508
v njegovi duši. Naravo gleda z očesom slikarja (neki čas je menda v resnici slikal); ljubi pa barve jasne, žive in pestre. Pred resničnim življenjem ne zapira oči, gleda mu pogumno v obraz. Viljem Mrštik je slikar in pesnik resničnosti ter vso svojo nadarjenost rabi za to, da bi bravcem risal veselje in lepoto življenja in resničnosti. Podlaga umetniškemu značaju Viljema Mrštika je vroč, živahen temperament, odločna pretežnost globokega, živega čuvstva nad umom in končno velika slikarska in opi-sovalna nadarjenost. — Brat Alojzij pa ne ljubi opisov; opisuje samo toliko, kolikor je le neobhodno potrebno. Viljem se peča bolj z zu-nanostjo, Alojzij pa z notranjostjo; dočim Viljem iz dušeslovja svojih junakov podaja samo površne, najbolj potrebne podatke, Alojzij sega globlje ter gleda v skrivno notranjščino svojih junakov. Alojzij je bolj miren, zat6 tudi riše in piše bolj objektivno. V spisih „Dobre duše", „Terka", „Stafečkuv posledni svud" opisuje može, starčke, žene in dekleta iz prostega ljudstva, opisuje pojave iz njihovega bednega življenja, ki je stalen boj za vsakdanji kruh. Umetniška značaja obeh bratov se vzajemno izvrstno dopolnjujeta. Viljemov pesniški, ognjeviti značaj, njegova formalna virtuoznost in bistro opazovanje se uspešno dopolnjuje z mirnim značajem, dušeslovnim izkustvom in plastično umetnostjo Alojzijevo. Zato sta spisa, ki sta prišla skupno izpod njunih peres, „Ma-ryša" (drama) in „Bavlukovy ženy" (roman) najboljša proizvoda v najnovejši češki književnosti.
V novi knjigi Viljema Mrštika „Babetta, Verunka a drobne povidky" je sedem črtic. Najdaljši sta prvi dve: „Babetta" in „Verunka". V pripovedki „Babetta" riše pisatelj z brezobzirnim peresom prodiranje moralne kuge velikih mest v tiho mestece. „Verunka" je kronika dekliškega srca, ki ne more pozabiti. Realistična črtica „Stafeček Gajda" je polna finega humorja in svežih barev. „Prvni sluka" in „Jaro v zime" sta sliki iz narave, ki se citata kakor pesmi v prozi. Viljem Mrštik riše nam, kakor je njegova navada, vse virtuozno in nikjer sam odveč ne stopa iz okvira svojih opisov.
Izdajajo se knjige, katerih prečitaš samo nekoliko listov, pa jih odložiš ; so pa knjige, katere sicer prečitaš do kraja, toda ne pogledaš jih nikoli več.   Take knjige,   katere bi bravec
s slastjo prečital in jih zopet in zopet vzel v roke, so redke izjeme. In k takim knjigam spada Alojzija Mrštika „Rok na vsi", ki csve-žuje utrujene živce na izreden način. Pripoveduje sicer samo o prostem življenju v malo znani moravski vasi, ki se ne odlikuje niti po naravni krasoti niti po zgodovini, ali koliko je tu resnične, proste in globoke poezije! Koliko odkritosrčnega in vročega čuvstva skriva se v srcih onih prostih prebivalcev, ki s težavo obdelujejo svoja polja, da bi zaslužili vsakdanji kruh! V prostih poglavjih, uvrščenih pod naslovom dvanajsterih mesecev, piše Alojzij Mrštik kroniko kraja, v katerem živi in katerega prebivalce pozna z vsemi čednostimi in sla-bostimi. Niso tu junaki navadnih romanov, ampak vsi prebivalci vasi Habruvke so ljudje, katerih dejanje in življenje se tu vrsti kakor v kalejdoskopu. Nastopa tu vaški župnik, učitelj, župan, krojač, kovač in njih žene, pastirji, dninarji itd. — da, niti vaške Mesaline ne manjka. Namen knjige je, podati Čehom notranjost in dušo prebivalcev moravske vasi, ki se je še ni dotaknila moderna omika. Knjiga „Rok na vsi", ki je pravi otrok ruskega realizma, ima tudi veliko narodopisno ceno, tako, da bode po nji rad segel ne le umetnik, ampak tudi kulturni zgodovinar.
K. M. Čapek:   Dar   svateho   Floriana.
Zvifatka a Petrovšti. Nakl. družstvo „Maje". Str. 228. Cena K 2-80.
Znani pisatelj „Nejzapadnejšiho Slovana" podaja topot češkemu občinstvu humoristično knjigo, v kateri je najdaljša povest: „Dar svateho Floriana"; ostale tri črtice imajo skupen naslov: „Zvifatka a Petrovšti". „Dar sv. Floriana" je duhovita satira na poseben del češkega občinstva. Pisatelj nam v nji predstavlja očeta Floriana Jirovca, ki mu je njegov sveti zavetnik v priznanje zaslug podelil važni vremenski ključ in ki vsled tega postane naenkrat najimenitnejši mož v celem okraju. Ostale tri črtice, jedrnate in šaljive humoreske, so sličice iz življenja domačih živali. Prizor o župniku in njegovi gospodinji na str. 203 bi bil mogel izostati. G. pisatelj tudi v uvodu odveč poudarja, da posamezne osebe daljše povesti „Dar sv. Floriana" niso vzete iz resničnega življenja, temuč da si je pisatelj izposodil samo ozračje; to vsak razsoden čitatelj sam spozna.
Fr. Štingl.