X
Književna poročila.
X
želeti,  da se izdaja  čim bolj  pospeši in posreči; da bo našla primeren odziv, o  tem  v  naših  časih  skoro  ni  mogoče  dvomiti.                                   /. A. G.
Dr. Alojzij Remec: Naši ljudje. Zabavna knjižnica, zv. II. Izdala in založila «Goriška Matica». Tisk  Narodne tiskarne v  Gorici.  1921.
Ta zbirka realističnih črtic in novelic je dober vzgled za našo epično bele« tristiko  iz polpretekle  dobe,  ki se  je  odlikovala po  svojem  dolgočasju.
Vpliv Cankarjevega lirizma je nad vse značilen in usoden za naše prozajike onih let, ko je bil književni trg poln docela neepskih črtic, sanjarij in meglenih zgodeb brez dejanja. Kakor da mora biti umetniški spis skrajno dolgočasen in prenatrpan solzavih vzdihov in trudnih, črnogledih domislic. To pa je docela stališče povprečnikovo, ki vidi le to, kar mu pokažejo njegove telesne oči, medtem ko bo za pravega umetnika življenje — vedno in povsod! — silno impulzivno in dinamično, zagonetnejše in napetejše kot še tako ostroumno sestavljene filmske drame.
Tu pa — da se povrnem k pričujoči knjižici — naletim le v «Klementini» na mesto, kjer se je hotel avtor zavihteti nekam globlje, na strani 85., ko se ubogo  dekle  po prestanih  udarcih  življenja  mahoma  vpraša,  čemu   živi.
«To je bil prvi klic večnosti. A izzvenel je v par dneh in Klementa je pričela staro življenje iznova.»
Da, ta klic izzveni in močno bi se zmotil, kdor bi ga hotel ujeti iz «Burje», ki je docela koledarsko, diletantsko blago; «Dobrotnik» bi morda napravil veliko dobroto kakemu «Domačemu prijatelju«, «Nova soba» bi bila dobro» došla za kak listek v ponižnem tedniku.
Z zanimanjem pa sem čital «L. 1682...», ki bi mogla ravno vsled svojega romantičnega dejanja služiti kot ogrodje za daljšo, seveda v vseh ozirih po= globljeno in plastično zgodovinsko povest, ki bi jo današnjiki gotovo raje uživali kot  realistične, pa  čisto «literarne»  črtice.                            Miran Jarc.
Koledar za navadno leto 1922. Uredil dr. A. Pavlica. Risbe izdelal A. Bucik. Izdala in založila «Goriška Matica» v Gorici. Letnik tretji. Cena 5 L.
Vanitas vanitatis — je moto vsakemu koledarju. Kar je zapel Fr. Levstik o uri, velja tudi za koledar:
Dokler ne sprahnimo, Meriš ti nam čas: Leto  gre za letom, Vene cvet za cvetom, Vene nam obraz.
In   v   predgovoru   slovenskega   koledarja   iz   leta   1582.   je   napisal   Primož
Trubar, da nas opominjajo «te Vre,  ty Dneui, te Nozhi, ty Mefci, ta Leita
inu  ty  zhafi,  kir  fo  minyli  inu   ty  kir  bodo,   de   fmislimo  na  ta'  kratig zhas
nashiga  shiuota,  inu   de  vfe  rizhi  na  tim fueitu, fufeb   te  zhloueske,  fe  hitru
premyne,   myne   inu   konez   vfameio...   Danas   fo   eni   Mladi,   Lipi,   Sdraui...
Jutri pag fo Stari.. . Mertui inu Pocopani...»
Z novim letom ni več koledar aktualen in morebiti je to vzrok, da se obi*
čajnp   tako   malo   brigamo   za   zunanjo   opremo   in  vsebinsko   vrednost   takih
publikacij.   Založniki,   uredniki   in  pisatelji   pozabljajo,   da   ima   koledar  izmed
vseh knjig največ čitateljev, in ker je šel lanski goriški koledar v 20.000 izvodih
med narod, je s tem dana nujna zahteva, da bodi koledar najboljša knjiga, ¦¦-¦                                                                        J                                                                                                                                                    JJ                               j t> »
ker je najbolj   razširjena, da bodi vzorno  opremljen in vzorno urejen.
—   439   —