LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK Za KNJIŽEUN05T IN PR05UET0, letnik xli.                                 1921.                                Številka i.
JANKO SAMEC:
OB ADR1JI.
I. V jutranji zarji sveti se obzorje in noč boječe umira za gorami; Ar**--'  drhtijo solnčni žarki nad vodami, ki ostri veter kakor plug jih orje.
Drhtijo morske kaplje kot kristali, blesteči se na skalovitem bregu... Jaz mislim, da stojim na belem snegu, pa sem samo na trdi, večni skali.
O pihaj, pihaj, sapica jutranja, po licu božaj me, ki trudno sanja še v snih neplodnih daljne polnoči!
Naj moje zdaj srce po vsem trpljenju
zahrepeni po novem mi življenju,
ki vanj jaz hočem z novimi močmi...
II.
Saj vse življenje večno se preraja... In, kar še danes v zemlji morda gnije, ko zopet njenih se moči napije, vzkali, vzbrsti in k solncu vnovič vstaja.
2
JANKO SAMEC: OB ADRIJI.
Tako drevo zacvete sredi maja, in iz semen pšenica zopet vzklije; in duša tudi, ko se v nas spočije, v življenje gre in ga začne od kraja.
Saj smrti ni... vse je le kratko spanje, ki človek se samo zaziblje vanje, da bi pozabil trpkih dni spomin...
A, ko zbudi se sred jutranje zarje, ne sluti sam, da moral skoz viharje bo zopet s srcem polnim bolečin!
III. O pihaj... pihaj, sapica jutranja in božaj me po licu smehljajočem; saj zdaj ne tožim več in več ne jočem Naj drugi čas s solzami si preganja!
<-.'
Jhpr®
Glej: skrita kal mi iz srca poganja v jutranjem solncu, v daljah se smejocem! In jaz od zdavnaj že življenja hočem; dovolj tipanja je bilo, iskanja!
Nad mano solnce... Jaz pa nad vodami sem sklonil se, da s polnimi rokami iž njih zajamem zdaj si novih sil...
In, kadar sredi mojega življenja obiščejo spet ure me trpljenja, bom vrnil se in spet se jih napil...