8 Vrhniški razgledi Vabilo na razstavo Zdaj naj sneži, naj brije veter. Oblikovanje: Urška Grm. ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 9 Fotoklub Diana, Muzejsko društvo Vrhnika, Cankarjeva knjižnica Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... Ivan Cankar, Erotika – Iz lepih časov, 17. Fotografska razstava po motivih iz del Ivana Cankarja Avtorji fotografij: Damjan Brajnik, Miran Krapež, Iko Krašovec, Drago Kuralt, Elo Mihevc, Oton Naglost, Janez Papež, Nevenka Papič in Vinko Peternelj Izbor besedil in fotografij: Tatjana Oblak Milčinski Razstava je bila v Galeriji Cankarjevega doma na Vrhniki na ogled od 19. decembra 2017 do 28. januarja 2018. V soorganizaciji Slovenske prosvetne zveze je razstava gostovala tudi na avstrijskem Koroškem. V kulturnem centru K&K v Šentjanžu v Rožu je bilo odprtje 11. oktobra 2018, v farni dvorani v Šmihelu 30. novembra 2018, v Katoliškem domu prosvete v Tinjah pa 10. januarja 2019. 14. novembra 2018 je Cankarjeva knjižnica Vrhnika (Nataša Oblak Japelj) razstavo objavila tudi kot digitalizirano kulturno dediščino na spletnem portalu Kamra (https://www.kamra.si). 10 Vrhniški razgledi Moje življenje Vsaka mladost je polna sreče in radosti, sijajnega sonca in prešernega smeha. Vsaka mladost. Oko mojega spomina seže daleč, prav do tretjega leta moje dobe. Pogorela nam je hiša in obubožali smo docela. Foto: Iko Krašovec ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 11 Tukaj v ta prelepi plamen je zaklenjen moj spomin; več ga ni … Prikaže se nenadoma mati, čisto majhna, čisto drobna, nič preplašena, samo začu- dena; na cesti stoji ter tišči pod pazduho staro stensko uro, ki že zdavnaj ni več šla, ne bila … Foto: Damjan Brajnik 12 Vrhniški razgledi … Enajsta šola pod mostom se neha ob prvih jesenskih nalivih. Mnogo- kaj sem študiral v svojem življenju, ali tako bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli. Foto: Iko Krašovec ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 13 »Koliko je ena pomaranča in še ena pomaranča?« To vprašanje se mi je zdelo še bolj nespametno. Predno sem bil shodil, sem znal o Veliki noči prav dobro šteti piruhe in pomaranče, posebno tiste, ki so jih do- bili bratje … Foto: Iko Krašovec 14 Vrhniški razgledi Mati je imela vrhan pehar suhih hrušek. Ali tisti pehar, posoda vseh slad- kosti, je bil zaklenjen v ogromni omari. Če se spomnim nanjo, se mi zdi večja od marsikatere srednje visoke hiše … Foto: Iko Krašovec ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 15 Slaboten sem bil, preveč zasanjan, preveč samovoljen, za hlapčevsko delo neuporaben. Mesec dni ali še ne sem bil za pastirja pri sosedu, ki mi je dal za plačilo obilen kos kruha na dan. Krave so uhajale v deteljo in v hosto, pozabil sem nanje, ležal sem v travi pod tepko in gledal oblake, ki so beli in bežni leteli preko neba. Moje pastirovanje je bilo brž pri kraju … Foto: Drago Kuralt 16 Vrhniški razgledi Nato so me hoteli napraviti za vrtnarja … Mili Bog, da bi se zares tako za- obrnilo! Kod bi danes plavala moja barka? Še tam pod vrbami, v hladnem Retovju, po tihi zeleni Ljubiji; od tenkih lističev, od prožnih mladik bi rosile name solnčne kaplje, poslanci nebeški. Foto: Iko Krašovec ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 17 Vsa pokrajina ob cesti, ki drži z Vrhnike v Ljubljano, je posuta s spo- minskim cvetjem, kamorkoli se ozrem … Cerkev svetega Lenarta sem pogledal začuden, kakor da se je bila šele v tistem trenutku vzdignila iz tal ter se plaho stisnila pod klanec. Cesta se mi je zdela široka in kakor za procesijo pometena; hiše so bile visoke, bele in tihe … Kadar se spomnim na tisto vožnjo, me zgrabi bolečina, ki ji drugače ne maram dati besede. Vrhniški otrok bi ne smel po svetu, bi ne smel med tuje ljudi. »Nazaj, mati, nazaj!« Nikoli več! Ivan Cankar, Moje življenje, 1920 Foto: Iko Krašovec 18 Vrhniški razgledi O prešcah Jeseni, na vernih duš dan, smo se napotili po »prešce«. Prešce so okro- gli koruzni hlebčki, ki jih pečejo kmetje otrokom, da z dobrim delom olajšajo trpljenje dušam v vicah. Naprtili smo si malhe preko rame ter se napravili zgodaj na pot. Foto: Iko Krašovec Foto: Elo Mihevc ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 19 »Kako bi se izgubili? Tam so Sveti Trije kralji!« je tolažil Tone Hanco in sebe. Gledali smo – tam v daljavi, visoko zraven sivega neba je bila bela ptičica, cerkev Svetih Treh kraljev. Foto: Iko Krašovec 20 Vrhniški razgledi »Zdaj, otroci, bomo pač kmalu na Holmu; mnogo nas čaka tam. Samo troje hiš je, naokoli pa gozd samega sadnega drevja. Po dolinah, po hribu same jablane – kakor smreke in bukve …« Foto: Oton Naglost ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 21 Velika kmečka hiša je stala tam sredi drevja; spodaj je bila zidana, zgo- raj lesena in s slamo krita. Mala okna so gledala neprijazno, tako srepo in lokavo, kakor da bi nas zapazila že od daleč in bi nam zdaj hudobno mežikala v hudoben pozdrav. Blizu smo že bili, toda od nikoder ni bilo človeka. Nismo vedeli zakaj, ali bojazen nam je legala v srce. Foto: Damjan Brajnik 22 Vrhniški razgledi Razlila se je voda preko steze, mahoma smo stali pred njo, nismo je ugle- dali prej … Vsa nas je bila objela ravan, pogoltnila nas je bila. Kakor luža smo bili, kakor blatna, spolzka steza, kakor samotno drevo, ki je izgubilo liste že tako zgodaj, in kakor dež smo bili, ki je škropil tenko, enakomer- no od sivega neba. Foto: Damjan Brajnik ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 23 Tedaj pa se je zgodilo kakor čudež. Prikazala se nam je široka bela cesta in v tistem trenutku se je zasvetilo na vzhodu, kakor slavolok se je bila vzdignila mavrica od zemlje do neba. In tam v daljavi se je bleščalo kakor veliko belo mesto, vso svojo jasno luč je razlivala mavrica nanj. Razširila so se nam srca od silnega koprnenja, Lojzetu so se zabliskale oči in vzkri- knil je: »Tja, otroci!« Foto: Oton Naglost 24 Vrhniški razgledi »Kam bi v to lepoto, mi iz močvirja! Kam bi, zasopli in blatni, popotni berači!« Foto: Iko Krašovec ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 25 Ko smo se vozili domov na ropotajočem kmečkem vozu in smo spali, se mi je sanjalo še zmerom, da hodimo … hodimo po neizmerni, mrtvaški pokrajini, ali konca nikjer in nikoli … Ivan Cankar, O prešcah, 1903 Foto: Elo Mihevc 26 Vrhniški razgledi Vrzdenec Moja mati je bila doma z Vrzdenca. Nikoli nisem bil na Vrzdencu in vem, da nikoli ne bom. Tudi ne, če bi bil en sam korak do tja. Prešinila me je nekoč misel, iz temne globočine, iz bolesti je bila segla, da bom ob tisti uri, ko se je treba napraviti za zadnjo pot, ugledal s slamo krito kočo, kjer se je rodila moja mati … in da bodo vsenaokoli, kakor cve- tice na polju, cvetele bele misli srca, ki še ni bilo ranjeno od spoznanja. Foto: Damjan Brajnik ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 27 Dan pred smrtjo se je mati selila. Ko sem se vrnil ter prižgal svetilko, me je zgrabila za grlo neznana groza. Materina postelja je bila prazna. Stal sem in trepetal in se nisem mogel ganiti. »Tista postelja tam ni bila prav postlana; peče me, kakor da ste mi nasuli žerjavice pod rjuho. Tukaj je boljše, le malo daleč je. Foto: Drago Kuralt 28 Vrhniški razgledi Saj bi prišla do Vrzdenca, tako sem hodila … mislim, da bi si naročila voz do Vrzdenca, drugače ne prideva nikoli tja …« Foto: Damjan Brajnik ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 29 Luč pa je zmerom lepša in svetlejša, kolikor več je bridkosti in kolikor bli- že je odrešenje. Dokler se svetloba nazadnje veličastno ne izlije v ono, ki je zadnja in večna; ter je tako izpolnjena obljuba, srcu dana in doseženo plačilo za verno zaupanje. Spomnim se na Vrzdenec, kadar mi je v dušo mraz, kadar mi zahladi v lica tesnobni strah, ki je spomin na smrt … Ivan Cankar, Vrzdenec, 1917 Foto: Iko Krašovec 30 Vrhniški razgledi Samoten pogovor Ta obraz je bil okrogel, droben, več zgrbljen, sivkasto blede polti … Ko je sedel, me je pogledal smehljaje. Živ in trd je bil pogled teh rjavih oči, globoko je segel, ni prizanašal … Brki so se narahlo tresli ob na pol ljube- znivem, na pol porogljivem nasmešku. V tistem trenutku, ko se je prikazal v kamrici, nisem bil nič osupel; ni mi prišlo na kraj misli, da je umrl oče pred štirimi meseci in da leži globoko pod zmrzlo prstjo in snegom daleč, sam in pozabljen. »Kako pa drugače živiš? Kaj počneš?« me je izpraševal. Ves čas ni izginil z njegovih brk tisti strašni smehljaj … Foto: Miran Krapež ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 31 »Saj ste jo poznali. Sami ste videli tiste njene vdane oči, polne dobrote in ljubezni. Če bi sam angel prišel iz nebes, ne bi mogel imeti drugačnih oči. Kadar se spomnim nanje, mi gre dvoje sinjih, jeklenih nožev skozi srce, da se prikaže kri …« Vstal je in segel po klobuk. »Kaj je storiti?« sem planil. Na pragu se je okrenil, zlovoljen in porogljiv je bil njegov smehljaj. »Odeni se do vratu in si naroči drugo skodelico čaja … in misli cmokaje na tiste angelske oči! Vse drugo bo že bog poravnal!« Ivan Cankar, Samoten pogovor, 1915 Foto: Miran Krapež 32 Vrhniški razgledi Brlinčkov Miha in Tičkov Grega V mrak in hlad zavit je hranil svoje stoletne skrivnosti na dnu globočin; nihče ni vprašal zanje, pa tudi sam jih ni ponujal nikomur. Foto: Iko Krašovec ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 33 Izpod silnih sivih skal, temno molčečih, se je izvila zamolklozelena voda Močilnikova ter se ustavila in razprostrla v kotanji, da si oddahne pod senco vrb, oddahne od dolge poti po čudapolnih kraljevskih podzemljih. Foto: Iko Krašovec 34 Vrhniški razgledi Mirna gladina je podobna velikemu, nastežaj odprtemu očesu, ki še ne bdi, strmi iz večerne zarje komaj odbeglih sanj. Ko si do kraja odpočije in odsanja voda Močilnikova, stopi v ozko strugo ter se napoti polagoma proti ravnemu polju in svetlemu soncu. Foto: Iko Krašovec ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 35 Tam v večnem mraku Močilnika, v brlogu, vdolbenem v skalo, je živel takrat Brlinčkov Miha. Nekdo mi je pravil, da so ga nekoč našli mrtvega v brlogu … jaz pa mislim, da ni bilo tako: tiho in mirno se je v jesenski noči združil z Močilnikom, svojim pravim bratom v samoti, ljubeznivo ga je objela temnozelena voda njegova in ga ni izpustila nikoli več … Ivan Cankar, Brlinčkov Miha in Tičkov Grega, 1918 Foto: Iko Krašovec 36 Vrhniški razgledi Križev pot Deževalo že ni štirinajst dni, po polju je bilo vse opaljeno. In zdaj je ozna- nil župnik procesijo k mali, polrazpadli podružnici svetega Miklavža; ta podružnica je stala na visokem hribu, skoro dve uri od vasi, če je človek hodil hitro, a pač tri ure, če je romal s procesijo. Foto: Iko Krašovec ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 37 Prijel je križ in vzdignil ga je visoko; nekoliko se je Kristus zazibal, za- majal, stresel, a nato se je zopet vzdigal ter se nižal enakomerno, kakor je Marko stopal … »Za nas boga prosi!« Neusmiljeno je žgalo sonce, žarki so rezali kot svetle britve. Ivan Cankar, Križev pot, 1901 Foto: Oton Naglost 38 Vrhniški razgledi Iz predmestja Živeli so v beraštvu mirno in tiho, ker jim je bilo beraštvo v krvi. Niso se prepirali ne z bogom in ne z ljudmi … Ali v Anki se je bilo nekaj zganilo, predramilo. Vzbudilo se je hrepenenje v nji, bogvedi po čem, po nečem svetlem, sončnem … Foto: Damjan Brajnik ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 39 Kje so bile njene misli! Frfotale so kakor metulji opoldne, pijani, od sonč- nega veselja prijetno utrujeni. Foto: Elo Mihevc 40 Vrhniški razgledi Hodila je hitro, zmerom dalje; zmerom bolj tiho je bilo, zamolkli mestni šum je umiral v daljavi in že je pihala mehka, hladna sapa, že je šepetalo naokoli ter se stresalo; zeleno listje se je pogovarjalo, zazibalo se je časih, kadar je zafrfotal droben pisan ptič, vzdignil se ter odfrfotal. Foto: Vinko Peternelj ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 41 »To je gozd!« si je mislila Anka in v prsih se ji je nekaj širilo, širilo, da bi vzkliknila naglas. Sonce je stalo visoko in se je skoro že nagibalo, sve- tloba je lila skozi listje … da je bilo vse prepreženo s sencami, kakor s čudnimi preprogami in čipkami. Ivan Cankar, Iz predmestja, 1901 Foto: Nevenka Papič 42 Vrhniški razgledi Spomladi In glej, človeka od nikoder. Mrtva je pokrajina, učarana okamnela sredi življenja. Mrtva je meni, tujcu … To nebo ne prepeva zame, ne prepeva to polje zame popotnika, ki je prišel mimo in pojde dalje, nevreden, da bi mu darovalo življenje prijazen pozdrav vbogajme ... Foto: Elo Mihevc ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 43 Kmet je oral na polju, razorana zemlja, opojno duhteča, je zavzdihnila in se je spomnila na popotnika, ki je mislil nanjo v ljubezni in hrepenenju. Tudi ona je slišala moj pozdrav; preko gora, preko zelenih ravni in šume- čih gozdov mi je pogledala v oči in čutila mojo bolest … Foto: Drago Kuralt 44 Vrhniški razgledi Mařenka je vztrepetala, ustnice so se odprle, hotela se je nasmehniti, rja- vi obraz je prebledel. »Travnik zeleni, nepokošeni … « Foto: Damjan Brajnik ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 45 Tam, tam se širi neizmeren, valovi v soncu, veter gladi po njem s tiho dlanjo … Tam polja, narahlo se spenjajo v holm; kakor dahne veter, se zasvetijo zlata, ugasnejo v senco, zasvetijo se … Ivan Cankar, Spomladi, 1907 Foto: Damjan Brajnik 46 Vrhniški razgledi Marjaš Molčala je dolgo, nato pa me je nenadoma vprašala: »Ali ste bili že daleč zunaj? Tako daleč, kakor je tisto nebo tam?« »Daleč sem že bil.« »Pripovedujte, kako je tam!« » … beseda je slepa … na oni strani, tam v daljavi, je svet. Bodi kakor je, midva pa igrajva.« »Ne bom igrala nocoj … Brala sem, da so gozdovi tam in na podobi sem jih videla – kakšni so gozdovi? Ali vas je bilo strah, če ste jih ugledali?« Foto: Iko Krašovec ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 47 »Brala sem, da rasto tam cvetice na polju, kar pod visokim nebom in ni- kogar ni, ki bi jih zalival. Ali ste videli kdaj take cvetice? Rada bi jih vi- dela, te nezaklenjene, ki ne marajo usmiljene roke, da bi jih zalivala …« Foto: Vinko Peternelj 48 Vrhniški razgledi »Ali ste videli kdaj morje? Tisto morje, ki je brez konca, kolikor daleč meri oko?!« Foto: Elo Mihevc ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 49 Še pred mrakom je prišla mati. Prižgala je svečo, postavila jo je na mizo ob zofi in ni izpregovorila besede. Od tiste ure je nisem več videl in nihče mi ni povedal, kam da se je napotila. Tudi ona je pač ugledala ob posle- dnji uri gozdove, polja in morja. Najgloblja bolest molči, najvišje hrepene- nje se izpolni v samoti … Ivan Cankar, Marjaš, 1912 Foto: Miran Krapež 50 Vrhniški razgledi Desetica Foto: Oton Naglost Na okna je potrkaval dež, čisto potihoma, kakor z mehkimi prsti, lilo je že ves teden dni v dolgih, tenkih curkih ... ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 51 ... tisti dež, ki napravi človeka otožnega, topega, mu zastre vse vesele po- dobe in mu pokaže druge, neznane, v sivo haljo zavite. Ivan Cankar, Desetica, 1920 Foto: Oton Naglost 52 Vrhniški razgledi Listje Mračilo se je. Z mrakom pa se je zgrinjala gosta, vlažna, siva megla od vsepovsod. Prišla je kakor noč, nevidna in neslišna. Utonili so v nji hri- bovi nad Vrhniko, zalila je vso dolino pod grebenom, hladno in mokro, kakor roka bolnikova mi je dihnila v lica in nazadnje segla tudi v srce, da je bilo vse malodušno in potrto in da se je zbalo samote. Foto: Elo Mihevc ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 53 Konec veje se je stiskalo troje listov drug k drugemu. Tako se stiskajo otroci v temi. Tisti v sredi se je pričel zvijati in krčiti, stresel se je, nagnil ter neslišno, tiše kakor rosna kaplja zdrknil na tla. Živeli so, doživeli – sladko življenje v ljubezni, dodeli nam ga bog! Foto: Janez Papež 54 Vrhniški razgledi Črno in golo je strmelo visoko drevo v nebo, kakor silno razpelo na križpotu. Pod njim je bilo pokopališče. Na tisoče jih je ležalo tam, na tisoče drobnih trupel, črnih, zgrbljenih, trohnečih; strupena rosa iz megle je lila nanje. Foto: Elo Mihevc ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 55 Dišalo je po trohnobi, megla je tiščala na prsi. Stopil sem v hišo, da bi se napravil spat. Ali zaspati nisem mogel. Jokaje in krohotaje je skovikala sova, ki jo slišim plahutati pod svojim oknom vsako noč. Ivan Cankar, Listje, 1914 Foto: Janez Papež 56 Vrhniški razgledi Iz lepih časov Kje je pomlad, kje je dekle moje! … Foto: Nevenka Papič ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 57 Foto: Nevenka Papič Ivan Cankar, Erotika, Iz lepih časov, 11, 1899 Plašč meglen je nad zemljo razstrt; V snegu škriplje pod nogami cesta, Lepa ljubica mi je nezvesta, V srcu mojem biva hladna smrt. 58 Vrhniški razgledi Helena A to bilo je davno, davno In ne povrne se nikdar. Jesen je; nad menoj oblake Podi vihar. Foto: Elo Mihevc ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 59 Po cesti hodim sam, otožen … Ah, ali je to sen samo? Helena! … Ali ne pozna me In gre mimo. Ivan Cankar, Erotika, Helena, 10, 1899 Foto: Nevenka Papič 60 Vrhniški razgledi Iz lepih časov Po cesti tam z gospó prelepo Graščak se vozi na saneh; Sladkó zvené srebrni zvončki, Kot ljubice nebeški smeh. Kakó je vzdramil dušo mojo Srebrnih zvončkov tenki glas! In splavala je daleč, daleč, Tjà v mojo ljubo, tiho vas. Foto: Elo Mihevc ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 61 V visokem snegu jo zavijem, Naravnost v topli vinski hràm; Tam vam je čudosladko vino, Prelepa je točajka tam! ... »Oj ljubček, dolgo je že tega, Kar bil si zadnjikrat pri nas ...« »To ni nič čudno, draga moja: Takó hudó je zunaj mraz – Foto: Nevenka Papič 62 Vrhniški razgledi Takó hudó je mraz tam zunaj, Da nisem mogel od peči; Pa, ljubica zató ne misli, Da moje srce gorko ní. Foto: Janez Papež ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 63 Zdaj naj sneží, naj brije veter, Naj zgrne se nad nama noč, – Kaj méniva za tó se mídva, Na gorkem se objemajoč – « Od daleč se glasíjo zvončki, V ledeni véčer sneg prší; A moja ljubica prelepa V naročju drugemu sloní. Erotika, Iz lepih časov, 17, 1899 Foto: Elo Mihevc 64 Vrhniški razgledi Tičnica Nad Vrhniko, na holmu onkraj Svete Trojice je majhen smrekov gozdič, Tičnica … Sijajno se blešči v soncu. Sveta Trojica, kraljica vrhniška. Svetli spomini – dragi kamni in biseri na belem oblačilu. Kolikokrat so romale k nji moje misli, bežne lastovke, v tujini po gnezdu koprneče. Foto: Iko Krašovec ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 65 Milost božja! Ali so oslepele moje oči? Ni je več! Ne več! Vse posekano od debla do stebla! Temno in težko mi je seglo v srce. Kako vam je bilo, smreke, ob tisti uri, ko ste padale? Kam so zakopali vaša uboga trupla? – Kako ti je bilo, moja mladost, ob zadnji uri? Kje je tvoj grob? – Ivan Cankar, Tičnica, 1920 Foto: Oton Naglost 66 Vrhniški razgledi V tujini To je Vrhnika. Če je bil v mračni mladosti le en sam vesel trenutek, le en sam žarek sreče, raste v spominu, zmerom svetlejši je ter pozlati napo- sled vso mladost; sončni so kraji, z milo lučjo obžarjeni; ljubeznivi so ljudje, veseli in brez zla. Zvonovi pojo, vabijo k veliki maši. Ponosna stoji na hribu cerkev sv. Pavla, sloka in svetla se spenja k nebesom. Foto: Iko Krašovec ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 67 Zvonilo je … visoko, visoko nad mestnim šumom je prepevalo tiho, trepe- taje; kakor plaha ptička se je bila dvignila pesem proti nebu. Mestni ljudje ne slišijo te pesmi; jaz sem jo slišal in bila mi je kakor požirek vode. Foto: Iko Krašovec 68 Vrhniški razgledi Sonce vzide, spenja se v mogočnem loku, tiho se niža. Nekje je življenje, ki hodi z njim; vzdrami se polno bujne moči, razživi se v ponosnem raz- mahu, oddahne si smehljaje, kadar začuti sladki dih večera. Foto: Miran Krapež ZDAJ NAJ SNEŽI, NAJ BRIJE VETER ... 69 Nekje je tisto življenje – kaj ga nisem živel sam? Bilo je, komaj da je še spomin. Foto: Iko Krašovec Ivan Cankar, V tujini, 1920