KOLUMEN RESNICA PREPROSTA,
RmiilliliKiilWEIISNA
GUS VAN SANT IN »FILM POEZIJE«

Silno neprimeren kraj m ogled filma My Own Private Idaho (zrežiral gaje Gus Van Saut, katerega Drugstore Cowpoya smo videli tudi h v Ljubljani) je vsekakor švabsko mestece Tuebingen. težko ht namreč našli mèsto, ki bi bilo bol; oddaljeno od homoseksualne prostitue t ¡e. protestantsko u\pičene luške štrlijo vse kam drugam, Muesbjevsko usmerjena publika je kljub temu napolnila dvorano in si film ogledala v nemščini. Šele zadnja leta postaja Nemcem jasno, da filmov ne znajo sinhronizirati in daje sinhronizacija pravzaprav hudodelstvo. Mogoče se jim je to dokončno posvetilo z Jarmuschovim Night On Earth; ki se dogaja v štirih jezikih. Malo je manjkalo, pa bi sinhronizirati Roberta Benignija, kako se s taksijem vozi po Rimu in parafrazira Danteja. My Own Private Idaho je film o dveh prijateljih, ki se prosiituirata, Mike (River Phoenix j hodi po sledeh davno izginule matere. Scott (Keamt Reeves) pa ima težave z očetom, kije župan. Mike je narkoleptik {mučijo ga nekontrolirani napadi sna) in je zaljubljen i' Seotta. Nekje na sredi filmu se v Portlandu (ameriško mesto, kjer se fitui dogaja in kjer Gtts Van Sont tudi živit pojavi še Bob Pigeon (William Richer!),psiheilelični gant. Mike in Scott se kasneje'podata v Rim. kamor tuy ht se bih zatekla Mikava n.ifi. Namesto da bi jo našlo, se Scott zaljubi v italijansko pastirico in se tako odloči za hetcroseksualnosl Ampak zgodba v bistvu sploh ni važna, lahko bi bila katerakoli - in to je :e prvi znak, da imamo opravka s 1'asa'inijcm.
Thierry fausse, ki se je v Cahiers du Cinema razpisal o My Own Private Idaho /.
Pasolinija sicer našel, vendar samo kot referenco v prizorih ï'ragazzi, ki se ponujajo po rimskih parkeih. Ni pa ga povezal z vsemi atributi, kijih je v svoji analizi obesil na film. Pa poskusimo.
Najprej je tu večna Pasolinijeva tema: mar ni na Ici. Te seveda lahko najdemo zadnje čase v celt vrsti filmov (Les amanlsdu Pant-Ncuf. Pisher King). vendar gre pri Gusu Van Santu za bisveno razliko. Tako kot pri Pasoliniju marginalei tukaj niso marginalei, torej niso na robu družbe, v katero bi se hoteli vračati, ampak so enostavno svet zase, s svojimi pravili, in čeprav se Scott po smrti očeta-župana zlahka prepusti demoničnemu objemu yuppijevstva, ostane film zvest .<■svoji logiki: yupptji so samo marginalni segment Mikovfga
Da je Mike bolnik, narkoleptik, ni naključje. Ustvarjanje avtoreferencialnosti je možno samo i' stilističnem dialogu nevrotika z nevrotično kamero, z nevrotično montažo in 2 različnimi digresijami. Nd ta način se percepcija kameie ujema s percepcijo junaka. Mike -, ključnih trenutkih - takrat, ko mu je realnosti preveč - zaspi. Posledica je, da z njim sanja tudi film sam in postaja obseden od 'psiholoških diverzij.
Zanimivo je. da ¡c svet tega ftlmak.ljub vsem v »poiujiivenim efektom« popolnoma naraven. To se mi zdi pri vsem skupaj še najbolj čudno. Čeprav Gus Van Sam povsem zavestno razbija narativnost (kar bomo videli tudi pri tehniki pisanja scenarija), se nam »pederastič/ta sekta - prikazuje kot nekaj čisto normalnega, vsakdanjega. Nehote pomislimo na nekakšno tnampufaajo Je Gus Van Sani tako dobro obvladal Pasolinijcve principe, da je dosegei že kar nasprotni učinek? In sicer 10, da se film v sebi že tako perjektno reflektira, da ga gledalec ne. uspe več misliti, ampak samo še sprejemati, kot da je svet pač tak? Ali niso to ravno »dosežki« objektivizira joče ga filma? Ne duha ne sluha o kakšnem moralizmu, niti implicitno, nobene zatelenosti, nobenih mučnih atmosfer. Ta film je pmvzapra*' popolnoma lahkoten. Tudi na naturščike ni pozabil. Gus Van Sant pravi; da je dečke sprva hote! režirati, nato pa je ugotovil, da nima smisla, in tako večkrat kar sami pripovedujejo svoj Na primer, kako so komu zarili to in to v nt.. Da! jim je tudi kamero, in mladostne spomine na hišo in mamo v Idahu, ki si jih Mike vrti 1 glavi, so posneli dečki kar sami. Kot da bi Gusa Van Santa privlačilo naključje. Včasih seksualno, včasih te/mieistično. Najprej je imet tri scenarije, . med drugim Shakespearovega Henrvja V., in jih je nato združil v enega, tako rekoč računalniško zmešal Tako je dosegel, da film - tako kot vse Pasolinijeve zgodbe - ne poteka linearno Hiti. na ravni zgodbe. To je torej film, ki nastaja sproti, brez vnaprej določenega programa, je devianten v vseh p ogledih, »prikazuje hkrati nastajanje in nastalo, torej kreativni proces in kreaciji>■■< (Joussc). Gus Van Sant ima poseben odnos tudi do gibanja. ljubezensko združevanje namreč ni prikazano v gibanju, pač pa v obliki živih slik, pri katerih se menjavajo poze protagonista\. : potemtakem je film prav tako po naključju ušel ameriški klasifikaciji X. ki bi jo dobil, če bi seksposneli v gibanju. Več kot očitno je, da se Gus Van Sant. tudi "ifreudovščini« ni odrekel. Junakoma je naprtil očeta in mater, Scottov oče umre, Mikava mati pa ostane izgubljena za vedno. Ne nazadnje je. to eno od tematskih gibal filma. Nekateri mislijo, da je prav freudovstvo thto, kar pri Pasoliniju povezuje zavedno (marksizem.) in nezavedno (krščanstvo) ter tako botruje nastanku socialnega krščanstva. Najbrž bi bilo posiljeno trditi, da skuša Gus Van Sant s problema ti zacijo teh kompleksov 1 1 združevati ideologiji; prej bi rek&l, da mu tudi odnos mari-sin pomeni enega iz"
pojavov, s katerimi je posid platno. Resnica je pona vadi preprosta , realnost kompleksna. Jlll::