VILJEM KAVČIČ (1917-1992) 8. decembra 1992 je umrl Viljem Kav čič, ustanovni in vrsto let dejavni član Muzejskega društva Žiri. Bil je član upravnega odbora in v posebno pomoč svojemu tovarišu Antonu Nagliču, go spodarju društva, pri vzdrževanju zbirk v Stari šoli. »Muzejska«, zapomnitve vredna je tudi njegova življenjska pot. Rodil se je 14. maja 1917 v Linzu na Gornjeavstrijskem. Tam se je pred odho dom na fronto zadrževal njegov oče Ru dolf Kavčič, c. kr. podčastnik (nared nik). Spoznal je Marijo Doppelhammer, ki je z njim zanosila. Kmalu po sinovem rojstvu je moral na bojišče, kjer je padel že avgusta istega leta. Domov v Žiri, k Špicarju, kjer naj bi bil nekoč za gospo darja, pa je še prej sporočil, da ima sina in pripisal njegov naslov. To je sporočil tudi starejšemu bratu, dr. Ivanu Kavči ču, ki je pred vojno v Pragi doktoriral iz prava, med vojno pa je bil oficir na vzhodni fronti, kjer je bil zaradi znanja jezikov štabni tolmač. Nato je bil pre meščen v vojni tiskovni urad na Dunaju (Kriegs-Pressequartier). Bil je dobro ob veščen in je delal za antantno obvešče valno službo. V Pragi se je navdušil za sokolstvo in za svobodomiselne nazore in bil 1905, še kot študent, med ustano vitelji Sokola v Žireh. Kot bomo videli, je pozneje večkrat pomagal nečaku na njegovi življenjski poti. Ob koncu vojne je prišel Ivan malega Vilija pogledat. Ko mu je bilo dve leti, ga je vzel iz reje (mati ga ni mogla ali hotela preživljati) in svojim vojakom naročil, da so ga na konju, v sedlu odvedli do Škofje Loke, kjer so ga pre vzeli Špicarjevi iz Žirov. Se danes vedo pri tej hiši povedati, kako je bilo, ko so ga prinesli v kuhinjo; otrok je ves pre plašen sredi neznanega mu okolja zlezel pod klop in milo klical: »Mutti, Mut ti. . .«. Stara starša sta ga bila vesela, teta Francka, ki v svojem zakonu ni imela otrok, ga je pozneje posvojila in mu ob pomoči strica pravnika, ki je bil tedaj visok funkcionar jugoslovanskih žele znic, izposlovala priimek Kavčič, (dotlej se je pisal po materi: Wilhelm Doppel hammer.) Po treh letih ljudske šole v Žireh so ga (tudi zato, da bi se ga vsaj za nekaj časa »odkrižali«, saj je bil zelo svojeglav) poslali v Ljubljano, v meščan sko šolo. Stanoval je v internatu, v Ma- rijanišču, kjer je kmalu prišel navzkriž z vzgojitelji, duhovniki. Teh ni maral. Tako se je šel, na lastno željo in po stričevem posredovanju, raje učit za me sarja. Štiri leta je nabiral znanje pri mojstru Josipu Koprivcu (na Vidovdan- ski 27, delal je tudi za potrebe železnic) in postal mesarski pomočnik. Nato se je 253 vrnil k teti v Žiri; ta je po moževi smrti (1937) ostala na domačiji (malo posestvo in gostilna) sama. Leta 1938 je šel k vojakom. Aprila 1943 pa v partizane, kjer je postal obveščevalec in pozneje oficir in ostal v vojski vse do 1950. Tedaj se je vrnil v Žiri in se zaposlil v tovarni Alpina, kot kadrovski referent. Tu se je 1969 tudi upokojil; nazadnje je bil vodja skladišča gotovih izdelkov. Deloval je v družbenopolitičnih organizacijah in društvih in bil med drugim predsednik Krajevne skupnosti Žiri. Poročil se je 1942 z Vido, rojeno Krži- šnik, in zapustil dve hčeri. Ko je imel 44 let (1961) ga je s posredovanjem Rdečega križa poiskala mati Avstrijka in izrazila željo, da bi ga videla. Obiskal jo je in se moral z njo pogovarjati s pomočjo tol mača. Spoznal je, da ima tudi polbrata {od drugega očeta). Žirovci smo ga po znali kot prijaznega človeka vedre nara ve, ki je rad priskočil na pomoč, če je bilo treba. Nekoč sem ga imel priložnost opazovati, ko je deval prašiča iz kože. Tako dobro mu je šlo od rok, da sem se spomnil na tisto staro in preverjeno trdi tev, po kateri dober rokodelec meji na umetnika. Res škoda, da ni med nami še več takih ljudi, ki kar dišijo po zgodovi ni. Muzej je pač samo muzej. V žirov- skem bo ostal spomin na Spicarjevega Vilija. Miha Naglic 254