ta so vprašanja finansiranja. Pri letni Soli se računa na kotizacijo, raziskovalni forum pa naj bi zadovoljeval čimveč potreb po raziskovalnem delovanju in tu iskal tudi materialno podporo. Nekateri udeleženci konference so le nakazovali možnosti preusmeritve določenih finančnih sredstev iz drugih držav. Pri tem jc zlasti pomembna motiviranost sociologov za to. da se vključijo v razsežno mednarodno omrežje, kakrSncga lahko zagotovi ISA, tako s svojimi internimi komunikacijami, kot tudi z vidika možnosti objavljanja ter obravnave na mednarodnih znanstvenih srečanjih. ISA omogoča veliko odzivnost in komunikativne učinke.
Na poslovnem sesianku raziskovalnega svela v Ljubljani so torej predstavniki raziskovalnih komitejev izrazili podporo našim predlogom. Odločitev pa je bila prepuščena izvršnemu odboru ISA, ki se je po (cm sestal na Poljskem. Na podlagi pismenih informacij, ki smo jih pred kratkim prejeli, pa vidimo, da se je tudi izvršni odbor odločil podpreti našo pobudo. Obenem izraža zahvalo jugoslovanskim kolegom. ki so se temu pridružili. Sklenjeno je bilo, da naj bi imeli »Ljubljansko letno šolo« in »Ljubljanski raziskovalni forum«.
Torej smo - v tej fazi - zastavljeni cilj dosegli. Obenem se nam nakazujejo velike možnosti, pa tudi obveznosti in nujna nadaljnja prizadevanja.
LEV KREFT
Svetovni kongres estetikov v Nottinghamu
Na nottinghamski univerzi v Angliji jc bil od 29. avgusta do 2. septembra lani 11. mednarodni kongres za estetiko (leta 1980 jc bil kongres pri nas v Dubrovniku, leta 1984 pa v Montrcalu). Kongrese vsako četrto leto organizira Mednarodna estetska zveza, ki jo sestavljajo priključene nacionalne organizacije (pri nas za zdaj Estetsko društvo Srbije in Slovensko estetsko društvo, ustanavlja pa
sc že Zveza estetskih društev Jugoslavije) in individualni člani.
V Nottinghamu se je zbralo blizu 300 udcicžcnccv z vseh celin, in ker je večina pripravila tudi referate, je bilo včasih tudi do 11 istočasnih cnournih predavanj, ki so bila poglavitna vsebina uradnega dela programa. Ker se v estetskih vprašanjih poleg filozofov uveljavljajo tudi komparativisti, zgodovinarji umetnosti, muzikologi. tcatro-logi in drugi z umetnostjo povezani strokovnjaki. jc bil izbor tem in pristopov kot običajno zelo pester. Vendar je bil, za razliko od Montreala. mogo bolj v ospredju filozofski vidik, hkrati pa tista smer v estetiki, ki ne razmišlja onstran umetniških del in pojavov v posplošenem filozofsko-siste-matičnem prostoru. Komunikacija pri razpravah in referatih, kot tudi pri skupnem petdnevnem bivanju v univerzitetskem naselju, je pokazala, da (udi estetike povezujejo skupni problemi, metodološka vprašanja in vprašanja, ki jih prinaša spreminjanje umetniških pojavov in družbene funkcije umetniškega, lepega in estetskega. Čc je bil postmodernizem pred štirimi leti predvsem obče geslo, mestoma tudi modno in zato nejasno rabljeno kot priročno pojasnilo za poimenovanje nepojasnjenih neznank, gre zdaj veliko bolj za estetsko analizo funkcioniranja konkretnih umetniških del in teoretsko poglabljanje problematike umetnosti ob koncu tisočletja. Občuten je tudi odmik od radikalnega postmodernizma. ki se je pojavljal bolj kot program-manifest nečesa novega, k sprav-Ijivejšcmu obravnavanju pomodernega obdobja in njegovih predmodernih in modernističnih tradicij. Ta premik med drugim označuje povečano zanimanje za klasične temelje estetike iz 18. stoletja, posebej za Kantovo Kritiko presodne zmožnosti in njegovo utemeljitev estetske avtonomije, kot tudi poskusi premoščanja strukturalističnega in poststrukturalistične-ga pristopa s pomočjo upoštevanja nekaterih humanistično-modernističnih analiz, ki so bile še nedavno skoraj razglašene za preživele in demodirane. Zlasti v anglosaškem svetu, ki je nekaj let ob analitični filozofski estetiki gojil že skorajda kult Dcrridaja in delno Foucaulta. se zdaj presenetljivo kot pomembna teoretična novost uveljavljajo dela Mihaila Bahtina. Ncomarksistični estetiki (Adorno, Bcnja-
min. Marcuse. Lukäcs. Brecht in tudi še Bürger) so še vedno aktualni vir in predmet kritičnega ukvarjanja, zlasti v smeri nekakšnega zaokrožanja zgodovine estetike od Baumgartna (začetnik estetike v 18. stoletju) do danes.
Prisotnost številčno močne delcgacijc iz Sovjetske zveze je izzvala poseben razgovor o dogajanjih v estetiki in umetnosti pri njih, ki pa razen že znanih političnih ciljev in informacij o .popuščanju napetosti' med inteligenco in političnim vodstvom ni prinesel nič novega - če programa .perestrojka v umetnosti in estetiki' seveda nc jemljemo kot senzacijo, ki bo v kratkem natresla zanimivejših teoretskih rezultatov. Očitno pa je, da se tudi nekdanja estetika socialističnega realizma (o njem nihče skorajda noče več niti govoriti. Sc štiri leta nazaj pa predstavniki dežel socialističnega bloka niso govorili skoraj o ničemer drugem), pretežno izolirana od vseh ostalih svetovnih tokov mišljenja, osvobaja zaccmcntiranih känonov in načinov teoretiziranja, in vstopa v odprto in neobremenjeno komunikacijo z vsemi svetovnimi estetskimi tokovi, med drugim tudi s pomočjo obsežnega in ambicioznega programa prevajalstva.
Na kongresu je prišlo tudi do prenove in utrditve Mednarodne estetske zveze, ki ji je smrt predsednika Harolda Osborna (1987) in nedejavnost nekaterih članov ožjega vodstva v zadnjih letih preprečila tako raven mednarodna dejavnosti in komunikacije, kot bi bila potrebna. Med številnimi kandidati je bil na tajnih volitvah za predsednika izvoljen Goran Hermeren (Švedska), drugi podpredsednik pa je ponovno Milan Dam-njanovič (Jugoslavija). Generalni sekretarje ostal Arnold Berlcant (ZDA). V sestav izvršnega komiteja je bilo izvoljenih prccej novih in mlajših članov, in tudi Aleš Erjavcc (Slovensko estetsko društvo). Zveza bo pričela z izdajanem svojih sporočil v obliki mednarodnega biltena (nalogo je prevzela nizozemska organizacija), obstajajo pa tudi zamisli o tesnejšem evropskem povezovanju znotraj svetovnega okvira. Naslednji kongres (1992) še ni dokončno lociran, ponujata pa se Madrid ali Moskva.
Aleš Erjavec je imel na kongresu izjemno obiskan in pozorno razpravljan referat »Postmodcrnizem in kritična teorija«. Lev Kreft pa »Proletkult in poetizem - primer Karla Teigeja«. Kongres jc organizacijsko
izredno dobro izpeljala maloštevilna ekipa »Trent Polytechnic« v sestavu nottingham-ske univerze z Richardom Woodficldom na čelu. Žc kar preštevilni udeleženci kongresa so se prijavili tudi za mednarodni simpozij »Subjekt v postmodernizmu«, ki bo naslednjo jesen v Ljubljani v organizaciji Slovenskega društva za estetiko, r
INGE PERKO-ŠEPAROVIČ
Globalizacija političnih znanosti
Zdi se mi. da je globalizacija političnih znanosti ena od najbolj pomembnih usmeritev oz. preusmeritev teh ved v 80-tih letih; zato sem tudi v času kongresa poskušala spremljati predvsem razprave, ki so bile s to globalizacijo povezane.
Program 14. kongresa IPSA (Washington, 28. avgusta do 1. septembra 1988) je namenil problematiki globalizacijc disciplin s področja družbenih znanosti veliko pozornost. Tej temi jc bila posvečena ena od plenarnih sej, tri mini-plenarnc seje, štiri seje o podtemah oz. podpodročjih (»sous-themes«, »sub-fields«), tri seje raziskovalnih komitejev, ena seja študijske skupine in tri specialne seje.
Glede na kvantitativne kazalce bi bili lahko več kot zadovoljni. Vendar pa se stvar pokaže v povsem drugačni luči. če se lotimo analize vsebine tega dela kongresne dejavnosti. Program, vsa) kar zadeva to temo. ni bil dovolj koherenten. Tako sc je zgodilo, da so hkrati (»tekale kar tri seje z naslovi: »Ali je lahko teorija Zahoda globalna?«, »H globalni politični teoriji« in »Perspektive nove svetovne ekonomije«. Ker so bile vse tri teme - glede na moj interes - zanimive in privlačne, sem bila v zadregi glede izbire; zato sem vsaj delno sodelovala na vseh treh sejah. Dobila sem vtis. da so naslovi veliko več obetali, kot pa so povedali prispevki posameznih avtorjev. Tako govori npr. prispevek Freda Dallmayra o možnosti nastajanja globalne politične teorije, ki bi izhajala iz resnično globalne civilizacije ali kozmopo-lisa. Avtor globalno naravnanost izenačuje