^,    206    «_
Premodre glave.
Po narodni smešnici spisal Silvester K.. XXIV.
udo vojno je imel nekoč kralj Matjaž s Turki. Čeprav pa je imel vojakov kakor listja in trave in čeprav je t>il sovražnika že neštetokrat premagal, mu je vendar predla jako slaba, ker je dobil Turčin nenadoma nove izdatjie pomoči.
Zamišljen in slabovoljen je sedel kralj Matjaž. v svojem šotoru. Skrb mu je gubančila čelo in naj je pre-mišljal tako ali tako — ni si vedel pomagati iz zagate. Molče in žalostni so stali okolo njega njegovi zvesti in izkušeni vojskovodje in čeprav so bili pripravljeni vsi darovati takoj v prvem trenutku svoje življenje za ljub-ljenega kralja, so vendar vedeli, da bi bila ta požrtvovalnost v tem slučaju popolnoma zaman. Iz sovražnega tabora se je čul zamolkel šum in topot, zamolkel hrurn novoprihajajočih čet. Odkod pa naj kralj Matjaž dobi po-trebne pomoči? Doma, na domačih tleh mu je treba udariti samo z nožnico sablje po tleh in trume se začno zbirati okrog njega, kakor bi jih veter pripihaval od vseh strani. Tukaj na tujem pa je drugače.
Kralj se zdrami   iz globoke  zamišljenosti, skoči  na noge in vzklikne: nUmakniti se moramo! Sicer nisem vajen korakati nazaj, ker še nikdar nisem hodil rakovo pot, a če hočem rešiti sebe in svojo vojsko, moram sto-riti brezpogojno tako, kakor mi veleva razum."
Z veliko težavo je rešil kralj Matjaž svojo vojsko in se umaknil v varno zavetje. Od tukaj je na vse strani poslal svojo sle nabirat novih vo-jakov.
Eden izmed teh Matjaževih poslancev pride tudi v Zabrd. To vam je bilo šuma in hruma! Kraljevi poslanec slavnega Matjaža v slavnem Zabrdu! Vsi drve brž k občinski hiši, dobro vedoč, da  bodo edinotam  zvedeli popolno resnico, čemu je slavni kralj poslal svojega poslanca v Zabrd.
Ludstvo se ni motilo — ni mu bilo treba dolgo čakati. Kmalu se pri-kaže znana oseba, vaški župan, držeč veliko pismo v roki. Začne ga čitati: ,,Slavni meščani veleslavnega Zabrda! — V veliki stiski se obračam jaz, kralj Matjaž, do vas s prošnjo, da mi pošljete trumo krepkih mož v pomoč. Kruti Turčin me je prisilil, da sem se moral umakniti. A zbral bom vojsko, ki je še ni bilo na svetu, in premagati hočem nasprotnika, kakor še ni bil premagan nikdar. Dobro vedoč pa, da jih ni odličnejših ljudi od Za-bržanov, upam, da jih .tudi v pogumu. ne .prekaša nihče, Vabim vastorej, da se udeležite velikanskega plesa, ki hočemo na njem Turčinu zagosti, da mu bo še dolgo zvenelo po ušesih. Sicer pa vam pošiljam svoj kraljevski pozdrav! — Kralj Matjaž."
Ljudstvo je strme zijalo na pistno. Imelo je usta tako široko odprta, da so vsi vrabci v bližini plaho pobegnili s streh. Pa res — taka čast! Sam
—**   207   «—
kralj Matjaž zove slavne meščane in najodličnejše ljudi.   Ta beseda mu ne sme biti zaman! Že v prihodnjem trenutku se sliši iz vseh grl: »Živio, kralj Matjaž! — Živio! — Vsi gremo na vojno!" Ker ob splošnem navdušenju župan ne pride do besede, a se vendar kot najvišja glava v Zabrdu mora izkazati od drugih  meščanov, začne tudi on na vse grlo,  zdaj   nizko, zdaj zopet  visoko, kričati z ljudstvom.   In ker hoče na vsak način prekričati svojo zijajočo čredo, se napenja tako močno, da  se  mu  na srajci  pod  vratom   odtrga  gumb in z močjo  skoči  sosedu ravno na nos.
Pomalem se poleže krik. Ko pride zdaj župan na vrsto in hoče nekaj
govoriti, spozna, da nima glasu. Kaj pa stori modra glavica?   Samo toliko
si vzame časa, da vaškemu  krčmarju  zašepeče na  uho, naj  naglo pripravi
dober obed za kraljevega poslanca, župana in občinske odbornike, potem pa
pobliskovo pohiti domov.   Pa se mu je tudi mudilo!   Kraljevi poslanec je
tu; treba ga je pogostiti; treba se je nadalje posvetovati, kaj naj se ukrene
glede vojne; župan mora na vsak način imeti svoj običajen govor, treba mu
I   je napiti kralju  Matjažu  in njegovemu  poslancu — a kje  vzeti izgubljeni
I   glas ? Oh, da je moral prej tako kričati, ko je hotel pokazati, kdo je župan
L v Zabrdu! Županovati je časih res hudo!
¦            Župan je torej hitel domov po domača zdravila, kakršnih je imel dovolj
¦    za vsako domačo bolezen. Mati županja mu je morala skuhati vročega čaja, a f    preden ga je izpil, je pogoltnil celo čašo toplega olja, ki so bili v njem: zdrob-1    ljen sladkor, drobno zrezan pelin in jako tanko nastrgan hren. Ko je župan 1    že izpil čaj tako vroč, da se mu je kadil skozi nos, si namaže vrat s staro I    mastjo, si ga oveže in odide nazaj k družbi. Ta ga je že težko in s skrbjo |   pričakovala. Nekaj časa mora res tnolče sedeti, a pomalem se vendar začne I   kazati zdravilna   moč:   olje,   hren,  sladkor in pelin so tiščali, stara mast je l-    vlekla — hripavost se je morala umakniti, in župan je zopet mogel za silo
govoriti.
Kakor je ljudstvo samo sklenilo, se je tudi zgodilo. Zabržani so šli na
vojno. Šli so vsi možje, le starci in dečki so ostali doma.   Truma sicer ni
bila videti velika, a je bila videti pogumna. Korakala je tako čvrsto naprej
,    in se vedla tako neustrašeno.da so manjši možje komaj dohajali večje.  V
t taboru kralja Matjaža so bili Zabržani — kakor se je  satnim dozdevalo —
B sprejeti z velikanskim veseljem. Vsi so veselo skakali okolo njih, se smejali
in ploskali z rokami:
»Zabržani so tu, Zabržani! Ti sami premagajo Turčina! Pridite jih gledat!"
Take besede so jim silno ugajale. In ko se jim je še celo približal kralj Matjaž sam, jih prijazno pozdravil in stisnil županu roko, rekoč:
nK.ako je še kaj, gospod župan? Dobro, da ste prišli! Ali vidite, kako so vas moji ljudje veseli? Kako pa je kaj doma? So mati županja letos priredili kaj debelih prašičev?" — je bil zabrški ponos na vrhuncu. Župan, sicer vnet govornik, ni skoraj  dobil besed.   Samo stopil  je  pred kralja in
-^.    208   .*—
»Gospod kralj! Kje so Turki, kje, da jih takoj gremo pošteno na-mlatit?"                                                                                                                  '.
rLe pomalem, le pomalem, ljubi moji Zabržani!" je moral kralj Matjaž         : miriti prevnete korenjake. »Kaj pa ostane moji vojski, če Zabržani sami po-bijete Turka?"
Prišlo je do bitke. Kralj Matjaž je silno pobil sovražnika, in dolga leta se Turki niso upali v slovenske krajine.
Po dovršeni nalogi se je Matjaževa vojska začela razhajati. Tudi Zabr-žani so se pripravljali za odhod. Radi bi bili še enkrat videli kralja Matjaža, toda v splošni zmešnjavi ga ni bilo mogoče dobiti. V zadnjem trenutku pri-jezdi kraljev sel, sporoči Zabržanom kraljeve pozdrave in izroči županu veliko pismo. Župan ga odpre in ga glasno prečita svojim ljudem. Pisal ga je kralj:
,,Veleslavni in velepogumni Zabržani! — Sprejmite od kralja Matjaža najiskrenejšo zahvalo za izdatno pomoč v boju proti krvoločnim Turkotn. Bojevali ste se tako, da bo vaše ime za večne čase ostalo ohranjeno v sve-tovni zgodovini. Kakor se mi je poročalo, ste bili nele skrajno pogumni, ampak tudi modri in previdni. Prvi sle bili povsod, kjer je bilo treba iti — iz boja in zadnji vedno tam, kjer je bilo treba iti — v boj. Moji vo-jaki sicer delajo to reč ravno narobe, toda vam, ljubi Zabržani, moram tudi pritrditi. Pomisliti je namreč: če bi v ljutem in krvavem boju hotel biti ' prvi in bi nas Turčin popolnoma pobil — kdo bi pa tedaj bežal? Edino skrajno previdni Zabržani! Dobro sem torej uvaževal vaše modro ravnanje in kot znak svoje hvaležnosti vam darujem svojo belo kobilo najčistejše arabske pasme. Res je že nekoliko porabljena zaradi hudega vojniškega trp-ljenja, pa za pleme vam bo najlepše darilo, ki vam ga morem dati. Pazite torej nanjo, da se ji kaj ne pripeti na poti proti domu in potnislite, da kralj Matjaž ne da karbodi komu  konja.  Srečno pot vam želi  — kralj Matjaž!"
Istočasno je bil drugi sel prignal belo kljuse, in veseli so Zabržani odkorakali proti domu. Premikali so se počasi, ker niso hoteli preveč utru-diti Matjaževe kobile. Po večdnevnem korakanju po Ogrskem prispo napo-sled do reke Mure, Črez katero so morali priti. V veliki skrbi za kraljevo žival so po daljšem posvetovanju nekaj storiji, kar je dozdaj edino v zgo-dovini. Ker se namreč niso zanesli na mostove, meneč, da bi se utegnil kateri podreti pod težo žlahtne živali, in bi žival mogla utoniti v valovih dereče Mure, so gnali kobilo ob levem bregu naprej in gor do izvira in okrog tega po desnem bregu navzdol — dokler niso prispeli domov.
S kobilo niso imeli sreče: že v par dneh jim je poginila. Spomin nanjo pa živi še dandanašnji med Zabržani. Nasprotniki seveda trdijo, da kralj Matjaž nikdar ni pisal zgoraj navedenega pisma in ni dal Zabržanom kobile, ampak da je bila vse to burka, ki so jo uprizorili hudomušni Ma-tjaževi vojaki.
Zabržani seveda imenujejo to trditev grdo laž. Verjemimo jim!                t
($&=>—^s^)                                    .               m