GLAS
LETO XXIV. ŠT. 4 (1114) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 31. JANUARJA 2019
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Zajamčeno zastopstvo
Na novoletnem sprejemu stranke Slovenska
skupnost v palači Lanthieri v Gorici je v petek,
25. januarja, med svojim pozdravom predsednik
deželne vlade Massimiliano Fedriga doživel
spontan aplavz in glasno odobravanje, ko je de-
jal, da se sam zavzema za zajamčeno politično
zastopstvo Slovencev v Italiji, a to naj bo tako,
da bo odraz celotne slovenske narodne skupnosti
in ne samo ene stranke. Senatorka Tatjana Rojc
pa je v svojem pozdravu povedala, da je sama na-
ročila pravnim službam v Rimu, naj preučijo
možnosti, kako priti do take rešitve, ki bi omo-
gočila zajamčeno zastopstvo za slovensko
majšino. V vrhu slovenske komponente deželne
Demokratske stranke so v začetku tedna spo-
ročili, da nočejo “vsiljevanja od zunaj”, ampak
trdijo, da bi do zajamčenega zastopstva morali
priti ob posvetovanju s “stroko”. Deželni tajnik
stranke Slovenska skupnost Igor Gabrovec se je
minuli ponedeljek na to odzval s tiskovnim spo-
ročilom, ki ga tu rade volje objavljamo, saj je za-
res čas, da se v naši narodni skupnosti o za-
jamčenem zastopstvu začnemo pogovarjati na
glas, brez sprenevedanja in nepotrebnih fig v
žepu.
JUP
“Včasih je bilo zelo moderno reči, da je manjšina
'subjekt', in v ta pojem lahko stlačimo vse, kar
je za neko skupnost pomembno: samostojnost,
načelnost, suverenost, svoboda, samospoštovan-
je, ponos, pozitivnost in propozitivnost. Skratka
vse, kar nas dela in utemeljuje kot skupnost z do-
dano vrednostjo in ne le kot seštevek posamez-
nikov-državljanov. Tudi stranka Slovenska skup-
nost je in hoče ostati politični subjekt.
Po izjavah sodeč, imam vtis, da nas sogovorniki
tako na Deželi kot v Ljubljani danes končno le
dojemajo kot skupnost in torej kot subjekt, ki ne
nosi le neke pravice, ampak predstavlja tudi neko
priložnost. Res, da so izjave za zdaj le besede in
torej čakamo na konkretne korake. A vendar vse
to ni prišlo samo od sebe, temveč je rezultat
našega stalnega političnega naprezanja, dogovar-
janja, potrpljenja, vztrajanja na stališčih in argu-
mentih, ki niso bili vedno hvaležni. Prej nasprot-
no. Pa vendar je SSk kot samostojna slovenska
stranka vedno in dosledno vztrajala na stališču
in pri zahtevi, da mora biti izbira slovenskega
parlamentarca v Rimu v dometu manjšinske
skupnosti kot celote, ne pa sad zakulisnih dogo-
varjanj ožjih vodstev italijanskih vsedržavnih
strank. Zato ker smo mnenja, da mora slovenski
zastopnik ali zastopnica svobodno in legitimira-
no nastopati v bran skupnosti kot celote, ne pa
strankarskih ali koalicijskih interesov in potreb -
pa naj bodo še kako plemeniti. Isto naj obvelja
za deželni parlament, kjer naj bosta slovenski li-
sti, ki naj bo odprta vsem političnim dušam
manjšine, omogočena nastopanje in izvolitev za-
stopnikov brez zanke vnaprejšnje podpore-pre-
daje-prodaje eni ali drugi stranki-koaliciji.
/ str. 3
Društvo slovenskih izobražencev
Na ponedeljkovem
večeru v
Peterlinovi
dvorani so
počastili 45 let
fotografiranja
Aljoše Žerjala 10
Gledališče
Dramski odsek
PD Štandrež je 
v 54. sezoni
neprekinjenega
delovanja
uspešno uprizoril
novo komedijo 15
foto dd
25-letnica tragičnega dogodka
Ugasnila so tri
mlada življenja
  osušili smo solze, ostali so spomini, spomini
na prijetne trenutke, skupna doživetja, ostalo
je prijateljstvo, tisto pravo, ki ni le na konici
jezika, pač pa v dnu srca. V 25 letih bi nastalo še ne-
kaj novega, ki bi prav gotovo vzklilo, če ne bi bilo ti-
stega usodnega 28. janaurja 1994. Hrvaška granata,
ki je uničila tri mlada življenja, eksplozija, ki ji niste
mogli biti kos, sili k razmišljanju, razglabljanju, po-
globitvi. Res je, človek se rodi kot uničevalec, kar s
potrošništvom postaja ne več razvada, pač pa prava
navada. In čim bolj se zavedamo izobilja, ki nas ob-
daja, tem bolj smo objestni v uničevalni mrzlici: pa
naj gre za predmete, ki so še uporabni, za ostanke na
mizi, ki bi jih lahko spravili za večerjo, za bolečino,
ki bi jo lahko olajšali, za življenje, ki bi ga lahko rešili.
/ str. 2
P
www.noviglas.eu
Slovenska skupnost kot subjekt!
  Srečanje pod lipami
Šola v središču
naših politik!
GORICA 
  zadnjih časih je v različnih okoljih in
okoliščinah slišati vse več razmišljanj in
razprav o jeziku kot bistvenem elementu
naše identitete. Jezik nas določa in hkrati določa
poteze skupnosti, ki ji pripadamo. O časih, ki so
se korenito spremenili, o jeziku in šoli je bil
govor na Srečanju pod lipami 24. januarja 2019
v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze
Bratuž v Gorici, na srečanju z nekoliko
izzivalnim naslovom: “Ali postaja slovenski jezik
na naših šolah vse bolj manjšinski? ” Slovenska
šola je namreč za našo skupnost temeljnega
pomena, in vendar se zdi, da nima ne jasnih
ciljev ne primernih orodij, da bi na najboljši
način opravljala svoje poslanstvo. Potrebna je
sistemska ureditev, potrebna je skupna
strategija. O tem so se pogovarjali raziskovalka
pri Sloriju dr. Matejka Grgič, ravnatelica
goriškega Dijaškega doma Kristina Knez,
profesorica slovenščine Maja Melinc in član
Višjega šolskega sveta v Rimu prof. Peter Černic.
/ str. 6
V
Slavje v župniji na Opčinah
Zlata maša g.
Franca Pohajača
  nedeljo, 27.
januarja, je
bilo v cerkvi
sv. Jerneja na Op či -
nah veliko prazno-
vanje ob 50. obletni-
ci mašniškega po -
svečenja dolgoletne-
ga openskega župni-
ka Franca Pohajača.
G. Franc Pohajač se
je rodil v Celju 4. fe-
bruarja 1941. Po
opravljenem bogo-
služnem študiju na salezijanski univerzi v Rimu
je 28. decembra 1968 prejel duhovniško po-
svečenje v domači župniji sv. Lenarta v Novi Cer-
kvi. Že naslednje leto se je vselil v openski Finžgar-
jev dom, saj je prišel v opensko župnijo kot ka-
plan. Prvotno je bilo mišljeno, da bo tu ostal le
eno leto, vendar se od takrat ni več odselil.
/ str. 11
V
“Verjamem, da smo lahko vsi skupaj kos 
tudi najbolj drznim in ambicioznim izzivom”.
Igor Gabrovec na novoletnem sprejemu stranke SSk
Svet okrog nas31. januarja 20192
Povejmo na glas
Dvorezna privlačnost iger na srečo
Deagliova zgodovinska srhljivka
Vidalijevka tetka Irena
  d nekdaj sem navezan
na palermske izdaje Sel-
lerio in to zaradi Scia-
scie, čigar prednostno sodelo-
vanje so počastili s tem, da so po
njegovi smrti vsako stoto števil-
ko zbirke pustili prazno. Po
odhodu Elvire Sellerio so sicer
tisočo številko posvetili njej,
prostor 1100 pa je spet prazen.
Oblika teh “plavih” bukev je tu-
di elegantno privlačna pa lepo
žepna kot one iz Pahorjevega Za-
liva pa z mehko platnico. V tej
zbirki je izšel tudi ponatis “Da-
nevov” z lepim uvodom Leonar-
da Sciascie. Sam piše, kako se je
pri obiskih mesta rad ustavil na
razgovoru z gospo Ančko in ka-
ko lepo je znala Alessandra La-
vagnino povzeti in razširiti nje-
ne spomine. Družinsko zgodbo
iz Napoleonovih časov in hab-
sburškega cesarstva od Opčin
in Lozic do Sicilije in Ameri-
ke.
Od Trsta do Amerike po Me-
hiki, Moskvi, španski
državljanski vojni, predvsem
pa ob Vittoriu Vidaliju poteka
zgodba dvajsetih let tega sto-
letja, ki pa zaobjema z bogato
bibliografijo dogajanja prete-
klega stoletja tudi v našem
prostoru. Deaglio, nekdanji
glavni urednik Lotta Conti-
nua, pa tudi svak ministrice
Fornerove, kar pa res nima
nobene zveze, zna, kako se
streže napeti, zanimivi in pri-
vlačni zgodbi. Saj v isti zbirki
objavlja veliki Andrea Camil-
leri svoje značilne sicilske de-
tektivke. Deagliova zgodovin-
ska srhljivka se sklene pred
milansko borzo ob Catellano-
vem ne prav dostojnem dvignje-
nem sredincu. Kako, ne bom
napisal, saj bi bralca oropal na-
petega konca.
Začne pa se s teto glavnega ju-
naka Ireno. Pravzaprav z od-
prtjem njenega kovčka po njeni
smrti. Gre za dragocene zago-
netke komunistke, ki je sodelo-
vala v tajni službi v Vidalijevi
pripadnosti. Ne smemo se čudi-
ti, saj je imel Vidali pomem-
bnejšo vlogo od škofa Santina
za vrnitev Trsta Italiji. Znano je
tudi, da so prvi Slovenci po
O vrnitvi Italije, deležni zaupanjav italijanski vojski in so lahkopostali častniki, bili prav vidali-
jevci slovenskega jezika. Drugi
so še leta služili po raznih po-
sebnih bataljonih tudi v demo-
kratični državi na osnovi mejne-
ga urada in gladia.
Preživeli kolegi tetke Irene na-
ložijo nečaku po njeni poslednji
želji, da sklene nekatere zaostale
primere. Tako zadevo, povezano
z italijanskim anarhistom Tre-
sco, ki je bil umorjen v New Yor-
ku l. 1943, da ne bi oviral sode-
lovanja mafije pri ameriškem iz-
krcanju na Siciliji. Bil je velik an-
tifašist, sindikalni organizator,
pobudnik obrambe anarhistov
Sacchija in Vanzettija v dvajsetih
letih dvajsetega stoletja. Tridese-
tega leta pa je, kot me je opozo-
rila profesorica Marta Ivašič,
Tresca odločno obsodil ustreli-
tev bazoviških junakov. Z Vida-
lijem sta uspešno onemogočila,
da bi bili fašisti na častni straži
ob truplu Rodolfa Valentina.
Deaglio stalno vpleta Vidalija
kot najučinkovitejšega izvršilca
moskovskih ukazov. Navaja
med drugim Hemingwaya, da
ga je Mathews videl ob izhodu
iz madridskih zaporov z ožulje-
no in opečeno kožo med kazal-
cem in palcem desne roke od
obilnega dela s sprožilcem pišto-
le. Omenja njegov znani neu-
speli poskus umora samega
Trockega in mu naprti organiza-
cijo uspelega. Omenja tudi
umor zaročenca Modottijeve pa
še in še. O svojih piše slavljen re-
volucionarni junak, pri so-
vražnikih pa znan kot najhujši
likvidator, kar jih je proizvedel
komunizem. A tudi kot komu-
nist, ki je rešil Trst pred fašisti in
ga vrnil Italiji. Njegova kampan-
ja proti Titu in proti “Titovim
fašistom”, “slovenskim šovini-
stom”, “infojbatorjem Italija-
nov” je spremenila Vidalija v ne-
predvideno osebnost. Za Trst je
postal heroj kot demokristjani,
ki so peli Vola colomba z Nillo
Pizzi.... Niso vedeli, da bi se mo-
rali zahvaliti za vrnitev trikolore
na grad Svetega Justa najbolj
sovjetskemu od Stalinovih agen-
tov.
Sicer vemo, da se je večina za-
mejskih Slovencev takrat opre-
delila za Vidalija. Nekdanji borci
so soborce res psovali z infojba-
torji, kot da bi sami ne sodelo-
vali. Po vaseh so zginili odprti
oširki in se naenkrat pojavili
zidovi med sosedi Vidalijevci
in Titovci. Padli so vpisi v slo-
venske šole. Morda še živi
kdo, ki je nadzoroval mejo
pred jugoslovanskim napa-
dom v Vidalijevi protijugoslo-
vanski oboroženi milici. Zna-
no pa je tudi, da je Ivan Re-
gent na poizvedovanje Beo-
grada, ali lahko zaupajo Vida-
liju, ki je vprašal za prehod po
Jugoslaviji, pisno odvrnil, da
daje “ruku na vatro” za tova-
riša Vidalija! Pismo hranijo
sicer temeljito “žehtani” lju-
bljanski arhivi, ker se pač ni
zdelo pomembno. Seveda,
piše Deaglio, je tetka Irena taj-
ni službi na Vidalijev račun
pomagala republiki v zvezi z
dosjeji Decime mas, Borghe-
sejem pa tudi nekdanjimi
fašističnimi kvestorji, ki so
mučili Slovence in so jih recikli-
rali nato v boju proti Giulianu...
Dulcis in fundo Deaglio se zah-
valjuje vsem, ki so pripomogli k
romanu dejstev in domišljije. Za
tržaško plat, za pravo zakladnico
vidalijanskih spominov, pa Gio-
vanni Botteri in njenemu pokoj-
nemu očetu Guidu, ki je zapustil
Prečnik za večno leta 2016 in se
je, kot piše avtor, navdušil in za-
baval nad vsebino in zapletom,
oblikovanih z njegovo pomočjo.
M. O.
S 1. strani
Ugasnila so ...
  a zmago zla je dovolj, da
dobri in pošteni ljudje ne
naredijo ničesar, ne
reagirajo, pa tudi se ne uprejo,
ne zavedajoč se, da je tovrstna
apatija greh. Iz lagodnosti in
egoizma prepuščamo odločitve
vse prevečkrat drugim.
Izgovorov ne manjka: dovolj
smo obremenjeni z vsakdanjim
delom, ne zanima nas politika,
nočemo imeti opravka s takimi
nečednimi posli, vse preveč je
korupcije, pa tudi: barbari so,
naj se pobijejo med seboj, da
bomo končno imeli mir. V
vsakem takem izgovoru, v vsaki
taki misli je del resnice, toda
prav zaradi tega ne smemo
podpisovati belih menic, še
posebej ne tistim, ki so
prepričani, da sta politika in
etika ločeni enoti. Kdor tako
razmišlja, ne bo nikoli v
polnem razumel ne politike in
ne etike in ni vreden, da bi mu
Z zaupali.Mostarska granata nas je v teh25 letih naučila marsikaj,
predvsem nas je dobesedno
prisilila k razmišljanju. Človeka,
ki misli z lastno glavo, ni moč
zlahka prevariti, ga zaslepiti s
televizijskimi spoti, prepričati z
lažmi na spletu.
Mostarska granata govori o
sadizmu in pohlepu po oblasti.
Samo sadist lahko iz varnega
zavetja izstreli granato, ne da bi
pogledal v oči nedolžni žrtvi.
Samo strahopetec z neutešenim
sadizmom v duši lahko zagreši
tako zahrbten zločin. Na
Trebeviču, pobočju južno od
Sarajeva, kjer je bila v času
olimpijskih iger steza za bob,
sem srbskega prostovoljca ob
minometalcu vprašal, kaj čuti,
ko s svojimi granatami seje smrt
v sarajevskem središču. Nič, je
odgovoril, v vojski so me
naučili, da je treba ukaze
izvajati brez ugovorov. Pa saj
nisem jaz iskal vojne, vojna me
je našla. Glavno je, da preživim,
kaj mi mar, če v vojni umirajo
muslimani, saj imamo tudi mi
žrtve med sorodniki in znanci.
Iz povelja: ubijaj, ki mu vojak ne
bi smel ugovarjati, je vojakovo
razmišljanje zadobilo vedno
bolj grozljiv razmah. Sadizem je
neozdravljiva bolezen, za
katero še niso našli
cepiva. Na dan pride z vso
svojo prodornostjo še
posebej v vojnih
okoliščinah, ko popustijo
vrednote, ko prav sadisti
najdejo svoj življenjski
humus, se dvigajo in
napredujejo do najvišjih
mest. Sadizem ne pozna
narodnosti, ne rase, ne
spola, ne religije.
Mostarska granata ne
govori le o smrti, ampak
tudi o neozdravljivih
fizičnih in psihičnih
posledicah. V vojaški
bolnišnici v Beogradu
sem intervjuval dvajsetletnika,
ki mu je mina pri Borovem
  udi danes kot v vseh časih je stremljenje
človeka po sreči veliko in neustavljivo
in se mu ni mogoče izogniti. Kako pa
naj bi bilo drugače, ko je sreča največ, kar si
lahko predstavljamo in od vsega najbolj želi-
mo, predvsem pa je nekaj čudovitega, lepega,
sanjskega. Težko je srečo, kakršno si želimo,
prepričljivo opisati, sreča je pač sreča in nas je
sposobna preko mere in še čez osrečiti, pri
čemer pa jo že razlagamo z njo samo, da nas
namreč more osrečiti bolj kot kar koli drugega
na svetu. Vse, prav vse spremeni v čarobno ve-
selje: naše delo osvetli s samo seboj, s srečo,
enako naše odnose z drugimi, še posebno če
gre za prijateljstvo in ljubezen, srečni smo, ker
smo zdravi, in še bolj, če smo ozdraveli, nismo
doživeli prometne nesreče, čeprav smo se
znašli v nevarnosti itd. itd. In med toliko da-
rovi sreče je tudi njena možna naklonjenost,
ki naj bi nas obdarila z več denarja, denarja, s
katerim bi si bilo mogoče olepšati življenje ali
se z njim umakniti iz takšnega ali drugačnega
pomanjkanja, če se nahajamo v njegovem ob-
jemu. Z večjo ali z zelo veliko vsoto bi si mogli
kupiti, česar sicer ne moremo, odpravili bi se
na daljna potovanja, privoščili bi si ta in oni
priboljšek, se preselili v večje stanovanje ali
hišo, si omislili počitniško bivališče v hribih
ali ob morju in še mnogo drugega in potem
bi bili zares in nadvse srečni. In ena od poti
do denarja in njegovega izobilja so igre na
srečo, na katerih od časa do časa kdo ogromno
pridobi oziroma mu sreča nakloni pravo pre-
moženje. In te igre na srečo so imele od nekdaj
neverjeten čar in so vabile in še vabijo v svoj
objem velike množice, ki z njihovo pomočjo
upajo v izpolnitev svojega hrepenenja po
sreči. In s tem pričakovanjem se tem igram
predajajo res velikanske množice in podatki
dokazujejo, da zanje porabijo goro denarja,
npr. v povprečju letno 843 evrov na vsakega
prebivalca dežele Furlanije Julijske krajine.
Prebivalci Gorice so pred dvema letoma odšte-
li za igre, ki naj jim prinesejo srečo, 25 milijo-
nov evrov, v celi Italiji pa ta vsota znaša deset
in kar nekajkrat deset milijard evrov, take so
razsežnosti, ki jih zaobjema želja po sreči, po
srečnem dobitku, želja po pričetku povsem
novega, le srečnega in samo srečnega življenja.
Ob vsem tem bi se bilo najprej preprosto
vprašati, kaj ne bi bilo bolj smotrno porabiti
razmeroma visoke količine denarja za kori-
stnejše stvari, posebno še ker zasvojenost od
takšnega iskanja sreče zelo pogostoma vodi v
usodne zadolžitve, pa ne samo to. Samo v naši
deželi se zaradi odvisnosti zdravi več kot 500
oseb in ta številka raste iz leta v leto. Krčevitost
lova na bogastvo je torej izjemno močna in jo
je mogoče odstraniti le z globljim premisle-
kom in neuklonljivo voljo. In globlji premi-
slek je slej ko prej v ugotovitvi, da se sreča na-
haja tudi v drugih stvareh, ne nazadnje v pre-
poznanju, naj jo iščemo v mirnem sozvočju s
sabo in predvsem v lepem odnosu s svojimi
bližnjimi in sploh z vsemi ljudmi.
Janez Povše
T
naselju v Slavoniji odnesla obe
nogi. Doma je bil iz Vukovarja,
skupno je zrasel s hrvaškimi in
madžarskimi vrstniki, bili so
neločljivi prijatelji tako v
šolskih klopeh kot v prostem
času. Igrali so nogomet v isti
ekipi, skupno ribarili v Donavi,
skupno hodili na ples.
Nenadoma je bilo vsega konec.
Ponoči so se hrvaški vrstniki
pridružili gardi in minirali
njegovo hišo. Nekdanje
prijateljstvo se je spremenilo v
sovraštvo. Ko sem ga vprašal, ali
je sploh kdaj imel puško v
rokah in streljal, je dahnil:
morilec sem. Prijavil se je k
prostovoljcem. Poslali so ga z
izvidnico na hrvaško stran.
Desetar ga je pustil v zaledju z
ukazom, naj straži hišo, ki je
bila – tako je izgledalo –
zapuščena. Nenadoma sta iz
kleti stopila dva mlada moška.
Ne da bi pomislil, je streljal:
enega zadel v prsi, drugi je
zbežal. Včasih – je dejal – se
tolažim, da sem plačal za greh,
saj sem invalid. Toda izgubljeni
nogi nista nič v primerjavi z
življenjem, ki sem ga pokončal.
Nič ne more zbrisati dejstva, da
sem morilec, čeprav mi vojna,
ki me je naredila za zločinca, ni
dala izbire.
Mostarska granata zahteva od
nas, od vsakega posameznika,
da odgovori na vprašanje, kaj bi
storil, če bi se znašel v
podobnih okoliščinah, kako bi
reagiral, kako bi se odločil.
Mostarska granata govori tudi o
politikih, voditeljih narodov, ki
z zvijačnostjo prepričujejo sebe,
svoje ljudi in ves svet, da niso
krivi za vojno. Vsi naj bi bili
enako krivi. Napačno naj bi bilo
torej govoriti o napadalcu in
napadenem, razlikovati med
zločincem in nedolžnim. Šlo
naj bi za nesporazum, ki ga je
zakrivilo neobjektivno
poročanje medijev, češ da so ti
upoštevali le razloge enih in ne
vseh. Nekaznovani zločin
postane tako v letih, desetletjih,
vrlina. Nesporazum naj bi bilo
Miloševićevo ščuvanje in
rožljanje, nesporazum streljanje
Karadžićevih varnostnikov na
množico, ki je v Sarajevu mirno
demonstrirala za enotno in
neodvisno Bosno in
Hercegovino. Krivi so bili
televizijski snemalci in
reporterji, ki so s sliko in besedo
prikazali, kdo je streljal in kdo
je bil ubit. Pa ne le na srbski
strani, tudi Hrvati so skušali na
vse načine zvrniti krivdo za
umor naših kolegov na druge.
Mostarska granata govori v
vsakem hipu o nas vseh, naših
slabostih, našem pomanjkanju
zaupanja, prešibki veri v dobro.
Mostarska granata postavlja
tudi neštete vzporednice z našo
nedavno preteklostjo, z našim
bojem za enakopravnost, za
pravice enakovrednega naroda.
Spominja na krvavi davek, ki
smo ga plačali med
dvajsetletnim fašističnim
zatiranjem. Spominja nas na
tedanji strah pred fašističnimi
škvadrami, na mučenje,
koronejske zapore, na posebno
sodišče, pa tudi na strah
pred ricinusovim oljem,
pred deportacijo, begom
v tujino, na strah, da
bodo odgnali očeta ali
sina, ker sta govorila
slovensko, na strah
trgovca, ki so mu zaprli
trgovino, ker je s
strankami govoril po
domače, strah pred
nasilnimi premestitvami
državnih uslužbencev,
strah pred zapiranjem
naših šol in društev,
pred ukinitvijo
dnevnikov in drugih
listov. Toda ni nas bilo
in tudi danes nas ni
strah, da ne bi ohranili svoje
narodne pripadnosti. Tudi o
tem govori mostarska granata,
ko se ob spominu na našega
Sašo klanjamo vsem tigrovcem
in protifašističnim borcem.
Poleg bolečin odpira mostarska
granata nova vprašanja, zahteva
odgovore, točne in poštene,
zahteva, da si izprašamo vest, da
dokažemo, da smo živa in ne
amorfna bitja.
Morda je prav to glavno
sporočilo, ki so nam ga iz
Mostarja pred 25 leti poslali
Saša, Marco in Dario, iz
Mogadiša pa Miran: živeti
moramo vredno človeka, ne
izogibati se odgovornostim do
sebe in skupnosti. Veliko je moč
postoriti za zmago dobrega. S
prispevkom, čeprav
malenkostnim, vsakega od nas,
je vsak cilj dosegljiv. Vaš zgled,
vest in razum nam bodo za
vodnika.
Hvala vam, prijatelji, za
sporočilo, hvala za dediščino.
Saša Rudolf
Saša Ota s kamero
Aktualno 31. januarja 2019 3
  Novoletni sprejem zbirne stranke Slovenska skupnost
Kot stranka bomo še naprej v prvi bojni liniji
GORICA 
  radicionalni sprejem Slo-
venske skupnosti ob
začetku novega leta je
dragocena priložnost za srečan-
ja in soočanja med izvoljenimi
političnimi predstavniki in
upravitelji, člani in somišljeniki
slovenske zbirne stranke ter vse-
mi, ki se odzovejo na vabilo. To-
kratni sprejem, ki je potekal 25.
januarja 2019 v Lanthierijevi pa-
lači v Gorici, je sprožil razpravo
o zajamčenem zastopstvu, ki se
bo po vsej verjetnosti nadaljeva-
la še nekaj časa. Upati smemo,
da bo privedla do večje jasnosti
in skupnih naprezanj za dobro
vse manjšinske skupnosti.
Zdravljico in še nekaj pesmi je
na večeru, ki ga je povezovala
Sanja Vogrič, odpela Dekliška
vokalna skupina Bodeča Neža
pod vodstvom Mateje Černic.
Uvodni pozdrav je prinesel
deželni predsednik SSk Peter
Močnik. Goriški župan Rodolfo
Ziberna je kot gostitelj pozdravil
vse navzoče, še zlasti novogo-
riškega župana Miklaviča, s ka-
terim sta se na osebni ravni ta-
koj odlično ujela in delita skup-
ne poglede na prihodnost naše
zemlje, navdušenje nad EZTS-
jem in t. i. posebno evropsko
ekonomsko cono. SSk je “bi-
stvena kulturna komponenta
našega ozemlja”, brez katere bi
naši kraji ne bili to, kar so, je še
dejal. Klemen Miklavič je po-
trdil, da skupaj z Ziberno veliko
dajeta na posebnost teritorija in
narodne skupnosti pomenijo
bistven gradnik našega prosto-
ra. Naša skupna prihodnost je v
konkretnih projektih, urbani-
stični integraciji, gospodarski
razsežnosti sodelovanja: vse to
naj iz našega ozemlja naredi
“zgled sožitja narodov in fun-
kcionalne integracije naših
skupnosti”. Senatorka Tatjana
Rojc je po skoraj enem letu
mandata v Rimu ugotovila, ka-
T
ko pomembno je, da imamo
Slovenci svojega predstavnika.
“Če sami ne poskrbimo zase, te-
ga za nas ne bo storil nihče”.
Omenila je težave naših medi-
jev in šolstva; kar se tiče pred-
stavništva, ki ga italijanska usta-
va, z razliko od slovenske, ne
predvideva, je poverila ustavne-
mu pravniku Salveriniju nalo-
go, naj preveri, kakšne so realne
možnosti, da v okviru ustave in
obstoječe zakonodaje dobimo
možnost izvolitve predstavani-
ka. Pozvala je k plodnemu sode-
lovanju in složnosti, “ki smo jo
vedno dokazali, ko je šlo za po-
membne stvari”. Rezultate bo-
mo dosegli, samo če bomo
složni. “Sinergije in strategije
naj bodo stvar dogovora med
nami”, je še dejala. Državna se-
kretarka Olga Belec je prinesla
pozdrave vlade in ministra Petra
Česnika ter poudarila, da ima
slovenska avtohtona narodna
skupnost v Italiji veliko vlogo
pri oblikovanju dobrih
meddržavnih prijateljskih od-
nosov, ki jih je pomembno
vzdrževati, ohranjati in pogla-
bljati. Izrazila je željo, da bi naša
skupnost znala najti s skupnimi
napori ustrezne rešitve za še od-
prta vprašanja. Poslanec italijan-
ske narodne skupnosti v Držav-
nem zboru RS Felice Žiža je
spregovoril o “pozitivni reci-
pročnosti”. Italijanska skupnost
v Sloveniji, je dejal, bo podprla
našo v prizadevanjih za dosego
zajamčenega zastopstva na
deželni in državni ravni. Pot do
tega cilja bo gotovo “strma in
polna ovinkov”, toda cilj bo - tu-
di z oporo matične domovine -
dosegljiv. Evropski poslanec
Južnotirolske ljudske stranke
Herbert Dorfmann je spomnil
na nacionalizme iz prejšnjega
stoletja in opozoril, da mnogi
tudi danes postavljajo pod
vprašaj evropski duh, ki je tako
pomembem za manjšine. In
vendar je za dobro vse celine po-
membno, da temeljna načela te
Evrope ohranimo. Predsednik
Dežele FJk Massimiliano Fedri-
ga je dejal, da je rad prišel na
sprejem, ker Slovenska skupnost
ne predstavlja samo politične
stranke, temveč skupnost. “Pri-
padniki slovenske skup-
nosti niso gostje v deželi
FJk. Oni so Furlanija Julij-
ska krajina”. Njegov na-
men je okrepiti sodelo-
vanje med FJk, Italijo in
Slovenijo, to pa lahko
omogočajo vsakdanji stiki
med našimi skupnostmi.
Zaradi tega želi podpreti
prizadevanja naše skup-
nosti, da bi dosegli za-
jamčeno zastopstvo v par-
lamentu. “Kdor predsta-
vlja skupnost v državnem
parlamentu, mora pred-
stavljati skupnost. Pika!
Ne more biti predstavnik
državne stranke in nato
morda tudi slovenske
skupnosti”. Bitka ne bo
lahka, “vaš zaveznik pa bo
predsednik Dežele FJk”. Sloven-
ska skupnost je most, ki nam
omogoča, da povezujemo tradi-
cije in kulture, ki so srce Evrope.
“Mi želimo braniti Evropo”, v
kateri naj skupnosti, manjšine
in kulture postanejo protagoni-
stke.
Osrednja točka sprejema je se-
veda bil nagovor deželnega po-
litičnega tajnika SSk Igorja Ga-
brovca. “Slovenska skupnost je
politična stranka, ki ima v svo-
jem DNK-ju ambicijo, da je vse
bolj zbirna stranka Slovencev v
Italiji. Smo stranka na deželni
ravni z najdaljšo politično tra-
dicijo”, je dejal po uvodnem
pozdravu. Svojega deželnega
svetnika je izvolila v prvi zako-
nodajni dobi leta 1964 in je tu
še danes z istim imenom in sim-
bolom. To pomeni, da smo
trdno zasidrani v prostoru. SSk
je stranka, ki se dosledno zavze-
ma za konkretno izvajanje pra-
vice do enakopravnosti sloven-
skega jezika, kulture in identite-
te v javnosti. Zagovarja avto-
nomno politično nastopanje,
da v javnih upravah in zakono-
dajnih organih zagotovi prisot-
nost in aktivno soudeležbo Slo-
vencev. “Prepoznavamo se v
uporniškem gibanju za narod-
no osvoboditev izpod fašizma
in nacizma, boju, ki nas je
spremljal na naravni politični
poti vse slovenske Primorske,
vse do osamosvojitve, pluraliza-
cije in torej demokratizacije Slo-
venije”. Od vedno so pri stranki
“trdno zaverovani v plemeni-
tost demokratičnega ustroja”.
Prepričano zavračajo totalitarne
ideologije, ki so v 20. stoletju
narodom in ljudem povzročile
neizmerno trpljenje in njihove
posledice še vedno boleče razd-
vajajo našo družbo. Zaverovani
so v načrt Evropske unije kot
priložnost razvoja tvornih od-
nosov med ljudmi in narodi, za
ohranjanje in utrjevanje kulture
miru in vsestranske družbene
blaginje.
Med vrednote in politične smer-
nice beležijo tudi boj za enako-
pravnost, socialno pravičnost,
družbeno solidarnost, spreje-
manje različnosti, pa tudi skrb
za gospodarski in družbeni raz-
voj, medkulturni dialog in
strpnost. “Navedel sem vredno-
te in cilje, zato da se vsi skupaj
spomnimo, od kod prihajamo
in kam ciljamo, zakaj smo de-
javni v politiki, v javnih uprav,
v organizacijah in ustanovah
naše skupnosti”.
Med pomembnejšimi nalogami
Slovenske skupnosti je nedvom-
no krepitev meddržavnih stikov,
čezmejnega sodelovanja, pre-
moščanja meje, ki je z de-
mokratizacijo Slovenije in
njenim vstop v veliko
družino Evropske unije pre-
segla večji del njene delitve-
ne teže. “Zato je nadvse tudi
simbolno pomembno, da
smo danes tu, v Gorici, ki je
tudi Gorizia, ki se razteza na
Novo Gorico in v naših san-
jah in prizadevanjih zaživi v
skupen, poenoten prostor.
Zato je pomembno, da sta
tukaj danes z nami oba
župana, tako različna in
hkrati tako podobna, ko na-
kazujeta željo po povezo-
vanju in sinergiji”. Prejšnji
teden je bil na uradnem
obisku v Trstu predsednik
slovenskega parlamenta De-
jan Židan; teden prej je bil v
Ljubljani predsednik Fedriga.
“Znova bi lahko rekli: tako ra-
zlični in vendar tako povezani v
skupnih hotenjih, da naši naro-
di, ta prostor, vsa naša družba in
naši ljudje pomnožijo priložno-
sti sodelovanja, skupnega
načrtovanja in razvoja”.
Odnosi med Slovenijo in Italijo
so dobri, pred nedavnim sta to
na srečanju v Rimu potrdila oba
zunanja ministra. Prav tako so
dobri odnosi med Deželo in Slo-
venijo. Posebej je razveseljujoče
dejstvo, da sta bili prejšnji teden
slovenska in italijanska
manjšina v ospredju pogovorov
v Ljubljani izpostavljeni kot po-
zitiven element povezovanja in
utrjevanja odnosov. Kar zadeva
Slovence v Italiji, je bilo jasno
in celovito izpostavljeno trenut-
no najbolj pereče vprašanje, se
pravi zagotovitev osnovne za-
stopanosti naših predstavnikov
v zakonodajnih telesih na
državni in deželni ravni. SSk je
kot samostojna slovenska stran-
ka vedno in dosledno vztrajala
pri zahtevi, da mora biti izbira
slovenskega parlamentarca v Ri-
mu v dometu manjšinske skup-
nosti kot celote, ne pa sad zaku-
lisnih dogovarjanj ožjih vodstev
italijanskih vsedržavnih strank.
Isto naj velja za deželni parla-
ment.
Pomembna je obveza, mimo-
grede zapisana v zaščitnem za-
konu leta 2001, da se Slovencem
- poleg Trgovskega doma v Go-
rici in Narodnega doma pri Sv.
Ivanu - povrne tudi ves Narodni
dom v Filzijevi ulici.
Danes so okoliščine ugodne, da
dosežemo nekaj dolgo zarisanih
in nedoseženih ciljev, je še po-
vedal Gabrovec. Cerar in Fedri-
ga sta izraz zelo različnih strank
in političnih opcij. “Kot institu-
cionalna zastopnika dveh skup-
nosti pa sta našla primeren jezik
in besede, ki povezujejo in pre-
moščajo. Isto delata župana
obeh Goric”. Podobno znajo
najti skupen jezik župani ma-
jhnih občin, ko gre za obrambo
in utrditev interesov širših skup-
nih območij.
Slovenska skupnost z ambicijo
zbirne stranke Slovencev v Italiji
prizadeva, da potrpežljivo, po-
stopno in vztrajno dialogira z
vsemi strankarskimi, politični-
mi in institucionalnimi sogo-
vorniki, ki so za to pripravljeni.
Za prihodnje upravne volitve
bodo v prihodnjih tednih razvi-
jali in počasi zaključevali dogo-
varjanja na teritoriju. “Kjer smo
imeli dobre izkušnje, ni razlo-
gov, da bi spremenili partnerje.
Kjer pa bomo še vedno naleteli
na zaprta vrta, si bomo pač po-
skusili izmisliti tudi nove for-
mule, ki naj pripomorejo k ak-
tivni soudeležbi pri upravljanju
našega prostora”. Glede evrop-
skih volitev osebno verjamem,
je še povedal politični tajnik
SSk, da bodo strankini organi v
prihodnjih tednih tudi formal-
no potrdili našo že zgodovinsko
navezo z bratsko Južno tirolsko
ljudsko stranko, “ki - pazimo -
edina v Italiji lahko dejansko za-
gotavlja izvolitev v evropski par-
lament človeka, ki bo zastopal
vso našo pisano posebnost
manjšinskih strank in avtono-
mističnih gibanj”.
“Kot stranka bomo še naprej v
prvi bojni liniji, ko bo šlo za
zaščito in utrditev avtonomije
naše Dežele, ki uživa ta status
zaradi pisane večetnične sestave
naše družbe, ki je sad enkratne
zgodovine tega prav tako en-
kratnega prostora. Ta prostor
hočemo brezmejno povezovati
in temu prostoru moramo pri-
voščiti vse zakonske in investi-
cijske instrumente, da razvije
ves svoj družbeni in gospodar-
ski potencial. Z ambicijo dosega
naj visoke kakovosti, ki naj se
odseva v povečani kvaliteti
življenja. Da lahko naši mladi in
naši otroci tu razvijajo svoje ta-
lente in ambicije, da tu najdejo
svoje življenjske priložnosti”.
Naj nas ne bo sram, da si drzne-
mo sanjati, je sklenil Gabrovec.
“Sramota je le, ko sanj ne posku-
simo uresničevati. Verjamem,
da smo lahko vsi skupaj kos tudi
najbolj drznim in ambicioznim
izzivom”.
S 1. strani
Zajamčeno zastopstvo
  ekako tako, kakor velja v
Sloveniji za Italijane in
Madžare. To ne omejuje
možnosti, da se vsak izmed nas
po svoji uvidevnosti, ambicijah
in interesih alternativno opre-
deljuje tudi za udejstvovanje v
italijanskih strankah in torej v
ostalih listah. Italijanska ustava
je dovolj prožna in po potrebi tu-
di spremenljiva, da določilo
zaščitnega zakona dobi pravi
izraz tudi v volilni zakonodaji.
Vse to sem jasno izpostavil v svo-
jem nagovoru v Gorici, ki je
požel vrsto pohvalnih odzivov
tudi s strani političnih sogovor-
nikov. Veseli nas, ko imamo vtis,
da pri teh zahtevah nismo več
osamljeni. Istočasno pa se čudi-
mo in smo razočarani, da pomi-
sleki, ko že ne odkrito nasproto-
vanje, prihajajo prav iz vrst ti-
stih, za katere bi pričakovali, da
so naši prvi zavezniki v bitki za
uveljavljanje osnovnih pravic
slovenske narodne skupnosti v
Italiji. Mislim seveda na stališče,
ki ga je pred dnevi objavila slo-
venska komponenta Demokrat-
ske stranke in potrjuje logiko, ki
jo je pred nekaj tedni na okrogli
mizi SKGZ v Trstu zagovarjal
njen nekdanji vodja Miloš Bu-
din.
Začnimo z dejstvi: Demokratska
stranka je imela v minulih letih
N škarje in platno, konsenz in nenazadnje solidne parlamentarneštevilke, da bi vprašanje za-
jamčenega zastopstva rešila na
najboljši način, saj je iz klopi
vsedržavne in deželne vladne
večine pisala in krojila veljavno
zakonodajo. Tega ni storila in tu-
di vsi pozivi in predlogi stranke
Slovenske skupnosti so drug za
drugim padali na neplodna tla,
oviti v prezir in posmehovanje.
Rezultat je bil na dlani: Tamara
Blažina je bila svojčas izvoljena
le po zaslugi večinske nagrade,
ki je vse prej kot garantirana,
medtem ko je bila Tatjana Rojc
izvoljena zaradi srečnega in ver-
jetno neponovljivega spleta oko-
liščin, na katerega prav tako ne
moremo računati. Obe, kot vsi
prej, z vsem spoštovanjem do
vsakega, sta bili izvoljeni, ker je
njuna imena izbralo in požegna-
lo vodstvo italijanske stranke.
Kot SSk smo z vedno odgovorno
in propozitivno držo prispevali
k njuni izvolitvi. Danes pa zah-
tevamo vsaj razumevanje in
spoštovanje, če še naprej predla-
gamo druge in bolj dostojanstve-
ne oblike spoštovanja subjektivi-
tete slovenske narodne skupno-
sti. Tudi SSk je zaprosila za
mnenja uglednih ustavnih stro-
kovnjakov, ki so pripravljeni ute-
meljiti predlagane rešitve”.
Peter Močnik Rodolfo Ziberna Klemen Miklavič Tatjana Rojc
Olga Belec Felice Žiža Herbert Dorfmann
Massimiliano Fedriga
Igor Gabrovec
Kristjani in družba31. januarja 20194
Bodite pozorni!
Mladoletnik se je
predstavljal kot duhovnik
  udi v našem tisku smo za-
sledili, da se je neki fant na
Hrvaškem v Dalmaciji
predstavljal, da je duhovnik, v re-
snici pa ni bil. Tiskovni urad
Hrvaške škofovske konference je
sporočil: “O konkretnem primeru
ne moremo govoriti, ker nismo s
tem seznanjeni. Takšni primeri so
v nadležnost krajevnega škofa. Po
zakonu cerkvenega prava je
takšno dejanje kaznivo, prav tako
po civilnem pravu”.
To sporočilo se nanaša na mlado-
letnega fanta, visoke postave, ki
se je predstavljal, da je duhovnik.
T Na vprašanje, kako to, da je bil ta-ko mlad posvečen, je odgovarjal:“To je zato, ker so videli, da sem
sposoben”. Govori se, da so za to
vedeli celo nekateri v cerkvenih
krogih. Kot npr. p. Ivo Pavic iz
župnije Šurkovac v Dalmaciji, ki
je izjavil: “Jaz sem mu prepovedal
vstop v župnijo. Njegov župnik in
na nadškofiji vedo, da manipulira
z ljudmi. Od gvardijana splitskega
frančiškanskega samostan sem iz-
vedel, da mu je ukradel dva
frančiškanska habita. To je preva-
rant, ljudje pa mu nasedajo... ”
Do razkritja je prišlo, ko so ga na
Cerkveni in družbeni antislovar (53)
A kot AMEN
  akor je zadnja beseda pri
molitvi amen, tako naj
velja tudi za tole našo ru-
briko, ki nas je spremljala nekaj
časa. Teme so bile razgibane,
marsikdo je povedal, da je z za-
nimanjem prebral to ali ono te-
mo, imeli pa smo tudi kak odziv
na naše pisanje. Seveda bomo
K zdaj prešli na novo rubriko, ki botemu antislovarju podobna vtem, da bomo obravnavali ra-
zlične teme, vendar nas zdaj ne
bodo več vezale posamezne črke.
Te so bile sicer izziv, saj je bilo
treba iskati najprej primerno te-
mo, kateri je potem ustrezala tudi
vsebina. Zadeva je včasih uspeva-
la nekoliko bolj, drugič manj. Mi-
slim, da je bil nabor tem še kar
razgiban, a je v osnovi vseeno
ostajal precej utirjen v tistih tir-
nicah, ki sem si jih postavil na
začetku. Prihodnji teden začen-
jamo novo rubriko, ki bo spet
nudila moj pogled na določene
zadeve v družbi in Cerkvi, a bo
malo več svobode, ker me ne bo-
do oklepale črke. Vabim torej, da
se beremo še naprej, in želim
našim bralcem vse dobro!
Andrej Vončina
Jezusova svoboda
Bog je pri stvarjenju dal človeku oživljajočega du-
ha in svobodo, da se je mogel začeti odločati gle-
de sebe, drugih ljudi in Boga. Zato je svoboda bi-
stvena za človeka, kar je tudi danes splošno pre-
pričanje. Ljudje so ljubosumni na svojo samostoj-
nost in odločanje, čeprav so pogosto izigrani s
strani drugih ljudi, družbe in hudobnega duha.
Tudi Jezus je živel svojo svobodo, na kar je pozor-
na sodobna teologija. Ta razsežnost je še posebej
pritegnila teologa Christiana Duquoca, ki je pre-
pričan, da je svoboda najbolj viden element Jezu-
sove osebe in ena od najbolj zaznavnih značilno-
sti njegovega značaja.
Evangelisti niso risali Jezusovega psihološkega por-
treta, kljub temu je iz njihovih zapisov mogoče raz-
brati, da je bil svoboden do družine in prevladu-
jočih religioznih kast, svoboden pri izbiri prijatel-
jev in učencev, svoboden do javnega mnenja in
navad. Svojim domačinom ni dovolil, da bi mu na-
rekovali, kako naj se obnaša in kaj naj dela.  (Mr 6,1-
6) Bil je svoboden tudi do postave, napadal je fari-
zeje, pismouke in saduceje, ker so si prisvojili pra-
vico do razlaganja postave in zakrivali pristen od-
nos do Boga. Pokazal je svobodo do sobote in do
templja. Svojo svobodo je plačal najprej z odrinje-
nostjo in potem s smrtjo.
Kot oseba je Jezus deloval zelo pristno in spontano,
ni bil izumetničen, ni se oddaljeval od ljudi, srce
je imel odprto za uboge in male, čeprav je imel sti-
ke z ljudmi višjih slojev. Marsikdaj je s svojo svo-
bodo povzročil konflikte. Spotikali so se nad njim,
da se druži z ljudmi, ki niso bili na dobrem glasu:
s pobiralci davkov za Rimljane, z grešniki, reveži
in celo s pocestnicami. Imel je prijatelje, ljudje so
bili presenečeni, ko so videli njegovo bolečino ob
grobu prijatelja Lazarja. Imel je tudi lepe odnose z
ženskami: z Marto, Marijo, z Marijo Magdaleno …
Pri razpravi o ločitvi je poudaril enakost spolov in
se zavzel za trdnost dane privolitve.  (Mt 19,6) Bil
je svoboden do političnih oblastnikov in je odkrito
spregovoril o njihovih dejanjih. O Herodu je rekel,
da je lisjak,  (Lk 13,32) sicer pa se ni spuščal v po-
litične razprave.
Sodobniki so občudovali Jezusovo svobodo, ta je
bila povezana z njegovo avtoriteto. Evangelist je
zapisal: “Strmeli so nad njegovim naukom, kajti
učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor
pismouki”.  (Mr 1,22) Še bolj kot samo oznanilo
sta svoboda in avtoriteta naredili velik vtis na ljudi,
bili sta izraz in potrditev njegovega zavedanja sa-
mega sebe. Njegove besede so bile prežete s svo-
bodo, pogumom, premočrtnostjo, spregovoril je
brez strahu, izmikanja in popuščanja pred ovirami.
Ni bil vzvišen nad ljudmi, tudi ni preziral prepro-
stega ljudstva. Odnos do ljudi je bil spoštljiv, re-
sničen, dobrohoten, usmiljen. Očitali so mu pre-
veliko svobodo do hrane in pijače.  (Mt 11, 18-19)
Ni mu bilo pod častjo udeležiti se svatbe in piti vi-
no, čeprav se je za takega učitelja zdelo nenavad-
no.
V govoru na gori je razkril, kako je svoboda no-
tranje gibalo njegovega sinovskega odnosa do Boga
in do ljudi. Farizeji, saduceji in pismouki so se
ustrašili njegove svobode in so ga imeli za nevar-
nega. Nekateri so ga celo obsojali, da uporablja ma-
gijo, ko osvobaja obsedene. Sam je ostal pri
odločitvi, da bo šel v Jeruzalem, čeprav je vedel,
kaj ga je tam čakalo. Ta pot svobode se je končala
na veliki petek, ko je Jezus pokazal polno oblast
nad sabo in se ni upiral nasilju, ki se je nanj zgrni-
lo. Morilcem je odpustil in se zaupal Očetu v roke.
Pomembna je povezava med Jezusovo svobodo in
pokorščino. V pokorščini Očetu je bil izvir njegove
svobode v življenju in trpljenju, vse do konca. Vse
življenje je služil Očetu in izpolnil njegovo voljo,
zato tudi ni imel greha. Iz te notranje naravnanosti
je sijala njegova dobrohotnost in iskrenost. S tem
je razodel Božjo svobodo, ki je svoboda reda, soli-
darnosti, svoboda od vseh zunanjih in notranjih
sužnosti, svoboda ljubezni in presenečenj.  (Gal
5,13) Taka svoboda more biti podoba vsaki človeški
svobodi, da ga lahko posnemamo. Veliko sporočilo
evangelija je osvoboditev od vsega, kar ni življenje,
pa tudi osvoboditev od zunanjih stanj in pogoje-
vanj, ki jemljejo ljudem dostojanstvo. Ta svoboda
je dar Jezusovega Duha, kot je zapisal apostol Pavel.
(2 Kor 2, 17)
ZAKAJ PRAV JEZUS? (54) PRIMOŽ KREČIČ
Facebooku razkrili in začeli obja-
vljati, kako mašuje, kako polaga
roke na vernike … Brali smo, da je
bil pri neki maši celo v Ricmanjih,
kjer je somaševal in polagal na
vernike roke, kot imajo pri obredu
pri karizmatičnem gibanju.
Zakaj ta zapis? Preprosto zato, ker
se vsakemu izmed nas lahko do-
godi, da nekdo prosi za pomoč,
ali celo za maše, lahko se predsta-
vi osebno ali pa dobite na vaš na-
slov podobno pismo. Tu bodite
previdni. V ozadju so najra-
zličnejši prevaranti, ki z zadevo, o
kateri pišejo, nimajo nobene po-
vezave. Pri vsem tem bodimo pre-
vidni, pa raje darujte za potrebne
in za maše v domači župniji, od
tam bo vaš dar šel tja, kamor ste
ga namenili. Danes je žal potreb-
na previdnost tudi pri takšnih pri-
merih.
Ambrož Kodelja
Na letošnjem srečanju s tiskarji, časnikarji in vsemi, ki imajo opraviti s sredstvi družbenega obveščan-
ja, je goriški nadškof Carlo Redaelli na praznik sv. Frančiška Saleškega, 24. januarja, med mašo v
podturnski cerkvi spregovoril o Jezusu in njegovi podobi. Ni želel, da bi ljudje zmotno mislili, da je
bojevit in zmagovit, čeprav so mu satan, sam Peter in marsikdo drug - prav tako kot sodobni “spin
doktorji”, strokovnjaki komunikologije - “svetovali”, kakšen naj bo, da bi njegova podoba bila “učin-
kovita”. Jezus je imel pri srcu pravo podobo. Nadškof je tudi povzel nekaj misli iz papeževe poslanice
ob 53. svetovnem dnevu družbenega obveščanja, v kateri Frančišek med drugim ugotavlja, da je
splet danes pomemben “vir znanja in odnosov”, hkrati pa prinaša tudi - včasih namenoma izkrivljene
- lažne vesti. “Mreža” naj ne zasužnjuje, temveč naj osvobaja in ščiti skupnost svobodnih oseb.
Edinost ne temelji na všečkih, temveč na resnici.
V sklopu tedna za edinost kristjanov je Področni svet
za Trst in Milje pripravil ekumensko srečanje
Razumevanje zakramentov pri pravoslavnih bratih,
ki ga je vodil dr. Primož Krečič, stolni župnik v Kopru.
Srečanje je bilo v četrtek, 24. januarja, v Domu
Jakoba Ukmarja v
Škednju. Zakramenti so
dejansko vrata, skozi
katera prihaja Kristus do
vernikov – tako je svojo
uvodno mi sel izpostavil
dr. Krečič. To velja tako
za katoli ško kot za
pravoslavno Cerkev, saj se doživ lja nje zakramentov
v pra vo slavju v bistvu ujema s katolištvom, le da sta
v pravoslavni Cerkvi bolj poudarjena mistično čutenje
in občutek, da Kristus deluje bolj karizmatično. Nekaj
razlik pa je tudi v podeljevanju zakramentov. Sicer
pa so zakramenti prav tako razvrščeni v tri skupine:
zakramenti uvajanja (sveti krst, sveta birma in sveta
evharistija), zakramenti ozdravljanja (sveta pokora,
sveto bolniško maziljenje) in zakramenti služenja
(sveto mašniško posvečenje, sveti zakon). Sveti krst
je temeljni zakrament, preko katerega krščenec, v
veri staršev, vstopa v Cerkev s pomočjo Sv. Duha in
blagoslovljene vode, kar daje človeku moč, da živi za
druge. Predavatelj je nadalje poglobil tematiko kr sta
oziroma ločevanja krsta želja, krsta krvi in krsta v
sili. V pravoslavni Cerkvi pa se ob krstu kr ščen cu
podeljuje tudi zakrament sv. birme, ki ga utr di s
pečatom daru Sv. Duha. Pri zakramentu ev ha ristije
pa je pristop le nekoliko različen, saj Kri stusovo telo
prejmeš le pri liturgiji, za
prejem pa sta potrebna
postenje in zakrament
svete spo ve di, pri kateri
gre za od pu ščanje vse -
ga, kar mu či človeško
telo. Le tako vernik za -
čuti, kako evharistija
povezuje zemeljskost in du hov nost. Dr. Krečič je nato
spregovoril še o zakramentu sv. zakona s prispo -
dobo najlepšega primera, ki se izraža v svatbi v
Kani Galilejski (zakon kot podoba Kristusove
Cerkve), spregovoril je o mašniškem posvečenju,
ki ga v pravoslavni Cerkvi podeljujejo tako
poročenim kot neporočenim, in v sklepnem delu
podal razmišljanje o bolniškem maziljenju, ki je
namenjeno duhovni oskrbi bolnika oziroma
starejšega človeka. Srečanje se je nadaljevalo v
prijetnem pogovoru, saj nam je predavatelj osvetlil
še marsikatero nejasno pojmovanje v zvezi z
vzhodno liturgijo in pa specifične razlike med rusko
in srbsko pravoslavno Cerkvijo. / (mc)
Področni svet za Trst in Milje / Teden edinosti kristjanov
Trst / Slovesna sv. maša na praznik sv. Frančiška Saleškega 
Škof Crepaldi: “Časnikarji,
bodite pošteni!”
  a dan zavetnika časni-
karjev Frančiška Saleške-
ga so se tržaški katoliški
časnikarji zbrali na evhari-
stičnem slavju v škofijski kapelici
v Trstu. Mašo je vodil škof Giam-
paolo Crepaldi, ki je povabil pri-
sotne, naj razmislijo o nekaterih
trenutkih zavetnikovega življen-
ja, kajti od teh se lahko veliko
naučimo. Najprej mora-
mo razmisliti, kakšen
prostor ima Bog v našem
življenju. Frančišek Sa-
leški je čutil ljubezen, ki
prihaja od Boga, a
istočasno se je počutil
nevreden te časti. Znašel
se je v veliki verski krizi,
iz katere se je rešil z mo-
litvijo in pogovorom z
Bogom: “Karkoli
odločite, Gospod, jaz vas
bom vedno ljubil... vsaj
v tem življenju, če mi ne
bo dovoljeno v večno-
sti”. Tukaj se je začelo
poslanstvo Frančiška, ki
je skušal spreobrniti čim
več ljudi, ki so se začeli
približevati kalvinističnim ide-
jam. Življenje svetnika nas spod-
buja, da se sprašujemo o mestu,
ki ga ima Bog v našem življenu:
je potisnjen v ozadje ali je v
ospredju? Vse je drugače, če živi-
mo z Bogom ali brez njega.
Frančišek Saleški je pri svojem
poslanstvu izdajal kratke zapise
na listkih, ki jih je obesil na zi-
dove in jih potiskal pod hišna
vrata, zato je zavetnik časnikar-
jev. Pozorno je poslušal zgodbe
o življenjskih nezgodah ljudi in
jim pomagal, da so našli ponov-
no pravo pot. Prav to prijaznost
in blagost morajo upoštevati
časnikarji, ki imajo prav tako
vsak dan opravek s človeškimi
nezgodami. Te zgodbe je treba
N poročati z občutljivostjo in na-klonjenostjo, ne pa z željo poškandalu. Pridigo je škof sklenil
z opozorilom na pomembnost
zdravih odnosov med ljudmi.
Nove tehnologije in socialna
omrežja so velik napredek, treba
pa je paziti, da vse to ne ustvari
nečloveških razmer.
Blagoslovu je sledil pogovor med
nadškofom in deželnim predsed-
nikom novinarske zbornice Cri-
stianom Deganom. V uvodnih
besedah je predsednik orisal pro-
blematike današnjega časnikar-
stva. Internet in socialna om-
režja so povsem spremenili
način dela. Ljudje, predvsem
mladi do trideset let, se informi-
rajo po spletu, zaradi česar je tisk
izgubil pomembnost. To je skrb
vzbujajoče, pravi Degano, bodisi
za poklic časnikarja kot za vero-
dostojnost informacij, saj lahko
po spletu dela kdorkoli, ne pa
formiran profesionalec, ki sledi
pravilom in preverja izvir novic.
Škof je potrdil, da tudi njemu no-
vi načini komuniciranja pov-
zročajo preglavice, kajti na
tečajih za dopolnjevanje se uk-
varjajo prav s tem, in sicer kako
priti do vernikov po socialnih
omrežjih. Navajen je pisati na
papir daljše pridige, ki imajo glo-
boke misli, nov način pa jih sili,
da skrčijo vse v en “tweet”.
Na koncu se je škof še enkrat pri-
poročal časnikarjem, naj bodo
pošteni in naj naslovov ne izko-
ristijo zato, da zavede-
jo bralce. Omenil je
prav intervju, ki so
mu ga naredili pred
kratkim, v katerem se
iz naslova zdi, da je
nadškof proti migran-
tom. Naslov je imel
državni odmev, saj je
Salvini preko njega na
socialnih omrežij
čestital nadškofu.
V zvezi s tem je priso-
ten časnikar povedal,
da je zadnje čase Trst
pod udarom kronike,
kajti omenjeni naslov
intervjuja, nečloveška
gesta podpredsednika
občine, ki je brez-
domcu vrgel odeje in revno
obleko v smetnjak, prikazujejo
Trst kot neko gnezdo rasistov.
Škof je potrdil, da na državni rav-
ni zadnje čase res ne delajo do-
bre reklame za mesto, a Trst osta-
ja dobro mesto z dobrimi ljudmi.
Dovolj da pomislimo na veliko
akcijo zbiranja hrane, ki jo je Ka-
ritas organizirala pred desetimi
dnevi za pomoč posameznikom
ter družinam v stiski in v kateri
so sodelovali tržaški marketi in
župnije. O tem ni nihče pisal na
državni ravni, saj “povzroča več
odmeva posekano drevo kot
gozd, ki raste”, je sklenil nadškof
Crepaldi, ki je poudaril, da Trst
ostaja zdrav in z velikim srcem.
MČ
Foto Matevž Čotar
Kristjani in družba 31. januarja 2019 5
  Občni zbor Skupnosti družin Sončnica
V dvajseto leto delovanja 
z novim vetrom!
GORICA 
  b predvajanju
številnih diapo-
zitivov, ki
pričajo o pestrem delo-
vanju v preteklem letu, je
v nedeljo, 27. januarja, v
Močnikovem domu v
Gorici potekal redni letni
občni zbor Skupnosti
družin Sončnica,
društva, ki - okrog Slo-
venskega pastoralnega
središča - združuje naše
družine in z najra-
zličnejšimi pobudami
skrbi za rast in razvoj žive
skupnosti.
Odbornica Mirjam Bratina in
predsednica Katerina Ferletič sta
prebrali poročilo upravnega od-
bora za leto 2018, v katerem sta
poudarili, da je SD Sončnica z le-
tom 2019 stopila v dvajseto leto
obstoja in delovanja. “Društvo je
v vseh teh letih negovalo vred-
note, ki so temelj družinskega
življenja, njihovim mlajšim in
starejšim članom je skušalo omo-
gočiti, da so se srečevali in si med
seboj pomagali”. Delo društva je
koristno in pomembno za celot-
no skupnost: prireja srečanja in
razne pobude kulturnega, vzgoj-
nega in družabnega značaja, s
čimer spodbuja sodelovanje med
slovenskimi društvi in skrbi za
medgeneracijsko povezovanje
družin.
O
Januarja 2018 je skupnost izvoli-
la novo vodstvo, februarja in
marca je organizirala niz dobro
obiskanih strokovnih predavanj
o sodobnih družbenih, verskih,
vzgojnih in kulturnih tematikah.
Že četrto leto je Sončnica prire-
dila tečaj telovadbe na prostem,
ki ga vodi prof. Aldo Rupel:
okrog 30 udeležencev je tako
lahko spoznalo in odkrilo manj
znane kraje na Goriškem. Orga-
nizacijsko zahtevna pobuda, ki jo
v poletnem času organizira
Sončnica v sodelovanju z AŠZ
Olympio in Mladinskim do-
mom, je poletno središče za otro-
ke v Zavodu Sv. Družine; lani je
potekalo od 13.6. do 12.8. Ob
koncu avgusta je odlično uspelo
tudi večdnevno potovanje čla-
nov in prijateljev po Švici z ogle-
dom njenih turističnih znameni-
tosti. Družinam z majhnimi
otroki je Sončnica poleti omo-
gočila letovanje v koči sv. Jožefa
v Žabnicah in duhovni vikend v
Logu pod Mangartom. “Nove
pobude so med mladimi
družinami pripeljale nov veter”,
zato je društvo v sodelovanju s
štandreško dekanijo 30. decem-
bra, na nedeljo Svete Družine,
pripravilo družinski dan z mašo
in predavanjem zakoncev Aleša
in Marinke Čerin. Mladinska gle-
dališka skupina O'Klapa je lani
še zadnjič uprizorila mijauzikal
Obuti maček: igro so na Go-
riškem, Tržaškem, v Sloveniji in
Avstriji odigrali 22-krat. Člani
skupine so bili soudeleženi pri
velikem projektu, ki ga je čez po-
letje izpeljal KC Lojze Bratuž,
Sanja Vogrič je režirala otroško
spevoigro Kresniček. Jeseni je
ZSKP zaupala Sanji Vogrič režijo
jubilejne 60. Ceciljanke. O'Klapa
je jeseni začela s pripravami iz-
virnega muzikala. V začetku de-
cembra je gledališka otroška sku-
pina O'Klapica odigrala pri-
zorček na miklavževanju v
Močnikovem do-
mu. Člani Sončni-
ce redno sodelujejo
s Slovenskim pasto-
ralnim središčem v
Gorici, udeležujejo
se sestankov ZSKP
in skrbijo za svoja
socialna omrežja.
Blagajnik Marjan
Vogrič je na
občnem zboru
predstavil obračun,
Valentina Jarc pa
poročilo nadzorne-
ga odbora. Predsed-
nica je nato pred-
stavila še program za leto 2019:
20-letnico nameravajo obeležiti
s Srečanjem pod lipami na dan
ustanovitve društva, 13. junija,
na katerem bi razvili pogovor o
vrednotah, delovanju in načrtih
društva z različnih pogledov; v
nedeljo, 16. junija, pa bi pri sv.
Ivanu imeli mašo, ki bi ji sledilo
skupno kosilo. Na programu so
še nov muzikal O'Klape, preda-
vanja, v postnem času dan
družine s predavanjem za starše,
tečaj telovadbe na prostem, po-
letno središče, večdnevno poto-
vanje, letovanje v Žabnicah, ob
koncu avgusta duhovne vaje,
igrica O'Klapice za miklavževan-
je, 30. decembra dan družine v
sodelovanju s štandreško dekani-
jo. Idej torej ne manjka, dobre
volje niti.
Bog vas živi, g. Jože Markuža!
Gospodu župniku Jožetu Markuži smo v Zgoniku nazdravili za
rojstni dan s čajem in buhtelni.
Doberdob / Blagoslov otrok
Tudi letos smo imeli v naši župniji blagoslov otrok. Zaradi
počitnic nas ni bilo veliko. Prvič pa so nam otroci poklonili
glasbeni trenutek, ki je razveselil vse prisotne. / T. P.
Panama / Svetovni dan mladih
Mladi so navdušeno sprejeli papeža Frančiška, ki je bil od
23. do 28. januarja na apostolskem potovanju v Panami.
Osrednji dogodek Svetovnega dneva mladih, dneva veselja in
praznovanja mladih kristjanov, je bila - po sobotnem bdenju -
nedeljska sv. maša na planjavi sv. Janeza Pavla II., ki se je je
udeležilo okrog 700 tisoč mladih iz vsega sveta. Tam je papež
tudi napovedal, da bo naslednji SDM v Lizboni leta 2022.
Več prihodnjič.
Kratke
Pomembno priznanje za zavzetega glasbenika  
Papeško odličje za Iva Kralja
  četrtek, 24. 1. 2019, je bil v žup-
nijski cerkvi svetega Pelagija v
Šempolaju praznično uglašen
božično-novoletni koncert. Glasbeni
dogodek je bil obenem lep okvir za
slovesnost, ki je pomembna za vso
župnijo, ki ob Šempolaju povezuje še
Trnovco, Praprot, Prečnik in Slivno.
Župnija se je namreč oddolžila dolgo-
letnemu pevcu, organistu in pevovodji
Ivu Kralju, ki je iz rok domačega žup-
nika dr. Jožka Markuže prejel papeško
odlikovanje Pro Ecclesia et Pontefice.
Ob pergamentu s podpisom papeža
Frančiška in latinsko utemeljitvijo
priznanja za zasluge na področju cer-
kvene glasbe je prejel še posebno zlato
odličje. Po vročitvi je prisotne na krat-
ko nagovoril sam Ivo Kralj, ki se je zah-
valil za to veliko priznanje in povedal,
da je začel peti v domači župni cerkvi
daljnega leta 1936, ko je tedanji orga-
nist Stanko Zidarič zbral otroke in z
njimi naštudiral kar nekaj pesmi, ki so
jih izvajali med mašami. Na kor pa je
stopil, ko je bil star 15 let. Spomnil se
je tudi svojega očeta, ki je bil glasbenik
in je učil petje, a tudi godbo na pihala,
in ga je navdušil za glasbo.
Ivo Kralj je postal šempolajski organist
po smrti Bruna Kuka pred kakimi 25
leti in pri tej 'službi' še vedno vztraja,
čeprav bi si želel, kot je sam zapisal,
da bi mladi glasbeniki, ki jih v župniji
ni malo, pripravili vsaj za Božič in Ve-
liko noč presenečenje in naštudirali
kakšno mašo ali vsaj nekaj pesmi, da
bi tako obogatili praznično liturgijo.
Svojemu organistu so seveda čestitali
člani farnega zbora iz Šempolaja in di-
rigentka Alek-
sandra Pertot,
ki je z Žensko
vokalno skupi-
no Barkovlje
oblikovala pr -
vi del tega do -
živetega glas -
benega večera
v Šempolaju.
Lepo uglašene
pevke, ki so si
izkušnje nabi-
rale že v me -
šanem zboru
Milan Pertot,
so predstavile
deset boži -
čnih, slavilnih
in Marijinih
pesmi. Pri nekaterih so se izkazale tudi
solistke, posebno vzdušje pa je ustva-
rila harfistka Tatiana Donis, ki je
spremljala petje. Organist prof. Mirko
Butkovič je na šempolajskih pnevmat-
skih orglah bratov Valiček poustvaril
šest krajših božičnih skladb in pasto-
ral, med drugim zanimivo skladbo
češkega skladatelja Brixija, in svoj na-
stop sklenil z močno izpovedno Pasto-
ralo Cesarja Francka ter dal prisotnim
zaslutiti liturgični pomen orgelske gla-
sbe.
Praznični večer se je nato nadaljeval v
bolj sproščenem vzdušju v bližnjih to-
plih društvenih prostorih v šempolaj-
ski Štalci.
V. J.
V
  ragi Andrej,
ko me je na dan nedolžnih
otrok v uredništvo poklical vra-
tar, da si prišel mimo in sprašuješ po
meni, si res ne bi mislil, da me bodo že
po dobrem tednu dni poklicali iz kati-
narske bolnišnice, če bi lahko prišel v
oddelek, ker se braniš, da bi ti dali infu-
zijo. Povedali so mi, da so te sprejeli v
bolnišnico 2. januarja, ker si se počutil
slabo in si bil močno dehidriran, a da
ne moreš zauživati hrane in piti. Res
sem te našel na stolih pred kotičkom za
kavo, ob tebi je bila bolničarka, ki mi je
rekla, naj te skušam prepričati, da se
sam vrneš v sobo. Zdravnica si je tvoj
primer vzela močno k srcu, a žal je tvoje
stanje le pešalo. Irma, Ivica, tvoj bratra-
nec Fulvio, gospa Rita in še nekatere
osebe, ki so te obiskovale, so mi sproti
poročale, da hitro pešaš, in zelo mi je
žal, da nisem v sredo (23. 1.) zvečer, po-
tem ko sem končal službo, le prisluhnil
notranjemu glasu in šel na Katinaro, a
bilo je pozno in sem se odločil, da je
bolj primerno, če obisk preložim na
dnevne ure naslednjega dne. Ponoči
sem sanjal o tebi in naslednje jutro so
mi sporočili, da si zvečer umrl.
Odkar je morala tudi gospa Rita, ki te je
oskrbovala zadnja leta, na operacijo in
nato menjati stanovanje, te je socialna
služba premestila v dom. V zadnjem le-
tu si tako čez dan veliko krožil po Trstu,
včasih tudi s harmoniko na rami in si
kje kaj zaigral, ob slabem vremenu pa
si kratkočasil druge stanovalce doma.
Andrej, odkar si bil operiran na grlu, si
bil res revež. Da smo se s teboj lahko
sporazumevali, si pisal le kratka gesla.
Večkrat smo tako morali uganiti, kaj
hočeš povedati, in si le prikimal ali od-
kimal, a bil si v svojem svetu vesel, še
zlasti, ko si bil pri svojem elementu, gla-
sbi.
Da, glasba. Bil si glasbenik širokega
znanja in velike
občutljivosti, tudi skla-
dal si. Med raznimi pe-
smimi in instrumental-
nimi etudami si jeseni
2012, ko si dopolnil 50
let, napisal Kratko mla-
dinsko mašo v spomin
na svojega strica, duhovnika Dominika
Pegana, pri katerem si, ko je prebival v
Portorožu, preživel kar nekaj časa na
okrevanju in se dobro popravil. Zveza
cerkvenih pevskih zborov ti je skladbo
izdala in je bila notni dar udeležencem
revije otroških in mladinskih zborov Pe-
sem mladih leta 2013. Mašo pa si po-
svetil stricu, ker te je spodbujal, ti pri-
našal note in te končno tudi navdušil
za orgle. Svojo glasbeno pot si namreč
začel kot harmonikar, ki je že zelo mlad
pokazal velik glasbeni talent, veliko si
nastopal sam in z ansamblom Miramar.
Na tržaškem konservatoriju Tartini si
nato končal študij orgel in kompozicije
in že kot študent pogosto koncertiral na
Tržaškem, a tudi v Sloveniji, Italiji in po
Evropi. Po diplomi si nekaj časa tudi
poučeval orgle v Lucci, a prav tisto leto
si zaradi spleta težkih preizkušenj tudi
zbolel. Vendar si kljub bolezni, s katero
si se soočal več desetletij, vrsto let redno
orglal pri slovenski maši v Barkovljah
in pri Svetem Vincenciju v Trstu. In
prav pri Sv. Vincenciju si na novega leta
dan še zadnjič sedel za orgle in sprem-
ljal petje pri praznični maši, a si se že
počutil slabo in naslednjega dne so te
sprejeli v bolnišnici.
Glasba ti je dajala življenjsko voljo. V
mladih letih sicer tudi košarka, saj si bil
dober igralec in tudi trener. Pogosto si
prihajal s posebnimi predlogi za kon-
certe. Tako si s pomočjo ZCPZ in pri-
ložnostnega zbora pri sv. Silvestru v
Trstu aprila 2011 izvedel zanimiv po-
klon J. S. Bachu in njegovim priredbam
protestantskih koralov. Zbor, ki ga je vo-
dila Tamara Stanese, je izvajal koral, ti
pa si nato predstavil orgelsko obdelavo
liturgične pesmi. Vmes si imel še nekaj
nastopov, zadnjič decembra 2017, ko
smo ZCPZ in CPZ od Sv. Ivana organi-
zirali adventni koncert na novih orglah
svetoivanske cerkve. Tudi to je bila lepa
izkušnja za vse nas, ki smo se koncerta
udeležili, in tisti večer si se mi za trenu-
tek spet zazdel tisti pogumni in veseli
Andrej, ki je daljnega leta 1977 s svojim
bratom Štefanom s 'cinquantinom'
prišel na obisk skavtskega tabora, ki je
bil na Vojskem, kjer je takrat šotoril tudi
tvoj svetoivanski vod, ali tisti Andrej, s
katerim sva obiskovala cerkve v Brdih
in Vipavski dolini, na Sveti Gori in kje
po Krasu, da si preizkušal razne orgle in
užival ob prelivanju zvokov v cerkvenih
ladjah.
Dragi Andrej, veliko je lepih in žalo-
stnih spominov, marsikaj bi lahko še za-
pisal: o tvojem vodenju Tržaškega
mešanega zbora, o sodelovanju s Parti-
zanskim zborom, o dogodivščinah med
služenjem vojaškega roka, a naj bo do-
volj.
Končno si našel mir in doživel polnost
Harmonije, ki vse urejuje in vsemu daje
svoj red. Ko si zagledal večno svetlobo,
si se gotovo pozanimal, kje imajo
kakšne orgle, in se spet umirjeno zami-
slil ob koralu umirajočega Bacha Vor
deinen Thron tret' ich hiermit in se z
zaupanjem zazrl v Njegovo milostno
obličje.
Prepričan sem, da te je povabil med svo-
je zveste pevce.
Zbogom, dragi prijatelj!
Tvoj Marko
Devin, na god sv. Tomaža Akvinskega
D
Pismo
Ob smrti organista
Andreja Pegana
foto dd
Goriška31. januarja 20196
  Srečanje pod lipami: “Ali postaja na naših šolah slovenščina manjšinski jezik?” 
“Začnimo postavljati šolo v središče
manjšinskih politik!”
S 1. STRANI 
  dvorani je bilo lepo vi-
deti neobičajno število
šolnikov; na vabilo prire-
diteljev, Kulturnega centra Bra-
tuž in Krožka Anton Gregorčič,
sta se odzvala tudi Irena Vadnjal
z Urada vlade RS za Slovence v
zamejstvu in po svetu ter vodja
deželnega šolskega urada za slo-
venske šole Igor Giacomini.
Matejka Grgič je kot jezikoslov-
ka uvodoma obrazložila, da za
učenje jezika niti ni ključno, ali
je ta v določenem okolju
manjšinski, večinski, prvi ali
drugi itd. Obsežna raziskava na
ravni Evropske unije je že v 90.
letih prejšnjega stoletja dokaza-
la, da se lahko vsakdo - mlajši ali
starejši - nauči nekega jezika v
obdobju od 6 do 8 let, če obi-
skuje tečaj 4 ure na teden, 30
tednov na leto. “In govorili bi
finsko bolj ali manj tako, kot go-
vorijo Finci”. Otroci, ki obisku-
jejo naše šole in izhajajo iz ne-
slovenskih držav, bi torej morali
“znati slovensko kot njihovi
vrstniki v Novi Gorici, Sežani,
Kopru itd. Če se to ne dogaja,
imamo problem”. Ta problem
pa ni povezan s statusom jezika.
Status jezika je izjemno po-
memben, je politično, socio-
loško, tudi psihološko vprašan-
je. Za samo učenje jezika pa je
status “popolnoma nerelevan-
ten”. Dejstvo pa je to: če se sta-
tus spremeni, se morajo spre-
meniti tudi metode, po katerih
se jezik poučuje. Če ima neki je-
zik v nekem okolju določen sta-
tus oz. položaj, moramo ta jezik
poučevati po določenih meto-
dah, ki so lahko drugačne od
teh, kot so se nam nekdaj zdele
pravilne ali ki so veljale še do
pred kratkim. “Smo pred veliki-
mi izzivi”, to je jasno. Dejstvo,
da se status slovenščine spre-
minja, “še ne pomeni, da je za
slovenščino vse izgubljeno. Po-
meni pa, da to od nas zahteva
veliko dela in miselnega napo-
ra”.
Preden pa se lotimo česar koli,
je zatrdila jezikoslovka, je
ključno, da imamo pred sabo
cilj. “To zelo pogrešam”. Zdi se,
da “ne znamo oz. ne zmoremo
oz. nočemo oz. nimamo ciljev”.
Ohranjanje slovenščine ali lju-
V bezen do nje sta pomembnivrednoti, posledici, ne pa cilj: tamora biti jasno opredeljen. Cilj
je npr.: od septembra do junija
se bo Janezek naučil sto sloven-
skih besed. To je ključen ele-
ment pri motivaciji učenja kate-
rega koli jezika. Učni načrti
naših šol niso jasni ne učiteljem
ne otrokom ne staršem, je še po-
vedala Matejka Grgič. Nimamo
jasno izdelanih cil-
jev, imamo pa veliko
želja; nimamo ko-
munikacijske strate-
gije, da bi staršem po-
vedali, kateri so naši
cilji. “Predvsem jim
ne povemo, da je
šola napor, da ni za-
bava ne za Slovence
ne za Italijane”. Prav
tako hudo je, da ni-
mamo primernega
gradiva. “V razred
pošiljamo motivira-
ne in izobražene
učitelje, kot bi pošil-
jali kirurga v opera-
cijsko sobo brez ki-
rurškega noža”, sa-
mo z domačimi škar-
jami … Začeti je treba
pri ciljih, pri jasni ko-
munikaciji in pri iz-
gradnji temeljito pre-
mišljenih orodij.
Kristina Knez, ki 27 let vodi Di-
jaški dom, trdi, da smo doživeli
veliko spremembo, “ključen
prehod” od šole v slovenskem
jeziku do šole slovenskega jezi-
ka. Pred 30 leti so bili Nesloven-
ci na slovenskih šolah bolj izje-
ma kot pravilo; danes je stanje
popolnoma drugačno in nas
postavlja pred izzive, ki jim bo-
mo lahko kos, samo če bomo
znali najti močno strategijo. Za-
vedati se moramo, da so vse kri-
tične točke, ki se pojavljajo na
šolah, prisotne tudi izven šole.
Kdor dela v šoli in izven nje, se
sooča z istimi problemi, ki jih je
doslej konkretno reševal vsak
po svoje, pa naj je to bil ravna-
telj, šolnik, trener, vzgojitelj itd.
“To je problem vseh nas, ki de-
lamo v tem okolju”. Potrebna je
neka skupna strategija, problem
moramo reševati s skupnimi
močmi! Jezika se ne učimo sa-
mo v šoli, temveč tudi na gla-
sbeni šoli, v športnem društvu,
v dijaškem domu, na vaški pri-
reditvi itd.
Slovenska šola je za našo skup-
nost temeljnega pomena, “ne
smemo pa se zadovoljiti s katero
koli šolo”. Spremenil se je od-
nos do Slovencev in slo-
venščine, zanimanje za našo
šolo še vedno raste. Vse to nas
postavlja pred izzive, na katere
moramo najti odgovore. “To je
problem vse naše skupnosti”.
Zato moramo postaviti kriterije
in pogoje, po katerih nekdo lah-
ko postane član naše skupnosti,
kriterije za vstop v slovensko
šolo, je dejala Knezova in
odločno pozvala: “Bodimo sa-
mozavestni, natančni pri
načrtovanju, jasni in dosledni v
komunikaciji”! Če je italijan-
skim staršem dovolj, da otrok
zna sto slovenskih besed, “imej-
mo dovolj samozavesti in pogu-
ma, da jim rečemo, da izbira slo-
venske šole ni zanje”, naj gre na
dvomesečni tečaj slovenščine.
“Ta korak moramo narediti vsi
skupaj”, šola in izvenšolske de-
javnosti. Ključnega pomena je
tudi kadrovanje, saj je znano, da
nimamo dovolj učiteljev, vzgo-
jiteljev, trenerjev, tajnic itd. Zato
je nujno potrebno načrtovanje,
“nujna je strokovna služba, ki
pripravi celovit načrt, za šole in
vse ostale ustanove”. Kar se tiče
primernih orodij, pa je dodala:
“Se mi zdi šokantno, da man ne
uspe izdati učbenikov, ko pa
imamo kar pet zamejskih za-
ložb”!
“Situacija je resna in občutlji-
va”, je dejala prof. Maja Melinc.
Potrebna bi bila sistemska
obravnava, skupno načrtovanje.
Večstopenjska šola v Doberdo-
bu, kjer prof. Melinčeva letos
poučuje, je težavo zaznala in
vzpostavila stike s Centrom za
slovenščino kot drugi in tuji je-
zik Univerze v Ljubljani. Prišli
sta dve strokovni sodelavki, do-
bili so učbenike in delovne zvez-
ke. V razredih je namreč velik
del otrok iz italijansko govo-
rečih družin: “To je za profesorje
velik zalogaj, ker ni ustreznih
učbenikov, ki bi bili v oporo”.
Profesorjem, ki imajo take razre-
de zlasti na osnovnih in sred-
njih šolah, bi bilo v pomoč, ko
bi oblikovali neke učbenike
prav za slovenske šole v Italiji,
prilagojene naši situaciji. Učbe-
niki iz omenjenega centra so na
prenizki ravni; učbeniki, ki se
uporabljajo v šolah v Sloveniji,
pa so prezahtevni. Profesorji
imajo ogromno dela, če hočejo
doseči dobre rezultate. Nujno bi
se morala oblikovati delovna
skupina, ki bi oblikovala učbe-
nike za naše potrebe. “Ne mo-
remo poenostavljati, da otroci,
ki izhajajo iz italijansko govo-
rečih družin, ne dosegajo nekih
jezikovnih standardov”, je še de-
jala profesorica. Tisti, ki so sa-
moiniciativni, motivirani ter
doma imajo podporo in zgled
staršev, ki vidijo vrednoto slo-
venščine, lahko zelo dobro na-
predujejo in dosegajo tudi raven
govorcev materinščine. Težava
je v tem, da starši vpišejo otroka
v slovenske šole, potem pa jih
prepustijo delu učiteljev in pro-
fesorjev, sami temu ne namen-
jajo pozornosti. “Otroci sami ni-
majo motivacije, rabijo podpo-
ro, zgled”. Italijansko govoreči
starši se odločajo za vpis otrok v
slovensko šolo tudi zato, ker je
ena izmed njenih dobrih lastno-
sti ta, da sledi vsakemu učen-
cu/dijaku in ga vodi. Kako pa
naj otrok, ki govori slovensko
samo pri pouku, izven šole pa
ne, ki se praviloma ne udeležuje
slovenskih izvenšolskih dejav-
nosti, doseže tako raven, da bo
uspešno začel višjo srednjo šolo
in se raven ne bo znižala? V prvi
vrsti je treba urediti sistemsko
načrtovanje in učne cilje.
Književna kulturna razgleda-
nost je ena odlik slovenske šole
v Italiji; več pozornosti pa je tre-
ba posvetiti jeziku, morda tudi
po principu poučevanja slo-
venščine kot tujega jezika, kot to
delajo tudi v matični domovini
zaradi velikega števila priseljen-
cev. Zdi se, da ta princip učenja
prinaša boljše rezultate. Prava
rešitev - po metodični ravni - bi
lahko bila prav poučevanje slo-
venščine kot tujega jezika. “Želi-
mo si raven materinščine, me-
todično pa delajmo po tem
principu”.
Prof. Peter Černic je kot zgodo-
vinar s širšim pogledom pouda-
ril, da italijanska populacija pred
100 leti ni hotela stopiti v slo-
vensko šolo, saj jo je imela za
manjvredno. “Danes več kot
četrtina uporabnikov storitev, ki
jih nudi slovenska šola, prihaja
iz popolnoma italijanskih
družin”. Po padcu berlinskega
zidu so naše strukture začele
propadati, številni sektorji so
doživeli in še doživljajo hudo
krizo, slovenska šola v Italiji pa
se je razvila, in to ne le številčno,
saj je tudi pridobila nove smeri.
“Preživeli smo reformo šolskega
sistema, ki je italijanski sistem
dejansko obrnil na glavo”. Slo-
vensko šolstvo v Italiji danes za-
posluje 600 oseb! Pred sto leti
jih je bilo toliko za celo Primor-
sko, od Bovca do Kopra. Proble-
mi s poučevanjem jezika gotovo
obstajajo, ni dvoma. Toda neka-
tere spremembe v zadnjih 30 le-
tih so danes lahko vidne tudi v
pozitivni luči. Standard jezika se
po mnenju prof. Černica ni bi-
stveno znižal. V zadnjih letih se
namreč zaposluje visok odsto-
tek oseb, ki so pridobile viso-
košolsko izobrazbo v Sloveniji
in torej ne v italijanskem jeziku,
kot se je dogajalo dolga desetlet-
ja. Število dijakov iz naših šol
nadaljuje študij v Sloveniji. Zno-
traj manjšine so bili narejeni ne-
kateri koraki: imamo zelo struk-
turirano pošolsko ponudbo, ki
družinam omogoča in olajša
vpis v slovenske šole. “Problemi
so strateški, ker v odločitvah, ki
jih jemljemo znotraj manjšine,
ne razumemo, da je šola center.
Če pobereš šolo, ni športnih
društev, ni dijaških domov”. Če
ni šole, “izgubimo našo organi-
zacijo civilne družbe”. Problem
je, da znotraj manjšine
“utrjujemo storitve, ki se
lahko razvijajo samo ob
šoli, na šolo pa pozablja-
mo”. Šola je “popolnoma
prepuščena sama sebi”. In
kljub temu se je pozitivno
odzvala na epohalne spre-
membe. Z otroki, ki ob
vstopu v vrtec ne znajo ni-
ti ene slovenske besede,
“učiteljice delajo čudeže,
in to brez specifične pri-
prave”. Kot šola smo v
zadnjih 25 letih “nosili
breme integracije teritori-
ja”, in to brez posebnih
sredstev in priprav. Dijaki
iz italijanskih družin, ki
končujejo študij na slo-
venskih univerzah, so
“dodana vrednost tudi za
mednarodne odnose”. V
Italiji ne obstaja nobena
druga ustanova, ki uspo-
sablja državljane, da bi spoznali
slovenski prostor. “Jasno pa je,
da imamo neke strukturne
težave”. Italijanske šole imajo
85 % stalno zaposlenega osebja;
mi imamo v določenih prime-
rih, npr. v tehničnem polu, sa-
mo 50 % zaposlenih s stalno de-
lovno pogodbo. Marsikaj se lah-
ko torej izboljša, toda naša skup-
nost mora te zahteve postaviti v
ospredje. “Začnimo postavljati
šolo v središče manjšinskih po-
litik! Brez tega manjšine ne bo
več! Če namreč izgubimo šolo,
izgubimo vse”.
S starši, ki želijo vpisati otroka v
slovensko šolo, je potrebno biti
jasni in odkriti; pogoje moramo
postavljati mi. Sistem dopušča
šolam možnost, da prilagajajo
curriculum, avtonomija daje ve-
liko možnosti različnih izbir,
kar je treba bolje izkoristiti. Če
želimo omogočiti okolju pri-
hodnost, potrebujemo ljudi, ki
so sposobni povezovati po-
dročje, potrebujemo šolo, ki je
sposobna ustvarjati okolje, v ka-
terem čim več ljudi pozna oba
jezika. “Zanimivi smo, če smo
drugačni”. To mora znati spo-
ročiti naša šola, ki je danes kli-
cana, da ustvarja človeške vezi,
skupnost, odnose, ki ljudem da-
jejo identiteto. Šola ne gradi
identitete, temveč skupnost, iz
katere nastaja identiteta, je še
dejal prof. Černic.
V razpravi je bil govor o šoli kot
izobraževalni in/ali vzgojni
ustanovi oz. “vzgojni skupno-
sti”, o njenem poslanstvu, o
šoli, “ki vzgaja različne vrste
identitet”, o sodelovanju in
skupnem načrtovanju pomem-
bnih strategij, o različnih
možnih ciljih, o globalizaciji in
t. i. mešanih zakonih, o identi-
teti, “ki se danes ne razvija več z
rdečimi nageljni na Prešernovi
proslavi”... Veliko je bilo od-
prtih vprašanj, misli in spod-
bud. Upati smemo, da bo skup-
no dogovarjanje le obrodilo sa-
dove, ki jih vsi pričakujemo.
Danijel D.
V petek, 8. februarja, ob 20.30, organizirata KCLB
in Združenje cerkvenih pevskih zborov, v sklopu
koncertne sezone 2018/2019, klavirski recital
Elementi. Protagonist večera bo pianist
Aleksander Gadjiev, ki bo poslušalcem zaigral
skladbe priznanih skladateljev Luciana Beria,
Friederica Chopina, Bele Bartoka, Franza
Schuberta, Franza Liszta in Sergeja Prokofieva.
Gadjiev je svojo pot začel na Slovenskem centru
za glasbeno vzgojo Emil Komel. Dva dejavnika sta odločilno vplivala na
njegovo naravno sposobnost: starši, oče in mati, ki sta oba učitelja in
glasbenika, ter rojstna Gorica, ki je naravno križišče narodov, kultur in
jezikov. Upošteval je nasvete očeta, priznanega ruskega profesorja in
pianista, ter še sam vzljubil klavir. Prvič je nastopil z orkestrom že pri
devetih letih, prvi solistični recital pa je imel leto kasneje. Pri
sedemnajstih letih je diplomiral z najvišjimi ocenami, pohvalo in posebno
omembo. S tem mu je bila omogočena udeležba na priznanem
tekmovanju “Premio Venezia”, na katerem je osvojil prvo mesto. Leta
2015 na 9. Mednarodnem klavirskem tekmovanju v Hamamatsu ga je
žirija razglasila za absolutnega zmagovalca. Njegovo izvajanje je očaralo
poslušalce; tako si je zaslužil tudi nagrado publike. Od takrat mladega
pianista redno vabijo na turneje po Japonski in pomembne klavirske
festivale. Zdaj se izpopolnjuje pri maestru Pavlu Gililovu na Mozarteumu
v Salzburgu.
Vstopnice za klavirski recital lahko rezervirate in kupite na upravi
Kulturnega centra Lojze Bratuž, od ponedeljka do petka, med 8.30 in
12.30, po telefonu 0481/531445 ali mailu info@centerbratuz.org.
Klavirski recital Elementi
Kristina Knez, Matejka Grgič, Maja Melinc in Peter Černic (foto dd)
Goriška 31. januarja 2019 7
Seminar za učitelje, ki poučujejo v slovenščini v tujih državah 
Učiteljice iz daljnih držav 
v vrtcu Ringaraja
  petek,
25. januarja, so otroci,
vzgojiteljice in drugo po-
možno osebje
goriškega vrtca
Ringaraja spre-
jeli prijazne
učiteljice, ki so
prišle v goste iz
daljnih, čezoce-
anskih držav.
Uvodni pozdrav
je imela učitelji-
ca Verena Čev-
dek, ki je spre-
govorila o začet-
nih težavah
poučevanja slo-
venščine otroke,
ki prihajajo iz
mešanih zakonov ali iz povsem
italijansko govorečega okolja, o
dobrih rezultatih, ki jih med
šolskim letom dosežejo, in o
upanju, da bi otroci nadaljevali
šolanje v slovenskih šolah.
Malčki pa so nato navdušeno
zapeli tri pesmice in ustvarili
prijazno vzdušje.
V Srečanje je potekalo v sklopu se-minarja za učitelje, ki poučujejoslovenščino in druge predmete
v slovenščini v tujih državah. Se-
minar organizirata in financira-
ta Urad Vlade RS za Slovence v
zamejstvu in po svetu ter Mini-
strstvo za izobraževanje, zna-
nost in šport, strokovni pro-
gram pa pripravi Zavod RS za
šolstvo. Seminar je potekal od
23. januarja do 1. februarja 2019
v Šempetru pri Gorici (23. - 26.
januar) in v Ljubljani (27. januar
- 1. februar). 18 učiteljic iz Ar-
gentine, Kana-
de, Avstralije
in Egipta je v
spremstvu ko-
ordinatorke
seminarja An-
dreje Duhov-
nik Antoni in
Eve Jurman z
Zavoda RS za
šolstvo ter
predstavnice
Urada Vlade
RS za Slovence
v zamejstvu in po svetu obiskalo
v jutranjih urah prostore vrtca
Ringaraja in osnove šole Otona
Župančiča v Gorici. Po nastopu
otrok so se učiteljice razdelile v
skupine in po razredih sprem-
ljale pouk. Sledili so pogovori
med vzgojiteljicami, popoldne
pa še sprehod po Gorici in Novi
Gorici.
Verena Čevdek nam je poveda-
la, da so bile gostje navdušene
nad delovanjem vrtca. Najbolj
konstruktiven trenutek sta bila
izmenjava izkušenj, poslušanje
pripovedovanja o razmerah dela
učiteljev slovenščine in težavah
pri ohranjanju slovenskega jezi-
ka ter kulture v popolno tujem
okolju. Učitelji so spraševali po
didaktičnem materialu (pe-
smih, glasbi...), zato so si vzgo-
jitelji izmenjali osebne kontak-
te, da bodo ohranili stike. V zah-
valo za gostovanje je odgovorna
za projekt otrokom vrtca Ringa-
raja podarila knjižno darilo Enci
benci, otroci pa so
vsakemu udeležen-
cu poklonili bralni
znak, ki so ga izde-
lali s tiskovinami
zelišč – naturografi-
jami. Vse je poteka-
lo v prijetnem
vzdušju, ob toplem
čaju, kavi in prigriz-
ku.
KF
Prejeli smo
Dodatek k Srečanju pod
lipami z dne 17. 1. 2019
  risostvovala sem Srečanju
pod lipami, ki je bilo po-
svečeno 60. obletnici usta-
novitve ZSKP na Goriškem.
Pozorno sem sledila govorom pe-
tih govornikov. Prvi med njimi se
je oglasil dr. D. Paulin, ki je v svo-
jem posegu zelo bežno omenil že
predhodno kulturno delovanje v
zdaj zapuščeni in zanemarjeni
stavbi na Placuti.
Po mnenju gospoda Paulina naj
bi vsa tedanja kulturna zasluga šla
g. Mirku Fileju, ki je prišel na Go-
riško leta 1952 in poučeval na
učiteljišču glasbo … Takrat so bila
najtežja politična leta že za nami
in sovražni duhovi skoraj pomir-
P jeni, vojne vihre pozabljene!!Vsi vemo, da je bila najhujša dobav prvi polovici 20. stoletja:
fašizem, vojne grozote in po-
stfašizem! Doba, ko nismo imeli
kulturnih domov in je bilo vsako
delovanje in pisanje v slovenščini,
bodisi versko kot laično, strogo
prepovedano.
Z raznimi posegi in večkratnimi
prošnjami je msgr. dr. Miroslav
Brumat vendar dosegel, da so se
lahko darovale sv. maše v sloven-
skem jeziku, ampak samo v zelo
zgodnjih jutranjih urah! Kot vo-
ditelj vseh slovenskih Marijinih
družb je moral poučevati petje na
svojem domu, ker drugje ni bilo
Obvestila
KD Sabotin vabi v Štmaver na
tridnevno praznovanje sv.
Valentina, ki bo potekalo od petka,
15., do nedelje, 17. februarja, v
stari šoli v Štmavru. V petek bo ob
20. uri turnir v briškoli. V soboto ob
20. uri pa bo na sporedu kulturni
program s predstavitvijo publikacije
Drobci zgodovine Štmavra, ki je
izšla ob 30-letnici delovanja KD
Sabotin. Večer bodo popestrili
plesna skupina DANCE & pression
sekcije A 3. razreda SŠ. I. Trinko iz
Gorice, MoPZ Štmaver pod
vodstvom Nadje Kovic in Ženska
vokalna skupina Rupa-Peč, ki jo
vodi Zulejka Devetak. V nedeljo,
17., pa bodo od 10. ure dalje
delovali kioski s tipičnimi jedmi in
predvsem s tradicionalnimi
Valentinovimi štruklji. Ob 14. uri bo
slovesna sv. maša v vaški cerkvici.
Vsi toplo vabljeni.
Goriška občinska sekcija Slovenske
skupnosti sporoča, da je od 22.
januarja naprej sedež stranke na
drevoredu 20. septembra 118 v
Gorici odprt za javnost vsak torek
od 17. do 18. ure.
Društvo slovenskih upokojencev za
Goriško prireja od 7. do 12. aprila
letovanje v Termah Olimia.
Vpisovanje in informacije po tel.
0481-884156 (Andrej F.) do 29.
januarja.
Društvo slovenskih upokojencev za
Goriško prireja v četrtek, 14.
februarja, na dan sv. Valentina, izlet
samo z enim avtobusom v Lipico
za ogled kobilarne. Sledilo bo
družabno srečanje v gostilni
Sardoč v kraju Prečnik (Devin-
Nabrežina). Vpisovanje po tel. št.:
0481 884156 (Andrej F.),
3461206031 (Sonja K.), 0481
882183 (Dragica V.), 0481 78138
(Sonja Š.). Avtobus bo odpeljal ob
9.30 uri s trga Medaglie
d'oro/Goriščka v Gorici z običajnimi
postanki.
Prispevke za Slovenski center za gla-
sbeno vzgojo Emil Komel v spomin na
ravnatelja prof. Silvana Kerševana lah-
ko nakažete na bančni tekoči račun:
Banca di Cividale (ul. Kugy 2, Gorica)
IBAN IT 30 C 05484 12402 003 570
036 225; SWIFT CIVIIT2C s pripisom: za
SKLAD SILVANA KERŠEVANA. Informaci-
je na tajništvu SCGV Emil Komel, tel. št.
0481 532163 ali 0481 547569.
“Male oglase” najdete na našem
portalu www.noviglas.eu.
Darovi
Za Novi glas: Zavod Sv. Družine 100
evrov, Maria Porovne, Kanada, 100
evrov; ob nabirki za katoliški tisk
daruje Slovensko pastoralno
središče – Gorica, 100,00 evrov.
V spomin na pred kratkim premi -
nulega dragega prijatelja Stanka
Klanjščka, namesto cvetja na grob,
daruje družina Antona Podveršiča
50 evrov za Novi glas in 50 evrov
za Števerjanski vestnik.
V spomin na dragega Miroslava
Devetaka darujejo: Malči in sinovi
150 evrov za Prosvetno društvo Vrh
Sv. Mihaela; sestra z družino 50
evrov za ogrevanje v cerkvi in 50
evrov za PD Vrh Sv. Mihaela.
Čestitke
V nedeljo, 3. februarja 2019,
praznuje 29. rojstni dan preljubi
Aron Podveršič. Iskrena voščila mu
iz srca izrekajo in mu želijo veliko
lepega in dobrega nona Marica,
nono Tonče, mama Cinzia in tata
Jadran.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 1. 2. 2019 do 7. 2. 2019)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s frekvencami
za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za
Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za
Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz;
za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz;
za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na
internetu www.radiospazio103.it.
Slovenske oddaje so na sporedu
vsak dan od 20.00 do 21.00.
Spored:
Petek, 1. februarja (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki
z naših kulturnih prireditev - Glasba
iz studia 2.
Sobota, 2. februarja (vodi Ezio
Gosgnach): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem, terskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Nedelja, 3. februarja ponovitev
oddaje Okno v Benečijo.
Ponedeljek, 4. februarja (v studiu
Miha Kovic in Jakob Leopoli):
Mihec in Jakec show.
Torek, 5. februarja (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -
Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 6. februarja (v studiu Danilo
Čotar): Samotni pastir: Fašistično
taborišče Gonars 2. del. - Izbor
melodij.
Četrtek, 7. februarja (v studiu Andrej
Bavcon): Četrtkov večer z glasbo -
Zanimivosti, obvestila in humor.
39. Božični koncert v Ronkah 
Doživeto petje MePZ
Jazbine - Pevma
  nedeljo, 13. januarja, so v
cerkvi sv. Lovrenca v Ron-
kah zazvenele nežne
božične pesmi. Kot že vrsto let so
slovenski društvi SKRD Jadro,
SKRŠD Tržič in ŽePZ iz Ronk, ki
se trudijo ohraniti slovensko kul-
turo v Laškem, v sodelovanju z
župnijo sv. Lovrenca, priredili tra-
dicionalni koncert božičnih pe-
V smi. Po uvodnih pozdravih in pri-ložnostnih mislih, ki sta jih v ita-lijanščini in slovenščini prebrali
članici društva Jadro Silvia Baglie-
ri in Giuliana Fontana, je zapel
MePZ Pevma - Jazbine, ki ga zav-
zeto vodi Zdravko Klanjšček. Zbor
je nastal pred kratkim. Ko je or-
glanje v pevmski cerkvi prevzel
Zdravko Klanjšček, ki je že dolgo
let organist na Jazbinah, se je pri
pevcih obeh cerkvenih zborov
porodila misel, da bi se zbora
združila. Ta novi sestav naj bi bo-
gatil bogoslužja ob pomem-
bnejših cerkvenih praznikih. Ta-
ko lahko tudi pevske tedenske va-
je potekajo lažje, saj so skupne in
so lahko izmenično v Pevmi in na
Jazbinah. Z združitvijo dveh zbo-
rov se je nedvomno zvišala tudi
kakovost petja. Novonastali zbor
je že večkrat nastopal na raznih
prireditvah, ki jih prirejata
Združenje cerkvenih pevskih zbo-
rov in Zveza slovenske katoliške
prosvete. Zbor seveda vselej daje
prednost bogoslužnim obredom.
Najraje izvaja skladbe slovenskih
avtorjev, posega pa tudi po glasbe-
ni literaturi sosednjih narodov.
Tudi na ronškem koncertu so se
oglašale predvsem mile slovenske
božične melodije. Kar nekaj jih je
bilo v priredbi priljubljenega pri-
morskega skladatelja Ubalda
Vrabca. Naj jih omenimo: Radujte
vsi krogi se zemlje (Matija Tomc),
Marija, daj mi Jezusa (F. Gržinčič
– M. Filej), Molite kleče Zveličarja
(Ivan Zupan), Poslušajte vsi ljudje
(prir. Ubald Vrabec), Bila je noč
(Ubald Vrabec), Zveličar nam se
je rodil (A. Vauken – Sicherl),
Počivaj milo detece (France
Ačko), Zvezde gorijo (Matija
Tomc), Otrok v božični noči
(Aleksander Vodopivec).
Tudi na tem koncertu je seveda
našla primeren prostor Sveta noč
Franza Gruberja, ki vedno ustvaja
čarobno božično vzdušje. V l.
2018 je bilo 200 let, odkar je na-
stala ta izredno priljubljena pe-
sem.
Žal je iz programa izpadel orgelski
intermezzo treh skladb iz 18. sto-
letja, ker je izvajalec, organist Mir-
ko Butkovič, zbolel. Tako je name-
sto njega za orgelske spremljave
nastopajočemu zboru zadnji tre-
nutek priskočila na pomoč orga-
nistka iz Krmina Elisabetta Moret-
ti. Vseh deset skladb, ki jih je za-
pel zbor, je predstavila v itali-
janščini in slovenščini zala Brika
Jana Štekar.
Na koncu občutenih izvedb izbra-
nih pesmi se je za lepi večer zah-
valil še župnik Renzo Boscarol, ki
je dal na razpolago cerkev. Spom-
nil se je na preminulega profesor-
ja Alojza Rebulo in pohvalil vsa-
koletno prireditev slovenskega
življa v Laškem. Nato so se v
bližnji gostilni domačini sestali s
pevci, da bi okusili dobrote prid-
nih domačink, skupaj zapeli in
pokramljali.
Karlo Mučič
mogoče; zaradi tega slovenskega
poučevanja ga je kvestor večkrat
klical na zagovor, kot tudi za naše
mini nastope v zavodu Notredam
in v palači grofov Lanthieri, ki so
nam dvorano ponudili. V letu
1945 smo vendar prišli do upora-
be dvorane na Placuti, toda tudi
za to ni bilo enostavno! Msgr.
Brumat je moral poskrbeti za do-
datni izhod na teraso, ker drugače
bi, zaradi državnih predpisov, ne
mogli in ne smeli nastopati jav-
no. Nujno potrebna sta bila dva
izhoda – kot pravijo “dura lex, sed
lex”. Tedaj se je začelo živahno
kulturno in glasbeno delovanje.
Naši dijaki so navdušeno nasto-
pali in ustvarjali kulise za različne
predstave. Družinski koncertni
klavir je služil za poučevanje, pa
tudi za spremljavo nastopov. Go-
spod voditelj je pošiljal na lekcije
petja k profesorici Gölmeyr, nek-
danji dunajski operni pevki; med
učenkami je bila znana soprani-
stka Mira Brajnik. Dijakinje pa so
prejemale lekcije angleščine pri
grofici Nicoletti Coronini. V pa-
lačo Coronini, k lekcijam an-
gleščine, so tedensko navdušeno
hodile tudi tedanje licejke. Naj
omenim samo nekatere; med nji-
mi so bile Lojzka Bratuž, Mirjam
Brumat, Vida Bitežnik, Čiči (Bog-
dana) Bratuž, Irena Vetrih. Še
mnogo bi se dalo napisati o tej
dobi, a prišla je nenadna smrt in
leta 1950 je ugasnilo še mlado in
delavno življenje msgr. Brumata!
Dr. Humar se ga je večkrat spo-
minjal, o njem pisal in skušal na-
daljevati njegovo delo in njegove
ideale. – Naša slavna pesnica
Ljubka Šorli Bratuž pa mu je po-
svetila nepozaben sonet: Zaspal je
mož.
Tako – hvala za pozornost in ne
pozabimo na naše korenine. Hva-
ležni bodimo svojim dobrotni-
kom, ki jih že dolgo ni več!
Dr. Irena Brumat Vrtovec
OŠ LJUBKA ŠORLI - ROMJAN in DRUŠTVI JADRO in TRŽIČ
v sodelovanju z ZDRUŽENJEM STARŠEV
vabijo na 
PREDSTAVITEV NOVE PESNIŠKE ZBIRKE
LJUBKE ŠORLI
v četrtek, 31. januarja, ob 18. uri v šolski dvorani
O knjigi bo spregovoril urednik Igor Tuta. Sledi odprtje nove šolske
knjižnice “BiblioŠorli”; nastopajo Sanja Vogrič, šolski zbor 
pod vodstvom Lucije Lavrenčič in Veronike Grassi.
Ob izgubi dragega očeta 
SLAVKOTA KLANJŠČKA
se iskreno zahvaljujemo župnikom Marijanu Markežiču
za duhovno spremljanje med boleznijo in besede tolažbe
pri pogrebnem obredu, Ambrožu Kodelji in Karlu Bolčini
za somaševanje, županji Franki Padovan za poslovilni
govor, pevcem za občuteno petje v cerkvi in na pokopa-
lišču, družinski zdravnici dr. Giuseppini Bernardi za
strokovno zdravniško pomoč ter vsem, ki ste kakorkoli
počastili njegov spomin.
Otroci z družinami
Števerjan, 28. 1. 2019 
Mihael in Julija 
sta bratca dobila
očka dal mu je ime
ELIJA.
Mamica Sara se veseli, 
z njo smo srečni tudi mi.
PD VRH SV. MIHAELA
Foto Katja Ferletič
Kultura31. januarja 20198
DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (49)
Anton Štrancar (3)
Il Piccolo je poročal, da so se fašisti že mirno
odpravljali domov, ko je neki mladenič blizu
šturskega mostu streljal proti njim. Množica
slovenskih nacionalistov naj bi tedaj obkolila
fašiste in nekdo naj bi streljal z nekega okna.
Prišlo naj bi torej do spopada med fašisti, ka-
rabinjerji in Slovenci. Da je šlo za običajno
laž italijanske propagande, potrjuje nadalje-
vanje članka: “Tako piše 'Piccolo'. Tisoč ude-
ležencev shoda je priča, kako debele, žaljive
so te laži. Ajdovščina in Šturje morejo pričati,
kdo je napadel, kdo se je branil. Pribijamo,
da na teh ostudnih lažeh nosijo sokrivdo
lažnjivi vohuni slovenske krvi. Vipavci jih
bodo sodili in obsodili v nedeljo z glasovni-
cami”. Ni bilo nikakršnega dvoma, da je ita-
lijanski tisk na zelo umazan način rovaril
proti Slovencem.
“Pojdimo na shod, saj smo Slovenci”! je An-
ton Štrancar bodril svoje sovaščane, naj se
udeležujejo predvolilnega zborovanja. Kro-
gla - izstreljena iz zasede izza bližnjih topo-
lov - mu je šla od leve strani skozi prsi v
pljuča. V Gorici so ga operirali. Po operaciji
so nastopile komplikacije in je umrl. Čuvala
ga je do zadnjega trenutka sestra Marija. An-
ton Štrancar je zrastel v družini osmih otrok
in z bratom Ludvikom je bil posestnik na
svojem domu. Za zidarja se je izučil pri Fran-
cu Breclju v Šturjah, nato je delal v Trstu. Ma-
ja leta 1915 je bil kot vojak poslan v Galicijo,
kjer je padel v rusko ujetništvo, iz katerega
se je vrnil leta 1917. Neomajno je stal za pra-
vicami svojega rodu in jezika. Goriška straža
je zapisala, da je “bil zaveden in neomajen
Slovenec, ki je z vso silo
svoje duše ljubil svoj dom
in svojo slovensko domo-
vino. Čital je rad časopise
in knjige, bil naročen na “Mladiko” in pred
vojno tudi član 'Izobraževalnega društva'” .
Pogumno in izredno bojevito poročanje Go-
riške straže moramo videti v širšem kontek-
stu takratnega dogajanja. Že 28. marca 1924
so na primer italijanske oblasti aretirale
urednika tega časopisa Poldeta Kemperleta.
Očitali so mu, da dela protidržavno propa-
gando, in to zaradi posesti formularjev za
glasovanje, s katerimi so vse stranke
poučevale ljudi, kako glasovati. Ker je bilo
več kot očitno, da ni šlo za nobeno kaznivo
dejanje, so ga aretirali in obsodili na osem
dni zapora pod pretvezo, da je žalil nekatere
uradne osebe. Leopold (Polde) Kemperle iz
Hudajužne je bil časnikar in publicist. Poli-
tično se je opredelil za SLS. Pisal ali uredni-
koval je pri raznih časopisih, npr. pri mari-
borski Straži, Slovenskem go-
spodarju in Našem domu.
Leta 1914 je prevzel urad-
niško mesto pri Čevljarski za-
drugi v Mirnu. Med prvo
svetovno vojno je vodil delo
begunskih ustanov, medtem
ko se je po vojni vrnil v Mi-
ren in obnavljal tovarne. Z
Zadružno zvezo je ustanovil
mesečnik Gospodarski list.
Goriško stražo, glasilo go-
riških Slovencev, je vodil od
ustanovitve leta 1928. V
času urednikovanja je bil
večkrat po nekaj mesecev
zaprt in po nedolžnem celo
obtožen, da je prevažal
orožje. Poznamo ga kot ene-
ga glavnih sodelavcev kato-
liškega politika dr. Janka
Kralja.
Z enakim pogumom in
značilno pronicljivostjo je
22. maja Goriška straža po-
ročala o mučeniški smrti
Antona Štrancarja, ki je za-
radi dobljenih ran umrl 20.
maja 1924.
Leopold (Polde) Kemperle, pogumen časnikar
Goriške straže. Italijani so ga večkrat brez
nikakršnega dokaza zaprli.
Štrancarjeva ulica v Ajdovščini. Na križišču med Goriško
cesto in Štrancarjevo ulico najdemo spomenik Antonu
Štrancarju. Postavila sta ga 5. maja 2001 občina
Ajdovščina in Društvo TIGR Primorske. Na njem piše: “Na
tem mestu je bil dne 30. marca 1924 na predvolilnem
zborovanju smrtno ranjen ANTON ŠTRANCAR - 1880-
1924 - slovenski rodoljub žrtev fašističnega nasilja”.
Goriška straža je 8. aprila 1924 poročala o volilnem uspehu slovenske liste. Pripravljala se je še bolj krvava represija nad
Slovenci in Hrvati.
Glasovnica za volitve leta 1924. Zgoraj desno
simbol slovenske liste, ki je bila združena z
Južnimi Tirolci, našimi sotrpini pod kruto
italijansko okupacijo.
Pogumen in pronicljiv članek Goriške straže z
dne 22. maja 1924 o mučeniški smrti Antona
Štrancarja. Na sliki: začetni del.
Dimitri Tabaj
Vrtnica večne pomladi
Na strminah svojega bitja,
kjer je tišina največja,
se odet s plaščem skrivnosti
drzno presnavljam
v novo, svetlejšo obliko
in opazujem,
kdaj se bo znova zdanilo,
kdaj bo spet spregovorila svetloba.
Tedaj bom sunkoma švignil,
drzna, poduhovljena ptica,
v plamen novega rojstva.
Tam bom pognal korenine,
se globoko zasidral
v jedro sončnega tkiva
in bom končno bujno vzcvetel,
vrtnica večne pomladi,
ki bo praznično odišavila
prasketajočo barvitost
večnostnega diha.
Ivan Tavčar
V spremni besedi pesniške zbirke Vrnil bom svoj obraz
(Mladika 2018) je Majda Cibic o tržaškem pesniku, ki
se v svojih italijanskih in večjezičnih zbirkah podpisuje
tudi kot Giovanni (Ivan) Tavčar, napisala: “Svoj pesniški
korak usmerja po samosvoji poti ob oplajanju treh ra-
zličnih kultur: slovenske, italijanske in nemške in v ok-
viru večjezičnosti stremi po odprtosti duha in medse-
bojnega sprejemanja, kar predstavlja v današnjem glo-
balizacijskem procesu že skoraj neizogibno danost”. Po-
brskala sem po eni izmed avtorjevih zbirk, in sicer tro-
jezični z naslovom Il profumo delle memorie. Čarobna
piščal. Das Schiff der Ewigkeit tutet ungeduldig (Il Con-
vivio Editore 2017), in (o)cenila Tavčarjevo jezikovno
prožnost in gibljivost. Med nemškimi verzi sem iskala
preprostejše (meni razumljive) in v njih zasledila ritem
in valovitost zvoka, med slovenskimi pa je mojo pozor-
nost pritegnila Vrtnica večne pomladi.
Pesem žari v lepoti svetlobe in pozitivne naravnanosti.
Vse prešinja vera, da je vredno živeti, da je človeško
bitje ustvarjeno za velike podvige. Ena sama hvalnica
življenju, v kateri se lirski subjekt osmišlja v harmo-
ničnem sozvočju z naravo, z njenim presnavljanjem in
cvetenjem. Na notranje dogajanje opozarja izrazita raba
glagolskih oblik, osebnih in neosebnih (denimo de-
ležnikov odet, poduhovljen in prasketajoč). Ena sama
svetloba, na hrapavost (ali bolje neravnost) človeške ek-
sistence kažejo edinole strmine, vse utriplje v skrivno-
stni bivanjski zadoščenosti. V ospredju miselne, izpo-
vedne lirike so pojmovni samostalniki, ki jih pesnik
povezuje s konkretnim (strmine svojega bitja, plašč
skrivnosti). Razpon stanj niha od spiritualnosti do čut-
nosti zaznav, od poduhovljenosti do ozemljenosti, zdi
se, kot da na lirski subjekt delujeta dve nasprotujoči si
sili: ena kipi navzgor (bom švignil) in se uteleša v pri-
spodobi drzna, poduhovljena ptica, druga išče koreni-
ne (se globoko zasidral) in rast v naslovni metafori
vrtnice, simbola večnosti. Veliko izrazov sega na po-
mensko polje svetlobe (v novo, svetlejšo obliko; v jedro
sončnega tkiva), ki daje moč. V ta lok se vključujejo
asociacije s pojavom ognja in vonja, kot na primer v
verzih “v plamen novega rojstva” ali “bo praznično
odišavila/ prasketajočo barvitost/ večnostnega diha. ”
V ta semantični prostor spada tudi raba anafore in ali-
teracije:
“in opazujem,
kdaj se bo znova zdanilo,
kdaj bo spet spregovorila svetloba”.
Prefinjenemu očesu (ali ušesu) ne bo ušla zvočnost aso-
nanc na koncu nekaterih verzov, predvsem prvega in
zadnjega (bitja, ptica, tkiva, diha).
Pesnik odstira tančice bivanjske tematike, a obenem
nanjo nanaša nove motivne plasti z odločnimi zamahi
barvitosti, eksistencialne polnosti in življenjske svetlo-
be. Šele po večkratnem branju pesmi in pregledu napi-
sanega opazim, da nikjer ni besede o trnih, ki jih pre-
more vrtnica – a vrtnica večne pomladi očitno ne, saj
je nekaj posebnega.
PIKA NA (PESM)I Majda Artač Sturman Slovenski minister za kulturo je moral odstopiti
Sramota za vso družbo in 
še posebej za kulturo!
  lovenski premier Marjan Šarec je v
ponedeljek, 28. januarja, sprejel
odstop ministra za kulturo Dejana
Prešička, želi pa, da odideta tudi državna
sekretarja. Ob tem je po poročanju
Slovenske tiskovne agencije spomnil na
nekatere dosežke ministra oziroma
stvari, ki jih je minister premaknil, a
ocenil, da so odnosi na ministrstvu
skrhani do te mere, da si ne zna
predstavljati, kako bi lahko dosedanja
zasedba delala naprej: “Ne morem mimo
dejstva, da so odnosi na ministrstvu
skrhani do te mere, da se pravzaprav v tej
zasedbi ne da več delati oziroma si niti
sam ne predstavljam, kako bi sedanja
vodilna ekipa po vsem, kar se je zgodilo,
lahko delala naprej. Zato odstop ministra
in z njim celotnega vodstva ministrstva
sprejemam. Predvsem zaradi umirjanja
situacije na ministrstvu, zaradi vrnitve
nekega normalnega stanja in da se bo
lahko vse, kar je nedorečenega, in vse,
kar je problematičnega, začelo reševati”.
Pri tem je premier izrazil željo, da mu
stranka SD čim prej predstavi novega
kandidata za ministra in tudi za oba
državna sekretarja, kajti če ne odide
celotno vodstvo ministrstva, bo nad
vodenjem tega ministrstva “vedno senca
dvoma”. Potrebnega bo veliko dela in
veliko samorefleksije, zakaj so odnosi na
ministrstvu tako skrhani, novo vodstvo
pa bo moralo to situacijo urediti, je
povedal. Ob tem je spomnil na dejstvo,
da je bilo v preteklem mandatu na
ministrstvu vloženih 74 prijav zaradi
mobinga.
Prešiček premierjeve odločitve ne bo
komentiral, saj je svoje že navedel v
odstopnem pismu, ki ga je premierju
poslal v nedeljo.
Do tu groba kronika dogajanja, ki meče
grdo, temno luč na vso slovensko
kulturo, pravzaprav na ljudi, ki so
odgovorni za kulturno dogajanje v
Sloveniji. Kako hudo je stanje, priča tudi
pismo predsednice Društva slovenskih
pisateljev Aksinje Kermauner, ki je
zapisala, da v “Društvu slovenskih
pisateljev ocenjujemo, da bi se ob
burnih in odmevnih medijskih odzivih
na kaotično stanje v slovenski kulturi
morali nujno ozreti na globlje in
trdovratne probleme v kulturni sferi, na
katere pa ustvarjalci zaman opozarjamo
že vrsto let. Pisatelji vidimo aktualno
dogajanje predvsem kot posledico
dolgoletnega političnega podcenjevanja
in zapostavljanja področja kulture...
Konflikt je bil neizbežen in po svoje tudi
pričakovan, saj so razmere na številnih
področjih dosegle dno, na to kažejo tudi
odzivi javnosti ob nedavni kraji
avtorskega dela ter ob dogodkih na
Ministrstvu za kulturo... Kaos, ki smo
mu priča ob aktualnem ministru in
uradništvu, je torej rezultat dosedanjega
političnega odnosa do kulture. V njem
vidimo kulturni obraz slovenske
politike. Zato v medijskih odzivih
pogrešamo predvsem poglobljeno
analizo vzrokov, ki so slovensko
kulturno politiko degradirali na raven
pritlehnega medsebojnega
obračunavanja nekompetentnih
akterjev, ki so slovenski kulturi predvsem
v sramoto in škodo”.
Zares je sramota, kar se dogaja, saj
kultura na Slovenskem ne sme biti
pritlehno kruhoborstvo in “sesanje
denarja iz javnih mehov”, delitev na
priviligirane, naše in vaše, in ostale.
Pred Prešernovim dnevom, praznikom
slovenske kulture, je sedanje umazano
dogajanje nazoren prikaz stanja duha v
slovenski družbi in tudi kulturi, a morda
tudi prvi jasen korak k razščiševanju in
prepotrebni katarzi.
Jurij Paljk
S
Kultura 31. januarja 2019 9
Koroška / Podelitev Tischlerjeve nagrade
Zaslužni prejemnik 
je dr. Janko Zerzer
  rščanska kulturna zveza (KKZ) in Narodni
svet koroških Slovencev (NSKS) sta v petek,
25. januarja 2019, podelila letošnjo najvišjo
nagrado rojakov na severni strani Karavank. Prejel
jo je dolgoletni predsednik
KKZ dr. Janko Zerzer (1935) za
življenjsko delo na kultur-
nem, političnem, publici-
stičnem in pedagoškem po-
dročju.
Mag. Janko Krištof, predsed-
nik KKZ, je povedal, da s po-
deljevanjem Tischlerjeve na-
grade ohranjajo spomin na
velikega rojaka in izpostavlja-
jo njegov pomen za slovensko
skupnost.
Predsednik NSKS dr. Zdravko
Inzko je v nagovoru opisal
prejemnika nagrade. Dejal je,
da je večer edinstven, saj bo
nagrado prejel isti človek, ki
je davnega leta 1979 izročil prvo Tischlerjevo na-
grado. Opisal je začetek njegovega življenja v
Svečah ob Dravi, šolsko dobo in dejavnosti po
vrnitvi s študija na Dunaju. Med svojimi neštetimi
prizadevanji je bilo vselej prisotno tisto za ohrani-
tev slovenskega jezika. To je bilo pravzaprav nje-
govo življenjsko geslo. Vedno je bil zagovornik dia-
loga med koroškimi
Slovenci. Kjer je le bi-
lo mogoče, je v sporih
skušal najti kompro-
mise. To velja predv-
sem za koordinacijski
odbor Slovenske pro-
svetne zveze in
Krščanske kulturne
zveze, ki je začel delo-
vati leta 1969. Tako na
Slovenski gimnaziji
kot na Višji šoli za go-
spodarske poklice v
Št. Petru je bil eden
redkih ali pa edini
profesor zgodovine,
ki se je trudil, da je v
pravi luči pokazal
zgodovino druge sve-
tovne vojne, usodo
Slovencev v pregnan-
stvu, pa tudi v odporniškem gibanju. Ogromno
je prispeval k dobremu kulturnemu sodelovanju
s kulturniki v Sloveniji, bil je tudi pobudnik kul-
turne izmenjave s Slovenci v Italiji. Prireditve so
se po poročanju Radia Ognjišče udeležili minister
za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter Česnik,
podpredsednik državnega zbora Jože Tanko,
predsednica državnozborske komisije za Sloven-
ce v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak, ge-
neralni konzul in konzulka, predstavnik krške
škofije prelat Michael Krištof, predstavniki kul-
turnih, gospodarskih, šolskih in cerkvenih usta-
nov iz Slovenije, Koroške in Goriške. Kulturni
program so sooblikovali komorna pevka Bernar-
da Fink in pianistka Monika Seher, cerkveni zbor
iz Sveč pod vodstvom Damjana Oitzla ter kvartet
Dobško jezero pod vodstvom Simona Triessniga.
Na večeru so podelili tudi nagrade za letošnji Go-
vorniški natečaj med mladimi rojaki.
Dr. Janku Zerzerju, ki ga tudi pri nas poznamo in
cenimo, gredo naše iskrene čestitke!
K
JEZIKOVNICA
Beseda leta 2018 je čebela
Konec leta in začetek novega leta je čas, ko se
pogosto oziramo na iztekajoče se oz. preteklo
leto, čemur služijo tudi razni izbori, kot je
Osebnost Primorske, Ime leta Vala 202, Delova
osebnost leta ali Slovenka leta. Že nekaj let pa
se izbira tudi slovenska beseda leta, kar vam je
gotovo že prišlo na uho ali pa ste zanjo celo gla-
sovali. Največ glasov je na izboru, ki ga prireja
Inštitut Frana Ramovša za slovenski jezik Znan-
stvenoraziskovalnega centra Slovenske akade-
mije znanosti in umetnosti iz Ljubljane, prejela
beseda čebela, njene
“konkurentke” pa so bi-
le besede (in besedna
zveza): mikroplastika,
skodelica kave, tekstati,
sovraštvo, varda, gene-
ralka, tipanka, risoro-
man in orbanizacija.
Treba je poudariti, da
ne gre za izbor najpogo-
stejših besed, pač pa ta-
kih, ki naj bi zaznamo-
vale preteklo leto.
Najinventivnejša beseda preteklega leta po iz-
boru komisije pa je beseda drečka, ki naj bi po-
menila vrečko, namenjeno pobiranju pasjih iz-
trebkov. Če se bo prijela, bo pokazal čas. Simpa-
tičen neologizem je še beseda pofranati, ki je
očitno nastala po vzorcu poguglati, torej: če
rečemo, ko poiščemo informacijo s pomočjo
spletnega brskalnika Google, da “poguglamo”,
po istem vzorcu “pofranamo”, če iščemo infor-
macijo na jezikovnem portalu fran. si.
Med naštetimi so običajne besede, kot je besed-
na zveza skodelica kave, ki se seveda navezuje
na naslov Cankarjeve črtice Skodelica kave, saj
smo lani obeleževali 100-letnico pisateljeve
smrti in imeli t. i. Cankarjevo leto. To, da je bila
izbrana beseda čebela, je gotovo povezano s
tem, da je Slovenija bila uspešna v prizadevan-
jih za razglasitev svetovnega dneva čebel, ki je
20. maja. Datum ni bil izbran naključno, tega
dne se je leta 1774 v Breznici na Gorenjskem ro-
dil začetnik modernega čebelarstva, ki je delo-
val tudi na Dunaju, Anton Janša.
Pravopisno zanimiva je beseda mikroplastika,
pri kateri moramo paziti na to, da jo pišemo
skupaj in brez vezaja. Prav je torej mikroplasti-
ka, narobe pa mikro-plastika in mikro plastika.
Enako je še pri besedah mikroskop in mikroor-
ganizem.
Veliko prahu je lansko leto dvignila beseda ge-
neralka. Generalski čin je v Sloveniji namreč
prejela ženska, kar je poleg tega, da je postala
tudi načelnica generalštaba, posebnost celo v
svetovnem merilu. Problem se je pojavil, ker je
beseda generalka večpomenka, najbolj pa smo
bili navajeni na njen prvi slovarski pomen, in
to je, da je generalka – zadnja vaja pred premie-
ro, čeprav Slovar slovenskega knjižnega jezika
pomensko pojasnjuje, da je generalka sicer ne-
koč res bila generalova
žena (ta raba je danes
seveda zastarela), da pa
je generalka lahko tudi
nosilka visokega vo-
jaškega čina. Generalki
lahko rečemo tudi ge-
neralica, pa ne bomo
ustrelili mimo. Kar ne-
kaj besed namreč obsta-
ja, ki vse opredeljujejo
ženske. Tako je vodja fa-
kultete lahko dekanja,
dekanka ali dekanica, članica akademije pa aka-
demikinja ali akademičarka, tudi zapisnikarka
je lahko zapisnikarica ali zapisničarka. Po drugi
strani učiteljica ne more biti učiteljka, profeso-
rica ne profesorka ali rektorica ne rektorka.
Gotovo manj znana beseda je še tipanka, ki jo
spletni Sprotni slovar slovenskega knjižnega je-
zika definira kot otroško knjigo, ki omogoča
zaznavanje predstavljene vsebine s tipanjem.
Avtorica prve slovenske tipanke Snežna roža je
nova predsednica Društva slovenskih pisateljev,
dr. Aksinja Kermauner, ki je tudi tiflopedago-
ginja (strokovnjakinja za delo s slepimi in sla-
bovidnimi). Tipanke, ki jih izdeluje s svojimi
študentkami, si je mogoče ogledati, če vas pot
zanese tam mimo, na razstavi v knjižnici Peda-
goške fakultete Univerze na Primorskem na
Cankarjevi 5 v Kopru.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman na Oddelku
za slovenistiko Fakultete za humanistične študi-
je Univerze na Primorskem (Koper) izvaja pra-
vopisne in lektorske vaje. Jezikovna vprašanja,
o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko
pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si
ali na uredništvo Novega glasu.
Vladka Tucovič Sturman 54
Kataplazme. Poskusi reševanja nerešljivega (2)
NAJ NE VE DESNICA, KAJ LEVICA DELA (in obratno) …
Dogodek iz letošnjega poznega poletja. Sprehajam se po ulici, v do-
kaj brezskrbnem miselnem razpoloženju, in srečam starega znanca,
delavca in prijaznega človeka. Ustaviva se, konvencionalna pozdrav-
na obrednost in vprašanja.
Naj povem, da je človek tik pred penzijo, vendar mora še vedno
opravljati precej mučno fizično delo, ki je lahko za več kot šestdese-
tletnega moškega tudi psihično dokaj naporno. Omeni mi, da je na-
veličan, da se počuti izkoriščenega, da je deziluzija politike tako
kričeča, da upa, da se bo zdaj, “ko je prišel na vlado Salvini”, končno
kaj spremenilo.
Poslušam.
“Do sedaj so politiki samo govorili, zdaj pa zgleda, da bodo kaj nare-
dili. Salvini se zaveda položaja delavcev. Morda mi bo uspelo končno
v penzijo s to vlado”.
Ne vem, ali se v meni zbudi vihar ali me pregovorni angleški self-
control prikuje k tlom, da sem za trenutek ob tej izjavi tiho. Morda
je to 10 sekund, zdi se mi pa cela večnost.
Če bi zgornjo izjavo podal človek nekoliko konservativnejših misli
in bi jo povezal s podporo Salvinijevi potezi, da “Italijo vrne Italija-
nom” in jo osvobodi migracijskih tokov (a tudi vam tale dicitura
zveni malček zastrašujoče?), bi verjetno prej razumel tako izkazovan-
je podpore najbolj populistični vladi, ki jo je Italija dobila, odkar ob-
staja kot republika. Da pa jo izreče človek, ki je vedno podpiral levico
– v časih, ko je še obstajala, celo komunistično stranko – ki je vedno
zagovarjal pravico delavcev do dostojnega urnika, plače in življenja
nasploh, je name delovalo kot hladna prha. Politični analitiki bodo
rekli, da odkrivam toplo vodo, da je to že dejstvo, da ni nič novega.
Pritrjujem, vendar brati politične analize, komentarje in digresije je
čisto nekaj drugega kot se v prvi osebi srečati z volilno bazo, ki jasno
kaže, kako se je odnos do politike popolnoma spremenil in je posta-
vil na glavo večino (če ne vseh) doslej veljavnih stališč in vrednot.
Pragmatizem, ki je kričeče odmeval iz izjave mojega znanca, je poka-
zal, kako so se italijanske politične stranke vse preveč ukvarjale z
ideologijo, ne pa z ljudmi. Po drugi strani pa so se ljudje ukvarjali
predvsem s tem, kako bodo od vsega iztržili najboljše, in so posle-
dično pozabili na vrednote.
S takim početjem smo dejansko vsi pokazali, kako nezrel način poli-
tike imamo. Politiki s tem, da so ideološki boj, ki je bil v nekem tre-
nutku aktualen, raztegnili čez mero, ko bi morali ideologijo udejan-
jiti in postaviti v prakso njeno možnost spremembe družbe, ljudje
pa – morda prav zaradi načelne stagnacije realne politike – smo nan-
jo začeli gledati kot na parkirišče nepotrebnih idej brez realizacije in
verjeli samo tistim politikom, ki so v svojih obljubah najbolj prag-
matično reševali stisko malega človeka. Na papirju, seveda, ker so ob
izvolitvi pozabili na večino obljub …
Ne glede na to pa je treba pritrditi analitikom, ki pravijo, da je praz-
nino, ki jo je med delavsko srenjo pustila komunistična stranka, tre-
nutno zasedla Liga. To pomeni, da je ideološki princip v politiki de-
jansko ničen, ampak velja le pragmatizem. Toda ne kateri koli prag-
matizem, temveč virtualni pragmatizem, ki je preludij populizma.
Popolnoma spremenjena scena je potem najprimernejša kulisa za
dogodke, ki so podobni zgoraj omenjenemu, in s tem nam je tudi
precej jasno, kako se pojem levice in
desnice v pragmatičnem smislu ra-
zlikujeta od ideološkega.
Do tega je prišlo postopoma, saj se
je politična zgodovina v zadnjih
dvajsetih letih drastično spremenila
in od figure profesionalnega politi-
ka, ki je v Italiji veljala za višek vzpo-
na po družbeni lestvici in plemenito
javno funkcijo, a istočasno za inte-
lektualno visoko profilirano oseb-
nost, smo prešli na figuro self-made-
mana. Od Alda Mora, ki je dejansko
za svojo politično vizijo žrtvoval
življenje, mimo Enrica Berlinguerja,
utelešenje hotenj evropskega komu-
nizma, in Giulia Andreottija, ki je razpredal niti italijanske politike v
sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, najprej do Sil-
via Berlusconija, podjetnika in finančnega mogotca, nato do Mattea
Salvinija, facebook-politika in Luigija Di Maia, predstavnika
državljanskega aktivizma, ki postavlja temelje na jezi in deziluziji vo-
lilne baze. Ne vem, ali je naključje, da sta zadnja dva brez uradne
univerzitetne izobrazbe …
From iconic to ironic.
Ne čudim se, torej, da je tudi dojemanje politične ideologije s strani
državljanov popolnoma spremenilo smer. Skrb vzbujajoče je, da se
ideje, ki so bile nekoč jasen izraz hotenja neke civilne skupnosti ali
stranke, le še iluzorne oblike mehkega in pretakajočega se vrednot-
nega sistema. Pravzaprav smo od idej, ki bi bile temelj konkretnim
rešitvam, prešli le na konkretne želje, ki nimajo nobene idejne po-
dlage.
Da spremeniš svet, moraš jasno imeti pred sabo, katere vrednote naj
te vodijo. V sodobni politiki pa je postalo kristalno čisto, da so vred-
note le vaba za posamezne volivce.
Politiki, ki mahajo z rožnimi venci, ki se sklicujejo na evangelij, ki
dajejo v ospredje tradicijo, kljub temu, da so ideje strank, ki jih pred-
stavljajo, vse prej kot evangeljske …
Politiki, ki se sklicujejo na tradicijo zaščite malega človeka, ki prise-
gajo na proletarski boj, nato pa se udinjajo ekonomski moči velikih
združb in makrokapitala …
Izhajajoč iz pristne antične tradicije, kjer je “politika” pomenila skrb
za skupno dobro, z zaskrbljenostjo sledimo njenemu spreminjanju v
oksimoronsko panogo, ki ji je edina vrednota oblast.
Volivci smo po eni strani brez orientacije, saj je fluktuantnost vred-
not tako močna, da nam ne uspe se pre-
poznavati v eni stranki, kjer z zornega ko-
ta izbire kandidata igra večjo vlogo njego-
va človeška plat, po drugi strani pa so mla-
di, ki se komaj podajajo v volilno areno,
prepuščeni simpatijam in socialnim om-
režjem, ker so stranke brez trdnih načel in
hrbtenice, ki bi jih karakterizirala.
Ko sta bili nekoč levica in desnica sino-
nim zavzemanja za vrednote pravice ali za
vrednote reda, je bila opredelitev zanje
mnogo bolj enostranska. Politični sklepi
so bili dober kompromis med obema, ker
sta se obe strani zavzemali za prenovo
družbe. Zdaj je prenova družbe podrejena
koristi posameznikov. Volivec bo izbral ti-
sto opcijo, ki mu bo prinesla največ koristi. In niti ni več vprašanje
vrednot, ki jih ta opcija zagovarja, pomembno je, da prinaša blagin-
jo. Korist.
S takim načinom dojemanja politike in družbe bomo kmalu izločili
tiste, ki so jima nekoristni oz. odvečni. In je takoj večer.
Distopična realnost, do katere smo prišli, pa je posledica vse večjega
pohoda ignorance, kjer znanje in poznavanje nista več vrednoti,
temveč nebodijihtreba.
V taki situaciji, kjer levica in desnica ne vesta ne ena za drugo, niti
ne več, kaj jima je narediti, je rešilna bilka le zavest posameznika. Ta
pa se ne zgradi čez noč, temveč v dolgoročnem posegu vzgoje, ki bi
morala biti transverzalna v družini, šoli in družbi.
Družina zgradi temelje (tudi politične), šola jih postavi pod vprašaj
in torej utrdi, družba jih preverja.
Dokler se bo ta trinom zanemarjal, se bo stvar samo še slabšala.
Početje naše družbe pa je evangeljsko vsaj v nečem, čeprav nekoliko
radikalno oz. fundamentalistično.
Levica ne ve, kaj dela desnica.
Pa naj pojma jemljemo dobesedno ali v njuni politični implikaciji.
David Bandelj
Foto Matjaž Merljak
Foto Matjaž Merljak
Tržaška31. januarja 201910
Slovenska prosveta se je letos odločila, da bo dan kulture ob
slovenskem kulturnem prazniku proslavila nekoliko drugače kot druga
leta. Ta dan so vedno povezovali z ustvarjalnostjo in nagradami. Tako
bo tudi letos, vendar nekoliko bogatejše. Sklenili so, da bodo podelitev
priznanj Mladi oder in nagrajevanje literarnega natečaja Mladike ločili.
Tako bo podelitev priznanj 44. natečaja Mladi oder že v soboto, 9.
februarja, ob 17. uri. Podelitev bo združena s predstavo, ki jo bo pripravil
svetovno znani slovenski igralec - lutkar Matija Solce, ki veliko dela na
Češkem; pravkar se vrača iz Čila. Mali in veliki letošnji dobitniki priznanj
Mladi oder in tudi drugi te prireditve ne smemo izgubiti. Vstop bo prost
za nagrejence in vse, ki jih zanima lutkovno gledališče. Predstava je
grajena na situacijski komiki in minimalizmu, je duhovita in zabavna
ter namenjena vsem gledalcem od 6. leta starosti.
V ponedeljek, 11. februarja, pa bodo podelili nagrade 47. literarnega
natečaja Mladike. Slovesen večer, ki bo združen z rednim večerom
Društva slovenskih izobražencev, bo začel ženski zbor prosvetnega
društva Barkovlje, ki ga vodi Aleksandra Pertot. Sledila bosta
nagrajevanje in predstavitev knjige 30 najboljših novel literarnega
natečaja, ki jih je izbrala in uredila Evelina Umek. Knjiga je izšla pri
Mladiki konec lanskega leta, o njej se bo z urednico pogovarjala Nadia
Roncelli. Večer bo kot običajno ob 20. uri.
Prešeren v Peterlinovi dvorani
DSI / Na ponedeljkovem srečanju gost Aljoša Žerjal
45 let filmskega ustvarjanja
90. rojstni dan in 45 let
filmskega ustvarjanja
filmskega amaterja Aljoše
Žerjala sta zavidljiva
mejnika, ki so ju želeli
obeležiti tudi v Društvu
slovenskih izobražencev
na rednem ponedeljkovem
srečanju. Od septembra,
ko je praznoval visoki
jubilej, so znanega in
priljubljenega filmskega
avtorja počastili poleg
naših zamejskih medijev
(npr. Primorski dnevnik ali
naš Novi glas ter slovenska
tržaška televizija, ki mu je
posvetila kar 90 minut)
tudi osrednji slovenski
mediji, npr. časnik Delo.
Aljoša Žerjal je namreč s
svojimi stotimi
videoposnetki redno
zvesto beležil mnoge
dogodke v zamejstvu,
najprej s tehnično
pomanjkljivimi, potem pa
kasneje z različnimi
popolnejšimi videokamerami.
Žerjalov talent že kmalu ni
ostal neopažen, saj je prejel
kakih tristo priznanj na raznih
natečajih za videoamaterje.
Izbrani kratkometražni filmi,
ki jih je prikazal na večeru v
DSI, so pričali o spretnosti
Žerjala filmarja, o umetniškem
čutu in seveda tudi o razvoju
Žerjala - filmskega
snemalca. Svoj prvi
posnetek je leta 1954
posnel s kamero, ki mu
jo je posodil znani
slovenski fotograf in
fotoreporter Edi Šelhaus.
Pri takrat popolnem
začetniku se že pozna
nadarjenost, npr. v
neverjetno “mirni roki”
in mojstrskem
montiranju posnetka.
Gre za filmanje
škedenjskega pusta, kjer
se mimogrede vidi tudi
znamenita gostilna Pri
treh konjičkih, ki so jo
imeli Žerjalovi starši in
ima za Slovence poseben
pomen: v času fašizma je
bilo tu pomembno
shajališče Slovencev in
so jo fašistične oblasti za dve
leti zaprle.
Posnetki so bili priča tudi raz-
voju, ki ga je tehnologija nare-
dila v zadnjih desetletjih, od 8-
milimetrskih kratkometražcev
do digitalnega snemanja.
Vsem se je Žerjal prilagodil in
dosegel zavidljive rezultate.
Obenem so gledalci iz posnet-
kov lahko razbrali nekatere
fragmente iz njegove osebne
zgodovine ali njegovih zani-
manj. Gre za zanimanje za gle-
dališče, ki je bilo vidno v moj-
strskem posnetku predstave
Krvava svatba. Žerjal goji živo
zanimanje tudi za likovno
umetnost, kar je bilo vidno s
posnetka o slikarju Klavdiju
Palčiču, in za glasbeno umet-
nost, saj je filme opremil s
skrbno izbrano klasično gla-
sbo. Zanimivo je bilo tudi nje-
govo pričevanje o snemanju
Černigoja, ki se je pri tem po-
polnoma vživel v svojo vlogo,
se našemil, slikal z obema ro-
kama naenkrat...
V kratkometražnih filmih Ta-
ko se je začelo (z romantično
ljubezensko zgodbo) in v
umetniškem Nastanku sveta
pa se je dalo razbrati Žerjalovo
gledanje na svet; predvsem v
zadnjem pa veliko umetniško
žilico.
Anka Peterlin
  soboto, 26. januarja, se
je v Devinu velika mno -
žica sorodnikov, prijatel-
jev in znancev še zadnjič poslo-
vila od Milene Pieri Pahor, ki je
v sredo, 23. 1., po
daljši bolezni um-
rla doma. Stara je
bila 79 let. Pogreb-
no mašo je daroval
domači župnik, g.
Giorgio Giannini,
ki je še zlasti izpo-
stavil njeno pove-
zovalno vlogo v
družini. Na koru
sta izmenično pela
domači mešani
cerkveni zbor in
MoPz Fantje izpod
Grmade, saj so nje-
ni otroci in vnuki aktivni v
obeh zborih. Pri orglah je petje
spremljal Herman Antonič, vo-
dila pa ga je Lucija Lavrenčič.
Prisrčne prošnje so oblikovali in
prebrali sami vnukinje in vnuki,
ki so po obhajilu tudi zelo po-
srečeno in z veliko ljubeznijo
obudili več spominov na nono
in njen smisel za humor, ljube-
zen za fotografiranje, njene ku-
linarične sposobnosti in lepo iz-
postavili njeno prijazno pozor-
nost, pa čeprav je včasih za-
mešala imena svojih dvanajstih
vnukov. Za devinske zbore in
skupine je izpred oltarja sprego-
voril še Marko Tavčar, ki se je
V spomnil prihoda Pahorjevih izLaškega v Devin na začetku se-demdesetih let prejšnjega stolet-
ja, ko so dejansko rešili sloven-
sko osnovno šolo v vasi, ki ji je
grozilo zaprtje
zaradi poman-
jkanja šoloobvez-
nih otrok. Izpo-
stavil pa je tudi,
da je bila gospa
Milena srčen člo-
vek. Po eni strani
zadrža na, a tudi
zelo neposredna,
pogumna in po-
zitivna ženska, ki
se je vsa posvetila
vzgoji svojih pe-
tih otrok in dru -
žini. Bila je žen-
ska, ki je na težave in stiske
življenja gledala stvarno in s
srčno dobroto, in prav ta dar
usmiljenja ji je omogočal, da je
vedno znala razumeti, razložiti
in potolažiti ne le svojce, ko so
bili prizadeti, ampak tudi druge
ljudi, ki so ji zaupali.
Pokopali jo bodo v družinskem
krogu v Jamljah. Naj ob tej težki
izgubi izrazimo globoko obču -
teno sožalje možu Evgenu in
otrokom Anamariji, Gabrijeli,
Fabiu, Marku in Ivanki, njiho-
vim družinam in ostalim sorod-
nikom tudi v imenu uprave in
uredništva Novega glasa.
E. G.
Rižarna / Spominska slovesnost 
“Da bi se nikdar več ne
ponovile grozote!”
  ekaj nad tristo ljudi se
je zbralo v nedeljo, 27.
januarja, v tržaški
Rižarni ob mednarodnem
dnevu spomina na žrtve
holokavsta. Predstavniki
političnih, vojaških in verskih
oblasti so položili venec v
spomin na žrtve grozot, ki sta
jih povzročila fašizem in
nacizem. Dan spomina je
potekal s kančkom polemike,
saj se ga niso udeležili tržaški
župan Roberto Dipiazza (sicer
N se je pravočasno opravičil, dabo odsoten zaradi osebnihrazlogov), predsednik Dežele
FJK Massimiliano Fedriga in
nadškof Giampaolo Crepaldi. V
znak protesta ni spregovoril
podpredsednik Vsedržavnega
združenja partizanov Italije
Renato Kneipp, kajti člani
združenja menijo, da se
desničarske tržaške oblasti v
govorih hvalijo, kako so
pomembne vrednote spomina,
sožitja in solidarnosti, ter
TKS / Razstava: Algoritemske igre
Računalniške umetnine
  četrtek, 17. januarja, so
v Tržaškem knjižnem
središču odprli posebno
razstavo z naslovom Algoritem-
ske igre. Večer sta sooblikovala
umetnika Matjaž Hmeljak in
Bogdan Soban, ki se že več let
ukvarjata s tovrstno umetno-
stjo.
Bogdan Soban je po izobrazbi
strojni inženir. Delal je na po-
dročju programiranja in prav to
je bil izziv, da je v prostem času
razvil računalniški projekt oz.
različne računalniške progra-
me, ki ustvarjajo slike. Eden iz-
med prvih razvitih programov
je Creator, ki si ga je Soban za-
mislil pred petnajstimi leti. To
je tipični algoritemski program,
V v katerega vstavlja algoritme oz.matematične formule poobčutku in po katerih nastajajo
algoritemske slike. Tiste, ki so
za umetnika posebno zanimive
in “posrečene”, tudi shrani. Pri-
sotnim je na koncu pokazal še
dva zelo zanimiva programa, ki
se razlikujeta od prejšnjih, saj
ne ustvarjata abstraktnih slik.
Program Kras pozna glavne ele-
mente kraške krajine (brin, bor,
ruj, grmovje, kamen, zid itd.) in
sam izbere, kako bo sestavil sli-
ko, katere elemente in v kateri
meri jih bo uporabil. Drugi pro-
gram pa preko slike neke osebe
ustvari portret.
Matjaž Hmeljak se je začel uk-
varjati s to vrsto umetnosti, ko
Trst / Na obisku predsednik DZ RS Dejan Židan
Naj se nadaljujejo
dobri sosedski odnosi
  redsednik Državnega zbo-
ra Republike Slovenije
mag. Dejan Židan je bil v
četrtek, 24. januarja, v Trstu.
Imel je kar intenziven dan obi-
skov pri slovenskih in italijan-
skih ustanovah. Začel se je na
Generalnem konzulatu, kjer se
je srečal z generalnim konzulom
Vojkom Volkom in z zastop-
stvom slovenske narodne skup-
nosti v Italiji. Njegovi sogovor-
niki so bili senatorka Tatjana
Rojc, deželni tajnik stranke Slo-
venska skupnost Igor Gabrovec,
predsednika krovnih organizacij
SSO in SKGZ, Walter Bandelj in
Rudi Pavšič, predsednica paritet-
nega odbora Ksenija Dobrila in
deželni svetnik Lege Salvini Da-
nilo Slokar. Predstavniki so Žida-
na seznanili predvsem s proble-
mom zakonodaje in zastopstva
Slovencev v parlamentu, ki bi
moralo biti zajamčeno in ne ve-
zano na druge državne stranke.
Sledilo je srečanje na sedežu
Dežele FJK, kjer se je Židan po-
govoril s predsednikom Dežel-
nega sveta Pierom Maurom Za-
P ninom. Beseda je tekla o prihod-njem in konkretnem sodelovan-ju ter o projektih med Republiko
Slovenijo in Deželo FJK.
Evropska skupnost je v hudem
in kompliciranem trenutku, tre-
ba je kaj spremeniti, izboljšati in
sodelovati, ker bodo drugače ve-
lesile sveta odločale o naši pri-
hodnosti. Prav taki sestanki in
skupno programiranje med na-
rodi so pravi temelji boljše
Evropske skupnosti, je poudaril
Zanin. Govor je bil tudi o skup-
nih zakonih, kot so npr. reorga-
nizacija krajevnih uprav, vredno-
tenje krajinskih in okoljskih do-
brin in proizvodov ter skupne
strategije na kulturnem in turi-
stičnem področju. Predlog je, da
bi se vodstvi FJK in RS ponovno
sestali v jeseni in začeli konkret-
no sodelovanje. Dejan Židan je
z veseljem dejal, da so stiki med
slovensko vlado in italijansko oz.
deželno intenzivni, prijateljski
in učinkoviti ter upa in si želi, da
bodo taki v prihodnje tudi osta-
li.
MČ
Foto Matevž Čotar
Devin
V slovo Mileni 
Pieri Pahor
je spoznal slikarja Edija Zajca, ki
se je leta 1970 iz ZDA vrnil v Trst
z zanimivimi načrti. Računalni-
ki so znali takrat v glavnem
računati, toda, če si jim dodal
nekaj geometrijskih elementov,
je lahko že
nastala slika.
To so bili ne-
kako začetki
računalniške
umetnosti.
Ideja, da ne
narišeš slike,
ampak opi -
šeš proces,
kako slika
nastane, je
zelo privla -
čila Hmelja-
ka, ki je kas -
neje tudi raz-
vil take pro-
grame.
Umetnik je
pokazal prisotnim zgodovino
računalniške umetnosti do da-
našnjih dni in kako so se slike v
letih razvijale in spreminjale, ko
so se izboljšali računalniki.
MČ
Foto Matevž Čotar
potem tega ne upoštevajo.
Združenje je zato postavilo
venec dan prej, ko je
organiziralo baklado v spomin,
za mir in sožitje; vila se je od
stadiona Grezar do Rižarne.
Odbornik za kulturo Giorgio
Rossi je nato prebral govor
župana Dipiazze, ki so ga ob
koncu prebrali prvič tudi v
slovenščini. “Med temi zidovi
je mrak zatemnil luč razuma in
človek je poniževal, posiljeval
in moril sočloveka. Pomembno
je, da mlajše generacije
ohranjajo ta spomin, da bi se
preteklost nikdar ne ponovila”,
je prebral odbornik. Ganljiv je
bil tudi govor županje Občine
Devin-Nabrežina, ki je
poudarila pomembnost
negovanja spomina in sožitja.
Sledili so verski obredi
tržaškega in deželnega
predstojnika judovske
skupnosti rabina Alexandreja
Melonija ter pastorja
Aleksandra Erniše v imenu
vseh luteranskih skupnosti.
Generalni vikar tržaške
nadškofije Emilio Salvade' je
na koncu blagoslovil prisotne.
Foto damj@n
Foto damj@n
Tržaška 31. januarja 2019 11
Obvestila
Marijanska pobožnost s shodom
članic Marijine družbe Marije
Milostljive bo v nedeljo, 3.
febr., v Marijinem domu v ul.
Risorta 3: začetek ob 16. uri v
domski kapeli, po blagoslovu
prijateljsko druženje; vabljeni
vsi Marijini častilci!
S 1. strani
Zlata maša ...
  ot salezijanec je po vzoru
svetega Janeza Boska takoj
vzpostavil stik z mladimi,
do izraza pa je prišla tudi njegova
globoka strast do glasbenega
ustvarjanja: že prvo leto je usta-
novil skupino AMO (Ansambel
mladih Opencev, ki pa je bolj
znan s svojim kasnejšim ime-
nom TAIMS), leto kasneje an-
sambel Galebi, v naslednjih letih
pa še ansambla Zvezde in Rdeči
nagelj ter vokalni tercet Mavrica.
Leta 1978 pa je na pobudo staršev
ustanovil še pevski zbor, ki so ga
na željo otrok poimenovali Vese-
la pomlad. V teh štiridesetih letih
je v raznih otroških in mladin-
skih zborovskih sestavih pelo že
več kot šeststo pevcev. Tako z an-
sambli kot z zbori je g. Pohajač
obiskal različne konce sveta.
Od leta 1970 je g. Pohajač
poučeval verouk na openski
osnovni šoli Franceta Bevka, ka-
sneje pa tudi na drugih šolah
openskega ravnateljstva. Veliko
generacijam so se njegove učne
K ure vtisnile v spomin, saj je otro-ke znal privabiti k petju in mo-litvi: podobno je počel tudi pri
pripravi otrok na zakramente.
20. septembra
2000 je od ta-
kratnega
tržaškega škofa
Evgena Ravi-
gnanija prejel
imenovanje za
župnika žup-
nije sv. Jerneja
na Opčinah,
pod katero
spadata tudi
podružni cer-
kvi od Ferlu-
gov in Banov. To službo redno
opravlja, ne le v slovenski verski
skupnosti, ampak tudi v italijan-
ski.
Pri praznični nedeljski maši so
Openci nedvomno dokazali, da
imajo svojega župnika radi in da
cenijo njegovo delo. Med pridigo
se je g. Pohajaču poklonil škofov
vikar, g. Tone Bedenčič, ki se je
spomnil na začetek svojega dol-
goletnega sodelovanja in prijatel-
jstva s sobratom. Čestital mu je
ob tem pomembnem jubileju in
pohvalil njegovo dolgoletno de-
lovanje v župniji in stalno pripra-
vljenost na nesebično pomoč.
Ob koncu mašnega obreda je
dolgoletni pevec in član ansam-
bla Galebi Marjan Skerlavaj na
kratko predstavil Pohajačev
življenjepis, ki ga je obogatil z za-
nimivimi anekdotami: spomnil
se je na primer, da je pokojni žup-
nik Viljem Žerjal mlademu ka-
planu Francu kupil moped, da se
je lahko hitreje premikal med
službenimi zadolžitvami v po-
družnicah. Sledile so zahvale in
pozdravi s strani vseh, ki so v teh
letih delovali v župniji in so ved-
no uživali župnikovo podporo in
pomoč. Oglasili so se predstavni-
ki društva Finžgarjev dom, sklada
Mitja Čuk, openskega župnijske-
ga sveta, vernikov od Ferlugov in
Banov in pa seveda obeh zborov
– openskega cerkvenega pevske-
ga zbora Sv. Jernej in zbora Vesela
pomlad. Nekdanji in sedanji pev-
ci Vesele pomladi so dolgoletne-
mu dirigentu pripravili prav po-
sebno presenečenje: po vsej cer-
kvi je zadonela pesem Hvala, ka-
tere besedilo je v slovenščino pre-
vedel prav g. Pohajač. “Za vse, kar
dobrega v teh letih ste nam dali,
za skrben vsak pogled, za vsak
nasmeh vam hvala! ” Ob takem
dnevu bi težko našli primernejše
besede od teh verzov, ob katerih
je bil g. Pohajač vidno ganjen.
Župnika so počastili tudi člani
Slovenske zamejske skavtske or-
ganizacije, ki so nad cerkveni
vhod postavili slavolok in se tako
zahvalili za podporo, ki jim jo
župnik izkazuje s tem, da jim že
dolga leta nudi možnost, da se
srečujejo v prostorih openskega
župnišča. Svojega sobrata pa sta
pozdravila tudi duhovnika Zvo-
ne Štrubelj, nekdanji župnik na
Opčinah, ki se zdaj mudi drugod
po Evropi, zaradi česar je njegove
besede prebral Jože Bajzek, in
Metod Ogorevc, ki je z velikim
veseljem opazil, da je Pohajaču
uspelo združiti Opence.
Praznik, ki je res združil in razve-
selil vso župnijo, se je po maši
nadaljeval v prostorih Finžgarje-
vega doma na Opčinah, kjer ob
zakuski seveda ni moglo manjka-
ti g. Francu tako ljubo zborovsko
petje.
Mojca Petaros
  meni še odmevajo razboleli in
mehki toni raznih vrst trobent
sardinskega jazz glasbenika
Paola Resuja, ki je s svojim triom, v se-
stavi sta še pianist Dino Rubino in
kontrabasista Marco Bardoscia, sprem-
ljal in pravzaprav uprizarjal decem-
brski “poklon” velikemu belemu tro-
bentaču jazza v tržaškem gledališču
Politeama Rossetti,
Tempo di Chet. La
versione di Chet Ba-
ker (Čas Cheta. Verzi-
ja Cheta Bakerja), po
besedilu režiserja Lea
Muscata in Laure Pe-
rini.
Mladi gledališki an-
sambel prihaja iz bo-
censkega stalnega
gledališča. Alessan-
dro Averone v vlogi
šarmantnega prota-
gonista in vsi ostali,
delno karakterno od-
brani soigralci, so s pomočjo flashbac-
ka, raznih odrskih efektov in neonsko
obarvane scenografske rekonstrukcije
ponudili kopico, skoro preobsežno,
dogodkov, spominov, travm, škanda-
lov, lepote in nasilja, pijanosti in za-
svojenosti, ki so najbrž prepoznavna
oznaka dane jazzovske ustvarjalnosti.
Priča smo bili vrtoglavi sekvenci
srečanj, ki so bila odločilna v Bakerje-
vem življenju, razpetem med zahodno
obalo ZDA in čez Lužo, v Parizu, Italiji
in Severni Evropi vse do Amsterdama,
zadnje postaje, kjer se je prerano in
tragično prekinilo l. 1988. Boleča in
obenem vzburljiva razmerja ali prija-
teljstva z očetom, ki ga je vpeljal v jazz,
s Charliem Parkerjem, Gerryjem Mul-
liganom, mladim pianistom Dickom
Twardzikom, s številnimi ženskimi li-
ki, ki so mu bili blizu...
Hladni, multikulturni, sredozemski
pridih Fresujevega talenta je pridal
vsemu magijo ustvarjalne reinterpre-
tacije klasike, elegantne, boleče in lju-
beče bele vrane v jati temnih izvajal-
cev zvrsti, ki je sama postala klasika in
zmožna dialoga z velikimi poglavji
zgodovine glasbe, od prabitne tribal-
ne do Bacha. Priča smo bili lahnemu
miksu Chetove in Fresujeve glasbe, ki
nas je malce spominjala na druge zgle-
de glasbenega eklekticizma in preli-
vanja skozi čas, kot npr. Beriovo branje
Boccherinija ali pa Busonijevo Bacha.
Za izjemno predbožično darilo pre-
težno mladinski in šolski publiki, ki
je imela tako priložnost se seznaniti z
biseri, kot My Funny Valentine, se je
treba zahvaliti zavarovalniški skupini
Generali, ki je v veliki meri sofinanci-
rala oba večera v okviru dobrodelne
akcije Valore Cultura (Vrednota kultu-
re).
Tako je, če se vam zdi...
Po Hugojevih Nesrečnikih v priredbi
Luce Doninellija, lastni produkciji in
režiji direktorja Franca Peroja, s Fran-
com Branciarolijem, po De Filippovi
Filumeni Marturano v režiji Liliane
Cavani, muzikalu Ghost, po zadnji
drzni novosti Pippa Del Buona La Gio-
ia (Radost) in Shakespearovem Milo
za drago (režija Paolo Valerio) se tudi
letošnji del sezone Stalnega gledališča
FJK obeta kot zelo zanimiv. Spet mladi
igralski in režijski talent, Filippo Dini,
ki se je formiral v genovskem stalnem
gledališču, kot Fausto Paravidino, nam
je ponudil zelo posrečeno interpreta-
cijo zimzelenega Pirandellovega dela
Cosi' e' (se vi pare), Tako je (če se
vam zdi), enega najbolj “banalnih”
in obenem neprodirnih njegovih
klasikov.
Pohvalimo lahko prav vse igralce
čudovitega ansambla iz Turina, ki so
nam podarili niansiran, razgiban in
zelo naštudiran direndaj naklepov,
prikazni, ugibanj, izpadov, vzburlji-
vih in mestoma tudi poetičnih, ka-
tarzičnih trenutkov, kjer je kraljeva-
la svojska analitska in
sočustvujoča naravnanost
velikega Sicilijanca. Njegova
hladna moč razuma, ki-
rurško poseganje v intimo
junaka in gledalca, ilumini-
stična klenost in čistost jezika
in sloga povezujejo občutlji-
vost dediča Magnae Graeciae
z oplajanjem dognanj, filozo-
fije in umetnosti severnega,
nemškega kulturnega prosto-
ra, kjer je tudi živel.
“Kljub neštetim uprizoritvam,
menim, da Pirandellove ko-
medije prikrivajo v svojih
nadvse zapletenih drama-
turških strukturah skrivnosti, ki so za
nas še prikrite in nedoumljive, polne
čara in novosti”, je zapisal v svojih
režijskih opombah Dini. Izvrstni ko-
stumi Andree Viottija in scene Laure
Benzi so celo spominjali na slikarske
vzorce, odmaknjena in odtujena rea-
listična razpoloženja italijanskega No-
vecenta. V pastelnih, temnih in ele-
gantnih, sivkasto svetlih ali sepija bar-
vah so se suvereno in dinamično po-
mikali, v pravi koreografiji gibov in
kretenj, gospodar stanovanja, svetnik
Agazzi (Nicola Pannelli) in gospa
Amalia (Mariangela Granelli), njuni
gosti gospa in gospod Sirelli (Ilaria Fa-
lini in Dario Iubatti), gospa Cini
(Orietta Notari), gospodinjin brat
Lamberto Laudisi (sam režiser in igra-
lec Filippo Dini) ter služabnika (Giam-
piero Rappa in Mauro Bernardi).
Kot je znano, na videz normalno pro-
vincialno meščansko življenje skali
prihod novega funkcionarja na pre-
fekturo mesteca, gospoda Ponza (An-
drea Di Casa), njegove tašče, gospe
Frola (Maria Paiato) in žene, gospe
Ponza (Benedetta Parisi). Pirandello
ustvari okrog vrtiljaka razmerij ne-
kakšen elektrošok zmešnjav, namišlje-
nih predstav in ugibanj, v katerem se
o okrog treh novih prišlekov razboho-
ti plaz neverjetnih trditev in hipotez,
kdo je in kdo naj bi pravzaprav bil
kdo. Stanovalci v različnih niansah in
skrajnostih dolžijo norosti tako gospo-
da Ponzo kot taščo zaradi njunih ne-
dorečenosti in nedoslednosti glede
gospe Ponza, češ da naj bi bila obe-
nem njegova prva žena in hči gospe
Frolla oziroma njegova druga žena,
ker prva, hči gospe Frolla, naj bi um-
rla. Pirandellov alter ego, svak gospo-
da Agazzija in “namišljeni bolnik”, ki
je skozi vso predstavo na vozičku in se
šele na koncu dvigne in izkaže za zdra-
vega, pa meni, da obstaja več resnic,
kolikor nam jih pač povedo ali pri-
kažejo naši sogovorniki. In z veliko re-
torično sposobnostjo spravi vse ostale
opravljivce, ki se tako objestno zani-
majo za zagonetno trojico, tako rekoč
na rob blaznosti. To nekako potrdi tu-
di končni nastop deusa ex machine,
prihod prefekta (Giampiero Rappa), ki
razgali vse le na videz dobrodušne in-
trige in obrekovanja.
V februarju Paravidino, Wilde, 
Bordon...
Od 5. do 10. februarja bo na vrsti naj-
novejše delo dramatika, režiserja in
igralca Fausta Paravidina La ballata di
Johnny e Gill,  (Balada Johnnyja in
Gill), mednarodna koprodukcija fran-
coskih, luksemburškega
in italijanskih gledališč
(Turina in Il Rossetti), so-
dobni tekst v več jezikih
na osnovi Paravidinovega
gledališkega eksperimen-
tiranja in delavnic med
New Yorkom in Evropo.
Od 19. do 24. februarja bo
gostovala Salome' Oscarja
Wilda v režiji Luigija De
Fusca z Erosom Pagnijem,
Gaio Aprea, Anito Barto-
lucci idr. Od 26. februarja
do 3. marca pa bo spet ko-
produkcija stalnih gleda-
lišč iz Catanie in FJK Un
momento difficile (Težak trenutek)
tržaškega dramatika Furia Bordona, ki
ni bil še uprizorjen, v režiji Giovannija
Anfusa z Massimom Dapportom in
Ariello Reggio. Info in vstopnice: 
ilrossetti.it.
Davorin Devetak
V
8. februar 2006 8. februar 2019
Nadja Maganja Jevnikar
Ob trinajsti obletnici smrti se bomo drage žene in
mame spomnili pri maši v petek, 8. februarja, 
ob 17. uri v župnijski cerkvi v Sv. Križu.
Ivo, Peter, Ivan
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
čestita dolgoletnemu prijatelju, 
organistu in zborovodji
IVU KRALJU
ob prejemu papeškega odličja 
Pro Ecclesia et Pontifice
Ob zlati maši
g. FRANCA POHAJAČA
se z njim in z opensko župnijo 
veseli 
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
Cosi’ e’ (se vi pare)
Tempo di Chet. La versione di Chet Baker
Bogata sezona gledališča Il Rossetti
Čas Cheta, čas Pirandella...
Aktualno31. januarja 201912
TAKI SMO (67)Katja Ferletič
“Izziv desetih let” - nedolžna spletna igra, ki
skriva nevarne pasti
Leto 2019 se za podjetje Facebook začenja z no-
vimi vprašanji in novimi idejami za prihod-
nost. Predsednik družbe Mark Zuckerberg
načrtuje vrsto predavanj in razprav o najbolj
občutljivih vprašanjih v zvezi z družbenimi
omrežji, z namenom, da bi v uporabnikih po-
večal občutek varnosti in zaupanja v splet. Fa-
cebook je že dolgo v središču pozornosti zaradi
spornih dogodkov v zvezi z uporabo osebnih
podatkov svojih naročnikov, ki že kažejo manj
navdušenja in izredno več pridržkov v primer-
javi s preteklostjo. Zuckerberg na začetku vsa-
kega leta pripravi bilanco o delovanju v prete-
klih dvanajstih mesecih in določi prednostne
cilje za bližnjo prihodnost. Tako je 8. januarja
objavil poročilo in opisal dejavnosti družbe-
nega omrežja v zvezi z volilnimi kampanjami
in odnosom do zaščite zasebnosti svojih upo-
rabnikov, za leto 2019 pa se sprašuje, kakšno
vlogo lahko odigrava Facebook pri krepitvi
družbene strukture in kako lahko pripomore
k ustvarjanju “po-
zitivnega” spleta,
ki cilja predvsem
k združevanju lju-
di. Zuckerbergove
besede so vzbudi-
le veliko zaniman-
ja, saj je Facebook
dejansko del
našega vsakdanje-
ga življenja, na-
vadni uporabniki
imamo občutek,
da nas zelo dobro
pozna, vprašati pa
se moramo, koli-
ko vemo mi o di-
gitalnih platfor-
mah.
Zadnje čase veliko ljudi objavlja na svoji strani
Facebook in na Instagramu nove fotografije o
sebi zraven starih, izpred desetih let, govorimo
namreč o “Ten Years Challenge” oz. o “Izzivu
desetih let”. Fotografije objavljajo navadni
smrtniki, filmske in televizijske zvezde, slavni
nogometaši, politiki, blogerke, pri tem pa se
družbena omrežja bogatijo z novimi podatki.
Samo na Instagramu je izziv sprožil že več kot
dva milijona in pol objav. Na prvi pogled se
lahko zdi “izziv desetih let” le nedolžna splet-
na igra, ki vzbuja nostalgijo in prijetne občut-
ke, ko uporabniki z enim samim pogledom
dojamejo, kako so zrasli in se spremenili. Izziv
je postal prava spletna moda, ki je že okužila
ogromno ljudi, a simpatična novost na Face-
booku lahko skriva največje zbiranje osebnih
podatkov za izpopolnitev algoritmov oz. teh-
nologije za prepoznavanje obrazov. Dvom gle-
de nedolžnosti najnovejšega spletnega izziva
je sprožila Kate O'Neill, časnikarka revije Wi-
red. O'Neillova se je na Twitterju vprašala, ali
se za izzivom skriva načrtno, globalno zbiranje
osebnih podatkov za izboljšanje umetne inte-
ligence za prepoznavanje obrazov na podlagi
starih fotografij. Facebook seveda zanika kate-
rikoli zli namen izziva, mnogim strokovnja-
kom gre zaradi polemike le na smeh, nekateri
pa, kot časnikarka, so prepričani, da, če na ti-
soče ljudi objavi dve zelo podobni fotografiji
svojega obraza, narejeni v točno določenem
časovnem razmiku (npr. deset let), v podobni
pozi in z istim izrazom, je to le veliko darilo
informatikom, ki delajo na računalniških si-
stemih za prepoznavanje obrazov. Ti sistemi
so seveda najbolj varen način za odklepanje
pametnih telefončkov, so tudi uporabni za iz-
boljšanje umetne inteligence na najnovejših
fotoaparatih, med drugim pa skušajo strokov-
njaki z njimi tudi usposobiti računalnike za
natančno prepoznavanje človeških fizičnih la-
stnosti in postopkov staranja, začenši z obrazi,
torej razviti metode “age progression” in “age
recognition”. Skratka, dobro je vedeti, da so
naši podatki zelo dragoceno sredstvo, s kate-
rim dejansko uporabniki plačujemo spletne
storitve, in nujno je, da se zavemo, kako splet-
na omrežja naše informacije predelujejo innja
naših fot uporabljajo, saj obstaja že veliko pri-
merov, ko so bile osebne informacije ukradene
in celo prodane drugim podjetjem. Kakorkoli
že, v resnici ima-
mo na razpolago
le dve rešitvi
naših dvomov o
pravilnem ve-
denju na spletu:
lahko sprejmemo
posledice - re-
snične ali hipote-
tične - širjeografij
in jih nato zave-
stno objavljamo
ali pa se izogne-
mo njihovemu
spletnemu širjen-
ju, vsekakor je
gotovo skrajno
nespametno ob-
javljati naše po-
datke, ne da bi prej o tem dobro razmislili.
Kakšni smo bili in kakšni smo danes, kako
smo se spremenili … Ljudje radi pokukamo v
preteklost in opazujemo svoje fizične spre-
membe, verjetno pa je pri delitvi starih foto-
grafij na spletnih družbenih omrežjih in pri-
merjanju le-teh s sodobnimi prisotna velika
stopnja narcisizma milijonov samo-refe-
renčnih uporabnikov, ki iščejo odobravanje,
podporo in zadovoljstvo v krogu svojih “splet-
nih prijateljev”.
Facebook je uvedel sistem prepoznavanja obra-
zov že leta 2015, Zuckerbergovi tiskovni pred-
stavniki pa so sporočili, da “izziv desetih let”
sploh ni iniciativa podjetja, pač pa so ga
sprožili sami uporabniki, ki imajo vsekakor
možnost izbire, ali aktivirati ali onemogočiti
sistem. Danes so družbena omrežja, s Faceboo-
kom na čelu, izgubila veliko svoje verodostoj-
nosti in njihovi uporabniki so postali manj
zaupni. Čeprav Facebook verjetno nima nič
opraviti z nastankom in širjenjem izziva, je
nedvomno res, da bi lahko drugi neprimerno
izkoristili veliko količino objavljenih fotogra-
fij, ki se kopičijo na spletu. Navsezadnje, ne
sprenevedajmo se, gotovo je, vsaj na spletnih
družbenih omrežjih, že dalj časa konec ne-
dolžnih iger.
Trinkov koledar za leto 2019 
Veliko zanimivega branja
  Kulturnem domu v Špie-
tru je bila v petek, 25. ja-
nuarja, uradna predstavi-
tev Trinkovega koledarja 2019,
ki je letos še posebno pester, za-
nimiv in vreden branja. Zbra-
nim, med njimi je bilo lepo šte-
vilo avtorjev posameznih član-
kov, je o publikaciji spregovorila
predsednica Društva Ivan Trin-
ko Jole Namor, kot uvod v večer
pa je na klavir zaigral Davide To-
masetig.
Jole Namor je v svojem uvodu
na kratko predstavila vsebino
publikacije, ki namenja letos še
posebno pažnjo demografskim
problemom Benečije, praznjen-
ju vasi in možnostim za razvoj
in ponovno oživitev Nediških
dolin. V ta okvir spada zapis o
Slovenskem multimedialnem
oknu in razvoju kulturnega tu-
V rizma, Fabio Bonini pa se v član-ku z naslovom Benečija 2030sprašuje, kaj in kdo bo ostal na
ozemlju, ki ga zgodovinsko ne-
seljujejo Slovenci, če se ne bomo
znali zavzeti za turistično, go-
spodarsko in vsesplošno rast
naših dolin. Z demografsko sliko
Benečije se ukvarja tudi Riccar-
do Ruttar. Uvodni prispevek le-
tošnjega koledarja govori o skrbi
za jezik v prizadevanjih paritet-
nega odbora, avtorica je Ksenija
Dobrila, o pomembni petdese-
tletnici kulturnega društva
Rečan - Aldo Klodič piše Mar-
gherita Trusgnach, veliko pa je
še drugih avtorjev, ki so v rubriki
Naša zgodovina, Naši ljudje, Naš
svet ter v literarni rubriki Naša
beseda prispevali zanimive zapi-
se in literarne utrinke, ki govo-
rijo o Nediških dolinah, Terski
dolini in Reziji.
Predsednica kulturnega društva
Ivan Trinko je nato prepustila
besedo nekaterim avtorjem. Su-
zi Pertot, ki je v članku Meja glo-
boka kot rana napisala intervju
z Zoranom in Francem Je-
rončičem, očetom in sinom, ki
že dolga leta pišeta, delata in vo-
dita etnografski in rezbarski mu-
zej na Kanalskem Kolovratu, je
spregovorila o Idrski dolini in
njeni moreči osamljenosti, ki ne
dovoli ljudem, da bi zaživeli sku-
paj in pozabili na črto, ki jih je
nekdaj ločevala. Giorgio Ban-
chig je spregovoril o liku duhov-
nika Antonia Cuffola, kateremu
je namenjen njegov prispevek.
Primerjal ga je Ivanu Trinku, saj
je dejansko Cuffolo poosebljal
Trinkovo predstavo duhovnika,
ki naj bo zvest svojemu jeziku in
svojim ljudem.
Zelo zanimiv in živahen je bil
poseg Zdravka Likarja, ki je svoj
zapis Tridesetletna italijanska
“okupacija” Kobarida predstavil
občinstvu ne le v številkah, am-
pak tudi v duhovitih prispodo-
bah in anekdotah. Iz zapisnika
komisije za izvajanje Videmske-
ga sporazuma je razvidno, da je
samo v enem letu, od 1. julija
1971 do 30. junija 1972, jugoslo-
vansko - italijansko mejo prečka-
lo 38 milijonov potnikov od te-
ga je šlo samo čez Robič skoraj
dva milijona ljudi letno. Zdrav-
ko Likar je nato pripovedoval o
prikolicah s čokolado, številnih
kombijih z mesom in me-
snimi izdelki, litrih in litrih
bencina, ki so na Koba-
riškem stekli v italijanske re-
zervoarje. Zanimivo obdob-
je, ki se gotovo ne bo več
ponovilo, kajti Evropa ne
pozna več meja, carin in ti-
hotapljenja.
O svojem literarnem pri-
spevku Kar so Prekmurke
pobuoscale Matajur je zbra-
nim spregovorila avtorica s
Kambreškega, Jožica Ster-
gar, ki je živa prispodoba ve-
zi med obema bregovoma
Idrije ter med Kanalskim Kolo-
vratom in Benečijo. O teh vezeh
je ne nazadnje spregovoril tudi
95- letni Franc Jerončič, gost
večera, ki je podal še niz spomi-
nov in anekdot o preteklih letih
v Idrski dolini. Večer je ob kla-
virju končal Davide Tomasetig.
SP
Foto Margherita Trusgnach
V nedeljo, 27. januarja, je preminil Justin Stanovnik, eden
od ustanoviteljev Nove Slovenske zaveze in dolgoletni
urednik revije Zaveza. Bil je “že od začetka glavni urednik
Zaveze. Njegov tesni sodelavec dr. Tine Velikonja je ob
80-letnici prof. Stanovnika zapisal: “Prof. Justin Stanovnik
se je rodil 14. aprila 1928 na Lesnem Brdu pri Horjulu v
kmečki družini kot deseti, najmlajši otrok. Leta 1940 se
je vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani, leta 1944
pristopil k domobrancem, po koncu vojne prestal Teharje,
nadaljeval gimnazijski študij, bil leta 1949 aretiran in je
eno leto preživel v koncentracijskem taborišču Strnišče.
Leta 1950 se je vpisal na klasično filologijo na ljubljanski
univerzi in nato še na angleščino. Namesto latinščine in
grščine je poučeval žive jezike po slovenskih šolah. Ob
ustanovitvi društva Nova Slovenska zaveza maja 1991
je prevzel skrb za društveno revijo Zaveza.
Pogreb pokojnika, ki smo ga cenili predvsem zaradi
njegove umirjenosti in krščanske drže tudi v našem
prostoru, bo v ponedeljek, 4. februarja, ob 15. uri na
ljubljanskih Žalah.
Poslovil se je prof. Justin Stanovnik
Gorica / Palača Lanthieri
Posvet o kmetijstvu
  rožek Anton Gregorčič in
Kmečka zveza, v sodelo-
vanju s Konzorcijem Col-
lio, Vinoteko Števerjanski griči
in Združenjem pridelovalcev re-
bule z Oslavja, sta v petek, 25. ja-
nuarja, v palači Lanthieri v Go-
rici organizirali posvet o te-
mi Visokokakovostno kme-
tijstvo - nove smernice
evropske kmetijske politike
kot priložnost za celovit raz-
voj ozemlja in utrditev iden-
titete prostora. Spregovoril je
evropski poslanec stranke
SVP Herbert Dorfmann, ki je
tudi član Komisije EP za
kmetijstvo in razvoj podežel-
ja ter predsednik Medskupi-
ne EP za vino, žgane pijače
in kakovostna živila. Dogo-
dek, ki ga finančno podpira
Avtonomna dežela Furlanija
Julijska krajina z zakonom
38/2001, spada v sklop de-
javnosti projekta Zastavimo
skupne moči za skupne cilje
ob 10. obletnici smrti dr.
Mirka Špacapana. Agronom
Miloš Čotar je v uvodu predsta-
vil gosta, ki je prisotnim strokov-
njakom, vinarjem in kmetoval-
cem podal sliko o evropskem do-
gajanju na področju kmetijstva.
Tudi če kmetijstvo nima več tiste
K vloge kot pred štiridesetimi leti(ko je PAC oz. Skupna kmetijskapolitika krila kar 70 % evropske
bilance), zaseda v Evropi še ved-
no pomembno mesto. Sedanja
kmetijska politika ohranja glav-
no načelo, in sicer prehranjevati
ljudi in pridelati dovolj hrane za
našo celino. Razlikuje se v pov-
praševanju, saj ni več toliko po-
trebe po kalorijah, ampak po di-
versifikaciji oz. raznovrstnih pri-
delkih (bioloških, visokokakovo-
stnih itd.). Dorfmann je razkril
tudi, kakšni so izzivi kmetijske
politike, ki mora jamčiti kmetu
dovolj dohodka, a to se ne doga-
ja, saj v nekaterih evropskih ob-
močjih nima kmet dobička in
živi le od javnih sredstev. To je
velik problem, je poudaril posla-
nec, in obenem tudi največji iz-
ziv. Kmetijstvo mora postati pri-
vlačno za mlade, ker so v tem
trenutku kmetje povprečno sta-
rejši. Mora se orientirati
trajnostno, ker ima po-
memben delež krivde
za klimatske spremem-
be.
Sledila je razlaga o fi-
nančni podpori in kako
so prispevki razdeljeni v
dva sklopa. Prvi so ne-
posredni prispevki, ki
jih financira v celoti
EU, prispevki drugega
sklopa pa so namenjeni
razvoju kmetijstva in so
sofinancirani z država-
mi in deželami. Ta dru-
gi sklop Evropa vedno
bolj omejuje, zato da bi
bolj vzpodbudila pose-
ge posameznih držav.
Posvet je imel velik
uspeh, saj so prisotni
pozorno poslušali in postavili
tudi veliko vprašanj evroposlan-
cu. Pogosto se nam zdi Evropa
tako daleč, Dorfmann pa nam jo
je tokrat pripeljal v Gorico.
MČ
Evropski poslanec Herbet Dorfmann se je v petek,
25. januarja, mudil na Goriškem, kjer se je udeležil
posveta o kmetijstvu, ki ga je organiziral Krožek
Anton Gregorčič, in tradicionalnega novoletnega
sprejema stranke Slovenska skupnost. Priložnost
je izkoristil tudi za obisk Občine Gorica, kjer ga je
sprejel župan Rodolfo Ziberna. Poslanca sta
spremljala občinski svetnik stranke SSk Walter
Bandelj in pokrajinski tajnik Julijan Čavdek.
Sogovornika sta se dotaknila predvsem tematik
evropske skupnosti in čezmejnega prostora oz.
sodelovanja med Gorico in Novo Gorico. Župan je
Dorfmannu orisal današnje stanje goriškega mesta
in pereče problematike, ki so vodile in vodijo Gorico
v počasno izumiranje, kot so npr. ukinitev pokrajin
(zdaj celo obnovitev pokrajin brez Goriške, kar bi
bilo še slabše), težave, ki jih ima mesto na področju
gospodarstva po padcu meje, ter morebitna
ustanovitev neke ekonomske cone, ki bi izboljšala
to stanje. Govor je bil tudi o dobrih odnosih z Novo
Gorico in o skupnih čezmejnih projektih, kot sta
EZTS in skupna kandidatura za evropsko
prestolnico kulture za leto 2025. Tudi svetnik Walter
Bandelj, pravi poznavalec na gospodarskem
področju, je potrdil to, kar je povedal župan, ter
dodal, da so krivi za to stanje tudi italijanski zakoni
in birokracija, ki je počasna; zato se podjetniki selijo
in opravljajo posle v Sloveniji. / MČ
Občina Gorica / Čezmejno sodelovanje
Slovenija 31. januarja 2019 13
Nova podoba in prenovljena vsebina Slovenskega katoliškega tednika Družina
Policija že ukrepa zoper zgolj
domnevni sovražni govor!
  ekateri dogodki v prete-
klih dneh so znova po-
trdili ranljivost vladne
koalicije, pričevanja nekdanjih
ali sedanjih politikov oziroma
javnih osebnosti pa na poman-
jkanje vizije in stragedije za
utrjevanje demokracije in razvoj
države. Janez Janša, predsednik
SDS, je v obširni analizi stanja v
Sloveniji podal svoj pogled in
oceno razmer. Meni, “da je osa-
mosvojitev Slovenije uspela,
osvoboditev pa ne. Vzpostavljen
je družbeni sistem, ki služi
predvsem eliti prvorazrednih
ljudi”. Miha Brejc, nekdanji
Janšev tesni sodelavec, sicer tudi
poslanec državnega zbora in
evroposlanec, zatrjuje, “da je
politična desnica najbolj sama
kriva za to, da je v Sloveniji tako,
kot je”. Pravi tudi, da potrebuje-
mo novo desnosredinsko stran-
ko, vendar ta hip ne vidi niko-
gar, ki bi bil pripravljen in spo-
soben delovati v tej smeri. Poli-
tične ocene Stranke socialnih
demokratov največkrat posre-
duje in navaja njen predsednik,
Dejan Židan. Po njegovem “je
bil partizanski boj zaslužen tudi
za to, da smo Slovenci ohranili
in da lahko uporabljamo svoj
materni jezik”.
Aktualni dogodki, ki so se zgo-
dili v prejšnjih dneh ter so še
zmeraj pereči, so vsaj trije. Jav-
nost je osupnilo sporočilo, da je
N režiser in igralec Boris Kobal po-naredil delo italijanskega umet-nika in ga v Slovenskem ljud-
skem gledališču Celje razglasil
za svojega. V Sloveniji Boris Ko-
bal velja tudi za premetenega sa-
tirika in zabavljača, ki je javnosti
pogosto vsiljeval svoja skrajno
leva politična stališča in nazore.
Njegov plagiat oziroma ponare-
dek bo najbrž še dolgo odmeval
v gledališki in t. i. običajni jav-
nosti, Boris Kobal pa je v Slove-
niji zdaj prezrt. Sledila je nova
afera, ta s političnim obeležjem.
Novega ministra za kulturo De-
jana Prešička so prijavili, da je s
svojim obnašanjem in ravnanji
povzročil pravo strahovlado
med osebjem sicer zelo številne-
ga ministrstva za kulturo. Izvajal
naj bi hud psihični pritisk, šika-
niranje in poniževanje zaposle-
nih. Uradnice naj bi iz njegove
pisarne prihajale objokane. Vel-
jal naj bi za predstojnika, “ki se
iz zelo prijaznega gospoda, do-
brodušnega sogovornika lahko
čez nekaj trenutkov spremeni v
zverino”. Vzdušje na mini-
strstvu se je tako poslabšalo, da
si je eden od uslužbencev sam
vzel življenje. Posegla je policija,
ki o razmerah na ministrstvu iz-
vaja preiskavo, številne pa so
zahteve, naj premier Marjan
Šarec ministra Dejana Prešička
odstavi. Njegova politična uso-
da je zdaj že znana. Podprla in
branila ga je Stranka socialnih
demokratov, katere je član.
Še naprej se širijo že kar zlovešče
trditve o t. i. sovražnem govoru,
ki naj bi ga uporabljala samo
opozicija oziroma politična de-
snica. Ustavni pravnik dr. An-
draž Teršek je v časniku Sloven-
ski čas, glasilu, ki je namenjeno
družbi in kulturi ter je priloga
tednika Družina, zapisal, “da se
učena in strokovna pojasnila o
tem, kaj je sovražni govor in kaj
ni, vse pogosteje tudi sama oz-
načujejo kot podpiranje, spod-
bujanje ali zagovarjanje so-
vražnega govora. To je norost.
Zavzemanje za svobodo izražan-
ja in spoštovanje oblikovanih
ustavnopravnih pravil za posege
v to svobodo pa se celo vse po-
gosteje označujeta za ogrožanje
svobode in človekovih pravic.
Oh, ja! Ko človek ugotovi, da se
v takšnem ozračju v Sloveniji ni
mogoče slišano, spoštljivo in
pravno natančno pogovarjati o
tem pravnem vprašanju, pomi-
sli, da bi utrujeno obmolklil.
Vsaj za nekaj časa”.
Sedanja oblast ne upošteva dej-
stva, da o tem, kaj je sovražni
govor in kako ga obravnavati v
pravni državi, lahko in mora
odločati samo sodišče. Na mini-
strstvu za kulturo menda pripra-
vljajo spremembe zakona o me-
dijih, s katerimi bi uvedli
inšpektorje, ki bi “ugotavljali”,
katera javna občila uporabljajo
sovražni govor, in jih zato de-
narno oglobili. Policija je že zdaj
poklicala na t. i. informativni
pogovor, to je zaslišanje, Jožeta
Biščaka, odgovornega urednika
tednika Demokracija, in Borisa
Tomašiča, programskega direk-
torja in odgovornega urednika
televizijske postaje Nova24TV.
Policisti in kriminalisti si dobe-
sedno podajajo kljuko na Lin-
hartovi 13 v Ljubljani, kjer je se-
dež Demokracije in televizije
Nova24TV. V Demokraciji so za-
pisali, “da zdaj gre za to, da želi-
jo državni organi in aktualna
vlada moteče medije izbrisati z
obličja zemlje”.
Peter Štumpf, škof v Murski So-
boti, ki je vodja Koordinacije di-
rektorjev katoliških medijev pri
Slovenski škofovski konferenci,
poudarja, “da sovražni govor
najbolj določa srce. Omejevanje
medijske svobode ali svobode
govora je zelo nevarna zadeva.
Bojim se, da ne bo dolgo, ko bo-
do stvari ušle iz rok. Dvoje stanj
ljudi sili k nasilju: pomanjkanje
kruha in pomanjkanje svobode
govora. Če se bo nadaljeval pri-
tisk, bo verski tisk in vse, kar je
Vipavska svoboda
V Vipavski dolini, ki slovi po najmočnejšem
vetru v državi, če ne celo v Evropi, se radi
pohvalimo, kako nam burja ne more do žive-
ga. Orkansko burjo radi dajemo tudi vsako-
vrstne v primerjave, da so naše besede bolj
prepričljive in slikovite. In nezavedno posne-
mamo latinskega pesnika Klavdija, ki je našo
burjo takole opisal:
“Severni veter - po tvoji zaslugi s plani
privršal je,
čete sovragov zasul z ledeno nevihto”.
Živim v burji
Te dni se je v tej zimski burji, tik ob avtocesti,
pojavil zanimiv zapis. ŽIVIM. Takole piše. Gre
za oglas Zavoda Živim, ki je v prestolni Lju-
bljani doživel grobo cenzuro. Ko so ga nam-
reč na mestnih avtobusih opazili skrajni le-
vičarski aktivisti,
ki imajo v naši
deželi očitno iz-
jemno moč, so
uprizorili tako sil-
no medijsko in
politično gonjo,
da so avtobusarji
oglase umaknili.
LPP, kot se ime-
nuje državno
podjetje, je mora-
lo prekiniti po-
godbo, kar mu je
povzročilo veliko gospodarsko škodo.
Komunisti, pardon, aktivisti, so to absurdno
antitržno potezo dosegli s ponavljanjem man-
tre zadnjih mesecev: da državna podjetja ne
smejo sodelovati z mediji, ki podpirajo opozi-
cijo. To po zgledu svojih mentorjev iz
svinčenih časov imenujejo “sovražni govor”.
Poteptana ustava
Moti jih kajpada, tako kot njihove prednike,
opij ljudstva. Tako je namreč začetnik komu-
nizma trajno ožigosal in stigmatiziral religijo.
Zavod Živim namreč podpira molitev pred
ljubljansko kliniko, kjer opravljajo splave.
Lahko si o tem mislimo, kar hočemo. Povsem
vseeno je, ali se z njimi strinjamo ali ne. Pov-
sem vseeno je, ali se nam spodbujanje rodno-
sti in kulture življenja ter skrb za ženske, ki so
bile prisiljene v izvršitev splava, zdi še tako
nespametno. V Sloveniji vlada svoboda govo-
ra, kar je zapisano v ustavi. Zato imamo vsi
prebivalci pravico glasno povedati, karkoli
nam pade na pamet. Tako je to v demokraciji.
Državno podjetje je po volji ljubljanskega
župana, ki ostaja trdno na položaju kljub tele-
fonskim posnetkom, v katerih sprejem v
službo pogojuje s plačilom med rjuhami, po-
teptalo še eno ustavno svoboščino. Svobodno
tržno gospodarstvo. Da lahko poslujemo in
trgujemo svobodno. To nam jamči ustava.
Popadki totalitarizma
To je slabše kot v diktaturi. V diktaturah nam-
reč ne omejujejo svobodnega trga in kapitali-
stičnega gospodarstva. Da bi omejevali svobo-
do trga in svobodo govora se lahko zgodi sa-
mo v totalitarni državi. Torej samo še v Sever-
ni Koreji. In v Sloveniji.
Tem popadkom totalitarizma se je glasno uprl
Vipavec. Vipavec, doma s Planine nad Aj-
dovščino, ki je v rodni dolini namesto v Lju-
bljani postavil sedež mednarodnega podjetja.
Takoj po sporni odstranitvi plačanih oglasov
na ljubljanskih
mestnih avtobu-
sih samo zato, ker
se ljubljanska in
slovenska oblast
ne strinjata z vse-
bino, je znanstve-
nik in podjetnik
dr. Aleš Štrancar
Zavodu Živim na-
pisal telegrafsko
pismo: “Spošto-
vani, oglas na lju-
bljanskih avtobu-
sih, ki so Vam ga prepovedali, bi radi vrteli na
naši stavbi dva meseca brezplačno. Lahko,
prosim, uredite vse tehnične podrobnosti z
vodjo našega marketinga, če se seveda z zade-
vo strinjate? Hvala in lep dan, Aleš Štrancar”.
Kaj zato, če burja tuli
Ajdovski direktor je tako pokazal, da je svobo-
da izražanja nad samovoljo župana Zorana
Jankovića, ki svojo ozko ideologijo vsiljuje
vsem Ljubljančanom in ruši poslovanje
državnega podjetja. Pokazal je, da je Vipavec
lahko močnejši od še tako močne burje. Tako
kot je zapisal neki drugi pesnik, ki so mu ko-
munisti zaradi narodnostnega boja odvzeli
življenje:
Kaj zato, če burja tuli
in če močne hraste trese!
Nas, Vipavcev, iz doline
burja ne odnese!
Tu ostanemo, kjer zrasli
smo v viharju in vročini,
dokler Bog nas ne pokliče
k večni domovini!
DALMATINOTino Mamić 14
povezano z njim, prvi na uda-
ru”.
Slovenski katoliški tednik
Družina bo odslej izhajal preno-
vljen. To glede uporabe prosto-
ra, novih vsebin in spremenje-
nih tehničnih značilnosti. Od-
govorni urednik Družine,
Boštjan Debevec, je v obrazložit-
vi sprememb zapisal, “da so pri
prenovi tednika upoštevali rav-
novesje med tradicijo dosedanje
oblike in vsebine ter med so-
dobnimi oblikovnimi smermi
in spremenjenim načinom
branja. Pokončen, vseslovenski
in na katoliški identiteti utemel-
jen medij je danes še toliko bolj
pomemben, da bi znali razume-
ti in živeti izzive, ki jih prinaša
čas. Pred vsako uredniško ekipo
je bilo in je tudi zdaj vedno zno-
va vprašanje, kako prinašati
evangelijsko sporočilo v razum-
ljivem jeziku”. V prenovljeni
Družini so uvedli novo rubriko
O Slovencih v zgodovini. Sklep
o tem je razveseljiv tudi zato, ker
gre za zamisel in pobudo priz-
nanih slovenskih strokovnjakov
z različnih področij zgodovine.
Rubriko o Slovencih v zgodovi-
ni bodo urejali: dr. Boris Golec,
dr. Ana Lavrič, dr. Matija Ogrin,
mag. Blaž Otrin, dr. Marjeta
Pisk, dr. Renato Podbersič, dr.
Vasko Simoniti in dr. Luka Vid-
mar. Osrednji namen nove ru-
brike v tedniku Družina je
poživiti zavest o narodni zgodo-
vini Slovencev.
Marijan Drobež
Še o trasi drugega železniškega tira
Molk levih vlad na hude pomisleke
in resna vprašanja
Kratek historiat zgodbe o nastajanju II. tira in fi-
nančne posledice
Sporna vladina trasa II. tira čez Osapsko dolino je
po dosedanjih informacijah nastala zaradi izsilje-
vanja Italije in Trsta v okviru dvajsetletnih mučnih
dogovorov z zahodno sosedo o posodobitvi želez-
niške povezave Trst / Koper – Divača (gl. knjigo
avt. tega prispevka Trst – Koper, večna tekmeca,
založba Mladika, Trst, 2007). Proga je bila obrav-
navana kot del 5. koridorja na podlagi smernic EU
za obnovo jedrnega vseevropskega železniškega
omrežja, in sicer kot mednarodna proga. Njeno
izgradnjo, s statusom mednarodne proge, naj bi
financirala EU z največ 40 % nepovratnih fi-
nančnih sredstev, vendar pod pogojem, da se za-
radi racionalnosti
oba odseka srečata
na primernem
možnem stičišču in
skupaj nadaljujeta
pot proti Divači.
Slovenija je prvot-
no pripravila pro-
jekt II. tira po naj-
krajši, najcenejši in
najbolj naravni po-
ti preko Rižanske
doline, v predoru
na Kras ter naprej
proti Divači, ki se je
ognil vodovarstve-
nemu območju
Rižane in je omo-
gočil priključitev tržaškega odseka nekje pod
Črnim Kalom. Trst tega ni sprejel in je izsilil se-
danjo, zase ugodno, za Slovenijo pa drago, serpen-
tinasto in prometno neprimerno traso preko
Osapske doline, ki se je približala italijanski meji
na obrobju Trsta na 50 m. Slovenija je očitno pri-
stala na tako odločitev, ker je v primeru izgradnje
mednarodne proge računala na okrog 40 % pri-
spevek nepovratnih finančnih sredstev EU. Za Trst
pa je bila taka rešitev idealna, ker bi financiranje
celotne proge prevzela Slovenija, z evropskimi in
svojimi sredstvi, in bi se Trst elegantno priključil
nanjo z okrog dvokilometrskim odsekom iz
bližnjih Žavelj, ali drugače rečeno, bi jim Slovenija
zgradila novo železnico do Divače. Tako si je Slo-
venija nakopala 12 km odvečnih predorov pod
Tinjanskim hribom in dodatnih 12 km ubežnih
(servisnih) predorov za primer nesreče ter dva via-
dukta v skupni dolžini 1,2 km, s čimer se je II. tir
podražil za več sto milijonov evrov. Nato je Trst
okrog leta 2010 uradno izskočil iz posla zaradi
domnevno premajhnega prometa na progi Divača
– Trst, verjetno pa bolj zaradi nezanimivega, ne-
sodobnega in počasnega slovenskega železniškega
omrežja (največ 60 km/h). S tem je pustil Sloveni-
jo na cedilu in usmeril vse svoje energije in sred-
stva v posodobitev svojega priključka na moderno
in hitro Pontabeljsko
progo (150 km/h), ki
bo v kratkem poveza-
na s sodobnim, prav
tako hitrim, novoz-
grajenim odsekom
Celovec - Graz, kar bo
Trstu bistveno skraj -
šalo pot do velikih
blagovnih bazenov
Srednje Evrope (Graz,
Dunaj, Budimpešta,
Bratislava, Praga idr.).
Že pri hitrosti 100
km/h bi npr. tovori iz
Trsta prispeli po še
vedno nekoliko daljši
Pontabeljski progi do
okrog 577 km oddaljenega Dunaja v slabih 6 urah,
pri 150 km/h pa v slabih štirih urah. Iz Kopra pa
pri najvišji možni hitrosti 60 km/h v slabih desetih
urah, pri povprečni hitrosti 40 km/h pa v 15 urah,
čeprav je slovenska smer bistveno krajša. Hkrati
naj bi si Trst s posebnim sporazumom pridržal pra-
vico, da se priključi na progo čez nekaj desetletij,
če se bo obseg tovorov na odseku Trst – Divača pri-
merno povečal in slovensko železniško omrežje
posodobilo.
/ str. 16
Milan Gregorič
Po pripravi mojega rednega prispevka o dogajanju v Sloveniji so se
zgodile tudi novosti v primeru ministra za kulturo Dejana Prešička, ki
ga dolžijo šikaniranja zaposlenih na ministrstvu. Odstop s položaja,
ki ga je ta v nedeljo ponudil, je predsednik vlade Marjan Šarec v
ponedeljek sprejel. Na srečanju z novinarji je opozoril, da so odnosi
na ministrstvu za kulturo skrhani do take mere, da si ni mogoče
predstavljati, kako bi ista zasedba lahko delala naprej. Zato je premier
zahteval tudi odstop dveh državnih sekretarjev na ministrstvu, Jana
Škoberneta in Klemena Žiberta. Odstopljeni minister in oba državna
sekretarja so člani stranke Socialni demokrati, ki je tudi največji
politični poraženec urejanja odnosov na kulturnem ministrstvu.
Gre za drugi primer odstranitve aktualnega ministra iz vlade. Pred
Dejanom Prešičkom je po dveh mesecih opravljanja funkcije moral
odstopiti tudi Marko Bandelli, tedanji minister za razvoj, strateške
projekte in kohezijo. Svojo funkcijo, torej ministrski položaj, je moral
zapustiti, ker je grozil dvema kandidatoma za župana občine Komen.
M. D.
Premier Marjan Šarec sprejel odstop
ministra za kulturo
Aktualno31. januarja 201914
  Gostovanje SNG Drama Ljubljana   
Večni boj med kadilci 
in nekadilci
SNG NOVA GORICA 
  ako veliko je bilo pov-
praševanje po vstopni-
cah za predstavo Pre-
kleti kadilci, da so v Sloven-
skem narodnem gledališču
Nova Gorica to predstavo z
malega odra prestavili na ve-
liki oder, da bi zadovoljili
vse tiste, ki bi si jo radi ogle-
dali. V sredo, 16. januarja
2018, je namreč v SNG Nova
Gorica prišla v goste
SNG Drama Ljubljana
s predstavo oz. gleda-
liškim koncertom Pre-
kleti kadilci, katerega
režijsko vodstvo pod-
pisuje mladi Tin Grab-
nar. Uprizoritev, ki je
premiero doživela na
odru Male drame v
lanskem aprilu, je na-
stala po satiričnem
eseju Svetlane Maka-
rovič Prekleti kadilci.
Sama Makarovičeva je
seveda strastna kadil-
ka. Po idejni zasnovi
Tina Grabnarja in dra-
maturginje Brine
Klampfer (poleg nje je
dramaturginja pred-
stave Darja Domin-
kuš) so literarno predlogo
Makarovičeve priredili
ustvarjalci predstave. V upri-
zoritvi, v kateri gledališki
prizori prehajajo v koncer-
tno obliko, je kar nekaj
utrinkov tudi iz življenja te
svojevrstne literarne ustvar-
jalke (iz intervjuja z njo iz l.
2014), ki je napisala tudi
mnogo čudovitih pravljičnih
zgodb, čeprav, baje, ne mara
otrok. Nekatere so krasno
zaživele na odrskih deskah
(npr. Sapramiška ali dogo-
divščine kosovirjev). Predsta-
vo uvaja v učinkovito duho-
vitem slogu lanskoletni pre-
jemnik Borštnikovega prsta-
na, Janez Škof. Gledalce ta-
koj ujame v svojo pest, že s
svojo prisotnostjo in pogle-
dom, celo s svojim “bolj hri-
pavim” petjem, pa igranjem
na harmoniko. Na ton nje-
govega glasu je gotovo na
T poseben način vplivalo dol-goletno kajenje, a vendar jekljub vsemu privlačen. Nje-
govi čudoviti soigralci Nina
Valič, Pia Zemljič in Aljaž Jo-
vanović gledalce presenečajo
tudi s petjem in igranjem na
flavto, pianino in kitaro. Res
so dobri tudi kot glasbeniki.
Dveurna predstava z živah-
nim ritmom je kratkočasna
in zabavna. Mestoma je v
njej sicer zelo močno prisot-
na ujedljivost Svetlane Ma-
karovič, ki se zaganja tudi v
Cerkev in njena načela. Vse-
skozi obračunava seveda z
nasprotniki kajenja. Hudo-
mušno, a tudi z zajedljivim
humorjem uprizoritev vodi
gledalca od stvarjenja sveta,
preko prazgodovine do Ko-
lumba, ki je prinesel s poto-
vanj “tobačno zlo”, da se je
razpaslo po vseh celinah in
spremljalo vse zgodovinske
trenutke do današnjih dni.
Zdaj se je cigaretni dim mo-
ral umakniti iz javnih pro-
storov na ulice ali zasteklje-
ne kadilnice, kot prikazujejo
zadnji prizori. Problem ka-
jenja je za avtorico povod, da
se lahko obrega ob ne-
strpnosti vseh vrst. “Ne-
strpnost do kadilcev pa lah-
ko postane v nekem trenut-
ku metafora za vsakršno ne-
strpnost, ki se pojavlja v naši
družbi. To je nestrpnost, ki
zlahka dobi krila in preraste
v sovraštvo. Pri tem ostaja
odprto vprašanje, ali naj ta
občutja v družbi zatiramo ali
priznavamo”, je zapisal
režiser Grabnar v gleda-
liškem listu. Kakorkoli se že
odzivamo na ta problem,
moramo priznati, da so
ustvarjalci predstave vsebino
prikazali izredno privlačno
in razgibano, za kar je po-
skrbela tudi koreografinja
Anja Mejač, kateri je koreo-
grafske korake narekovala
avtorska glasba Boštjana
Gombača, mešanica raznih
glasbenih ritmov. Songe sta
napisala Jani Kovačič in Sve-
tlana Makarovič. Črno-bele
kostume si je zamislila Sara
Smrajc Žnidarčič, sceno, ki
močno spominja na kak
nočni lokal s kabaretnim
programom, pa Dorian Šilec
Petek. Publika, med katero
so bili tudi direktorica SNG
Nova Gorica Maja Jerman
Bratec in nekateri igralci do-
mačega ansambla, se je vid-
no zabavala in igralcem na-
menila dolgotrajno ploskan-
je.
Iva Koršič
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail zadruga.gm@gmail.com
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail gorica@noviglas.eu
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev 
v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
Novi glas prejema javna sredstva za medije. 
Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks
To številko smo poslali v tisk v torek, 29. januarja 2019, ob 13. uri
NATUROPATSKI NASVETI (229)Erika Brajnik
Lovor (2)
LOVORJEVO OLJE: 20 listov lovorja in 250
ml oljčnega olja.
Operite liste lovorja, sesekljajte jih na drob-
no in položite jih v stekleni lonček. Nato
dodajte toliko olja, da le-to prekrije vse ze-
lišče. Pustite stati 30 dni na toplem, lahko
tudi pri štedil-
niku. Nujno
vsak dan obrni-
te ali pretresite
lonček. Po 30
dneh bo lovor-
jevo olje za do-
mačo uporabo
pripravljeno.
Olje lahko
mažete po pre-
delih telesa, ki
so vneti, ob
revmi, vnetih
sklepih, prete-
gnjenih
mišicah. Lahko napravite tudi obkladke čez
noč.
OBKLADEK Z LOVORJEVIM OLJEM: vzame-
mo gazo, jo namočimo z lovorjevim oljem,
postavimo na obolelo mišico ali sklep in
povijemo s prozorno folijo za živila, nato
gremo spat, naslednje jutro odvijemo obkla-
dek in vtremo preostanek olja v telo. Bo-
lečina bo izredno hitro popustila.
Lovor je simbol poezije, svetega, umetnosti,
pa tudi magije. V antiki so si umetniki in ve-
deževalci lovor radi nadevali na telo, glavo
in obleko. Verjeli so, da jim daje navdih za
plemenitost
misli. V Italiji
imajo še danes
navado posta-
viti pred vhod
v gostilno ali
krčmo vejico
lovorja kot
znak, da imajo
v gostilni ple-
menito vino,
ki te popelje
do velikih mi-
sli, saj misli
porajajo ideje,
ki navdihujejo
dejanja, in prav dejanja spreminjajo svet!
Lovorjevo krono še vedno nadenejo diplo-
mirancem na fakulteti.
Iščimo zdravje!
/ konec
www. saeka. si
“Vrzote”, ta-
ko imenuje-
mo pri nas
ohrovt, so bi-
le od nekdaj
zelo pomem-
bna in razšir-
jena zelenja-
va, še poseb-
no v Sovodnjah in seveda v Štandrežu, kjer
jih imenujejo “vržoti”. Štandrežci so So-
vodenjcem nadeli vzdevek “rus jedrik”, ti
pa so prebivalce Štandreža že od davnih
časov zmerjali z “vržotarji”.
Sovodenjski in štandreški kmetje so bili
mojstri za zelenjavo. Na svojih vrtovih so
pridelovali razne dobrote. Veliko pridelka,
seveda tudi vrzote, so z lesenimi vozovi
nosili v Štandrež trgovcem, ki so jih nato
prodajali v Trst. Štandreški kmetje pa so
bili še posebno podjetni, saj se niso zado-
voljili le s prodajo trgovcem ali na drobno
na goriški tržnici, svoje pridelke so proda-
jali še dlje kot v Trst, celo na Dunaj, vozili
so jih namreč tudi na goriško železniško
postajo, kjer so
jih naložili na
vagone. Tam so
tudi prevzemali
gnojila in osta-
lo, kar so potre-
bovali za svoje
delo na njivah,
vrtovih in kme-
tijah. V knjigi z
naslovom Kako
smo trgovali,
avtorice Elde
Grauner, je na-
pisano, da so je-
seni leta 1901,
ko je bila na Du-
naju prva vseav-
strijska vrtnarska razstava, bili s svojimi
stojnicami prisotni tudi štandreški kmetje.
Razstavljenih je bilo 35 vrst zelenjave, “od
solate, krompirja, zelja, radiča, kardov,
brokolov, kavolov do korenja”. Za razstavo
je bila občina St. Andrež odlikovana s
“prvo ceno”, to je z zlato državno svetinjo.
Gotovo so se vrzote izkazale!
Nastanek in razvoj Štandreža je povezan z
zemljo in kmetijstvom, ki se je še posebej
pod Avstro-Ogrsko zelo razvilo. Glavni za-
služek od prometa s štandreško zelenjavo
pa so imeli goriški in tržaški trgovci, kmet-
je so iztržili zelo malo, čeprav so imeli ve-
liko dela. Prva svetovna vojna je štan-
dreško kmetijstvo močno prizadela, saj se
je delovna sila izselila, živino so pobili,
polja pa razkopali, v obdobju med vojna-
ma pa se je situacija nekoliko izboljšala.
Do leta 1950, ko se je v Štandrežu pojavil
prvi traktor (znamke Steyer), so vsa težka
dela, od vleke vozov do oranja, opravljali
s pomočjo živine. Živali so nosile na-
gobčnike “košiče”, ki so jim onemogočali
poškodovati pridelke. Tudi namakanje
vrtov in njiv je bila zahtevna zadeva: še po
drugi svetovni vojni je bila voda, ki je tekla
po cevi ob vznožju ceste, ki povezuje ulico
sv. Mihaela z ulico Carso, skoraj edini vir
za namakanje zelenjave (iz publikacije Na-
stanek in razvoj Štandreža). Kmetje so iz
cevi vodo pretakali v velike lesene sode na
vozovih in se nato odpravili na polja.
Vrzote so sejali na začetku julija. Ko so zra-
sle, so jih s pomočjo lesenih in kasneje ko-
vinskih klinov presadili v “ljehe” v do-
mači zemlji. To opravilo so po navadi
počenjali meseca avgusta, septembra pa so
vrzote okopali, oborali in nato pustili mir-
no rasti. Pobirali so jih v drugi polovici
oktobra, samo tiste s “trdo glavo”. Neka-
teri kmetje so vrzote presajali v več izme-
nah, tako da so jih pobirali od oktobra do
Božiča, najboljše naj bi bile vrzote, ki so
“dobile mraz” oz. slano. Kmetova hči se
spominja, da je nekoč sneg predčasno po-
belil njihova polja. Po sneženju se je tem-
peratura krepko znižala pod ničlo in mraz
je trajal dalj časa. Vse je popolnoma
zmrznilo. Ker so doma pridelovali veliko
vrzot, je bil oče v skrbeh, tako se je odpra-
vil na njivo in nabral tri glave. Prinesel jih
je domov in shranil v štalo. Ko so se glave
vrzot odtalile, jih je dobro pregledal in z
veseljem ugotovil, da jih je zapadli sneg
zaščitil pred po-
ledenitvijo. Pri-
delek je bil na
varnem!
Nekoč so vrzote
uporabljali v ra-
zlične namene:
sveže zunanje li-
ste so npr. malo
potolkli in jih
nato privezali na
otečene, boleče
ude (uporabljali
so jih tudi za
lajšanje bolečin
revme) in pustili
tam čez noč, z
gršimi listi pa so
se veselile domače kokoši, ki pozimi niso
imele na razpolago tako velikih količin ze-
lenjave kot poleti. Nekoč so vrzote kuhali
na različne načine. Pripravljali so mi-
neštro, “kuhnjo z vrzotami”, “tinfanim oz.
tenstanim” v kozici so dodajali slanino,
ocvirke in krompir.
“TINFENE VRZOTE”
Sestavine:
1 kg ohrovta, 2 žlici olja, 1 strok česna, 1
žlica moke, sol, poper, malo sesekljanega
petršilja, 2 krompirja in po želji še 50 g sla-
nine, ki jo prepražimo na olju.
Priprava:
Ohrovt dobro operemo, odcedimo in mu
izrežemo trše dele. Oprane liste narežemo
na debele rezance, krompir na debelejše
kocke in skupaj skuhamo v slanem kropu,
v katerega smo dodali tudi dve žlici kisa
(med kuhanjem bo tako ohrovt manj
dišal). Ko je kuhano, odcedimo. Med tem
časom damo v kozico 2 žlici olja, strok
česna in žlico moke ter mešamo, da se na-
redi bledorumeno prežganje. Dodamo ku-
han ohrovt in rahlo popramo, po potrebi
malo zalijemo s kropom ali juho ter
pražimo - “tinfamo”. Skoraj na koncu ku-
hanja dodamo sesekljan peteršilj, servira-
mo lahko s polento ali kot prilogo. Bog
žegnaj!
STARE JEDI V NOVIH LONCIH (24)
Ka
tja
 F
er
le
tič
Nina Valič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović in Janez Škof (foto Peter Uhan)
Aktualno 31. januarja 2019 15
  evetica božična se je v vaseh
Rečanske doline, v lieški fari,
ohranila do šestdesetih let
prejšnjega stoletja. Potekala je skoraj po
vseh vaseh, verniki pa so se na ta način
z molitvijo pripravljali na Božič. V
šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Be-
nečija močno občutila gospodarsko kri-
zo, pomanjkanje zaposlitve je postalo
hud problem. Vse večja revščina, potres
in množično izseljevanje so zdesetkali
največje vasi in popolnoma izpraznili
manjše, tiste, ki so daleč od doline in
glavnih prometnic in se zajedajo v
strma pobočja, do koder se lahko pripel-
ješ le po ozkih, slabo vzdrževanih gor-
skih cestah. Tu zdaj kraljuje “arbida”, ta-
ko namreč Benečani pravijo robidi, ki je
že prerasla vsa rodovitna zemljišča, kruši
zidove in sili že v hiše, skozi zapuščena
okna z razpadajočimi polkni. Benečija
počasi umira. Za dolgih štirideset let so
pesmi in litanije, ki so bile del pra-
vljičnega pričakovanja v deželi, kamor
potrošništvo še ni prodrlo, popolnoma
utihnile. Kazalo je, da bo Devetica v
Rečanski dolini utonila v pozabo. In
mladi sploh nikoli ne bodo izvedeli, ka-
ko so v teh vaseh ljudje nekoč skupaj
pričakovali Božič.
Ob koncu prejšnjega stoletja, leta 1995,
so se v društvu Rečan, ki ga je tedaj vodil
vsestranski kulturni delavec in ustvarja-
lec, duša tega predela Benečije, Aldo Klo-
dič, domislili, da bi stari ljudski obred
skušali ponovno oživiti, in to ob pod-
pori in pomoči lieške fare. Tedaj jo je vo-
dil duhovnik Azelio Romanin, ki je po-
budo krajanov sprejel in jih podprl, da
so lahko skupaj predbožični obred po-
novno približali ljudem. Žal se je Rečan-
ska dolina v dolgih štiridesetih letih pre-
cej izpraznila, v nekaterih manjših va-
seh komajda kdo še živi. Ker je bilo ne-
mogoče, da bi Devetica ponovno zažive-
la v vsaki vasi posebej, so se člani kul-
turnega društva Rečan odločili, da bodo
Marijo “nosili” od vasi do vasi in tako
vsaj za en večer zopet povrnili na tiha
pobočja tisto življenje in tisto predpraz-
nično dogajanje, ki je bilo nekdaj značil-
no za celotno dolino in celotno Be-
nečijo. Žal tudi tistih šta-
lic, ki so jih nekdaj nosili
od hiše do hiše, ni bilo
skoraj nikjer več. Nekatere
so v dolgih štiridesetih le-
tih, ko jih nihče ni več
uporabljal, pojedli črvi,
druge so zgorele, tretje pa
sta jih na podstrešjih, kjer
so samevale, uničila vlaga
in čas. Enostavno segnile
so, tako da so bile ob po-
novni obuditvi Devetice
neuporabne. Zdaj, ko šta-
lic ni več, uporabljajo po
večini podobe Svete Družine. Tudi
ročnih svetilk, ki jih imamo zdaj v vsaki
trgovini na pretek, pred šestdesetimi leti
ni bilo, po navadi so ob procesijah in
verskih obredih izpraznili bučo ali repo
in vanjo namestili svečo, da so jo lahko
potem nosili v rokah. Prvo leto, ko so se
ljudje Rečanske doline ponovno zbrali
na Devetici, si nihče ni mislil, da bo žela
ponoven uspeh, da bo navdušila tudi
mlade in da bo spet postala nepogrešljiv
del Božiča v Be-
nečiji.
Božično Deveti-
co enostavno
moraš doživeti,
da razumeš, za-
kaj ljudem tako
veliko pomeni.
Moraš se pri-
peljati po
strmi, ozki cesti do zaraščenih bre-
gov, ki se zajedajo v nebo in same-
vajo pod zvezdami. Moraš zaslutiti
tišino, ki je je skoraj vsepovsod pre-
več. Ukrasti moraš večere... ledeno
mrzle, pod zvezdnatim nebom, na
zasneženih poteh, peš, tako kot so
ljudje hodili nekoč. Samo koraki in
molitev. V noči, pred jaslicami. Ljud-
je, ki se zbirajo, da pojejo litanije, da
so skupaj, da začutijo tisto skrivnost,
ki ji pravimo Božič. Bližina, občutek,
da pripadaš neki skupnosti, molitev
in petje, ki ga dandanes tako po-
grešamo. Božič v pravem smislu besede.
Božična Devetica se začne pri znamenju,
pri jaslicah, ki jih vaščani na vasi pripra-
vijo nalašč za procesijo. Prvotno se je
začenjala ob sedmih zvečer, nekaj let,
zaradi dela in obveznosti pozneje, ob
osmih. V vasi, ki je pravljično tiha,
začno verniki prihajati z vseh strani. S
svetilkami, svečami, v skupinah in sami.
Največ se jih pripelje z avtom, malokdo
peš, ker je v vsaki vasi le še peščica sa-
motarjev. Zasliši se pesem, uvod v pred-
božični obred: “Snieg dol pada po doli-
nah, piše vietar po ceminah, fantje
pruot cierkvi gredo an veselo pojejo...
Gloria, gloria... ” Ljudje se strnejo v
gručo, tiho se prekrižajo. Devetica se
začne z molitvijo, ki govori o odhodu
Marije iz hiše, v ka-
teri je prenočila.
“Prisarčno želim, da
bi bila ti vedno pri
meni an jast vedno
pri tebi, da bi se ne
ločila od nas ne sa-
da in ne na več -
nost... ”, prosi žena,
ki se poslavlja od
Marije in nato moli
za blagoslov hiše in
družine. Zbrani
začnejo nato moliti
in peti lavretanske litanije ter se v pro-
cesiji počasi pomikajo čez vas do hiše,
ki bo tokrat imela v gosteh podobo Sv.
Družine.
Ko pride sveta podoba pred hišo, kjer
naj bi Marija prenočila, žena, ki nosi
Mater božjo, prosi, naj jim družina od-
pre vrata in spusti v hišo: “Prijateljica,
sprejmi mater Jezusa na nje trudnim po-
tovanju v Betlehem, v hudim zimskim
času, na nije neomadeževanim materin-
stvu... ”
Ko Marijino podobo ponesejo v hišo,
vstopijo za njo vsi, ki so se udeležili pro-
cesije, posedejo se okoli doma pripra-
vljenega oltarja, kamor žena položi sve-
to podobo, in vsi skupaj molijo rožni ve-
nec. Molitev se konča s staro beneško
pesmijo Častito... “Častito vsaki čas si
bodi sveto sladko ime Jezus
anu ime Marija. Nikdar nas na
zapusti, o Jezus vse sladkuo-
sti...”
Po molitvi se v hiši začne
družabno srečanje, gospodin-
ja prinese na mizo jedi, tiste,
ki so bile v navadi v starih
časih, toči se vino in vsi zbrani
pojejo božične pesmi. Kaj se
vam zdi, Tam stoji pa hlevček,
Sveta noč, Koleda in druge se
vrstijo ob ognju. Lica so rdeča,
rišejo se nasmehi, vsi bi peli
dolgo v noč. Mraz, ki je zunaj,
in pozni večer ljudi vabita, da
se zadržijo ob toplem “šporgertu”, po-
govor steče, bližina greje srca. Druženje,
na katerega smo v današnjem času sko-
raj vsi pozabili, je najlepši in najpri-
stnejši trenutek Božične Devetice.
Božična Devetica vsako leto poteka tudi
po nekaterih drugih dolinah in vaseh
Benečije, znana je tista v dreški občini,
letos pa so obred po dolgih letih do-
mačini spet obudili tudi v Idrski dolini.
Čeprav jim ni uspelo, da bi že prvo leto
povezali devet vasi, je bila obuditev De-
vetice uspešna. Prvi večer so se zbrali v
vasi Čubci, nato so naslednje večere mo-
lili še v Bordonih, Salamantu in Pod-
klancu; nošenje Marije po Idrski dolini
pa se je končalo v Kodermacih, kjer se
je pri rožnem vencu zbralo že nad tride-
set ljudi. Domačini upajo, da jim bo na-
slednje leto uspelo z Devetico povezati
devet družin in skupaj moliti devet
večerov, kot to pravzaprav zahteva na-
vada.
/ konec
Suzi Pertot
D
  h, ta ljubezen! Ta ljubezen, po ka-
teri hrepenimo mladi in starejši
vse življenje! Ta ljubezen, gonilna
sila vsega živega na svetu! To globoko
čustvo, ki se med dvema srcema zaiskri
nenadoma kot bleščeča iskrica in potem
zagori in se spremeni v vroči plamen v
popolni predanosti, ko zaljubljeni
parček ne vidi nič drugega okoli sebe kot
ljubljeno osebo, s katero deli najlepše,
najsrečnejše intimne trenutke,
v prepričanju, da bo zmeraj ta-
ko. Takrat strast prevlada nad
razumom in ljubezen zaigra
na najbolj drzne strune. Pola-
goma pa se po najslajših, užit-
ka polnih medenih dneh pri-
kažejo tudi drugi, manj prijet-
ni odtenki dveh zaljubljenih
src, ki sta si po značaju ra-
zlični. Vsakdanje skupno
življenje začne nastavljati pa-
sti... Prav to se dogaja zaljublje-
nemu parčku Corie in Paulu,
ki sta se prebliskovito pognala
na zakonsko pot, v komediji
Bosa v parku (1963) ustvarjal-
no zelo plodovitega ameriške-
ga komediografa Neila Simo-
na (1927-2018). To spretno na-
pisano, a posebno za ljubitel-
jske igralce zahtevno delo, eno izmed
prvih avtorjevih tekstov, ki je doživelo
tudi filmsko različico, so člani dramske-
ga odseka PD Štandrež pogumno izbrali
za letošnjo novo uprizoritev v 54. sezoni
neprekinjenega delovanja. Premierno so
komedijo, ki jo je v slovenski jezik prelil
Dušan Tonše, prikazali v popolnoma za-
sedeni župnijski dvorani Anton Gre-
gorčič v Štandrežu v soboto, 26. januarja
2019.  (Prva ponovitev je bila prav tam
v nedeljo, 27. januarja, ki je bila obenem
zadnja abonmajska predstava Abonmaja
ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež
2018, druga pa v Gledališču Koper v to-
rek, 29. januarja). Tako so ostali zvesti
tradiciji, po kateri se z novo gledališko
produkcijo predstavljajo domači publiki
vsako leto ob koncu prosinca, ko potih-
nejo odmevi božičnih in novoletnih
praznikov in je v zraku že čutiti pustno
razpoloženje.
Moč komedije Bosa v parku, ki kot vsa
dobro napisana dela tega žanra razkriva
veliko življenjske resnice, je v vešče stka-
nih dialogih in njena učinkovitost sloni
na igralski interpretaciji. Tej zahtevni
odrski pustolovščini so bili štandreški
komedijanti tokrat pod umetniškim
vodstvom igralca in režiserja Janeza Sta-
rine povsem kos. V nekaj manj kot
dveurni predstavi - Starina je iz dolgega
teksta črtal, kar se je le dalo - se je izka-
zala igralska veščina vseh nastopajočih.
Med njimi gre seveda najprej omeniti
Mojco Dolinšek, ki vsakič preseneča s
svojim dovršenim, natanko naštudira-
nim igralskim nastopom. Iz lanske po-
starane, zavrte gledališke igralke se je to-
krat s poglobljenim študijem iskrivo
spremenila v zaljubljeno, frfotavo, zale-
tavo, nad vsem otroško naivno nav-
dušeno mlado dekle, ki je malce lahko-
miselno stopilo v zakonski stan, ne da
bi pri tem pomisli-
lo, da je ta tudi zah-
teven in da se začet-
na zaljubljenost kaj
kmalu razblini, če
zakonca ne sprejmeta drugega takšnega,
kakršen je. Dolinškova je s svojo odlično
prikazano razigranostjo in živahnostjo
dajala tempo predstavi. Dosledno je tudi
odmerjala in posredovala valovanje
čustev mladega dekleta, ki se ob prvem
banalnem prepirčku z možem - po sa-
mih dveh tednih poroke! – odloči za
ločitev, ker sta si po značaju popolnoma
različna, ker možu ni všeč enosobno sta-
novanje v petem nadstropju brez
dvigala! Medtem ko je zanjo vse ta-
ko očarljivo! Ob njenih vulkanskih
izbruhih skuša ostajati mož na
trdnih tleh, saj je po značaju preu-
daren, trezen, pedanten. Ko pa se ob
zadnjem prepiru z ženo pojavi pred
njo okajen, brez plašča in čevljev, saj
je v pijanosti bos hodil po parku, kot
je njeno veselje, se Corie zave, da si
želi le, da bi bil Paul spet njen ra-
zumni mož, ki jo ščiti pred vsemi in
vsem. Uglajenega mladega odvetni-
ka, ki upa v uspešno kariero in ima
rad “poštirkane” srajce, je brezhibno
poosebil Matej Klanjšček. Po lansko-
letni pavzi je spet stopil na odrske
deske z novim zagonom in tudi to-
krat ustvaril zelo prepričljiv lik. Pri-
kazal ga je večplastno, v vseh njego-
vih odtenkih, resnobnih in ko-
mičnih, ter osvetlil tudi njegovo ranlji-
vost in krhkost. Elegantno, rahločutno
Coriejino mater, gospo Banksovo, ki je
pravo hčerino nasprotje in ne odobrava
njene izbire in odločitve, a se kot kakšna
najstnica ulovi v Viktorjeve mreže, je tu-
di z duhovitimi niansami orisala Polon-
ca Cijan. Tudi njena igralska rast je vidna
iz vloge v vlogo (v alternaciji bo to vlogo
igrala Gabrijela Vidmar). Božidar Tabaj,
spiritus agens štandreškega dramskega
odseka, je tudi tokrat vsem zvestim gle-
dalcem, ki že leta občudujejo njegovo
naravno in izrazito igro, podaril nekaj
prav prisrčno humornih trenutkov. Kot
vselej se je popolnoma spojil s svojim li-
kom, Viktorjem Velascom, nemaničem,
ki stanuje v mansardi nad golobčkoma
in rad dvori damam. Ker ni že dolgo
plačal najemnine, so mu odvzeli ključ
podstrešnega stanovanja, zato vanj lah-
ko vstopa le tako, da se skozi okno spal-
nice novoporočencev splazi po hišnem
robu do okna svojega stanovanja.
Kot neznasko upehan telefonski tehnik,
ki popolnoma brez sape komaj prileze
po strmih stopnicah do petega nadstrop-
ja, se je na odru učinkovito pojavil Egon
Cijan.
Prekaljeni “odrski maček” Janez Starina
je z domislicami v premišljeno izbranih
trenutkih humorno razgibal komedijsko
nit, ki se vije v dokaj čvrstem drama-
turškem loku. Odločil se je tudi, da men-
javo scene vsakič zastre z zastorom, kar
se sklada tudi z nekdanjim stilom upri-
zarjanja, saj komedije ni posodobil. Do-
gaja se, kot v izvirniku, v 60. letih
prejšnjega stoletja, ko je bil hišni telefon
še redkost. Lepa in uporabna scena, ki
jo omejuje četvero vrat, kar zahteva vse-
bina, realistično, tudi s poudarkom na
drobnih detajlih, prikazuje malo, eno-
sobno stanovanje. Zamislil si jo je Bran-
ko Drekonja, ki je tudi oblikovalec lične-
ga lepaka. Sceno sta kot vselej izdelala
nezamenljiva odrska mojstra Franko in
Joško Kogoj, ki predano opravljata svoje
delo že dolgo vrsto let. Tudi brez njiju ni
predstave! Kostume, ki se harmonično
usklajujejo z značajskimi potezami ko-
medijskih likov, je odbrala skrbna Ne-
venka Tomašević, do lanske sezone vod-
ja šiviljske delavnice SNG Nova Gorica.
Da je bila zmeraj zelo vestna in delavna,
je dokaz tudi v tem, da jo je letošnja
Prešernova nagrajenka za življenjsko de-
lo, kostumografka Bjanka Adžič Ursulov,
poklicala po telefonu in se ji zahvalila
za vso njeno dragoceno pomoč. Za
odličnim, uspešnim kostumografom so
zmeraj potrpežljive, marljive, nenado-
mestljive roke šivilj. Brez njih kostumov
ne bi bilo.
Skladatelja Mirka Vuksanovića lahko
imamo že za stalnega sodelavca dram-
skega odseka PD Štandrež. Tudi letos je
vsebino komedije obogatil z ritmično
živahnimi glasbenimi intermezzi, ki nas
popeljejo nazaj v čas in prijetno zapol-
nijo tudi kratke premore med prizori.
Za luč in zvok je poskrbel Marko Brajnik,
ki ga sicer pogrešamo na odrskih de-
skah. Naj nazadnje omenimo še po-
membno vlogo šepetalke, ki nevidna
pomaga igralcem iz zagat. Letos je to
“nehvaležno” nalogo sprejela mlada do-
mačinka Katja Leon. Želimo ji, da bi v
zakulisju vztrajno bedela nad tekstom.
Gledalci so s toplim ploskanjem poka-
zali, da so odobravali odrsko izbiro in
postavitev komedije Bosa v parku, ki na-
stavlja ogledalo vsakemu izmed nas. V
prikazanih prizorih, ki jih igralci po-
srečeno nadgrajujejo s kretnjami, gibi in
smeh vzbujajočimi nerodnostmi, se
namreč zlahka prepozna vsakdo, zato pa
je po toliko letih še zmeraj zelo aktualna
in taka bo ostala. Odnosi med žensko in
moškim bodo namreč zmeraj aktualni,
dokler bomo ljudje na tem svetu.
Premierno uprizoritev so s svojo prisot-
nostjo počastili tudi ugledni gostje. Med
njimi so bili Franca Padovan, predsed-
nica ZSKP, Marilka Koršič, občinska svet-
nica SSk, Walter Bandelj, predsednik
SSO, Franka Žgavec, predsednica KCLB,
Jože Hrovat, član igralskega ansambla
SNG Nova Gorica in umetniški in režij-
ski usmerjevalec štandreškega dramske-
ga odseka, skladatelj Mirko Vuksanović,
Bine Matoh, do nedavnega prvak gleda-
liškega ansambla SNG Nova Gorica, ki
že od leta 2004 nosi Borštnikov prstan,
znani prevajalec in gledališki kritik Aleš
Berger, pesnik, prevajalec Darko Komac,
domači župnik g. Karel Bolčina in pred-
stavniki raznih gledaliških ljubiteljskih
skupin iz bližnjih in daljnih krajev, s ka-
terimi ima štandreški dramski odsek
dolgoletne vezi.
Kot je v navadi, je ob premieri izšel gle-
dališki list, z zapisi dveh igralcev in
režiserja; obogaten je z mnogimi barvni-
mi fotografijami iz različnih predstav in
tudi kronološkimi podatki o nastopih
dramskega odseka, pa tudi Mladinskega
dramskega odseka PD Štandrež. Izdala
sta ga PD Štandrež in Zveza slovenske
katoliške prosvete s prispevkom Funda-
cije CaRiGo. Uredil ga je Damjan Pau-
lin.
Iva Koršič
A
Dramski odsek PD Štandrež / Premiera: Bosa v parku
Kljunčkanje zaljubljenih golobčkov
Preprosto kot nekoč (4)
Zgodovina božične Devetice
v Rečanski dolini
Matej Klanjšček in Mojca Dolinšek (foto DP)
Aktualno31. januarja 201916
Leve slovenske vlade v pasti 
in njihova negibnost
Z izstopom Trsta pa je sporna in draga
trasa prek Osapske doline postala ne-
smiselna tudi zaradi dejstva, ker je s tem
proga izgubila mednarodni status in
postala notranja proga ter naj bi ji po
evropskih merilih pripadalo le še 20 –
30 % nepovratnih evropskih sredstev.
Vendar priprave na izgradnjo (projekti,
gradbena dokumentacija, soglasja, fi-
nančna konstrukcija idr.) so tekle ne-
moteno naprej še dolga leta in nobeni
levi vladi ni prišlo na misel, da bi jih
ustavila, opravila revizijo projekta in
odpravila sporni zakon o II. tiru, kljub
odklonilnemu odnosu Državnega sve-
ta, KPK-ja, Računskega sodišča ter od-
poru stroke in širše javnosti, vključno z
referendumskim dogajanjem. Niti pre-
mierju Marjanu Šarcu ne, ki je pred vo-
litvami, skupaj z drugimi koalicijskimi
in opozicijskimi strankami vred, razen
Cerarjeve, obljubljal revizijo projekta.
Past je bila tako vse večja ter izstop iz
nje vsak dan težji. O problematičnosti
projekta je izrazila svojo zaskrbljenost
tudi evropska komisarka Loyola de Pa-
lacio v svojem poročilu organom EU,
ker naj bi šlo pri tem za velik finančni
zalogaj v višini nekaj milijard evrov, pa
tudi zaradi tega, ker projekt zaradi do-
ločenih okoliščin ne dopušča predpisa-
ne komercialne hitrosti.
Profesor dr. Bogdan Zgonc, nekdanji di-
rektor Slovenskih železnic, pa je pou-
daril (Dnevnik, 16. 9. 2017), da se lote-
vamo izgradnje nove enotirne proge,
kar je po njegovem mnenju “popoln
absurd”. Zlasti spričo dejstva, da mora-
mo ob spremenjenih evropskih pred-
pisih ob 20 km nevarno drvi naprej in
nihče si ga ne upa ustaviti. Vlade na na-
vedene kritike javnosti niso dajale pre-
pričljivih odgovorov, kot
da se naroda to prevoznih
predorov, pri 27 km dolgi
enotirni progi, zgraditi še
20 km ubežnih (servi-
snih) predorov, za kar meni, da je “skre-
gano z zdravo pametjo in tudi zelo po-
draži projekt”. Tudi sicer zahtevajo
evropski standardi, da mora biti proga,
ki povezuje pristanišče, dvotirna. Voz
tako sploh ne tiče. Tudi ne na alterna-
tivne predloge, ki so dokazovali, da je
mogoče dobiti dvotirno železnico za
polovično ceno enotirne, in to v
krajšem času. Edini argument v prid
sporni trasi, ki sem ga zasledil v javno-
sti, je bil ta, da je zavoj
prek Osapske doline
nujen, da bi tako lahko
obdržali predpisan na-
klon proge v višini 17
% o. To pa ne drži, ker
je nekaj alternativnih
predlogov doseglo isti
naklon brez zavoja v
Osapsko dolino. S tem
dvajsetletnim zaje-
manjem vode z
rešetom pri izgradnji
II. tira, od leta 1996
namreč naprej, ko
smo začeli izbirati na-
justreznejšo traso in
porabili doslej že
okrog 65 milijonov
evrov, pa smo hkrati
zatolkli Luko Koper, ki
po podatkih pomorske
stroke že več let zapored izgublja tovore
zaradi ozkega grla na sedanji enotirni
progi. Pri tem naj še mimogrede ome-
nim, da je Avstro-Ogrska pred skoraj
dvesto leti s takratno primitivno tehno-
logijo zgradila 577 km južne železnice
v 15 letih. Leta 1837 so jo začeli načrto-
vati, leta 1842 graditi in leta 1857 so jo
končali, za odsek Postojna Trst pa pora-
bili vsega osem mesecev. In čeprav je
bila Luka zadnja leta med severnoja-
dranskimi pristanišči kljub vsemu re-
korder pri naraščanju prometa, predv-
sem zaradi svoje izjemne lege in učin-
kovitosti, je v zadnjem času začela izgu-
bljati razvojni tempo. Leta 2017 sta npr.
po indeksu rasti kontejnerskega prome-
ta Luko Koper (indeks 108) prvič pre-
hitela Trst (122) in Reka (119).
Nekaj pomembnih podatkov 
o alternativnih rešitvah
Preigranih je bilo več alternativnih
rešitev, ki so se vse izkazale za cenejše,
hitreje izvedljive ter ponujajo dvotirno
progo. Naj se na kratko dotaknemo le
zadnje, najbolj naravne, najkrajše in
najcenejše variante skupine inženirjev
iz Slovenske inženirske zveze s prvo
podpisanim inženirjem Varlom Rudol-
fom, po katerem nosi tudi ime (Varlova
varianta), ki bo v kratkem predana
predsedniku vlade Marjanu Šarcu. Gre
za dvotirno progo, za zdaj zgolj za to-
vorni promet, brez servisnih predorov,
in sicer s tem potekom. Proga naj bi šla
po dolini reke Rižane mimo Cepkov in
Kortine do vasi Loka pod kraško steno.
Do Cepkov bi tekla ob obstoječem tiru
v razdalji 10 m, da ne bi pri gradnji mo-
tila prometa, in jo lahko v najkrajšem
času zgradijo Slovenske železnice z la-
stno projektivo in operativo. Pri Kortini
bi z nadvozom prešla nad sedanjo pro-
go, cesto in Rižano do Kraškega roba,
in to po neposeljenem terenu, kar bi
olajšalo izvedbo. Tam bi šla v dvotirni
tunel (dolg 14,9 km), z 18.5 % o odklo-
nom, ki ne odstopa bistveno od pred-
pisanega (17% o). Pri vasi Lokve na Kra-
su bi prišla ven in od tam šla naprej,
spet kot dvotirna, po predvideni vladini
trasi v tunel 1 do Divače, za kar so pri-
dobljena že vsa dovoljenja in se lahko
izgradnja hitro začne. Na kraškem pre-
delu naj bi se po štu-
diji geologa in kraso-
loga dr. Franceta
Šušteršiča tudi ognila
vsem večjim znanim
jamskim sistemom.
Vrednost investicije
je ocenjena na 740
milijonov evrov, to je
pol manj, kot je urad-
no objavljena cena
enotirne proge preko
Osapske doline (1,4
milijarde evrov). Tra-
sa se ogne vodovar-
stvenemu sistemu re-
ke Rižane in takoj po
njeni izgradnji reši
vasi pod Kraško steno
(zlasti Dol in Podpeč)
težke okoljske obre-
menitve, saj teče do-
sedanja proga nekaj deset metrov stran
od hiš. Medtem ko pa bo po vladini
rešitvi stara proga obratovala še kako
poldrugo desetletje, ogrožala zajetje
Rižane in obremenjevala vasi pod
kraško steno. S to alternativno rešitvijo
odpadejo tudi druge grožnje, ki breme-
nijo vladino traso. Kot npr. nevarno
križanje železniške in avtocestne trase
med stebri Črnokalskega viadukta, kjer
lahko miniranje in izkop lukenj za ste-
bre železniškega mosta ogrozi viadukt.
Tudi sicer med stebri viadukta ni pro-
stora za dva tira, zato bi moralo po
mnenju avtorjev alternativne variante
to križanje v vsakem primeru odpasti.
Vladina trasa grobo posega tudi v sote-
sko Glinščice, ki ima status visokovar-
stvenega območja (Natura 2000). In po
vstopu v tunel 2 poteka okrog 100 m
pod vodnojamskim sistemom Beka-
Ocizla, kjer v kadunji Korošca tečejo tri-
je potoki v sedem medsebojno poveza-
nih jam, z velikimi količinami vode, ki
lahko v izjemnih okoliščinah zalijejo
traso.
Če navedena opozorila in argumenti
avtorjev alternativnih variant ne
vzdržijo presoje, mora vlada to pojasniti
javnosti s tehtnimi, jasnimi in pre-
pričljivimi argumenti. Če pa vzdržijo,
je dolžna dati odgovor vsaj na nasled-
nja, zelo resna vprašanja. Prvič, zakaj
drvimo v izgradnjo enotirne proge, če
predstavniki stroke opozarjajo, “da je to
absurd”? Pa, kako lahko opravičimo iz-
gradnjo enotirne proge za ceno, ki je še
enkrat višja od cene dvotirne proge, ter
kdaj in kako namerava vlada graditi
vzporedni tir in koliko bo stal? In na-
prej, kako dolgo bomo še dopuščali
ogrožanje vodnega izvira Rižane ob
morebitni nesreči s kakim strupenim
tovorom, zaradi katerega bi celotna
obala ostala brez pitne vode? Ter,
končno, kako dolgo še bodo morali pre-
bivalci pod kraško steno prenašati ne-
majhno okoljsko obremenitev, ki jo
predstavlja sedanja proga? Javnost ima
pravico do teh odgovorov, resna vlada
pa dolžnost, da jih da, če jih ima, in da
na osnovi tega tudi ukrepa. Ali pa bomo
v nasprotnem primeru morda dobili
nov spomenik človeški neumnosti, tipa
TEŠ 6?
(Prip. avt.: Objavo teksta sta odklonila
Dnevnik in Primorske novice, Delo in
Večer pa na poslano pošto v za-
prošenem času sploh nista odgovorila
kljub vmesnim urgencam.)
  a vmesnih ameriških
volitvah 6. novembra
2018 sta svoja mandata
v kongresu in senatu prepričlji-
vo ubranila tudi “naše gore li-
sta”, demokratska senatorka iz
Minnesote Amy Klobuchar in
republikanski kongresnik iz
Arizone Paul Gosar. To je sicer
manj kot pred slabim
desetletjem, ko so v
obeh domovih ame-
riškega kongresa hkrati
sedeli kar štirje rojaki
slovenskih korenin, a
še vedno navdihujoča
številka, ki marsikate-
rega Slovenca navdaja
s ponosom. Premagati
kandidata je bilo zanju
mačji kašelj. Prva je sla-
vila z dobrimi 60 %
glasov in protikandida-
ta premagala za debe-
lih 600.000 glasov,
drugi pa je prejel do-
brih 68 % glasov in
protikandidata za seboj
pustil za dobrih
100.000 glasov.
Vsi so me prepričevali,
da je to misija nemo-
goče. Čeprav sloven-
skega rodu, sta to
predvsem politična
predstavnika v svetov-
ni velesili, Združenih
državah Amerike, zasu-
ta s prošnjami svojih volivcev
in pragmatična upravljalca svo-
jega časa. A rekel sem si, če ne
poskusiš, ti ne more uspeti.
Uspelo je. Med poletnim obi-
skom v ameriški prestolnici
Washington DC sem se osebno
srečal s senatorko Amy Klobu-
char in kongresnikom Paulom
N
Združene države Amerike / Uspešni politiki slovenskih korenin
Slovenca v vrhu ameriške politike (1)
S 13. strani 
Molk levih vlad ...
Gosarjem. Kot že izdajata njuni
imeni, sta oba slovenskega ro-
du.
Na Kapitol na potico 
k senatorki
Zgodnje četrtkovo julijsko jutro
v Washingtonu. V stavbi senata
je še mirno, le pred pisarno 302
je vrvež. Kot vsak četrtek tudi
tukaj demokratska senatorka
Amy Klobuchar iz Minnesote
streže z zajtrkom svojim voliv-
cem. Ob kavi obiskovalec dobi
še slaščico. Potico.
Amy Klobuchar pripada četrti
generaciji ameriških Slovencev.
Rojena je bila v Iron Rangu v
Minnesoti, območju s številno
slovensko naselitvijo zaradi
rudnikov železa. Tja so Slovenci
hodili po večji kos kruha, kot so
si ga lahko odrezali doma, vse
od 60. let 19. stoletja dalje. Po-
litične vede in pravo je Amy
Klobuchar študirala na Yalu in
v Chicagu. Po delu v zasebnem
sektorju je presedlala v tožilske
vode in se povzpela
do glavne tožilke v
Minnesoti. Pravi, da
se je za politiko
odločila, ko je morala
že 24 ur po porodu
zapustiti porodnišni-
co, čeprav se je njena
hči rodila z zdravstve-
nimi težavami. V vo-
lilni boj se je prvič
podala leta 2002 in
bila gladko izvoljena
za senatorko. Nič
večji zalogaj zanjo ni-
so bile vse naslednje
volitve, tudi zadnje,
novembra 2018, ko si
je z veliko prednostjo
pridobila nov šestlet-
ni mandat.
V nagovoru ob zaj-
trku je dogajanje v
državi in mednarod-
ni skupnosti opisova-
la faktično, ni politi-
zirala in podajala
vrednostnih sodb.
Osebno noto pa je
dodala, ko je začela opisovati
svoje odraščanje in osebno pot.
Posebej se je zaustavila ob poti-
ci. “Ob njej sem gor zrasla”, se
je izrazila in rekla, da je v pred-
mestju, kjer je živela, skozi okna
hiš pogosto dišalo po sveže
pečenih poticah, ob zvoku t. i.
cleveland style polke. To je
ameriška adaptacija slovenske
polke, z dodanimi banjom, sak-
sofonom in bobni ter vedno
pogosteje prevedenimi sloven-
skimi ljudskimi pesmimi ali av-
torskimi besedili v angleščini.
Ob tem ni pozabila spomniti še
na anekdotično srečanje med
Melanio Trump in papežem
Frančiškom, ko jo je ta pov-
prašal, ali moža hrani s potico.
Na kratko je opisala Slovenijo,
povedala, kje leži, koliko prebi-
valcev ima, priporočila obisk.
Poseben pozdrav je namenila
obiskovalcema iz Slovenije.
Po zajtrku je bil čas za osebno
srečanje s senatorko. Predstavil
sem ji svoje delo, ona pa se je
najprej osredotočila na da-
našnje življenje potomcev slo-
venskih izseljencev v Minneso-
ti. Pozna društva, ki delujejo na
tem področju, stike ohranja s
kar nekaj Slovenci, po njenih
besedah se rada udeležuje pro-
slav 25. junija ob dnevu sloven-
ske državnosti, ki jih navadno
na svojem domu v St. Paulu pri-
reja častni konzul Republike
Slovenije Miro Medved, ki ji je
sicer tudi precej pomagal na
začetku njene politične poti.
Zaustavila se je tudi pri dveh
svojih dosedanjih obiskih Slo-
venije; prvega je opravila že v
mladih letih, ko sta z očetom
državo počez prekolesarila, dru-
gega pa že kot senatorka, ko je
bila deležna številnih uradnih
sprejemov. Ker je pogovor šel v
drugo smer, mi ni uspelo je
vprašati, ali je Slovenijo še kdaj
obiskala.
Pomenljivo je bilo slovo, ko sva
odhajala iz njene pisarne. Pre-
dlagala je, da nama lahko njeni
uslužbenci razkažejo senat.
Med sprehodom po hodnikih
in dvoranah so nama trije asi-
stenti (ne da bi vedeli drug za
drugega) dejali: “She is great. I
hope she runs in 2020” (Krasna
je. Upam, da bo kandidirala za
predsednico leta 2020). Tega ni-
sem mogel razumeti drugače
kot posredno napoved, da se
Amy Klobuchar najverjetneje
namerava potegovati za demo-
kratsko nominacijo za predsed-
niško kandidaturo na nasled-
njih volitvah. Zaradi njene
umirjene in sredinske drže jo je
v preteklih letih že več časopi-
sov omenjalo kot možno prvo
ameriško predsednico. Pojavilo
se bo gotovo tudi več drugih
kandidatov in kandidatk, mi pa
se vendarle že lahko šaljivo
vprašamo: ali ne bi bilo že prav
nadrealistično, če bi se za najv-
plivnejši položaj na svetu po-
merila “American Slovenian”,
kot se Amy Klobuchar sama
opredeljuje, in “slovenski zet”,
kot Donaldu Trumpu radi
rečejo nekateri?
Kongresnik si želi prvič 
obiskati Slovenijo
Za kongresnika Paula Gosarja
so mi zagotavljali, da je bilo
čisto po naključju izbrskano, da
predniki prihajajo z območja
današnje Slovenije, sam pa da
se za to ne zanima in da bo zato
posebej težko priti do njega.
Mojemu zelo previdnemu elek-
tronskemu sporočilu sledi ta-
kojšen klic iz njegovega urada:
“Kdaj imata čas? Kongresnik bi
se z veseljem srečal z vama”!
Srečanje je dogovorjeno in po-
novno se odpraviva na Kapitol.
Sestanek traja veliko dlje od
mojih pričakovanj. Na neki
točki se mi zdi primerno, da se
mu zahvalim za njegov čas. On
pa bi kar nadaljeval. Da si je
kongresnik za naju odmeril ne-
predvidljivo veliko časa, posta-
ne še bolj jasno, ko po debeli
uri stopiva na hodnik in tam
nanj čaka dolga vrsta ljudi.
/ dalje
Dejan Valentinčič
Na praznik zavetnika časnikarjev in pisateljev, sv. Frančiška Saleškega,
je ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore priredil sprejem za kato-
liške časnikarje iz vse Slovenije in zamejstva ter zdomstva. Med mašo
je msgr. Zore poudaril pomen našega dela in svetniški lik Frančiška
Saleškega ter dejstvo, da moramo časnikarji imeti radi ljudi, o katerih
in za katere pišemo. Urednica Družine Manica Ferenc je kasneje v
dvorani nadškofijskega dvorca zaradi odsotnosti obolelega predava-
telja dr. Andraža Terška prebrala njegovo predavanje o slovenski (ne)
kulturi dialoga in izzivih, ki jih ta postavlja politiki, družbenemu
okolju in ljudem.
Foto JMP