Martininjera. (J. Karnikar.) Dvajseto poglavje. Nespametna radovednost je zapeljala človeka k pohajkovanju. ^ibert je stal pred hišo in se oziral okolo. Zagledal je že od dalec starešino ter rece sam pri sebi: »Glej no, že zopet nekaj novega!" — Pa zakliče: »Hej, starešina I Kara pa tako naglo? Starešina: K tebi, Žibert. Žibert: To bi zarae bila čast, starešina! No, povej mi, kaj dela zidarjeva žena? Brusi li jezik še vedno tako, kakor predvčeraj na cerkvišci? To je prava čarovnica, kaj ne, starešina? Starešina: In ti se predrzneš tako govoriti, ko si vendar za težaka pri njenera možul Ž i b e r t: Kakšen težak ? Ali ne veš nic bolj pametnega povedati ? Starešina: Bog obvaruj! Pravim ti resnico, kajti pridem po zapovedi predstojnikovi, da te o tem obvestim. Žibert: Kako je mene zadela ta sreča, starešina? Starešina: Menda v spanji. Žibert: To me še vzbudi, samo če je resnica. Kdaj se prične z delom? Starešina: Mislim, da iutri. Zibert: Kaj ne, zvečer pa zopet z dela! Ti si pač moder! Koliko pa nas je? Starešina: Devet. Žibert: Prosim te, povej rai, kateri so za to odločeni? Starešina mu jih našteje po vrsti drugega za druginn. Zdaj vpraša Žibert najmanj še za dvajset drugih: »Kako to, da ni ta, zakaj ne oni" ? BZakasnim se, reče starešina in odide. Jedenindvajseto poglavje. Nehvaležnost in zavist. Od Žiberta gre stareŠina h Krznarju. Ta je ležal na klopi pri peči, pušeč svojo pipo. Zena je predla, a petero na pol nagih otrok se je valjalo okolo navadne peči. Starešina mu ob kratkern sporoči delo pri zidanji cerkve; Krznar pa, ko je dejal pipo iz ust, reče: »To je pač čudno, da tudi mene zadene kaj boljšega, zakaj odkar živim, ni se mi bilo bati, da pride kdaj kaj dobrega v mojo hišo." Starešina: Sreča je zadela še več drugih, Krznar: Ali je moj brat tudi med temi težaki? Starešina: Ni! Krznar: Kateri pa so še? Starešina mu jih našteje. Krznar: Moj brat je vender boljši delavec kakor pa Jurij, Zajec in drugi. 0 Boltetu niti ne govorim. Pri moji veri, izraed vseh deveterih — razun mene — ni le jeden za polovico tpliko vreden za delo, kakor pn! Starešine, ne bi li mogel izposlovati, da vzerno tudi njega na delo? ,Ne vem", odvrne starešina ia gre dalje. Dokler je starešina bil v hiši, molčala je žena pri kolovratu, zbodel pa jo je vender ta razgovor. Cim je starešina pdšel, reče možu: *Ti si nehvaležen proti Bpgu in proti ljudera. Dočira ti Bog v največji potrebi pošlje ppraoč in tolažbo, pbrekuješ svoje sosede, katerim je Bog naklpnil isto dobro, kakor tebi." Krznar: Jaz bpdem to zaslužil s svojirai žulji, ker zastonj nihče ne plačuje. Zena: Ali do sedaj nisi imel nobenega zaslužka. Krznar: Pa tudi ne žuljev na rokah! Zena: Otroci pa kruha nel Krznar: No, morebiti sera jaz irael kaj več od vas? — Tako se zadere teleban. Zena obmolkne in milo zajoče. (Dalje prih.)'