Vrlenra kmetn v spomin. Dne 10. februvarija so pri sv. Lovrenci na kor. železnici bladni zemlji izročili pozemeljake oatanke g. očeta Jakob Ozvalda, po domače Urbanca, biyšega velikega poseataika v Lebnu in pri av. Lovrencu. Ko je bil starček izročil lepo svojo kmetijo svojemu vrednemu naaledniku, prebil je večjidel pri sv. Lovrenci na avojem poaestvu, kjer je tudi v 67. letu umrl. Naj mi torej se dovolji, da mu poatavim par vrstic v Vašem listu v spomin! Pokojnik je bil daleč na okrog na glasu kot marljiv in razumen goapodar in si je ravno a tem potom pridobil toliko premoženja, da se je njegova biša prištevala k prvim imovitejšim bišam tega okraja. Pri tem pa je bil tudi bla gega in plemenitega srca. Svojemu bližnjemu je vaelej rad pomagal ne le z dobrim svetom, ampak tudi v dejanji. Celi avoji biši je bil izgleden, skrben in dober oče; strogo je pazil pri vseb, ki so bili njegovi skrbi izročeni, da so se povsod pošteno obnašali. Pokojnik bil je tudi vea eas svojega življenja iskren in delaven rodoljub, da je redko takib in si je kot tak v našem okraji pač pridobil nevenljivib zaalug. Veliko, veliko let je naše mogočno Poborje pokrivala tema narodnega spanja; ljudstvo se ni zavedelo ne aebe, še manj pa svoje narodnosti. V avoji nezavednosti je večjidel hlapčevalo tujcu, kt si je tudi na vso moč prizadeval ga gmotno in duševno spraviti pod 8vojo oblast. Ker so bile šole akoraj popolnoma nemške, zato ae naši ljudje tudi niceaar niso naučili ter se pozneje tudi niso zanimali ne za alovensko knjigo in ne za časopisje in ao tako v narodnem oziru popolnoma zadremali. Eden tistib redkib mož pa, ki kljubu tem ailno žalostnim razmčram niso obupali, temvec ao vedno v svojem srcu gojili gorečo Ijubezen do svojega naroda in dotnačega jezika, ter so se tudi neprestano trudili med svojimi vrstaiki vzbujati narodno zavest, ter tako iakre Pohorja probuditi k novemu življenju — edeu teh v tiatem času jako redkih mož 80 bili naš pokojni oče Urbanc. Kar je bil Hleb na Smolniku in v Rušab, to ao bili oče Urbaac pri naa. Ze od časa, ko so alovenski čaauiki izhajati začeli, so se naročevali na razne alovenake čaaopise in knjige, katere so potem davali tudi drugim, zlaati mlajšim Ijudem, da bi se tako vsaj mladi naraačaj nekoliko privadil alovenskemu čitanju. Ob vaaki priliki, zlasti ob volitvab, ao pa oče Urbanc tudi sami pogumno in neuatrašeno povzdignili veljavno svojo besedo za pravice avojega naroda, ter ae nikdar niao dali upogniti od straatnih naaprotnikov, da si so jib leti pogoatokrat hudo in zlobno napadali, a zastonj, vaelej so ae vedeli, kar je redko komu dano, a tako razumnostjo pravično zaositi, da je vsak napadovalec ae aramotno pokoril. In sedaj, labko rečemo, ae že kaže njib sad mnogoletnega truda, ko se prebivaloi ob Pohorji kljubu ponemeevalnim našim šolam, vendar-le od leta do leta bolj probujajo v narodni zaveati. Smelo tudi trdimo, da je v prvi vrsti zasluga pokojnikova, da je zamoglo tukaj oživeti bralno društvo, kajti oni ao bili, ki so temu društvu že veliko let poprej pripravljali tla in uglajali pot. In kdo je bil društva bolj vesel, kakor ravno v narodnem delu že osiveli starček oče Urbanc, dobro vedor*, da zamore ono silno veliko narodu koristiti; veselja so ae jim iskrile oči, ko so pri oanovanji društva blagi mož videli krog sebe zbranib toliko in za narodno blaginjo navdušenih narodnjakov iz raznib stanov! Ker radi visoke starosti predaedništva niso hoteli prevzeti, bili so izbrani podpredaednikom, ter so kot taki ostali v društvenem odboru, ter so tudi društvo ves čas prav zdatno podpirali. (Konec prih.)