Štev. 4. V Celji, dne 20. aprila 1894. Leto III. Velikonočna. ŽLbledeva tihe lune bledi svit, Za zvezdo zvezda svojo luč ugaša, Na vzhodu zore kras je že razlit, Zbor ptic krilatih v drevji se oglaša. V daljavi konjska podkev se glasi, Korak po cesti osamljen odmeva, Slovesno zvon jutranjo pesem peva . . . A meni ni še stisnil sen oči. Prestal sem noč! preživel jo bede . . . Kak6 ? — molčim ... ni bila noč jedina! Kamnita mehka zdi se mi blazina, Ležišče ostre se črepinje zde. Kolikokrat je cula mirna noč Iz prs kipečih mi prevrele vzdihe Zatrtih želj brezupnih, tožbe tihe, In zrla solz potok na lici vroč! — Naj bo I naj bo 1 — življenje večno ni; In kot temina v jutro nočna zgine, Takisto tudi meni bol premine, Ko čas moj, moja ura prihiti . . . A kaj je to ? — pod oknom se mi zdi Slovesno v zgodnji jutranji tišini Tresoče in milobno po dolini Nabožna pesen vznosno se glasi. — 74 VESNA Štev. 4. Kak6 mogočno raste in krepk6 ! Akordov sladkih, sladke harmonije V nebeške vežejo se melodije Preganjajoč srca temo strašnč . . . . . . «Vstal je Krist iz groba 1» . . . čut vesel Vsem v pesni radostni iz srca sili. O glas iz davnih dnij, glas rajskomili, Kot v dobi mladih let si me prevzel 1 Preteklo vse, končano davno že! — Dasi še solnce, kakor nekdaj sije, In cvetje bujno, kakor takrat klije, Pa kot tedaj, več moje ni srce. Mrje mi duša in drhti tel6, Ko moj pogled nazaj v preteklost meri, Spomin iz nje zagleda marsikteri, — Spomin vesel in trpek spet tak6. Vstajenja glas razlega se povsod; Odpirajo temotni se grobovi, — Glej, pred očmi se vzdigajo duhovi, In kot prišli, odhajajo od tod. Duhovi? ¦— Da, duhovi! . . . kot megle Propuščajo se v vzduh, v višine jasne . . . Poznam vas vse podobe vzorno-krasne, Poznate mene tudi dobro vel Za vami hrepeni srce ! kako, kak6, Po vas se steza šibka moja roka; Za vami duša moja vedno joka, O vzori mladih let, krasni tak6!! Nesreče so valovi in vihar, Prevar in zmote množica nešteta Uničila srca božanstva sveta, Življenju vas prinesla na altar, Usahnili, umrli ste tak6, Kot cvet umre, ko slana ga popari, Poginili, kot čolnič, kadar vdari Vanj strela z ognjem svojim in močjo! Štev. 4. VESNA 75 Vstajenja dan! . . . Oko rosi solza, Ko zre za sabo mračne le grobove, In zre v mračnejše še prihodnje dnove, In divji se obup lasti srca. Alastor. ; V: Boganovi. (Piše Dragan.) (Dalje.) V. ^j/Srfvaronica Leiherjeva je bila vzgojena v vseh napakah in predsodkih «s2^a svojega stanu; plemstvo je smatrala izvorom in začetkom vsega dobrega in vzvišenega; verovala je v plemenito kri, sanjala o visokem poklici plemstva, ter bila slepa za vse njegove napake, kakor tudi za spremembe in zahteve časove. Kakor tolikim njenih vrstnikov je bilo tudi njej meščanstvo sicer malo boljši nego najnižji ljud, vendar vredno, da se prezira. Videla je sicer, kako so propadale mnoge plemiške rodbine, obžalovala v krogu somišljenikov to nesrečo, toda vzrokov širečemu se propadanju ni umela. Da bi bila temu kriva zanikernost, duševna onemoglost in nezmožnost ali lenoba in pohlep po brezdelnem, mirnem uživanji, tega bi ne bila priznala nikdar. Za plemstvo so pravice in svoboda, a za množico dolžnosti; čemu bodo pač nerazsodnemu ljudstvu svoboščine, katerih niti ne ume ?! — To je bilo merodajno mnenje njenih znancev, ki so, kadar se je o takih in sličnih stvareh razpravljalo, hvalili nekdanje čase, ko je še plemstvo gospodarilo in ukazovalo. Baronica, vzgojena od mladih nog v takih nazorih in živeča neprestano v domišljavih krogih plemeniških, je bila pač nesposobna ustvariti si iz lastne moči pravo sodbo; nazori in mnenje drugih bili so tudi njej merodajni. To se je kazalo tudi uže na zunanje. Posli, služabniki in uradniki, ki so služili na njenih posestvih, poznali so dobro svojo gospo. Nepristopna in visoka, se ni brigala za njihove težnje in potrebe; prijazno besedo čul je redkokdo od nje. Ljubezni od njih ni zahtevala, pač pa brezuvetno poslušnost. 76 VESNA Štev. 3. Ljudje so se je bali, in ker so bili dobro plačani, izpolnjevali točno vse svoje dolžnosti, a udanosti do nje bil bi pri njih pač zaman iskal. Kako silno je moralo torej užaliti baronico, ko je cula, da se jej je lastni sin izneveril in da hoče starodavno čistokrvno rodbino omadeževati, iskajoč si soproge v tako nizkih, od nje tako zaničevanih krogih! Skušala ga je pregovoriti, preprositi, a zaman je bilo vse; predobro je tudi poznala svojega jedinca in njegovo trmoglavost, kakor je sedaj imenovala njegovo prejšnjo slučajnost, da bi bila pričakovala kakega uspeha. Da pa mora preprečiti zvezo z Ano, to jej je bilo jasno, in v ta namen bilo jej je dobro vsako sredstvo. Umela je podli nasvet svoje družabnice; skrbelo jo je le, da bi ne bil Egon bolj stanoviten in značajen, nego je mislila sama.[ Saj cula je uže cesto, da je postal iz lahkomiseljnega veternjaka mož, da se je razvila iz nizke strasti vztrajna, istinita ljubezen! Na vsak način je bilo treba ravnati hitro, odločno in oprezno. Egon ni dosti občeval s svojo materjo; pri zajuterku in obedu sta se shajala sicer, toda v navzočnosti slug in gostov, katerih je bilo vedno dosti, nista mogla govoriti o kakih važnejših zadevah. Jednolič-nost, stroga etiketa in mrzlota pri teh vsakdanjih rodbinskih shodih vplivala pa je tudi na mladega barona. Uže kot otrok je videl redko-krat sam svojo mater; večino svojih deških ur je moral prežiti v družbi odgojiteljev; mati se mu je kazala vedno v vsej svojej namišljenej velikosti, tako pa vzbujala v njem bolj nekak strah, nego ljubezen. Otroku je bilo zabranjeno, neprisiljeno izražati ljubezen, to pa je s časom vplivalo na njegovo mišljenje in srce. Egon je bil poslušen sin, dobro vzgojen v finem obnašanji, spoštoval je svojo mater ter jo cenil, a onega sladkega čuta, ki veže mater i deco do groba, — ljubezni — se je zavedal le malo. Vajen je bil ukazovati podložnikom, — učil se spoštovanja, a ne ljubezni, naravno torej, da se je še mlad ravnal uže po lastnej volji brez ozira na želje drugih; zadostiti svojemu hrepenenju bilo mu je geslo. Tako je bilo sedaj. Zaljubil se je v Ano, sklenil poročiti se ž njo in povedal je baronici kakor samo ob sebi umevno zadevo. Prvič v življenji se mu je uprla mati, in to mu je bilo neprijetno. Ni sicer menil nikakor odstopiti od svojega sklepa in zato se je pripravil na hud boj. Pričakoval je velikega upora, solz in prošenj, toda motil se je. •— Baronica ni niti z besedo omenila več zadnjih dogodkov; prijazna je bila s sinom in ljubeznjivo govorila ž njim, kakor bi se ne bilo nič dogodilo. Sam sebi pa ni veroval, ko ga je mati čez nekaj dnij zopet poklicala, ter mu razložila, da se je premislila in udala sinovej želji. Štev. 4. VESNA 77 «Stara sem uže,» dejala je; jedina moja želja je, videti tebe srečnega; zato se nočem dalje upirati tvojej volji. Naznani to svojej nevesti in privedi mi jo, da jo spoznam.« Egon je bil popolnoma srečen. iLe to še želim», pristavila je baronica, «da odložiš poroko za nekaj časa. Mlada sta oba, in da se Ana uže sedaj nekoliko privadi prihodnjemu svojemu stanu, pisala sem svojej prijateljici baronici Godenovi, da jo sprejme za nekaj časa v svojo rodbino. Na vsak način bomo pa poprej praznovali vajino zaroko. Baronica ima dve hčeri Anine starosti, v njenej hiši shaja se najboljše plemstvo, in tvoja nevesta se bo lahko in hitro privadila novim razmeram.? Egon je videl v tem predlogu le materino skrb ter je bil hvaležen za to. Z veseljem je torej sprejel njeno ponudbo, tembolj, ker je bilo mesto G. postojanka njegovega polka in se mu je nudila prilika videti in občevati z Ano. Poljubil je baronici roko ter odšel k Boganovim. Bil je uže mrak, ko je prišel tja. Marija se je mudila v kuhinji; pozdravila ga je hladno, kakor navadno. Toda Egon je bil danes pre-veselo razburjen, da bi se bil izpodtikal nad tem. Očeta in Pavla ni bilo doma, Ana je bila sama v sobi. Nocoj ni pričakovala več Egono-vega prihoda, zato mu je stopila malo začujena nasproti. Hotela ga je vprašati po vzroku, toda Egon jej ni dal časa za to. Burno jo je pritisnil k sebi, poljubljajoč jej ustne in oči. Počasi se mu je izvila iz rok. «Kaj ti je, Egon?» «Kaj mi je? Ljubim te Ana, ljubim kakor še nisem nikdar in ne bom nikogar». Ujel jo je za roko, posadil z nežno silo poleg sebe ter jej z naglimi besedami pripovedoval o svojej materi, njenem uporu in slednjem priznanji, o naklepih in srečnej bodočnosti. Govoril je prepričevalno, besede so mu šle iz srca. Ana pa je poslušala v sladkej omamljenosti besede ljubljenega moža, — srce se jej je širilo sreče in veselja, pozabila je v tem trenotku vse, kar je cula zadnje dni in kar jej je težilo srce; živela je le trenotku, ljubila in verovala. Toda naenkrat se je polasti otožnost, dvomi jej napolnijo dušo ter jej ogrene trenotek čiste sreče. «Kaj te teži, dragica?> vprašal je Egon, gladeč jej krasne lase. Naslonila je glavico na njegove prsi in s tihim otožnim glasom jela pripovedati, kako ga obrekujejo ljudje, kako mu očitajo nestalnost, ceš da je uže prevaril toliko in toliko mladenk. 78 VESNA Štev. 4. Egon je poslušal molče te vzklike nedolžnega, a uže trpečega srca; iz besedij Aninih mu je odsevala vsa njena brezmejna čista ljubezen in nehote se je vprašal, je-li vreden nagnjenja te mladenke. In ko ga je slednjič vprašala: «Egon, kaj je resničnega na tem, povej mi vse, bolje da izvem od tebe, nego od drugih,» — pretresle so ga te priproste besede v dno duše. Rad bi bil rekel, da ni res, kar se govori, a ni mogel. Čutil je, da bi ga ponižala laž, da bi mu vzela ljubezen Anino. Ni jej torej sicer povedal čiste resnice, a tudi prikrival ni vsega. «Mladenič sem bil,» dejal je «brez razsodnosti, brez trdne volje. Živel sem, kakor živi večina mladih ljudij, lahkomiselno, brezskrbno. Ljubil sem, kakor ljubi mladina, a prave, globoke ljubezni nisem čutil nikoli. Varal sem, druge, pa tudi samega sebe. Sreče mi moje življenje ni prineslo in uže zgodaj sem bil sit vsega. Ako sem onesrečil druge, nisem tega storil iz hudobnosti, ravnal sem lahkomiselno, toda kaznoval sem se s tem najhujše sam. Prazno mi je bilo srce, zgodaj so se mi pogubili vzori, preziral sem vse in smatral vživanje jedinim smotrom življenja. Potem pa sem zagledal tebe, Ana. Zdelo se mi je, kakor bi oživel na novo, tedaj še-le sem občutil, kaj je srce, — kaj ljubezen. Ljubil sem te od prvega trenotka resnično in pošteno. Brez tebe za-me ni življenja. Ako sem grešil prej, odpusti to vihravemu mladenču, a zaupaj in veruj besedam izkušenega moža, kateremu si vse. Za tebe nisem in ne bom neznačajen, ti jedina me moreš obvarovati obupa, ker le ti si moja sreča in prihodnjost.s Pretresle so Ano te besede, saj je bila še tako mlada in neizkušena. Koliko je ona poznala življenske razmere, da bi bila mogla prav soditi! Cula je izpoved svojega ljubimca, bolelo jo je, ker je bilo ven-der nekaj resnice na tem, kar so govorili ljudje, a ko jej je pripovedoval, da tudi sam ni užil niti hipa istinite sreče, zasmilil se jej je. Uverjena je bila, da je njegovo govorjenje resnično, verovala v njegov značaj in trdno njegovo ljubezen. In ko jo je Egon končno vprašal: «Ali mi sedaj povsem zaupaš ?» —poljubila ga je strastno mesto odgovora: Kmalu na to sta vstopila oče in Pavel. Egon se je obrnil takoj k očetu, rekoč, da mu mora povedati važne stvari. Molče poslušal je stari Boganov Egona, le ko mu je povedal materino željo, da bi šla Ana za dalje časa k tujej rodbini, odmajal je z glavo. Štev. 4. VESNA 70 cVeseli me,* dejal je, da se je gospa baronica tako hitro sprijaznila z vašim sklepom, kajti prejšnje razmerje je bilo za-me in Ano neznosno. Da bi šla pa Ana k tujim ljudem, v to ne privolim nikdar. Dekle je in ostane do poroke pod mojim varstvom. Ako jej nedostaje družbene uglajenosti, nauči se je lahko pozneje, sicer pa menim, da moja hči ne bo delala vašej hiši nikake sramote. To je moj trden sklep; sporočite to z vsem spoštovanjem baronici, v ostalem pa se klanjam njenej volji*. Egon ni bil popolnoma zadovoljen s tem odgovorom, uveril se je pa, da bi bilo zastonj vsako ugovarjanje, zato se je udal. Po kratkem slovesu je odšel s Pavlom, ki ga je nekoliko spremil. «Si-li sedaj zadovoljna?* vprašal je Boganov Ano, ki pa je vsa zardela povesila svojo glavico. Oče ni vprašal nadalje; videl jo je srečno, a vender ni mogel popolnoma verovati v srečo svojega ljubljenca. * * * «Srce mi je danes prepolno,* dejal je Egon oklenivši se Pavlove roke, «vesel sem in srečen, da bi objel celi svet. Pojdi, dragi prijatelj, razvedriva se nocoj nekoliko; dosegel sem tolikanj zaželjeni smoter in rad bi praznoval ta dan v prijateljskem krogu.* Pavel mu ni ugovarjal; zavila sta v klub, v katerem so se shajali mlajši častniki in elegantna mestna mladina. Bilo je uže zbranih mnogo gospodov, ko sta vstopila, in vesel hrup ju je pozdravil. Na prvi hip si izpoznal, da vlada tu brezskrbna veselost in lahkomiselnost, razkošje in uživanje. — Egon je bil v tem krogu uže star znanec, seznanil je uže tudi Pavla ž njim. Temu se je sicer v pricetku, ker je bil vajen resnega dela in truda, dozdevalo marsikaj čudno; neomejena lahkoživnost, neprisiljeno vedenje in govorjenje mladih kava-lirjev bilo mu je nekaj skoro do cela novega. A bil je mlad in skoro se je privadil tej družbi. Hitro je izpoznal, da so razmere in nazori o življenji v tem krogu silno različni od njegovih in zato so se mu zdeli zanimivi. Slednjič se je gibal celo rad mej temi lahkoživci, da si jih ni posnemal; mikalo ga je izpoznavati ljudi, katerim je življenje uživanje trenotka. — Ko sta vstopila, pripovedoval je golobrad poročnik najnovejšo mestno dogodbo: Znana mestna igralka je ušla pred tremi dnevi s svojim ljubimcem grofom Murtenom. V Benetke sta še prišla, tam pa ga je ona zapustila in odšla z nekim črnolasim kontejem. «Ali uže veste* hitel je drugi, «da je našel pl. Klohr nevesto?- 80 VESNA Štev. 4. Občno začudenje, . Ugajale so jako lepo izdelane slike, mej spisi so pa posebno odobravali «Romanco» »Brzojavki uredniku Vesne» in «gledališki list», kateri je pristna slika razmer slov. gledališč. «Savana» je uredil in izdelal J. Mazi, ilustrovala br. Mazi in Omrza. Klub «Tomislav» zasnovali so pričetkom meseca sušca hrvatski in slovenski veterinarji na Dunaji, da bi se skupno učili tamburanja, a sčsebno, da bi obdržavali na shodih predavanja ter se tak6 temeljiteje izobraževali v veterinskej stroki. Prvi redni shod «Tomislava» je bil 8. sušca v restavraciji «Hotel Nagler^. Zborovanje je otvoril predsednik začasnega odbora g. Pavičič. Pozdravivši goste in člane poročal je o delu pripravljalnega odbora ter predložil zatem del poslovnika, obsezajoč volitve. Ko se je poročilo odobrilo in predlog jednoglasno vzprejel, prešlo se je k volitvam. V odbor so izvoljeni ti-le gospodje: Peter Pavičič, predsednik; Ivan Rajar, podpredsednik; Ernest Podanbskv, tajnik; Edmund Engelman, blagajnik; Josip Pavušek, odborski namestnik. Razven tega sta se izvolila še dva preglednika in 5 članov častnega soda. — Zatem se je pričel pod stoloravnatelj-stvom g. Kelemena zabavni del v prisotnosti članov «Slovenije» in «Zvo-nimira» ter obilice Cehov, ki so radostno posetili prvo skupščino «To-mislava*. Mr. . . . Dva češka velikošolca, Setunskv in Pivonka, sta se zagovarjala pred porotnim sodiščem v Taboru, ker sta bila obdolžena onesnaženja cesarskih orlov. Oba je sodišče kot nekriva oprostilo. Vendar je mislil akad. senat češkega vseučilišča, da drugi dijaki ne smejo ž njima občevati ter ju je — relegoval. Komentar je nepotreben. Bolgarsko akad. društvo ,,Balkan". Ni še leto dnij, odkar so si bolgarski velikošolci na Dunaji po hudem naporu ustanovili svoje akad. društvo «Balkan», in vender so uže izvrstno nastopili 5. marca t. 1. praznujoči spomin svojega velikega rodoljuba Rakovskega, kateremu so priredili ta večer sijajen komers. Ob deveti uri je bila prostorna Lanerjeva dvorana skoraj polna; tukaj bivajoče bolgarske rodbine, veliko število bolgarskih častnikov in bratska društva so v obilem številu prihitela počastit mlado društvo. — Po navdušenem pozdravu predsednikovem zadoneli so divni glasovi «Sumi Marica*, začule so se otožne jugoslovanske simfonije. Burno pohvalo so želi hrvatski in slovenski tamburaši; «Balkan» poklonil jim je lep lavorov venec. — Poleg «Slovenije-' in «Zvonimira» so bila zastopana tudi akad. društva «Ognisko», «Sič» in «Hromada->. — Gotovo je, da si je vsakdo ohranil ta večer v lepem spominu, sij so pa tudi ti 92 VESNA Štev. 4. naši bratje na jugu v tako mnogih ozirih in glede na toliko ne še rešenih teženj podobni našemu narodu slovenskemu. Petinsedemdesetletnica petrograškega vseučilišča se je praznovala letos ne posebno svečano. Časniki so pač prinašali nekatere črtice o postanku in razvoju tega učnega zavoda, na vseučilišči pa je imel le slavnostni govor prof. Timirjazev iz Moskve. «Vestnik Evropy» pravi, da se ni praznovala obletnica slovesno, ker nima vzrokov za to. Povečalo se je pač število profeserjev in slušateljev, tudi število materijalnih sredstev, ali izginila je skoro samostalnost vseučiliške «korporacije», določile so se stroge meje predavanju, oslabela je notranja vez mej profesorji in dijaki, znanje dijakov ni razmerno z znanjem prejšnjih let. Razen tega pa očitajo nekateri listi di-jaštvu, da je propalo tudi v nravnostnem oziru. Ali na poslednje odgovarja omenjeni list «V. E» ; Ni tega brezdna mej bivšim in sedanjim dijaštvom, katero straši nekatere, radosti druge, ni takega razločka v razvoju dijaštva, ki bi naznanjal njegov propad, manjšina, ali ne desetorica dijakov, temveč ogromna manjšina hrani še vedno vzvišene tradicije vseučilišča ... in upravičuje misel na jasnejo bodočnost.» ,,Kollej Arnošta iz Pardubic" v Pragi je izdal oglas, v katerem vabi k pristopu v društvo, kateremu je namen skrbeti za vzgojo pridnih in revnih katoliških slušateljev čeških velikih šol. V ta namen.: 1. stanujejo gojenci «Kolleja» v posebnej hiši ali brezplačno ali za mal prinesek; 2. vzpodbuja društvo gojence za nravno življenje in izpolnjevanje verskih dolžnostij; 3. daje dijakom, ki ne stanujejo v društvenej hiši ali brezplačno ali za plačilo obed, večerjo i. t. d. (mensa academica). Pokrovitelj društva je kard. Schonborn, v odboru pa je mej drugimi dr. Fr. Hradek, Grof V. Schonborn, knez Fr. Schwarzenberg, prof. B. Neureutter. Veliki dijaški shod snujejo malo-ruski dijaki, ki bi se vršil julija t. 1. v Lvovu. Snidejo se zastopniki vsega slovanskega dijaštva. Romansko vseučilišče v Bucuresci je izdalo po svojem t. č. rektor u Pitu Maiorescu prvo letno poročilo za preminolo leto. Iz vvodnih izvestij posnamemo, da se je vseučilišče ustanovilo 4. jul. 1864 na ukaz kneza Joana I. Štiri leta preje, 26. okt. 1860 je isti knez ustanovil vseučilišče v Jassi-ju. Pred 1. 1864. obstajali so od 1. 1831. počenši tečaji za višji pouk v rimskem, romanskem in trgovinskem pravu, od 1. 1847. tudi o kazenskem zakonu in postopku. V istem letu proučavalo se je ondi 36 slušateljev. L. 1850. zasnoval je knez Barbu Stirbei tečaj za proučevanje ingenieurjev. Ob osnutku vseučilišča so obstajale tri fakulte: juristiška, naravo-znan-stvena in filozofiška. V febr. 1. 1865. je promovovalo novo vseučilišče prvega «licencijat»-a. L. 1869. je dobilo vseučilišče četrto medicinsko fa-kulto in se preselilo v novi dom, pet let pozneje se je pravniška fa-kulta namnožila še z državno-pravnimi predavanji; 1. 1880. združil se je ž njo tudi farmacevtiški tečaj. L. 1884. otvorila se je peta bogoslovska fa-kulta. Slušateljev je imelo vseučilišče 1. 1892—93. na juridiškej fakulti 492, na slovstvenej 385, znanstvenej 256, na medicinskej 262 in na bogoslovskej 95, vkup torej 1490. Profesorjev je na juridiškej fakulti 10, na slovstvenej II, na znanstvenej 11 + 7, na medicinskej 23 in na bogoslovskej 8, skupaj 70. Z vseučiliščem združeni sta tudi semenišči za staro zgodovino in za slovanske jezike. Stroški za vseučilišče znašajo 1,297.932 fr. Ustanovna glavnica znaša 362.000 fr. Štev. 4. VESNA 93 Košut in budimpeštanski velikošolci. Vseučiliščniki v Pesti so sklenili na posebno dobro obiskanem shodu dne 22. marca, da bodo nosili vsled Košutove smrti šest tednov na rokavih znake žalovanja, in da bo njihovo glasilo ravno toliko časa izhajalo črno obrobljeno. Zatem so zabranili s škandali nadalnje igranje v ondotnej operi, v ljudskem in v narodnem gledišči; terorizovali so igralce in občinstvo ter razobesili na vseh treh glediščih črne zastave. Tudi na boulevardu in na velikej obmestnej cesti so bile demonstracije in pretepi. Policija ni mogla napraviti redu, da si je bilo na obeh straneh več ranjenih. — Kakšni so bili ti dijaki, dokazuje pač najbolje faktum, da je rabinski gojenec Lilienthal, gotovo pristen Madjar po veri in rodu, predaval na muzejskih stopnicah v največjo odu-ševljenost poslušalcev pesem: «Naprej, Madjari» znanega pesnika Petofija, ki se je zval svoje dni Petrovič. — Madjarska svoboda, ki se kaže v zatiranji drugih narodnostij, gotovo ni v nevarnosti, če se zanjo oduševljejo židje. Pruski naučni minister se je obrnil do vseučilišč, da mu povedo mnenje, ali naj se privoli ženstvu vpis na visoke šole ali ne. Letno poročilo 1892/93 pariškega vseučilišča kaže silen naraščaj dijakov. 1892. 1. je imelo vseučilišče 10.748 dijakov, 1893. 1. pa 11.914; mej temi je samih medicincev 5000; inozemcev je 1358, gospic 323 in sicer 181 fracozinj in 142 inozemkinj. K ženskej emancipaciji. — Zgodbe najstarjih časov nam ne slikajo ženske kot bojevito neodvisno bitje, temveč pripovedke nam jo kažejo navadno pri domačem ognjišči, kot miroljubno osebo. Homer jo imenuje »nežno«. Hektor veli svojej ženi Andromahi in materi, da naj ideta domu in opravljata domača dela, »za vojsko se bodo brigali možje«. Zen veli Afroditi: »Ti se ne brigaj za krvavo vojsko, tvoje delo je — skrb o za-konskej ljubezni«. — Ali vender nahajamo tudi v starih povestih nekatere vzglede «ženske emancipacije«. «Odiseja» nam pripoveduje o Navzikaji, ki stoji na vozu in vodi z nežnimi rokami besna konja, Ahilejev ščit nam pred-oča oblegano mesto, katero varujejo oborožene ženske. Ko je nravnost propadla skoro popolnoma, vidimo ženske, kako se bore v arenah. V obče pa je v starodavnosti ženska poosebljenje domačega življenja, bitje, katero je izročeno moževej zaščiti. V starih bojevnih letopisih pa nahajamo tudi celo žensko kraljestvo, v katero ni smel stopiti noben možak. Grško bajeslovje imenuje Amazonke hčere Marta, vojnega boga, Homer jih omenja le mimogrede, da stanujejo v Likiji in Frigiji. Grki so mislili, da so prišle Amazonke iz skitskega kraljestva. Po njihovej svedočbi so stanovale ob obrežji Črnega morja na Kavkazu, tam je stalo tudi mesto Amazonion in gora Amazonios. Tudi Efez in Smirno so baje ustanovile Amazonke. Skoro gotovo je, da so Grki smatrali skitske žene za Amazonke; kajti te so živele vedno pri možeh, šle so ž njimi na vojsko in se bile ob njih strani. Stari slikarji jih predočujejo kot silne, lepe in visokorasle ženske, čisto nage ali pa pokrite z zverinjo kožo. Tudi stare germanske priče nam kažejo podobne »Amazonke*. Kakor jezdijo večkrat boginje v skandinavskem bajeslovji na divjih konjih v Val-halo, tako tudi zapuste germanske žene časih domače ognjišče in hite na vojsko. «Nibelungi» nam rišejo podobno sliko v Brunhildi. Tudi v srednjem 94 VESNA Štev. 4. veku nahajamo še mnogo junaških žen. Liutgarda, krasna žena Karola Velikega in petorica njenih hčer so se vdeležile vseh lovov po divjih goščah z vitezi. Tudi v novejem času je marsikatera ženska zatajila svojo nežno naravo in liki Amazonkam šla v boj. Tako je služila hči bavarskega kralja Maksimilijana Emanuvela v avstrijskej vojni, kjer je umrla 1. 1847. Sofija Kotner je služila 8 let v avstrijskej vojni. Hči bavarskega polkovnika Zenk-eisena je kot štirinajstletna deklica stopila v francosko vojsko, udeležila se vojske v Nemčiji, Španiji, bila je ranjena pri Waterlou, bila se 1. 1830 v Algiru, 1. 1867 pa je prišla v bolnišnico, kjer so še le spoznali, da je ženska. Po « Novem Vrem.» Listek. Marija Murnikova, rojena Horakova, roj. 20. okt. 1845, je umrla 20. marca 1894. — Vrla in navdušena rodoljubkinja je žrtvovala vse svoje moči delovanju v narodnostno probudo. Zaščitnica in podpornica vseh narodnih društev, podjetij in naprav, stekla si je zlasti za narodno zavest slovenskega ženstva največ zaslug. Delovala je tudi pri vseh dobrotnih zavodih in napravah. Bila je sredotočje narodnega življenja v Ljubljani, in veličastni pogreb je pričal o njenej priljubljenosti in veljavi. Vzornej rodo-ljubnej ženi bodi trajen slaven spomin, narodu slovenskemu prizadevaj si pa vse naše ženstvo nadomestiti bridko zgubo! ,,Slovanska knjižnica". Ko smo omenili nekatere splošne misli o «Slov. knjiž.», oglejmo si še posamezne snopiče, oziroma prevode, a sam6 na kratko in to, kakoršni se nam kažejo v slovenščini, po večini ne glede na izvirnik. Dalje časa se bomo ustavili sam6 pri onih snopičih, kateri so-sebno ustrezajo i namenom našega lista. Takim moramo prištevati prvi snopič. Ta obseza Jana Vavre povest iz češke zgodovine «Ratmir*. — Značaji v tej povesti so prav verno in jasno narisani. Glavni junak Ratmir je vzor rodoljubja, zvestobe in dobrosrčnosti. Dasi mu je storil Sobeslav hudo krivico, dasi so ga češki plemenitasi crtili, vender je ostal zvest knezu in domovini ter pokazal s tem, da je blaginja domovine vzvišena nad osebnimi nasprotstvi. Hoteč obvarovati domovino domačih bojev potegoval se je za spravo, ter govoril Otonu: «Ali bi mogel čez trupla Cehov, čez pogorišča, potoke krvi in solz stopiti z lahkim srcem na omadeževani prestol?* — Ko so Nemci napali Cehe, bil je Ratmir prvi, ki se je hrabro dvignil za dom in za kneza, katerega ni hotel izdati niti za vso srečo, katero mu je obljuboval Oton. «Moško čast*, je rekel, (sem poprej oddal, nego čut ljubezni .. . Ljubim Hedviko z vso močjo svoje duše, brez nje nima življenje za me nikake cene. Toda z izdajo si je kupiti — ne, tega ne morem in ne smem ...» — Tudi Hed-vikin značaj je lepo narisan, dasi je ona bolj v ozadji, saj je povesti namen kazati ljubezen do domovine in tedanje češke razmere. Zato je pa tem natančnejše opisal pisatelj Sobčslava, neslogo mej Cehi in nemško gospodstva-željnost. Sobeslav je hotel povrniti deželi mir, zjediniti raztrgano knežjo zemljo, ker drugače pogoltne razdrobljene dele dežele lačni nemški cesar, Štev. 4. VESNA 05 uničiti vsiljevalni vpliv Nemcev, delujočih na pogubo naroda češkega, katerega častiželjni knežji sinovi so klicali nemške cesarje na pomoč proti svojim bratom. Zato ni čuda, da so trdili Nemci, da je češka zemlja «podložna vrhovnej oblasti nemške države* in da se sme »vršiti volitev kneza le z dovoljenjem nemškega cesarja-*, kateri jedini «ima pravo razpisati volitev, voditi in potrditi jo.» A krepko jim je odgovoril Sobeslav. «Nikdar še ni spadala češka zemlja pod nadvlado nemških cesarjev in Bog daj, da nikdar ne bomo nosili jarma, v kateri nas hote vprečil Razjokal bi se nad nesrečno deželo, ako bi imeli tukaj vladati ukazi tujca, ko bi imeli Nemci pravico vsiljevati nam kneze, dajati nam zakone . . . Na grožnjo pa, da zdrobe moj prestol z oboroženo roko, da zanes6 vse vojskine strasti v tihe češke vasice, da nas hote kaznovati s plenom in krvjo za brambo ljubljene domovine, obetam, da damo za njo kri in življenje ...» Vsebina povesti «Ratmir* je prav prikladna tudi za naše razmere in nekoliko tudi za sedanje čase. Takih spisov nam je potreba, da se obudi narodna zavest in navdušenost, narodna odločnost. Književnost, zlasti leposlovna, je najglavnejše sredstvo v probujenje narodne samozavesti. Tudi češki narod se mora zahvaliti prav mnogo književnosti za svojo probujenost. S takimi sredstvi moramo delovati tudi Slovenci 1 Zato nas veseli, da je krenila «Slovanska knjižnica* na to pot. —g.— Češko slovstvo. «Z riše vedya prace*. Zbirka spisov znanstvene in praktiške vrednosti v zvezkih po dvakrat na mesec. Za celo leto 3 gld. posamni snopiči (z ilustracijami) celotni zase, po 16 kraje. Založnik Sima-ček v Pragi. — «Živa» Ceski prirodoznanski časopis (urednika prof. dr. Ravman in prof. dr. Mareš.) Izhaja uže 4 leto v desetih snopičih na leto. 32 str. obsežnih ter velja poluletno 2 gld. 50 kr. Založnik Otto v Pragi — «Svetozor* prinaša v št. 19. (od 23. marca) Jurija Subiča sliko žalostne Matere božje, oltarne slike poljanske cerkve. Slovencem znana je iz «Dom in Sveta* 1893. — «Česka svatba*. V Pragi 133 str. F. S. Vvkonkol je podal v tej knjigi temeljite popise narodnih ženitvanjskih običajev v Cehih. — Tudi pri Slovencih so se večkrat opisovale šege pri ženitovanji v raznih krajih. Želeti bi bilo, da se dopolne ti popisi in zbero v posebno knjižico, to pa tem preje, ker pristno ndrodne šege izginjajo vedno bolj iz rabe in cel6 uže iz spomina. — Galerijo slavnih Cehov je pričel izdajati dvorni zavod umeteljnosti M. Lehmana v Pragi. Pricetek je velika doprsna slika JanaHusa od Vacl. Rrožika. —¦ Al. Jiraska zbrane spise izdaja knjigarna I. Otto v Pragi v snopičih po 15 kr. vsakih 14 dnij. Jirasek je najpriljubljenejši novelist in romanopisec češkega naroda; zato bodo njegovi zbrani spisi našli pri Cehih mnogo kupcev. Tudi Slovencem, bavečim se s češčino, jih najtopleje priporočamo. Do sedaj izšlo je 17 se-šitkov, dobivajo se tudi posamezno za nazn. ceno obsegajoči historiške romane. — V zalogi Jos. Vilimka v Pragi sta izšla dva snopiča Al. Jiraskovih ¦ Stare povesti češke*. — Snopič velja 20 kr. Jirasek bode podal v 20 snopičih najlepše in najzanimivejše povesti iz staročeske zgodovine. Gogolj. Pod uredništvom prof. Tihonravova je izšla v Petrogradu (Marks, Nevskij g. 6) 11. izdaja zbranih spisov N. V. Gogolja