Preveliko zaupanje
fc-Iribarjev Janezek je imcl na domačem vrtu vedno -1 ¦* pravo pravcalo menežarijo. To pot je dobil kje mlade kavke, da se je kratkočasil ž njimi, vdrugo je princsel kdoveodkod mladega golobčka. ki se je pa kmalu naveličal sarnotnega življenja, pa je ob ugodni priliki zlete! spet nazaj v domače gnezdo. To je pa bilo : Janezek ni imel sreče s svojo menežarijo. Katkoli je pridobil, vse mu je ušlo. O tem so pričala zapu-ščena čmrljeva gnezda, prazni, podrti golobnjaki, in o tem je pričal tudi Janezkov klobuček, zaradi katerega je bil že toliko prelrpel.
Bilo je namreč takole: Janezek jc dobil pri Go-zdarjevih tnlado veverico. Šel jo je iskat proti večeru, ker se je bal, da ga podnevi zalotijo oče in mu takoj ukažejo, naj ncse živalco nazaj. Vsaj eno noč in morda še zjutraj se jc hotel deček veseliti mlade veveričke. Upal je pa, da jo zjutraj navsezgodaj skrije v golob-njak, kjer bo imel zaprto toliko časa, da se popol-noma privadi. Potem jo bo pa lahko izpustil na vrt — in Če se enkrat popolnoma udomači, je še oče ne . bodo mogli spravili od hiše, ker se bo spel sama I vrnila. No, tako je mislil Janezek.
Vendar mu je že huda predla tisti večer, ko jo je prinesel. Mislil jo je zvcčcr skriti v hlev k zajčkom. Toda tam so oče nekaj popravljali, in Janezek nikakor ni mogel skrivno bliže. V podslrešje pa ni videl, in morda bi ga kdo tudi vprašal, kaj išLe tam.
Veverico je imel v klobuku. TiSčal je dolge kraje tako trdno skupaj. da so mu prsti kar odreveneli.       {
!
_  .5.  -                               "               \
Nevarnosli, da bi se veverica zadušila res ni bilo naj-manjše. Saj je imel Janezkov   klobuk  na Bštuli"   pre-            1
cejšnjo  odprtino, skozi  katero  je  veverica  cclo   pot            j
radovedno pogledovala in vlikala tudi lačico skozi...
Doma torej Janezek ni dobil pripravnega kraja, katnor bi bil skril ubogo živalco, ki je že lako težko            !
čakala, da zopet malo poskoči. Janezek pa vendar ni bil tako hitro v zadregi, kot bi kdo mislil. Sklenil je torej, da oslane veverica do jutra kar pod klobukom. Rečeno — storjeno. Vse skupaj nese v skedenj. na-bere nekaj kamenja in začne z delom. Klobuk varno prevrne,   tako, da  je   bila ^štula" zgoraj.    Na   krajce            .
klobuka pa naloži kamenja, da bi veverica klobuka ne            j
vzdignila in  morda   celo ž njitn   ušla.    Tako   je  spel            ¦
Janezek mislil.                                                                             |
Uboga živalca je bila na ta naiin zaprta kol kak hudodelec. Kar cela trdnjava iz kamenja jo je obkro-žata. Edina luknjica na vrhu klobuka \i je dajala malo            J
upanja, da morda kdaj  zagkda  zlato solnce svobode.            i
To upanje se ji je kmalu uresničilo.  Začela  je   gristi            '
\n glodati. — — Luknjica se je Sirila, da je veverica nazadnje vteknila že glavico skozi. Orize še malo in — smuk ... Bila je na prostem. Vsa vesela skoči na linico skednja in od tod na prosto. Kmalu je izginila            I
v smrečju.
Janezek   je   lisli   čas   že   prav sladko  spal; kajti            ]
prepričan je bil, preden je zaspal, da zjutraj navse-zgodaj dene veverico v golobnjak.                                          1
Komaj se je zdanilo, je bil Janezek žc na skednju. Privzdigne klobuk — pa od   začudenja sede  na   Ha.            j
V slrahu   ogleduje   klobuk, ki   je   bil  ves   razgrizen,            j
potem pa zatne izlikati po vseh kotih, če se je tnorda veverica kam skrila.                                                                   j
Kmalu za   lcm   pridejo   oče   na   skedenj. Vidijo           *
Janezev raztrgani klobuček, in prične se razgovor. Kmalu za tem pa se je slišalo, kot bi nekaj padalo ...            <
Končala se je la dogodbica z očetovim izrckom,           '
da dobi Janczek takrat   nov klobuk, kadar ga bo za-I  služil — vsaj z ubogljivostjo.                                                   '.
I                                       ¦                                                        •    '    -
Kaj zna  mačica.
l                                  -154-
iHribarjeva mati niso mogli videti mačke. Niso jih sicer sovražili, toda puslili niso, da bi bila mačka v hiši. Imeli so samo eno kravico, fako, da jim je vedno primanjkovalo mleka. Mačka bi pa vedno rada imela kaj v skledici, najrajše seveda mleko. — Po-sebno jih je pa dražilo to, ker jc treba pred to živalco vse zaklepati; sicer je takoj posneta smetana in po-kvarjeno mlcko, ker se vsakemu gnjusi jesli za mišo-jedko.
Ker so se pa počasi zaredile pri Hribarjevih nad-ležne živalce, so se tudi mati izprijaznili z mislijo, da je treba mačke pri hiši.
Kakor hitro se je izrekla ta žclja, že je Janezek prinesel mlado mačico. Ni mu bilo toliko za to, da bi preganjala po hiši miši, ampak bolj za lo, da hi za-bavala s svojimi igranii njega in mu preganjala dolgčas.
Od tedaj je bil Jatiezek vedno z mačico na vrtu. Pridruiili sta se jima tudi Rezika in Kalrica, ki sta bili Se tako olročjr, da sta govorili z lesenimi punčkami tako modro kot z odrastlim Clovekom.
Mačico so imeli vsi trije zelo radi. Vedno so bili pri nji Dajali so ji najboljših jedi, ki so jih dobili od matere. In mucka je bila zato tudi prijazna in vesela. Kdo bi pa ludi ne bil med takimj prijateljčki ?
Posebno je otroke vestlilo gledali, kadar je ma-čica plezala. Izprva ji je šlo še težavno, Parkrat je padla z drevesa, loda poguma ni izgubila. Slednjič je bila že toliko spretna, da je prišla do vej. Potem je bilo pa lahko.
Tej mačkini naraščajoči spretnosti je Janezek pri-merjal svojo abeccdarsko učenost materi takole: ,Kajne, mama, saj bom jaz tudi že drugo leto znal brali, ker se bom še enkrat učil vse črke, pravkakor letos!"
Mati pa s tem vprašanjem niso bili nič kaj za-dovoljni. Spomnili so se, da je imel Janezek v branju debelo petico. ,,Če se boš tako malo vadil, ne boš znal nikoli! Zaradilega si lahko še siromak na svetu. Kdor nič ne zna, nič ne velja!"   Tako so rekli  mati.
Janezku je vsecno šlo to malo k srcu, zlasti, ker je dannadan slišal kako besedo zaradi svoje lenobe v šoli.
— 155 —
Vendar svojih iger z mačico ni opustil. Saj so bile lakrat počitnice in v dobi prostosti se tudi lahko malo ponori. Seveda, kdor je izpolnil prej svojo dolž-nost-------
Nekega dne si naš Janezek izmisli posebno igro z mačico. Opazil je že, da mačka posebno rada vidi mlade zajčke. Enkraf jo je namreč nesel v hlev in videl, kako priiazno je enega pobožala. Menda bi se bila rada poigrala z njim ; toda stara zajklja se je jezno zapodila v črno mucko.
Janezek vzame enega zajčka iz gnezda in ga dene v košarico. Mačica je bila takrat še na tleh. Janezek ji pokaže zajčka, potem ga pa varno nese v košarici po lestvi — na drevo med veje. Lestvo pa odstrani, da bi mačka ne Sla po njej na drevo.
Ko je bilo vse dogotovljeno, vzame mačico, ki je tako poželjivo gledala na košarico in jo dene precej visoko na deblo. Mačica pleza in plcza, trudi se kot Se nikdar . . . Že je pri prvi veji . ., JanczGk se nečesa domisli in hoče skočiti po lestvico. Toda mačka je že v koSari. Nekaj je še zacvililo, takoj nato pa skoči mačka z zajčkom v gobčku na debelejšo vejo.
Vsi trije naenkrat zakriče. — Mačka se ne gane. Rezika udari s palico po veji, loda mačke ne zadene. Vendar ji pade zajček iz gobčka na tla. A bil je že mrtev.
Pustili so vse skupaj na vrtu in tekli povedat materi, kaj se je zgodilo. Mala Kalrica je jokala, tako je imela rada zajčka. Mati pa so rekli Janezku: .Zakaj pa si tako nespameten, da zaupaš mački, ki vendar ne bo opustila nikdar navade, ki se je je naučila v mladosti od stare . . . Prav li je, boš za drugo vedel 1 Mačka je naredila škodo le lebi: ti jo pa delaš sa-memu sebi, ker si tako brezpameten, da se igraš na-meslo, da bi začel že kaj bolj pametnega!"
Tako so govorili mati. Če se je Janezka le kaj pTljclo?                                                            Slavko Slavič   .