Politicni položaj. (V državnem zboru drie 3. julija govoril dr. L. Gregorec.) (Dalje.) * Že za časa Giskre, še bolj pa za časa Lasserja so se modernemu mamonu žrtve darovale, ali do pravih hekatomb (po 100 žrtev) se je povspel še le naš Plener. Nikdar ni bila naša država, ni bilo nje prebivalstvo izročeno kapitalizmu tako, kakor sedaj. Trelja liberalna doba je nekakov višek in zmagoslavje sedanjega kapitalizma v Avstriji. Že za Steinbacha se je začelo, ko so se dovolile znane velike državne podpore bankerotnemu tržaškemu Lloydu in dunavski parobrodni družbi. Temu so sledile velike konverzije državne rente, podržavljenje železnie je prišlo, končno posojilo in regulacija valute. Vse se je tako uprizorilo in izvršilo, kakor je koristno velekapitalistom, ki so tudi imeli največji dobiček. Seveda so kursi rasli in se je borza radovala; promet z efekti na borzi je lani znašal velikansko svoto 4500 milijonov gld., dobiček pri kursih 1135 milijonov gld., kakor so to kapitalistični listi vsemu svetu z veseljem naznanili. Ako bi se s srečnimi borzijanci postopalo tako, kakor s siromašnimi kmeti pri določevanju pristojbin, bi bila država dobila davka 169 milijonov. To delo se je hotelo z dalnjimi posojili pospeševati, z davčno preosnovo pred hujšimi naskoki finančnega ministra zavarovati in končno kronati z uvedenjem plačevanja v zlatu. Na največjo srečo se je to ustavilo. Izrecno pravim: na največjo srečo Avstrije. Zakaj ta sedanji kapitalizem ni več tisti kapitalizem, ki pospešuje kulturo, s katerim se je sprijazniti, ki pospeSuje delo in podpira umetnost ter tako širi splošno Hagostanje, nego je splošno nevaren požeruh obrestij, ki hoče vse pograbiti, kar je kaj vredno, ki hoče vse imetje združiti v posamičnih rokah in večino prebivalstva narediti za obresti plačujoče sužnje. Kapitalizem kupuje delo, kupuje proizvode, pa ne daje delavcu pravične plače niti pridelovalcem pravične cene. Zajedno pa izkorišča pridelovalca, kar vidimo pri mesu in kruhu; kapitalizem ponareja živila, kar vidimo pri vinu, pivu, maslu itd. Velespekulacija, veletrgovina in veleindustrija je ljubljena trojica sedanjega kapitalizma. Njemu naj vse službuje, po njegovih koristih naj se narede vse državne uredbe in vse postave. To je sedanji kapitalizem, kakor ga je v Avstrijo vpeljala in vzgojila liberalna stranka. Od tega kapitalizma nima kmečki stan ničesar drugega pričakovati, kakor brezobzirno izkoriščanje, koneno uničenje; posestva preidejo v last iiranilnic, delniških družb in veleposestnikov. Ponavlja se nekaj, kar že poznamo iz rimske povestnice. Bimski oderuhi so svoj lastni kmečki stan uničili. Kmetje so bežali v mesla, množili tam siromaštvo in kričaje zahtevali panem et circenses (kruha in veselic). To je bil pa tudi začetek koncu rimske države. Državi je hkrati zmanjkalo vojakov, in vsled udarcev severnih barbarov je razpadla največ zategadelj, ker ni kmečkega stanu varovala pred izgredi kapitalizma. Ista usoda bo tudi naš kmečki stan zadela, če se čim prej ne bo naredil konec izrodkom kapitalizma. Avstro-ogerska banka spada med tiste denarne zavode, kateri se najbolj podpirajo in imajo največ predpravic. Celo zlato, katero smo za uravnavo valute dovolj drago plačali, se je jej izročilo. Kmetovalci smo mislili, da bo država te milijone obdržala, izdala državna pisma in avstro-ogersko banko sčasoma popolnoma v stran potisnila. Motili smo se seveda. Še nečesa ni smeti prezreti. Komu pa koristi avstroogerska banka največ? Spet velikašem, namreč velekapitalu, veleindustriji, veletrgovini. Čudno je, da imajo ti velikaši pri banki kredit od dva odstotka. Če pa bi avstrijski kmet za svoje posojilnice, recimo Raiffeisnove, iskal po vsern Dunaju kredita po štiri odstotke, bi ga nikjer ne dobil. Avstrijski kmet mora za realni kredit plačevati po pet odstotkov, za personalni kredit pa po šest odstotkov. In amortizacija ? Do te sploh ne pride. Gode se pa še neverjetnejše stvari in čudim se, da na to v zbornici še nihče ni opozarjal. Naši finančni ministri skrbe že desetletja za to, da je kolikor mogoče malo denarja v prometu, namreč na ta način, da ne množč denarja tako, kakor je potrebno. Tako se je v dobi od 1. 1869. do 1879. denar med Ijudmi pomnožil na leto za 25 milijonov, v dobi od 1. 1879. do 1891. pa le za 17 milijonov. (Dalje prih.)