DOBREPOLJSKE LUTKE Pri nas pripovedujejo, da je nekoč dobrepoljski katehet vprašal šolarčka, ki je bil prvič v šoli, koliko je Bogov. Jernejček iz Kompolj se je odrezal: »Od Kumpal pa do šule jih je ranku osem.« Seveda je gospod izprva osup­ nil, toda ko je pomislil, da pravijo tod »bog« ali pa »bogec« znamenju, se mu je le nasmejal in ga pohvalil, da bo dober računar, ko zna že sedaj tako lepo številiti. Pa niso »bogci« tako na gosto samo proti Kompoljam, povsod, po vsej dolini jih srečujemo. Najlepši je bojda tisti »bogec« na Planji ob poti proti Krki; eden naj­ starejših pa je razpadel predlanskim na stezi proti Laščam, nad Ponikov­ skimi Dulami. »Bogca« imajo tudi v vsaki hiši. Vsi dobrepoljski »bogci« so si zelo podobni; so nekako sodobno oblikovani. Potemtakem lahko mi­ slimo, da so vsi nastali v omenjenem okolju, oziroma kraju. Bes, če pre­ brskamo zapiske in poizvemo pri sta­ rih ljudeh, izvemo, da je bila včasih tod razvita rezbarska domača obrt. Še sedaj živijo nekateri poslednji predstavniki tistega časa: v Zagorici Vintarjev ata, ta je oče naših umetni­ kov Franceta in Toneta Kralja, stari Lovšek in eden izmed Anzlove žlahte mutcev. Anzlovi so bili trije mutci. Najlepše je rezljal Štefek; njega sem videl še pred nekaj leti na videmskem Miklavževem semnju, kako je proda­ jal »bogce« in razkazoval umetnijo, v katero si vrgel dinarski novec, pa se je odprl pekel in so vragi plesali, sveti Anton pa je na vse pretege zvonil. Lepi so bi,li tudi štefkovi konjički, posebnost pa soldat s harmoniko. Menda je nekaj te rezljarske krvi ostalo tudi v današnjih dobrepoljskih šolarjih, ki so pri ročnih delih zelo spretni. Seveda zaradi tega nagnjenja tudi večkrat trpijo šolske klopi, pa to ni samo dobrepoljska posebnost. To­ rej : razen navedenih ostankov nek­ danje domače obrti in izdelovanja zo­ botrebcev ni ostalo ničesar, že je iz- gledalo, da se bo ta spretnost pozabila in izgubila. Ali zgodilo se je drugače: gospodje, ki jim je mar dobrobit ljudstva, so začeli premišljevati in se ozirati po pokrajinah in deželah, kjer ljudje žive v podobnih prilikah kot pri nas. Zasnovali so naslednje smer­ nice: 1. Poiščejo naj se igračkarski predmeti, glede katerih je naša drža­ va še vedno odvisna od uvoza iz tu­ jine. 2. Našim izdelkom naj se da značilna oblika. 3. Bezbarska obrt naj na novo oživi med našimi ljudmi. Po­ dobne smernice so si nadeli tudi Bib- L )000 ničani. Da bi Dobrepoljci Ribničanom ne hodili v zelnik, so si izbrali izdelo­ vanje lutk, oblečenih v jugoslovanske narodne noše, izdelovanje glavic za te lutke, in nekaterih lesenih igrač. Zato sta se za prvo stopnjo ustanovila na Vidmu v Dobrepoljah lutkarski tečaj in lesno-obrtni tečaj za izdelo­ vanje igrač. Oba tečaja sta se mogla ustanoviti s pomočjo kraljevske ban­ ske uprave in drž. osrednjega zavoda za ženski obrt v Ljubljani. Iz njiju bodo izšli učenci in učenke, ki bodo nadaljevali pridobljeno znanje po na­ ših domovih. Za učitelja so poslali gospodično Reziko, ki se je vseh lut­ karskih umetnij naučila v Zagrebu, in našega znanega kiparja Franceta Re­ piča. On si je poglobil znanje na Sa­ škem in Turinškem. Oba sta pridno poprijela in danes že za gotovo pri­ čakujemo, da bo zacvetela na novo pomlajena domača obrt za igrače. Poglejmo k našim lutkaricam in igračarjem. Ta šment ni kar si bodi; zahteva mnogo drobnega dela. Naj­ prej je potrebna točna podoba lutke, ki jo hočemo izdelati. Kot sem že omenil, izdelujejo pri nas pretežno lutke v naših narodnih nošah, zato pri obisku tečaja najprej vidiš bar­ vane podobe narodnih noš po Albertu Siču, Saši Šantlju, starejše po Emilu Korytku, hrvatske in primorske po izdaji Jugoslovanske akademije v Za­ grebu, iz drugih pokrajin pa po slikah raznih umetnikov. Zraven pa je zbra­ na zaloga različnih vrst blaga, usnja, kožuhovine, bleščeče drobnjave, su­ kanca, pavolic raznih barv in še mno­ go drugega. Ko je zbran ves material, izdelajo najprej trup za lutko. Dekle­ ta sešijejo primerne mehove iz blaga in jih napolnijo z lesno volno. Ti me­ hovi so tako narejeni, da predstavlja­ jo točno trup in ude. Na to prilepijo glavice. Večino glavic izdelujejo tudi v Dobrepoljah iz zmesi papirne les- nine, podsnovne krede in lima po gla­ vicah, ki jih je zasnoval gospod Re­ pič. O izdelovanju teh glavic omenjam le na kratko, da je najprej potreben kipec, ki natančno prikazuje glavico, iz kipca se naredi dvodelen kalup, v kalupa se stisne prej navedena zmes. Oba dela se potem morata utrditi in posušiti, nakar se prilegajoči deli zle­ pijo. Sledi pobarvanje glavice. Pri barvanju se poudarijo ubokline in gube, narišejo glavice in oči. Ko je s prilepljenjem glavice na trup pri­ pravljeno vse telo, ga začnejo obla­ čiti. Vsak kos perila in obleke posna­ mejo po omenjenih slikah. Drobne okraske vezejo, nekatere tudi barvajo z vodnimi barvicami, gube na obleki zalikajo in spnejo, bleščeče okraske našijejo tako, da končno dobimo na­ tančni posnetek narodne noše, ki jo je predstavljala izbrana slika. Pri tem seveda tudi ne pozabijo izdelati drob­ nih nogavic, šolnčkov, čevljev, škor­ 4 njev, opank. Nazadnje nastopijo še »frizerke«. Vsaki glavici prilepijo lase in jih primerno razmestijo; prav tako nekaterim lutkam nalepijo muštače. Medtem »klobučarice« že izdelajo klo­ bučke, avbe, peče in drugačna pokri­ vala — tudi pušelcev ne manjka — in lutka je gotova. Poleg takšnih lutk izdelujejo tudi razne živali. Za nje niso potrebne posebne glavice, je pa zato treba mnogo več spretnosti. Obiščimo še lesno-obrtni igračkar- ski tečaj. Tam so skrbni in uvidevni. Vedo, da opisane lutke izdelujejo vedno paroma, zato pa ni nič čudno, če si lutke na lepem zaželijo napra­ viti »ohcet«. Le poglejte jih, saj so že v svatovskih oblačilih! Nekateri so tudi že bolj moderni: želijo si avto­ mobilov, hočejo brzih vlakov, da se odpeljejo na ženitovanjsko popotova­ nje. Vsem je treba ugoditi. Ne samo to, za dom jih morajo tudi preskr­ beti z različnimi konjički, kužki, mu­ cami, zajčki, petelini, kokljami, pi- ščeti. Ne manjka tudi Miki - miška. Vse to izdelujejo iz lesa: iz naše bu­ kovine in javorovine. še to izdelova­ nje si bežno oglejmo. Izberejo 10 do 20 mm debele deske. Izgladijo jih in nanje narišejo izbra­ no podobo živali. To ročno izžagajo, nakar jo na vse načine likajo in gla­ dijo, dokler ni leseni del popoln. Za tem pristopijo barvarji in nekatere dele primerno obarvajo po šablonah. Barve, ki jih uporabljajo, so posebne vrste, nalašč prirejene za igrače. So trajne, bleščeče in nestrupene ter vzdržljive tako, da jih lahko tudi umi­ vamo. Pri nekaterih igračah pustijo velike ploskve lesa v naravni barvi; tiste kose samo lakirajo. Večji del oči posnemajo z gumbastimi žebljički in koščki usnja. Tudi vajeti pri konjič­ kih so iz pravega usnja. Vse igrače pritrdijo na deščico in kolesca ali pa samo na kolesca. Ta stružijo na eno­ stavnih stružnicah. Bolj spretni iz- stružijo tudi cele živalce, soldate, Miklavže. Za take izdelke pa je po­ trebno mnogo znanja in natančnosti. Ko je vse izdelano, hajdi v svet! že po tem kratkem opisu morete soditi, da je v vsako našo igračo vlo­ ženega dosti truda pa tudi precejšnji stroški. Vendar so te igrače zelo po­ ceni. Le pomislite: za 10 dinarjev lahko kupite kar cel parček konjičev ali pa kokljo s piščeti vred in druge lepe stvarce. Kljub takšnim cenam, ki so čez 50 % nižje od onih, ki jih ponujajo tuje trgovine, si upamo Do- brepoljci s takšnim delom zaslužiti marsikateri dinar, ki bo olajšal našo bedo. Pa tudi gospodarstvu sploh ho­ čemo pomagati, saj izkazuje pregled, da uvozimo letno v Slovenijo za 5 mi­ lijonov tujih lutk in igrač. Ta šte­ vilka se mora znižati, zato sklenimo, da bo odslej na prvem mestu le naš domači izdelek. Svoji k svojim!