OTON BERKOPEC IN PRAGA Govor ob otvoritvi spominske sobe akademika Antona Berkopca v Vinici dne 20. aprila 1991 Vážené pard a páriově, bylo by hříchem, kdybych v této slavnostni chväi nepmnúiwu. cdespon nekotik slov česky. Je toJazyk, Jehož duhu se dr. Oton Berkopec približiJako mčdokdoJiný a který si zamůovcí právě takJako svou mateřštinu. Byl stejné Čechemjako Slovincem a česká země, zuíášte pak Praha, mu byla neméně drahá nežJeho první vlast.. Spoštovane gospe In gospodje, grch bi bil, če ne bi spregovoril ob tej slovesni priložnosti vsaj nekaj čeških besed. EÍuhu tega jezika se je dr. Oton Berkopee približal kot malokdo drug in ga je vzljubil enako kot svoj materinski jezik. Bilje prav tako Čeh kot Slovenec in češka dežela, zlasti pa Praga, mu ni bila nič manj draga kot njegova prva domovina... Ko je Oton Berkopee pred leti pripravljal s češkim pisateljem FranUškom Kožikom knjižico Ključ za Prago (leta 1969 je izšla žal samo v hrvatskosrbskem jeziku), je lahko poudaril izreden pomen tega križišča evropskih kulturnih teženj tudi za slovensko kulturo. Na praškem gradu in v modemi cerkvi Jezusovega srca na Vinohradih je opozoril na mojstrovine arhitekta Josipa Plečnika, v slovitem Narodnem divadlu — Narodnem gledališču —je omenil slikarski prispevek Janeza Šubica, prav tako je na bližnjem Slovanskem otoku na Vltavi ali pa na Staroměstském trgu opozoril na velike izraze solidarnosti Slovencev in Čehov v času habsburške monarhije. Mislil je tudi na Otona Župančiča, ki je prišel v Prago pred prvo svetovno vojno in na njenem koncu, da bi se bolje seznanil s češko kulturo in da bi v imenu slovenskega naroda podprl Čehe v boju za svobodo. Oton Berkopee je znal zanimivo pripovedovati tudi o jetnišnici na Pankráců, kjer je bil zaprt Prežihov Voranc, in o neštetih drugih značilnostih "zlate Prage". Slovensko kulturno topografijo mesta nad Vltavo pa je pol stoletja ustvarjal predvsem sam Oton Berkopee. Z njegovim praškim bivanjem v obdobju 1928—1977 je povezana vrsta znamenitih in tudi neznanih poslopij, kjer je skupaj s svojimi prijatelji skoval trdne osnove trajnih slovensko-čeških vezi. Prav v prvem letu Bcrkopčevega študija na praški Karlovi univeizi je bilo dokončano novoklasicistlčno poslopje filozofske fakultete. Tam je mladi vinlški rojak poslušal predavanja najboljših čeških 40 znanstvenikov tega časa — slavistov Miloša Wcingarta, Vdelava Tilleja in Jirija Horäka, filozofov Josefa Kräla in Jana Blahoslava Kozaka, zgodovinarja Väclava Novotnega in še drugih predstavnikov poznega češkega pozitivizma; zbližal pa seje tudi z literarnim zgodovinarjem Matijo Murkom, kije v takratnem središču svetovne slavistike predaval o južnoslovanskih književnostih in seznanjal študente s svojo slovensko domovino. Kmalu potem, ko je dokončal študij slavistike in knjižničarstva, se je Oton Berkopec vrnil na praško filozofsko fakulteto kot lektor slovenščine. Čeprav je poučeval v nemirnem času in je to delo moral prekiniti najprej med nemško okupacijo in pozneje v času Informbiroja, je zapustil trajne sledi: tako rekoč vsi češki poznavalci slovenskega jezika, književnosti in kulture starejše in srednje generacije — znanstveniki in pre-vajalci — štejejo Otona Berkopca za svojega učitelja in ga spoštujejo kot osnovatelja te slavistične stroke na Češkem. Blizu filozofske fakultete stoji ogromen kompleks baročnega jezuitskega kolegija — Klementinxam — sedež Narodne knjižnice. V njej in zlasti v njenem samostojnem oddelku, Slovanski knjižnici, je bil Oton Berkopec zaposlen kot bibliotekar. Po njegovi zaslugi sta bili tam osnovani in se razrasli izredno bogati zbirki slovenske in srbske ter hrvatske književnosti, še d