Kmetje, združenja treba! Poglejmo si na kratko velik uzrok. zakaj da propada kmečko stan. Razvitek in vsestranska uporaba parne moči, železnice, stroji, tovarne, razna občila, bujna obrtnija in razvito trgovstvo, novo vladanje in novi državni nazori itd., so le to reči, same na sebi škodljive? Nikakor ne, celo veliko hasna in dobička prinašajo človeštvu. A škoda tiči prav za prav v tem, da ne pridejo izdelki, da ne pridejo novodobne dobrote vsakemu v prid, v last, ampak le nekaterim. Ti neizmerno bogatijo, imajo skoraj vse v svojih rokab in nešteta množica onih, ki nimajo dovolj velikega premoženja, morajo plesati, kakor oni godejo! Tako se je unel hud boj vseh zoper vse; nikdo ne prizanaša več sosedu, ne privošči mu, če ima oni več, ampak ga preganja, kjer ga more. Blago, premoženje torej ni prišlo, kamor bi imelo priti, ni se razdelilo med vse. Če pa vse, kar je človeški duh koristnega izumil, ne koristi vsem, temuč le pojedincem, ni to prav,^ to ne odgovarja ne človeški naravi, ne krščanski veri. Glovek je srečen, če vidi, da sosed ne trpi pomanjkanja; če rau pa blagostanje zavida ter ga preganja, sam pa kopiči in nabira, ni več pravi človek. Zoper take bi se moralo postavno postopati, saj človeška narava in krščanska pravica to tirjata po načelu »Vsi za vse«. Kdaj bi se ti nazori človeku bolj ukoreninili, bolj vcepili, kakor v mladosti; kje z večjim uspehom, kakor v šoli ? Vsaka šola, naj bo katerekoli vrste, pripravlja mladeniča na življenje. Dolžnost šolske odgoje je torej, učencu o življenju prave pojme podati, a mu ludi svetovati, kako naj se življenje prav in pametno, pravično in uspešno uravna, posebno kar se tiče gospodarienja. Kdor vodi kmetijo ali sploh kako posestvo, ima družino, lastno in najeto, ima delavce, ki mu opravljajo in obdelujejo polje. Med temi pa je gospodar ia mora biti zapovednik, a je tudi on odgovoren za način in uspeh gospodarjenja: »unicus rex esto,« jeden naj Ijd kralj! Vse to pa ima pravični gospodar voditi neustrašljivo v — kršeanskem duhu, če hoče res kak uspeh doseči, posebno v današnjih spridenih časih. Da bi se vse to uresničilo, da bi se kmetu zopet pomoglo do nekdanje sreče in zadovoljnosti, svetuje se od več stranij, naj bi se vpeljalo nekdanje »naravno gospodarstvo«. A to vsled razvitih časovnih razmer nikakor ni več mogoče. Davki in drugi fitroški so za kmeta tako težavni za to, ker se morajo v denarju poravnati. Na drugi strani pa se kar nič ne ozira gosposka na resnične pridelke v gospodarstvu, ne vpraša, če je zemlja obrodila, če je pridelal kmet toliko, da more živeti. Vrhu tega obtežuje kmeta Se krvna dača, kj mu leto za letom najboljše delavce pobira. Seveda oni, ki so se v mesto spravili, podajajo si roke, predlagajo vladi družabne preosnove, ki so le njim v prid, vpeljujejo dan na dan nove, njihovim razmeram ugodne naredbe ter pustijo kmeta, ki jih prav živi, v kotu, dočim se sami pri bogato obloženi mizi mastijo. Kmet pa nikjer ne pride do izdatne veljave, da bi se tudi njemu v prid to ali ono na novo vpeljalo, in zakaj je tako brez vse moči? Ker je vedno in povsod osamljen, zapuščen, ker ga uplivne moči ne podpirajo. Kaj ostane v tako žalostnem položaju kmelu drugega, kakor se poprijeti z vso resnobo vzvišenega gesla »Z združenimi močmi«. Torej zjedinite se, združite se, vam dobrovoljno kličemo, in vaš glas se ne bode preslišal, kakor se je dozdaj. Saj v malem ste že začeli se združevati, le tako vstrajno naprej, složno in v krščanskem duhu! Kedar se bodejo kmeije zavedli, da spadajo skupaj, približali se bodo uspešno vladi ter tirjali od nje svoje pravice, vzboljšanje svoje bede, in uslišani bodo, ne bodo se več prezirali, ampak uvaževali se bodo pri vsaki priliki kot jednoten, časti vreden stan.