363
Nekaterih današnjih narodov ženitovanjski
običaji.
8 kultur historiških obrazcev.
Spisal L. Gojko.
VIII. Kamčadalci.
Kamčadalci prodajajo svoje neveste za nekolikoletno službo, pa če prav jih prodajajo, vendar jih od hiš ne dajejo kar na vrat na nos, temuč prebito dobro pre-motre^ svojih hčeri duševnost.
Ce bi Kamčadalec kako devo rad dobil v zakon, kar naravnost ide v hišo, kjer je deklic doma in jame delati, pa nič ne spregovori, da bi povedal, kaj namerava, temuč zvršuje domača dela in skrbi, da se še posebno odlikuje , samo zato , da bi se prikupil očetu in materi. Pa tudi roditeljema prišlec nič kaj ni na mari, ni vprašajo ga ne, ali bi se rad oženil, če prav časi dela uže več let in res odlikuje se se svojo pridnostjo. Ce ga hči ne mara, zaman je ves njegov trud, zapustiti mora hišo, morda mu ta ali ta gospodar dade nekoliko služoine, če hoče; če pa je ljub dekliču, pa očeta poprosi, da bi mu dal hčer, a oča o takih prilikah nikoli
364
ne odreče, temuc opomni: „Prav priden si res, ostani tak, pa skrbi, da deklica okaniš, ter v svojo moč do-bodeš".
Ta dovolitev mlademu zalezovalcu daje pravico, da porabi sleherno priliko, da bi vlovil deklica.
Imajo pa vse žene in dekleta v vasi to dolžnost, da nevesto branijo in varujejo vseh ženinovih zanjk , a tudi nevesta sama je jako oprezna, da nista nikoli sama ne doma, ne kje drugje, zato zalezovalec časi čaka presneto dolgo Časa,vpredno zaloti devo, ali pa se mu celo ne posreči to. Ce pa je dečak vendar-le srečen tako, da dočaka čas, da devo zaloti kje ssmo ali pa v družbi nekolikih tovarišic, mlada krasotica jame kričati ter jej pridejo dekleta in žene na pomoč, in težka je dečakova zmaga, ali pa celć onemore. Bijejo ga s pestmi, pote-zajo za lase in step6 tako , da se dolgo JSasa več ne probudi v njem želja po takovi snubitvi. Ce pa se mu ne pripeti tak tepež, ali če zmore to žensko vojsko, srečen je. Nevesta sama tako zmago slavi z jokajoČim glasom: ,,Ni! ni!" — ženstvo pa popusti njega in njo sama in razzgubi se.
Dostikrat se primeri, da dekličeva volja in njegovo srce jako lajša ženinov boj , skrbeti mora dečak le, da nezmore brezi vsakoršnega upora, to zahteva dekličeva čast.
Pripeti se, da ta ali ta mladenič dela in bojuje po celih sedem let in da naposled do cela onemore, pa vendar ne prisluži neveste.
Ce dečak zmore žensko vojsko, ter pribori nevesto, odpelje jo v svoje sel6 in kaže prijateljem in svojim sorodnikom, po nekolikih dneh pa se vrneta in pohajata njene prijatelje in rodovince.
Po teh pohodih slovesno žrtvujejo ribjo glavo. Nad to glavo in nad prevozom, ki je obvezana z njim, bri-jejo vsakojake burke in čaralnije, mlado devo oblečejo v dolga krila iz ovčjih kož in obesijo na-njo štiri velike in težke obraze, pod katerimi kar omaguje.
Vse to se godi na čolnih in ladijah. Kakov mladič nevesto prime, ko stopi iz ladije , in pelje jo v očino hišo; kakova starka nese ribjo glavo pred njima, drugi pa id6 za njimi. To ribjo glavo v hiši odlože na poslednjo stopnjico , a ženin in vsi navzočniki vsak posebej, ^stopijo na-njo, naposled pa jo vržejo v ogenj.
Ženin iz donesenih jestvin priredi gostijo in z njo postreže svojim gostom, ki svatujejo nekoliko dni, mlada zakonca pa po svatbi ostaneta ali pod streho nevestinega očeta, ali pa odideta na ženinov dom.
Vse to obredje kaže, da Kamčadal mladeniča skuša, ali bode res ali ne dober soprog hčeri, zato pazijo, ali je požrtvovalen, neumoren, kar očetu in materi, če je takov, priča, da mu je mnogo do tega, da hčer dobode v zakon. Iz tega pa izvira, da ima zmerom soproga prvenstvo, Slovenci pravimo, da hlače nosi. Ce se mož kaj pregreši, prepove mu žena tobak in da ne sme približati se jej; a predno revež ti milosti izprosi, mora hudo boriti se.