bralcc pomagati sam. Koliko uspe, ni odvisno le od njegovega znanja, temveč često od bibliotek, ki jih ima na razpolago. Študentu bodo vrata do razumevanja marsikakšnega napisa ostala zaprta. Knjiga se začenja s kratkim zgodovinskim pregledom ome- njenih treh regij, sledijo napisi z risbami oz. reprodukcijami iz CIL-a. Na koncu kataloga napisov jc konkordančna tabela številk napisov iz CIL-a in R1U. Indeksov ni, ti bodo sledili, ko bo zbirka madžarskih napisov zaključena. Pač pa sledijo fotografije vseh ohranjenih napisov (teh je precej več kot polovica, od tistih, objavljenih v CIL-u, jih je danes zgubljenih 23%, od preostalih 16%). Fotografije so kakovostne in omo- gočajo popolno preverjanje čitanja. Napisi so predvsem na- grobniki in votivni oltarji, nekaj je vladarskih počastilnih napisov, ki so jih dale postaviti različne panonske vojaške enote. Napisi so važen vir za študij panonskega prebivalstva in kultov, razprostranjenih v prvih treh stoletjih po tem delu Panonije, zato je knjiga kljub navedenim pomanjkljivostim vsaki knjižnici, ki skrbi za literaturo s področja antične zgodo- vine, nujno potrebna. Marjeta ŠAŠEL KOS Luigi Moretti: Tra epigrafia e storia. Scritti scelti e annotati. Vetcra 5. Edizioni Ouasar, Roma 1990. Luigi Moretti je eden najuglednejših in najbolj zaslužnih sodobnih italijanskih epigrafikov, avtor publikacij, kakršne so Iscrizioni agonistiche greclie, Iscrizioni storiclie ellenistiche 1 in II in Inscriptiones Graecae Urbis Romae v več zvezkih. Brez njih ne bi smela biti nobena resna strokovna knjižnica. V 5. zvezku zbirke Vetera so objavljeni njegovi izbrani krajši spisi, ki jih jc avtor sam dopolnil z opombami, v katerih jc upošteval vso poznejšo strokovno literaturo o obravnavanih problemih. Podobno kot 3. zvezek zbirke Vetera, ki prinaša izbrane spise G. Barbierija. je tudi ta razdeljen na tri dele. z Moret- tijevo bibliografijo na začetku in indeksi na koncu knjige. V bibliografiji so študije, ki so ponatisnjene v pričujočem zvezku - če odštejemo recenzije in voces za razne leksikone, ki so v celoti spuščeni, gre za manjšo polovico celotncga opusa - označene z zvezdico. Prvi del nosi naslov Storia e civilta nell'eta ellenistica; v njem je zbranih devet člankov, v katerih avtor obravnava najrazlič- nejše, pomembnejše ali obrobne, probleme hclcnistične civili- zacijo. od Makedonije do Licije in Circnajke. Vsakokrat mu je za izhodišče ta ali oni napis, ki ga je prvi izdajatelj interpretiral nepopolno ali drugače, Moretti pa skuša besedilo s pomočjo svojega širokega znanja grške in latinske epigrafike in literature, vsestranskega poznavanja tematike in zdrave mere domišljije osvetliti še z drugih plati in do zadnjih možnosti izrabiti potencial napisa. Pri tem se teoretično lahko kdaj moti, zato v dvoumnih primerih sam poudarja, da gre zgolj za hipoteze, velikokrat pa prihaja do nepričakovanih rezultatov. Marsikaj novega ugotavlja v zvezi z zgodovino Licije in njenega koinona. predvideva njeno vojaško moč in število njenega prebivalstva. V sociološko usmerjeni študiji o odnosih med državljanom in polis v helenističnem obdobju utemeljuje razvoj teh odnosov, ki so bili v klasičnem obdobju popolnoma drugačni in mnogo aktivnejši kot pozneje. V hclcnizmu so te odnose usodno zaznamovala socialna naspro- tja, ki so postajala vse hujša, polis pa nanje ni mogla bitveno vplivati, ker jc bila v rokah premožnih slojev. Od tod izvira končno tudi propad grške polis, katere predstavniki, aristokra- cija, so paktirali z makedonsko in rimsko državo v zameno za stabilen politični in socialni položaj. V dveh člankih Moretti obravnava institucijo dobrodclništva, evergetizma, ki jo jc podpirala stoična filozofija. V enem od člankov obravnava prve stike Rima z otokom Hios, v drugem gimnaziarhični zakon v Beroji, povsod najde na podlagi že objavljenih napisov nove povezave in nove zgodovinske podatke. V drugem delu. Iscrizioni greche e latine di eta imperiale, jc zbranih dvanajst študij, ki so posvečene različnim temam, podobno kot v prvem delu, le da avtor v njih obravnava dogodke iz poznejšega obdobja. Poleg dveh člankov s tračan- sko tematiko (o Iračanih na grških in latinskih napisih iz Rima. ter Thrakikš, v katerem interpretira tri grške napise iz Tracije) in dveh pomembnih člankov, enem o azijskih deželnih zborih, koina. in drugem o fragmentih o stoletnih igrah, ki jih jc dal slovesno prirediti Avgust leta 17 pr. Kr., bi posebej omenila študijo z naslovom Statistica demografica ed epigrafia: durata media della vita in Roma imperiale, v kateri je Moretti kot eden prvih bolj podrobno preučil podatke o doseženi starosti moških in žensk v mestu Rimu. ki so jih zbrali že pred njim (A. De Marchi za Rim, W. R. MacDonell za Rim, Hispanijo, Luzitanijo in Afriko in R. Etienne za Burdigalo). Opozoril je na vse tiste vidike takšnega študija, ki zabrišejo dejansko stanje umrljivosti v antiki, npr. nezadovoljivo doku- mentirana umrljivost novorojenčkov in dojenčkov na eni stra- ni. in. morebiti, starih ljudi na drugi, ter dejstvo, da pri omembi starosti prevladujejo številke, deljive s pet. Podatke o doseženih letih je razdelil po posameznih letih, posebej za moške in posebej za ženske in na podlagi statističnega izraču- na. pri čemer jc dobil krivuljo obdobij večje (npr. med 20. in 25. letom) oz. manjše umrljivosti, ugotovil povprečno starost prebivalcev mesta Rima, ki je znašala manj kot 22 let in je bila glede na podobne izračune za druge predele imperija ena najnižjih. V članku Vicus cornicularius je zbral štiri napise, v katerih je ta vicus omenjen, in ga lociral v tretjo regijo mesta Rima. ki je obsegala področje Koloseja in griča Oppija. Podobno kot drugi, že znani vici mesta Rima. npr. frumentarius, oz. unguentarius, naj bi imel ime po izdelovalcih koščenih predme- tov, dasi takšen pomen za besedo cornicularius. ki pomeni sicer vojaške in civilne funkcionarje, še ni dokumentiran. V članku Due iscrizioni latine inedite di Roma objavlja poleg napisa iz časa kratkotrajne vlade Septimija Severa in obeh sinov, Karakale in Gete, konec leta 209 in začetek 211, zelo važen napis, ki sta ga dala Asklepiodot, Komodov a rationibus, sicer neznan, in Kleandcr, nasprotno zelo znana osebnost iz časa Komodove vlade, postaviti za konzula z imenom T. Aius Sanctus. Njega Moretti identificira z že znanim Sanktom iz P.Oxy 635 in P.Berol. 13942 (v obeh primerih je bil gentile le nepopolno ohranjen) ter z Attijcm Sanktom iz HA, vita Commodi 1,6 (naj bi bil Komodov orator), kjer jc bilo ime, kot kažejo variae lectiones, očitno napačno zapisano. Tretji del nosi preprost naslov Epigrapliica. V njem so zbrani Morcttijevi prispevki za revijo Rivista di Filologia e d'Istruzione Classica. Objavljal jih je pod naslovom Epigraplii- ca, oštevilčene od 1 do 28. po dva in dva v istem zvezku revije, od leta 1964 do 1984. V njih obravnava prav toliko različnih tem. od interpretacije nagrobnih formul, do zgodo- vine Ahajskc zveze, od Gclijev iz Korinta, ene najuglednejših korintskih rodbin (enemu njenih članov je Arijan posvetil spis o Epiktctu), do Antcnoridov v Akvileji (=prebivalcev Akvile- je, potomccv mitičnega prednika Antcnorja). V enem od prispevkov piše, da jc bil Germanik. za katerega sicer patronat nad kakšnim drugim mestom v imperiju ni dokumentiran, patronus rimske kolonije Palrae, pomembnega grškega prista- nišča in ene redkih rimskih kolonij v matični Grčiji. Celotno delo dopoljnjujejo razčlenjeni indeksi, ki omogočajo podrobnejši pregled nad delom, kot ga daje kazalo. Knjiga jc po mojem mnenju vsestransko odlična. V njej so zbrani članki, ki vsebujejo marsikakšno dragoceno historično spoznanje. Dasi v večini niso objavljeni v težko dostopnih revijah, pa njihova teža vendarle pride še bolj do izraza, čc so zbrani na enem mestu, razdeljeni po poglavjih, ki posamezne članke povezujejo vsaj okvirno v bolj zaključene cclotc. Predvsem pa takšna publikacija omogoča pregled nad delom strokovnjaka, ki jc prispeval marsikaj tehtnega k boljšemu poznavanju hclcnistične in rimske zgodovine ter epigrafike in ki ga gotovo občudujejo tudi tisti, ki se včasih z njim ne strinjajo. Marjeta SAŠE L KOS Suppleinenta Italiea, Nuova serie, 4 (Unione accademica nazionale). Edizioni Ouasar, Roma 1988. 343 strani s fotogra- fijami. Leta 1981 jc izšel prvi zvezek v novi seriji epigrafske publikacije Supplementa Italiea in prinesel nove napise iz treh italskih mest: Ferentinum, Pisaurum, Falcrii Novi. ter dodatek