Moji pogledi 
na 
divjad in naravo 
Navadno se spomnimo na divjad, kadar vidimo preplašenega zajčka ali srnico, ka-ko steče čez cesto, da bi se rešila pred avtomobilom. V nekoliko obširnejši obliki pa se zamislimo šele ob različnih priložno-stih, kot so naprimer obisk živalskega vrta ali ob lovski razstavi v bljižnem kraju.
Postojiš pred nagačeno srno, medve-dom, ptico z razpetimi krili... Tople rjave oči opominjajo in nemo pripovedujejo o bitki za obstanek v divjini, v naravi, katero človek vse bolj pospešeno in načrtno uni-čuje. Všeč so mi lovci v svojih zelenih oblekah, vendar ne takrat ko s prtljažnika svojega jeklenega konjička zmagoslavno potegnejo še s toplo krvjo oblit plen. Ne, takrat se mi zdijo zločesta pojava, polna ubijalske strasti. A če bolje razmislim, jih skušam sam pred seboj opravičiti s tem, da se spomnim pomena dejavnosti lovskih or-ganizacij, ki usmerjeno in načrtno gojijo divjad. S tem tudi ohranjajo ravnotežje v naravi, ki je velikega pomena.
Ob vsaki priliki rad prisluhnem pogovo-ru o skrbi za divjad v zimskem času; res nimajo vse živali takšne sreče, če se lahko tako izrazim, da bi prespale zimo. K sreči je pri nas veliko dobrih Ijudi, ki poskrbe, da divjad pozimi ne trpi lakpto. Tudi jaz vsako leto poskrbim za premrzle ptice, letos pa sem sklenil, da ponudim svoje sodelovanje. sosedu - lovcu, ki pozimi skrbi za krmilnico v bližnjem gozdu.
Ob tem razmišljanju pozabim na nepo-trebno streljanje v gozdu in spomnim se, da je odstrel preveč razmnoženih živali velikega pomena za nadaljni razvoj divjadi v naši domovini, ki s svojimi prostranimi gozdovi daje zavetje številnim štirinožcem, kateri si srečanja s človekom gotovo ne želijo preveč.                                       •
-n;      -      GABROVŠEK PETER, 7. a rezred