Hajvecja kriza. Kriza Davidovičeve vlade pomeni veliko krizo državnega zunanjega in notranjega življenja. Davidovičeva vlada je bila prva v šestih letih naše države, ki je imela večino od celega parlamenta ali narodne skupščine. ,0 vladah pred prvimi državnozborskimi volilvami ne govorimo in mislimo samo na vlade, ki so delovale ¦od začetka leta 1921, ko so stali izven skupščin^ kot močna skupina Radičevci prostovoljno, približno enako močni komunisti pa izgnani po zloglasnem zakonu o »zaščiti države«. Okroglo vzeto je bilo ves ta čas izvtn skupščine približno sto narodnih zastopnikov in Pašie je vladal sam ali pa s Pribičevičem z navidezno in lažiijivo večino od v skupščini preostalih poslancev. Pašičeve vlade so bile pripravljene ludi na to, da izrinejo še druge stranke iz parlamenta ter pred preostalimi vladajo z večino ali pa kot navadni diktatorji, ki so za f>ojm kulturne države nekaj nezaslišanega. Prvo pravo parlarnentarno vlado je potrvalno omenil in upošteval ves kulturni svet in v mednarodnem položaju je naša država z njo vel'ko pridobila. Pašiccvci, ki po vzoru svojega voditelja ne priznavajo nofcene oblasti, katere nimajo sami v svojih rokah, so ¦proti Davidovičevi vladi sporazuma, poštenja in prave narodne vetine uprizarjali od prvega početka vse mogoče, v kulturnem svetu pa nemogoče in nezaslišne spletke in zarote. O teh smo že ponovno poročali in damcs hočemo samo beležiti, da je Davidovičeva vlada po~ dala ostavko ali demisijo ter je s tem država in narod za precej časa oddaljena od poštene in nujne preureditve, katero je odstopivša vlada imela v svojem načrtu ter jo je začela tudi vestno in temeljito izvajati. Nameravane preureditve so na eni strani življenskega pomena za državo in državljane, na drugi strani pa neobbodno potrebne za mednarodni položaj naše države in za njeno članstvo kulturnega sveta. Vlada, za katero je bilo prvič po dolgih letib narodiio predstavništvo v skupščini ali v parlamentu v pravi večini, je hotela pred vsem parlamentarna načela postaviti kot prvi in vsemerodajni činitelj v državi. Usfava sama določa, da je narod prvi, kralj pa drugi državni činitelj in k temu je hotela Davidovičeva vlada še pridejati in temeljito uvesti, da proti parlamentu in narodu ter proti vladi, ki iz njega izliaja, nima za bodoče nobene moči kaka generalska ali drugovrstna nepoklicana oblastniška družba. Kot druga važna tooka vladnega programa je bila vzpostavitev reda in zakonitosti in poštenja v državi ter Odprava korupcije, ki se je na silno škoJo države in državljanov strahovito razpasla. V svrho reda, zakonitosti in poštenja je vlada poštenjakov in pravih narod- nih mož začela uvajati nov duh v državno upravo. Pašič in Pribičevič sta državne upravnike ali uradnike nameščala ne po državnih, ampak po strankarskih interesih, nova vlada je pa hotela uvesti v upravno službo zopet duh in zavest nepristranosti in stroge zakonitosti, kar je prvi pogoj dobrega poslovanja v vsaki kulturni državi. Pri pobijanju korupcije je vlada začela ne spotiaj po zloglasni primeri: tatiče obešajo, tatove pa izpuščajo, ampak zgoraj pri stebrih prejšnjih režimov, ki so tlavni fcrivci ne samo splošno pri tatvini in goljufiji, fimpak pri razširjanju korupcije in nepoštenosti v državi. Razumljivo je, da nižji prav kmalu odvržejo pošlenje, če enkrat vidijo, da nv. visokih mestih poštenje nima nobene cene ter da visoki ljudje kradejo in goljufajo. Strah pred temeljitem pobijanjem korupcije je bila prva gonilna sila Pašičeve stranke v boju proti vladi in tporazuriiu. Pašičevci so hoteli na -vsak način v vlado iii sicer na tako mesto, da svoje glavarje lahko rešijo jired zasluženo kaznijo radi goljufije in tatvine. Kralj je Davidovičevi vladi večkrat izrazil svoje zaupanje, tega tudi ni preklical, ker se to sploh ne da, pač pa je ;'adnji čas izražal željo, naj se vlada še razširi. Zakaj se vlada po vseh pripravah ni raz.širila s hrvatsko seljaško Elranko, šc ni prav pojasnjeno in se lahko reče samo to, da so Pašičevci na dvoru najčrnejše slikali brvatsko stranko, ki ima po svojem prograimu rcpublikansko naziranje. Da se dvor pri vseh teb strašilih in grožnjab. ni ozrl na druge monarhije, ki imajo tudi republikance v vladi, je seveda posebno poglavje. Za razširjenje vlade so po izključitvi Radičevcev prišli v poštev radikali. — Napram tej stranki je vlada najizčrpnejše pojasnila svoje stališče. Vlada je za sporazum., za'konitost in postenje in kdor hoče z njo ali pa v njo, mora biti čisto naravno tudi za to. Radikalna stranka v dolgih letih ni jiokazala nobenega smisla za sporazum in poštenost, ampak ravno nasprotno in ta preteklost je bila za člane Ylade in za javnost merodajna za odnošaje napram radikalom. Splošno se je povdarjalo, naj radikalna stran]ca izmeče iz svoje srede obtožene goljufe, naj se preairedi in poiem stopi v vladr. ili pa naj iz nje enako notranjemu mmistru Petroviču vstopijo v vlado posamezniki, ki nimajo na vesti grehov in prestopkov proti sporazumu in proti poštenju. Ti pogoji za sodelovanje /. radikali so upravičeni in jasni. Da se radikali kot stranka ali pa kot posamezni»ki niso po njih ravnali, je očividen znak slabih namenov. Ko je pretečeni teden Davidovičeva vlada podala svojo ostavko, je nastalo za vse, ki so zahtevali tudi radikale v vlado veliko vprašanje: Kaj sedaj? — Davidovičevo vlado so tvorile stranke, -odnosno jo podpirale, ki imajo za seboj pravo večino Slovencev ini Hrvatov, ve- čino Bosne in končno še velik del srbskega Ijudstva. —> Radikali s Pribičevci tvorijo komaj tretjino parlamenta  in če niso sposobni ali pa voljni slediti programu in delu sporazuma in poštenja, potem so pač lahko samo za večne čase ali pa do spreobrnitve v opoziciji in ni- kakor ne na vladi. Namen, na vladi reševati svoje to^ variše goljufije, je pa še prav posebno nizkoten in zato se sploh ne more smatrati za pravilno, da se je hotelo radikale kot stranko in ne kot neomadeževane posamez- nike spraviti v vlado. Radikali hočejo po vsej sili dobiti volilno vlado. Ta cilj zasledujejo po raznih ovinkih in z vsemi sredstvi. Najprej, so po Pašiču izjavili, da se strinjajo s progra-1 mom sporazuma, da bi na tej podlagi radi sodelovali v vladi, ki pa naj poprej odstopi, da se potem na novo sestavi z radikali in tudi z Radičevci. Radikalske zahteve po odstopu vlade je podprl tudi kralj in ko je Davidovič res podal ostavko, so pa radikali prišli s čisto n(H vimi zahtevami. Začela so se dolgotrajna pogajanja na dvoru in radikali, ki so porinili Ljidjo Jovanoviča v ospredje, so v prvi vrsti nastopili proti sodelovanju s HRSS ter so stavili še druge zahteve in pogoje, katerih! sprejem bi bil za vladne stranke in za parlamentarno večino pravo ponižanje. Vladne stranke HRSS ne puslijo na cedilu iz dveh razlogov: V programu vladnega bloka je ena najpoglavitnejših točk izvesti sporazum med Srbi, Hrvati in Slovenci. Brez Hrvatov je pa sporazum nemogoč in kdor hoče sporazum, mora s HRSS računati, dokler je ta za sporazum, brez oz^ira na to, ali mu je ta stranka všeč ali ne, ali odobrava njeno pcstopanje ali ne. Drugič pa stranke vladnega bloka niso politicno kamarilske in sleparske stranke, ki dajo svojo zaveznisko besedo komu zato, da bi jo prelomile, ako jo zaveznik drži. Take balkanske manire so pokazali pač Pašičevci, ko so sklepali Markov protokol, zapadnoevropsko orientirane stranke pa so iz drugega lesa. Ker je bila vladna zveza z radikali nemogoča, bi moral po načelih parlamenta dobiti vlado zopet Davidovič, a kakor je ta vlada padla v nasprotju s parlamentarnimi načeli, tako je tudi tik pred sestankom skup-i ščine na redno zasedanje (v pondeljek, dne 20.1. m.) dobil brez ozira na parlamentariii položaj mandat za sestavo vlade radikal Ljuba Jovanovič. Parlamentarne vlade Ljuba Jovanovič ne more sestaviti in tako nastane vprašanje: ali se bo kriza rešila v prid države, ali pa v prid onih srbskih politikov, ki ne marajo sporazuma ter hočejo nasilno in neiparlamentarno vladati in nasilno tudi izvesti volitve.