Slovenski obrtnik V Celji, dnć 25. oktobra 1893. leta. 0 dopuščanih (koncesovanih) obrtih in o tistih obrtnih delavnicah, katere potrebujejo odobrenja. Najlože je lotiti se kakega svobodnega obrta. Ali kaj, ko je svobodnih obrtov, znamenitih svobodnih obrtov tako malo. Najnavadnejši prosti obrt je kupčija; kupčijo je pa radi tega težko začeti, ko terja največ kapitala. Rokodelski obrt more začeti le tisti, ki se je rokodelstva izučil (recimo 2—5 leti) in vsaj 2 leti kot po. močnik delal. Razen svobodnih in rokodelskih obrtov razločuje postava še dopuščene ali koncesijonirane obrte. Teh našteva v § 15 (od 1. 1883) skupno 21, n. pr. tiskarstvo, dimni, karstvo, gostilničarstvo itd. (glej postave). Kdo sme teh obrtov se lotiti ? Kdor dobi od gosposke (c. kr. okrajnega glavarstva, magistrata, oziroma deželne vlade) dovoljenje. Komu se d;l za dopuščen obrt dovoljenje? V prvi vrsti tistim, kateri uživajo zaupanje občinstva in gosposke. Na to se ozirajo zlasti pri oddajanji dovoljenja za gostilnice, pri čemur pa gledajo tudi na to, ali število gostilnic v dotičnem kraju zadostuje ali ne. Terja se pa še tudi posebna sposobnost, zlasti pri imenitnej. ših dopuščanih obrtih. In to je prav, kajti nespametno bi bilo dajati komu dovojtrnje n. pr. za tiskarstvo, če o tiskarstvu nima zadosta praktične izurjenosti. Poglejmo torej kaj zahtevajo postave in ukazi, o posameznih dopuščanih, obrtih; pri tem pregledu držali se bodemo abecednega reda. Brodnik; morajo izkazati svoje praktične znanosti in potrebne lastnosti za brodništvo. Ako hočejo prevažanje in obrt opustiti, naznaniti morajo to štiri tedne popred okrajnemu glavarstvu (magistratu). Dimnikarji morajo ravno tako dokazati pred oblastjo svojo izurjenost, kakor to postava zahteva od rokodelskih obrtov. Dimnikarji imajo svoje stalne tarife, ki jih deželna gosposka določi po predlogu občine in po zaslišanji kupčijske in obrtne zbornice ter zadruge. Tudi dimnikarji ne smejo svojega dela prej nehati, nego 4 tedne po odpovedi. Fijaker ji in prevozniki morajo imeti svoje tarife nabite. To velja tudi o sledečem obrtu, namreč o gostilničarstvu. Za gostilničarje, žganjarje je vrh tega vse polno postav. Za nje veljajo § 16, 17, 18, 19, 20 postave 15. marca 1883; užitninska postava (o dacu) od 18. aprda 1860, potem postave od 23. junija 1881, od 21. junija 1880, ki govore o umetnih vinih. Kaj govori postava od 1. 1883 o krčmah, bere se v postavi sami lehko, ki jo nižje priobčujemo. Postava o dacu (užitninskem davku) od 1. 1860. zahteva, da je treba dobiti dovoljenja tudi od davkarske gosposke in še posebej davek (dac) plačevati od vina in zaklane živine. Dacarji so nadležni krčmarjem; zato slednji pametno storč, da se združijo vsakem okraji ter sami plačevanje užitninskega davka prevzamejo. Gosposke morajo pri podeljevanji koncesije krčmarjem in mesarjem poslednje opomniti na to, da dobe še dovoljenje od dacarske gosposke, katera ga itak ne sme odreči. S postavo od 23. jun. 1881, se je trgovcem zabranilo točiti žgane pijače v odprtih posodah; prodajati smejo razno žganje le v zaprtih (zapečatenih) steklenicah. Gostilničarji in kavarnarji smejo pa še točiti žgane pijače, tako rekoč mimogrede. Same žganjarije pa morajo imeti koncesijo, da točijo žganje i. t. d. Zato je odrajtovati poseben davek, ki znaša po velikosti kraja 5 goldinarjev do 50 goldinarjev. — Kdor tako imenovana umetna vina kot naravna vina prodaja ali oznanuje, se po postavi od 1. 1880. ostro kaznuje (od 25 do 500 goldinarjev). Krčmarjem in trgovcem, ki le mimogredč točijo in prodajajo žganje, zaračuni se le polovico tega posebnega davka. Postava o nedeljskem počitku ne velja za gostilničarje; po noči smejo do 12. ure delati in streči gostom. Tarife morajo nabite imeti. Gostilničarjem ni prepovedano kruh prodajati, ako tega v veliki meri ne store. Krčmarji smejo za svoje potrebščine tudi živino klati. Konjederci morajo prositi dovoljenja za prostor, kjer vršč svoj obrt. Podkovači morajo imeti spričevalo iz podkovske šole ali pa morajo, ako v tako šolo hodili niso, pridobiti si spričevala od posebne izpraševalne komisije, ki so po velikih mestih. Vsi moj stri-stavitelji morajo po ukazu od 16. septembra 1883, ravnati se po postavah od 1859 in 1875. Te postave pa terjajo, da mora vsak mojster-stavitelj prestati preskušajo pri d e-želni vladi, ki edina sme dotičnemu to skušnjo spregledati, ako je očitno, da je zmožen stavi-teljstva. Tudi mojstri za vodnjake morajo dokazati svojo zmožnost. Za stavbine mojstre se je izdelala itak nova postava. Kateri obrtniki morajo za svoje delavnice iskati dovoljenja. Nekateri obrti se izvršujejo v veliki meri, nekako po fa-briško. Tako izvrševanje obrta utegne postati nadležno za sosede; včasih je v bližini tacih fabrik ali delavnic velik smrad, včasih ropot ali druga nadloga. Zavoljo tega je predpisano pri nekaterih obrtih, da morajo podjetniki za svoje obrtovalnice iskati prej odobrenja pri gosposki, da pride komisija prostor ogledati predno smejo delavnico otvoriti. Pri tej priliki so povabljeni tudi sosedje, ako bi imeli kakošen ugovor. Navadni rokodelci, ki imajo malo pomočnikov, nimajo tako velikih delavnic. Zavoljo tega zadeva ta predpis največ še le fabrikante pa tudi manjše obrtnike, usnjarje, mesarje itd. (V smislu ukazov šteje se med tovarnarje še le tisti obrt, ki ima najmanj 20 delavcev, učencev in pomočnikov.) Takih obrtovalnic je v § 27. nove obrtne postave (od 15. marca 1883) 52 naštetih, n. pr. konjeder nice, čistilnice ščetin, žime in perja, cementnice, steklarnice (glažute), strojarnice, svečarnice, oljarnice, papirnice, milarnice, lojarnice, lončar-nice itd. Pri obrtih, ki se ne vršč po fabriško, naj se tak ogled obrtovalnice vrši le na kratko, t. j. brez velike komisije. Po tem uvodu naj navedemo najprvo, kar govori obstoječi obrtni zakon (od 13. marca 1883). 0 dopuščanih obrtih. § 15. Naslednji obrti potrebujejo dopustila: 1. Vsi obrti, katerih delo je mehanično ali kemijsko razmnoževanje slojstvenih ali umetniških proizvodov (zdelkov), ali trgovanje z istimi (tis-karnice, kjer se delajo knjige, medorezi, jeklorezi, lesorezi, kamenorezi in kamenopisi in podobno, tudi z nogo gonjene tiskarnice, potem knjigarne, tudi antikvarske, prodajalnice umetnin in mu-zikalij); 2. obrti teh, kateri take proizvode (zdelke) za denar posojujejo, in ki čitalnice (bralnice) imajo; 3. obrti, obstoječi v občasnem (periodnem) prevažanji ljudi od kraja v kraj; 4. obrti teh, kateri na javnih mestih kakeršne bodi vozila za ljudi pripravljena imajo, da jih lahko porabi kdor hoče, ali ljudem svojo osebno službo (kakor sli ali poti, nosači in drugi takšni) nudijo; 5. obrt brodnikov ali plovcev na notranjih vodah; 6. obrt mojstrov staviteljev, kladezarjev, zidarjev, kamenarjev in tesarjev; 7. dimničarstvo; 8. obrt trebečih smra-dotočje (kanal); 9. konjederstvo (jaharstvo); 10 delanje in prodajanje orožja in strelivnih stvari; 11. delanje in prodajanje ognjarskih tvarin in zdelkov in pa vsakovrstnih razpočnih (razletljivih) stvari; 12. starinarstvo; 13. obrt takih, ki novce (denarje) na zastavo v zajem dajo; 14. izvajanje strupov in pripravljanje tvarin in zdelkov (preparatov) namenjenih v lek ali zdravilo, in prodajanje obojih, kolikor to ni izključno lekarnikom pridržano; potem napravljanje in prodajanje umetnih rudninskih vod; 15. gostilnice in pivnice ali krčme, tudi točenje in na malo prodajanje žganih opojnih pijač, katere uravnuje posebna postava (postava od 23. jun. 1881, drž. zak. št. 62); 16. obrtovno napravljanje, prodajanje in točenje umetnih (samodelskih) vin in poluvin (postava od 21. junija 1880, drž. zak. št. 120 in minister-ski ukaz od 16. septembra 1880, drž. zak. št. 121); 17. polaganje plinovodnih cevi ali trob, urejanje svečave in dovajanje vode; 18. obrt delanja in popravljanja parnih kotlov; 19. obrt delanja kvart; 20. zvrševanje podkovstva; 21. obrt pokončevanja podgan, miši, škodljivih mrčesov in dr. t. s stru-povitimi stvarmi. Gostilničarski in krčmarski obrti. § 16. Gostilničarski in krčmarski obrti so razdeljeni na naslednje pravice: «) tujce pod streho jemati; b) jedila na prodaj imeti; c) pivo (ol),vino in sadjevec (ovočje vino) točiti; d) žganje, opojne pijače točiti; e) umetna vina in poluvina točiti; f) kuhana kava, čaj, čokolado, druge gorke pijače in poživila prodajati; ,