V METEŽU ZGODOVINE 

UVODNIK

27. april – svetilnik slovenskega naroda

Pobiti pred 79 leti na Križni gori
Razkriti obrazi petih fantov 


Jutri, 31. julija, bo minilo 79 let od dogodka, ko so italijanski oku­patorji na Križni gori nad vasico Sv. Ana v Loški dolini ustrelili pet mladih fantov. Vsi so bili iz Dan v Loški dolini. Italijanski fašisti so ta dogodek kakor tudi številne dru­ge svoje zlocine fotografsko zabe­ležili. Fotografija prikazuje zadnji trenutek še živecih prestrašenih žrtev, s hrbtom obrnjenih proti strelskemu vodu. Ta bo že nasled­nji hip sprožil smrtonosne strele. 
Na sreco so se fotografije kot price strašnega zlocina ohranile in so bile po koncani drugi svetovni vojni objavljene v zgodovinskih knjigah in casopisih v vec evrop­skih državah. Ker pa poraženci v drugi svetovni vojni tako pri nas kakor v sosednji Italiji zelo težko prenašajo poraze in da bi zabrisali svoje zlocine in sramoto, so si za­celi zgodovino in dejstva prikrajati v svojo korist. V Italiji so se prebu­jajoce fašisticne skupine domislile posebnega trika. Izkoristile so oh­ranjeno fotografijo za svoj namen. Razlagajo jo, kakor da partizani streljajo italijanske domoljube. Ta fotografija je bila s to lažnivo in­terpretacijo vred prisotna na kar nekaj žalnih komemoracijah v bli­žini naše državne meje. 
Na fotografiji vidimo pet moš­kih, ki v zadnjem trenutku svojega življenja stojijo pred likvidacijsko skupino. Že 79 let lahko vidimo zgolj njihove hrbte. Kdo so bili ti fantje? To so bili danski fantje – dva Malnarjeva brata, Edvard in France, Kovacev Janez, veseljak Mehalov France in pošteni vereni fant Hlepov Feliks. Njihova ime­na so Edvard in France Škerbec, Janez Krajc, Franc Žnidaršic in Feliks Žnidaršic. Njihovi domo­vi so med vojno ostali celi. Dve hiši sta še zdaj enaki kakor med vojno, dve sta prenovljeni. Hiše stojijo le nekaj metrov druga od druge v Danah. Sam sem bil otrok partizanske družine po ocetovi in materini strani. Ker sem pred voj­no, med njo in nekaj casa po voj­ni živel v Danah, se dogodkov kar dobro spominjam. V vseh dese­tletjih ni bilo ugotovljeno in javno objavljeno, kdo so bili nesrecniki, cigavi so bili oziroma komu so ne­koc pripadali. Sam sem bil zacu­den nad tem, zato sem se odlocil, da poišcem in odkrijem njihove obraze. Svojci vseh žrtev so po­trdili njihovo identiteto. Pred leti sem žrtvam tega zlocina posvetil tudi pesem. 
Tone Šepec

Marijan Križman
predsednik ZZB NOB Slovenije


Vse je bilo nadrobno nacrtovano, kako uniciti Zvezo bor­cev za vrednote NOB Slovenije in Osvobodilno fronto slovenskega naroda, ki je ideolo­ška nasprotnica vladajoce stranke SDS. Ta vztrajno poskuša spreme­niti polpreteklo zgodovino. 
Na dan našega praznika, 27. aprila, sta predsednik države Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša obiskala spomenik tigrov­cem na Mali gori in položila venca z namenom postaviti nov mejnik druge svetovne vojne na Sloven­skem. Spopad italijanskih agresor­jev, domacih izdajalcev in tigrov­cev na Mali gori naj bi po Janše­vo postal nov praznik upora proti okupator­ju, OF pa bi bila izbrisana. Vse je potekalo pod okriljem novega izmišljenega Ti­gra in ob tem so recitirali domo­branske pesmi. V državni zbor pa je bil vložen za­kon, po katerem bi 13. maj postal državni praznik, in sicer v spomin na prvi spopad z agresorjem na slovenskih tleh. Parlamentarni Odbor za delo družino in socialne zadeve je omenjeni zakon o novem prazniku obravnaval in zavrnil. Se­veda smo pred zasedanjem odbo­ra obiskali vse poslanske skupine leve sredine, ki so nas poslušale, in poslanci so zakon na odboru zavr­nili. Ni pa nepomembno, da je za­kon vložil Zmago Jelincic Plemeni­ti. Ali je to dejanje bilo plemenito, presodite sami. 
Ob dnevu državnosti sem se udeležil slavnostne seje v držav­nem zboru v spremstvu prapora Zveze združenj borcev za vredno­te NOB Slovenije, ne pa tudi dr­žavne proslave, ker niso dovolili prisotnosti partizanskih praporov, simbolov mednarodno priznane vojske zmagovitega antifašisticne­ga zavezništva združenih narodov v drugi svetovni vojni. 
Dan državnosti je praznik vseh Slovenk in Slovencev, predvsem tis­tih, ki so se borili za obstoj Sloveni­je, njeno svobodo in samostojnost. Brez partizanskega boja in Osvo­bodilne fronte danes ne bi prazno­vali tridesetletnice samostojnosti Slovenije, ki je kot republika nasta­la leta 1945, po štirih letih zmago­vitega narodnoosvobodilnega boja Slovencev. Prepoved partizanskih praporov na državni proslavi je zato zanikanje lastne zgodovine in teptanje lastne državnosti, s cimer se ZZB ne more strinjati ali tega podpirati. Prav tako gre za zavra­canje velikega števila državljanov, ki se niso pripravljeni upogniti pred hlapcevsko politiko vladajocih. Ob vseh vratolomnostih vladajocih mi je prišel na misel citat Iva Andrica, avtorja knjige Most na Drini: »Ko bi ljudje ve­deli, kako malo pameti upravlja svet, bi umrli od strahu.«
Zveza zdru­ženj borcev za vrednote NOB Slovenije je ob tej priložnosti za­želela vsem pri­jetno in ponos­no praznovanje dneva državnosti ter se zahvalila vsem veteran­kam in vetera­nom za njihov prispevek pri osa­mosvojitvi Slovenije! 
Naše vodilo ostajajo vrednote narodnoosvobodilnega boja in vse tisto, kar je partizanski boj ustvaril za slovenski narod, ki ga danes ne­kateri delijo, želijo pokoriti in izbri­sati najslavnejši del zgodovine slo­venskega naroda. 
Tako kot smo ubranili OF slo­venskega naroda, bomo ubrani­li vse poskuse in napade na našo organizacijo, ki kot svetilnik stoji ob strani zmagovalne protifašistic­ne koalicije evropskih in svetovnih narodov. Ne nazadnje tudi Evrop­ska unija temelji na protifašizmu in nacizmu, ki sta najvecje zlo prej­šnjega stoletja. Slovenija bo prej ali slej vse naštete vrednote vrnila v svoj vsakdan in mi ji bomo takrat stali ob strani. 

Naše vodilo ostajajo vrednote narodnoosvobodilnega boja in vse tisto, kar je partizanski boj ustvaril za slovenski narod, ki ga danes nekateri delijo, želijo pokoriti in izbrisati najslavnejši del zgodovine slovenskega naroda. 

NADALJEVANJE NA STRANI 2

AKTUALNO 

Evropski projekt v ZZB NOB Slovenije
Šola demokracije in novi humanizem 

V okviru evropskega projekta Evropska antifašisticna dediš­cina, ki ga izvajamo v ZZB za vred­note NOB skupaj s kolegi iz Hrva­ške in Bosne in Hercegovine, smo v maju in juniju 2021 izvedli Šolo demokracije. To je bil program v treh modulih, vsak modul je pote­kal tri dni. 
V prvem modulu na zacet­ku maja smo se s slušatelji loti­li evropskih tem, najprej o tem, kaj so temeljne vrednote Evrop­ske unije in kako so se skupaj s spoštovanjem clovekovih pravic razvijale s sprejemanjem razlic­nih dokumentov. O tem je pre­daval evropski poslanec in pro­fesor mednarodnih odnosov dr. Milan Brglez. Nekdanji diplomat in predsednik komisije za medna­rodne odnose pri ZZB NOB Mar­jan Šiftar je predstavil resolucije Evropskega parlamenta, v katerih se obravnavajo razlicni totalitarni režimi in ideologije iz preteklosti. Poudaril je, kako te resolucije vo­dijo v revizionizem glede vloge vseh totalitarnih sistemov nekoc in danes. Temeljne vrednote EU se oblikujejo tudi v odnosu do nje­ne sosešcine, razlicnih držav, ki so potencialne kandidatke za clan­stvo v EU. V tej zvezi je odnose med Turcijo in EU, kjer so nastav­ki za evropski strah pred islamom, predstavil profesor Bojko Bucar, strokovnjak za mednarodno pravo in mednarodne odnose. Pogled na EU z Balkana in prevrednotenje protifašisticne zgodovine v tem okolju je predstavil profesor Rok Zupancic, strokovnjak s podrocja obramboslovja in mednarodnih odnosov. Z evropskim poslancem dr. Brglezom smo govorili tudi o tem, kaj lahko mladi prispevajo h Konferenci o prihodnosti Evrope. 
Modul z evropskimi temami smo v sredini maja 2021 nadgra­dili z zgodovinskim modulom, v katerem so se slušatelji s pomoc­jo zgodovinske stroke seznanili z zgodovino nastanka fašizma, ra­zvojem nacizma (profesor Borut Klabjan), odnosom fašisticnega režima do Slovencev v Primor­ju in Julijski krajini (dr. Nevenka Troha) ter znacilnostmi nacistic­nega režima na Gorenjskem, Ko­roškem in Štajerskem leta 1941 (dr. Damijan Guštin). Tematiko je na primeru Rogaške Slatine v casu nacisticne okupacije poglobil mladi raziskovalec Daniel Siter. O uporabi zgodovine za vsakdanje politicne zdrahe sta zelo zanimi­vo spregovorila dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, in dr. Mar­tin Premk, clan predsedstva ZZB NOB. Dr. Luthar je pojasnil, kaj pomeni zgodovinski revizionizem v mednarodnem znanstvenem okolju in kako se predrugacenje zgodovine dogaja v Sloveniji. To je pokazal na primeru postavljanja spomenikov kolaborantom druge svetovne vojne. Dr. Premk je so­ocil nekatera javno izpostavljena dejstva iz NOB in predrugacenje teh dejstev v propagandne name­ne tistih, ki poskušajo zmanjšati amoralnost kolaboracionizma.
Tretji modul smo naslovili kot Vrednotni modul, saj so bile v njem zbrane teme o drugacnosti, diskriminaciji, sovraštvu in tem, s kakšnimi vrednotami so se ljudje v vojni uprli tem stranpotem clo­veštva. Ob predstavitvi delovanja slovenske partizanske sanitete, partizanskih bolnic po Sloveniji (doktorski kandidat in mladi razi­skovalec Blaž Štangelj) ter posebej Partizanske bolnice Franje (Mi­lojka Magajne in Ivana Leskovec, Mestni muzej Idrija) smo spozna­vali vrednote humanosti, solidar­nosti, tovarištva in zaupanja. O pretresljivih podrobnostih holoka­vsta, slovenskih žrtvah Auschwitza in slovenskih spominih na umira­nja v koncentracijskih taborišcih sta spregovorila profesor Boris Hajdinjak (Sinagoga Maribor) in zaslužna profesorica Maca Jogan, rojena v taborišcu v Nemciji. Šolo demokracije smo koncali s pre­davanjem profesorice Pedagoške fakultete Milene Mileve Blažic, ki je predstavila sodobno sporocilno vrednost literarnega dela Dnevnik Ane Frank in protivojne motive v mladinski književnosti ter opozo­rila na tiho in neopazno vecletno umikanje slovenske in svetovne li­terature o delovanju fašizma in na­cizma iz kurikulumov slovenskih šol. Obenem je opozorila tudi na tiskanje besedil, ki potvarjajo do­moljubje in v mladih ljudeh razvi­jajo kult sovraštva do drugacnih, na primer beguncev (Decek Anže brani vas Svetje). Na koncu smo s pomocjo profesorice Blažic sesta­vili zamisli o temah, ki bi jih bilo v prihodnje treba vkljuciti v Šolo demokracije in jih postaviti kot vir novega humanizma pri mladih. 
Udeleženci Šole demokracije (od 10 do 27) so bili mladi cla­ni Zveze borcev, dodiplomski in podiplomski študentje razlicnih fakultet, mladi aktivisti ter clani­ce predsedstva ZZB NOB Tilka Bogovic, Branka Bezeljak in Živa Vidmar, ki je sodelovala tudi kot mentorica zgodovinskega modu­la. Vsa predavanja so potekala na daljavo, kar nam je omogocilo, da so nas spremljali mladi iz razlicnih predelov Slovenije in sveta (Leeds, Skopje). Zaradi angažiranosti po­sameznih slušateljev na fakultetah in v službah nismo mogli zagoto­viti prisotnosti vseh slušateljev na vseh predavanjih, tako da bos­ta vprašanje izbire slušateljev in zagotavljanje njihove prisotnosti poleg dopolnjevanja vsebine os­tala izziv za morebitne prihodnje izvedbe Šole demokracije. Zahva­ljujemo se vsem predavateljem in slušateljem, ki so sodelovali v tej prvi pilotni Šoli demokracije, in upamo, da nam bodo covidne raz­mere jeseni omogocile zakljucno srecanje v živo. 
Dr. Ljubica Jelušic

NADALJEVANJE NA STRANI 2


KOLUMNA

V METEŽU ZGODOVINE  – Pobiti pred 79 leti na Križni gori

Razkriti obrazi petih fantov 

NADALJEVANJE S STRANI 1

Poboj danskih fantov
Na danskih logih travo smo kosili,
opravljali marljivo smo še druga dela,
ko so se v vas fašisti pripodili,
nas danskih fantov pet nesreca je zadela.
Jaz bil sem gornjih Malnarjevih Edo,
moj brat France je bil od mene starji,
dajala nam je mati hrano v isto skledo
do dne, ko so odnesli vojne nas viharji.
Kovacev Janez je bil kmecki fant brez srece,
molcec garac, ljubitelj caše vina,
motiva ni imel ne za bele ne rdece,
le vedel je, od kod ogrožena je domovina.
Mehal France se je preživljal z dnino,
bil poln želja je, upov, hrepenenja,
zaljubil se v premožno vaško je deklino,
in to ga bridko stalo je celo življenja.
Od Hlepovih je Feliks delal za levico,
pobožen fant, star šestindvajset let.
Tudi zanj so Lahi vzeli si pravico
in dali ga v na smrt obsojenih kvintet.
Zajete so nas gnali v Stari trg v zapore,
prestrašeni smo tam molili, dolge ure trepetali,
ko nam pove s papirjem v roki sotto kapo Salvador,
da so nas danskih fantov pet za smrt izbrali.
Mocno zastraženi odšli smo proti Sv. Ani,
za cuda vseh nas niso vklenili.
Dojeli so, da nismo pravi partizani, 
zato naš up je bil, morda ne bodo nas pobili.
Hodili smo, kot bi nam udi ohromeli,
za nami so ostajala obdelana podloška polja.
Prosili smo Boga, molitve stokrat zavrteli
v upanju, da se zgodila bo rešilna Božja volja.
Ne vem zakaj bili smo brez poguma v svoji biti,
na Sv. Ani bi razvezani z lahkoto pobegnili,
ce ne prav vsi, nekdo med nami zmogel bi skociti,
saj Lahi hrupno so po hišah žejo si gasili.
Cez cas ukazal je pohod Bolonjcan, kapitan Tonino.
Nam petim krampe in lopate v roke so podali,
ko smo prišli pri Sv. Križu na vzpetino,
ukazal je Bolonjcan: Tu boste jamo za svoj grob kopali.
Po tem ukazu nam je kri po žilah ledenela,
zlomljeni in brez odpora smo po trdih tleh kopali.
O Krist! Ti, ki si okusil vso bridkost razpela,
spreglej, dobroto tvojo bi zdaj najbolj potrebovali.
A vse zaman, molitve k Bogu v prazno so zvenele,
zgodilo se je le, da smo prenehali kopati,
ker so si laške tolpe krvi slovenske zaželele,
jim je bilo težko do konca na izkop cakati.
Ob robu majhne grape so nas razvrstili,
za našim hrbtom je z orožjem stala eksekucijska skupina.
Povelje, strel. Pet danskih fantov so pobili.
Dokaz poboja so ostale slike – naj jih hrani zgodovina.
Tone Šepec


Dr. Martin Premk

Maske padajo

Na proslavi dneva državnosti je do­koncno padla ma­ska »spravnih pri­zadevanj« pred­sednika republi­ke. Partizanskim praporom je bilo prepovedano sodelovati na držav­ni proslavi, predsednik republike, ki tako rad govori o »sožitju za pri­hodnost«, pa o tem izkljucevanju in poniževanju vseh, ki so se med drugo svetovno vojno borili in umrli za svobodo, ni rekel niti be­sede. Morda je tako celo bolje, saj njegove prazne besede vecini lju­di že dolgo samo še obracajo želo­dec. Je pa vsem ljudem lahko zdaj jasno kakor beli dan, da njegova »spravna prizadevanja« – poleg samovšecnega nastopaštva – niso nic drugega kakor krinka za izbris partizanstva iz narodne zgodovi­ne, rehabilitacijo švabobranstava in prikrivanje izdajstva Katoliške cerkve. Zato se ne sme verjeti vec nobenim besedam o »spravi«, ne njegovim ne od koga drugega, kajti gre le še za laganje, zavajanje in ustvarjanje ne­potrebnih delitev med ljudmi. 
  Ljudje pa niso prav nic »razde­ljeni«. Kot se je pokazalo na re­ferendumskem glasovanju o za­konu o vodah, je ljudem vedno bolj jasno, kdo jim laže, kdo jih zavaja in kdo le izrablja za lastne koristi. Ko ljudje spoznajo res­nico, niso nic vec »razdvojeni«, »razklani« ali kar je še izrazov, ki jih uporabljajo tisti, ki morajo lju­di deliti, da jim lahko vladajo. Ko ljudje spoznajo resnico in se zave­jo, da gre za njihov obstoj, njihove pravice in svobodo, takrat vedno enotno stopijo skupaj in se eno­tno uprejo, tako kakor so se Slo­venci med drugo svetovno voj­no enotno upirali in nasprotovali okupatorju, saj je z njim sodeloval le majhen, zanemarljiv odstotek ljudi. Na strani okupatorja pa je bil takrat velik del takratne pos­vetne in cerkvene politike, ker je v tem videl lastne koristi. Ta mali odstotek ljudi zdaj tudi današnja izdajalska desno-cerkvena politi­ka izrablja za enacenje medvojnih in današnjih delitev.
  Vcasih se je tej politiki lepše reklo klero-buržoazna ali pa kar klero-fašisticna. Med drugo sve­tovno vojno jo je poosebljal Lev Rupnik, danes pa jo pooseblja Janez Janša. A ljudje, posebno mladi, vse bolj spoznavajo resni­co tudi o drugi svetovni vojni in vedno manj verjamejo lažem, ki jih trenutna oblast širi in pri tem zlorablja svojo moc in vse možne vzvode oblasti. Desno-cerkvena politika je že pred desetletjem ali vec ustanovila prosluli »sprav­ni center«, ki v vseh letih svoje­ga obstoja ni naredil prav nic za resnico o drugi svetovni vojni in pomiritev med ljudmi. Zdaj pa je vecini ljudem jasno tudi že to, da lahko »janševim« zgodovinarjem (ali novinarjem) in drugim nje­govim podložnikom verjamemo ravno toliko kakor samemu Janši, saj so bili že vsi neštetokrat ujeti na lažeh in ponarejanju. Ce si naš predsedniški »miško« res želi po­miritev med ljudmi, pa se bo za­cela šele takrat, ko bosta cerkev in domobranstvo priznala izdajstvo in zlocine ter se zanje opravicila. Ampak naša zgodovina že pozna ljudi, ki so govorili eno, delali pa drugo, ki so se sklicevali na res­nico, namesto tega pa širili laži, ki so govorili o miru, sami pa širili sovraštvo in nasilje, ki so govorili o do­moljubju, sami pa izkljucevali soljudi, jih po­niževali ali celo ubijali. 
  Zgodovina pozna tudi to, da se je svet laži in nasilja na koncu ved­no podrl in da je vse tiste, ki so živeli od laži in sovraštva, vedno cakal ponižujoc in beden konec. Prihodnost se lahko gra­di samo na resnici in spoštova­nju – vse, kar se gradi na lažeh in sovraštvu, se slej ko prej sesuje. Politiki pridejo in gredo, ostala bo naša država, domovina, naša zgodovina in naše vrednote, to­varištvo, enakost, pravicnost, svo­boda, za katere so se vedno bo­rili naši predniki. Ce so bili casi še tako težki, so se naši predniki uspeli združiti in zmagati. Neka­teri o drugi svetovno vojni vztraj­no ponavljajo laži, ker mislijo, da bodo lahko kar vedno slepili ljudi. Mi pa moramo o drugi svetovni vojni vztrajno ponavljati resnico, dokler vse maske ne odpadejo in dokler politika ne postane tako zrela, da neha zlorabljati narodno zgodovino.
Spoštovanim bralcem se opravicujem za napako iz prejšnje kolumne, v ka­teri je bil kot cilski diktator pomotoma oznacen Salvador Allende, mišljen pa je bil seveda Augusto Pinochet.

Italijanski vojaki so na Križni gori pobili pet talcev iz Dan v Loški dolini.

Fotografija, na kateri je neznani avtor dokumentiral streljanje talcev med italijansko ofenzivo na okupiranem slovenskem ozemlju, prikazuje trenutek pred eksekucijo, ki jo je italijanski strelski vod izvedel 31. julija 1942 na Križ­ni gori. 
   Leta 2011 se je med komemoracijami dneva spomina (10. februar), praznika, ki ga imajo v Italiji od leta 2004, fotografija zacela redno pojavljati v itali­janskih medijih. Izbrana fotografija je tolmacila nasilje vojske nad civilisti, vendar v okviru spomina na ubite italijanske civiliste, ki so izkusili nasilje partizanske vojske (»slavotitini«). Ceprav se je stroka zelo hitro odzvala in oznacila fotografijo za lažno, se je podoba v medijih in na vabilih na kome­moracije še naprej pojavljala kot historicno izpricani dogodek. Ta fotografija ni edini primer tovrstne manipulacije fotografij nasilja v drugi vojni. Težava nastane, ko se fotografije prikazujejo z namenom izkrivljanja tolmacenj pre­teklosti in historicnih revizij. V neskoncnem ponavljanju neresnicnih tolma­cenj te scasoma lahko postanejo resnicne.
   Crno-beli negativ na stekleni plošci hrani Muzej za novejšo zgodovino Slovenije.

Vcasih se je tej politiki lepše reklo klero-buržoazna ali pa kar klero-fašisticna. Med drugo svetovno vojno jo je poosebljal Lev Rupnik, danes pa jo pooseblja Janez Janša. 

AKTUALNO – Evropski projekt v ZZB NOB Slovenije

Šola demokracije in novi humanizem 

NADALJEVANJE S STRANI 1


Za vsebino tega dokumenta je v celoti odgovorna ZZB za vrednote NOB. 
Dokument ne odraža stališc Evropske unije.


KOLUMNA

V METEŽU ZGODOVINE – 2. avgust, porajmos

Boj proti »romski kugi«

Ob 2. avgustu, mednarodnem dne­vu spomina na romski holokavst – porajmos, je prav, da osvežimo zgodovinski spomin na genocid nad Romi in Sinti med drugo sve­tovno vojno. Zadnja leta se spomi­nu na genocid nad Romi pokloni­mo tudi v Sloveniji.
Heinrich Himmler, eden glavnih organizatorjev in izvajalcev naci­sticnega genocida, šef nacisticnih koncentracijskih taborišc in velik borec proti »romski kugi«, si je kot po tekocem traku izmišljal proti­romske zakone in dekrete za nji­hovo množicno unicevanje. Leta 1941 je predlagal merila za ozna­cevanje rasne cistosti za »Cigane« (to ime so indijske nomadske sku­pine v Evropi dobile pred vec sto­letji, v 19. in 20. stoletju je ta izraz oznaceval cloveka, izlocenega iz družbe, še danes pa je izraz Cigan razširjen v jezikih vseh evropskih narodov). Predlagal je, da se »Ci­gan« genealoško razišce do treh generacij in se klasificira po treh merilih: za cistega Cigana, za vec kot Polcigana ali za manj kot Pol­cigana in za Necigana. 16. decem­bra 1942 je objavil, da so tudi Romi zreli za Sonderbehandlung, torej za »posebni tretma«, kar je pome­nilo deportacijo v taborišca smrti. Najvec jih je koncalo v taborišcih Auschwitz-Birkenau, Treblinka, Chelmno (nem. Kulmhof; novem­bra 1941 so v to taborišce pripe­ljali 5000 Romov z Gradišcanske­ga, s katerimi so ravnali huje kot z Judi), Mauthausen, Buchenwald, Dachau in Bergen-Belsen. Romi so v taborišcu smrti Auschwitz-Birke­nau morali nositi temen trikotnik, na roke pa so jim vtetovirali crko Z. Od vseh taborišcnikov je zanje zabeležena najvišja stopnja umrlji­vosti: 19.300 jih je tam izgubilo živ­ljenje. Od tega jih je v plinskih celi­cah umrlo 5600, preostalih 13.700 pa od lakote, bolezni ali zaradi me­dicinskih poskusov. 
15. novembra 1943 je Himmler Rome tudi uradno izenacil z Judi in s tem se je zacelo še »koncno re­ševanje romskega vprašanja«. Ve­liko Romov in Sintov so postrelili in ubili že med potjo v taborišca smrti, velikokrat se je zgodilo, da so jih zamenjali z Judi ali jih popi­sali kot Jude, saj so menili, da sta Jud in Rom tako ali tako kriminal­ca in manjvredna cloveka, zato je vseeno, pod kaj jih popišejo. Zaradi tega so dosedanji seznami s podat­ki o številu romskih žrtev še ved­no nepopolni, številke pa netocne. Ceprav viri vecinoma navajajo, da je romski genocid zahteval okoli pol milijona žrtev, pa natancnej­še število žrtev med Romi in Sinti ni znano. Posebej je treba omeniti romski genocid v vichyjski Franci­ji, saj je bilo v francoskih koncen­tracijskih taborišcih zaprtih vsaj 30.000 Romov. Njihovo zapiranje se je zacelo aprila leta 1940. Leta 1942 so jih deportirali v Nemcijo, na vzhodno ozemlje ali pa v Na­tzweiler-Struthof v Alzaciji. Rome so zaposlovali tudi v Renaultovih avtomobilskih tovarnah. Žal je tudi za francoske Rome vecina doku­mentacije unicena in natancnejših podatkov ne poznamo. V Auschwi­tz so poslali tudi belgijske Rome in v konvoju »Z« z dne 15. januarja 1944 jih je od 351 preživelo samo enajst, vsi drugi so bili uniceni.
Treba je opozoriti, da so bili Romi v taborišcih med najbolj pogosti­mi žrtvami medicinskih poskusov: številnim so vbrizgavali strupe, jih sterilizirali, izpostavljali so jih stru­penim plinom, ekstremno visokim ali nizkim temperaturam, lakoti, številnim boleznim in brutalnemu mucenju. Dr. Josef Mengele, ime­novan tudi »angel smrti«, je še po­sebej užival pri poskusih z romski­mi otroki. Najbolj znani so poskusi z dvojcki, vcasih je dvojcka zašil skupaj, vcasih ju je ubil, da je lahko izvajal obdukcije dvojckov. Izvajali so tudi kastracije. Najvec Romov pa je seveda koncalo v plinskih ce­licah, pri cemer je zanimivo, da so nacisti prve Rome s plinom pokon­cali že na zacetku leta 1940, ko so v Buchenwaldu prvic testirali smrto­nosni plin Ciklon-B. Test je seveda »uspel« in vseh 250 romskih otrok je umrlo.
Dr. Marjan Toš

Jože Poglajen

Konec je z Evropsko unijo!

Ce še niste vedeli, ko­nec je z Evropsko unijo! Vsaj tako oz­nanja poslanec Jan­ševe partije Branko Grims. On bo že ve­del. Kot ve, da se Zemlja zaradi onesnaženosti zraka ohlaja, in ne kot trdijo s kulturnim marksizmom okuženi znanstveniki, segreva! In zakaj bo z EU konec? Zato, ker je poteptala lastne ustanovne vred­note! Uvedla je namrec postop­ka proti Poljski in Madžarski. Kot znanstveno ugotavlja Grims, proti prvi zato, ker je odstranila sociali­sticno ideologijo iz sodstva, proti drugi pa zato, ker je madžarske ot­roke z zakonom zašcitila pred po­siljevanjem z LGTB + ideologijo. 
Zveni kot še ena v dolgem nizu ne ravno posrecenih domislic clo­veka, ki ga celo v lastni stranki ne cenijo prav dosti. Toda ce bolj na­tanko razmislimo, Grims morda ni kar tako zinil, da je konec z EU, le da je vzroke kot po navadi zame­njal s posledicami, storilce pa z žrtvami. 
Zadnje Janševe poteze, kot je na primer odkrita kolaboracija z do meril EU kriticne višegrajske skupi­ne držav z Orba­nom na celu, res lahko napeljejo na drzno misel, da nekdo hoce EU razbiti na dva dela: na višegraj­sko skupino plus Slovenija in na tako imenova­no jedrno EU? A je to verjetno lahko le znanstve­na fantastika Grimsovega tipa. Še zlasti ce vemo, da je pri Poljski raz­lika med vplacili in izplacili iz bla­gajn EU kar plus 12 milijard evrov na leto, pri Madžarski skoraj 6 mi­lijard, pri Ceški 3,5 milijarde in Slo­vaški plus 1,5 milijarde. To je veli­ko denarja, ki zaradi zelo ohlapne­ga nadzora EU nad porabo zlasti Orbana pa tudi poljske oligarhe pomaga še obdržati na oblasti. Po­leg tega EU višegrajskemu klubu zagotavlja prost pretok kapitala in odprte meje za njihove ljudi in bla­go. Povedano na kratko, clanstvo v EU višegrajcem samo koristi.
Vendar ti koristim navkljub pra­vila EU ignorirajo in zdaj že sko­raj vsak dan s svojimi z vladavi­no prava skreganimi odlocitvami stopajo na žulj administraciji EU in še posebej Evropskemu parla­mentu. Zakaj to pocnejo, ni pov­sem jasno. Eden od odgovorov je preprost: zato, ker vedo, da lahko. Vidni funkcionarji EU res­da izražajo hudo zaskrbljenost nad njihovimi avtoritarnimi po­tezami, denimo nad nestrpnim odnosom madžarskih oblasti do LGTB ali poljskim politicnim di­scipliniranjem sodnikov, ce os­tanemo samo pri sicer na glavo postavljenih Grimsovih trditvah. Ta zaskrbljenost je tudi vse, kar evropski birokrati zmorejo. Že desetletje samo opazujejo, kako Madžarska (in zdaj tudi Sloveni­ja) drsi v avtoritarno državo. Med drugim že dve leti zavlacujejo z uresnicitvijo dogovora, da drža­vam clanicam, ki se ne zmeni­jo za vladavino prava, nekoliko priprejo evropske denarne pi­pice. Vse bolj postaja ocitno, da EU preprosto nima volje upora­biti možnosti, da bi razne orbane spravila k pameti in jih prisilila k vsaj približnemu spoštovanju skupnih pravil. Še vec, zanko vsa­kovrstnega izsiljevanja so si okrog vratu nastavili tudi s pravilom, da se morajo nekatere pomembne zadeve, proracun Unije, zunanje politicne odlocitve in podobno, sprejemati soglasno! Se pravi, da kateri koli orban lahko kadar koli izsiljevalsko blokira odlocitve EU.
Razloge za samovoljna ravna­nja višegrajcev bi lahko našli tudi v strateških geopoliticnih intere­sih, predvsem ameriških, pa tudi ruskih. Ce je Churchil leta 46 v Fultonu govoril o železni zavesi od Baltika do Trsta, danes obstaja neka druga zavesa, ki so jo spletle ZDA. To je zavesa sil Nata okrog evropskih meja Ruske federaci­je. Dokler Ukra­jina in Belorusija še nista clanici EU in predvsem Nata, so kritic­ne tocke, ki bi lahko pripeljale do trganja te za­vese, prav više­grajske države. To njihovim av­toritarcem v roke daje še dodatne adute, da se lahko tako zlahka in brez posledic požvižgajo na evrop­ska merila.
Naša težava je, da je Janez Jan­ša vse bolj uslužen clan tega or­kestra Orbana in Kaczynskega, ki ocitno krši merila in pravni red EU. Najbrž ni treba poudarjati, da nam – manj EU – Janševa okre­pljena orbanizacija slovenske po­litike – ne samo zunanje – lahko prinese katastrofalne in daljnose­žne ter težko popravljive posledi­ce. Vprašanje je, zakaj vodja SDS to pocne. Vse to zagotovo nima nobene vsebinske zveze z EU, ampak s tem, da je Janša ne samo velik Orbanov ucenec in somišlje­nik, temvec tudi dolžnik. Vložki madžarskega denarja pri zavze­manju represivnih in financnih dr­žavnih organov ter podjetij in me­dijev namrec niso zanemarljivi. Njegov dodatni adut je pricakova­nje, da bo vsaj del tega tudi z ma­džarskim denarjem razpredenega omrežja v njegovih rokah ostal tudi, ko ne bo vec na oblasti. Crni princ naj bi tako postal vladar v senci tudi po volitvah, kajti težko je pricakovati, da bo nova oblast po volitvah zmogla energicno po­cistiti janševike iz državnega in paradržavnega omrežja. Ce pa bo, Evropske unije Grimsu navkljub zato ne bo konec.


Ustaši pri pobijanju internirancev, tudi Romov, v Jasenovcu

Že desetletje samo opazujejo, kako Madžarska (in zdaj tudi Slovenija) drsi 
v avtoritarno državo.


Dr. Borut Klabjan o nastanku fašizma na Šoli demokracije.


SPOROCILA - Izjava KoDVOS

KOMENTAR

Uprli se bomo vsakomur, ki ponareja 
ali si prilašca slovensko zgodovino

Dr. France Križanic

Na izredni seji je Koordinacija do­moljubnih in veteranskih organiza­cij Slovenije sprejela soglasno izja­vo glede potvarjanja zgodovinskih dejstev sedanje vlade tako ob 30. obletnici razglasitve državnosti kakor tudi ob 80. obletnici ustano­vitve Osvobodilne fronte.
Spoštovane državljanke in drža­vljani Republike Slovenije!
Zaradi svetlih dogodkov pogum­nega slovenskega naroda, ki so se zgodili pred 30 leti ter s tem izpol­nili sanje in želje naših prednikov, da smo dobili našo lastno državo, katere temelje so za nas že pred 80 ali vec leti zaceli tlakovati naši ocetje in mame, dedki in babice, smo veteranske in domoljubne or­ganizacije, združene v KoDVOS, sprejele soglasno odlocitev, da se bomo uprli vsakomur, ki neupravi­ceno ponareja ali si celo prilašca slovensko zgodovino, pa najsi bodo to tako politiki kakor tudi njihovi strokovni sodelavci brez predzna­nja o naši narodni zgodovini. 
Na državni proslavi ob dnevu dr­žavnosti bi morali ob naših prapo­rih stati tudi glavni prapor Zveze društev Generala Maistra kot tudi glavni prapor Zveze združenj bor­cev za vrednote NOB Slovenije, a jih je Odbor za državne proslave izlocil. Naj spomnimo državljanke in državljane Republike Sloveni­je, da je general Rudolf Maister s svojimi borci zacrtal našo severno mejo leta 1919 in da so borci NOB 1941–1945 z zmago nad nacifašiz­mom priborili našo Primorsko - za­hodno mejo. Z mirovno pogodbo z Italijo iz leta 1947 državna meja s SFRJ namrec ni bila v celoti do­locena. Z njo je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), razdeljeno na cono A, ki je bilo pod anglo-ameriško vojaško upravo, in cono B, ki je bilo pod jugoslovansko vojaško upravo. S Spomenico o so­glasju iz leta 1954 (tako imenovani Londonski sporazum) je STO pre­nehal obstajati. Dolocila te pogod­be so urejale mejo na kopnem in morju ter postopke za njeno doloci­tev na samem zemljišcu. Posebne­ga pomena so bila tudi dolocila, ki so urejala državljanstvo. In takšno državno mejo imamo še danes, 30 let po razglasitvi samostojne in ne­odvisne Republike Slovenije. Kar pomeni, da ce teh dogodkov ne bi bilo, tudi naše državne meje ne bi bile tako zarisane, kakor so bile ob razglasitvi samostojne Slovenije 25. junija 1991 in so še danes. Ce se v prihodnje ne bo spoštovalo teh do­godkov ter se bo izkljucevalo za nas pomembna prapora naše zgodovi­ne, bomo domoljubne in veteran­ske organizacije v KoDVOS bojko­tirale vse državne proslave.

Kriza leta 2009 in 2020

Razlika med kriza­ma od leta 2009 do 2013 ter od leta 2020 do 2021 je bila v vzroku in verjetno tudi v trajanju. Se­danji recesiji, povezani s pande­mijo, ki se je v Sloveniji zacela v prvih mesecih leta 2020, bo takoj po sprostitvi gospodarjenja sledila konjunktura. Financna kriza, ki se je zacela oktobra 2008 s stecajem banke Lehman Brothers in je leta 2009 privedla do popolnega zasto­ja povpraševanja po dobrinah na svetovnem trgu ter do zamrznitve delovanja svetovnega trga kapita­la, pa je zahtevala dolgotrajnejše prilagajanje gospodarstva. 
Slovenija je to prilagoditev opra­vila v nekaj letih in z odliko, saj smo postali neto izvoznik s povecano konkurencnostjo, ki je temeljila na intenzivnem vkljucevanju znanja v proizvodne procese oziroma stori­tve. Pred nastopom pandemije, leta 2019, je bil slovenski bruto doma­ci produkt (BDP – vrednost novo ustvarjenih dobrin) realno za 11 od­stotkov vecji kakor med konjunkturo leta 2008, in to ob za odstotek manj­šem številu delovno aktivnih ter ob za dobro polovico vecjem številu zaposlenih ali samozaposlenih z viš­jo ali visoko izo­brazbo. Leta 2019 je bilo v Sloveniji 981.000 delovno aktivnih, 358.000 oziroma 36 od­stotkov med njimi pa jih je imelo vi­soko ali višjo izo­brazbo (Statisticni urad Republike Slovenije).
Gospodarstvo je bilo na zacetku krize, povezane s pandemijo covida 19, v povsem drugacnem položa­ju kakor na zacetku financne krize. Takrat smo imeli velik primanjkljaj v menjavi s tujino in precej višjo infla­cijo od evrskega obmocja. Bili smo na poti v strukturno odvisno gospo­darstvo, ki bi za svoje delovanje ves cas potrebovalo zunanjo pomoc. Postali bi neke vrste nova »gospo­darsko nerazvita republika na obro­bju Evropske unije«. Nasprotno smo leta 2020 imeli na narodnogospo­darski ravni precejšnje prihranke. Kaže jih presežek na tekocem ra­cunu placilne bilance. Lani je dose­gel preko 3 milijarde evrov ali dob­rih 7 odstotkov BDP. Pred pande­mijo smo imeli v letih 2018 in 2019 tudi po 0,7 oziroma 0,4 odstotka BDP javnofinancnega presežka. Pac pa je naše narodno gospodarstvo v krizi, povezani s pandemijo covida 19, še vedno sredi procesa, ki bi ga lahko poimenovali gospodarski na­pad na Slovenijo. Ta proces se je najbolj ocitno pokazal v tako ime­novani »sanaciji bank« konec leta 2013, danes pa poteka s prevze­manjem obvez države Slovenije, ki bodo mocno poslabšale delovanje našega energetskega sektorja.
Med svetovno gospodarsko in financno krizo se je v Sloveniji po­vecala brezposelnost. Število delov­no aktivnih je od leta 2008 do 2013 upadlo za 90.000 ali za 9 odstotkov. Med krizo, povezano s pandemijo covida 19, se je leta 2020 to števi­lo zmanjšalo le za 5000 oziroma za pol odstotka. Odpravljanje posledic svetovne financne krize je spremlja­lo ugašanje ali krcenje nekaterih podjetij (gradbeni in financni sek­tor) ter rast drugih (elektroindustri­ja, strokovne, znanstvene, tehnicne, poslovne dejavnosti, informatika, komunikacije). Proces bi tekel hit­reje, ce ne bi bilo ekonomsko-poli­ticnih napak v vladah iz leta 2012 in leta 2013. Na primer: Zakon o uravnoteženju javnih financ, sprejet maja 2012, je povzrocil krizo dvoj­nega dna: gospodarska rast se je po upadu 2009 v letih 2010 in 2011 po­vrnila, v letih 2012 in 2013 pa smo imeli ponovno recesijo z zmanjša­njem realnega BDP. Vlada, ki je na­stopila leta 2013, je množicno raz­prodajala banke in podjetja. Ena od posledic prodaje bank je, da so kre­diti gospodarstvu v krizi, povezani s pandemijo covida 19, v Sloveniji leta 2020 upadli, medtem ko so se v evrski skupini povecali. Tam banke cutijo svojo odvisnost od gospodar­ske uspešnosti komitentov.
V financni krizi od leta 2009 do 2013 ter v krizi, povezani s pande­mijo covida 19, se je povecal javni dolg. Zadolže­vanje je omogo­cilo povecanje izdatkov države, okrepitev pov­praševanja in vrnitev oziroma pospešitev go­spodarske rasti. Povecanje ra­zvojnih izdatkov države vpliva na investicije gospodarstva v raziskave in razvoj ter na izboljšanje njegove konkurencnosti, dolgorocno rast re­alnega BDP in postopno zmanjševa­nje deleža javnega dolga v njem. 
Kakšne bodo dolgorocne posledi­ce sedanje ekonomske in razvojne politike, sicer ni mogoce napoveda­ti. Po eni strani merila EU za digi­talno in zeleno prenovo usmerjajo državne subvencije, kredite in in­vesticije k povecanju ucinkovitosti gospodarjenja, po drugi strani pa ne vemo, kako se bo nadaljeval napad na slovenski bancni in energetski sistem. Nobelov nagrajenec za eko­nomijo (1971) Simon Kuznets nava­ja tako imenovane »transnacionalne dejavnike«, zaradi katerih se dolgo­rocno gospodarska rast v svetu ize­nacuje. Ce kateri od teh dejavnikov umanjka, država zaostane v razvoju. 
Gre za:
•sodobni sistem proizvodnje, ki ga potencialno omogoca doseženo znanje na svetovni ravni ob vsaj mi­nimalni pismenosti, urbanizaciji ter neosebni organizaciji proizvodnje;
•splošno naravo cloveških želja in aspiracij;
•organizacijo sveta v nacionalne države.
Po domace povedano, proces gospodarskega razvoja je dolgo­rocno uspešen, ce je tudi ustrezno zašciten. 

»Neprijetno je, ce nima clovek kruha. Jaz vem to jako dobro. Toda jaz za svojo osebo moram reci, da me vznemirja mnogo bolj to strašno duševno uboštvo, ki je razlito kot umazano morje po vsej naši mili domovini. Ne govorim o ljudeh, ki imajo slamo v glavi. Teh smo se scasoma privadili in nekaterim izmed njih polagamo celo lovorove vence na celo. A pri nas ni nikjer ne duše ne srca. Vse javno in privatno življenje je udušeno v konvencionalnih zunanjostih, v smešnih malenkostih in obzirih. Kadar zasije kje slucajno žarek svete idealnosti, žarek ciste duše – kakor smehljaj na specih ustih – tedaj se vzdignejo glave korektnih filistejcev, vzdigne se vsa naša tradicionalna zabitost, vzdignejo se hripavi glasovi od vseh zeleno cvetocih pokrajin slovenskega nazadnjaštva – in ubita je še komaj porojena svobodna beseda.«
Ivan Cankar, Vinjete 1899

V SPOMIN – Ivan Horvatic - Slavko

V financni krizi od leta 2009 do 2013 ter v krizi, povezani s pandemijo covida 19, se je povecal javni dolg. 

Upor proti okupatorju v Prekmurju

Polnih 22 let je minilo, ko so se domaci, prijatelji in soborci na Mestnem pokopališcu v Celju pos­lovili od Ivana Horvatica - Slavka, rojenega v Razkrižju 31. januar­ja 1912, sina Franca in Marije iz Razkrižja, okraj Ljutomer.
  Slavko je bil eden izmed organiza­torjev upora proti okupatorju v Pre­kmurju že leta 1941, ko je bil po­vezan s Ferdom Godino. Aprila leta 1942 se je povezal z Valentom Stra­hom in skupaj s Simonom Kutnja­kom iz Razkrižja so sestavljali od­bor za obvešcanje preko radijskega oddajnika in bili ves cas povezani s partizani in aktivisti OF. V odboru je sodeloval do aprila 1943, ko je politicno vodstvo na terenu prevzel Franc Alt - Milan. Jeseni leta 1944 je po nalogu Ferda Godine prevzel mesto sekretarja Okrajnega odbo­ra OF Štrigova in to delo opravljal do osvoboditve. V tem obdobju je opravljal še vrsto drugih funkcij. Kot clan 4. brigade VDV je deloval kot kurir na relejnih TV-postajah S 15/A v Šprincu in na patruljni po­staji TV S 15/B na Gibini ob reki Muri. Bil je tudi clan združenega okrajnega odbora OF Ljutomer, v zakljucnih frontnih operacijah pa je deloval kot predstavnik partizanske vojske v štabu Rdece armade s se­dežem v Štrigovi.
  Kot sekretar Okrajnega pododbora OF Štrigova je 27. maja 1945 poslal pismo tovarišu Borisu Kidricu, pred­sedniku slovenske vlade: »Zbrano ljudstvo na prvem mitingu ob svo­bodi na Razkrižju, iz vseh krajevnih odborov OF Štrigovskega okoliša vam pošilja svoje socutne izraze narodnega osvobojenja ter izraža svojo narodno in državno zavest z obljubo, vse za narod in domovino.« 
  Po vojni se je kot zaveden Slo­venec skupaj s prebivalstvom Razkrižja uspešno boril za sloven­sko ozemlje, teritorialno jezikovno in versko svobodo prebivalcev in obcine Razkrižje in to tudi ubranil, zato je prav po njegovi odlocnosti ostalo v okviru Republike Sloveni­je. Za to ga je prvi predsednik Slo­venije Milan Kucan odlikoval s ca­stnim znakom svobode Republike Slovenije.
   Z ženo Barbaro sta vzorno skrbela za pet otrok, Ireno, Anico, Janeza, Lenarta in Jožeta. Ivan Horvatic se je ljubiteljsko ukvarjal s petjem, igranjem v dramskem krožku in tamburaški skupini. Bil je tudi dol­goletni lovski starešina ljutomer­skega lovskega društva in ustano­vitelj Lovske družine Razkrižje. Po preselitvi v Celje je bil prvi predse­dnik šolskega odbora na Osnovni šoli Frana Krajnca na Polulah.
P. S.:
Po poti svojega oceta hodi tudi njegov sin Lenart. Je nosilec zlate plakete ZZB NOB Slovenije. Prejel jo je za svoja prizadevanja pri oh­ranitvi zgodovinskih resnic o NOB in za uspešno sodelovanje pri ure­snicevanju programskih nalog Zve­ze borcev. V krajevni skupnosti je bil dolgoletni predsednik krajevne organizacije ZB Toneta Grcarja in pobudnik ureditve spominskih zna­menj v kraju. Lenart Horvatic si je dolga leta prizadeval, da so na podlagi dokumentov, ki jih je zbral, ugotovili resnicno vlogo akterjev v prvih letih druge svetovne voj­ne in vstaje v Pomurju. Na podlagi arhivskih dokumentov je dosegel popravo napak in krivic, v prvi vrsti svojemu ocetu Ivanu Horvaticu - Slavku in Francu Altu - Milanu ter mjunim sodelavcem.
S. B.


Ivan Horvatic - Slavko, Anton Krafogel - Boro in Ivan Šcavnicar (od leve proti desni) v osvobojenem Ljutomeru.

DOGODKI 

Slavnostna seja predsedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije


22. junija je ZZB za vrednote NOB pripravila slavnostno sejo ob 80. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, zdru­ženo s podelitvijo najviših priznanj Zveze svojim clanom, organizaci­jam in zaslužnim posameznikom. 
Seje, ki je bila zaradi koronaviru­snih ukrepov sklicana ob omejem številu povabljenih, so se udeležili clani predsedstva ZB in predse­dniki pokrajinskih svetov. Prisotni so bili tudi predstavniki Koordina­cije domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije in Zveze koroških partizanov, veleposlanik Ruske federacije v Sloveniji Timur Ejvaz in namestnik ruskega voja­škega atašeja Sergej Lemešev ter podžupan Mestne obcine Ljublja­na Dejan Crnek. 
V uvodnem nagovoru je predse­dnik ZZB NOB Slovenije Marijan Križman prisotne seznanil z delo­vanjem Zveze v casu omejitev za­radi epidemije covda-19. Poudaril je uspešno mednarodno sodelova­nje ne samo s tujimi veteranskimi organizacijami, ampak tudi s tujimi veleposlaništvi v Sloveniji. Posebej je opozoril na problematiko sode­lovanja s predsednikom RS, Boru­tom Pahorjem, s katerim ob neka­terih priložnostih korektno sode­lujejo, pri nekaterih pa predsednik Pahor sledi slovenski desnici. 
Marijan Križman je poudaril »da nas ima zdajšnja oblast na muhi in nas na vsak nacin poskuša izriniti in odstraniti, ker smo moteci zaradi zgodovinske resnice in nastavljanja ogledala kolaborantom in njihovim zagovornikom. Naša pot je jasna in na njej bomo vztrajali, oblast se bo zamenjala, mi pa bomo obstali in ostali kot zagovorniki resnice in vrednot druge svetovne vojne.« Ob koncu govora je vsem prisotnim cestital ob 30-letnici samostojne Slovenije. 
Predsedstvo Zveze že šesto leto podeljuje zlate plakete najbolj­šim krajevnim organizacijam ZZB NOB Slovenije za uspešno promo­cijo vrednot, dogodkov in osebno­sti narodnoosvobodilnega boja ter za ugledno uresnicevanje vloge ZB v svojem okolju in združenju. Zla­te plakete je prejelo 13 krajevnih organizacij ZB in obcinski odbor ZB NOB Žužemberk. Zlate plakete za predano, aktivno in zelo uspeš­no utrjevanje zgodovinske resnice, vrednot in dosežkov NOB ter vklju­cevanje mladih rodov v uresnice­vanje programskih nalog Zveze je prejelo devet posameznikov in organizacij, med njimi tudi Angela Košmrlj iz ZB Žalec, ki je 20. junija praznovala stoti rojstni dan. 
Najvišje priznanje, listino Zve­ze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije za leto 2021, so prejeli: Sonja Vršcaj kot dolgole­tna predsednica taborišcnega od­bora Auschwitz in prenašalka vre­dnot narodnoosvobodilnega boja na mlado generacijo, ki ji polaga na srce: »Imejte radi svojo domo­vino, cenite svobodo in spoštujte svoj jezik«; prof. dr. Ljubo Bavcon za svoj osebni prispevek k resnici narodnoosvobodilnega boja, s svo­jim delom pa je v zelo neprijaznih družbenih razmerah sooblikoval podobo in delovanje ZZB NOB v Ljubljani in Sloveniji; Uroš Dular za trajno prizadevanje in ohranja­nje vrednot narodnoosvobodilnega boja Slovenije ter zavzeto delova­nje v razlicnih organih in delovnih telesih zveze; Dušan Stefancic za svoj osebni prispevek k resnici na­rodnoosvobodilnega boja, še pose­bej pri opominjanju na holokavst, in kot predsednik slovenskega ta­borišcnega odbora Mauthausen ter castni predsednik Mednarodnega taborišcnega komiteja Mauthau­sen; Franci Šali za dolgoletno pos­lanstva Zveze združenj borcev v številnih razpravah, pisnih prispev­kih, javnih govorih, izdanih publi­kacijah in svojih pesniških izdajah.
V imenu vseh nagrajencev se je zahvalil prof. dr. Ljubo Bavcon, ki je v svoji zahvali omenil tudi izja­vo SAZU, naše najvišje znanstvene in umetniške ustanove, o spravi. Ta v bistvu vrednotno, moralno-e­ticno in politicno izenacuje naro­dnoosvobodilni boj z domobran­sko nacifašisticno kolaboracijo in nacionalnim izdajalstvom, je dejal Bavcon in sklenil: »Žal mi je, a tega izenacevanja ne morem ne custve­no ne razumsko sprejeti.«
Sklepna misel voditeljice priredi­tve, Mojce Poredoš vsem prisotnim je bila, da je upor pravica vsakega naroda, saj imamo vsi ljudje enako pravico do svobodnega življenja, hkrati pa je upor tudi vrednota na­šega naroda.
S. B.

Spominsko srecanje 
pri muzeju Peršman

Nekdaj taborišce, danes raziskovalni center

ZZB za vrednote NOB Slovenije že tradicionalno dobro sodeluje z Rusko zvezo veteranov in Vele­poslaništvom Ruske federacije v Sloveniji. Njeni visoki predstavni­ki so se tako pred leti udeležili tudi slovesnosti ob podpisu (Erjavec - Lavrov) meddržavnega sporazu­ma o ustanovitvi Mednarodnega raziskovalnega centra za drugo svetovno vojno v Mariboru. Center ima sedež v prostorih nekdanjega nemškega koncentracijskega tabo­rišca za ruske vojne ujetnike v Ma­riboru Stalag XVIII, kjer je umrlo 5000 pripadnikov Rdece armade.
Center ima nalogo skrbeti za objekte tega taborišca, ohranjanje in širitev muzejske zbirke, ki nasta­ja v teh objektih, ter organizacijo obiskov in razvijanje raziskovalne, izobraževalne in publicisticne de­javnosti, ki je povezana z ohranja­njem spomina na taborišce in pre­ucevanjem tematike v zvezi z njim in drugo svetovno vojno. Posebno pozornost namenja sodelovanju slovenskega partizanskega gibanja in Rdece armade v okviru medvoj­ne velike protifašisticne in protina­cisticne koalicije. 
Center je do zdaj izvedel tudi že vec kot deset mednarodnih kon­ferenc in okroglih miz. Zadnjo je pripravil 17. junija letos ob 80. obletnici nemškega napada na SZ »Operacija Barbarossa ali zakaj je v Mariboru umrlo 5000 sovjetskih vojnih ujetnikov«. Glavni gost in uvodni referent je bil namestnik predsednika Ruske zveze vetera­nov, generalpolkovnik Vitalij Aza­rov, z referatom Vojaški vidik ope­racije Barbarossa, razvoj dogodkov po napadu Hitlerjeve koalicije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Koreferenti so bili še prof. Boris Hajdinjak, direktor Centra judo­vske kulturne dedišcine – Sinagoga Maribor, ki je konferenco tudi vo­dil, z referatom Einsatzgruppen v Sovjetski zvezi leta 1941, Jan Ma­lec iz Muzeja narodne osvoboditve Maribor z referatom Izgnanci na­šega mesta in v imenu ZZB NOB Slovenije dr. Martin Premk z refe­ratom Upor okupatorju v Sloveniji leta 1941. 
Na konferenci so sodelovali tudi delegacija ZZB NOB Slovenije s predsednikom Marijanom Križ­manom na celu, delegacija SABA Hrvašle s predsednikom Franjom Habulinom na celu in predsednik Zveze koroških partizanov iz Av­strije Milan Wutte. Še posebno vrednost konferenci pa je dajala udeležba vecjega števila mladih, dijakov Prve gimnazije v Mariboru.
Pred konferenco so vsi gostje prisostvovali odprtju razstave Bit­ka za Leningrad. Razstavo je slove­sno odprl veleposlanik Ruske fede­racije v RS T. Ejvazov.
Delegacija ZZB v sestavu pred­sednik Marijan Križman, podpred­sednik Bojan Pahor, clan pred­sedstva in predsednik komisije za mednarodne odnose Marjan Šiftar in clan predsedstva in predsednik zgodovinske komisije dr. Martin Premk je ob prihodu položila ve­nec k spominski plošci ob vhodu v nekdanje taborišce in imela tudi daljši delovni pogovor s podpred­sednikom Ruske zveze veteranov, generalom Azarovom.
V tovariškem in vsebinsko bo­gatem pogovoru so udeleženci po­trdili odlicne odnose med ZZB in Rusko zvezo veteranov, si izmenja­li informacije o aktualnih vpraša­njih iz delovanja obeh organizacij ter se pogovarjali o novih pobudah za krepitev vzajemno koristnega sodelovanja. Delegacija ZZB se je zavzela tudi za predvajanje fil­ma Preboj na filmskem festivalu v Moskvi in možnosti študija mosko­vskih arhivov o sodelovanju med drugo svetovno vojno. Strinjali smo se, da so velike možnosti za krepitev sodelovanja tudi v okviru MRC v Mariboru. Prva konkretna priložnost v tem okviru bo že sep­tembra, ko bo MRC organiziral po­sebno mednarodno slovesnost pod pokroviteljstvom predsednika Re­publike Slovenije.
Marjan Šiftar


Ksenija Dobrila, Heinz Lederleitner, Markus Gönitzer, Eva Hartman, Andrej Mohar in dr. Mirjam Zwitter Šlemic (z leve proti desni).


27. junija je potekalo spominsko srecanje pri muzeju Peršman v Podpeci nad Železno Kaplo. Malo pred koncem druge svetovne vojne je bila Peršmanova domacija prizo­rišce nacisticnega poboja civilnih žrtev. Nacisti so pobili enajst cla­nov družin Sadovnik in Kogoj. Na tem kraju so clani društva Peršman uredili sodoben muzej, ki ozave­šca obiskovalce o tem žalostnem dogodku in odporniškem gibanju proti nacizmu na avstrijskem Koro­škem. Muzej spada v niz pomemb­nih evropskih muzejev, ki spomi­njajo na grozote nacizma.
Navzocim, ki so se udeležili le­tošnje spominske prireditve, sta se predstavila novi predsednik društva, zgodovinar Markus Göni­tzer, in nova podpredsednica, Eva Hartman, profesorica na Peda­goški visoki šoli v Celovcu. Vizi­ja Gönitzerja je, da bi v koroških šolah priporocali obisk muzeja pri Peršmanu, obisk koncentracijske­ga taborišca na Ljubelju in drugih spominskih krajev trpljenja in upo­ra v drugi svetovni vojni v Avstriji. Do jeseni bodo pripravili koncept delavnic za ucence osnovnih šol in dijake srednjih šol. Eva Hartman pa je v svojem nagovoru poudarila, da je Peršmanova domacija edinstven kraj, kjer na podlagi zgodovine dvo­jezicne Koroške ter upora koroških Slovenk in Slovencev v casu naci­onalsocializma najdemo potencial za zgodovinsko in politicno ucenje. 
Na prireditvi je bila slavnostna govornica Ksenija Dobrila, pred­sednica Slovenske kulturno-gospo­darske zveze v Trstu. V nagovoru je orisala raznarodovalno politiko fašistov na Primorskem in pouda­rila pomen spominjanja. Dejala je, da sta mir in svoboda krhki stanji, ki zahtevata neprenehno oprede­litev in dejavno prizadevanje, da ostanemo cujecni, pozorni, anga­žirani in opredeljeni do vrednot solidarnosti, humanosti, svobode in resnice. »Pred naše preproste spomenike stopamo znova in zno­va z ganjenostjo v srcu in obnavlja­mo hvaležni in ponosni spomin na padle junake in hkrati na naše babi­ce, dede, matere in ocete, saj vsaka zamejska družina ima vsaj enega, ki je umiral v koncentracijskem ta­borišcu ali so mu bili kakor koli na­silno ukradeni mladost, zdravje in osnovno cloveško dostojanstvo,« je dodala Ksenija Dobrila.
Ladislav Steinbacher, 
foto: Franc Wakounig

PREJELI SMO

KULTURA – Ženska vokalna skupina Zimzelen 

»Pesmi, ki ne 
smejo v pozabo«

»Zapeljana ovcica«
Rada bi opozorila, da Balantica, kar pomnim, argentinski intelektual­ci in domaca domobranska stran predstavljajo kot zapeljano ovcico. Ko je bila pripravljena Balantice­va pesniška zbirka v Sloveniji, se spominjam, da sta prišla k moje­mu ocetu Marjan Brecelj in Ancka Levarjeva. Ancka Levarjeva je pro­testirala proti izidu Balanticeve po­ezije, ker je bil zanjo zlocinec, saj je sodeloval pri mucenju in smrti njene sestre. To imam v spominu, ne vem pa, kako je potem uradno prišlo do prepovedi izdaje.
  Se pa ob letošnji državni proslavi na Mali gori kaže, komu je v intere­su, da se Balantica predstavlja kot zapeljano ovcico. Ko je Jože Javor­šek v svojih delih pisal, da so vsi oefarji vedeli, da ne smejo iti na prehodu skozi žico Ljubljane, kjer je »dežural« Balantic, ker je vse znane ljudi, ki so pripadali OF, ovadil, je doživljal grozece nocne telefonske klice v slogu »Mrtvi domobranci te pozdravljajo!« in podobno. Do­mobranska stran želi izenaciti Ba­lantica s Kajuhom, »da bi izenacila kulturne dosežke med partizani in domobranci«, zato se krcevito bori, da bi Balanticu povzdignili umetni­ško raven.
  Je pa oce Balanticevo poezijo kritic­no ocenil v svoji knjigi Mrtvaški ples. 
Živa Vidmar
Balanticev zlocin 
na Blocicah
 
V Dnevniku sem 10. maja osupel prebral tole pismo bralcev - https://www.dnevnik.si/1042954779/mne­nja/odprta-stran/komu-je-predse­dnik-pahor-na-mali-gori-dajal-le­gitimiteto. Osupel zato, ker je do zdaj veljalo, da je F. Balantic sicer bil del pomožnih enot SS, vendar naj ne bi dejavno sodeloval v bojih (imel krvavih rok). Odlomek iz pis­ma ga kaže v popolnoma drugacni luci. Ali morda kdo ve, ali je to, kar je navedeno, zgodovinsko potrjeno? 
»Kaj je narobe s pesniki na proslavah, boste vprašali. Pravzaprav nic, vendar prej preberite tole. Na Notranjskem vam bodo še vedno vedeli povedati zgodbo o zlocinu na Blocicah. Vasi­ca leži raztegnjena na pol poti med Grahovim in Blokami. Nad vasjo se je ustavila skupina partizanov Grad­nikove brigade. Patrulja domobran­ske posadke iz Grahovega se jim je predstavila kot patrulja Notranjskega odreda. Ob slovesu so jih zahrbtno postrelili, smeje se sedli na kolesa in se odpeljali v Grahovo. Zlocin je videl njihov soborec, ki je zaostal za njimi nekaj metrov. Zlocinski zahrbtni po­boj je videlo tudi nekaj domacinov. Patruljo je vodil narednik pomožne policije SS (domobrancev) iz posad­ke v Grahovem, pesnik France Balan­tic. Kaj pravite raziskovalci Inštituta za novejšo zgodovino (recimo gospa Griesser), ste že raziskali ta zlocin na Blocicah? Ne? Škoda.«
Hvala in lep pozdrav! 
Klemen Lah
P.S.:
Moj namen ni provokativen, ne že­lim buriti duhov. Resnicno me zani­ma le, ali gre za zgodovinsko pre­verjeno navedbo.
Pricevalci 
Kot clan ZB Kamnik z veseljem be­rem našo Svobodno besedo. V reviji ONA sem 9. februarja letos objavil v rubriki Prejeli smo nadaljevanje pisanja Mihe Vrhunca na temo Mo­žinovih Pricevalcev. Ker nas je pre­malo slišati, si novi zgodovinarji in neofašisti s to vlado dovoljujejo vse. Možina v svojih oddajah seje sovraštvo, razdvaja narod. Vse teme iz Svobodne besede (Milana Gor­janca, Mihe Vrhunca, Vlada Mrzela in Jožeta Konde) bi bilo treba lan­sirati tudi v druge še »svobodne« medije, tako kot tudi druge teme zgodovinarja dr. Martina Premka, pa predsednika ZZ NOB Marjana Križ­mana in drugih avtorjev. Moja pis­ma v ONI in Nedeljskem dnevniku so zelo odmevna. Še bolj odmevni pa bi bili, ce nas bo še bolj slišati tudi iz Zveze borcev. Dobre avtor­je clankov imamo, samo na plan z njimi. Manjka tudi nov organizira­ni »koprski« shod. Zbral sem precej gradiva in tudi fotografij, kaj vse desnicarji pišejo po svojih spome­nikih po širni Sloveniji. In kakšno sramotno plošco so postavili v sa­mem gradu na Turjaku!?! Domo­branci so za desnicarje in RKC slo­venska narodna vojska, brezbožni komunisti pa so vsevprek pobijali nedolžne žrtve ... 
   Miro Potocnik, veteran vojne za SLO in upokojeni castnik SV
Belogardisticni 
narednik Balantic
Državna proslava ob dnevu upora proti okupatorju na Mali gori pri Ribnici je bila pljunek v obraz veci­ni prebivalcev Slovenije, predvsem pa še živim partizanom, terencem, taborišcnikom, njihovim potom­cem in vsem, ki poznajo zgodovino. V grobu se je obrnilo nekaj deset tisoc mrtvih partizanov in vsaj mi­lijon domoljubov. In zakaj?
  Na proslavi so recitirali pesmi belogardisticnega kurirja Alojza Grozdeta, in kar je še hujše, belo­gardisticnega narednika Franceta Balantica, ki ga hocejo že dese­tletja prikazati zgolj kot pesnika. A zbrani dokazi in številne fotografije Balantica s puško v roki iz takratne­ga domobranskega tiska današnje manipulante v hipu postavijo na laž (glej Slovensko domobranstvo št. 1). Najbolj Balantica bremeni­jo notarsko overjene izjave pric iz Blocic in partizanska porocila.
  Kot vodja belogardisticne patru­lje iz Grahovega je odgovoren za zahrbtni umor treh mladih parti­zanov Gradnikove brigade, doma iz Vipavske doline, ki so se jim belogardisti predstavili kot borci Notranjskega odreda. Ko so se ob koncu pogovora ob srecanju parti­zani obrnili in vracali k ognju, jih je Balanticeva patrulja zahrbtno ubila in oropala.
  Na sreco se je cetrti partizan, ki se je po nakljucju nekoliko oddaljil od drugih treh, rešil in tako je res­nica v celoti prišla na dan. Kmetje iz Blocic, ki so bili na njivi, so slišali strele in prepoznali vse tri bežece belogardiste, otovorjene s plenom, ki so uspeli pred partizani uiti s ko­lesi. To je bil hud šok za primorske partizane, saj niso mogli razumeti,­da so Slovenci ubili Slovence. Dej­stvo, da so na državni proslavi re­citirali pesmi belogardistov, je kot da bi v Rusiji na podobni proslavi recitirali pesmi kolaborantskega generala Vlasova ali ce bi v Nemci­ji razstavljali slike Hitlerja ali brali pesmi nacisticnih pesnikov ali voj­nih zlocincev. Ne gre spregledati tudi, da na državno proslavo niso bili povabljeni predstavniki ZZB NOB Slovenije. Ta cudna proslava bo Slovenijo v oceh mnogih v EU postavila v še mracnejšo luc.
PRIŽGATI JE TREBA LUC RESNICE IN MANIPULANTOM PREPRECITI REVIZIJO ZGODOVINE.
D. Ž.
Skrunjenje spomenikov
 
Kako dolgo še? Tako rekoc v vsaki številki revije Svobodna beseda, ki jo izdaja ZZB za vrednote NOB, redno beremo, kako pokvarjenci skrunijo partizanske grobove in spomenike. Zadnji primer skrunitve partizanske­ga spomenika v Šmartnem pri Lju­bljani je zgovoren primer.
  Skrunjenje grobov in spominskih obeležij ne glede na to, komu pri­padajo, je najpodlejše in najbolj umazano dejanje. Poleg laži, ki jih nenehno predvajajo na Nova24 TV o narodnoosvobodilnem boju in partizanstvu, si naši borci takšne pritlehnosti ne zaslužijo. Kdo poce­nja ta barbarska dejanja ter zakaj in po cigavem narocilu, težko sodim. Verjetno potomci partizanov nis­mo med njimi. Med te hudodelce ne spadamo tudi osovraženi Grim­sovi in Hojsovi levicarji in pošteni domoljubi. Skrunitelji partizanskih obeležij zagotovo izhajajo iz iste­ga sracjega gnezda. Enkrat izdaja­lec, za vedno izdajalec in pokvarje­nec najvecjih razsežnosti. Minister Hojs, dr. Olaj, GDP, ukrepajte, dokler ne bo prepozno! 
Ferenc Godina 

Po dolgem pevskem zatišju smo si v Ženski vokalni skupini Zimzelen Nova Gorica zastavile pogumen plan, da v juliju izvedemo kar dva koncerta partizanskih pesmi. Seve­da brez vaj tega našega cilja ne bi bilo mogoce doseci. Vaje smo prila­godile glede na omejitvene ukrepe še takratne pandemije, saj nam je naša pevka ponudila domac prostor za vaje na prostem, kjer smo lahko zadostile zahtevam ukrepov, pozne­je pa smo vaje kot obicajno imele v prostorih ZKD Nova Gorica. Pevke smo bile skupaj z našim zborovod­jem Urošem Cejem vesele, da se je pevsko znanje po toliko mesecih iz­pada vaj presenetljivo dobro ohra­nilo, le tu in tam je bilo treba še kaj »spiliti«.
Rezultate svojega dela smo lah­ko takoj pokazale s tem, da smo se odzvale povabilu na nastop z nekaj partizanskimi pesmimi v Doblarju, kjer je potekala slovesnost v spo­min na dogodek, ko so 31. maja 1943 italijanski karabinjerji in pa­dalci obkolili sanitetno postajo št. 9 Pod skalco. Z vso silovitostjo so napadli votlino, kjer je bila partizan­ska bolnišnica. Med iskanjem bol­nišnice so naleteli na kurirja Fran­ca Dugarja, kar je bilo zanj usodno. Medtem ko so se drugi ranjenci re­ševali, je stopil Jožef Jug - Silves­ter pred vhod votline z namenom, da se preda. Streli so ga v trenutku pokosili. Srecno se je rešilo sedem ljudi, v votlini je ostalo pet težko ranjenih partizanov. Italijani so po okrutnem streljanju v votlino metali rocne bombe. Tako je tragicno umr­lo pet ljudi. 
Oba julijska koncerta partizanskih pesmi smo poimenovali »Pesmi, ki ne smejo v pozabo«, saj je bila naša skupina Zimzelen ustanovljena z namenom, da poleg domoljubnih in narodnih pesmi ohranja predvsem partizanske pesmi, pesmi, s kateri­mi smo pevke zrasle, zato jih toliko globlje obcutimo.
Prvi koncert v Ozeljanu 3. julija je potekal v lepem okolju vrta pod gradom Ozeljan. Iz naših grl je za­donelo enajst partizanskih pesmi, »Pesem o svobodi« pa smo zapele skupaj s Kvintetom Kvartin iz Go­riških brd, ki je poslušalce navdušil z domoljubnimi pesmimi. Ljudje so uživali, mi pa tudi.
Drugi koncert na Trnovem, 4. ju­lija, je zaradi nestanovitnega vreme­na potekal v dvorani, ceprav smo ga želele izvesti v amfiteatru pod spomenikom žrtvam NOB na Trno­vem. Kljub temu se je nabralo veliko poslušalcev, naš program pa je bil še obogaten s predstavitvijo knjige Jožka Silica Bil sem slovenski parti­zan. K dobremu razpoloženju so še pripomogli clani Ansambla društva upokojencev Trnovo - Lokve, ki so zapele še nekaj partizanskih pesmi. Razpoloženje je doseglo vrhunec, ko smo pevke skupaj s poslušalci ob spremljavi Uroša Ceja na harmoniko zapeli Vstajenje Primorske. Glede na to, da je koncert potekal na nekdaj državni praznik v SFRJ, dan borca, so v KO Združenja borcev Trnovo - Lokve izrazili željo, da bi bil koncert v spomin na ta dan tradicionalen. Pevke v skupini Zimzelen smo ZA!
S. B.


Ženska vokalna skupinas Zimzelen Nova Gorica

Padlim 
na Bocu
Bocki gozdovi v vetru šumijo,
kot da še vedno o njih govorijo,
o mladih ljudeh, ki tu so hodili
in  lacni, prezebli se hrabro borili.
In tu je planota, kjer borci ležijo,
ciprese in breze jim domek krasijo,
na mrtva srca in kar je ostalo, 
pa vecno bo svetlo sonce sijalo.
Ve ocka za tebe, da tu si ostal,
in dekle, ki si besedo ji dal?
Ve mati, ki še vedno misli na te,
in sinek, ki zdaj odrasel je že?
O mladi, junaški partizani,
na vas se spomin še vedno predrami.
Po mnogih letih še vedno boli,
zakaj ne živite z nami še vi?	
Tolkli ste vraga in pohlepne zveri,
izbojevali svobodo za ceno krvi,
svobodo nam dali z vsem srcem in dušo,	
vi pa zato odšli ste pod rušo.
Naj recem vam hvala, hvala za vse,
za kar skrvavelo je vaše srce,
da v miru, svobodi živimo lepo,
do smrti hvaležni vam bomo za to.
Marica Grešak, Recica nad Laškim

Muceniki
Na vasi fante so pobrali,
Odpeljali jih v zapore, 
dolžijo jih dejanj
Za cele gore.
Te dni so v Rimu
Fante te sodili,
Obsodba se glasi,
Da pet jih bodo ubili.
Telesa bodo padla
Pod streli na zemljo,
Bo naše ljudstvo reklo,
To muceniki so.
Druge pa v jece
So odvedli temne,
Da nekateri dvajset let
Ne bodo vid'li zemlje.
Naj stavi to si v glavo
Ta prekleti Lah,
Da svobodni Slovan
Zdrobil ga bode v prah.
Ciril Leban-Škrat, 1943
(Slovensko pesništvo upora)

V SLIKI IN BESEDI

Ljubljana:
Le kaj bi bilo bolj primernega za poklon spominu narodnega heroja Toneta Tomšica ob 79. obletnici njegove smrti v Gra­mozni jami (21. maj 1942) v Ljubljani kakor trije verzi pesmi Karla Destovnika Kajuha, Pesem talcev? Karel Destovnik - Kajuh je v prvem in tretjem verzu zapisal: »Le nikar ne jocite za nami, žene, matere, dekleta; jutri pademo v gramozni jami kakor dobra zves­ta ceta.« Ne samo da smo se s to pesmijo poklonili spominu Tone­ta Tomšica, ampak smo se vsaj malo oddolžili tudi najvecjemu partizanskemu pesniku, ki so ga le nekaj dni prej grobo zlorabili organizatorji tako imenovane dr­žavne proslave ob dnevu upora na Mali gori, ko so ga umestili med domobranske pesnike.
  Ob letošnji obletnici smrti Toneta Tomšica smo še vedno pogrešali ucence Osnovne šole Poljane, pridružil pa se nam je njen ravnatelj Žarko Tomšic, ki je izrazil željo, da bi se prihodnje leto ob 80. obletnici smrti Toneta Tomšica in vseh, ki so skupaj z njim padli pod streli fašisticne soldateske v Gramozni jami, spet lahko zbrali v vecjem številu in v družbi ucencev osnovne šole, ki je leta nosila ime narodnega heroja Toneta Tomšica.
  Ob tej priložnosti je delegacija KO 24 talcev Poljane in Združenja borcev za vrednote NOB Ljubljana Center k spomeniku ob prisotnosti prapora Lju­bljane – mesta heroja in prapora KO 24 talcev Poljane položila cvetje. Vsi prisotni pa smo se z enominutnim molkom poklonili spominu narodnega heroja Toneta Tomšica in njegovih soborcev.
Meta Verbic 
 
Ankaran:
Po dolgem casu smo se clani Združenja borcev Ankaran lah­ko spet srecali, cesar smo si vsi mocno želeli. Našemu povabilu na predavanje se je ljubeznivo odzval dr. Martin Premk. Izcrpno predavanje je podkrepil tudi z vi­deoposnetki. Kot dober poznava­lec druge svetovne vojne nam je podal verodostojne interpretaci­je dogodkov na partizanski strani in o domobranskem sodelovanju z okupatorjem. 
  O propagandi in njenem po­menu med narodnoosvobodil­nim bojem smo zvedeli mnogo zanimivosti. Dotaknil se je tudi zdajšnjega stanja v naši državi in nerazumni želji nekaterih po ne­potrebni spravi. Njegove besede smo prisotni dobesedno vpijali, saj smo do grla siti nenehnih laži in žalitev na racun narodnoosvobodilnega boja in potvarjanja zgodovinskih dejstev. Na žalost resnice o umazanih trikih SDS in njenih satelitov ne slišijo tisti, ki bodo morali živeti s posledicami te pogubne politike. Zato je predavanja o resnicnih zgodovinskih dogodkih našega naroda treba organizirati cim bolj pogosto in nanje povabiti predvsem mlajše. Da se ne bi uresnicil pregovor: »Narod, ki se ni iz zgodovine nicesar naucil, naj jo ponavlja!«
   Dr. Martinu Premku smo se prisotni zahvalili tako, da smo v en glas zatrdi­li, da v vsakokratni številki našega casopisa Svobodna beseda najprej pre­beremo njegovo kolumno. Odlicno poznavanje zgodovine, podano prepros­to in nam vsem razumljivo, zagotavlja vec ponovitev. Upamo, da se bo živ­ljenje spet vrnilo v stare tire in bomo lahko naše dejavnosti nadaljevali.
Dana Kavšcek
Bilje:
10. junija smo se zbrali v Kulturnem domu Negovana Nemca v Biljah na predstavitvi knjige Jožka Silica Bil sem slovenski partizan. Jožko je bil do­macin, doma iz Bilj, in svoj kraj je imel zelo rad.
  Knjigo je predstavil dr. Branko Marušic, ki jo je tudi prvi prebral in ocenil ter napisal uvodnik. Knjiga govori o življenju v Biljah pred drugo svetovno vojno, med njo in takoj po koncani vojni o obdobju pogajanj za slovensko ozemlje in prikljucitev k maticni domovini.
  Napisana je v lepem in zgošcenem, vsakomur razumljivem jeziku in prav gotovo je izreden prispevek k zgodovini kraja in ohranjanju spomina na dni izrednega odrekanja in srcnega boja proti fašizmu in nacizmu.
  Domacini so z velikim zadovoljstvom sprejeli knjigo in poslušali odlomke, ki jih je brala Neda Rusjan Bric, režiserka in igralka, necakinja Jožka Sili­ca. Ob partizanski in domoljubni slovenski pesmi Moškega pevskega zbora Provox je dogodek izzvenel tako, kakor bi si ga Jožko želel. Umrl je tri dni po tistem, ko smo knjigo natisnili. Bil je srecen in nacrtoval je predstavitev knjige v Biljah, na Trnovem in v Novi Gorici.
  Ob vseh najbližjih je vecer izvenel v velikem navdušenju in zavedanju, da so taki dogodki dokaz, da nam ni vseeno, kaj se dogaja pri nas, in da je naša primorska zavest, neokrnjena in mocna v veri, da smo delali dobro, da dela­mo dobro in da bomo z zravnanim hrbtom nadaljevali naš boj za slovensko zemljo, našo kulturo in naš primorski svet.
Katjuša Žigon
Bukovo:
Že drugo leto zapored je bila zaradi pandemije okrnjena slovesnost pri spo­minskem obeležju na Bukovem, ki je posveceno padlim borcem brigade Garibaldi - Natisone. KO ZB Cerkno pod marljivim predsednikom Jožetom Jeramom je k spomeniku položila cvetje, prižgala svece in se z minuto mol­ka spomnila padlih. Prisotni so bili tudi praprošcaki. 
  Spomnimo, da je v spopadih padlo 24 italijanskih partizanov, ki so jih 21. januarja 1945 presenetili Nemci. V spomin na ta dogodek že vrsto let v zacetku junija pripravljajo clani ZB Cerkno slovesnost, ki pa se je dve leti niso mogli udeležiti niti domacini niti prijatelji iz ANPI - VZPI Cedad. Se je pa predsednik Luciano Marcolini Provenza pisno zahvalil organizatorjem za nadaljevanje tradicije z željo, da se prihodnje leto spet skupaj spomnijo tega tragicnega dogodka.
Vojko Hobic
Celje:
Zadnjo majsko nedeljo je potekal že 14. tradicionalni pohod od Starega piskra do spomenika talcem pod Gozdnikom. Tokratni pohod tako kot tudi lanski ni bil uradno organiziran zaradi koronavirusa, kljub temu se je okrog 70 pohodnikov na lastno pobudo odlocilo nadaljevati to tradicijo in opra­viti pot iz Celja do spomenika talcev, kjer je bila skromna slovesnost, ki sta jo pripravila ZB za ohranjanje vrednot NOB Žalec in krajevna organizacija ZB Griže. 
  Z upoštevanjem epidemioloških ukrepov se je slovesnost zacela s priho­dom castne straže Slovenske vojske pod poveljstvom porocnice Viktorije Virag in praporšcakov s prapori vseh treh veteranskih združenj: ZB za ohranjanje vrednot NOB, Zveze veteranov vojne za Slovenijo in policij­skega veteranskega združena Sever - odbora Žalec. Zbrane je nagovoril Marijan Turicnik in ob tem osvetlil dogodke iz tistega casa, ko je okupa­torjev škorenj pred 80 leti zakorakal po slovenskih tleh in zacel morijo in trpincenje našega naroda, katerega žalostni dokaz so tudi ti ustreljeni talci pod Gozdnikom. Ob koncu je poudaril pomen skupnih vrednot teda­njega in sedanjega casa in prisotne pozval k enominutnemu molku v spo­min na vse žrtve in še posebej na nedavno umrlega predsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo Spodnje Savinjske doline Adija Vidmajerja, ki je bil tudi eden od petih pobudnikov in udeležencev tega spominskega pohoda pred 14 leti. 
  Turicnik je nato skupaj z žalskim županom Jankom Kosom in predsednikom krajevne organizacije ZB Francem Hriberškom pred spomenik položil spo­minski venec. Za njimi so se s cvetlicnim aranžmajem talcem poklonili tudi clani Zveze koroških partizanov na celu s podpredsednico Mojco Kolenik iz Pliberka. Slovesnosti je z deklamacijo dala svoj pecat upokojena profesori­ca slovenskega jezika Ljudmila Conradi iz Celja. S svojo prisotnostjo pa je slovesnost tudi letos obogatil nekdanji partizan, 101 leto star Ivo Grobelnik iz Celja, ki je 15. decembra leta 1944 ob pomoci še petih tovarišev iz Stare­ga piskra osvobodil 127 na smrt obsojenih slovenskih rodoljubov. 
Darko Naraglav 
Trnovo:
Na Trnovem smo 4. julija proslavili dan borca. Pripravili smo koncert, na katerem so nastopili Ženski pevski zbor Zimzelen iz Nove Gorice in Trnovski fantje. Predstavili smo tudi knjigo Jožka Silica Bil sem slovenski partizan. 
  Pevski zbor je izvedel 12 partizanskih pesmi, fantje so zaigrali partizanske in ljudske pesmi, Neda Rusjan Bric, režiserka in igralka, pa je prebrala nekaj odlomkov iz knjige svojega strica. Predsednica novogoriške borcevske orga­nizacije Katjuša Žigon je predstavila uvodne besede, ki jih je v knjigi zapisal dr. Branko Marušic, priznani zgodovinar iz Solkana.
  Bil je to prijazen in veder vecer ob pravem partizanskem razpoloženju. Trnovci so obljubili, da bodo v prihodnje 4. julij praznovali v amfiteatru ob vznožju Spominskega parka Trnovo. Organizatorji prireditve so bili JSKD Nova Gorica, Ženski pevski zbor Zimzelen, KO ZB NOB Trnovo in Združenje borcev NOB Nova Gorica.
S. B.
Cerkvenjak:
Slovenski narod se je bil prisiljen že od nekdaj pokoravati tujcem in se je temu tudi upiral, pri cemer so prednjacili zavedni narodnobuditeljski du­hovniki, katerim so se pridružili tudi drugi izobraženci in razumniki.
  Tako so tudi v Cerkvenjaku (takrat pri Sv. Antonu v Slovenskih goricah) spoznali, da si mora narod, ce hoce biti srecen in si svoj obstanek med drugimi sovražnimi mu narodi zagotoviti, svojo sreco in obstanek graditi na maternem jeziku.
  Prepricani, da k temu lahko pripomore tudi ustanovitev bralnega društva, so v Cerkvenjaku na belo nedeljo 1. aprila 1894 ustanovili Katoliško bralno društvo ter knjižnico s pomocjo podpornikov založili s slovenskimi knjigami in drugimi publikacijami. Slavnostni govornik je bil znani narodni buditelj, kanonik Jakob Meško, župnik pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah (Juršincih). 
  To je bila prva prelomnica v boju za ohranitev slovenske besede v Cerkve­njaku. Druga se je zgodila 4. novembra 1941, ko je bil v Cerkvenjaku usta­novljen odbor OF. Na ustanovnem sestanku so sodelovali Jože Kocbek, Loj­ze Štefanic in njegova sestra Slavica, Jože Paluc, Francek Vršic in Klemen Liewald. S tem se je v Cerkvenjaku in na širšem lenarškem obmocju zacelo prvo organizirano odporniško narodnoosvobodilno gibanje proti okupator­ju. V Cerkvenjaku pa je prav tako na obmocju nekdanje velike obcine Lenart 14. julija 1942 pocila prva partizanska puška. Združenje borcev za vrednote NOB Cerkvenjak in obcina Cerkvenjak sta tako v spomin na ti prelomnici in opomin zanamcem novembra lani na procelje Doma kulture namestila spominsko plošco.
  Sicer pa je Združenju borcev za vrednote NOB Cerkvenjak letos klub vsem koronavirusnim preprekam uspelo izpeljati vse zastavljene naloge. Tako so njegovi clani tudi uspešno izvedli okroglo mizo »Vlado Tušak v luci taborišcnika in interniranca« in spominski pohod z ucno uro, pos­vecena uporniškim dogodkom med drugo svetovno vojno na obmocju Cerkvenjaka. Ta dogodek so obenem posvetili tudi 75. obletnici osvobo­ditve izpod okupatorja. 
Franc Bratkovic 
Dobrava:
V imenu KO ZB NOB Dobrava - Kamna Gorica in KO ZB NOB Besnica - Pod­blica se nas je manjša skupina »borcev« na deževni ponedeljek popoldne, 19. aprila, namenila, da s pripovedmi, pesmimi, pricevanji o krutih vojnih dogodkih obudimo spomine in tako vsaj skromno pocastimo 80. obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte. 
  Obhod smo zaceli pri mogocnem spomeniku v Dražgošah, kjer je Nuša prebrala odlomek iz Frantove knjige Poklon gozdovom. Pri vsakem obelež­ju je eden od udeležencev imel svojo tocko. Postali smo še ob obcestnem spomeniku Janini in Tatjani, ki sta po necloveškem mucenju morali koncati svoje mlado življenje – kakšno nakljucje – prav na dan našega obiska, 19. aprila 1945, in to tik pred koncem vojne; ob posebno originalnem obeležju – kamnitih ognjenih zubljih, ki ga je oblikoval likovnik Vinko Tušek; ob po­mniku narodnemu heroju Lojzetu Kebetu, ki stoji nasproti potke k jamniški cerkvici sv. Primoža in Felicijana; ob osrednjem spomeniku v Kropi, okra­šenem z znacilnim umetnim kovaštvom; ob obelisku desetim talcem na križišcu pred Kropo, ki so bili prav tako – še eno nakljucje – ustreljeni tocno pred 78 leti, 19. aprila 1943. K spominskim kamnom smo položili okrašene kamencke, nekaj pomladnih rož ter prižgali okolju prijazne svecke. Slava vsem, ki so se uprli okupatorju in domacim kvizlingom! Še posebej v tem kaoticnem casu so nam borci NOB lahko najsvetlejši možni zgled!
Mira Hladnik 
Idrijske Krnice:
Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je Krajevni organizaciji ZB za vrednote NOB Krnice - Masore podelila zlato plaketo ZZB NOB Slove­nije kot eni izmed najboljših krajevnih organizacij ZB v Sloveniji. To visoko priznanje je predsedniku te borcevske krajevne organizacije Pavletu Carlu 22. junija na slavnostni seji predsedstva slovesno izrocil predsednik ZZB NOB Slovenije Marijan Križman. Clani organizacije smo bili ob podelitvi prijetno preseneceni, hkrati po smo izredno ponosni na visoko priznanje za naše delo, kar bo za nas nedvomno velika spodbuda. Priznanje smo med drugim prejeli za uspešno promocijo vrednot dogodkov NOB, za ohranjanje številcnosti organizaciji ZB, skrb za vzdrževanje in urejanje spomenikov in spominskih obeležij za padle partizane in umorjene aktiviste NOB ter civil­no prebivalstvo med narodnoosvobodilnim bojem.
Aldo Carli, foto: Bojan Režun
Komendska Dobrava:
V spomin na dogodke v NOB je Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB 14. maja pripravila slovesnost pri kamnitih obeliskih na Komendski Dobra­vi. Kulturni program je bil sicer okrnjen zaradi koronavirusa, vendar vseeno pietetno izveden.
  Vasica Komendska Dobrava je bila med NOB gostoljubna in prijazna do partizanov in aktivistov, zato so tudi postavljeni ti pomniki. Partizanom in aktivistom je to veliko pomenilo, saj vemo, da niso imeli svojega stalnega zatocišca, njihov dom in zatocišce so bili slovenski gozdovi.
  V tej vasici se je v letih od 1941 do 1945 veliko dogajalo, saj so skoznjo prehajale številne partizanske enote z Gorenjskega na Štajersko, to so se ustavljale, spocile in oskrbele s hrano. Na Komendski Dobravi je bilo tudi središce politicnega dogajanja kamniškega okrožja.
  Kakšnih vecjih bitk tu ni bilo, razen ene v letu 1944, ko sta zaradi izdaje padla dva partizana in sta bili požgani dve domaciji.
Filip Železnik
Kovacic planina:
Na Kovacic planini je 20. junija pri spominskem obeležju potekalo že 41. srecanje Posocanov, Beneških Slovencev, borcev NOB, planincev in lovcev. Organizirala ga je KO ZB Volce pod vodstvom marljivega Dušana Juga. 
  Na prireditvi s kulturnim programom in slavnostnim govornikom, predse­dnikom ZZB NOB Slovenije Marjanom Križmanom, se je zbralo vec kot 150 ljudi. Prisotnih je bilo 16 praporšcakov, med njimi so bili tudi prapori ANPI - VZPI, društva Sever, društva TIGR, Veteranov vojne za Slovenijo in Lovske družine Volce. Najvec je bilo praporšcakov ZZB NOB. 
  Na proslavi so navzoci s še posebno velikim aplavzom pozdravili Franca Jeroncica, udeleženca narodnoosvobodilne vojne. Poleg predsednika Marja­na Križmana so se slavnosti udeležili tudi predsednik VZPI - ANPI Videmske pokrajine tovariš Dino Spangharo, predsednik ANPI Cedad Luciano Marcoli­ni Provenza in predsednik ANPI Nadiških dolin Daniel Goles. Ti so po koncu prireditve s predsednikom Križmanom spregovorili o sodelovanju na raz­licnih podrocjih, še posebej v boju proti razrašcanju nacifašizma v zadnjem obdobju. Prisotni so bili tudi župan obcine Tolmin Uroš Brežan, župan Brd Franc Mužic in župani iz Beneške Slovenije. 
  V kulturnem programu so sodelovali pevci Planinska roža, recitatorka Va­nja Hvala in igralska skupina. 
 V slavnostnem govoru je predsednik Marjan Križman poudaril pomembnost takih srecanj v spomin na dogodke iz casa narodnoosvobodilne vojne, še posebno na tem mejnem obmocju in v prisotnosti županov z obeh strani meje. Orisal je uporni duh Tolmincev od puntarjev do današnjih dni. Sprego­voril o krstni bitki Gregorciceve brigade na poti v Slovensko Benecijo maja leta 1943 in o boju za ohranitev slovenskega jezika v Beneciji ter pomoci naših enot med narodnoosvobodilno vojno. Med drugim je dejal, da se mo­rajo nekateri, ki hocejo spremeniti zgodovino in tok dogodkov, sprijazniti s tem, da se tega ne da spremeniti, saj dejstva sama govore, kdo je bil na pravi strani upora proti nacizmu in fašizmu.
  Spomnimo, da je vsakoletna slovesnost na Kovacic planini na Kolovratu posvecena bojem Gregorciceve brigade, ki jo je sovražnik na tej planini odkril in obkolil. Njenim borcem se je s pomocjo kurirjev karavle P-24 uspelo ponoci izmuzniti iz obroca. Rešeni so bili tudi ranjenci. Padlo je sedem borcev. Gregorciceva brigada je zatem nadaljevala pot v Sloven­sko Benecijo.
Vojko Hobic
Kozjane:
Ob spominskem dnevu obcine Divaca smo 22. maja pripravili slovesnost pred spominskim obeležjem na Kozjanah. Udeležili so se je domacini, žu­panja obcine Divaca Alenka Štrucl Dovgan, predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB, veteranov slovenske vojske, praporšcaki in pohodniki, ki so prehodili pot iz vremsko-ribniške smeri, iz doline Suhoršcice. Slav­nostna govornica je bila Mirjam Frankovic Franetic, clanica obcinskega odbora ZZB Divaca. Spominski dan nam veliko pomeni, tako kot sta po­menila našim ljudem upor in boj proti fašizmu in nacizmu v tistih težkih casih med narodnoosvobodilno vojno.  Brkini so živeli v vojni že davno prej, od leta 1914, in ko se je koncala prva svetovna vojna, so Brkine in primorske kraje zasedli Italijani. Tu v brkinskih vaseh ima vsaka domacija, vsako drevo in kamen svojo žalostno zgodbo, saj sta upor v ljudeh in voj­na trajala do konca druge svetovne vojne. Že leta 1941 so v Brkine prišli prvi partizani, ki so jim domacini pomagali z zbiranjem hrane, obleke in sanitetnega materiala. Do leta 1943 je bilo tu že veliko partizanov Br­kinske cete. 13. marca 1943 je proti Kozjanam potekal krvav boj z veliko mocnejšim sovražnikom. Italijanska ofenziva je imela namen popolnoma uniciti Brkinsko ceto, ki so jo obkolili in prodirali iz vseh smeri. Preboj obroca je zahteval sedem padlih in šest ranjenih partizanov, žal pa so v obrocu ostali domacini, nad katerimi so se Italijani mašcevali s požigom vasi, aretirali so moške in jih odgnali v zapore in koncentracijska tabori­šca, padle partizane pa so razstavili domacinom na ogled. To je v njihovih srcih vzbudilo še hujši upor proti okupatorju. Kozjane so gorele trikrat, dvakrat v letu 1943 in tretjic v letu 1944. Po vojni so je kraj skoraj popol­noma izpraznil, ponovno pa je oživel v sedemdesetih letih z mladinskimi delovnimi akcijami v Brkinih. Tu v Kozjanah je samo še nekaj hiš z malo prebivalci in v prihodnje bi jim morali omogociti boljšo infrastrukturo, da se vrnejo v kraj in tu ostanejo.
  V današnjem casu združene Evrope, ki temelji na svobodi in zanikanju totalitarnih režimov, bi se morali še bolj zavedati svojih korenin, še bolj vrednotiti in priznati narod, ki se je uprl fašizmu na svojem ozemlju ter ni klonil ali se pridružil sovražniku v boju proti lastnemu narodu. Podpreti moramo protifašisticni boj, partizanski boj med NOB in boj za osamosvo­jitev Slovenije, ki je bila in bo za vselej zapisana v zgodovino slovenskega naroda! 
Mirjam Frankovic Franetic, foto: Arsenija Humar
Krtina:
20. junija se nas je zbralo lepo število pohodnikov, ki smo se odpravili že na 10. družinski pohod do partizanske bolnice Krtina. Zelo smo bili veseli, da so se pohoda udeležili tudi pohodniki iz drugih obcin in veliko otrok, kar je ustvarilo še lepše in veselejše razpoloženje. Vremenske razmere so bile zelo ugodne, vsem je prijal pohod po gozdu, kjer ni bilo »tropske« vrocine. 
Pri bolnici je sledil krajši kulturni program, ki smo ga izpeljali skupaj z DU Jezersko in otroki Osnovne šole Jezersko. Na tem mestu se znova zahvalju­jemo tovarišici Anici Jakopic, ki vsako leto izpelje kulturni program in naše najmlajše nauci precudovitih partizanskih pesmic. Seveda smo se ob koncu pohoda in lepega kulturnega programa okrepcali z okusnim divjacinskim golažem in hladno pijaco.
  Zahvaljujemo se vsem udeležencem pohoda, da skupaj z nami ohranjajo spomin na ta del zgodovine, ki pocasi odhaja v pozabo oziroma bi jo neka­teri radi spremenili. Hvala tudi obcini Jezersko in LD Jezersko za vso pomoc pri organizaciji.
Dušan Šemrov
Livek:
Vec let si je KO ZB Kobarid pri­zadeval za obnovitev spomenika padlim in žrtvam fašisticnega na­silja z livškega obmocja. Dogovor z vodstvom obcine Kobarid, da za obnovo spomenikov in obeležij na Kobariškem vsako leto name­ni nekaj sredstev, je že rodil sa­dove. Spomenik na Livku, ki je bil postavljen leta 1964, je bil ope­skan in obnovljeni so bili napisi na njem. Na spomeniku padlim borcem in žrtvam z Livškega v središcu vasi so napisana imena trinajstih padlih borcev, dveh pa­dlih aktivistov in treh žrtev faši­sticnega terorja iz vasi Livek, Piki, Plohi, Avsa, Jevšcek, Golobi, Štur­mi, Perati in Livške Ravne. Ljudje tega obmocja so dali v narodno­osvobodilni vojni velik prispevek zmagi nad fašizmom. Skupaj z Beneškimi Slovenci so organizirali vstajo, odhod v partizane, skrbeli za oskrbovanje enot, sanitetne postaje in obvešcanje s pomocjo javk in kurirskih postaj. Na spomeniku je zapisano: »Kar sejal sem, je zdaj tvoje. Ohrani te sadove, v njih blešci se ime moje.«
Sicer pa so na tem obmocju poleg osrednjega spomenika padlim še plošca na stavbi krajevne skupnosti, plošca na Kuku in spomenik na Livških Rav­nah, ki spominjajo na dogodke iz narodnoosvobodilne vojne.
Vojko Hobic
Lokev:
Predstavniki borcevskih in drugih veteranskih organizacij so se v pocasti­tev praznika dneva upora proti okupatorju zbrali pred spomenikom NOB v vaškem jedru v Lokvi in na osrednji sežanski slovesnosti podelili zlato plaketo ZZB za vrednote NOB Slovenije lastniku Vojaškega muzeja Tabor Lokev, Srecku Rožetu. 
  Rože jo je prejel iz rok predsednika ZZB NOB Slovenije Marijana Križmana za predano, dejavno in zelo uspešno utrjevanje zgodovinske resnice, vre­dnot in dosežkov narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda, spošto­vanja žrtev in ohranjanja kulturne dedišcine narodnoosvobodilnega boja ter vkljucevanja mladih rodov v uresnicevanje programskih nalog Zveze. K še enemu priznanju v zbirki vec kot 160 državnih in meddržavnih priznanj in odlikovanj je tako Rože dodal še eno, ki pomeni tudi zahvalo za delo ne samo njegovega muzeja, ampak tudi družine, kjer so mu žena Irena in hcer­ki, umetnostni zgodovinarki Anja in Aneja, v veliko pomoc. 
  Cestitke sta slavljencu dodala še govornika, predsednik sežanske bor­cevske organizacije Bojan Pahor in predsednik Obmocnega združenja ve­teranov vojne za Slovenijo Krasa in Brkinov Janez Pajer. Ob pesmi kantav­torice Marjetke Popovski, ki je ob igranju na kitaro in s petjem popestrila kulturni program, so delegacije ob navzocnosti praporšcakov položile vence k spomeniku narodnoosvobodilnega boja in pred doprsni kip duhovnika Virgilija Šceka.
Olga Knez
Migojnica pri Žalcu:
Pred spomenikom NOB v Migojnicah pri Žalcu je potekala spominska slo­vesnost v pocastitev 80. obletnice ustanovitve OF slovenskega naroda. Kul­turniki KuD Svoboda Griže in KO NOB Griže so jo zaznamovali s položitvijo spominskega venca pred spomenik žrtvam in kulturnim programom, ki je pretežno vseboval branje pesmi Karla Destovnika - Kajuha in še nekaj dru­gih bojnih pesmi ob glasbeni spremljavi. 
  Za izbor pesmi, vezno besedilo in pripravo nastopajocih je poskrbela domacinka Tanja Kastelic, ki ima za sabo že vrsto gledaliških in drugih podobnih projektov. Z branjem Kajuhovih pesmi so se nastopajoci in navzoci spomnili revolucionarja in karizmaticnega moža, ki so mu šte­vilni sledili, ceprav je umrl že pri 21 letih. Ob njegovih pesmih, ki so jih brale Lilijana Ježovnik Jancic, Olga Markovic, Lidija Tamše, Alenka Dre­venšek, Tanja Kastelic, Urška Zakošek in kot najstarejša 87-letna Magda Ježovnik, je bil prostor nekako poduhovljen in prežet z njegovo kleno in revolucionarno besedo. Svoje je k temu dodajala tudi partizanska pe­sem, ki so jo z igranjem na harmoniko, citre in kitaro ter petjem oživili harmonikar Ivan Crešnovar, citrar Božo Trnovšek in kitarist Januš Gro­belnik. V skoraj enournem programu so poleg Kajuhovih verzov segale do srca tudi druge pesmi upora, med njimi tudi aktualna, ki jo je za ta cas, ko se borimo z epidemijo, napisala domacinka Mateja Dervenšek Mohorko. 
Darko Naraglav 
Petelinje, Juršce:
4. julija se nas je 70 pohodnikov zbralo na tradicionalnem pohodu od spo­menika do spomenika narodnoosvobodilnemu boju po gornji Pivki. Odzvali so se tudi zamejski Slovenci, clani Slovenskega planinskega društva iz Trsta.
  Naša pot se je zacela pri spomeniku Petelinje in se nadaljevala do spo­menikov padlim v Trnju, Klenku, Palcju in Juršcah. Pred vsakim spomenikom smo s pesmijo in besedo obudili spomin na dogodke v casu narodnoosvo­bodilnega boja in se poklonili žrtvam. Vse spomenike smo letos obnovili. Topel sprejem domacinov je dokaz, da niso pozabili na težke trenutke in podpirajo naše dejavnosti.
  Šempeter in okoliške vasi so bili med narodnoosvobodilnim bojem pod ve­likim nadzorom najprej fašisticnih, pozneje pa še nacisticnih oblasti. V bližini je potekala meja s kraljevino Jugoslavijo, železnica pa je bila pomembna po­vezava s Trstom in Reko za prevoz hrane, orožja in vojakov na vojna obmocja. Prav ta fašisticni odnos je povzrocil številne prebege s pivškega obmocja v Jugoslavijo in tujino. Rodil se je tudi organiziran odpor, najprej v organizaciji TIGR, pozneje pa vkljucevanje v OF. Odhodi v partizane so potekali množicno šele po padcu fašisticne vlade septembra leta 1943.
  Od skupno 262 žrtev v vojnih letih jih je kar polovica izgubila življenje v letu 1944, kar kaže na srditost bojev in nasilnost nacistov, pozneje še cetnikov, domobrancev in srbskih prostovoljcev. V Palcju smo se posebej poklonili Smitovi mami, ki je v vojni izgubila štiri sinove, peti pa je bil in­terniranec v Dachau.
  Slavnostni govornik na kulturni prireditvi, profesor Andrej Žužek, je predstavil dogajanje na Juršcah v casu vojne – izgon vašcanov, uboj sedmih kurirjev, osmih vašcanov, ubitih kot talcev, bombardiranje in požig vasi leta 1944. Osvetlil je smrt mladega partizana, ki je podlegel ranam v bližini vasi. Vašcan ga je pokopal, po vojni pa so njegove posmrtne ostanke prenesli na novo pokopališce.
  Matjaž Vilhar, pobudnik postavitve spomenika, nas je seznanil, da je Mi­nistrstvo za delo, družino in socialne zadeve namenilo denar za postavitev tega spomenika in obnovo še dveh spomenikov. V kulturnem programu, ki ga je zacel in koncal Moški pevski zbor Pivka, smo poslušali tudi pesmi Kar­la Destovnika - Kajuha, ki je prav tu napisal svojo prvo pesniško zbirko, pa tudi pesmi Dore Hrvatic in Ane Horvat.
  Posebno cast nam je z udeležbo izkazal Slavko Slavec, 91-letni clan za­mejskega planinskega društva.
  Veselje ob slavnostnem dogodku je zmotila vest, da so neznanci pred casom oskrunili grobnico 79 borcev, padlih v bojih za osvoboditev Pivke, na Habjanovem hribu v tem mestu. 
Božica Pecko, foto: Jože Pavzin
Podljubelj:
Clani Zveze borcev s Crnuc smo se 12. junija udeležili spominske slovesno­sti ob 76. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišca pod Ljubeljem, podružnice Mauthausna. Nevarnost pred »korono« nas ni odvrnila od prija­ve za sedež v avtobusu. Prijavilo se nas je kar 52 clanov ali cetrtina clanstva.
Program slovesnosti je bil pester. Vsak nastopajoci je dodal posebno noto tej slovesnosti. Še posebno pa nas je navdušil govor še živece taborišcnice, tovarišice Sonje Vršcaj, ki je opisala vse grozote vojne in taborišca, ki ga je prestala. Poudarila je, da nihce ne more spremeniti resnice o takratnih ca­sih, in koncala z ugotovitvijo, da vse žrtve, ki so se borile proti okupatorjem in domacim izdajalcem, nimajo svojih obeležij in spomenikov, ki bi si jih vsekakor zaslužile.
  Zbrane je nagovoril tudi tržiški župan Bojan Sajovic, slavnostni govornik pa je bil dr. Drago Petrovec. ki je poudaril, da spomin na grozote vojne ne sme in ne bo zbledel, da ne smemo dovoliti spreobracanja zgodovine in da se moramo vsi skupaj truditi za lepši jutri. Zgodovina sama nam jasno pove, kam lahko pripelje sovraštvo.
  Po koncani slovesnosti nas je avtobus odpeljal do Naklega, kjer smo se v gostilni Marinšek okrepcali in pogovorili o delu v prihodnje. 
Iva Ropotar, Marija Milena Lešnjak, foto: Bogomir Troha
Ravne na Koroškem:
Dejavnosti v Združenju za vrednote NOB Mežiške doline so leta 2020 moc­no zavrli sprejeti ukrepi NIJZ za preprecevanje epidemije. Žal je odpadla tudi naša predvidena proslava 16. maja na Poljani ob 76. obletnici osvo­boditve in 76. obletnici zadnjih bojev druge svetovne vojne in zmage nad nacifašizmom. 
  V poletnem casu smo imeli nekaj prireditev le z ožjimi delegacijami in polaganjem spominskih vencev. 9. januarja smo pocastili spomin na se­dem ubitih talcev na Koroškem Selovcu. Odpadla je nacrtovana osrednja proslava 26. aprila ob dnevu upora proti okupatorju. Zato smo na Ravnah na Koroškem na predvecer praznika položili spominski venec k velikemu, mo­derno oblikovanemu jeklenemu spomeniku znanim in neznanim junakom, ki so se borili za našo svobodo. Spomenik, ki stoji v bližini mestne hiše, je delo akademskega kiparja Petra Hadžija. Venec je položila delegacija, ki so jo sestavljali predsednik OO ZB Ravne Maksimilijan Vecko, ravenski župan dr. Tomaž Rožen, predsednik Združenja Stanislav Ovnic in podžupan Aljaž Verhovnik. Tega dne sta položili venca k spomenikoma v Mežici in Crni tudi delegaciji obcinskih organizacij ZB Mežica in Crna na Koroškem. 
  2. maja smo organizirali že 22. spominski pohod od Kranjceve domacije na Platu na Stari Pogorevc nad Žerjavom, kjer pohodnike razveselijo cudo­viti rumeni cvetovi cvetocega avriklja na apnencastih skalnih pobocjih. Ob vracanju se prav tako že tradicionalno napotimo do Šahmanovega bunkerja, kjer sta ob koncu vojne v velikem snegu ob napadu na bunker z 11. bor­ci padla sekretar okrožja Franc Šahman in Julka Božic. Trem borcem se je uspelo rešiti, šest pa jih je okupator zajel in poslal v taborišca. Spominsko slovesnost izmenoma organizirata OO ZB Mežica in KO ZB Leše. Letos je spomin na ta dogodek obudil predsednik KO ZB Leše. Predstavnika obeh organizacij sta položila k spomeniku venec ter se poklonila spominu na mrtve borce. Spominsko prireditev, ki je lani odpadla, so tudi letos s svojim ubranim petjem popestrili Mežiški knapi. 
  Zaradi epidemicnih razmer smo se spomnili dogodkov na Poljani 15. maja s položitvijo vencev k spomeniku Svobodi in miru. Navzoce je nagovoril predsednik ZB Mežiške doline. Vence so položile delegacije ZZB NOB Slo­venije, županov Mežiške doline in Zveze združenj borcev za vrednote NOB Mežiške doline z organizacijo veteranov Mežiške doline. Slovesnost so po­leg udeležencev s Koroškega in iz Slovenije ter praporšcakov polepšali še gardisti Slovenske vojske in kvintet trobilcev Orkestra Slovenske policije. 
Stanislav Ovnic, foto: Savo Veselinovic
Semic:
Združenje borcev za vrednote NOB Semic vsako leto izvede po­hod po poti partizanskih bolnic v obcini Semic. Poti so lepo ureje­ne in dobro oznacene. 
22. maja sem v Crmošnjicah na odcepu za Gace pocakal pred­sednika ZB NOB Semic Draga Moharja in njegovo ženo Roso, nato pa smo skupaj nadaljevali do kocevarske vasi Komarna vas. Na razpotju proti gozdarski koci Resa smo se peš napotili mimo ruševine hiše v globel na robu gozda, kjer je grobišce padlih partizanov s spominskim obelež­jem. Spominu padlim smo priž­gali svecko (na sliki).
  Nadaljevali smo proti gozdarski koci Resa, kjer so bili že zbrani tudi drugi pohodniki. Po uvodnem pozdravu je 25 pohodnikov krenilo na pohod proti prvi partizanski bolnišnici Lesen kamen. Mimo vodnega izvi­ra smo zavili desno po travniku v gozd, kjer so nas pozdravile markaci­je poti – rdeca zvezdica v belem krogu. Po gozdni vlaki smo nadaljevali pot do bolnišnice Lesen kamen. Na obvestilni tabli smo izvedeli, kaj se je dogajalo na obmocju, kjer sta danes ohranjena grobišce in spomenik. Po gozdnih vlakah smo nadaljevali do doline z izvirom in ostanki vodovoda do kocevarske vasi Ribik. Tu se je že prilegel pocitek pred nadaljevanjem proti bolnici Vinica.
  Od tam je manjša skupina nadaljevala po krajši poti proti izhodišcu, drugi pa smo nadaljevali pot po idilicni pokrajini proti dolinici z ostanki kocevar­ske vasi Ponikve. Po ogledu smo se vrnili na izhodišce pri gozdarski koci Resa, kjer smo po dobrih petih urah hoje koncali turo. Pohod smo posvetili humanosti partizanskih zdravnikov. Na obvestilnih tablah smo se seznanili z osnovnimi podatki o bolnicah in ob pripovedovanju tovarišice Rose Mo­har spoznali velik del zgodovine teh krajev. Za jesenski pohod nas cakajo še druge bolnice v tem delu Kocevskega Roga, ki je slovenski javnosti premalo poznan. 
  Bodimo ponosni na humanost partizanskih borcev, ki so v vojnih razmerah organizirali tako ucinkovito zdravstveno oskrbo borcev. Obisk teh zgodo­vinskih krajev še posebno toplo priporocam družinam s šoloobveznimi ot­roki. Naj bodo tudi mlajši rodovi ponosni na našo zgodovino!
Franc Štibernik 
Sežana: 
V ZB NOB Sežana so 22. in 23. aprila organizirali spominske slovesnosti ob 27. aprilu, dnevu OF, v obcinah Divaca, Kozina in Sežana.  V cetrtek, 22. aprila, so najprej obiskali Vareje, kjer so ob spomeniku padlim za svobodo položili venec. V imenu OO ZB NOB Divaca je spregovoril predsednik Miro Martincic,  v imenu divaške obcine pa županja Alenka Štrucl Dovgan. Žu­panja je spregovorila tudi v Divaci ob spomeniku v parku, ki je posvecen padlim v narodnoosvobodilnem boju, tam so pripravili krajšo slovesnost z nastopi ucencev iz Osnovne šole Bogomir Magajna. Pozdravni nagovor je imel predsednik ZB NOB Sežana Bojan Pahor, slavnostni govornik pa je bil Fabio Steffe, predsednik Policijskega veteranskega društva SEVER za Primorsko in Notranjsko. Prireditve so koncali ob spomeniku, posvecenem ustanovitvi Istrskega odreda in Istrskega vojnega obmocja v Kozini, kjer je prisotne pozdravila županja Saša Likavec Svetelšek. Pred polaganjem cve­tja so pripravili kulturni program, v katerem so sodelovali ucenci Osnovne šole Dragomirja Bencica - Brkina, spregovorila pa sta še predsednik Obmo­cnega združenja slovenskih castnikov Stancic Dejan in predsednik ZB NOB Sežana  Bojan Pahor.  
  23.aprila pa je bila osrednja prireditev ob spomeniku borcem in žrtvam NOB v Lokvi pri Sežani. Na njej je predsednik ZZB NOB Slovenije Marjan Križman podelil zlato plaketo ustanovitelju in skrbniku vojaškega muzeja Tabor - Lokev. Osrednji govornik je bil predsednik Obmocnega združenja VVZS Janez Pajer, s pozdravnimi nagovori pa sta sodelovala župan Obcine Sežana, David Škabar in Bojan Pahor. S partizanskimi pesmimi je prireditev obogatila Marjetka Popovska. Po koncu prireditve se je delegacija, v kateri so bili David Škabar, Bojan Pahor in Janez Pajer, odpravila v Sežano, kjer je položila venec k osrednjemu spomeniku padlim in žrtvam v NOB. 
Katja Vuga
Straža:
V Zvezi borcev za vrednote NOB Straža smo izpeljali letni zbor vseh clanov. Glede na omejitve in priporocila NIJZ smo se odlocili za zbor na prostem, in sicer v kompleksu obcinskega športnega parka Breza v Straži. Izbira pros­tora se je izkazala za pravilno, saj je bilo zadosti parkirišc ter možnosti ustrezne razporeditve sedežev na optimalni razdalji in uporabe pripada­jocih prostorov.
  Po dolgem casu smo se clani vendarle srecali in uresnicili zastavljeni cilj ter si izmenjali razlicne izkušnje iz teh nenavadnih casov. Sprejeli smo po­dana porocila, nacrt dela za to leto, izvolili novo vodstvo ZB Straža ter vse organe, ki jih mora združenje imeti.
  V primeru ugodnega epidemicnega stanja bomo pester program spravili v življenje, saj naši clani precej pogrešajo druženje in prireditve. Zanimiv podatek je, da smo 55-sedežni avtobus za nacrtovano ekskurzijo v prija­teljske Pobege napolnili takoj, že na samem zboru, tako da bomo po vsej verjetnosti izpeljali še eno ekskurzijo, najverjetneje na Sabotin z okolico.
Na zboru smo potrdili in podaljšali tudi stalne naloge – obnovo in vzdrže­vanje spomenikov NOB na našem obmocju, spoštovanje vrednot partizan­skega boja in trdno sodelovanje z drugimi obcinskimi društvi enakega ali podobnega pogleda na sedanjost in zgodovino. Na vrhu prednostnih nalog za letos sta tudi skrb za naše starejše clane in medgeneracijska povezanost.
Branko Đukic
Lenart: 
Na lenarškem pokopališcu  so slovesno  odkrili obnovljeno spominsko obeležje v spomin na dogodek iz leta 1944, ko so gestapovci v Spodnjih Žerjavcih pobili tri partizane: Konrada Škrofica - Krušnika, Leopolda Bana in Antona Zemljica.  Obcina Lenart  je na predlog lenarškega  obmocnega  združenja za vrednote NOB  placala vse stroške izdelave in postavitve no­vega  spomenika, saj je prejšnjega  mocno nacel zob casa. Spomenik je iz pohorskega granita že oktobra lani  izdelal kamnosek  Leopold  Methans.  Obnovljeni partizanski  grob z novim spomenikom so slovesno odkrili  clan predsedstva Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marjan Šif­tar, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Lenart Alojz Bezjak in  lenarški župan mag. Janez Kramberger. Za kulturni program so poskrbeli pevci kulturno turisticnega društva Selce.
  Kondrad Škrofic, ki je bil med prvimi pohorskimi partizani in je  dobil v Pohorski ceti ime Krušnik, ker je bil po poklicu pek, se je rodil 31. julija 1914 v Šentilju v Slovenskih goricah. Do zacetka okupacije je bil zaposlen pri peku Scherbaumu v Mariboru, kjer je bil v službi tudi Miloš Zidanšek. Ta ga je pritegnil v partijo, in sicer v celico pekov. Škrofic je bil pred vojno znan športnik, težkoatlet pri pekovskem društvu. Ob zacetku vojne so ga Nemci ujeli kot rezervista, vendar je iz ujetništva ušel, nekaj casa prebival pri bratu in svakinji na Vojašniškem trgu v Mariboru, potem pa je menda preko javke pri vrtnarju Pavšicu na Koroški cesti odšel v partizane. Anton Zemljic je bil domacin iz Žerjavcev pri Lenartu, Leopold Ban pa se je rodil v Mokronogu. Po do zdaj znanih podatkih so jih Nemci v Žerjavcih presenetili, bili pa naj bi tudi izdani.
M. T.
Cešnjice: 
Leto je naokoli in clani Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik - Ko­menda in KO NOB Tuhinj ter gostje smo se 6. junija spet zbrali v Cešnji­cah v Tuhinjski dolini, kjer smo se spomnili padlih partizanov. Ob postavitvi castne straže Slovenske vojske, praporšcakov ter himne Mestne godbe smo zaceli proslavo.
  V uvodu smo se ob žalostni novici, da umrl tovariš Franc Sever - Franta, z minuto molka in nekaj besedami tovariša Božicnika poklonili v njegov spomin.
  Po pozdravu povezovalke Ivice Bajde vsem prisotnim smo se poklonili padlim borcem, med njimi partizanskemu zdravniku dr. Petru Držaju, vodji ameriške vojne misije kapetanu Charlesu Fischerju, ameriškima oficirjema Juliusu Rosenbergu in Ernstu Knothu ter britanskima oficirjema, majorju Mathewsu in porocniku Edwardu Parsu, ki so v letih 1944 in 45 v teh krajih padli za svobodo. Sledil je pozdrav župana obcine Kamnik Mateja Slaparja, ki se vsako leto pridruži tradicionalni slovesnosti v Cešnjicah. Pozdravne besede udeležencem je v imenu ameriškega veleposlaništva namenil tudi major Viktor Belov.
  Vrhunec proslave pa je bil slavnostni govor tovarišice Valerije Skrinjar Tvrz, ki ima za sabo izredno bogato in razgibano življenje, polno grenkih življenjskih izkušenj in prelomnih odlocitev. Med drugim je bila partizan­ska uciteljica, nato šifrantka v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade pri komandantu Franti. Tam je doživela tudi pekel bojev na Menini planini in preboj petsto borcev iz obroca vectisocglave esesovske divizije. Slikovito je pripovedovala o svojih spominih, ko je tu v Cešnjicah delovala kot uciteljica med vojno. Proslavo je sklenila Mestna godba Kamnik.
Dušan Božicnik
Dolenja vas: 
V krajevni skupnosti Senožece so tudi letos zaradi epidemije prikrajšani za vsakoletno tradicionalno spominsko prireditev ob krajevnem prazniku, ko se spomnijo krutih dogodkov 2. junija 1944. Letos so ob navzocnosti divaške županje Alenke Štrucl Dovgan in predsednika sežanske borcevske organizacije Bojana Pahorja, ki je bil tudi slavnostni govornik, v spremstvu praporšcakov in prisotnosti domacinov položili vence k osrednjemu spome­niku NOB v Senožecah, kjer sta v spominskem parku še doprsna kipa naro­dnih herojev Pepce Cehovin - Tatjane in Nika Šturmana, v Dolenji vasi pa na obe spominski plošci (ob hiši, kjer poteka vsakoletni tradicionalni dogodek, in na vaškem domu) in grobnico na pokopališcu. 
  »Danes smo se tukaj v Dolenji vasi zbrali, da s to kratko skromno kome­moracijo pocastimo spomin na tragicne dogodek pred 77 leti, ki je bistveno zaznamoval zgodovino Dolenje vasi in se ga danes spominjamo z najvecjo spoštljivostjo. V Dolenji vasi so 2. junija 1944 Nemci in belogardisti ujeli intendanta in obvešcevalca II. bataljona Južnoprimorskega odreda Albina Šuca in poleg njega zverinsko ubili še šest domacinov ter še žive vrgli v goreco stavbo takratne gostilne. Postali so žrtve teh podivjanih divjakov, ki so jih barbarsko umorili. Upor proti okupatorju in NOB med drugo svetovno vojno sta bila najpogumnejše dejanje v vsej zgodovini slovenskega naroda. To je bilo junaško dejanje in izraz velike politicne zrelosti naroda. Nic ne more izbrisati iz analov zgodovine strani te velicastne narodove odlocitve, nicesar ni, kar bi lahko bilo v povesti našega naroda bolj slavno, bolj juna­ško, bolj zgodovinsko od teh štirih uporniških let. Borci NOB so s svojimi dejanji dokazali, da so bili pripravljeni se žrtvovati za svobodo. Tako je Slo­venija po njihovi zaslugi lahko postala samostojna in suverena država, kar je pred celotnim svetom tudi dokazala,« je poudaril Bojan Pahor.
Olga Knez
Lenart: 
Obcina Lenart se je lotila obnove spomenika NOB na Trgu osvoboditve v Lenartu. Restavratorska dela potekajo pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, OE Maribor, izvaja pa jih akademski restavra­tor Dejan Pfeifer. V okviru obnove je bil spomenik ocišcen z visokotlacnim strojem in paro. Z brusilnikom in kemicnim sredstvom so odstranili solitrne sledi ter utrdili razpoke in oslabljene dele. Najvec dela je bilo na zgornji površini spomenika, kjer je bilo treba pokitati razpoke. Po koncani obnovi bo spomenik še v celoti prebarvan in zašciten pred vremenskimi vplivi.
Alojz Bezjak
Dravlje: 
28. maja je dan Cetrtne skupnosti Dravlje. Tudi tokrat smo se pri spomeniku na draveljskem pokopališcu poklonili padlim borcem. 
  Že maja 1941 leta je bil ustanovljen OF odbor za širše obmocje Dravelj. Prvi clani tega odbora so bili Ivan Matoh, clan KP, predsednik, dr. Andrej Kopac, kršcanski socialist, sokol Vinko Štrukelj, Ivan Breceljnik, predstavnik kmeckih fantov in deklet. Pri ustanovitvi tega odbora je kot predstavnica višjega foruma OF prisostovala tovarišica Marjana Draksler. Odbor je delo­val enotno in v samem zacetku so imeli velike uspehe.
   Ljudje so z vsem srcem sovražili okupatorja, ceprav so se našli posamezniki, ki so bili pripravljeni sodelovati z njim. Sprva so clani OF zbirali orožje. Ko so Italijani obdali Ljubljano z žicno ograjo, je bila OF že tako mocna, da žica in stražarski bloki niso mogli prepreciti nadaljnjega povezovanja Dravelj z Lju­bljano. Izvedene so bile številne bojne akcije. Aktivisti in aktivistke na terenu so zbirali hrano, sanitetni material, oblacila in orožje. Vse zbrano so prenašali po skrivnih poteh, ceprav je nanje prežala nevarnost, da jih sovražnik odkrije. 
  Rajon Dravlje je bil preko Podutika in Toškega cela preko mnogih zavednih hiš, javk in postojank najtesneje povezan z Dolomiti. Bližina je vplivala, da so se aktivisti in clani OF lažje odlocali za odhod med partizane v Dolomit­ski odred. Aprila leta 1942 je odšlo v partizane pet fantov, med njimi Milan Mravlje, ki je bil kurir in je pozneje padel v Podutiku. V maju je rajonski od­bor OF poslal v partizane skupino enajstih fantov. Med njimi pa je bil fant, ki se je ustrašil težav partizanskega življenja in se je odlocil za pobeg, za izda­jo in sodelovanje z okupatorjem. Množicno aretacijo na dan 28. maja 1942 je v glavnem delo tega izdajalca, saj je poznal delovanje na terenu, zato je bil spisek oseb, ki jih je bilo treba aretirati, dolg 92 oseb. Na spisku so bili mlajši moški in fantje, ki so se zdeli Italijanom najbolj nevarni, ker bi lah­ko vsak cas okrepili partizanske vrste. Nekatere družine so bile še prav posebno prizadete, ker so odpeljali po vec clanov družine. Kljub pripravljeni italijanski blo­kadi 28. maja 1942 je pred are­tacijo uspelo mnogim aktivistom pobegniti k partizanom ali so šli v ilegalo. Aretacija aktivistov je zadala hude rane na terenu,  vendar je uspelo OF vzpostaviti kadrovske dopolnitve. 
  Po kapitulaciji Italije so se ne­kateri aretiranci vrnili domov in se znova vkljucili v OF, nekateri so odšli v partizane, nekaj inter­nirancev je zaradi bolezni, nekaj pa zaradi strahu prenehalo z ak­tivizmom. Novembra leta 1942 se je organizirala postojanka bele garde tudi v Dravljah. Aktivisti so delovali v še težjih razmerah, vendar se niso predali. Vztrajali so do leta 1945, ko so 9. maja partizani vkorakali v osvobojeno Ljubljano. 
Iz »Draveljske kronike« izpisala Štefanija Ljubišic
Sremska fronta:
Vsako leto 12. aprila se potomci slovenskih borcev, ki so se borili na srem­ski fronti, poklonimo padlim in umrlim. Lani in letos so komemoracije za­radi koronavirusne bolezni odpadle. Na tej fronti so se borili prekomorci – Slovenci in Hrvati, ki so prišli iz Italije in Afrike. Prekomorci so na srem­sko fronto prišli s 1. in 2. prekomorsko brigado ter v enotah letalcev in artilerijcev. Iz Sovjetske zveze so se z Rdeco armado vrnili tudi slovenski tankisti s šolanja, in to s sovjetskimi tanki. Prišli so tudi Slovenci – ujet­niki v Sovjetski zvezi. Bojem na sremski fronti so se prav tako pridružili Slovenci iz razpadle italijanske vojske v Grciji in Albaniji ter Slovenci – izgnanci in izseljenci v Srbiji. 
Majda Nemec
Kal - Koritnica: 
Bovška organizacija ZB je 25. aprila pripravila komemoracija pred velikim spomenikom v vasi Kal - Koritnica. S položitvijo venca so se udeleženci pok­lonili spominu 42 padlih partizanov na planini Golobar, ki se dviga tik nad vasjo Kal - Koritnica. Prav iz vasi je bil letos zaradi snega tudi edini dostop do planine, ki leži na 1300 metrov nadmorske višine.
  Na komemoraciji je v varni razdalji prisostvovalo poleg bovškega župana Valterja Mlekuža tudi veliko domacinov iz vasi in bližnje okolice. Kulturno društvo Golobar je pripravilo bogat kulturni program z recitali in sprem­ljavo partizanskih pesmi. Slavnostni govornik je bil 90-letni vašcan Mati­ja Mlekuž, zvesti clan ZB, ki je tudi še edina živa prica tega krutega dogodka pred 78 leti. Matija Mlekuž je natancno opisal takratno dogajanje, ko so fašisti z mulami privlekli v dolino razmesarjena trupla mladih partizanov, ki so padli pod streli okupatorjev. Pro­gram je pripravil Mitja Cuder, ki je imel pozdravni nagovor v imenu bovške borcevske or­ganizacije. S prireditvijo so pocastili tudi 80. obletnico ustanovitve OF.
Mitja Cuder
Vaneca: 
Eden od pomurskih simbolov NOB, Dom borcev in mladine na Vaneci, je dobil lani novega lastnika. Propadajoci objekt, ki je bil v zelo slabem stanju, prevzela obcina Puconci. V sanacijo doma je že v preteklih letih vložila vec kot 30.000  evrov. 
  S sklenjeno pogodbo med obcino Puconci in murskosoboško obmocno or­ganizacijo ZZB je bila lani nepremicnina z zemljišcem brezplacno prenese­na na obcino. Naša predhodnica KO ZZB ZV NOB Puconci, zdaj Domoljubno krajevno združenje Puconci, si je že vec kot 30 let prizadevalo, da ta spome­nik, posvecen krvavim dogodkom leta 1944, pride v last lokalne skupnosti.  
  DKZ Puconci vsa leta uspešno opravlja svoje domoljubno zanesenjaško poslanstvo. Clanstvo se iz leta v leto povecuje. Zdaj nas je okrog 250 clanov iz vse Slovenije in tudi tujine: Makedonije, Avstrije in iz Rusije. Še vedno nas je najvec udeležencev osamosvojitvene vojne, iz vrst narodne in civilne zašcite takratne velike KS Puconci, ki so sodelovali pri zavarovanju in oskrbi Zbirnega centra Puconci, ter drugi sodelujoci v zadnji vojni. 
Jože Casar, foto: Franc Lanjšcek
Sevnica: 
Skupina domoljubov razlicnih ideoloških opredelitev – kršcanski sociali­sti, napredni sokoli, kulturni delavci in slovenski komunisti – je oblikovala Osvobodilno fronto slovenskega ljudstva in pozvala na upor proti okupa­torju. To se je zgodilo samo deset dni po brezpogojni kapitulaciji vojske tedanje Kraljevine Jugoslavije, samo sedem dni po vdanostnem obisku vrha ljubljanske duhovšcine pri tedanjem italijanskem komisarju za okupirano Dolenjsko in Notranjsko Graziolliju in kar ne smemo pozabiti, celo tri dni pred znamenitimi besedami, ki jih je izrekel Hitler v Mariboru, ko je zahte­val, da mu to deželo spet naredijo nemško.
  Sedanja obcina Sevnica je bila razdeljena med zavojevalcema. Vecji in bo­gatejši kos so si odrezali nemški nacisti, manjši dolenjski del pa so zasedli italijanski fašisti. Bodeca žica, mine in vojšcaki so se globoko zarezali med naše ljudi. Tako mocne in necloveške meje ni bilo nikjer v deželah, ki so jih razdelili okupatorji. Jeseni je nemški okupator zacel preselje­vati Slovence v tujino, na njiho­ve domove pa naseljevati Nem­ce s Kocevskega in od drugod iz vzhodne Evrope.
  Ceprav so odbore OF dokaj po­zno ustanovili v nemškem obmo­cju, so komunisti takoj po okupa­ciji organizirali poštene in zave­dne ljudi, predvsem mladince, za zbiranje orožja in druge vojaške opreme. Tako so že prve dni raz­pada starojugoslovanske vojske Sevnicani zajeli in izpraznili vlak z orožjem in vojaškimi sredstvi. Prav tako so v Tržišcu in Krmelju mnogi domacini zbrali in skrili orožje, ki so ga zapustili vojaki Triglavskega polka iz Škofje Loke. Mnogo tega orožja je bilo že jeseni v rokah prvih partizanov.
  Težišce delovanja OF na Sevniškem pa je bilo od septembra 1941 usmerje­no na pomoc beguncem iz Štajerske na Dolenjsko, saj je glavna pot vodila iz Sevnice prek Telc do Malkovca. Glavni organizator te poti je bil ucitelj Juran­cic na Telcah in pri tem mu je pomagal požrtvovalni aktivist OF Lojze Trši­nar iz Otreska, ki je že oktobra padel pod streli nemških policistov kot prva žrtev med aktivisti OF, saj so ga ubili v krogu družine za mizo v domaci hiši.
Spomladi 1942 se je dejavnost OF na Sevniškem mocno razmahnila med železnicarji, ki so poleg obvešcevalne dejavnosti izvajali tudi sabotažne ak­cije v železniškem prometu in tako prizadejali okupatorju precejšnje izgu­be. Aktivisti OF železnicarji so imeli stalno povezavo z OF na Kozjanskem in v Revirjih. V septembru 1942 je prišlo do izdaje in v roke Gestapa je padlo 10 sevniških železnicarjev aktivistov OF, med njimi šef postaje in dva zdrav­nika. 2. oktobra 1942 so v Mariboru ustrelili Sava Kladnika, Ivana Miklavci­ca, Hermana Stožerja in Franca Cernica, ostali pa so svoje življenje koncali v zloglasnem taborišcu Mauthausen. Toda njihovo delo so nadaljevali drugi aktivisti OF vse do svobode v maju 1945. 
Združenje borcev za vrednote NOB Sevnica
Vrhnika: 
V pocastitev 76. obletnice osvoboditve Vrhnike in 77. obletnice ustanovitve 1. tankovske brigade (prekomorske) v Gravini v Italiji smo clani ZB Vrhnika 21. maja položili venec na spomenik v nekdanji vojašnici na Stari Vrhniki. Tu je po koncani bojni poti 1. tankovska brigada imela svoj domicil. 
  Glede na dejstvo, da je v tej enoti padlo poleg partizanov iz celotne nekda­nje skupne države tudi nekaj borcev iz takratne Sovjetske zveze, je v imenu veleposlaništva Ruske federacije v Sloveniji venec položil tudi vojaški ataše Aleksander Mališev v spremstvu župana obcine Vrhnika Daniela Cukjatija in predsednika ZB Vrhnika Janeza Kiklja. Slovesnost so pocastili tudi prapor­šcaki Zveze borcev in praporšcak Morisa.
  Spomin na hrabre padle borce 1. tankovske brigade so pocastili tudi pred­sednik PVD Sever Vrhnika - Logatec Zdravko Godnjavec v spremstvu clana PVD Sever Draga Kosmaca, Sergej Medved iz Zveze slovenskih castnikov in Tilka Bogovic, clanica predsedstva ZZB NOB Slovenije. Bojno pot 1. tanko­vske brigade je na prireditvi opisal zgodovinar Mestnega muzeja Ljubljana in clan predsedstva ZZB NOB Slovenije dr. Martin Premk. 
Miran Štupica
Vuhred:
Krajevna skupnost Vuhred je praznovala 15. maja svoj krajevni praznik. Žal letos krajevne proslave zaradi epidemije nove koronavirusne bolezni ni bilo mogoce pripraviti. Borci za vrednote NOB Radlje ob Dravi smo se pred spomenikom poklonili vsem, ki so nam izborili svobodo. Nagovoril nas je tudi župan obcine Radlje ob Dravi, mag. Alan Bukovnik.
  V okolici Vuhreda so v casu narodnoosvobodilnega boja uspešno izpeljali vec napadov na okupatorjeve vlake na Šentvidu in Janževem vrhu. Napadli so nemško postojanko v Vuhredu in se spopadli z okupatorjevimi patruljami pri Breku, Dajniku, Cavku in dvakrat pri Ebjenku. Mladi aktivisti so izzivali oku­patorjevo vojsko s trosenjem letakov po Vuhredu in okolici. 15. maja 1944 je bila izpeljana najvecja akcija partizanov I. pohorskega bataljona in domacih aktivistov na obmocju Vuhreda. Na ta dan so namrec izvedli napad na nemški vojaški vlak na Šentvidu in okupatorju zadali veliko materialno škodo.
  Brez strahu pred posledicami so se pokoncno in neomajno uprli okupa­torju ter pri tem tvegali svoje življenje in življenje svojih družinskih clanov. Vsem njim v cast je bil v Vuhredu 12. avgusta 1979 pred zadružnim domom postavljen spomenik. Slava jim.
Vodenice:
Na povabilo OO ZB za vrednote NOB Kostanjevica na Krki smo se udeležili spominskega srecanja na Vodenicah. Organizatorji obcina Kostanjevica na Krki, Združenje borcev za vrednote NOB Krško, Obcinska organizacija ZB NOB Kostanjevica na Krki in Policijsko veteransko društvo Sever Posavje so pripravili pester program, ki je potekal v spomin na komandanta Kambica in soborce, ki so padli v belogardisticni zasedi 1. junija 1943, ter v spomin na organiziran upor gorjanskega obmocja. Clani organizatorjev so položili spominske vence pri spomeniku.
V kulturnem programu so sodelovali: Spominska enota I. dolenjskega par­tizanskega bataljona, kantavtor Peter Dirnbek in recitatorji Ajda Lea Jakše, Jakob Zaman Jelenic in Urban Jakše. Predsednik OO ZB za vrednote NOB Jakob Gašpir je ob tej priložnosti prejel srebrno plaketo Zveze združenj bor­cev za vrednote NOB Slovenije. 
ZB za vrednote NOB Krško 
Ložce na Bohorju:
KO ZB za vrednote NOB Senovo izmenicno vsako drugo leto organizira spominski slovesnosti na Ložcah (Dobrova) in Jevši (Reštanj) na Bohorju. Srecanja so v pocastitev tragicnih dogodkov v navedenih zaselkih in v po­castitev dneva borca. Letošnja prireditev je bila 3. julija v skladu z navodili NIJZ, ob prisotnosti praporšcakov in clanov veteranskih organizacij (ZVVZS, ZSC, PVD Sever in borcevskih organizacij), castne straže Slovenske vojske, pripadnikov 1. spominskega dolenjskega partizanskega bataljona, številnih domacinov in gostov na partizanskih Ložcah na Bohorju. V spomin na pet ustreljenih aktivistov OF so program izvedli: solista Nina Pisek in Marko Že­leznik ob spremljavi Janka Avsenaka, PO DKD Svoboda Senovo in recitatorji z besedilom Irene Škoberne. Slavnostni govornik, tovariš Milan Gorjanc, je v govoru predstavil vrhunsko zgodovinsko uro s pregledom dogodkov iz naše zgodovine iz obdobja 1941/45 in osamosvojitvene vojne. 
  V imenu KO ZB za vrednote NOB so bila podeljena priznanja podjetju Cen­trus, d. o. o., Luciji Golob in Ivanu Šturbeju. Predsednik ZB za vrednote NOB Krško pa je Ani Breznikar, Boštjanu Golobu, Božu Kosalcu, Bojanu Petrovicu ter Ani Tubeishat podelil bronaste plaketa za vecletno uspešno delovanje in širjenje zamisli in vrednot borcevske organizacije. Program se je koncal s pozdravom Smrt fašizmu – svoboda narodu in tovariškim srecanjem.
ZB za vrednote NOB Krško
Slejki:
Krajevna organizacija za vrednote NOB Crnice - Ravne vsako leto pripra­vi spominsko slovesnost pri spomeniku NOB v zaselku Slejki na Ravnah. Po lanskoletnem premoru, ko je proslava zaradi koronavirusne epidemije odpadla, smo se letos zbrali 31. maja, da se znova spomnimo 19 padlih partizanov, ki so tik pred koncem vojne, 24. februarja 1945, v neenakem boju z nemško posebno enoto padli pod streli okupatorja. Borci so pripadali jurišnemu bataljonu XXX. divizije 9. korpusa NOV in POS.
   Spominske slovesnosti so se poleg domacinov udeležili tudi predstavniki Zveze veteranov voj­ne za Slovenijo s podpredsedni­kom Danijelom Božicem na celu, predstavniki Obcine Ajdovšcina, delegacija ZB Komen, ki neguje tradicije Jurišnega bataljona, in predstavniki Krajevne skupnosti Crnice. Slavnostni govorec je bil Boris Novak, predsednik Obmoc­nega združenja za vrednote NOB Ajdovšcina - Vipava, ki je v svojem govoru povzel dogodke ob kon­cu druge svetovne vojne na tem obmocju in obmocju delovanja 9. korpusa.
  Ucenci Osnovne šole Dobravlje – podružnice Crnice so predsta­vili kratek program, ki so ga s svojimi mentorji pripravili prav za to proslavo. Nastopili so s kratkim ske­cem, recitacijami in domoljubno pesmico. Mladi trobentac iz cetrtega razre­da pa je na trobento ob zacetku proslave zaigral himno. Za pevsko razpo­loženje je poskrbel priznani pevski zbor Castrum iz Ajdovšcine. Na koncu je zadonela še primorska himna Vstala Primorska, ki je celotni prireditvi dala velicasten pecat.
  Naj na koncu še povemo, da krajani Raven vzorno skrbijo za obeležje, ki je prav letos dobilo novo plošco z napisi vseh padlih. Posebna zahvala pa gre gospe Magdi Slejko, domacinki iz Slejk, ki po srecanju poskrbi, da se udeleženci ustavijo ob klepetu, in vsako leto pripravi manjšo pogostitev. Za to njeno požrtvovalnost in dolgoletno prizadevno skrb ter tudi za skrb za spomenik ji je bilo podeljeno priznanje.
  Zahvala pa gre tudi Francu Anderlicu, predsedniku Krajevne organizacije za vrednote NOB Crnice, za vse priprave in lepo povezovanje prireditve.
Bruna Kastelic
Steska jama:
Ponikovska planota je bogata z jamami in drugimi kraškimi zanimivostmi. Med njimi je tudi Steska jama, ki ima zanimivo zgodovino iz narodnoosvo­bodilnega boja. V njej je namrec potekala nekajmesecna bitka za življenje mladega ruskega vojaka Nikolaja Katanova, ki je bil ostrostrelec v legendar­ni 14. diviziji in je bil hudo ranjen blizu Andraža pri Polzeli. 
  Že enajsto leto zapored so v organizaciji ZB za vrednote NOB Žalec in krajevne organizacije Ponikva pri ribniku Steska - Cokan in pred vhodom v jamo znova oživeli spomini na tisti cas – na ranjenega Nikolaja in predvsem požrtvovalne mladinke, ki so od decembra 1944 do 15. maja 1945 skrbele zanj in ga tako ohranile pri življenju, tako da se je po koncu vojne lahko živ in zdrav vrnil v svojo domovino. 
  Tako kot vsako leto so se spominskega dogodka udeležili predstavniki Veleposlaništva Ruske federacije v Ljubljani, in sicer njen prvi sekretar in predstavnik Kulturnega centra Rusije v Sloveniji Aleksander Stepanov in dopisnik za Rusko tiskovno agencijo Ivan Popov. O casu izpred 76 let je spregovoril predsednik borcevske organizacije Marijan Turicnik, s krajšimi nagovori pa so svoje dodali še hci ene od mladenk, Nada Jelen, podžupan obcine Žalec Roman Virant in Aleksander Stepanov. 
Darko Naraglav
Straža:
Po dolgem casu pristnega prijateljevanja med krajevnim ZB Pobegi - Cežarji in takrat krajevnim, zdaj obcinskim ZB Straža se je stkalo prijetno in neskaljeno prijateljstvo med našimi clani, ki smo ga nadgradili z uspešnim obiskom.
  ZB Straža je pripravila in izvedla prijateljski obisk nam dragih primorskih prijateljev v ZB Pobegi, ki so nam priredili nepozaben obcutek dobrodošlice.Položili smo venca na spominski obeležji v Pobegih in Marezigah. Neut­rudna aktivista in motorja ZB Pobegi Stane Bažec in Dragica Lipovšek sta nam Stražanom pokazala, kaj vse Primorci premorejo. Predsednik koprske­ga ZB Vojko Vodopivec pa nam je v dobrodošlici povedal, da skupaj zmo­remo vse, ter se nam zahvalil za skrb za grobove padlih Primorcev tu pri nas na Dolenjskem.  V Marezigah nam je Miloš Ivancic podrobno ponazoril zgodovino tega kraja in dogodke, ki so ga zaznamovali. Umetnika z velikim srcem in zacetnico Marjeta Popovska in Vladislav Korošec pa sta v svojem slogu okrepila moralo in nas navdušila, tako da smo še prenekatero pesem zapeli skupaj.
  Obiskali smo še soline in se z ladjo Solinarka pripeljali do Pirana ter izlet sklenili z obilnim kosilom v gostilni Jakomin v Pobegih.
  Vsem iz ZB Koper in Pobegi - Cežarji se sodelujoci na izletu iskreno in tovariško zahvaljujemo za pomoc pri organizaciji in za izvedbo tega po­ucnega izleta. Na poti nazaj smo si obljubili, da se primorskim prijateljem primerno oddolžimo.
Branko Đukic
Štore:
V Sloveniji imajo Rusi 66 grobov vojakov in spominskih obeležij iz druge svetovne vojne eden izmed njih je tudi v obcini Štore, na Javorniku nad Štorami. Dvakrat na leto pridejo k nam ruski predstavniki in se poklonijo svojemu padlemu vojaku ruske Rdece armade, prvic 9. maja ob dnevu zma­ge in drugic ob dnevu spomina na mrtve. 
  Clani domoljubnih organizacij v naši obcini redno poskrbimo za urejenost groba. Ob položitvi venca se poklonimo tudi s svojimi društvenimi prapo­ri. Predstavnikom veleposlaništva Ruske federacije v Ljubljani, ki pridejo k nam v Štore, na kratko opišem potek takratnih bojev in jih seznanim z delovanjem društev, v katerih gojimo in ohranjamo tradicije naše narodno­osvobodilne vojne.
  Letošnji julij je bil glede visokih obletnic iz obdobja narodnoosvobodilne­ga boja tudi precej pester. Najprej smo se spomnili 80-letnice dneva borca, ki smo ga v preteklosti praznovali 4. julija. Nato smo se na Javorniku nad Štorami poklonili 80. obletnici ustanovitve 1. celjske cete, ki je bila usta­novljena 20. julija 1941. Obenem smo se spomnili dneva vstaje slovenske­ga ljudstva, ki smo ga v preteklosti praznovali 22. julija. To so pac neizpod­bitna zgodovinska dejstva, ki jih ne smemo nikoli pozabiti. Prevec je bilo storjenega gorja in prevec je bilo žrtev, da bi na to pozabili.
Srecko Križanec
DOGODKI – 
Po poteh Osvobo­dilne fronte






Marjan Žmavc, župan obcine Cerkvenjak, in Franc Bratkovic, predsednik ZZB Cerkvenjak, sta položila cvetje in prižgala svece tudi pri spomeniku umrlim zavezniškim ameriškim letalcem na Vanetini pri Cerkvenjaku. 




V SLIKI IN BESEDI














V SLIKI IN BESEDI








Dogajanje v spominskem kompleksu sremske fronte leta 2018 











www.svobodnabeseda.si

GEOPEDIJA

DOGODKI – 80 let sestanka na Kojzici

6400 partizanskih spomenikov

Pohod po Poteh Osvobodilne fronte

Skupina pohodnikov se je 22. maja zjutraj odpravila na pohod Po po­teh OF iz Rimskih Toplic cez hriba Kojzica in Sedraža, Govc do Zavrat. Med potjo so se ustavili pod mo­gocno skalo, kjer je bil 22. maja 1941 ustanovni sestanek Pokrajin­skega odbora OF za Štajersko. 
Ob tem so se spomnili, da je okupator pred 80 leti uvajal oku­pacijski sistem, v okviru katerega so vse ucili nemškega jezika in jih rasno ocenjevali in zapirali, s cimer so spodbudili razmišljanje ljudi o organizaciji odporniškega gibanja. Na tem obmocju ni bilo komuni­stov, zato so vlogo organizatorjev OF prevzeli clani klerikalnega sin­dikata Jugoslovanske strokovne zveze, ki so spadali v krog kršcan­skih socialistov. Med njimi sta bila glavna Lojze Lešnik iz Recice in Lojze Diacci iz Sevc nad Rimski­mi Toplicami, ki sta vodila sindikat v rudniku Huda jama. Zaupali so jima tudi organizacijo sestanka, na katerem so 22. maja 1941 ustano­vili Pokrajinski odbor OF za Štajer­sko. Odgovor na vprašanje, zakaj so samo kršanski socialisti iz vrst JSZ na Štajerskem priskocili na po­moc komunistom, pa je v tem, da so okupatorji že v aprilu pozaprli skoraj vse Nemcem nenaklonjene domacine. 
Drugi razlog je bil v tem, da je osrednje vodstvo JSZ na sestanku junija 1940 v Laškem sklenilo, da se bodo v primeru vojne poveza­li z edino relevantno silo – to je s komunisti. Ob 80. obletnici usta­novitve OF je umestno vprašanje, zakaj je bil ustanovni sestanek pokrajinskega odbora OF za Šta­jersko prav na Kojzici pri Rimskih Toplicah. Razlog za ta kraj je prav gotovo v tem, da so menili, da je v okolici Maribora takšen sestanek prenevaren. Na tem sestanku so sodelovali iz vrst komunistov Slav­ko Šlander, Miloš Zidanšek, Angel Besednjak, Tone Grcar in Leon Novak, iz vrst kršcanskih sociali­stov pa Lojze Diacci, Lojze Lešnik, Metod Hocevar, Jože Jurac, Mar­tin Kores, Karel Reberšek in Vinko Ustar. Temu je sledilo ustanavlja­nje odborov OF po vaseh. 6. juli­ja 1941 je bil v Govcah pri kmetu Blažu Kurniku sestanek, na kate­rem so za celjsko obmocje ustano­vili Okrajni odbor OF Celje, njegov predsednik je bil Lojze Lešnik, se­kretar pa Tone Grcar iz Celja. Glav­ni sklep sestanka v Kojzici je bil organizirati oborožen odpor proti okupatorju. V prvem letu vojne je življenje izgubilo sedem udeležen­cev tega sestanka na Kojzici, kar kaže na brutalnost okupatorjev. Te priprave na upor so zagotavlja­le preskrbo partizanskih skupin, ki so kmalu zatem nastale na tem ob­mocju kot Revirska, Savinjska, Po­horska in Celjska ceta. 
Odporniška organiziranost OF na desnem bregu Savinje, na tako imenovanem vzhodnorevirskem podrocju, je dobro delovala, kar se je pokazalo 5. novembra 1941, ko je v vas Prahe z brežiškega poho­da prispel Štajerski bataljon. Zelo utrujeni borci so se namestili pri rudarju Ivanu Špendetu, njego­vem sosedu Vodušku, Petru Žo­harju, Tomažu Diacciju in Repšetu in se prvic po desetih dneh nepre­kinjenega nemškega preganjanja v miru odpocili. Krajevni odbor OF je prevzel preskrbo borcev. Po koncanem brežiškem pohodu se je Štajerski bataljon razdelil na vec skupin za prezimovanje. Revirska ceta tega bataljona se je nameni­la na prezimovanje v vasi Turje in Unicno. Po treh tednih so se bor­ci iz varnostnih razlogov presta­vili na obmocje Recice in njihovo preskrbo je prevzel tamkajšnji od­bor OF. Vsi rudarji iz Breznega in Hude jame ter kmetje, ki so jih v maju in juniju 1941 v organizacijo OF povezali aktivisti iz kroga orga­nizatorjev Lešnika in Diaccija, so s svojimi družinami sestavljali eno najtrdnejših oporišc narodnoosvo­bodilnega gibanja v tem delu Šta­jerske. To pa je terjalo tudi številne žrtve, saj so bili zaradi policijskega dela odkriti številni aktivisti OF. 
Pot od mogocne skale s spomin­sko plošco so pohodniki nadaljeva­li do brunarice Pri knapu na Zavra­tih, kjer je bila spominska slove­snost ob 80. obletnici ustanovitve OF. Slovesnost je organiziralo la­ško združenje borcev za vrednote NOB v sodelovanju z združenjem slovenskih castnikov. Na slove­snosti so nastopili Laška pihalna godba, moški pevski zbor Sedraž in harmonikarka Hermina Lipar, z nagovorom pa avtor tega prispev­ka. Prisotni so bili clani združenj borcev za vrednote NOB, vete­rani vojne za Slovenijo, slovenski castniki in pripadniki policijskega združenja Sever iz razlicnih krajev savinske pokrajine, Zasavja, Celja, Velenja, Šentjurja, Krškega, Hra­stnika, Slovenskih Konjic, Mozirja, Laškega in drugih krajev.
Ob tem so spomnili, da je namen slovesnosti v tem, da se spomnimo OF in njene zgodovinske vloge, saj se v javnosti skuša storiti vse, da iz­gine iz spomina ljudi. 
Udeleženci slovesnosti so izka­zali spoštovanje in zahvalo akter­jem upora proti okupatorju in ta­kratnim organizatorjem OF ob 80. obletnici sestanka na Kojzici ter se pohvalili, da še niso cisto podlegli intenzivni protipartizanski propa­gandi in da bodo takšni tudi ostali. 
Andrej Mavri
foto: Branko Gradišnik



Prazen podstavek na Brdu, kjer je nekdaj stal spomenik Josipu Brozu Titu.

Takšen je bil spomenik pred odstranitvijo.

Ob 6400. vpisanem spomeniku sporocam, da so bili v zadnjem ob­dobju pri naši zbirki Geopediji še posebej delavni Divjak, Hladnik, Bor, Strajnar, Bizjak, Gradišnik, Škodic, Kermavnar. Slike spome­nikov in popravke zapisov ter lo­kacije so poslali še Mojca Luštrek, Mojca Župancic in Franc Štibernik.
Vedno znova preseneti odkritje obeležij, ki niso opisana v nobeni li­teraturi. Tako je Ivan Zorc nedavno od domacinke izvedel za eno tako v vasi Truške nad Koprom, z Miro Hladnik pa sva mimogrede na poti na morje našla eno še v vasi Kacice,.
Družinskih nagrobnikov padlim je za vpis še mnogo. Za vsako po­kopališce na zemljevidu napravi­mo eno tocko, tudi ce je nagrobni­kov vec. Na Primorskem je deseti­ne tigrovskih obeležij, ki so mlajše­ga datuma. Popolnega seznama ni, v pomoc je knjižica Silva Faturja Zgodba o TIGRu (2007). Ce je kdo med prejemniki tega sporocila iz briškega konca, naj prosim povpra­ša, kaj se je zgodilo z obeležjem Briški ceti na Sabotinu in kje je obeležje v Vugovem gozdu pod Sabotinom. V 70. letih so po dolini Soce spomenike partizanom pos­tavljale osnovne šole, med drugim Vidi Krošelj. Vecinoma so propadli.
Do partizanstva sovražni obla­stniki so maja odstranili Avguštin­cicev kip Tita na Brdu s prozornim izgovorom, da ga bodo obnovili. Aprila so v tedniku TV Slovenija predvajali oddajo Spomin na upor, od »spomenicarjev« sva v oddaji nastopala z Ivanom Krivcem.
Srecno do naslednje stotice!
Miran Hladnik


Solidarnostna pomoc

Pred meseci smo gledali žalostne posnetke ter brali in poslušali šte­vilne pretresljive vesti o posledicah rušilnega potresa v Petrinji na Hr­vaškem in v okoliških krajih. Orga­nizirano in spontano delovanje za vsakršno možno in še kako potreb­no pomoc je bilo tako rekoc na sam dan potresa zaceto tudi v Sloveniji. 
Posamezniki, skupine državlja­nov, podjetja in civilnodružbene organizacije po vsej Sloveniji so se že v prvih popotresnih dneh na razlicne nacine odzvali klicu na po­moc. Tudi v okviru ZZB za vred­note NOB Slovenije ni bilo nobe­ne dileme. Odzvali smo se pobudi prijateljske Zveze antifašisticnih borcev Hrvaške. Pozvali smo zdru­ženja ZB, da se na vse možne naci­ne vkljucijo v zbiranje pomoci pri­zadetim ljudem in krajem. Sprožili smo tudi konkretno akcijo zbiranja namenskih solidarnostnih financ­nih sredstev. Delegacija ZZB, ki jo je vodil predsednik ZZB Marijan Križman, je 2. julija obiskala Za­greb ter vodstvu in predstavnikom Zveze antifašisticnih borcev Hr­vaške iz Petrinje predala tudi sim­bolno listino o zbranem solidar­nostnem denarju ljudem v Petrinji za odpravljanje posledic potresa. Za dobljeno pomoc se je zahvalil predsednik Zveze Franjo Habulin. Predsednika obeh organizacij pa sta še posebej poudarila, da imajo zbrana sredstva ne glede na njiho­vo višino velik in širši moralni po­men. Akcija ZZB za vrednote NOB Slovenije je potrdila tudi na ele­mentarnem humanitarnem podro­cju, da obstaja odlicno vsestransko sodelovanje med organizacijama in da je solidarnost živa vrednota, vgrajena v zgodovinske temelje obeh organizacij. 
Marjan Šiftar

VABILA

Polom pri Kocevju
Združenje borcev za vrednote NOB Kocevje skupaj z odborom 18. divizije vabi na sreca­nje v spomin na ustanovitev in boje Jurišne­ga bataljona 18. divizije v Suhi krajini in obletnico roške ofenzive, ki bo v Polomu pri Kocevju v soboto, 7. avgusta 2021, ob 11. uri. Spominski dogodek bomo zaznamovali z bogatim kulturnim programom.
  Ob 9.30 bo polaganje vencev ob krajšem kulturnem programu v spominskem parku na pokopališcu v Starem Logu, ob 10.30 pa bo polaganje venca ob spomeniku padlih v Polomu. Po slovesnosti bo tovariško srecanje.
Dan spoštovanja vrednot NOB na Ptujskem
Mestna obcina Ptuj in Združenje borcev za vrednote NOB Ptuj vas v sodelovanju z Obmocnim združenjem veteranov vojne za Slovenijo Ptuj, Društvom generala Maistra Ptuj, Obmocnim združenjem slovenskih castnikov Ptuj, Klubom brigadirjev Ptuj in Policijskim veteranskim društvom Sever Maribor vabita na spominsko slovesnost ob dnevu spoštovanja vrednot NOB na Ptu­jskem. Prireditev bo 7. avgusta 2021 ob 17. uri pred nekdanjimi zapori, danes upravno zgradbo PMPO. Slavnostni govornik bo Ma­rijan Križman, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. V kultur­nem programu bodo sodelovali: združeni pevski zbori KUD Rogoznica, Talum Kidri­cevo in Moški komorni zbor Ptuj, Karmen Ivancic, Primož Vidovic, Eva Zala Majcenovic in Valerija Ilešic Toš. 
Vabljeni na Graško goro
V soboto, 21. avgusta 2021, bo na Graški gori – gori jurišev, potekalo 34. srecanje borcev, planincev in clanov veteranskih or­ganizacij s pricetkom programa ob 11. uri.
Srecanje posvecamo 80. obletnici Osvobo­dilne fronte, 30. letnici samostojne Slove­nije ter lani preminulemu predsedniku ZB NOB Velenje Bojanu Konticu.
  Vabimo vas tudi na brezplacni ogled spo­minske sobe in spominskega parka legen­darne XIV. partizanske divizije. Na dan sre­canja bomo v Cirkovcah pod Graško goro ob 9. uri odkrili partizansko »Izakovo bolnico«. Pohodniki se bodo zbrali pri cerkvi v Cirkov­cah, s postanki krenili do bolnice ter se po proslavi odpravili na Graško Goro.
  Iz doline bo kot vsako leto organiziran av­tobusni prevoz.  Druge obmocne organiza­cije ZB za vrednote NOB pa obvešcamo, da je regionalna cesta Velenje – Graška gora – Slovenj Gradec zaprta zaradi izgradnje hitre ceste in se naj na prireditev pripelje­jo v smeri Velenje – Slovenj Gradec, kjer je  v kraju Dolže ( Mislinjska dobrava ) odcep levo za Šmiklavž in Graško goro.
  Naj na Graški gori tudi z vašo pomocjo po­novno zaplove Pesem XIV. diviziji! 
  Prireditev bo potekala v skladu z veljavni­mi priporocili NIJZ, katera morajo upošteva­ti vsi udeleženci srecanja.
 
ZB NOB Velenje 

JUBILEJI


105 let
Jožeta 
Pogacnika 

27. julij je rojstni dan Jožeta Pogac­nika in praznik vstaje domžalskega obmocja. Jože ni le najstarejši slo­venski živeci partizan in prejemnik zlate plakete zveze borcev, ampak tudi castni obcan domžalske ob­cine – nosilec priznanja, ki ga je prejel za življenjsko delo na podro­cju gospodarskega, politicnega in splošnega družbenega razvoja. 
Ko je bil direktor Tosame, se je tovarna skokovito modernizirala. V šestdesetih letih je bil predse­dnik obcine Domžale. V njegovem casu se je veliko vlagalo v šolstvo, zdravstvo, vodovodno oskrbo in druge komunalne dejavnosti. Kot poslanec republiške skupšcine je bil podpisnik kandidiranja za clana predsedstva SFRJ iz Slovenije. Ta odlocna, javna, legalna in demo­kraticna poteza, vredna njegovega partizanskega izvora, ki naj bi po­menila prekinitev s politicno logiko skritega barantanja, neformalnih vplivov in kravjih kupcij, ga je stala prezgodnje upokojitve in politicne osamitve. Danes govorimo o teh dogodkih in pokoncnih politikih kot o petelinih, ki so prezgodaj zapeli. Partija je namrec cistko in odstranitev utemeljila z »neuskla­jenim in neustreznim postopkom pri volitvah«, v resnici pa je šlo za zatrtje tistih, ki so se zavzemali za vec demokracije in umik partije iz gospodarstva in informiranja.
Jože se je rodil leta 1916 v dva­najstclanski kmecko-gostilniški družini v Srednji Dobravi na Go­renjskem. Starša Alojzija in Filip sta petim hceram in petim sinovom ob strogosti in delavnosti vcepila soci­alna in osebna nacela: skromnost, dobroto, marljivost, poštenost. Kot otrok je pasel krave in nosil mleko v Kropo. Bil je šesti otrok. Poseb­no rad se spominja dobre in skrbne mame ter njenega poguma in od­locnosti, ko je po ocetovi nesreci prevzela vecji del skrbi za druži­no, v kateri je pridobil vrednote, ki jim je zvest vse življenje. Znanje je bilo pri Pogacnikovih zelo cenjeno, zato sta starša podpirala odlocitve otrok za šolanje in študij. Jože se spominja osnovne šole, kranjske gimnazije, kjer so bili sošolci Ivan Javor, Mirko Bracic in Ljubo Sirc, ter študija v tekstilni šoli, ki ga je sam izbral. Leta 1938 se je zaposlil v firmi Rosner, kjer je ugotovil, da je v šoli pridobil veliko strokovnega in prakticnega znanja, ki ga je vse­skozi nadgrajeval.
Pravi, da je imel v življenju sre­co. Skoraj je utonil, ko se je kopal v Lipnici. Življenje v nemškem ujetništvu mu je rešil sošolec, ki ga je izcrpanega potegnil z vlaka. V partizanih bi ga prerešetala nem­ška brzostrelka, ce se ravno ne bi sklonil po steklenicko soli, ki mu je padla iz žepa. Ob fotografijah se mu spomin in prst ustavita na šol­skih letih z legendarnim uciteljem in narodnim herojem Stanetom Žagarjem, na vpoklicu v kraljevo vojsko, na portretu, ki ga je ujel kot odlocnega narednika v Slavonski Požegi. Zlom Jugoslavije ga je leta 1941 doletel kot mobiliziran­ca v Skopju. Bil je zajet in v nem­škem ujetništvu najprej v Bolgariji, nato je bil poslan na delo v nemški Bernsdorf. V partizane je odšel leta 1942, ko se je jeseni vrnil iz ujet­ništva. V komunisticno partijo so ga zaradi junaštva ter vojaških in organizacijskih sposobnosti spre­jeli že naslednje leto. Sprva je bil v Gorenjskem odredu, nato v Pre­šernovi brigadi, in to prav ob njeni ustanovitvi. Pozneje ga je sošolec Mirko Bracic, komandant 14. divi­zije, zaradi strelne rane, dobljene v spopadu z Nemci, poslal na Go­renjsko v terensko organizacijo, v krajevni odbor OF v Kropi. Od tod ga je pot vodila v komando mesta Kranj, kjer je docakal osvoboditev in konec druge svetovne vojne. 
V partizane so odšli vsi Pogac­nikovi sinovi, eden je v boju pa­del. Družinski album krasi tudi neskoncno ljubeca fotografija iz Kamnika – sestra Toncka objema uniformiranega in dostojanstvene­ga brata Jožeta, ki se je spomladi živ in zmagovit vrnil iz partizanov. 
Povojna delovna postaja je bil Kamnik, kjer je Jože spoznal bo­doco ženo. Sledila je premestitev v Ljubljano v dom JLA. Do demo­bilizacije je bil sekretar in financ­nik. Januarja 1951 je z državno odlocbo postal tehnicni vodja, saj je bil izkušeni in izšolani tekstilec, v Tosami na Viru. Cez dve leti je postal direktor kolektiva predanih sodelavcev. Uspešno so opravili vecjo rekonstrukcijo, uvajali proi­zvodnjo otroških plenic, cigaretnih filtrov, predvsem pa se veselili vec sto novih delovnih mest. Tosama je pod njegovim vodstvom posta­la ena najmodernejših sanitetnih tovarn in je bila sposobna zadostiti potrebam domacega in tujega trga. 
Zaradi velikega ugleda, socialne­ga cuta in politicne modrosti so ga leta 1963 za dve mandatni obdob­ji izvolili za predsednika skupšci­ne obcine Domžale. Podpis akcije »25 poslancev« je pomenil konec njegove plodne politicne in gospo­darske poti poslanca republiške skupšcine in direktorja. Da bo de­mokracija vendarle zmagala, je ve­del že takrat, zgodovina mu je dala prav cez 18 let in še danes je pono­sen na svoje takratno ravnanje. 
Jeseni leta 1946 se je porocil z Ivico, vodjo knjigarne v Domžalah. Zaradi obilice Jožetovega dela je vzgoja hcera Andreje in Metke bolj slonela na ženinih plecih. Zgradili so hišo v Domžalah, prišli so vnuki in pravnuki. S prijatelji se je dolga leta vsak dan ob 11. uri sestajal v kavarni. Vrste prijateljev so se red­cile in nekaj casa je na kavo ho­dil sam – zdaj ne vec, saj se mora pri hoji opirati. Še vedno spremlja dnevne novice, bere casopise in knjige, ter ce je priložnost, nazdra­vi in zvenece trci s kozarcem vina. 
O partizanstvu, vrnitvi v civilno življenje, direktorovanju in župano­vanju je povedal: 
»Odlocitev za odhod v partizane je bila samoumevna. Domaca vzgoja od zgodnjega otroštva v številni družini je gojila vrednote spoštovanja, delavnos­ti, skromnosti, pomoci in pravicnosti. V osnovni šoli je pomemben pecat pus­til ucitelj Stanko Žagar, ki je vzgajal v domoljubju, tovarištvu, solidarnosti in hkrati spodbujal radovednost, odgovor­nost, skrb za slovenski jezik in zgodovi­no. Demokraticne odnose je vzpostavljal že v najzgodnejših letih šolanja, gojil je kriticen pogled na bližnje okolje in širil obzorja pretežno kmeckim otrokom.
Prestop v civilno življenje je bil logic­no nadaljevanje – rekli smo, da morajo vojni zmagovalci postati še zmagovalci dela. Ni mi bilo težko, saj sem v svobo­di nadaljeval v stroki, za katero sem se zanimal, izobraževal in imel delovne iz­kušnje že pred vojno. 
Tudi na županovanje imam lepe spo­mine – na dobre in strokovno podkova­ne sodelavce. Skupaj smo uresnicili po­membne projekte, ki so tedanjo obcino popeljali med najuspešnejše – bili smo jugoslovanski zgled. Zato smo lahko gradili vodovod, Halo komunalnega centra, skrbno nacrtovali in uspešno za­celi gradnjo šol, za katere smo vecino sredstev zbrali s samoprispevkom. Po­nosen sem, da nam je uspelo ubraniti železnico, ki so jo nacrtovali ukiniti in tire demontirati.«
Igor Lipovšek


90 let
Jožeta Hartmana

»Star sem bil deset let, ko se je za­cela okupacija Slovenije. Takrat je bilo treba hitro razumeti, kaj zahte­va cas od tebe. Denimo: italijanski bersaljerji so na motorjih prihru­meli na Prešernovo cesto in mi ot­roci smo jih z obcudovanjem gleda­li, saj take vojske nismo bili vajeni. Prišli so iz Italije brez enega same­ga strela in Piccolo iz Trsta je poro­cal, kako so zavzeli trdnjavo Lubi­ana in v Gradašcici mimogrede še potopili podmornico! Obcudovanja je bilo konec. Nova oblast nam je najprej rekvirirala radioaparate, vsa prevozna sredstva od koles naprej, uvedla policijsko uro in zagrozila s smrtjo, ce se ji bo kdo uprl,« so besede, ki jih Jože Hartman zapi­sal v Zborniku spominov in akcije, ki ga je izdal MO ZZB za vrednote NOB Ljubljana prav v dneh, ko je 27. marca letos praznoval visok ži­vljenjski jubilej. Dopolnil je 90 let. 
Ko se z Jožetom, danes zelo de­javnim predsednikom Združenja ZB za vrednote NOB Ljubljana Be­žigrad in podpredsednikom ZZB za vrednote NOB Ljubljana, srecujemo pri našem vsakdanjem delu v Lju­bljani, kar težko verjamemo, da smo že nazdravili tako visokemu jubileju. 
Takole se Jože spominja, kako je postal kurir OF in kaj je pocel: »Oce je bil že pred vojno eden vodilnih kršcanskih socialistov in kmalu je postal tudi clan OF. Bil je zaprt in poslan v internacijo. Pozneje so ga zaprli še gestapovci. Tisto malo casa, ko je bil na prostosti, sem pri njem zacel delati kot kurir OF in raznašal Porocevalce ter drugo po­što na javko v Neboticniku, pri tem pa sem moral mimo dveh straž na hodniku: tam je deloval Radio Lju­bljana in stanoval Hacin, prosluli šef policije, po vojni obešen kot vojni zlocinec.« 
Prav zato izkušnje, ki jih je Jože zacel pridobivati kot desetletni fant, ki je moral otroško igro zame­njati s kurirskimi nalogami, pome­nijo veliko bogastvo ne samo zanj, ampak za vse nas, ki si prizadeva­mo za ohranjanje vrednot NOB. 
Po osvoboditvi se je Jože Hart­man dejavno vkljucil v družbeno­politicno življenje. Najprej je bil zelo dejaven v mladinski organi­zaciji, v okviru katere se je udele­žil številnih mladinskih delovnih brigad, ki so sodelovale pri obno­vi porušene domovine. Pozneje je opravljal je številne odgovorne naloge v organih za notranje za­deve, v okviru Republiške konfe­rence SZDL pa je dolga leta vodil Komisijo za manjšinska in izse­ljenska vprašanja, ki je bila zelo pomembna za vzpostavljanje nji­hovega financiranja in gospodar­stva. Vse to bogastvo Jože Hart­man še danes prenaša med clane devetih krajevnih organizacij ZB na obmocju Združenja Ljubljana Bežigrad. Sodeluje s šolami, vete­rani vojne za Slovenijo, castniki in izgnanci. Obiskuje zaslužne borce in v sodelovanju s krajevnimi or­ganizacijam skrbi za vzdrževanje in obnovo spominskih obeležij za Bežigradom. Del svojega casa na­menja tudi delu v mestnem odboru ZZB Ljubljana. 
Meta Verbic 


90 let
Marije Oder 


Marija Oder se je rodila 20. mar­ca 1931 v številni družini z deve­timi otroki v Gornjem Razborju, od koder so se preselili na kmeti­jo na Sele. Njeno otroštvo, zazna­movano s težkim delom, je kruto prekinila vojna vihra. Kaj kmalu so se pri njih zaceli oglašati partizani in njihova hiša je postala javka Pri Toncki. Starejši bratje in sestre so že opravljali kurirske in druge nalo­ge, sledila jim je tudi Marija. 
Ob napadu na vlak v okolici Šo­štanja jeseni leta 1944 so partizani na njihovo kmetijo pripeljali nem­ške ujetnike in jih v bližini ustrelili. Enemu je uspelo pobegniti in sko­raj takoj so bili Nemci že na nji­hovem pragu. Niso se utegnili niti skriti. Nemci so zasliševali oceta, da bi jim pokazal zakopana trupla vojakov, vendar jih niso našli. Na sreco so takrat družino pustili živo, zato so njeni clani po nasvetu par­tizanov še isto noc zapustili dom. Že cez nekaj dni so se Nemci vrnili in požgali domacijo. 
Marijina družina je morala po ofenzivi spet bežati z osvobojene­ga ozemlja v Savinjski dolini. Skri­vali so se v skalah pod Uršljo goro, kjer jih je nekoc skoraj izdal mate­rin kašelj. Le zaradi domacina, ki je Nemce preprical, da v takih skalah pac ne more biti nikogar, so znova ostali živi. Marija je s sestro hodila na izropano domacijo po pešcico zmrznjenih krompirjev, saj druge­ga tako rekoc ni bilo vec. 
Povojna leta sta zaznamovala tako pomanjkanje kakor veselje ob svobodi. Marija se je leta 1956 po­rocila z Ivanom Odrom in se prese­lila v Kotlje. Rodili so se jima štirje otroci in leta so minevala v skrbi za družino in ob delu v kmetijski zadrugi na Šrotneku. Spomini na trpljenje v letih vojne so sicer po­casi zaceli bledeti, vendar jih Mari­ja še vedno obudi z natancnostjo in obcudovanja vredno energijo. KO ZB Kotlje Mariji Oder ob njenem jubileju iskreno cestita in želi, da bi ji zdravje še dolgo dobro služilo in da bi še naprej ostala tako iskriva in polna optimizma.
Ema Peruš

www.svobodnabeseda.si

IMELI SMO LJUDI

Janez Kos 
Nedavno smo se v Šentjanžu pos­lovili od tovariša Janeza Kosa, zgo­dovinarja in dejavnega clana ZZB za vrednote NOB Slovenije. Vecino življenja je preživel v Ljubljani, ven­dar je vedno nosil v srcu rodni Šen­tjanž, ki ga je izbral za svoje zadnje pocivališce. 
  Pri šestih letih so ga jeseni leta 1941 z mamo in mlajšima bratoma (ter tretjim na poti) izgnali v nem­ško taborišce Neresheim, kar je zaznamovalo vse njegovo življenje. Oceta so le deset dni zatem v Ma­riboru ustrelili kot talca. Ženi je na­pisal: »Mici, otrokom povej, kaj je z menoj, da bodo vedeli!« 
  Janez je po koncu vojne v zelo tež­kih razmerah, a prizadevno nadalje­val šolanje – najprej doma in v Sev­nici, nato na uciteljišcu v Ljubljani. Zaposlil se je kot ucitelj v Tržicu, a se je odlocil za študij zgodovine in med študijem delal kot vzgojitelj v Domu Malci Beliceve. Po diplomi leta 1963 se je zaposlil v Arhivu Slovenije. Od leta 1980 dalje je bil kustos v Mestnem muzeju Ljubljana in vodja oddelka novejše zgodovine, ki mu je dal pomembno vsebinsko usmeritev. V njem sta svoje mesto dobila NOB in povojni razvoj Slovenije. Usmeril se je v zbiranje muzejskega gradiva, organizacijo številnih razstav in iz­dajo razlicnih publikacij. Za to delo­vanje je dobil Valvazorjevo nagrado, bil je soprejemnik Županciceve na­grade in nagrade 4. julija. 
  Kot clan Društva izgnancev Slove­nije je na gradu v Sevnici zasnoval stalno muzejsko zbirko o izgnan­cih in beguncih iz sevniške obcine, zbral in uredil dve knjigi njihovih spominov ter pripravil vec razstav o njih in krajevni zgodovini.
  Zelo dejaven je bil kot clan društva Zeleni prstan, ki skrbi za Pot spomi­nov in tovarištva okoli Ljubljane. O »PST« je napisal knjigo Pot spomi­nov in tovarištva – 50 spominskih pohodov, ki je izšla aprila 2009. Društvo mu je ob poti posadilo spominsko drevo, ki pa ga je – skro­men, kot je bil – posvetil svoji dru­žini. Izmed zamisli tovariša Janeza je treba vsekakor omeniti, da je ponovna postavitev muzeja o med­vojnih grozljivih dogajanjih pri sv. Urhu nad Ljubljano, ki je bil odprt lani, njegova zasluga.
  Kot zavzet clan ZZB za vrednote NOB Slovenije je bil dva mandata (od leta 2007 do 2015) clan pred­sedstva Zveze, kjer je bil odgovoren za podrocje spomeniškega varstva. Na predlog ljubljanskega Društva za spoštovanje in ohranjanje kulturne dedišcine Ivan Cankar je leta 2010 za svoje delovanje prejel zlato plaketo ZZB, ob 70. obletnici ZB pa tudi po­sebno priznanje za dolgoletno delo. 
  Sicer pa je veliko pisal in objavljal knjige in druge publikacije s podro­cij in dejavnosti ZB in drugih, ki jih je strokovno obvladal in so ga zani­mala. Eno njegovih najnovejših del, ki ga je zaposlovalo zelo dolgo, je izšlo decembra 2019 pri Mestnem muzeju Ljubljana: Zlata knjiga lju­bljanskih castnih obcanov. Zanjo je poiskal podatke in v njej predstavil vse castne obcane in obcanke Lju­bljane od leta 1809 do 2019. 
Meta Mencej
Angela 
Perhavec Ivanc
16. maja se je poslovila naša mama Angela Perhavec Ivanc, rojena Ru­gelj. Rodila se je 3. marca 1926 v Trbovljah materi Marti Tivadar in ocetu Viktorju. Družina je živela v Turopolju v Murski Soboti z babi­co Ano in stricem Jožetom, parti­zanskim zdravnikom, otroci so mu rekli Okac. 
  Angela je bila bistra deklica. Obi­skovala je gimnazijo v Murski So­boti, ki je bila zibelka upora proti nemškemu in madžarskemu okupa­torju v Prekmurju. V njenem domu so se pogosto sešli Štefan Kovac, Anton Špoljaric in drugi.
  Jeseni leta 1944 je fašisticna ma­džarska oblast v Prekmurju zacela množicno deportacijo Judov in ile­galcev v koncentracijska taborišca. 17. oktobra1944 so zaprli družino Rugelj: mamo Marto, hceri Marto in Angelo in sina Ladislava. Mamo in hceri so odpeljali v Ravenns­brück, brata v Dachau, oceta Vik­torja pa v konfinacijo. 
  Angela, stara 18 let, je namesto na maturo cakala v revirju tabori­šca na krematorij. Sojetnicam je uspelo Angelo rešiti iz revirja, po­casi si je opomogla in tako je do­cakala konec vojne in svobodo. Po nekajdnevnem tavanju in bežanju pred strahotami je vse tri ceški Rdeci križ odpeljal v Prago, kjer je v bolnišnici umrla mama Marta. Tako sta se hceri domov vrnili brez mame. Angela je leta 1946 matu­rirala in se porocila s partizanom Vladimirjem Ivancem, ki je štiri leta pozneje tragicno preminil. 
  Neverjetno veliko gorja je preži­vela v mladosti, toda vedno se je znala pobrati. Dugic se je porocila z Edvardom Perhavcem in rodila dvojcka. Skupaj sta tako vzgojila štiri otroke in imela lepo življenje. Upokojila se je kot vodja kadrovske službe Pomurskega zdravstvene­ga doma konec sedmdesetih let prejšnega stoletja.
  Na stara leta je bila obkrožena s svojci, ki so skrbeli zanjo, vendar so bili spomini na grozote in izgu­be prepogosto z njo. Vsem nam otrokom, vnukom in pravnukom je privzgojila medsebojno spošto­vanje, ljubezen in zavedanje, da je svoboda resnicno velika vrednota, ki se je mladi premalo zavedamo.
Nadja Ivanc Miloševic
Vida Škraba
17. junija smo se na ljubljanskih Ža­lah poslovili od aktivistke OF, sko­jevke, partizanke, nosilke partizan­ske spomenice 1941 Vide Škraba, rojene Stanic. Vida se je poslovila v 98. letu starosti. Življenjska pot tovarišice Vide je bila težka in bur­na, saj ji je brezskrbne mladostne dni prekinila druga svetovna vojna. Vida je bila skromna oseba in nikoli ni rada govorila o sebi. Komaj 17-le­tno dekle je že leta 1941 sodelovala v OF in prevzemala odgovorne na­loge kot aktivistka OF in sekretarka SKOJ-a v Kostanjevici na Krki.
  Že od mladega je bila vkljucena v Športno društvo Sokol v Kostanje­vici na Krki, kjer je bila doma. Na njihovem domu je bilo zatocišce beguncev, ki so pribežali cez takra­tno nemško mejo s Krškega polja. Na Kostanjevici je skoraj vsa mla­dina odšla v partizane.
  Tudi Vida je maja leta 1942 odšla v partizane v Gorjanski bataljon. Bila je v 1. ceti tega bataljona, sodelova­la je v vseh borbah in pohodih bata­ljona ter preživela težke bitke v casu italijanske ofenzive na Dolenjskem, v Gorskem kotarju, na Kocevskem. Poleg italijanskih enot so sodelova­le še nemške in ustaške enote ter belogardisti »Legije smrti«. Gorjan­ski bataljon se je razdelil po cetah in se boril po zahodnih pobocjih Gorjancev. Po tej ofenzivi se je ved­no bolj stopnjeval teror fašistov in belogardistov. Zato je glavni štab poslal na Gorjance tudi Cankarjevo brigado, tako da so skupaj z zmago na Suhorju uspešno unicili sedem belogardisticnih postojank »Legije smrti« okrog Gorjancev. To je bila velika zmaga za velik predel Dolenj­ske in Bele krajine.
  Ko je bil Gorjanski bataljon sep­tembra 1943, po kapitulaciji Italije, v Dragatušu vkljucen v 15. brigado, je bila Vida poslana v skojevsko šolo v Kocevskem rogu. Po koncanem šo­lanju se je vrnila na Dolenjsko, kjer je delala kot clanica okrožnega Ko­miteja SKOJ-a Novo mesto. 
  Po osvoboditvi je Vida ob delu koncala srednjo šolo in se zaposlila v organih za notranje zadeve, kjer je opravljala odgovorne naloge. Z možem Gorazdom Škrabo – tudi spomenicarjem – sta si ustvarila družino. Imela sta tri sinove, šest vnukov in sedem pravnukov. Njuni otroci so zrastli v pokoncne Sloven­ce in strokovnjake na svojih pod­rocjih. Po upokojitvi sta z možem Gorazdom živela na kmetiji v Crni vasi na Barju. Pomagala sta Go­razdovemu ocetu, ki je ostal sam, saj je mama je umrla v Auschwit­zu, njegovo 16-letno sestro pa so v Kozlarjevi gošci umorili pripadniki Crne roke. 
Vseskozi je delovala v Krajevni organizaciji ZB NOB Barje ter lju­bljanski organizaciji ZZB. 
Julijana Žibert
Slavka Alojzija Zupancic
Po zakonih narave odhaja po­koncna generacija žena in mož, ki se je v usodnih dneh slovenske zgodovine cez noc oblikovala v zrele osebnosti, sposobne usodnih odlocitev in najvecjih žrtev. To je bila tudi tovarišica Slavka, poroce­na Vidrih.
  Slavka se je leta 1924 rodila kot dvanajsti otrok v revni bajtarski družini v majhnem kraju Stranje pri Dobrnicu. Po osnovni šoli je zelo kmalu spoznala življenje, ki je bilo vse prej kot lahko. Njeno delo za partizane se je zacelo v zimi 1941/42. Že aprila leta 1942 je pos­tala clanica vaškega odbora OF, od pomladi 1943 pa clanica rajonskega odbora. Odgovorna je bila za poli­ticno delovanje na terenu. Življenje terenskega aktivista OF ni bilo ve­liko lažje od aktivnega borca parti­zanskih enot. Treba je bilo poskrbe­ti, da so bila polja obdelana, in s tem je tudi priskrbela hrano, ki so jo nuj­no potrebovale partizanske enote. Teren pa je tudi obvešcala o dogaja­nju po svetu in partizanskem boju, ko je raznašala casopis Slovenski porocevalec. Tudi sestri sta delova­li na terenu, brat in svaka pa so bili v partizanih. Ker so jo domaci ko­laboranti poznali in vedeli za njeno delovanje v OF, se je zaradi varnosti morala umakniti. Bila je premešce­na na kurirsko postajo TV15 v Pod­turnu na osvobojenem ozemlju, kjer je ostala do konca vojne.
  Zaradi svojega aktivnega delova­nja pri pripravi in organizaciji kon­gresa je bila izvoljena za delegatko na 1. kongresu Slovenske protifaši­sticne ženske zveze, ki je bil od 16. do 18. oktobra 1943 v Dobrnicu. Udeležile so se ga ženske, izvolje­ne v vseh delih Slovenije in iz vseh vojaških enot, v katerih so delovale.
  Po vojni je bilo treba hiteti v ob­novi. Tudi takrat je bila tam Slavka Zupancic. Odlocila se je, da s svo­jo mamo in sinom Miranom zaživi na majhni kmetiji. Življenje je kljub neštetim preizkušnjam ni spravilo na kolena, doživela je 97 let. 
  Spoštovana tovarišica Slavka, v tvojih zapisanih spominih se me je dotaknilo, citiram: »da naj mladi rod tako pri nas kot v širnem svetu izve o junaštvu Slovencev, malega naroda v okupirani Evropi, ki so se upali dobesedno goloroki upre­ti nepremagljivi, do zob oboroženi nacisticni in fašisticni soldateski. Podali so se v boj za osvoboditev zavedajoc se, da bo to boj za obstoj njegovega naroda. Zato je toliko bolj nesprejemljivo in zavržno de­janje malega števila Slovencev, ki so se za svoje ozke osebne interese bili pripravljeni udinjati okupator­ju, proti svojemu lastnemu narodu. Tega zgodovina ne sme pozabiti.« Zapisal sin Miran leta 2009.
  Za posebne zasluge, pridobljene v boju s sovražnikom, za osvoboditev naše države in pri graditvi socializ­ma je prejela red zaslug za ljudstvo z zlato zvezdo III. reda in medaljo red zaslug za narod.
Tilka Bogovic
Jože Živec
V marcu smo se poslovili od dra­gega sorodnika, spoštovanega kra­jana in dolgoletnega clana organi­zacije ZB Vrhovci - Brdo - Kozarje, Jožeta Živca.
  Njegov oce Jože, zaveden Slo­venec, je pred italijanskimi fašisti zbežal s Primorskega. Družina je mocno obcutila težo fašisticnega škornja: dlovenšcina je bila prepo­vedana, raznarodovanje in zanice­vanje Slovencev sta bila nacrtna. Primorci so pod fašizmom doživ­ljali genocid. Domoljubje, svobo­da, ponos, upor so vrednote, ki jih je Jože sprejemal že od svojih staršev.
  Mati Jurca Marjana je izhajala iz številne revne družine iz Podlipe pri Vrhniki. Tam je Jože preživel rano otroštvo. Starši so od grašcine Bo­kalce kupili majhno parcelo na robu posesti in zgradili skromen dom.
  Ob zacetku druge svetovne vojne je bil Jože star sedem let. Družina se je vkljucila v narodnoosvobodil­no gibanje. Oce in njegov brat sta bila odpeljana v konfinacijo v Ka­labrijo, ki je bila zloglasen kraj za nasilno deportiranje, zapore, delov­na taborišca in mucenja. Tudi ma­terini sorodniki so delovali v osvo­bodilnem gibanju. V hiši je bil skrit bunker, v katerem se je zbiralo bla­go za partizane.
  Jože, še otrok, je pomagal materi preživljati družino. Po osvoboditvi se je vkljucil v mladinsko organi­zacijo in pomagal graditi porušeno domovino. Mladinci so cistili bun­kerje, kar je bilo izredno tvegano in nevarno delo. Samo ob bodeci žici, s katero je bila med vojno obdana Ljubljana, jih je bilo vec kot 70. 
  Bil je brigadni pionir, sodeloval je pri gradnji Doma družbenih organi­zacij na Brdu. Kot gimnazijec je so­deloval pri regulaciji potoka Pšata. Delo je bilo težko. Jože se je prehla­dil in hudo zbolel, bolezen ga je za­znamovala za vse življenje. 
  Kot odlicen dijak je moral zaradi bolezni opustiti misel na študij. Iz­ucil se je za telefonskega mehani­ka. Da je sledil hitremu razvoju te­lefonske tehnologije, se je ob delu stalno izobraževal. Bil je družbeno dejaven. Za svoje delo je prejel vec priznanj in državno medaljo dela. 
  Jože je kot mlad fant dobil har­moniko. Ljubil je glasbo, naravo, koncerte, izlete, smucanje in plava­nje. Najsrecnejši je bil v krogu svo­je družine, vnukov in pravnukov.V starosti 87 let ga je izdalo srce, ki mu je že v mladosti ponagajalo. 
  Jože je bil dejaven clan družbene skupnosti Brda in Vrhovcev in dol­goletni clan organizacije ZB. Z ženo Vido sta vrednote NOB, tovarištvo, spoštovanje, solidarnost in pravic­nost, prenesla tudi na clane svoje družine. 
KO ZB Vrhovci Brdo Kozarje
Julij Novljan
31. maja smo se na pokopališcu v Preski pri Medvodah poslovili od družbenopoliticneg delavca, go­spodarstvenika in aktivista, pred­vsem na podrocju telesne vzgoje in športa, 95-letnega Julija Novljana.
  Vsem prebivalcem Medvod in okoliških vasi je bilo znano njego­vo dolgoletno prizadevanje za ra­zvoj krajev, še posebej na podrocju telesne vzgoje in športa, za kar je prejel številna državna odlikovanja in priznanja. Leta 2005 je bil ime­novan tudi za castnega obcana ob­cine Medvode.
  Dolga in trnova je bila njegova ži­vljenjska pot. Pri desetih letih mu je umrla mama. Še ne polnoleten je maja leta 1943 odšel v partiza­ne. Boril se je na Dolenjskem in Go­renjskem. Zaradi izdaje je bil s še nekaterimi soborci na Žirovskem Vrhu ujet in odpeljan v koncentra­cijsko taborišce v Avstriji. Po kon­cani vojni se je sredi poletja leta 1945 vrnil domov, potem ko je vec kot 100 kilometrov poti prepešacil.
  Kmalu po vrnitvi se je zaposlil v tovarni v Kranju, predhodnici da­našnje Iskre, in ji ostal zvest 44 let, vse do upokojitve. Deloval je na razlicnih odgovornih delovnih mes­tih, nekaj casa tudi v tujini.
  Kot clan predvojnega Sokola je v novih razmerah postal gonilna sila obnove te dejavnosti v obcini in pozneje tudi v Sloveniji. S krajšim presledkom je bil dolgoletni pred­sednik društva Partizan Medvode in vec let tudi predsednik Partiza­na Slovenije. Po njegovi zaslugi in s prostovoljnim delom številnih Medvošcanov je bil po vojni po­novno usposobljen Dom Partizana za vadbo in treninge, kajti med voj­no je bil vojaška postojanka in del­no porušen ob napadu.
  V zadnjih letih, ko ni bil vec akti­ven, je od doma še vedno spremljal vsa dogajanja v državi, še posebej v telesni vzgoji in športu.
Matjaž Barle
Janko Svetina
V Ljubljani se je lani s tega sveta poslovil Janko Svetina, dolgoletni novinar in komentator casopisa Delo, specialist za šolstvo in zna­nost. Preko žene Marinke Svetina je bil tesno povezan z Idrijo.
  Rodil se je leta 1932 v Medvodah, v trgovski družini, od koder se je družina preselila v Šmartno pod Šmarno goro. Janko je sprva razmi­šljal o študiju gradbeništva, a se je pozneje odlocil za slavistiko, ki mu je bila dobra osnova za 40-letno novinarsko delo. Spremljal je šol­ski sistem, a je bil hkrati do njega nenehno kriticen, kar je pokazal v avtorskih komentarjih. 
  Janko Svetina je bil ob šolskem poslanstvu zelo ponosen, da je bil aktivni sodnik za lahko atletiko. V mladosti se je namrec ukvarjal z atletiko. Najraje je nastopal kot sodnik na velikih tekmovanjih, še posebej rad pa je spremljal teke, kjer hitro nastanejo razne napake, še posebej pri štafetah, v šprintih, skratka v hitrih disciplinah. Seveda je spremljal tudi druge atletske di­scipline, vedno v obvezni sodniški uniformi. Ko so leta 1957 v Ljublja­ni pripravljali prvi slovenski festival telesne kulture, so okrajni odbori Zveze borcev NOB predlagali, da bi v okviru festivala izvedli partizanski pohod ob žici okupirane Ljubljane. Prvi pohod je potekal v okviru fe­stivala telesne kulture 23. junija 1957, ko je potekal tudi prvi tek trojk, kakor ga poznamo še danes. Takrat je sicer v ekipi »trojk« teklo pet atletov. Janko Svetina je že na prvem teku, dolgem 36 kilometrov, zmagal skupaj z Antonom Majc­nom - Zvonetom, Cvetom Pacicem, Rafaelom Klancarjem in Lojzetom Tratnikom. Bil je tudi prvak na te­danjem teku na deset kilometrov. 
S. B.
Vse manj živih taborišcnikov
Iz Mednarodne veteranske organi­zacije FIR so sporocili, da sta maja letos umrla dva nekdanja izjemno dejavna clana, prici fašisticnega preganjanja in protifašisticnega od­pora, ki sta veliko storila za ohranja­nje spomina in zapušcine preživelih v okviru mednarodnih taborišcnih odborov Auschwitz in Buchenwald.
20. maja 2021 je v Parizu v 91. letu starosti umrl castni predsednik Mednarodnega taborišcnega ko­miteja Buchenwald-Dora Bertrand Herz. Kot 14-letnik je bil kot fran­coski politicni zapornik leta 1944 skupaj z ocetom poslan v zloglas­no koncentracijsko taborišce Bu­chenwald. Nekaj casa je delal v to­varni orožja v Niederorschelu, po­družnici Buchenwalda. 10. aprila se je vrnil v maticno taborišce in 11. aprila sodeloval pri osvoboditvi ta­borišca. Bertrand Herz je bil dolga leta generalni sekretar francoskega taborišcnega odbora Buchenwald­-Dora, aprila 2001 pa je postal tudi predsednik mednarodnega komite­ja Buchenwald-Dora.
21. maja 2021 pa je po kratki in hudi bolezni v starosti 96 let umrl Roman Kent, predsednik Medna­rodnega odbora Auschwitz, ki je preživel tudi holokavst. Kent se je leta 1925 rodil v Lodžu. Konec leta 1939, po nemški invaziji na Polj­sko, so njegovo družino pregnali v geto. Kent je skupaj s svojim bra­tom preživel nacisticna koncentra­cijska taborišca. Na pohodu smrti iz Flossenbürga v Dachau so ga pri 16 letih osvobodili ameriški vojaki. S svojim bratom je leta 1946 emi­griral v ZDA, kjer je živel do smrti. 
Dr. Ulrich Schneider, 
generalni sekretar FIR







PESEM

Gavrani
Crni gavrani
Nad mestom letajo,
Kot velo listje
V vetru opletajo
Vsak dan, vsak dan ...
Danes cakam zaman,
Da njihov glas iz mraka
Zakraka...
Morda odleteli
V gorenjsko so stran,
Kjer mati
Na pragu me caka?
O crni gavrani,
Ce vas ugleda,
Ne povejte ji,
Da sinu je ljubica beda
In da je sam,
Tako sam
Sredi žalostnih dni.
Verko Gasar
(Slovensko pesništvo upora, str. 403) 



www.svobodnabeseda.si


16

julij 2021

NAGRADNA KRIŽANKA

Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka« ali pošljite na elektronski naslov: svobodna.beseda@zzb-nob.si do 15. avgusta 2021. Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo.


Izžrebani reševalci križanke iz 
68. številke casopisa Svobodna beseda 
1. Sonja Boltar
Pirjevceva 5, 5250 Solkan
2. Ida Pejovnik
Cankarjeva 24, 3325 Šoštanj
3. Jani Erman
Ovsiše 49, 4244 Podnart
Rešitve križanke:   
ODSLIKAVA, BANKROTER, KNE, EMAJL, ODMENA, EO, SPREGATEV, VSTAVEK, ŽK, ARIJ, SLOVENIJA, STRINA, TASA, GNEV, ER, KAD, ODTRŽEK, NEVERA, POR, MLINOTEST, OP, KAPUS, ESER, AUDI, KUNAR, POT, AK, HOR, ISO, KOLNIK, LEALI, EKSTATIK, OPASNIK, LATA, ONA, ŠESTINA. 
Geslo: DAN DRŽAVNOSTI; SLOVENIJA.


UTRINKA

Pater Bogdan Knavs med komenskimi borci
OV kraju Nadrožica pri Komnu je ob­cinsko Združenje borcev za vrednote NOB Komen pod vodstvom svojega predsednika Damjana Grmeka 4. julija 2021 na svojem tradicionalnem sreca­nju ob dnevu borca pripravilo pogovor clanstva združenja s patrom Bogdanom Knavsom, franciškanom s Svete gore in velikim prijateljem Zveze združenj borcev. Za pogovor s patrom Bogdanom smo se odlocili zato, ker je letošnji do­bitnik srebrne plakete ZZB NOB in ker ga poznamo kot velikega domoljuba, kot govornika na pogrebih nekdanjih partizanov, pa tudi kot velikega huma­nista in clovekoljuba. 
  Spregovorili smo o njegovi mladosti v Mošnjah na Gorenjskem, ljubecih star­ših in študiju ter poti v franciškanski red, o njegovem boju za pravicnost in poštenost tudi v cerkvenih ustanovah, razumevanju drugih in drugacnih (pater Bogdan je pred leti v župniji Ljubljana Šiška delal z gluhimi in naglušnimi, zdaj pa pomaga tudi gluhoslepim), o huma­nosti in solidarnosti (pater Bogdan med drugim podpira humanitarne projekte društva UP-ornik, ki ga vodi mariborski gimnazijski ucitelj Boris Krabonja), nje­govi skrbi za bolne, ostarele in mlade. V pogovoru smo se spomnili vseh tis­tih primorskih duhovnikov, ki so v casu fašizma in raznarodovanja slovenskega življa na Primorskem skrbeli za ohra­njanje slovenske besede in skupnosti, ob svojih faranih pa so stali tudi v tre­nutkih najtežjih preizkušenj. 
  Komenci niso pozabili svojih župnika Viktorja Kosa in kaplana Mirka Renerja, ki sta med vojno raje odšla s svojimi ljudmi v taborišce, kakor da bi ostala na varnem na Krasu ali celo odšla v Trst, kar so jima ponudili. Zanimalo nas je tudi, kako je pater Bogdan Knavs pos­tal prijatelj castnega predsednika ZZB NOB Janeza Stanovnika. Zahvalili smo se mu za njegovo spoštovanje primor­skega rodoljubja ter premišljevali o tem, zakaj ostaja slovenski narod de­setletja po vojni razklan na tiste, ki se borijo za ohranjanje vrednot narodnoo­svobodilnega boja, in tiste, ki ohranjajo spomine na domobranstvo, ter kako bi to razklanost lahko premagali v dobro prihodnjih rodov. Za razvedrilo ob teh težkih temah in za izboljšanje boj­ne morale je poskrbela glasbenica in pevka Marjetka Popovski, ki smo je na borcevskih srecanjih še posebno veseli. 
L. J.

Muceniška smrt Mirana Jarca
V nekdanji vasici Pugled v Kocevskem rogu je od 28. do 30. aprila 1943 po­tekal zbor aktivistov OF iz vse Slove­nije. Obeležje, kjer so pokopani trije neznani partizani, stoji od leta 1953. Delegacija KO ZB za vrednote NOB Stara Cerkev pod vodstvom predse­dnika Dušana Vidmarja je 17. aprila 2021 ob obeležju prižgala svecke in položila cvetje. Poklonili so se tudi nedalec stran, kjer je 24. avgusta 1942 med roško ofenzivo pod italijanskimi streli muceniško umrl partizan Miran Jarc, slovenski pesnik, pisatelj in dra­matik.
Dušan Zamida