikličimo si dogajanje v spomin. Vloga Zalike med očetom in ljubimcem Bogat trgovec, tako nam pripoveduje Jeanne Marie Leprince de Beaumont v La belle et la bêté, ima dve pretirano ponosni in zli in eno dobro in lepo hčerko. Skupaj s tremi brati, ki kasneje niso več omenjeni, pomaga dobra hči prena- šati očetu nenadno obubožanje. Ko potuje v mesto, mu starejši hčerki postavita posmehljive zahteve, medtem ko ga najmlajša prosi le za vrtnioo. Toda oče se vrača še revnejši, kot je bil že poprej. Zaide v snegu, na čudežen način ga sprejmejo v neobljuden grad, toda ko naslednje jutro zlomi vejico z vrtnico, si zapravi življenje. Posestnik gradu, zver, zahteva njegovo smrt ali kot nado- mestilo smrt ene od njegovih hčera — če se je katera od njih pripravljena žrtvovati. Seveda je pripravljena le najmlajša. Očeta spremlja v zverin grad, prikupi se dobrodušni zveri (ki zase pravi, da je brez duha), toda odkloni, da bi postala njegova žena. Ko najmlajša, ki prijetno živi na gradu, v čarovnem ogledalu nekega dne ugleda obolelega očeta, zaprosi za dopust. Obljubi, da se bo vrnila, in nemudoma je prestavljena v očetovo hišo. Zavistni sestri, katerih možje so zatreskani v svojo lastno lepoto in svoj lastni izbrani duh, hočeta razbiti srečo najmlajše: s hinavstvom zadrže sestro prek postavljenega roka. Toda v sanjah, kajti sanje so zmeraj naše najboljše védenje, vidi Zalika umirajočo zver. Obžaluje, da se je pustila zavesti, in se brez zadrževanja, in ne da bi spregovorila z očetom, prestavi k zveri, ki jo dejansko najde takšno, kakor je o njej sanjala. Zdaj ve, da jo veže na zver znatno več kot samo prijateljstvo. S svojo izjavo, da je ne " André Ernest Modeste Grétry, 8. 2. 1742 Liège — 24. 9. 1813 Montmorency. Lucius Apuleius (124—180) v Metamorphoseon lïbri XI (okoli 151—155) — Prim. Jan-Oejvind Swahn: Apuleius' Cupid and Psyche. V: Swahn: The tale of Cupid and Psyche. Lund 1955. Str. 373—380. — Balthasar Stumfall: Apuleius und die i sychefabel. V: Stumfall: Das Märchen von Amor und Psyche in seinem Fortleben in der franzosischen, italienischen und spanischen Literatur bis zum 18. Jahrhundert Leipzig 1907. Str. 1—8. — Albert Wesselski: Das singende, klingende Bäumchen. V Wesselski: Deutsche Märchen vor Grimm. Brünn, München, Wien 1942. Zv. 1, str. u S- G r u n d t v i g zv. 1, št. 107: Den ille hvide Hund; prim, tudi zv. 2, št 8 Hvidebjorn Kongens Son; zv. 3, št. 37: Hjorteprendsen; zv. 3, št. 38: Skruptudsen; zv. 3, st. 84: Guldaeblet. 52 J. Jacobs: Black bull of Norroway. — Briggs DBF Zv. 1, str. 487—489; 495. bo nikdar zapustila, da bo povsem njegova in bo postala njegova žena, ga razreši ukletosti v živalski lik: iz dobre zveri postane lep in duhovit kraljevi sin. Vila, ki je takoj na začetku zagotovila lepotici oporo, se pojavi in spre- meni sestri v kamnita kipa. Takšni morata biti priči sestrine sreče. Odrešeni sta lahko le, če se spremeni njuno zlo srce. In to se bo, po pripovedovalkinem mne- nju le stežka zgodilo. Ugotovitev: Trojnost sestra je bistveno znamenje pravljice. Za poslušalca ali bralca pravljice o Zaliki in zveri od začetka ni nobenega dvoma, kaj je njegova lastna vloga: vloga izjemnega položaja najmlajšega, ki je sprva prezrt, osamljen. Dve kontrastni vlogi, ki pa sta zgolj ena, dvakrat zase- dena, sta postavljeni njej nasproti kot na videz nepremagljivi53. Značilnosti vloge Dobra, najmlajša hči ljubi nadvse svojega očeta. Pomaga mu, kjer more; ne spregleda pa zle narave svojih sester. O materi sploh ni govora — vendar daje najmlajši podporo na poti samoovedanja botra vila, ki se pojavi v sanjah. (Zalika) se prikupi zveri s svojim dobrim srcem, izmika pa se, vsaj sprva, da bi ji povsem pripadala. Še je oče ta, zanjo nezavedno, ki izključuje druge. Toda nato se ne pusti zapeljati, da bi prelomila obljubo — in za las bi jo hinavstvo sester speljalo s poti samoovedenja, na katero je nezavedno že zdavnaj stopila, speljalo od partnerske ljubezni. Dojame smrtno bolečino, ki jo je prizadejala zveri; odločena je, da vse popravi in vzame v svoje roke vlogo, ki ji je ušla v prazno. Soočena z umirajočo zverjo (in glede na samo lepe in duhovite, toda ljubezni prazne soproge obeh sester) se zave svoje ljubezni. In prav s tem odreši zver iz njenega prikritega lika. Kot vzorno postavi pripovedovalka pred nas njeno srečo, ki je zgrajena na dobroti, partnerstvu in živi ljubezni. Sreča naj- mlajše je, vsak bralec ali poslušalec te pripovedi mora tako sklepati, zgrajena iz navidezno slučajne želje in dveh samostojnih odločitev: iz želje po vrtnici; pripravljenosti, da umre za očeta, in ljubezenske predanosti brez zadržkov. Toda že v prvem delu pripovedi pripravlja postopno prijateljsko sočutje za partnerja v njegovem prikritem liku to, kar pripelje do dokončnega obrata, ko se mu odločno posveti po skoraj-katastrofi. Otroška vezanost na očeta, tako kot je sprva in ob svojem času vredna občudovanja, mora izkusiti spremembo. Le odpoved izključnosti otroške ravni omogoči prirast na polju zrelejših duhovnih vezi. To pa pomeni: pravo odraslost. S tem ko poslušalec ali bralec soigra prav to vlogo deklice med očetom in ljubimcem, lahko doživi in si prisvoji eno ele- mentarno pomembnih vlog v temeljnem človeškem medsebojnem vedenju, v partnerski ljubezni. To vlogo, ki je v temelju enaka tudi v prvotnih inačicah pravljice, kakor jih je v izročilu ohranilo ljudstvo54, ponujajo danes in so jo ponujali mladim bralcem v skoraj vseh evropskih jezikih — in so se je ti z veliko prizadetostjo oprijeli. Zadržimo se še enkrat ob izhodišču in prvih korakih dekličine odcepitve. 53 Axel Olrik: Epische Gesetze der Volksdichtung. V: Zeitschrift für deutsches Altertum. Berlin. Zv. 51. 1909. Str. 1—12. 54 Jan-Oejvind Swahn: The tale of Cupid and Psyche. (Aarne-Thompson 425 & 428) Lund: Gleerup 1955. Izhodišče in prvi korak k odcepitvi Očetova Zalika je pri Jeanne Marie Leprince de Beaumont od otroštva naprej usmerjena povsem k ljubljenemu očetu; mati nima nikakršne vloge. Njej nasproti sta postavljeni brezsrčni sestri, ki poudarjata ljubeznivost in dobroto mlajše sestre. Odcepitev je izsiljena. Znamenje, ki si ga izprosi pri očetu, vrt- nico, je odtrgal na tujem vrtu mož, ki ljubi svojega otroka, živi pa sicer osam- ljeno in udarjen od usode. Nezavedno postane posrednik ljubezni med svojo hčerko in njenim bodočim možem. Nezavedno, toda ne proti svoji notranji usmerjenosti. Ne sodi med tiste očete, ki hočejo hčer, naj stane kolikor hoče, obdržati. Vendar žaluje za njo. Zelo pomembno je, da je ta pravljica polno razvita in da pripelje nas kot poslušalce ali bralce k soigranju drugega dela — potem ko je posledica kršitve tabuja navidezno popoln zlom vezi med partnerjema. Kršitev tabuja in katastrofa Očetova Zalika pri Jeanne Marie Leprince de Beaumont se gotovo ne drži obljube, ki jo je dala zveri — zaradi hinavskega nagovarjanja zavistno brez- srčnih sester, pa tudi zato, ker jo ovira na poti k samostojnemu ljubezenskemu partnerstvu otroška vezanost na očeta. Katastrofa dohiti ljubimca, ki ni l jub- ljen brez zadržkov — toda Zalika spozna, da je partnerjeva katastrofa v nje- govem prikritem liku tudi njena. In to spoznanje je začetek odločnega nada- ljevanja poti k sebi/samoovedenju in k partnerju. Dogajanje je znova šolski primer za pripovedno trojico: kršitev tabuja, katastrofa, obrat k dokončnemu najdenju sebe55. Kljub potržiščenju se pravljica drži Sklenimo z ugotovitvijo, da na nadvse raznolikem področju čarovnih prav- ljic ni in ne bo nobene gotovosti in nedvoumnosti, kakšne so bile prainačice, kdo jih je pripovedoval, če je kdaj enoten kanon izoblikoval temelj ali kako se je znašla skupaj glavnina čarovnih pravljic. Kar lahko danes nedvoumno raz- premo, je druga stran potekanja komunikacije: razumemo, kaj pomeni čarovna pravljica za njenega poslušalca ali bralca. Da, toliko pomeni, da pričakovanje včasih preoblikuje pripovedi, ki služijo drugim funkcijam, pa naj izvirajo iz ljudskega izročila ali iz literature. V današnjem totalnem potržiščenju smo pri- dobili še dodatno izkušnjo, da je pravljica obdržala nepoškodovana svoj položaj kljub stoeni parodiji, travestiji in premeni funkcij, ker jo poslušalec ali bralec te generacije potrebuje — po vsem videzu: bolj kot kdajkoli. Znotraj družbe, ki je preobremenjena z racionalnostjo, je pravljica za otroka ena redkih na- ravnih možnosti, da obvlada svoje konflikte pri odcepljanju in iskanju samega sebe znotraj lastnega družbenega konfliktnega polja — v znatno širšem smislu, kot je to prikazal Bruno Bettelheim58 v svoji psihohigienski in moralizirajoči zožitvi in v obliki, ki je za moj okus vse preveč senzacionalistična. Notranje, svobodno imaginirajoče preigranje čarovne pravljice pomaga otroku pri ustvarjanju temelja, ki lahko nosi zaupanje vase in sposobnost za ljubezen, in razvitju ustvarjalnega življenjskega načrta (»script«, kot pravi 55 Prim, opombo št. 12. 56 Bruno Bettelheim: The uses of enchantment. New York: Knopf 1977. — Prim. G. Jean (opomba št. 46): The uses of enchantment. V: Jean: Les voies de l'imaginaire enfantin. Paris 1979. Str. 116—121. — Glej tudi: Bruno Betelhajm: Značenje bajki. Beograd: »Jugoslavija«, 1979 (Zenit). Eric Berne57 — s tem pa ni mišljen »track« Roberta Westalla). Preigranje in dnevno sanjarjenje razvijeta sile imaginacije. In (pravljica) je tudi, če se ne omejimo na zoženo intelektualno, ezoterično, na videz elitno zadovoljstvo pri spekulativnem tolmačenju, nujna, da, nenadomestljiva pot k daljnosežni člo- veški izkušnji. Prevedel I. K. (sodelovala S. Š.); september 1981 DROBCI O UPORABLJENEM BESEDNJAKU Med pripravo za prevajanje sva opazila, da imajo ključen pomen v razvijanju misli nekateri pojmi, ki pomensko prehajajo drug v drugega. To je otežilo izdelavo pojmovnih opozicij v prevodu. Specifično za ta tekst sva izoblikovala naslednje sku- pine izrazov. Postavitev povezanih izrazov skupaj v »besedno gnezdo« najbolj pre- pričljivo utemelji uporabljene rešitve — oziroma omogoči razpravo, ki lahko pri- pelje do ustreznejših rešitev. Prav tako je s postavitvijo skupin mogoče najlažje braniti tako odstopanja od pravopisne norme (SP 1962) kot rabo zelo knjižnih izrazov. Prva skupina izrazov pokriva označevanje literarnih zvrsti in žanrov ter njiho- va preoblikovanja: Beispielgeschichte — prilika Bruchstück — drobec Erzählung — pripoved Fabel — basen Fassung — inačica Gleichniss — prispodoba Märchen (Zauber-) — pravljica (čarovna —) Sage — pripovedka Milko Matičetov omenja v uvodu k Zverinicam iz Rezije še povedke; zdi se, da misli na to, kar sva midva označila s pripovedko, deloma pa se prekriva s pri- povedjo. Umprägung — preoblikovanje Umwandlung — premena Wechsel — menjava Sledijo izrazi, s katerimi je označeno vedenje starejših/staršev do otrok oz. njihovo medsebojno razmerje: Ablösung — odcepitev Aussetzen — izstavitev Verfolgung — zasledovanje Verstössen — odsuniti Skupina, ki označuje otrokovo ravnanje, stanje, počutje, je zgrajena deloma z običajnimi opisnimi pojmi, deloma s pojmi psihoanalitske prakse, zato je tukaj več rešitev, ki jih je potrebno še pretehtati, ker še nimamo ustaljenega izrazja, s katerim bi lahko ustrezno prevedla naslednje pojme: Auf-sich-selbst-gestellt-Werden — postaviti se na lastne noge; osamosvojiti se Dunkelgestalt — prikriti lik (prim. grški izrazni dvojici LETHEIA : ALETHEIA = skritost : ne- skritost) 57 Eric Berne: What do you say after you say hello? New York, Toronto, London: Bantam Books. 13. izd. 1976. — V zvezi s »tracks« prim. Robert Westall: The chaos and the track. V: Signal. Lockwood, Glos. 1978. St. 25, str. 3—11. 3 33 Eigen-Anstrengung Einsatz Erwachsen-Werden Geborgenheit, geborgen Selbstaufgabe Selbständig-Werden Selbstfindung Weg zu sich selbst — samo-naprezanje — zastavitev sebe — odraščanje/odrasti ungeborgen — zavetje : izpostavljenost — samoodnehanje (upad lastne volje, do neke mere povezano z izrazom: brez- voljnost) — osamosvajanje/osamosvojitev — najdenje samega sebe / samoovedenje — pot k sebi / samoovedenje Zadnja skupina besed so glagoli, ki se izrecno vežejo na dejavnost psihičnih energij: abspielen bearbeiten durcharbeiten durchspielen erarbeiten verarbeiten — odigrati, zgoditi/goditi — predelati — priti skozi, »preidenje« — preigrati — prisvojiti si — obdelati Z u s a m m e n f a s s u n g Der Verfasser beschreibt anhand der vier Beispiele die Verwandlungsgeschich- ten einiger bekannten Märchen. Dabei unterstreicht er, dass diese Umformungen die Rezeption ihrer verschiedenen Text- und Inhaltgestalten beeinflusst haben. Erklä- rung für diese Umformungen muss man, so betont es der Verfasser, in der Verän- derung des gesellschaftlichen Zusammenhangs, des Rezeptionshorizonts sowie in der Lage und den Bedürfnissen des Erzählers suchen. Neben der ethnologischen Begriffe gebraucht der Verfasser noch die wichtigen psychoanalytischen und kinderpsychologischen Begriffe, um so sein Thema klar aus zwei ergänzenden Gesichtspunkten durchführen zu können. Jedes Beispiel wird mit der Beschreibung der Wirkungsmöglichkeiten des Märchens neben der anderen Erzählungsgattungen und der möglichen Anwendung in der Erziehung beendet.