/V>	•
lOJOUtKI MISI70MI
XXXI	APR'1
i At Mimm MUMS
PRAZNIK ZMAGE
v Po Jezusovi smrti na križu in ob zapečatenem ter zastraženem grobu, nihče ni mogel, človeško govorjeno, pričakovati, (‘a se bo zgodilo to, kar se je: da bo Jezus vstal. Res je nedolgo Prej obudil od mrtvih Lazarja, a prav ta Jezus je bil zdaj sam ^Ptev. Vse je kazalo, da je vsega konec in za vselej: njega in ^Jegovega dela. Vse se je razbegnilo in razpršilo: tisti, ki so Podili za njim, ko je spremenil vodo v vino in pomnožil kruhe, Pa tudi njegovi učenci so bili tiste dni kakor brez glave, brez Poguma, brez upanja.
In vendar je Jezus, kadar je napovedal svoje trpljenje in ®vojo smrt, redno dodajal, da bo “tretji dan vstal” (n. pr. Mt ..2) 40; 16, 21; 20, 19). O svoji smrti je govoril v zvezi s svo-vPtti vstajenjem: njegova smrt, ki je bila resnična smrt, je bila j® nekaj prehodnega. Ni bila nekaj dokončnega, nek nepreklic-“konec vsega”, ker njegovo življenje ni bilo naravnonujno f^pisano smrti, kakor je naše. Smrt je vzel nase prostovoljno: Zato me ljubi Oče, ker dam svoje življenje, da ga znova sprejmem. Nihče mi ga ne more vzeti, ampak ga jaz sam od sebe dami. Oblast imam, ga dati, in oblast imam, ga zopet vzeti” (Jan 10, 17). Ni umrl zaradi slabosti življenja, marveč iz bogastva svojega srca: iz odrešilne ljubezni do nas in iz vdane ljubezni do Očeta: “To naročilo sem prejel od svojega Očeta” (Jan 18). Prostovoljno je trpel in umrl, zato njegova smrt ne P°meni zmage nad njim, saj ni bil pod oblastjo smrti. On je §°spod tudi smrti. Velikonočno jutro je odkrilo Jezusovo zma-8° nad smrtjo. Ni bila konec, raje začetek. Tema pred sončnim znodom. Pot v zveličanje.
_ Čudno se nam' vidi, da apostoli in učenci po Jezusovi smr-1 niso mislili na to. Pozabili so, kar jim je bil ponovno napovedal o svoji smrti in o vstajenju tretji dan, če so bili te napo-
vedi sploh kdaj res doumeli. Smrt jih je čisto prevzela, porušila v njih domala vse, kar so pričakovali od Sina božjega “Kralja in od njegovega kraljestva. Šele po vstajenju so se spomnili njegovih besedi” (Lk 24, 9). Na poti v Emaus je Jezus poučeval oba učenca: “Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel tako v svojo slavo?” (Lk 24, 26). Težko so doumevali skrivnost trpljenja, križa (“Nikakor, Gospod, to se ti ne sme zgoditi” |Mt 16, 22j, je zaskrbljeno dejal sv. Peter, ko je Kristus govoril o svojem trpljenju), ker so jo odtrgali, ločili od njegovega vstajenja.
Mi zdaj bolje doumevamo skrivnost Jezusovega trpljenja, manj pa svoje trpljenje in morda še manj trpljenje Cerkve.
Cerkev je Kristusovo telo, zato nosi njegovo podobo in njegovo usodo. Cerkev hodi isto pot kot Kristus. Že dva tisoč let skoraj visi na križu. Včasih in ponekod se zdi kot brez življenja, kot mrtva. Njeno dokončno smrt so že tolikokrat napovedovali in vse storili, da bi izdihnila. Trpi od zunaj in od znotraj in morda so sovražniki v njej sami hujši kot zunanji. Njeno obličje je opljuvano, krvaveče. Njeno telo bičajo v nepreneh-nih krvavih in nekrvavih preganjanjih. Ujeta in zvezana je; ne pustijo ji živeti in rasti. Vesoljna je in vkljub temu je v svojem sto in stoletnem vabljenju in prizadevanju zajela le 18 odstotkov človeštva. In še od teh ji mnogi s svojim življenjem bijejo v obraz, drugi so v nevarnosti, da jo zapustijo, tretji brezbrižni, neaktivni, malomarni. Nima tistega vpliva in uspeha, ki bi ga pričakovali od božje ustanove z božjo močjo. Pogosto je v defenzivi: namesto, da bi osvajala svet Kristusu, komaj —■ in še to ne povsod — ohranja, kar Mu že pripada. Je kakor brez moči.
Kdor gleda le tako in vidi Cerkev le s te strani, je v isti skušnjavi, kakor so ji zapadli Jezusovi učenci ob križu, ki je na njem visel Kristus: loti se ga zbeganost, malodušnost, čr-noglednost, obupavanje, strah. Radi bi, da bi bila Cerkev že zdaj poveličana, da bi bila že davno stopila s križa v velikonočno jutro zmage. Da bi se veličastno razodela na zunaj njena božja narava in moč. Toda Sin božji se je v nji še bolj “izničil” kakor v učlovečenju. V Cerkvi je vzel nase podobo človeka, “podobo hlapca”. Zato nosi Cerkev na sebi slabosti in trp-
no
Ijenje vsega človeškega. Cerkev je še na poti in ta njena pot je križev pot; še visi na križu in bo na njem trpela, dokler ne pride njeno zveličanje, končna zmaga ob koncu...
Kakor Kristusovo je tudi njeno trpljenje povezano z vstajenjem! Ne drži njena pot v dokončno smrt, marveč v zmago, v poveličanje. Križ je tudi zanjo jamstvo in glasnik zmage. Zdaj nosi na sebi podobo preganjanega in trpečega Kristusa, a kakor je bil v tej podobi skrit Bog, tako deluje v njej skrito Bog sam, ki je “življenje in vstajenje”. Za zdaj velja: “Ako vas (t. j. Cerkev) svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej kot vas. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas. ..” (Jan 15, 18, 20). A obenem velja tudi: zmagala in vstala bo kot on. Vera v Kristusovo zmago je obenem vera v zmago Cerkve. Ta vera in neomajno zaupanje v moč Cerkve, v njepo delo in njen uspeh je znamenje zavednega katoliškega kristjanapp obenem podlaga in opora njegovega dela za Cerkev. Malodušje in obupavanje nad njo je nevarno in brezbožno početje. In kakor ljubimo trpečega Kristusa, ljubimo tudi Cerkev takšno, kakršna je: majhno, trpečo, slabotno, borečo se. Ponosni bodimo nanjo: “Mi pa se moramo hvaliti s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa” (Gal 6, 14) in s križem Cerkve — ki je poroštvo njene zmage.
Zločin je bil, da so Jezusa križali, in zločin je, da je Cerkev na križu, dasi bo do konca. Zločin pa kaže na krivdo. Kdo je krivec? Mnogo jih je in tudi mi. Na več načinov ji prizadevamo, da trpi, da ni lepša, popolnejša, močnejša. Vsak ve zase in dobro bi bilo, da bi se zavedli, kako je vsak greh ne le proti Bogu, ampak tudi greh proti Cerkvi.
Gotovo smo tudi krivi, da ni vesoljnejša, da ni bolj razširjena po svetu. Težak je njen misijonski križ in hudo jo boli, ko vidi, da ne raste, kakor bi bilo prav. Mi pa smo bolj ali manj brezbrižni ob tem njenem križu. Težko bi rekli, da res “čutimo Cerkvijo”, t. j. da trpimo z njo ob pogledu na milijone, ki so ji še tuji. Kako smo res živ del Cerkve, če nas ta njen križ ne teži? Niso njene rame naše rame? Ker smo vsi poklicani, da živo in zaskrbljeno sodelujemo pri misijonskem delu, zato vsak, ki se temu delu odteguje in tako svoje dolžnosti ne vrši, delo Cerkve slabi, dezertira, manjša njen uspeh in veča njen križ.
Cerkvi se mudi za duše in zase. Stalno je nad njo Gospodov klic: “Pojdite po vsem svetu in učite vse narode!” Rasti mora v dan zmage. NiČ ne vemo, kdaj bo zanjo — in za nas — prišel tisti “tretji dan” vstajenja. “Ne veste ne ure, ne dneva.” Zato mora biti Cerkev pripravljena, t. j. z vso vnemo se mora truditi — in mi z njo in v njej —, da zasede svet.
Kristus je vstal in Cerkev bo vstala, aleluja!
Dr. Ignacij Lenček
Drobne o „Baragovem misijonišcu’
Z zanimanjem so sprejeli rojaki vest o ustanovitvi Baragovega misijon,išča, v kolikor so že prejeli “Katoliške misijone", ki so novico oznanili in povabili k sodelovanju,
SLOVENSKI MISIJONARJI —
NAJBOLJ VESELI!
Gotovo bodo načrta najbolj veseli slovenski misijonarji in misijonarke, saj jim to novo središče slovenske misijonske akcije zagotavlja ne le molitveno in gmotno pomoč tudi v bodoče, ampak jim daje upanje na še važnejše: da jim bodo iz “Baragovega misijonišča” ali po njegovem posredovanju sčasoma začeli prihajati na pomoč novi sodelavci, novi misijonarji in misijonarke, kar je res najvišji cilj te ustanove.
ŠKOF ROŽMAN POZDRAVLJA Visoki pokrovitelj Slovenske misijonske zveze, ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je pozdravil ustanovo že, še preden je bila misel podana v javnosti, čeprav bi imel lahko on prvi kak pomislek, češ, ali ne bo s tem trpel dotok poklicev v Slovensko semenišče v Adroguč. A široka katoliška miselnost našega nadpa-stirja je daleč od tega, da bi iz skrbi za svoj lastni kler pomišljal pozdravljati in pospeševati ustanovo za misijonske poklice, saj smo že v domovini doživljali, s kako širokogrudnostjo je dovoljeval bo-
goslovcem in duhovnikom ljubljanske škofije, da so odhajali v misijonske družbe, čeprav tudi doma škofija ni imela duhovnikov preveč, Prevzvišeni je pozdravil to naselitev slovenskih lazaristov v Slovanski vasi v Lanusu še pod vidikom skrbi za versko bodočnost slovenskega izseljenstva: Ko bodo morali slovenski svetni duhovniki domov, vsak v svojo škofijo, nadaljevat delo med slovenskim narodovn v domovini, naj bi bita prav postojanka slovenskih lazaristov v Lanu' su, to je "Baragovo misijonišče", dušno-pastirslco središče vseh tistih rojakov v Argentini, ki bi se ne vrnili, ampak za stalno ostali v deželi,
LEPE SLOVESNOSTI
To misel je izrazil škof Rožman v svo' jem. govoi-u na prireditvi njemu v počastitev ob priliki blagoslovitve Slovenskega doma v Lanusu in birme tamkajšnjih slovenskih otrok. To je bil drugi veliki dan v kroniki dela za “Baragovo misijonišče” v Lanusu. Prvi je bil pač tisti, ko je na sveto noč lani prišel evharistični Kristus prvič v Slovensko vas in se za stalno tamkaj naselil, zaenkrat le v zasilni kapeli, prizidani Slovenskemu domu tako, da ob odprtih velikih durih služi cela dvorana kot cerkvena ladja. Birma in blagoslovitev doma je bila pa 20. januarja in je vsa slovesnost lepo pokazala, kako nad vse pripravno slaven-
sfco okolje bo “Baragovemu misijonišču" Slovenska vas, zlasti ker otrok kar mr-Soli in je res utemeljeno upanje, da bo nvod njimi vzrasel kak poklic za misijo-ne, ob v to usmerjeni vzgoji dobrih staršev in prizadevanju misijonarjev “Baragovega misijomiSSa”.
SODELOVANJE UMETNIKOV
Začasna kapelica pri Slovenskem do-^111 v Lanusu je pra)v lična. Posebno lep ie v njej umetniško izdelani kip Kralji-Ce sveta, delo akademskega kiparja Franceta Ahčina. Ta kip, katerega sli-ko objavljamo v tej številki na drugi stlra-ovitka, je dober meter visok, narejen ^ lesa, a je le predhodnik podobnega večjega, 2 in pol metra visokega kipa, k* bo krasil glavni oltar v novi cerkvi. *SU umetnik je naprošen, da izdela za oerkev Baragovega misijonišča tudi križev pot in pa velik relief na pročelju cerkve, predstavljajoč Marijo, Kraljico sveta, obdano z misijonsko simboliko. Glavni vhod misijonske hiše “Baragove-Oa misijonišča” bo pa krasil tisti Bara-tloy doprsni kip v nadnaravni velikosti, 1 ga je 'ati umetnik že pred leti izde-a‘ zo s’ovenske lazariste in je med rojaki Po svetu že dobro poznan po raznih sli-'mh in un-Lbicah Pri opremi cerkve bo-sode’eyoli še drugi domači umetniki.
ga Ponikvar, ki je del svoje zapuščine volila v ta namen. Vendar to res še daleč ne bo zadostovalo za kritje vseh predvidenih stroškom. A kakor vse druge u-stanove, lej so splošnega značaja, tako tudi “Bwragovo misijonišče” upravičeno računa s sodelovanjem skupnosti, zlasti vseh misijonskih prijateljev in Baragovih častilcev. Nikakor ni pričakovati, da bi samo rojaki iz Lanusa, ki bodo imeli od Misijonišča ros lepo duhovno korist, prispevali h gradnji in drugemu, zlasti ne, ker si na splošno niti Ovojih lastnih domov še niso mogli docela urediti, mnogi pa šele začenjajo, dasi ni dvoma, da bodo prebivalci Slovenske vasi radi pomagali zlasti z brezplačnim delom pri gradnji, kadarkoli jim bo čas dopuščal. Od drugih rojakov v Argentini tudi ni mogoče pričakovati kake izdatnejše pomoči, kajti niti osrednjega slovenskega središča v Buenos Airesu (“Slovanska hiša’’ na ulici Ramon Falc&n) leta in leta ne bodo mogli zgraditi in bodo morali lep cas ostati pri sedanji začasni, ureditvi prostorov za kapelo in pisarne. S tem pa seveda ni rečemo, da na splošno slovenska slcupnost v Argentini ne bi z ničemer pripomogla k “Baragovemu misijonišču”; zlasti ne bodo stali ob struni misijonski sodelavci in dobrot-nilci ter Baragovi častilci.
S ČIM BOMO GRADILI?
% g * udu jo cerkve in misijonske hiše ®e bo v kratkem začelo. Veliki kamioni 2e dovažajo opeko, pri katere razklada-nju pridno pomagajo rojaki iz Slovenske Vasi, kakor bodo sploh radi pomagali Fri ce o ni gradnji. In tu pride \na vrsto Vprašanje o sodelovanju pri ustanovi Ilicsug vegi misijonišča". Mnogi se 8Prašujeju, kje pač bomo slovenski laza-v ej.stvu dobili sredstva za gradič, opi o in vzdrževanje te ustanove, bo g > >o stala Upe denarce; ali mi-1^° vsr to nabrati med dobrotniki_ — 1(1 l , ker smo ž- dolgo mislili na '-vfu v smo mogli tekom leta vsaj c ij z je gradnjo prihraniti, veliko a nam ■ nomagala pokojna sestra 01-
PROŠNJA ROJAKOM
I’LVEN ARGENTINE Upoštevajoč neznatne možnosti sodelovanja od strani argentinskih rojakov bodo rojaki izven Argentine radi ,priskočili na pomoč im prispevali k temu naj-ndvejsemu misijonskemu podvigu. In s trm res prosimo prav lepo zlasti tiste plemenite duše, ki bi rade s svojimi prihranki st<>rile kar največ dobrega: Naj se spomnijo “Baragovega misijonišča" im darujejo zanj! Posebno se obračamo na vse, ki jim je slovensko misijonsko delo zelo pri srcu, đa si vzamejo za svoj misijonski cilj, kar največ pomagati “Baragovemu misijonišču”. Kako lepo bi bilo tudi, ako bi razni misijonski odseki po svetu poleg drugih rednih svojih pri-
reditev v \ponwč misijonom organizirali vsako leto še posebej kako prireditev, katere čisti dobiček bi bil namenjen za “Baragovo misijonišče”. Posebno praktična pomoč bi bila potom Misijonske mašne družbe, katere dohodki gredo tudi v gradnjo Misijonišča.
DUHOVNI DAROVI V ZAHVALO
Bo pa v Misijonsko mašno družbo vpisan vsak darovalec za “Baragovo misi-jonišče". Poleg tega se bo vsako prvo nedeljo v mesecu darovala v Barago-
vem misijonišču” peta sveta maša za vse dobrotnike in dobrotnice ustanove in prebivalci Misijonišča bodo dnevno molili za dobrotnike^ Darove bomo sproti objavljali v “Katoliških misijonih”t vsakemu darovalcu se bomo pa še osebno pismeno zahvalili. Plemeniti darovalci naj blagovolijo pošiljati svoje prispevke v o-bliki čeka na ime in začasni naslov su' periorja “Baragovega misijonišča”, ki je Petek Janez CM, Cochabamba 1467, Buenos Airest Argentina.
LJL. C.M.
PRVI DAROVI ZA “BARAGOVO MISIJONIŠČE” V LANUSU
Prva in gotovo največja dobrotnica te nove slovenske misijonske ustanove je gotovo pokojna usmiljena sestra č. s. Olga Ponikvar, ki je velik del svoje dediščine po malo pred njo v U.S.A. umrlem bratu mons. Ponikvarju namenila slovenskim lazaristom v Argentini za gradnjo te ustanove. Bog ji bodi najboljši plačnik v večnosti!	__
Njenemu zgledu so sledile številne sestre usmiljenke v Buenos Airesu, slovenske im argentinske, ki so doslej darovale skupno 2.600 pesov v denarju, veliko več pa v raznih potrebščinah za cerkev in samostansko hišo.
Izredno lepo gesto je napravil č. g. dr. Franc Levstik iz Cordobe, ki je ob priliki svojih počitnic pri sorodnikih v Lanusu daroval znesek 1.500 pesov (štipendij prevzetih imtencij) za Baragovo misijonišče.
Znaten dar 7.000 pesov je poklonil neimenovani slovenski duho-vnik.
Vsem iskrem BOG PLAČAJ!
RIM, ATENE, NAIROBI
IN NAZAJ
Piše Maksimilijan Jezernik, Rim
II- OB VALOVIH NILA
Nekaj minut od bogoslovja je nemška cerkev, kjer kaplanuje ali o°lje povedano nadomestuje nemškega kaplana, nek bivši nemški misijonar, ki so ga izgnali iz Kitajske. Na poti v domovino se je mimogrede oglasil v Rimu in med drugim obiskal Propagando. Ob novici, da sem na poti v Afriko, je izrazil željo, da bi me rad videl. Kdo bi ftiogel ugovarjati misijonarjevi želji; edini dvom, ki se me je polastil za trenutek, je bila misel, kako mu napraviti večje presenečenje in veselje. Z zvestim spremljevalcem, ki je bil, če ga še nisem predstavil, egipčanski gojenec Propagande na počitnicah, sva sklenila, da greva na obisk s kolesi.
KRAMLJANJE DVEH MISIJONARJEV
Cerkvena vrata so bila zaprta in zakristija prav tako. Potrkava Pri župnišču, a nobenega glasu od nikoder. Za trenutek sva začela dvomiti o najinem uspehu in sva se že bala, da bodo šli vsi najini načrti ra-*om žvižgat. A se nisva vdala. Bogoslovca poprosim, naj pazi na kolo, sam pa grem okrog hiše, v nadi, da bom staknil kakšen skriven vhod.
kaj zagledam? Skozi pol priprto okno (bilo je popoldne in zato je Se pripekalo) čisto po kitajsko oblečenega misijonarja; sklanjal se je nad knjigo in lepo vlekel dolgo kitajsko pipo. Dejal bi, da se je pri-Pravljal na pridigo in pipa, lep spomin dolgega misijonarjenja, mu je kot zvesta spremljevalka pomagala misliti.
Nenaden obisk je bil zanj veliko presenečenje. Kar zaživel je in s® počutil, kot bi bil spet zašel v svoje okolje. Tisoč vprašanj o Kitaj-ski, o Rimu, o Propagandi in nato o Egiptu.
,, Na vprašanje, kaj dela, se mi je nasmehnil in mi pokazal učno knjigo arabščine. Na stara leta, ko je že skoro pozabil materin jezik ln se dokaj dobro naučil kitajščine, na stara leta mora začeti od za-cetka. Spremljevalec ga je pohvalil, češ da mu še kar dobro teče.
“Razumem,” sem skušal utemeljiti njegovo delo. “Misijonar se ^10ra Pač najprej in z vsemi močmi lotiti domačega jezika in stremeti a tem, da bi ga čim prej kolikor mogoče dobro obvladal.”
Pater se je lahno nasmehnil, kot da se ne bi strinjal z mojimi idejami. Dvakrat je globoko potegnil pipo, se malo zresnil. Bil sem pred tipičnim Kitajcem. Namesto frančiškanske halje, pravi kitajski talar; obraz je skoro docela izgubil poteze nemškega značaja in se prilagodil kitajski fizionomiji. Ne bi se mnogo ustil, če bi ga imel za debelušnega bonca.
“Da”, je začel počasi razglabljati, “da, tako bi moralo biti in tako smo delali na Kitajskem. Ko sem stopil na tamkajšnja tla, sem se moral celi dve leti skoro izključno posvetiti domačemu jeziku. Evropski misijonarji smo imeli posebne učitelje, domače duhovnike. Takratni apostolski delegat sedanji kardinal Celso Costantini, je izdal podrobne predpise, kako se morajo ravnati novinci in je bil ravno v tej točki neizprosen. Hvala Bogu! Samo tako smo se mogli približati ljudstvu in spoznati njihovo dušo. Na žalost, tukaj ni tako. Najdete evropske duhovnike, ki so tukaj že več kot dvajset let in še ne znajo toliko arabščine, da bi bili zmožni brez težave pridigati ali se pogovarjati z izobraženci. In to je eden izmed vzrokov, da se katolicizem ne more vživeti, da je ostal in bo ostal Egipčanom tuja učenost.”
Pripovedovanje je bilo tako živo in občuteno, da nisem niti za trenutek dvomil o njegovi resnici. Prikimal sem mu, še nadalje molčal in poslušal njegovo razmotrivanje. Sad dolgega premišljevanja, ki ga je misijonarjevo srce uredilo in povezalo s krščansko ljubeznijo. Misijonar zaupa misijonarju; vsaka zamisel, ki bi utegnila pomagati pri delu, je skupna last in jo brez kakršne koli’odškodnine zaupa sobratu. Nekaj podobnega predstavlja današnji obisk. Dolgo časa je čakal nemški misijonar na primerno priliko in zato se mu je kar nakopičilo lepih misli.
“Pri nas,” je nadaljeval, “so (bili misijoni lepo urejeni in na čelu so bili izvedeni pastirji, ki so imeli jasne pojme o načinu dela. Preprosti misijonarji smo vršili vestno svojo nalogo, si pomagali med sabo in v popolnem soglasju sodelovali s predstojniki. Samo eden je vladal in odločal za vse. Zato enotnost in uspeh pri delu. V naši škofiji je bilo več vrst redovnikov in ni prišlo nikdar do medsebojnih trenj. Vsi smo bili povezani z višjim idealom, ki je v korenini zatrl kakršno koli razcepljenost. Naša gorečnost je imela popolno zaslombo v zaledju pri naših evropskih hišah, ki so nam radevolje pomagale, kolikor je pač bilo v njihovi moči.”
K trditvi nisem imel nobene pripombe. Niti ga nisem vprašal, če v Egiptu ne gre vse po njegovem načrtu. Vsebina je jasna. Samo eno vprašanje sem mu zastavil: “Kaj bi bilo neobhodno potrebno za prccvit katoliške Cerkve na egipčanskih tleh?”
“Pestra raznoličnost je lepa, a črpa in ubija veliko življenskih sil. Enotnost v vodstvu, ki bi moralo združiti nasprotujoče si interese posameznih skupin. Nadalje: jasna zavest evropskih priseljencev, da mora biti njihovo versko življenje v pomoč domačinom in ne v cviro. Ker so koptj revni, bi jim morali priskočiti na pomoč s sredstvi, jim izro-
Slika, levo kaze nemškega misijonarja v Kairu, s katerim je imel pisec tega Voto^pisa zanimiv misijonski razgovor; nahaja se v družbi z domačim egipčanskim uhomeikom, — Slika, desna: “Suspendlers”, Svetišče pravoslavnih koptov v Kairu,
čiti uglednejše ustanove in s tem pobiti očitek, da je katoliška cerkev v EJgiptu nekaj evropskega in ni egipčanska last.”
Pogovor bi se bil še zavlekel, če nas stolna ura ne bi bila vzdramila iz prijetnega kramljanja. Toliko, da smo se še slikali pred zakristijo in si segli bratsko v roke.
NA OBISKU PRI BRATIH
Pravoslavni kopti so močnejši kot katoličani in imajo v svojih i'okah naj lepše zapuščine prvih kristjanov. V cerkvi sv. Jurija je poteg turističnih radovednežev vedlno lepo število vernikov, ki se tja zatekajo v duhovni stiski. Kar milo se mi je storilo, ko sem bil priča emule prizoru: Mlado dekle, ki prav gotovo še ni imelo dvajset let in i sta ga spremljala brat in sestra, je stalo nepremično pri neki ikoni in J0 poljubljalo. Ne vem za kaj je prosilo. Ali za zdravje, ali pa je bilo že azočarano nad kratkim življenjem. Niti nisem hotel vprašati, kaj se Je pripetilo; samo tol sem občutil, da smo si vsi ljudje v bolečini tako . hzu, tako povezani. Pri izhodu sem se srečal s starim menihom, ki Je imel veliko in dolgo brado. Pravi egipčanski menih, kot si jih predstavlja naša fantazija.
Kapelica, kjer naj bi po starem izročilu Marija preživela svoje izgnanstvo je zanemarjena. Je že res, da jo vsakoletna Nilova poplava zalije, a je jasno, da oskrbniki niti od daleč ne popravijo, kar bi pričakovalo popotnikovo srce. Samo to sem ugotovil, da so razglednice zelo drage, da menihova razlaga ne prepriča in ne izbriše prvega vtisa.
Okolje je zelo revno in tu in tam je nesnage kriva tudi nemarnost.
Svetišče “Suspenders” je z umetniškega vidika lepa zanimivost, manjka le malo več čistosti in vljudnosti. Potrkal sem na vrata in izrazil željo, da bi rad govoril s kakšnim menihom. Vratar mi je razložil, da ni nikogar doma. Po obisku sem pri izhodu oddaleč zagledal meniha, ki se je vračal, ga pozdravil in prosil, če bi ga smel slikati. Menih, ki je bil videti dokaj mrk, me je nejevoljno odslovil in v naglici izginil za samostanskimi vrati. Prisotnim domačinom ravnanje ni ugajalo. Kot da bi hotel popraviti vtis, se mi je približal gospod in se mi ponudil za sliko pod pogojem, da mu pošljem en izvod iz Rima. Pogoju sem privolil in mu jo pozneje res poslal. Ne vem, če je bil navdušen nad sliko, vsekakor se je mogel prepričati, da sem bil mož beseda.
Na razvalinah krščanstva. To naj bi bil splošen vtis, s katerim bi moral čez nekaj ur zapustiti faraonovo zemljo?
V MOHAMEDOVI TRDNJAVI
Nekaj krščanskih cerkev in šol, v katerih študirajo tudi egipčanski mohamedanski sinovi bogatašev, ne more spremeniti obličja okolja kraja, ki je in ostane tipično mohamedansko mesto.
Ozračje je prežeto z islamskim duhom, življenje na ulici je turško: po glavni ulici srečujete gospe z zakritim obrazom, kljub temu, da se skušajo v zadnjih letih modernizirati. Višji sloji sicer težijo po napredku, spoznavajo, da je njihova vera zaostala, da je v marsičem odpovedala, a so še vedno prepričani, da bo prava rešitev narodnega vprašanja vedno ostala v prenovljeni, izpopolnjeni Alahovi veroizpovedi.
Kairo občuti prav živo zaostalost arabskih narodov in ima zavest, da je njegova bistvena naloga vzdramiti vse narode in jih popeljati k višini modernega napredka.
Kairo je intelektualno središče mohamedancev. Ne pravim versko, kar je prav gotovo Meka, ampak samo intelektualno. Njegova univerza je duhovno središčet ki da mestu samemu čut nadvrednosti do vseh drugih mohamedanskih miselnosti.
Tako imenovana Cittadella je versko središče ter obsega praktično velik grad in mošejo.
Pri vznožju hribčka, kjer se dviga Cittadella, se je pridružil spremljevalcu in meni nek srednješolski študent, ki je kaj lahko uganil, da šeni tujec, in nama je skušal na prijazen način pomagati. Vhod je čisto vojaškega značaja. Nekaj korakov naprej je pravi grad, ki služi danes samo še za politične jetnike. Je strogo zastražen in jetnikom ostane le malo upanja za beg.
tri slike kažejo novo bogoslovje v Moadi' oltar v kapeli in bogoslovce pri Razvedrilu.
Mošeja je na vrhu, z lepim razgledom po mestu. Sorazmerno obširen vrt in trg še povečata lepoto in umetniško izrazitost stavbe. Slog ni ravno najbolj tipičen izraz islamskega duha in ima na sebi precej evropskih pritiklin. Je lepa stavba in nudi umetniku dovolj estetskega zadovoljstva.
Ob pogledu na celo vrsto čevljev, sem se spomnil, da se bom moral sezuti( ker je po njihovi veri prepovedano s čevlji v mošejo. Notranjost je toliko lepa in zanimiva, da se vsi tujci prav radevolje pokoravajo predpisu in niti Amerikanci ne najdejo resnih pomislekov. Osebno nisem imel nobenega skruplja, kljub temu, da se mi je pripetilo prvič v življenju.
Dvorišče je trioglato, z velikim zvonikom v enem oglu in po našem z osemoglato kapelico v sredini. Notranjost je lepa in dragocena. Tla so pokrita z veliko preprogo, v čemer so Arabci pač mojstri. Svetilniki so prava dragocenost. Največji vtis pa napravi velika prižnica (kot bi mi rekli) in velika alaJbastrova okna. Razumem, da so ponosni na to stavbo. Je lepa, toda ni je mogoče primerjati z rimskimi umetninami.
Še nekaj besed o prebivalcih. Preveč drzen bi bil, če bi si upal po nekaj dneh naslikati jasen značaj egipčanskega muslimana, kar je praktično isto kot reči, značaj Egipčana. Kar sem zabeležil, so le nekatere lastnosti, ki sem jih nabral tu in tam; le posamezne poteze, ki so resnične, a bi bilo napačno iz posameznih sklepati, da je splošen lik ravno takšen.
Ali Egipčani še verujejo? Vprašanje je preveč splošno in odgovor je kompliciran. Pri vhodu v narodni muzej naletite na stražnika, ki imai nekak rožni venec v roki in moli; videti je, da je preprosto ljudstvo vemo in še kaj vestno spolnjuje verske predpise. V višjih slojih so pa že razširjene najmodernejše oblike verskega islamskega liberalizma, ki počasi razkraja njihovo versko enotnost in moč.
Ves čas svojega obiska sem si želel stika s preprostim ljudstvom. Bolj sem iskal primerne prilike bolj se mi je zdelo, da me skušajo odvrniti in preprečiti načrte. V vlaku so me peljali vedno v prvi razred, okolje, v katerem sem se gibal, je bilo vedno nadpovprečno. Neko popoldne sem moral v mesto in k sreči ni bilo nobenega spremljevalca. Na postaji si kupim listek za drugi razred in kljub začudenju sprevodnika vstopim, kamor mi prej ni uspelo. Ljudje so bili iznenadeni in so z velikim začudenjem zrli v nenavadnega potnika. Oprema je bila zelo različna od prvega razreda. Le lesene klopi brez vseh udobnosti. Nisem štel, koliko je bilo potnikov, a se spomnim, da je bilo nabito polno. Ljudstvo je siromašno in zaradi vročine in potenja je bilo tudi ozračje zelo neprijetno. Je težko ugotoviti, kaj neki so mislili o potniku. Jaz sem imel vtis, da katoliške sile še niso prodrle v dušo preprostega ljudstva in mu prikazale lepoto in vzvišenost Kristusovega nauka, nadčas-nost in sodobnost katoliške Cerkve.
SLOVO
Po prvotnih načrtih bi bil moral že pred nekaj dnevi naprej v Abesinijo. Zaradi nekega nesporazuma sem moral prisilno podaljšati obisk v Egiptu, kar me je počasi začelo resno skrbeti. Dnevi so minevali in jaz bi moral biti na vsak način 31. avgusta v Nairobiju, kjer je pričakoval prijatelj.
Ta misel je pridala zadnjim dnem malo grenke primesi in tudi °biski niso bili tako prijazni kot v začetku.
Olbisk v bogoslovje sem si prihranil za slovo. Popolnoma nova stavba, velika in lepa; tako da s svojo veličino obvlada Moadi in mu oa izredno svojski^ značaj. Zunanja oblika je moderna, a ne zapusti stare arabske značilnosti. Notranjost zadošča trenutnim potrebam in Je tako velika, da bo še več desetletij zadostovala za sodobno vzgojo koptskega duhovniškega naraščaja. Poleg stavbene lepote zasluži še Posebno pohvalo in priznanje domača umetnost, kar je zasluga slikarja Zaki j a Bulosa. Stari, že skoro pozabljeni umetniški elementi, se spajajo v lepo soglasje in dajo globokim verskim resnicam egipčanski izraz.
1.	. .^adnja stvar, ki sem si jo ogledal v Kairu, je bila frančiškanska knjižnica, v kateri skušajo zbrati sinovi sv. Frančiška vse knjige, ki kakor koli govore o vzhodnem vprašanju in o islamu. Zbirka je bogata m moderno urejena. V nekaj minutah sem si mogel ogledati le najvažnejše dragocenosti in na hitro napisal v spominsko knjigo, naj bi knjižnica pripomogla h globljemu spoznavanju vzhodne miselnosti.
Še vedno nič sigurnega za odhod in meni ni preostajalo nič drugega kot zateči se k višjim silam. Kam? Spomnil sem se, da so v bogoslovju sestre sv. Petra Klaverja. ki jih je ustanovila Ledohow-ska. Zatekel sem se k njim in jim razložil svoj položaj. Takoj smo se strinjali, da je treba alarmirati vse sile. In res ni bilo brez uspeha, čez nekaj ur sem dobil zagotovilo, da imam prostor na zrakoplovu in da oom odpotoval že naslednjega dne.
Mi je bilo skoraj žal zapustiti egipčanska tla. Samo nekaj dni sem se pomudil v prijaznem mestu in sem ga vzljubil. Pri večerji sem se Poslovil od bogoslovcev in škofa, ki mi je obljubil, da bodo prihodnji «an molili v kapeli za mojo srečno rajžo. Sestre so se mi zahvalile za pridigo, a jaz sem jim dolgoval še veliko več.
Zadnji pozdrav pri slovenskih sestrah, škoda, da je bil tako kra-j/k, a je bil morda ravno zaradi tega še bolj prisrčen. Križ, ki so ga upiie v Jeruzalemu, bi naj bil moj, spremljevalec. Jaz sem bil preveč 0.y.en> da bi bil mogel odplačati njihovo prijaznost. Z “bogplačaj”, z Ijuibo, da bom ponesel njihove pozdrave domovini in sosestram' v vropo jn z duhovniškim blagoslovom sem se poslovil od slovenskega l°ka v afriškem morju.
Pater Jožef je zadnji Slovenec, od katerega se moram posloviti, in za njega sem odločil zadnje trenutke. V družbi nemškega brata, ki vodi tiskarno, veselega italijanskega patra iz Palerma, smo v veselju preživeli zadnje urice. Pristno frančiškansko okolje, preprosto in prisrčno, kjer se človek počuti kot domačega. Ura neizprosno teče, počasi naju zapuste pater za patrom in ostaneva sama. Ob listanju albuma obujava spomine in prebrskujeva vse tajnosti duhovniškega življenja. Ob spominu na drage domače, rojstno hišo, gore in doline^ vzplamti kot ogenj ljubezen do domovine. Borba za duhovniški poklic in težave, ki so kakor zanke nastavljene in skrbno prikrite na duhovnikovi živ-Ijenski poti, so kakor zvezde, ki pridajo beli mesečni luči še večji sijaj.
Ob tihem kramljanju je potekel čas, in kazalec se je že pomikal proti dvem, čas, ki sva ga odločila za mašo. Najina molitev je bila pravi slavospev in zahvala Bogu da sta se najini življenjski poti za trenutek srečali, čez nekaj hipov sva si podala roke in najina čolnička sta se spet oddaljila.
Kdaj in kje bo prihodnje srečanje?
(Nadaljevanje sledi.)
Pogled va -moderni del mesta Kaira.
MISIJONI V LETU 1956
(Po uradnih poročilih agencije FIDES — Nadaljevanje)
USPEHI
Kot je iz povedanega razvidno, so na lanskoletni podobi misijonskega delovanja Cerkve mnoge sencef nekatere prav temne, celo preteče. A sence služijo tudi za to, da svetle poteze na podobi toliko bolj izstopijo. V dokaz temu naj bo bežen pregled lanskoletnega delovanja m uspehov katoliškega misijonstva v Aziji in Afriki.
INDIJA
Znamenito poročilo “petih” iz lanskega julija predlaga, kot smo yideli, nadzorstvo nad prestopi v katoliško Cerkev. A že mesec pred tem poročilom je indijski parlament z veliko večino zavrnil zakonski °snutek, ki je zahteval nadzorstvo nad spreobračanji. S svojim že vse-ftiu svetu znanim treznim mišljenjem je predsednik Nehru uspel, da je vsaj zaenkrat onemogočen sleherni policijski poseg v versko delovanje katoliških misijonarjev.
Kristjani niso nobena nevarnost za mlado republiko, kot tudi niso izzvali v Indiji nobenih izgredov. Izgrede, o katerih so tudi v parlamentu razpravljali, so sprožili nekristjani in prav katoličani so bili Pri njih edine žrtve. Ko so v Vardhman Nagarju^ nekje v Biharju na Jugu Gangesa fanatični hindujci, ki se družijo v zvezo Arya Samaj, lani vdrli v vaško cerkev prav med sveto mašo ter napadli duhovnika Pred oltarjem in oskrunili tabernakelj, je dogodek prišel tudi pred narodno skupščino; o njem so poslanci, v velikanski večini sami pogani, na široko razpravljali. Predsednik Nehru je v njih imenu javno obžaloval nasilje nad katoliškim misijonarjem in bogoslužjem. ..
Bo mar Indija res zaprla svoja vrata misijonarjem, navkljub njih očitni lojalnosti do države in do indijskih narodov? Tolaži nas pri tem dejstvo, da je danes v Indiji od 6000 misijonarjev duhovnikov velika pečina domačinov (točno 4700), med njimi: 1 kardinal in kakih 40 nadškofov, škofov in apostolskih vikarjev; bogoslovcev domačinov pa je letno vsaj 200.
Krščanstvo ima v Indiji tudi mnoge sovražnike. Tega ni tajiti. A a pojav je pripisati predvsem zares velikim uspehom na misijonskih P°ljih. Za zgled teh uspehov naj nam služi samo nekaj številk s področ-katoliške vzgoje v Indiji: katoliška Cerkev ima tam 55 univerzitet-nih kolegijev, od teh 31 za moško mladino z 24.476 gojenci (katoličanov je med gojenci komaj 6294) in 24 za žensko mladino z 6707 gojen-ami (katoličank je 1728). (Vsi ti podatki o šolstvu so iz leta 1955!)
Skupno torej 31.000 akademske mladine, od tega 8.000 katoličanov. Iz teh univerzitetnih središč prihaja vsako leto vedno večji vodilni katoliški izobraženski sloj, ki nikdar ne bo pristal na to, da bi katolištvo v Indiji živelo v ghetu.
VIETNAM
Dežela je po nesrečni ženevski odločitvi iz leta 1955 razdeljena v severno komunistično in narodno na jugu. Južna država je samostojna republika, ki ji predseduje od lani naprej odlični katoliški izobraženec dr. Ngo Dinh Diem. Splošne volitve ki naj dosežejo zedinjenje vsega Vietnama in jih zahtevajo komunisti, so do zdaj samo pobožna rdeča želja. Nihče več o njih ne govori. Množični beg iz severa na jug je pri-tiral do nove naselitve sto tisočev beguncev. V oktobru 1955 je število beguncev že preseglo 850.000. Naselili so jih južni rojaki v 288 manjših naseljih: 5 protestantovskih, 18 budističnih in 265 katoliških. Katoliška naselja so takrat že'štela 679.756 prebivalcev in 603 duhovnike, vsi begunci s severa. Semeniščnike so nastanili v 8 malih semeniščih s skupno 1061 gojenci in v 3 višjih, kjer je takrat že študiralo 205 bogoslovcev domačinov. Za organizacijo teh nesrečnežev pa niso zadostovala samo nova riževa polja; oblasti so morale poskrbeti tudi za njih vzgojo. Danes obiskuje šole po teh naseljih za begunce čez 160.000 otrok. V lanskem avgustu so v Saigonu, kjer deluje od lani tudi naš slovenski misijonar salezijanec g. Majcen, odprli tudi katoliško gimnazijo za 2500 dijakov: polovica od njih so begunci s severa.
Množični beg je seveda nujno spremenil tudi številke v poročilih o verskem položaju v deželi. Na severu, kjer je pred komunistično zasedbo živelo čez 1.200.000 katoličanov, jih je danes samo še 400.000. Dva nova vietnamska domača škofa delujeta med svojimi begunskimi rojaki na jugu.
INDONEZIJA
Število katoličanov v Indoneziji že presega 1 milijon. Pred meseci so škofje v skupnem pastirskem pismu poudarili narodno zavednost katoličanov in izjavili, da soglašajo s “Petimi načeli — Pantja Sila”, ki so osnova državne ustave; prvo teh načel izpoveduje vero v Boga. Res je, da Indonezija dovoli vizum za vstop v deželo le omejenemu številu misijonarjev. Vendar bodočnost krščanstva v tej zvezni državi ni v nevarnosti, kajti skoraj 133 duhovnikov je domačinov (med njimi 3 škofje) ; 6 višjih semenišč trenutno pripravlja za duhovniški poklic 92 bogoslovcev. Po drugi strani pa spet lanskoletni obisk državnega predsednika dr. Soekarna pri Piju XII. ne pomeni samo poklon prijateljski državi, marveč je še vse bolj zatrdilo indonezijske državne strpnosti do krščanstva, pa spet priznanje krščanstvu, ki kaže polno razumevanje za vsa težavna vprašanja mlade države in jih skuša tudi uspešno reševati, v kolikor more.
FORMOZA
Katolištvo na otoku Formozi, poslednji nezavzeti trdnjavi narodne Kitajske, je v zadnjih časih naravnost presenetljivo poraslo. V zadkih treh letih se je število katoličanov več kot podvojilo, že leta. 1955 so presegli število 50.000, medtem ko jih je bilo 1952 komaj 20.000. Spreobrnjenja naraščajo posebno med pravimi otočani samimi. Tako bodo katoličani na vzhodni obali skoraj dosegli število 30.000, medtem ko jih je bilo prav tam leta 1953 komaj 120! Vredna so tudi čudovito lopa spreobrnjenja med akademiki: na državni univerzi v Taipehu je v akademskem letu 1954-55 prejelo krst 60 akademikov. Trenutno je °d 5000 akademikov že 230 katoličanov. V profesorskem zboru je več katoliških duhovnikov, Kitajcev in inozemcev.
JAPONSKA
Na Japonskem je verska svoboda zagotovljena po državni ustavi. Krščanstvo ima popolno svobodo in možnost verskega pouka po vseh katoliških šolah; misijonarjem so vrata v deželo na široko odprta. V Peželi vzhajajočega sonca deluje danes čez 1000 misijonarjev. A to število ne zadošča, kajti porast prebivalstva na Japonskem je vsak dan Večji, rojstva so čedalje številnejša. Domače duhovščine je že blizu 400> čez 600 bogoslovcev se pripravlja na duhovniški poklic po samostanih in po višjih semeniščih. Katoličanov je bilo ob koncu druge voj-komaj 100.000, danes jih je že čez 227.000 in zraven še 20.000 kate-aumenov. Seveda pa predstavljajo spričo 90 milijonskega naroda neznatno, a vendar ne nepomembno manjšino; dokaj pomembno celo, če Pomislimo na velik odstotek spreobrnjenj prav med vodilnimi sloji. V zadnjih osmih letih je samo na katoliški univerzi v Tokiju prejelo krst 222 akademikov, za lansko božično noč kar 45. Za višjo katoliško vzgojo skrbe še katoliška univerza v Negoyi, pa trije katoliški univerzitetni kolegiji.
Koreja
Kot Vietnam je tudi Koreja nasilno razcepljena v dve državi. Na severu, ki ga obvladajo komunisti, živi krščanstvo v katakombah. Na ?u£u pa delujejo misijonarji v popolni verski svobodi. Apostolski vikar lz Seula, korejski škof msgr. Rho je lani napravil daljše potovanje po zaPadu, da bi zadobil nove evropske in ameriške misijonarje za svojo deželo. Poročila govore o vedno večjem porastu katoliške Cerkve: pred dvemi leti je bilo v južni Koreji 165.000 katoličanov, danes jih je čez “32.000. Misijonar! med njimi 275 misijonarjev, od teh 200 korejskih domačinov. V obeh seulskih semeniščih se na duhovski poklic priprav-
ok. 300 bogoslovcev. Podpredsednik države je Janez Čang Myung, katoličan, čigar globoka vernost je po vsej Koreji znana katoličanom ln Poganom.
AFRIKA
Napredek krščanstva v Afriki vzbuja v krščanskem srcu hkrati veselje in zaskrbljenost. Pred 50 leti je bilo krščenih in katehumenov skupaj 1.350.000> pred tridesetimi, leta 1927 že 4.500.000, danes jih je čez 22 milijonov! Uradna poročila iz leta 1955 se nanašajo na vse afriške dežele, kjer živi 213.000.000 ljudi. Za apostolat med kristjani in za misijonsko delo med pogani ima katoliška Cerkev v Afriki danes 10.000 inozemskih in' 2000 domačih duhovnikov. Bogoslovcev, ki študirajo na 46 višjih semeniščih, je trenutno čez 2000. Vendar so te številke dokaj majhne in to je, kar povzroča skrb. Za 22 milijonov kristjanov bi poti ebovali danes na afriških tleh vsaj 22.000 ne pa 121.000 duhovnikov! Nevarnost je, da se bo porast katolištva ustavil prav zaradi občutnega pomanjkanja duhovniških moči. Ta stiska kliče po nujni in uspešni rešitvi: če je namreč danes Afrika docela odprta vsem in vsakomur in čr je trenutno vsaj mogoče svobodno razširjanje Kristusove Cerkve na tem velikanskem področju, utegne biti čez deset let že prepozno. Afrika namreč ni odprta samo krščanstvu, marveč nič manj ali morda še bclj komunističnemu brezboštvu!
ŠTEVILKE, ŠTEVILKE .. .
Dane?, kot v vsej svoji dvatisočletni zgodovini navkljub krvavim preganjanjem na mnogih področjih katoliška Cerkev po vsem svetu razširja svoje duhovne meje: omrežje cerkvenih področij je iz leta v leto večje in gostejše. Samo pokrajin, ki jih upravlja “Propaganda”, je že ok. 700. Na Kitajskem, Koreji, v Vietnamu in v Evropi je danes 266 teh dežel pod rdečo knuto. Od teh sedemsto dežel jih ima danes 115 lastnega, samostojnega škofa: 101 v Aziji in 14 v Afriki. Skupno število vseh katoličanov v Afriki, Aziji, Oceaniji in vključno na Filipinih bo skoro preseglo 50 milijonov.
A kako naravnost neznatna so sredstva, s katerimi katoliška Cerkev razpolaga za vzdrževanje in porast vseh svojih ustanov na misijonskih področjih! številke, ki govore o razdelitvi podpore na posamezna misijonska področja iz lanskega leta, dokazujejo, kako majhna in nezadostna je ta pomoč: DŠV je zbrala 10.000.000 dolarjev, Družba sv. Petra Apostola za vzgojo domače duhovščine je s 4 milijoni dolarjev podprla komaj 104 višja semenišča s skupno 4123 bogoslovci. Če pomislimo, da kaka srednje močna trgovska ameriška družba v enem letu potroši samo za svojo propagando 14 milijonov dolarjev, se moramo zgroziti ob naši katoliški nebrižnosti in mlačnosti!
A kako naravnost neznatna so sredstva, g katerimi katoliška Cer-munisti in tisti, ki jim gredo na limanice, bi dotok tisočev milijonov dolarjev na misijonska področja ne pojenjal noč in dan. A ker so misijoni izključno cerkvena stvar, je tudi podpora zanje samo milodar, ki ga je dal katoličan, da vsaj v neznatni meri zadosti svoji misijonski dolžnosti, katera po vesti veže vse, ki smo krščeni. Ves denar, ki ga
Misijoni prejmejo od papeških misijonskih družb, so tedaj zbirke katoličanov, ki so srečni, da posedujejo po krstu zaklad Odrešenja in ki se hkrati zavedajo, da morajo ta zaklad posredovati tudi tistim, ki ga še nimajo, pa so prav tako kot oni poklicani, da se odžejajo pri studencih Odrešenja, ki za vse ljudi teko s Križa na Kalvariji.
—nj
^l|*fcit"iiii|||,|llll||,,|||lln,mim,,mim,iiiiniiiiiiiiiiiiiinniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiit


HOANG-HO MOLČI
Na bregu Lu-en filozof je stal...
Odkar na jug odšla je noč pokojna in zarja se nasmehnila prosojna in Hoang-ho se v žarkih razigral —, ni našel več miru.. .
Lahno je v vetru breskov gaj dehtel, od rožnih cvetov vonj se v jutro dvigal, v meglicah svetlih črn vodeb je švigal, — on pa je nem v rumeni tok strmel. .. z nemirom v srcu...
Čemu ubogi človek se rodi?
Gradi in sanja, zemlji tej kraljuje a sredi dni kot roža se razsuje, med mrtvim žoltim peskom se zgubi... In kaj potem?-----------
Molče se Hoang-ho je v dalj valil, v opojnih cvetih srečen drozg prepeval, na sinjem nebu Sončni kralj sameval, a starec ni odgovora dobil.. .
In ni več molil...
Kos Vladimir, 1944
>,,,,ii,"imiim„„,,m,m,m,,,,,,l,iimmip,,„,m,,limliimHliiit,,l,ili„ilil,Mi,,ii,,iim,,iii„ii„,iii„ii„lili,i,iil,i,imm,iliil„m,m»
Z misijonarji v Belgijskem Kongu
Piše Karel Kerševan C.M., Belgijski Kongo. — Nadaljevanje.
RADI KADIJO
Zamorci splošno radi kadijo, tudi ženske. V to jim služi komolec dolga in precej debela cev iz bambusa. Na en konec natlačijo tobaka, drugega pa nastavijo na usta (ne: v usta!) in potegnejo dim, morda samo enkrat, in to tako globoko, da se včasih onesvestija Sami si izdelujejo pipe, tudi železne. Z evropskimi cigaretami se posebno radi postavljajo. Ženske jih kadijo s prižganim koncem v ustih. Tobak v deželi dobro uspeva ter ga domačini sadijo in po malem z njim kupčujejo. Ker po svoji navadi vnaprej nič ne mislijo, nimajo pripravljenega tobaka za neposredno rabo. Tedaj gtre kadilec kar za kočo in tam utrga svež tobakov list, ga posuši nad ognjem, zmečka v dlani in stlači v pipo in pokadi. Vse to z zamorsko počasnostjo. Za ogenj' piso v zadregi, ker ta v vasi nekje vedno gori, to se pravi, da tli. Sredi vasi je posebno shajališče pod nekako lopo, kjer se ljudje zbirajo na večer ali ob slabem deževnem vremenu. Večkrat je tak prostor opremljen z ležišči, kjer nekateri cel dan polegajo ob ognju, ki ga neprestano ohranjajo. Panji nekega drevesa zelo radi tlijo in se prav počasi použivajo ter tako brez vsake težave ohranjajo ogenj.
PIGMEJCI
Poleg tobaka kadijo skrivaj tudi konopljo, ki je pa zelo opojna in kvarno vpliva na možgane, zato je tako kajenje oblast strogo prepovedala. Kljub temu sadijo konopljo po skritih krajih in z njo skrivaj trgujejo in jo kade. Kadilci konoplje mnogokrat padejo v omamljenosti v ogenj in se včasih strašno ožgejo, ker omoteni ne čutijo ognja, ki jih žge v meso. To se dogaja zlasti med pritlikavimi Pigmejci. Ti ljudje so še mnogo bolj. zaostali kot navadni zamorci. V naši pokrajini jih je le malo in so nekaki tlačani ostalim domačinom. Živijo ločeno od njih v lastnih vaseh in vedno odmaknjeni v gozdu. So plašni kot preganjana žival. Ko se beli človek približa, ga zavohajo že od daleč in preden pride v vas, so oni že izginili v goščavo. So skrajno revni in zanikrni. V gozdni jasi stoječa revna vas šteje dobro desetino iz kolov, vej in listja spletenih, bolj brlogom kot človeškim stanovanjem podobnih koč, ki jih niti dežja dobro ne varujejo. Ker hodijo goli, le med nogama nosijo kak rastlinski list, živalsko kožo ali krpo blaga, jih v vlažnem gozdu, zlasti v jutrih po dežju ali nevihti, pošteno zebe. Držijo se zato okoli ognja, in ker so večkrat pri tem še lačni, se omamljajo s kajenjem konoplje.
Dorasel Pigmejec meri nekako meter im pol, žene so nekoliko nižje postave. Kateri so se zdravi razvijali, so močni, čokati, mišičasti. Ker živijo v revščini in pomanjkanju, je mnogo bolnih med njimi, posebno otrok mnogo pomrje že v de-tinski dobi. Ker živijo sami zase, niso izkvarjeni, njih zakoni med enim možem in eno ženo dajejo mnogo rojstev. Barva njihove polti je svetlejša od one zamorcev; mažejo se' po telesu z živalsko mastjo in oljem, kar jih menda nekoliko greje oziroma jih varuje vlage. Obraz ni zamorski, ker imajo ozke, navadne ustnice in raven, ne potlačen nos. Lasje so rjavi kot pri zamorcu, vendar kodrasti in moški imajo večjo brado.
Verujejo v neko duhovno Bitje (elimu), ki vse urejuje. Predstavljajo si ga v mogočnih naravnih pojavih, tudi v kakem posebnem drevesu, mimo katerega gredo in nekoliko postanejo, ko odhajajo ma lov, od katerega živijo. Častijo tudi svoje
Sestre domačinke z misijona Glev-Cowie v Južni Afriki, kjer delujeta p. Bratina
in br. Poznič FiS.C,
raJnke in njiho duhove imajo za dobve in hudobne oziroma škodljive, kakor so jim Pač bili v življenju, dobri tali nenaklonjeni.
Zamorec spi na preprogi, katero splete iz olupka palmovih vej. Razgrne jo na Vavna tla, pod glavo si potisne nizek primitiven stolček ali majhno tnalo, ki mu oz (ian služi za sedenje. Sedaj si že kupujejo cenene plahte ali odeje ter se vanje ayijejo, česar v prejšnjih časih niso imeli. Pigmejci so manj napredni. Da niso na V*'i zemlji, ležejo na veje, ki so jih privlekli v kočo za kurjavo. Te pa niso šibko racje; «o debele veje, ki imajo 10 do 15 cm premera in tudi niso ravne in gladke.
BOLEZNI
ko	razširjena bolezen na belgijskem ekvatorju je pač malarija, ker je
Omarjev povsod dovolj. Vendar je razlika med kraji. Dobijo se predeli, kjer je tudi Evropejcu spati brez komarnice, drugje je pa komarjev toliko, da se ni mogoče otepati. Tudi čez dan nadležno pikajo, toliko bolj zvečer in ponoči, jub vročini je treba nositi debele nogavice, v katere bodejo, a ker njih želo ni (j. Vv d^go, ne morejo do kože. Kadar se pa krvolok nasrka krvi, je tako težak, ke 0<^e*;e*'‘ ne more. V začetku novodošel belec težko prenaša to nadlogo, zlasti pi)1 v nazadnje vkljub vsem varnostnim ukrepom prej ali slej opikan. Pik pa sprva Več dni srbi, pozneje ne več. Močno opikan ud more včasih neznosno srbeti.
Kdor redno jemlje kinin ali druga slična zdravila, je navadno varen pred napadi malarične mrzlice.
Spalno bolezen, bič Afrike^ povzroča muha tse-tse, katera nahaja ugodne živ' Ijenjske pogoje v goščavi ob vodah. V vlagi in senci se razmnožuje in ohranja njen* rod. Vsaka muha sama na sebi še ni raznašalka bolezni. Le ko piči žival ali človeka, ki že nosi kali spalne bolezni v krvi, jo prenese na zdravo žrtev. Muha je črna, ozka in poldrugi centimeter dolga ter ima prekrižana krila, ko kje miruje. Zelo težko jo je uloviti ali po njej udariti, ker se prej umakne in zelo hitro leti. Pravijo, da koti žive mladiče. Ta muha posebno nadleguje potnike na rekah. Domačini imajo navadno v čolnih s seboj posebne metlice, s katerimi otepajo okoli sebe in po sebi za muhami. Kogar je okužena muha pičila, več mesecev še ne čuti bolezni. Zaradi tega navadno ugotovijo spalno bolezen, kadar je že preveč napredovala in je že v drugem ali tretjem stadiju. V prvem stadiju je še ozdravljiva. Spalna bolezen ohromi človekov živčni sistem. Ker bolnik kakor zaspan človek kje ždi ali dremlje, so jo imenovali spalno bolezen. Ko je bolezen že zelo napredovala, bolnik večkrat znori in umrje od izčrpanosti, ker se noče hraniti. Zdaj je širjenje te strašne bolezni že močno ustavljeno, ker oblast vse stori, da jo odpravi. Predelil kateri so bili posebno okuženi, so redno pod nadzorstvom in vsak novi bolnik pride pod kontrolo in zdravljenje. Pohod bolezni je torej zaustavljen. — Tudi gobavosti je precej v teh krajih, toda bolezen je milejše oblike od one v Aziji in Oceanijii ker ostanejo rane suhe. Zaradi tega jo napadeni radi zatajujejo in skrivajo, ker ne živijo radi v skupnih gobavskih naseljih na zdravljenju, čeprav se tam, pod zdravniškim nadzorstvom, začetek bolezni še more ozdraviti.
RAZNE DRUGE NADLOGE
Nadležni so neki črvi (lat.: rhynchoprion penetrans), ki se najrajši vgnezdijo za nohti na nogah, včasih pa tudi kje drugje na telesu. Z obutvijo in snago se jih je mogoče ubraniti, ubogim domačinom pa včasih pokvarijo in zmaličijo cel prednji del stopala. Navadno živijo v prahu in suhem pesku. Oplojena samica se pa zapiči v mehko kožo za nohtom, kjer se v par dneh razvije v velikost poprovega zrna. Sicer začne mesto takoj v začetku srbeti, kar je znamenje za alarm, da je čas preiskati tisto mesto. Na beli koži se da izslediti komaj vidna črna pikica. Tam je treba vbosti z iglo in izvleči mrčes. Zamorci jih na temni koži teže najdejo. Če za nohtom črv dozori, povzroči vnetje celega prsta. Neredko se jih več naseli na enem prstu, ki postane ena sama rana, katera se zamorcu zlepa ne zaceli, ker je bosonog in v nesnagi.
Velika nadloga so tudi mravlje) — termiti. Teh je veliko vrst. Nekatere zgradijo po več metrov visoka mravljišča, ki segajo tudi kak meter v globino. Zamorski otroci radi pojedo mravljo matico takega mravljišča. Težko je priti do nje, ker je treba kopati globoko v zelo trdo mravljišče in se zraven otepati razjarjenih mravelj. Vendar se potrudijo, da pridejo do take slaščice. Je tako debela kot naša sliva. Tudi ličinke .termitov jim gredo v slast. Te pobirajo, ko v gotovi dobi, ob prvem jutranjem svitu, s perutnicami izletavajo iz zemlje in jim že po nekaj metrih letanja krila odpadejo. Tedaj je vse zunaj koč s posodami vsake vrste, da čim več naberejo te zamorske mane. Ptiči neba in kure tudi pridno lovijo še leteče termite.
Zamorska deca uživa tudi nekatere posebno mastne gosenice, ki na pogled seveda niso posebno vabljive. Notranjost mora pa biti za njih okus, ker jim porinejo v zadek primerno debelo paličico in jih na njej obrnejo, kosmato zunanjost navznoter. Kar pa se na zunaj pokaže, slastno obližejo.
Slika zgoraj kaže dva črna ministranta; morda bosta kdaj še duhovnika... Spod-la sllka predstavlja lepo sožitje med belimi misijonarji in domačimi duhovniki. “Pred Bogom smo vsi enaki.. pravi lepo slovenski rek.
Bližnji sorodniki umrlega si obrijejo glavo. To delajo celo leto po smrti. Morda je to znak žalovanja? Ne. To jih po njih mnenja toliko spremeni, da jih duh pokojnega ne more prepoznati, ko se vrne mednje; ako bi imel kaj zoper nje, razpade. Misijonarji so jim v začetku ponekod sezidali stanovanja iz opeke. Ko je kdo v taki hiši umiri, so jo prav tako pustili razpadati. Ko si novo postavljajo, prav ničesar ne vzamejo od stare. Tudi drugi ljudje se ničesar ne dotaknejo. Da si ohranijo hišo, prenesejo umirajočega na prosto, da tam umrje.
Od telesa tukajšnjih domačinov se širi poseben duh, manj močno, kadar so umiti. Ob potenju pa posebno ostro zavdaja. Kjer je v bolj ali manj zaprtih pro-istorih množica ljudi, v cerkvi ali v šoli, postane vzdaišje v kratkem času neznosno. Prava sreča za Evropejce, kateri imajo stalno opravka z njimi, kadar živijo domačini v krajih, kjer je voda za kopanje na razpolago, da se lahko pogosto umivajo, Sicer so radi snažni in že poznajo milo. Evropejcem so baje nekoč rekli, da beli človek diši po mrtvecih.
V zadnjih letih se spet p reče j govori o trgovanju s sužnji v Osrednji Afriki. Pravijo, da se tam po samotnih krajih klatijo ostanki nemške Rommelove armade. Preživljajo da se z ropanjem; obkoljujejo cele vasi in ugrabljajo zdrave mlade ljudi ter jih prodajajo proti vzhodu, v Arabijo, za municijo, orožje in hrano. Orožje in municijo oni sami potem dalje prodajajo v Tunizijo in Alžir. Najdražja so lepa in zdrava dekleta, okoli dva milijona lir za glavo, dečki za tretjino tega. Tudi iz drugih krajev Afrike se še vedno sliši o trgovini s človeškim živim mesom. To delajo posebni agentje, kateri organizirajo potovanja v Meko. Revni muslimani se dajo zvoditi, ko so pa tam, terjajo od njih potnino. Da agent krije svoje stroške, proda revnega potnika.
ZAKLJUČEK
Tako smo si ogledali nekoliko ta svojevrstni del črne Afrike, ki mu pravimo Belgijski Kongo. Pravzaprav je bila beseda v glavnem o deželi in prebivalcih ob reki Kasaj. Toda z majhnimi razlikami velja povedano za cel Kongo in z,a vse njegove črne prebivalce. Boste rekli, da je to svojevrsten svet, kjer mi lepo in lahko življenje. Za Evropejca, navajenega na drugačne podnebne in kulturne razmere, gotovo ni tukajšnje življenje niti lepo niti privlačno. Črnci pa žive tukaj radi, njih organizem se je temu podnebju privadil in se zato dobro počutijo. Ko bi jih mogli še kulturno in zlasti moralno dvigniti na višjo raven, bi tudi tu v teh ekvatorskih gozdovih zacvetelo novo življenje. V ta namen smo prišli sem mi katoliški misijonarji. Civilni uradniki in vojaki prihajajo, ker jim tako veleva ukaz. Tu ostanejo le določeno število let, nato se vmejo domov. Marsikaj dobrega store za te ljudi, vendar njihov prvi namen je, upravljati deželo, da bo iz nje kaj dobička za matično državo. Katoliški misijonar pa ne išče tega, katoliški misijonar je tu, da budi zamorcem govori o Kristusu, da tudi nje pridobi za življenje po evangeljskih naukih, ki so za vsak narod pogoj ne samo blažene večnosti, temveč tudi pravega nar predka. Misijonarjevo delo gre zato vzporedno: oznanjevanje evangelija in kršče-vanje na eni strani ter skrb za šole, kmetijstvo, bolnice, zidanje hiš, itd. na drugi strani. AH kakor je dejal Simon Gregorčič o sv. bratih Cirilu in Metodu: „V desnici križ, v levici knjigo“.
Je pa res, da je za Afriko prišel odločilen čas. Civilizacija .sili preko puščav in skozi ekvatorske pragozdove do najbolj skritih zamorskih ljudstev. Na žalost pa je ta civilizacija in napredek velikokrat le prebarvano brezboštvo, ki sicer obeta, da bo zamorce obleklo in omikalo, a v zameno jim bo vzelo še ono malo verskega in moralnega čuta, ki so ga z božjo milostjo ohranili. To nevarnost more premagati le kar najbolj pospešena misijonska dejavnost v Afriki.
AFRIKA IN EVROPA
V času, ko se vrši v severni Afriki boj proti kolonizaciji in za neodvisnost, smo tudi priče, kako se dviga notranji duh samosvoje afriške kulture, ki se hoče uveljaviti v politični in kulturni zgodovini. Tako so pisali časopisi( da se je pred meseci (septembra) vršil v Parizu svetovni kongres afriških zamorskih pisateljev in umetnikov pod geslom: “Ne dušite naše kulture!” V Parizu se je zbralo 58 zamorskih črnih Pisateljev, zastopnikov 28 dežel iz vseh delov sveta, kjer kompaktno bivajo: Afrike, Severne Amerike, Antilov, itd. Zanimivo pa je, da Južna Afrika ni pustila na ta kongres naj večjega črnega romanopisca Petra Abrahamsa. Več kot 30 govornikov je obravnavalo probleme, ki so v zvezi z zamorskimi političnimi in kulturnimi vprašanji. Naslovi nekaterih predavanj : Evropa in črnci (govoril madagaskarski pesnik Rabemananjara), Tradicija in industrializacija (ameriški pisatelj Wright), Donesek črncev k napredku človeštva (senegalski publicist Anta Diob). Martiniquiski zastopnik Aime Cesaire je svoje predavanje Kolonizacija in kultura zaključil z besedami: “Mi smo tu, da za-vpijemo v svet: Pustite tudi zamorskim ljudem besedo! Pustite črne narode na oder zgodovine!”
Kongres se lahko smatra za zgodovinski dogodek pri prodiranju Cr.n.e„ nfrikanske kulture v široki svet. Dozdaj je svet le malo vedel o nfriški kulturi, folklori, več o plesih, toda o umetnosti, slikarstvu in kiparstvu ter literaturi pa bore malo in še to izolirano, odtrgano od celokupnega okolja, šele v živem okoljuj ne v muzejih, dobi ta folklori in umetnost svoj pravi duhovni pomen in vsebino. In to je ta kongres hotel poudariti s tem, da je pokazal pariškemu občinstvu nekaj barvastih filmov, vzetih iz afriškega okolja. Tako je haitski pisatelj Juangones pokazal celo vrsto slik, kipov in običajev iz haitskega življenja, tudi religiozno umetnost, celo freske iz škofijske katedrale, napravljene v črnskem slogu, da je stopil pred evropsko občinstvo živi duh črnske kulture in samobitnosti. S tem, da je kongres poudarjal «amosvojo vrednost afriške kulturne ustvarjalnosti, pa je bil tudi krik Proti kolonizaciji slednje vrste, krik po politični in seveda duhovni svobodi, kar je vidno iz deklaracije: “Mnenja smo, da se samosvoja kul-ura lahko razcvete samo pod pogojem, da se neha sramota XX. sto-letja: kolonizacija, izkoriščanje šibkejših narodov od močnejših ter P ernenska nestrpnost.” Govorili go tudi o tem, kako knjižno zediniti triko, ki je dežela toliko ljudstev in jezikov, izmed katerih nekateri imajo še niti knjižnega jezika ne pravopisa. Padli so predlogi o enem samem knjižnem jeziku za vso Afriko. Kongres je bil obenem tudi srečanje treh afriških kultur: avtohtone poganske, muslimanske in krščanske. Tudi o teh vprašanjih s<> imeli črnci pogovore in haitski črni Pater Bissainthe je imel govor o “Cerkvi in nacionalnih kulturah”. V Jem je poudaril nauk Cerkve, ki hoče biti nadnacionalna in obseči vse
nacionalne kulture, poklanjajoč pozornost vsem naporom za rast narodne kulture, nje obliko in napredek. Izrazil je željo, da bi poganski črnci od svojih ritualnih pojedin mogli brez škode za svojo nacionalno kulturo preiti k uživanju evharistije, sv. obhajila. Svoje predavanje je zaključil s svojo pesmijo “Prošnja črnega moža k naši ljubi Gospe Afriški”.
Za razvoj črnske kulture velepomemben kongres.
Da je na katoliški strani veliko zanimanje za čim boljše poznanje afriške duševnosti z namenom prijateljskega sožitja različnih afriških kultur med seboj, so pokazali očetje benediktinci v Maroku lansko leto; ko so sklicali v svoj samostan na Atlaškem pogorju nad 100 študentov iz šestih držav: Maroka, Senegalije, Madagaskarja, Francije in Nemčije. Temeljni problem je bil: La Cite — Sožitje. Tudi tu so se vršila predavanja o zanimivih problemih, ki zadevajo afriško kulturo, na primer: Filozofija od Platona do Hegela in Marxa; Religiozne vrednosti mohamedanstva, krščanstva in judovstva; Smisel .skupnosti od družine preko plemena k državi; Sožitje v narodnem in mednarodnem pomenu, v politiki in stranki, njega plemensko vprašanje način vzgoje, v pravnem, gospodarskem in kulturnem življenju, itd. Za večino mohamedanskih študentov, prihajajočih iz'arabske univerze v Fesu, kjer se ne uče nobenega tujega jezika, je bil ta kongres prvo srečanje s krščanskim svetovnim nazorom. O njem niso imeli nobenega pojma. Tako je bil ta sestanek veliko misijonsko delo očetov benediktincev ter pomeni resno prijateljsko srečanje dveh kultur; muslimanske in katoliške v Afriki, ki ni nujno, da si stojita nasproti sovražno, ampak imata toliko skupnih točk za zboljšanje človeštva.
Kako je tako srečanje plodno, se vidi iz življenja dr. Adriana Ati-mana, misijonskega zdravnika pri Tanganyika jezeru v Afriki. Rojen je bil 1. 1865 v francoskem Sudanu, kjer je bil njegov oče, črnec, upravnik sladkornih nasadov. Ko je bil star 8 let, so ga ukradli starem in odpeljali v Timbuktu. Tam so ga kot sužnja predajali iz rok v roke. Tretjič je bil prodan nekemu muslimanu za tri krožnike soli in 3 vreče školjk, vrednost 5 tedanjih frankov. Sam je pripovedoval, kako so takoj nato nastopili težko pot čez puščavo, kjer so morali pobijati kamele, da so dobili iz njih trebuhov nekaj kapelj vode. Ker je tako gospodarju zmanjkalo kamel, je sklenil prodati sužnja in kupiti novo kamelo. Vendar je gospodar prodal starejšega, njega pa odpeljal naprej. “Kaj bi bilo z menoj, da me je tedaj prodal? Vse življenje bi bil suženj.” Tako pa ga je odpeljal dalje v El Goleah, kjer ga je odkupil pater Deguerry. ki ga je poslal nato v šolo v Alžir. Tu se je učil pisati in brati, nakar je šel v katehistično šolo v Tunis. Ko je kardinal 1. 1881 ustanovil na Malti zavod za katehistično zamorsko šolo, je bil sprejet
yanjo in prihodnje leto krščen. Nato je šest let študiral na Malti medicino in se 1. 1888 vrnil s prvimi misijonarji k Tanganyika jezeru, kjer Je ostal vse do 1956 misijonski zdravnik. Bil je skromen in vesten zdravnik, požrtvovalen in izkušen, katerega sloves je bil velik med tuj-ci in domačini. Poročil se je s hčerko sultana) plemenskega poglavarja rodu Vabende, poganko. Pozneje se je tudi ona pokristjanila in imela sta sina, ki je postal prvi katoliški duhovnik te pokrajine. Pozneje je ^ckel, zakaj se je poročil s poganko: “Po tej poroki je šele bilo omogočeno krščanskim misijonarjem delo v tej deželi, kjer so bile prej naj-Večje težave.” Njegovo delo je bilo plodno za vso pokrajino, predvsem Pa za razvoj katolištva v njej. Bil je res pravi misijonar pa dobrotnik človeštva. Njegove zasluge za narod so priznavale najvišje oblasti. Francoska vlada ga je imenovala za viteza častne legije, belgijska vla-mu je podelila tri odlikovanja, deležen je bil dveh najvišjih angleških redov ob priliki kronanja prejšnjega kralja in sedanje kraljice. Fred letom pa mu je podelila tudi najvišje odlikovanje “za izredne zasluge za trpeče človeštvo”, ki se poklanja le enkrat na leto (pred dve-letoma ni bilo podeljeno nikomur). Prav tako pa je tudi Rim pri-zmd njegovo delo za Cerkev v Afriki. Prvo odlikovanje je dobil že od Papeža Leona XIII. “Pro Ecclesia et Pontifice”, od Pija XI. “Be-ue merenti”, sedanji papež Pij XII. pa ga je dvignil za imetnika Silvestrovega reda. Teh zadnjih odlikovanj je bil izredno vesel in bil je Ponosen nanje. Vsa druga je sprejemal samo zato, ker je bil mnenja, oa pada čast na celotne misijone. Ko je umrl, devetdesetletnik, 'pred Pieseci. je deset najvišjih odlikovanj pokrivalo njegove prsi in poko-P.al ga je misijonski škof škofije Karema 26. aprila 1956. Bil je slav-Uen med Francozi, Belgijci in Angleži ter v vesoljni Cerkvi, ki gleda v njem enega svojih najzvestejših sinov, ki je kot zdravnik mnogo sto-rd za širjenje katolištva v centralni Afriki. In Evropa mu je dala na-s*ov ob smrti: “Umrl je veliki Afrikanec!”
Evropa je izdelala lani nov film o afriškem misijonar j en ju. Znani Režiser Maurice Cloche, ki je izdelal monumentalni film o sv. Vincen-c‘.in Pavelskem, je zdaj dogotovil film Un Missionaire, ki je že šel po svetu in doživlja zlasti v Nemčiji velike uspehe. Je to film o modernem Pbsijonarjenju, ki se loči od davnega, rekli bi, romantičnega načina, "ilad misijonar, pater Jean Maurel (ki ga predstavlja igralec Yves Massard), je v velikem misijonarskem idealizmu šel v misijone v cen-ralno Afriko. Hoče pridigati o Kristusu, prenašati muke in težave Zan.i, in če treba tudi umreti mučeniške smrti. Toda siva resničnost Modernega misijona je precej drugačna, kakor pa si ga predstavlja ta mjadi zanesenjak. Najprej mora na misijonski postaji voditi šolo za m*ade pogančke, nato poročati spovedovati kakor slednji dušebrižnik v Evropi, šele potem pride čas samostojnosti, ko mu je treba ustano-V]ii novo postajo. Tu misli izpeljati svoje ideje. Toda zaradi pomanj-
kanja izkušenj, nepoznanja domačih navad in običajev, dela napake. Njegov vihravi temperament, ki hoče takoj vse na enkrat, mu dela sovražnike celo iz teh, ki so mu bili naklonjeni, čarovnije domačinov, verovanje v bogove, zagovori bolezni> itd., poganski vrači so še vedno tako močni, da naščujejo domačine k požigu njegove postaje. Duhovno in telesno potrt zaradi tega neuspeha se mladi misijonar vrne domov v Evropo, prepričan, da je zgrešil poklic. Toda trezni misijonski škof Gauthier (igra ga znani igralec Charles Vanel). ki je spremljal njegove prve korake, kjub prvemu neuspehu vidi, da je on resnično pravi “mož za v Afriko”. Vrne se nazaj z novim misijonskim upom.
Kritika hvali film, ki je napravljen v čudovitih barvah. Dobro pri njem je, da noče biti dokumentaren film, temveč film kot igra umetnosti, kar se mu je posrečilo. Potek je napet in zanimiv. Tudi misijonar ni človek brez napak, temveč ima tudi svoje osebne težave in probleme, kar daje človeško vrednost filmu. Je pa močno režisersko delo. Ta je znal vključiti v misijonsko življenje mogočne kolektivne podobe iz poganskega sveta, folklore in pokrajine, kar vse je bilo posneto sredi Afrike same. Glavni smisel tega filma pa je prav to, kar je bilo že prej poudairjeno na kongresu črnih pisateljev v Parizu, namreč ideja kot pravi dr. Hans Pehl: “Navad in običajev črncev ni treba odstranjevati, temveč, v kolikor niso poganski in nemoralni, jih- še utrjevati in pokristjanjevati. črnec ne sme biti izkoreninjen, temveč po krščanski veri in civilizaciji korak za korakom dvigan v višjo kulturno sfero, črnce ne kaže delati za ‘novoevropejce’, temveč za ‘krščanske Afrikance’, ki bodo trdno navezani na svojo lastno tradicijo”. To je tudi tendenca tega misijonskega filma, toda ne izražena nasilno, temveč po dogajanju vse misijonske zgodbe, njenega neuspeha in upanja na nov uspeh. Evropa se mora bližati Afriki — po afrikansko, tako da jo politično in kulturno osamosvaja in dviga po sintezi afriške poganske tradicije v novo višjo krščansko kulturo, ki pa ne bo evropska. In lo je velik problem evropskih državnikov, pa tudi — misijonarjev.
—k
PESEM ČRNE DEKLICE
Jezus mali v tabernaklju ! Nič Ti ni dolgčas?
Tiho moliš, sam si v cerkvi! Pridi v našo vas!
Moji bratci se igrajo, mnogo dajo Ti banan. Beli oče se sprehaja, sam je, veš, ves dan!
Pridi, Jezus, k moji mami! V koči bolna spi.
Daj, položi roko nanjo da se spet zbudi...
Vladimir Kos, 1944
Misijonarjevi
spomini
Iz pisma p. Demšarja S.J. misijonarju p. Miklavčiču S.X. v Satkiro, Pakistan.
Dragi oče Miklavčič!
Zares presenečen sem bil, ko sem oni dan bral v Kat. misijonih Vaše pismo iz šaktire. Fantje iz tega mesta, ki me večkrat pridejo obiskat, So mi sicer pravili, da je tam poleg patra Chiofija in misijonskega brata šel en pater, ki se uči bengalščine, pa si niti najmanj nisem mislil, da bi bili Vi to. V svojem pisanju v našem misijonskem listu omenjate v zvezi s sedanjim Vašim delovnim poljem — šatkiro tudi moje ime.
Resnično, lepo mi je bilo v šatkiri. Od vseh dvajset let, ki sem Jih preživel v bengalskem misijonu, je tistih pet na postaji, kjer Vi zdaj delujete, zame najlepših. Pa tudi najtežjih. Imel sem takrat dobrega župnika, blago in pametno dušo, ki je bil že sam pred menoj kakih šest let na tistem misijonu. Zato je ljudi dobro poznal, ko sem jaz Prišel. Lahko si mislite, kako neznansko vesel je bil po tolikih letih ^arnote — kaplana. Preden so me poslali predstojniki v šatkiroi sem že šupnikoval v Morapaju, v letih hude bengalske lakote. Potem sem se Nenada znašel v družbi tega priletnega Holandca. Prvo, kar mi je dejal, ko sem se mu predstavil, je bilo: “Glejte, pater, midva sva v ysem enaka. Vi boste imeli severni del misijona, jaz pa si bom pridrli jug. Delajte, kar se Vam najbolj primerno zdi, misijonsko delo tako Poznate — torej proste roke v vsem. . .” To mi je neznansko godilo takrat, da imam namreč pri delu “proste roke”. . . in sva se sijajno ra-zUmelo celih pet let, ki sem jih v Šatkiri preživel. Pred mojim prihodom
severne kraje vedno z vozom prevažal. Me-kalo, da bi se napol sključen cijazil po ure 'Ovrhu še naravnost polževo gre. In sem u rekel:
3olj pametno, da si oskrbim bicikelj in si ;ine, ki bi jih v vsaki vasi tam zgoraj ne-i roki, kadar bi šel tja?” nti. če jih boste, bodo Vaše,” se mi je za-
?al V Kalkuto, kjer je bil rektor v kolegiju jeeling, kjer je bil za direktorja moj bivši bij ubila, da bosta poskrbela vsak za en bi-išel kar do dveh koles! Iz Kalkute sem si sevanje, p. Koster mi je nakupil nekaj ku-začelo moje misijonarjenje po severu: ka-s seboj samo hostije in kuharja^ drugo sem seh spravljeno. Prvo leto sem šel nekoč v ela nevihta. Ves premočen sem bil, pa brez mokrota se je na meni kar cele tri dni sušila. . . ko sem se vrnil, me je napadla malarija. Moral sem v Darjeeling, da so me pozdravili. Od tistih dob pa ne grem brez kinina nikamor in — veste, da se me že deset let malarija ni več lotila?
Ko sem prišel prvič v Šatkiro, je župnik p. Koster ravno dokončal hišo. Znotraj še ni bila povsem urejena. Tako sva obedovala kar v moji sobi. Pred hišo pa tudi še vse razmetano: pesek, opeka, apno... In sem župniku predlagal, da bi si pred misijoniščem uredili lahko lep vrt. Menil je, da bo predrago. Pa sem se ponudil, da bom kot ljubitelj rož kar sam vse napravil. Nič ni nasprotoval. Seveda pa stvar ni bila tako lahka, kot si mislite: bil sem brez vsakršnega vrtnarskega orodja, še krampa in lopate nisem imel. Vaškemu kovaču’ sem tedaj napravil vzorec za lopato in mož se je postavil: skoval mi je lopato, celih 5 kg težko! Je pa dobro rezala tisto zemljo tam, ki je trda kot gorenjske skale. Strašansko je žgalo podnevi, zato sem delal izvečine ponoči. Kadar me je zmogla utrujenost, sem skočil v “pukur” za hišo, malo zaplaval, pa sem spet prijel za delo. V enem letu smo že imeli pred misijoniščem čudovit vrt_ kjer sem zasejal in nasadil čez osemdeset vrst cvetja, pred vrtom pa veliko ovijalko; stesal sem visoka, okrogla vrata iz bambusa in speljal ovijalke čeznje. Mislite si ta impozantni vhod v naš misijon! župniku je bil tudi vrt neznansko po srcu: takole zvečer sva posedala tam in se razgovarjala do polnoči in čez. Cvetje je prijetno dišalo, posebno tista vrsta rož, ki jim pravijo “hena ful” in svoj cvet razpre’šele po sončnem zahodu. Tudi na oltarju nam cvetja vse leto ni zmanjkalo. Potem sem se lotil še zemlje, ki vodi k cesti in je bila še neizrabljena. Tam sem skopal debele luknje... koliko žuljev sem dobil, še sam ne vem, vem samo, da jih ni bilo malo... dobro sem pognojil in zasadil tam mango drevesa. Mislim, da mora biti danes tam okrog 15 velikih
ttiangosov... vse sem sam zasadi^ gnojil in zalival... pa še banane, ki so mladim drevescem delala varno senco. Nazadnje sem vse skupaj obdal z gosto žico, da vsiljivi kozli niso mogli v vrt.
Celih pet let sva bila samo dva na misijonu, župnik Koster in jaz. sva delala vedno složno. In ljudje so kaj kmalu videli, da se zanje budiva. Seveda so naju potem radi imeli. A težav ni manjkalo, poseb-^10 na severu ne. Vseh pet let sem se tresel za svoje katoličane. Takrat s6 niso bili tako trdni v veri, kot so danes. Zraven pa še tiste “prekla-riJe” po vaseh, ki se takoj izrode v dvoje strank in ki jih znajo drugo-verci tako spretno izkoristiti. Kako previdno sem moral ravnati, da se ^isem zameril nobeni od obeh strank, koliko zatajevanja me je včasih j'° stalo! Spominjam se še> kako je v Dandiji neka žena zapustila moža: bolje povedano, lastni brat jo je ugrabil in jo dal drugemu, s katerim Se je prej pogodil, bogsigavedi za kakšno ceno. Tri leta sem se potem
po sodniji, včasih sem moral tja v najhujšem dežju z nekatoliškim Učiteljem, pa spet k orožnikom, da bi rešila, kar bi se rešiti dalo. Celo *eto so prihajale v šatkiro priče, za in proti, lepe denarce nas je vsa ta ^oieda veljala. A odnehali nismo: oba z župnikom sva dobro vedela, kako usoda cele vasi zavisi od našega uspeha ali neuspeha. Po treh letih ba -.. veste kaj? žena se je kar na lepem sama vrnila k prvemu možu. ^niaga je bila končno le naša.
Pa sem imel rad tiste preproste severnjake in jih še vedno rad i-T'am. Včasih si neznansko zaželim, da bi jih spet Obiskal. Rečem Vam, oa sem srce v resnici pri njih pustil. A ker nimam potnega lista — Se vedno nisem indijski državljan — mi ne dado vize za Pakistan.
Vsak kamenček po tisti ceste okrog šatkire me spominja na kak dogodek, vsaka hiša mi nosi v spomin celo zgodbo družine, ki tam blva... na poti proti severu, proti Dandiji bi me sleherni ovinek na kaj spominjal: kjer sem se z biciklja prekucnil v vodo, kjer spet sem pohval, kjer se razgovarjal s kmetičem, ki je oral, kjer spet nekoč srečal Reputacijo vaščanov, ki niso hoteli katehista, ki ga je župnik postavil, Pa spet tista njiva tam, kjer sem naletel na zasoplega katehista šošija lz Senergatija, ki mi je ves zaskrbljen povedal, da mu je žena zbole-a - • . in tam na Kabasdanga, kjer sem sredi poti obtičal v blatu: borih sto metrov poti mi je vzelo celo uro. da sem bicikelj iz brozge potegnil. Yes, ob poti je ribnik in moj spremljevalec je čofnil vanj, kot je bil Rolg in širok: v deževnem času je bilo in voda je polja docela zalila: kle naj fant potem vidi, da je ribnik sredi njive?
Spominjam se še, kje me je na neki Veliki petek ujel dež, potem ko sem opravil dva križeva pota v Dandiju in Senergatiju in kako sem RKmal peš capljati domov. In spet se sam selbi smejem, kako sem nekoč °R same utrujenosti, ko sem šel na policijsko postajo v Kolaroa, sredi ^este sedel kar v blato, ker mi noge niso vež dale. Res, vsaka hiša, vsako Rfevo, vsak človek po tistih vaseh me na kaj spominja. In rečem Vam lepi spomini so to, četudi včasih bridki. Lepo je bilo, zdi se mi, da
takšnega lepega življenja ne bom več imel. Prehitro je minilo tistih pet let.
Ne vemi kako Vam Šatkira ugaja, saj je M dežela tam tako zelo drugačna od Kitajskei odkoder ste prišli: ljudje, navade, še celo hrana. Verjamem in mislim si, da Vam je bilo vsaj spočetka neznansko težko, ko ste se prej navadiii na čisto drugačen svet. A gotovo ste že spoznali, da so ljudje v belganskem Pakistanu dobri, da so verni. Ko jih boste še bolj spoznali, jih boste vzljubili, kot sem jih jaz. Tudi oni se bodo na Vas navezali in radi Vas bodo imeli. Prepričan sem, da boste med njimi in z njimi veliko in več kot veliko lahko napravili za Boga in z® duše.
Iz srca Vas pozdravlja in Vam veliko uspehov ženi na postaji, kjer je sam pet najlepših misijonskih let preživel,
Vaš Poljanec
p. Lojze Demšar S.J-
Komunizem na Japonskem
O malokateri stvari se danes na svetu toiiko piše kot prav o komu-nizmu. Včasih mnogo premalo, včasih o njegovi moči in “nepremagljivosti” mnogo preveč. Vsem, ki smo prišli po vojni iz Evrope in smo komunizem okušali na lastni koži, če ne drugače, vsaj zdaj — v grenkem kruhu, ki nam ga reže tujina, po komunistični zaslugi — ni ta nauk “o zemskem raju” prav nič novega, želimo si samo, da bi ga bilo že skoraj konec. A s tem koncem, ki je pač iskreno v želji vsakega zavednega in vernega človeka, je združeno, ali vsaj naj bi bilo združeno še drugo hotenje: ne le konec v naši domovini, temveč po svetu sploh. Kajti ponovili .smo že in spet ponovimo: rešitev sveta pred komunizmom nikakor ne zavisi samo od dvomljive osvoboditve izpod komunističnega jarma enega naroda, ene, morda evropske države, temveč od zloma komunizma po vsem svetu. Kaj pomaga, če se odreši slovenski narod, pa milijonski narodi na vzhodu še vedno ječe pod moskovsko knuto... In prav Daljni Vzhod — v zadnjih časih tudi Bližnji Vzhod — je danes torišče naj silovitejše komunistične agitacije, ki ima med versko precej brezbrižnimi, idejno mlačnimi in moralno krhkimi Azijci kaj lahko stališče in zato, nič se ne čudimo, tudi na moč velike uspehe. Posebej še, odkar si je komunizem osvojil Kitajsko, ki je čez noč postala največja in najsilnejša podružnica Kremlja. Komunizem sili danes v Indijo. Nič manj vztrajen pa je v svojih prizadevanjih na Japonskem» o kateri ve, da je ključ za vse dežele na Daljnem Vzhodu. Prav je tedaj, če se za nekaj trenutkov pomudimo ob delovanju komunistične
franke v Deželi vzhajajočega sonca. Nazorni pregled (brez udarne “an-ti propagande”, ki mnogokrat pove vse tisto, kar ni važno, a ne tistega kar je nujno), nam bo na podlagi zanesljivih podatkov res največ Pogrel povedati o tej resnični nevarnosti za civilizacijo in kulturo na daljnem Vzhodu.
Komunistična taktika štirih let
Za vsakogar, ki skuša razčlenjevati delovanje komunistične par-Kje na Japonskem, je nujno, da poseže vsaj za nekaj let nazaj.
V začetku 1950 je ruska komunistična stranka poslala strog ukor Jal)onski, češ da ne dela povsem v smislu komunističnh načel in vodil. Voditelje japonskega komunizma so kremljevci obdolžili celo, da komunizma kot nauka sploh razumeli niso in da je vse njih delo brez ti-?tega komunizmu tako lastnega zagona, ki nobenih sredstev ne izbira m se pred ničemer ne ustavi. . . V tem letu je bil glavni tajnik japonske KP Tokuda, medtem ko je Nozaka — oba v Moskvi izšolana agitator-■la — dejansko vodil vse njeno delo. Vsa taktika japonskega komunizmu od prvih let po drugi vojni do 1950 je bila v tem, da se ogiblje slehernega nasilja, da pa nasprotno z ljubeznivostjo, z navidezno razu-mevnostjo in s prijateljskim pridobivanjem zadobi stranki čimveč članov in somišljenikov. Vsaj na zunaj je bila pred sedmimi leti japonska komunistična partija izredno močna: statistika dokazuje, da je štela Zez 100.000 vpisanih članov!
Po moskovski uradni kritiki pa so japonski komunisti svoje delo ,cela preusmerili. Več in več je komunističnih napadov, ostrih in na-minih, na ameriško okupacijsko vojsko, komunisti so polni strupene kri-;lke do vsegai kar ni rdeče, nasilja nad omahljivci je mnogo več: vse m pripelje v i. maj 1952, ko so iz stranke izključeni vsi tisti člani, ki s° zagovarjali pot mirnega pridobivanja brez nasilja. Prišlo je tako huleč, da je tedanji poveljnik ameriške okupacije, general Douglas Mac Arthur v posebnem pismu na predsednika japonske vla3e Yosida Si-£m’uja zahteval, da požene vse člane komunistične partije z vseh urad-mh mest. Vlada se je uklonila ameriški zahtevi: vsi uradno ožigosani komunistični voditeliji pa so se izvečine zatekli v tujino, ali pa so sc poskrili na Japonskem: policija je bila namreč v preganjanju neizpro-?na- Tri leta pozneje, ob podpisu mirovne pogodbe z U.S.A., pa so se kolovodje kar čez noč spet pojavili in čisto javno prijeli za delo.
Kaj so sklenili na kp kongresu 1955?
Julija 1955 je imela japonska komunistična stranka svoj 6. na-^ođni kongres. Prvič v godovini svojega obstoja je stranka na ta kon-^Tos povabila tudi časnikarjei ki so potem v skoraj vseh japonskih li-fDh objavili “uradne” izsledke zborovanja. Ta “nenadni preokret” v omunistični taktiki ni brez zveze z novim načinom strankinega delo-Van.ia na Japonskem.
Izkustva so pokazala, da uporaba nasilja in odkrita borba v delavskem razredu ne vodita do zaželenih ciljev. Za uporabo drugega načina pa je močno govoril položaj azijskega komunizma sploh: rdeča zmaga na Kitajskem in na Koreji, je japonskim komunistom velevala, naj spremene taktiko. Po dolgotrajnem študiju je nova sredstva odobril tudi omenjeni kongres iz leta 1955. Njegovi izsledki bi bili v glavnem naslednji:
1.	člani stranke morajo predvsem javno delovati, da bi ne ustvarjali pri ljudskih množicah vtisa< češ da je komunistična stranka nekšna tajna ločina.
2.	Poenotiti je treba vse strankino delovanje, poenotiti tudi mišljenje njenih članov.
3.	Revolucija je v trenutnem političnem stanju japonske države docela nemogoča. Zato pa mora stranka po svojih članih prodreti med množice in delovati med njimi z vso previdnostjo ter vztrajnostjo, da jim duha prekroji v komunistično mišljenje.
4.	Pri sprejemanju novih članov je treba večje previdnosti. Novim članom je treba dati najglobljo strankino in idejno vzgojo, da bodo res postali prekovani borci. Vsak komunistični borec mora zato vse svoje zasebno in družinsko življenje podrediti strankinim koristim.
DANAŠNJI POLOŽAJ V JAPONSKI KOM. STRANKI
Nasilne metode iz prejšnjih let so imele za posledico občutno zmanjšanje pristašev v partiji. Od 100.000 je število članov zdrknilo na 47.000. Z najnovejšo “demokratično” metodo iz leta 1955, pa je število spet poraslo. Danes šteje stranka že okrog 53.000 članov. Prav gotovo bo to število še raslo, če upoštevamo naklonjenost, ki jo komunisti na Japonskem vsak dan bolj uživajo v prerazličnih družabnih slojih. „
Japonska komunistična stranka je, od zgoraj navzdol gledana, v glavnem nekako takole organizirana:
Vodi jo osrednji odbor. Njemu je podrejenih 10 krajevnih odborov. tem 54 departamentalnih, 251 mestnih in 199 vaških. Vsega skupaj 6103 komunistične celice.
Osrednji odbor sestavlja 15 članov, ki jih voli narodni kongres stranke. Kongres pa spet vodi stalni odbor 7 članov in ima nalogo, da določa strankino politično smer in delo.
V vrhovnem vodstvu je tudi glavno tajništvo, ki so mu podrejene razne sekcije: tiskovna, sindikalna, kmetijska, za žensko mladino, kulturna, za poenotenje delovanja in podobne. Imena komunističnih borcev. ki v teh sekcijah delujejo, so docela neznana. Stranka namreč ne objavlja imen — kot je sicer običaj pri pravih demokratičnih strankah! — teh borcev, ki delujejo kot funkcionarji, profesionalci ali sindikalisti. Na splošno jih nazivljejo “skriti borci”.
Volilne borbe so navadno najbolj zgovoren barometer o moči komunistične stranke, ne toliko zaradi imen izvoljenih kandidatov kot Pa zaradi števila glasov, ki jih ti kandidati na volitvah izvojujejo, posebno še, kadar gre za državnozborske volitve.
Na parlamentarnih volitvah v februarju 1955 je japonska komunistična partija nastopila s svojimi kandidati v 60 volilnih okrožjih in dosegla skupno 730.000 glasov. Dve leti prej je pri podobnih volitvah nastopila v 85 okrožjih, pa zbrala samo 70.000 glasov! Se pravi komaj 10% tega, kar je dosegla dve leti pozneje. Pri odločanju o notranjem državnem življenju na Japonskem pa je treba danes računati na tele komunistične glasove: komunisti imajo 10 poslancev v provincijskih svetih, po 1 v podeželskih občinskih odborih, 100 pa v mestnih, medtem ko jih je v okrožnih kar 441.
V	lanskem juliju so jbile na Japonskem volitve v senat. Komunisti so pri teh volitvah zbrali 417.000 glasov. Seveda to še ne predstavlja Pjih zmage. Značilna pa je precejšnja moralna zmaga japonskih socialistov pri omenjenih volitvah, ki so si v senatu zadobili kar 12 novih mest. Iz vsega pa sledi, da gre japonsko politično življenje pri vsakih volitvah čedalje bolj na marksistično levo. Upoštevati je treba, da delajo japonski socialisti v tesni zvezi s komunisti, podobno kot v Italiji Nennijevci do letošnjega februarja. Od marksističnega socializma do komunizma pa vemo. da ni niti pol koraka.. .
Izredno delavni so japonski komunisti tudi s svojim tiskom. Dnevnik “Akahata” izhaja v 80.000 izvodih naklade. “Zen Ei”, ki je uradno glasilo strankino, tiskajo v 35.000 izvodih. Komunističnih knjig pa je takšno obilje, da jih katoličani zares lahko zavidamo. Mojstri pa so japonski komunisti glede tiska tudi v tem, da znajo spretno izrabljati v svoje namene celo vrsto nekomunističnih listov, revij in celo knjigarn ter založb: vse te služijo njihovi propagandi. Prišlo je že tako daleč, oa komunistični stranki niti ni bilo treba založiti znamenitega “Pribočnika sovjetske ekonomije”. To je storila neka povsem nekomunistična založba in knjigo natisnila v 800.000 izvodih.
Delovanje komunistične stranke
V	dneh 6. komunističnega kongresa leta 1955 je japonska KP zbo-bovalcem podala svojo “avtokritiko”: ugotovili so, da bi bilo kakršnokoli nasilje v komunističnem delovanju edinole v škodo stranki. Tako so se odločili, da se bodo z vso skrbnostjo in strogostjo posvetili notranji vzgoji svojilv' članov, da pa bodo na zunaj z vso “dobroto in razumevanjem” skušali navezati in vzdržati stike s čim več drugimi pobočnimi skupinami in tako počasi seibi zadobiti čimveč novih moči. Tudi Pa Japonskem imamo na žalost premnoge katoličane, ki so se že vdali sirenskim glasovom komunističnih melodij.. .
predvsem med delavskimi sloji, ušesa in zelo tanek posluh. Kot
Komunistična stranka je delovna ■^a delavske potrebe ima vedno odprta
speten zdravnik meri srčne utripe delavskih množic, da bi čimbolj spoznala njih želje: zato je v resnici vse, česar se javno loteva, dejanska želja japonskih delavcev. Pri tem javnem delovanju je skoraj nemogoče odkriti komunistični obraz, še manj so očitne kake strankine koristi. Pri delavskem gibanju se docela podreja delovanju sindikatov in svoje delo usmerja in uravnava po delovanju teh. Tisti komunistični borci, ki so na vodilnih mestih po delavskih sindikatih, izredno modro in previdno ravnajo. Takšen je strankin ukaz. Nikdar ne bodo šli v svojih težnjah in zahtevah dlje> kot si to žele delavci sami. A ne izgubijo nobene priložnosti, da se ne bi do dna seznanili z vsemi vprašanji, ki peste japonskega delavca. Japonska komunistična stranka se je torej trenutno sprijaznila z obliko in delovanjem japonskega delavskega gibanja, takšnega kot je; po svojih “rdečih misijonarjih” pa prodira čim globlje med delavske ipnožice, da bi si tako zadobila njih zaupanje in naklonjenost. Pri vsem svojem delovanju pa kaže na zunaj velikansko nesebičnost in celo z denarjem pomaga delavcu, povsod kjer so potrebe res velike.
Med kmetskim ljudstvom vodijo komunistično delovanje prav ista načela kot med delavstvom. Vse, kar podvzema, vse, kar dela je hkrati tudi resnična želja in težnja japonskega kmeta: nasprotuje vsakemu povišanju zemljiške najemnine, zahteva državno ali občinsko odškodnino za slabe letine, odločno se upira razlastitvi zemljišč za taborišča ameriške vojske, trudi se, da bi dobila kmetu neobdelano zemljo velikih posestnikov, in še mnogo tega. Dela pa tudi za duhovni dvig kmetskega prebivalstva: kaže kmetu njegove vsakdanje težave, pomaga mu pri njih reševanju, naravnost za roko ga vodi kot otroka z občudovanja vredno potrpežljivostjo, ki je v marsičem na las podobna dobroti katoliških misijonarjev. Tako počasi a zanesljivo dela za združenje vsega japonskega kmetiškega prebivalstva in s tem seveda nujno tudi vodo na svoj politični mlin. Vsi pametni poznavalci komunističnih metod so v resnih skrbeh nad posledicami tega delovanja, ki jih bodo prihodnja leta že prav gotovo pokazala. Je pa tudi prednost komunistov med japonskimi kmeti prav v tem. da se skoraj nobena druga politična stranka,, še manj pa država sama, kaj več ne ukvarja s potrebami in življenjem podeželskega ljudstva.
Po mestih so komunisti nič manj delavni. Poleg delavskega in kmetiškega sloja nudi prav japonski meščan komunističnemu agentu čudovite možnosti, da se izkaže in da vneto dela za rdeče cilje. Japonsko meščanstvo na splošno lahko razdelimo med mala družinska podjetja in male trgovce. Stranka se temu okolju docela priliči. V ta namen je ustanovila dve organizaciji: “Narodno zvezo malih podjetnikov” in pa “Narodno zvezo za davčno reformo pri malih podjetnikih”. Po teh dveh ustanovah vzgaja stranka male podjetnike, ureja jim njih knjigovodstvo, z njimi vred se bori za zmanjšanje davčnih dajatev, ki najbolj tarejot japonskega malega podjetnika. Nič čudnega, če je cela vrsta malih podjetnikov po japonskih mestih danes med najbolj zagrize-
nimi komunističnimi agitatorji ali vsaj zagovorniki vsega, kar komunisti store.
Eno prevažnih področij v delovanju japonske KP je tudi “gibanje mir” in delo po kulturnih krožkih. Komunisti v svojem prizadevanju Zu- <<mir”st;ore vse, da bi jih ne dolžili kakih postranskih^ koristolov-skih namenov; zato previdno, a vztrajno dopovedujejo, kako je vprašanje miru nujno zvezano z zadovoljnim in srečnim življenjem samim. Uspeh tega “gibanja’ ni majhen. Bolj in (bolj so danes prav komunisti na Japonskem najbolj zgovorni in vneti glasniki vsega, kar si želi japonski mali človek, zato v precejšnji meri uživajo zaupanje in zaslombo Pnav med srednjimi sloji. Seveda pa tudi nikoli ne pozabljajo poudarjati in dokazovati, kako je prav komunistična stranka edina, ki se res iskreno trudi za visoke narodne koristi.
Kulturni krožki so nič manj važno področje. Prav ti dokazujejo, kako se komunisti zavedajo, kakšne važnosti je izobrazba za japonskega eloveka. Ker je nepoučenost med Japonci še vedno v večini> skušajo ne-Vedne s temi krožki omrežiti in jim vliti svojo rdečo učenost. Krožki, ** jik nazivljejo utagoe, so v zadnjih letih rasli kot gobe po dežju. Da-
!?es jih je že 4580 in v njih čez 300.000 članov, večinoma nekomunistov. Ul... ?
Tako se trudi in žrtvuje japonska komunistična stranka, da bi zasejala med Japonce čim več zaupanja do sebe. Priznati moramo, da Ji gre setev že precej v klasje. Sredstva, ki jih pri svojem delu uporabna, so na videz miroljubna, prav nič nevarna, nasprotno — celo poštena, skoraj krščanska.. . Morda bi kak povprečnež lahko po vsem tuni mislil, da japonski komunizem sploh ni pravi komunizem. Največ-Ja zmota! Japonski komunizem je pristni komunizem, kot sta pristna sovjetski ali titovski ali kitajski, ali kateri koli: pristen prav zato, ker je v vsem zvest marksistični dialektiki — ta pa se zna preličiti, zna se predstavljati, če je to potrebno tudi v ovčjem oblačilu, pa še vedno ostane volk! Kdo drugi spet bi morda mislil, da po svojem polomu iz *naja 1952 japonski komunizem ni več nevaren. Tudi to je zmota! če Nevarnosti danes morda na zunaj ni videti, še ni s tem rečeno, da je Nianjša, ali pa da je sploh ni več. Komunistična stranka na Joponskem ^zgaja danes celo vojsko prekaljenih borcev, predvsem med delavci, oorcev, ki bodo zmožni žrtvovati za stranko in njene cilje ves svoj čas, svoje imetje in celo življenje...
Katoličani se pri tej japonski komunistični stvarnosti ki je ne SNe tajiti, nujno moramo vprašati: ali tudi mi vzgajamo svojo vojsko resničnih krščanskih delavcev in borcev, katerih življenje ne (bo poga-Njalo iz sebičnosti, marveč ki mu bo vodilo in merilo Pridiga na gori z ^.semi blagri — najvišji socialni nauk! —, ki jih je Jezus že pred dva Usoč leti oznanil vsem ljudem vseh časov in vseh ras?
ALADIN
O MVtOMH IN UMUtH V milMflOti MfcEtftH
BORNEO
Otok Borneo je tretji največji otok na svetu in leži severno od Jave. Najse-vernejši del je še vedno angleška kolonija, ostali del otoka pa je v sklopu indonezijske republike. Prebivalstvo se deli na tri skupine: 1) na primitivne Malajce, ki iso deloma pomešani z Vedidi in Negridi, 2) na Dajake, ki je skupno ime za številne staromalajske narode, in 3) na novejše priseljence: Malajce z ostalih otokov, Kitajce, Arabce, itd.
Primitivci živijo v notranjosti otoka. So lovci in nabiralci sadežev ter se vztrajno branijo kulturnih dajaških vplivov. Prebivajo v naravnih jamah ali pod zelo enostavnimi lopami. IPičlo obleko si napravljajo iz drevesne skorje. Razen pletarstva ne poznajo kakšne bolj razvite domače obrti. Živijo v majhnih skupinah do 20 rodbin pod vodstvom poglavarja, vendar je mladina nekako ločena od staršev in majhnih otrok. Lova na človeške glave so se šele v poznejših časih navzeli od mlajših sosedov, kar je bila do zadnjega edina “kulturna’’ pridobitev. Najvažnejša rodova sta Punan in Olo-Ot. Punani častijo neko vrsto krokodilov, svoje rajne pa pokrijejo z debelo plastjo rastlinskih peres in listja in potem zapustijo. Olooti izdolbejo drevo, postavijo v Lzdolbino mrliča in potem odprtino dobro zadelajo.
Izmed Dajakov naj omenimo rodove Dusun in Murut na severu; Badjo in II a rum na zapadu; obalne in celinske Dajake (v ožjem smislu) na severozapadu; Sulu, Bugi in Manun na vzhodu; Bahan, Kajan, Kaniah in Klementan v notranjosti otoka; Olongadjiu na jugu Dajaki so po večini poljedelci, krčijo gozdove ir. gojijo največ riž. Naselja gradijo ob bregovih rek. Kot smo nekaj podobnega spoznali že v nekaterih pokrajinah Zadnje Indije, imajo tudi marsikje na Borneu -velike skupine hiš. Na severu dosežejo te hiše dolžino 200 m. iPovzdolž je taka stanovanjska “kasarna” predeljena s steno v dve polovici. Spredaj, kjer so vhodi, se vleče en prostor po vsej dolžini; tu imajo svoja ležišča samci, tu so ležišča za goste, tu so razpostavljene lobanje, ki so jih odrezali svojim žrtvam lovci na glave, in tu je shranjeno vsakovrstno orodje z ribiškimi mrežami vred. Zadnja polov'ca pa je predeljena v izakonske spalnice in ima vsaka poseben vhod iz sprednjega prostora. Drugod po otoku je spet razdelitev prostorov kako drugačna. Po večini stojijo na Borneu stanovanjske stavbe na koleh. Zanimivo pa je, da pokristjanjeni Indonezijci stavb ne stavijo več na kole, ampak v tla; vzroka in namena ne poznam. Stavbe, po večini lesene, so bogato izrezlane. Dajaki so na splošno bolj oblečeni kot primitivci. Tudi nosijo dosti okraskov, zlasti težke uhane. Nekatera ljudstva so maternopravna, v večini njih pa vlada enakopravnost obeh staršev. Precej razširjena je kot tudi drugod v Indoneziji delitev v stanove: plemstvo, srednji stan, sužnje. Uspešen lov na človeške glave je marsikje pogoj za dosego ženitnega dovoljenja. Mrliče pokopavajo na razne načine: v zemljo, v naravne jame, jih zažigajo ali pa jih, ob obalah, položijo v rakve na čolnu. Močno razširjeni so plesi mask. Verstva so različna, a poleg vere v duhove in češčenja
Prednikov, skoraj povsod, kjer še niso pokristjanjeni ali po m oh a :n ed a n j en i, ča_ stijo tudi’živali, zlasti nosoi-ogega ptiča. Monogamdja (enoženstvo) je splošno v Veljavi.
Priseljenci so zavzeli predvsem južno obalo otoka in spodnje tokove rek, ki se tam izlivajo v morje. Silijo ipočasi proti severu v ozemlje Ologadjujev in njihovih sosedov.
CELEBES
To je četrti izmed Velikih s andskih otokov. Je zelo členovit in bi ga takole «pisal: najbolj bi bil podoben veliki črki F, toda od srednje vodoravne črte mu visi še rep, kot veliki črki R. Tako sestoji iz štirih velikih polotokov, v njegovem “življenjskem področju” je pa še dosti manjših otokov. Z vzhodnimi izrastki treh polotokov sega že v avstralsko narodopisno področje in tam so že deloma naseljeni kodrasti Papuanci, ki jim pravijo Alfuri. Večino otoka pa obvladajo Ma-lajci. Na severovzhodu in na nekaterih otočkih so tudi še ostanki Vedidov. Tam, kjer se od pokončnega polotoka odcepita F-ova vodoravnica in R-ov rep, in še precej daleč naokrog prebiva najmočnejša skupina celebeških Staromalajcev, ki 'Se delijo v kakšnih 15 plemen. (Zelo težko je najti pravi izraz: ali narod, ali narodnost, ali rod, ali pleme; naj bralci oprostijo, če te pojme mešam, ker Slovenci še nimamo etnološke terminologije. Tudi nemški avtorji rabijo različne izraze.) Skupno ime tem 15 plemenom je Toradja. Severni polotok, zgornja črta črke F, ie najbolj pokristjanjen, jezikovno pa so tamošnji prebivalci najbliži filipinskim 'narečjem. Na jugu pokončnega polotoka prebivajo Makasari in Bugi, ki so musliman; i;n baje civilizacijsko najbolj razviti. Poleg vseh omenjenih je na Celebesu še kakšnih 15 drugih narodičev.
Seveda moremo tudi o celebeških ljudstvih povedati samo nekaj posebnosti. Na jugu živi narodič Toala. Do zadnjega s0 živeli v jamah, duplinah. Rodovno poglavarstvo je dedno po materinem sorodstvu. Zdaj so zelo zapadli vplivu muslimanskih Bugov. — Minehasa na skrajnem severovzhodu so v celoti pokristjanjeni in ne gradijo hiš več na kolih, ampak na tleh. — V centralnem Celebesu, Pri Toradjah, imajo sredi vasi nekake društvene domove, ki jim pravijo^ “lobo”. Tam notri se vršijo seje in razna praznovanja; pripravljena so prenočišča za potnike in v posebnem oddelku se nahaja muzej “nalovljenih’’ človeških lobanj. V teh predelih je dosegla domača obrt izdelovanja oblačil iz drevesne skorje svoj najvišji razmah. Tudi ornamentalno slikarstvo in rezbarstvo sta na visoki stopnji, prav tako kovinski izdelki; tkalstvo je pa skoraj nepoznano. Mnogoženstvo je precej v navadi. — Marsikje vlada nekako rodbinsko zadružništvo in tam omejuje demokracija oblast zadružnih poglavarjev. Drugod spet delijo družbo v tri stanove kot so to uredbo poznali že na Borneu. V prejšnjih časih so ponekod iz vrst sužnjev izbirali celo človeške žrtve v čast svojim nadzemskim bitjem. — So pa tudi na Celebesu rodovi, ki častijo eno samo najvišje bitje in ti ls« najbolj krotki. — Na otoku je tudi nekaj državnih ali vsaj avtonomnih kneževin z dednimi knezi. Pri tem je najbolj zanimivo to, da upravlja tak knez kakšno nižjo upravno ali sodno službo v sosednji kneževini, sosednji knez pa isto v nje-govi “državi”. — Pokopujejo mrliče največ v zemlji ali v posebnih mrtvaških hišicah. Lov na človeške glave je tudi na tem otoku star narodni običaj, ki ga šele trebijo. — Prebivalci obmorskih predelov so odlični pomorščaki.
MALI SUNDSKI OTOKI
se vrstijo vzhodno od Jave kar v ravni črti še naprej proti vzhodu; samo na koncu se veriga teh otokov še po južni strani malo nazaj zaobrne. Če pravimo tem
otokom mali, so majhni samo v primerjavi z velikimi Sundi. Pomembnejši imajo še vedno velikost kranjske dežele, dva pa vsaj velikost cele Slovenije. Od zahoda prot; vzhodu se vrstijo Bali, Lombok, Sumbava, Flores, Alori in bolj južno Sumba in Timor. Vmes je več manjših otokov, od katerih jih mnogo prekaša po velikosti naš Brač ali Hvar.
Narodopisno so prebivalci Balija in zapadnega Lomboka bližnji Javancem, ostali pa ljudem z Molukov, o katerih poročamo v naslednjem poglavju. Balijci in rod Buda na Lomboku so ostali hinduisti. Imajo visoko razvito stavbinsko in kiparsko umetnost, ki je našla odmev tudi v posvetnem stavbarstvu. Omeniti je še bogata oblačila in plesno umetnost Balijcev. Starejši po izvoru oz. prihodu od Budov so na Lombaku Sasak, ki so se vsi pomohamedanili. Tudi prebivalci Sumbave so po večini muslimani razen najstarejših Do-Dongo in Kolo. Bolj prvotni po veri in običajih so otočani na otokih Flores, Sumba in Timor Vzhodni del Floresa je že papuanski, vzhodni del Timorja pa je še vedno' portugalska kolonija, kar daje večjo možnost katoliškemu misijonstvu. Obale teh vzhodn;h “malih” otokov so pa čimdalje bolj privlačne za doseljence iz bolj kulturnih predelov Indonezije, zlasti za Bugije in Makasare z južnega Celebesa in za — Arabce.
Na Malih sundskih otokih vlada skoraj povsod mnogoženstvo. Ločitev v tri družabne razrede je prav tako poznana in še strožja kot drugod; ženitev ali možitev z zakonskim drugom iz nižjega razreda so kaznovali — zdaj jo morda samo sorodniki maščujejo — s smrtjo. Lov na človeške glave je bil na tem področju omejen samo na Sumbo in nekatere manjše otočke okrog Timorja. Pokop mrtvecev se vrši na razne načine kot na Borneu in Celebesu. V kolikor so se ohranila stara verstva, častijo največ prednike in jim prinašajo živalske žrtve.
V prehrani prevladujejo riž, mozeg sagove palme, drevesni sadeži in gomolji (sladki krompir batata). Stavbe so največ postavljene na kole.
MOLUKI
To je otočje, skupina večjih in malih otokov vzhodno od Celebesa. Če bi potegnili črto okrog skrajnih točk teh otokov, bi obrobili prostor, ki ne bo manjši od Bomea. Večji otoki so Sula, Buru, Ceram in Halmahera. Rodovitnost teh otokov je privabila Indonezijce od drugod; le-ti so po večini mohamedanci, pa tudi kristjani. Med prejšnjimi ljudistvi prevladujejo Alfuri. Alfuri nikakor niso rasno in jezikovno enotni in jih delijo na Molukih v kakšnih trideset narodnostnih skupin. So različno mešani z drugimi rasami in jeziki. Na Halmaheri je narod, ki je rasno popolnoma malajski, torej člen na splošno bolj kulturne rasne skupine, ki pa govori jezik, ki je v bistvu papuanski, torej jezik ljudi, ki so bili na splošno do zadnjega v kulturni lestvici primitivci. Na jugovzhodnih otokih živijo Papuanci, o katerih bomo pa šele pozneje bolj obširno spregovorili.
Na jugu vlada ista razdelitev v stanove, kot smo jo že zgoraj navedli. Od prebivalcev Malih sundskih otokov se ločijo Molukijci po skoraj doslednem enoženstvu, kar gotovo tudi pospešuje uspehe misijonstva, čeprav je bil lov na človeške glave povsod v navadi, v nekaterih predelih pa celo ljudožrstvo. Na Ceramu obstaja edinstvena navada, da se ženske ob svojem času preselijo v posebne, zanje postavljene hiše, kjer se seveda lahko tudi nemoteno in brez dela med seboj izklepetajo. Stara verstva so podobna oniim na vzhodnih Malih sundskih otokih. Ločijo pa duhovnike od šamanov.
Prehrana je podobna kot na malih Sundih, le da se še bolj poslužujejo gomoljev. Goveda tam sploh ni, pač pa sta bolj razvita lov in ribolov.
Zaradi odročnosti ali zakaj so povprečnemu izobražencu Moluki dosti manj Poznani kot ostali predeli Indonezije. Vendar so imeli v preteklost; slavno zgodovino. Ustanovili so dvakrat mogočno državo. Država Terate ni obsegala samo Vsega cnoluškega otočja, ampak tudi Male isundske otoke. Poznejša država Tidore Pa si je podvrgla tudi velik del Nove Gvineje.
FILIPINI
Filipinci se ponašajo, da obsega njih država sedem tisoč otokov. Največja
na jugu Mindanao, na severu Luzon in njuna skupna površina znaša približno še enkrat toliko kot površine vseh ostalih 6998 trabantov. Na Luzonu je tudi glavno mesto Manila, katerega prebivalstvo se bliža že številu enega milijona duš.
Od 1. 1565 do 1. 1898 isd bili Filipini španska kolonija. Španci so večino prebivalstva (ljudsko štetje 1953 jih navaja 21 milijonov) pokatoličanili, vendar prihajajo od tam poročila, da je versko znanje dokaj pičlo kot še v marsikateri španski koloniji. Leta 1898 so predali Španci Filipine Združenim državam, le-te pa so dale «točju 1. 1946 popolno državno samostojnost.
Narodopisno važni so na Filipinih razmeroma številni Negriti, majhne rasti jih nekateri prištevajo med pigmejce. Najbolj je ohranil rasno čistost narod Aeta. Drugod pa so se Negriti pomešali s primitivnimi Malajci, ki čistih na tem otočju sploh ni več. Med Staromalajci so najbolj važni in številčno daleko najmočnejši Igoroti na Luzonu. Pred šipansko invazijo so imeli velik kulturni in verski yphv na Filipince Indijci. Oboji pa, prej Indijci, pozneje Španci - katoličani, so zajeli v svoj civilizacijski in verski objem le Mladomalajce. Islam se je vgnezdil samo na otoku Palavan in na otočju Suhi, ki tvorita dva mostova od Bornea k Filipinskemu arhipelu, in napravil iz ondotnih prebivalcev slovite morske roparje.
O pritlikavih Aeta im Igorotih sem obširno pisal v Kat, misijonih pred tre-'nh leti. Aeta so šele predmet študija modernih misijonarjev. So kot afriški Pig-niejci v bistvu enobožci in enoženskarji, civilizacijsko pa le naprednejši od afriških 'Sorodnikov. Igoroti so zdaj pod varstvom belgijskih misijonarjev, ki poročajo o Velikih uspehih in o dovzetnosti teh Staromalajcev za dosti bolj natančen krščanski nauk kot ga pa znajo stari mladomalajski katoličani.
Civilizirani i.n deloma pomeščanjeni Mladomalajci se v prehrani poslužujejo Pač vsega, kar nudi civilizacijski trg. Igoroti in njihovi manjši staromalajski so-r°dniki so prvenstveno vegetarijanci: riž. koruza, batati in sočivje so njihova poglavitna prehrana.
Na Filipinih je veliko zanimanja za diletantsko gledališče. Povsod se vršijo Predstave, katerih najpogostejša snov so boji med katoličani in mohamedanskimi roparji. Pri takih igrah nastopa tudi po več sto igralcev.
FORMOZA
je najbolj severni otok narodopisne Indonezije. Od Filipinov (Luzona) ga loči Precejšnja razdalja, toda v to široko morje so posejani otoki, ki so posredovali Igo-rotom prihod prav na južni rtič Formoze. Do zadnjih dogodkov v kitajski zgodovini Je bil (položaj na Formozi ta, da so zapadni del otoka obljudil; Kitajci in Japonci, v vzhodnem, bolj goratem delu pa je prebivalo devet plemen Staromalajcev. Mla-domalajcev na Formozi ni. S prihodom čangkajšekove vojske in številnih beguncev se je prebivalstvo otoka po rasni in narodnostni pripadnosti zelo spremenilo. Iz Pisem dr. Janeža in rev. Rebola poznajo bralci Kat. misijonov Formozo bolje kot katerikoli indonezijski otok.
M. M.
’NAf BARACAc
BARAGOVA ZADEVA
Poroča Karel Wolbang C.M.. U.S.A. - September 27, 1956, - Nadaljevar.je.
DROBNE ZANIMIVOSTI ZA VNETE BARAGOVE ČASTILCE
Odlični katoliški mesečni magazin „Extension“, ki ije uradno glasilo severncr ameriške „Church Extension Society“ ipri njenem zasajanju katoliške Cerkve, kjer je v državi še malo poznana in slabo razvita, je obvestil BZ v Marquettu, da bo njihov letni stenski koledar za 1958 med drugimi priobčil tudi sliko škofa Barage. Mesečnik je tiskan v več stotisoč izvodih in prihaja praktično v večino katoliških zavodov in ogromno družin širom Amerike. Želja BZ in naših KM je, da bi si te koledarje omislila zlasti katoliška podjetja, da bo Baraga skozi vse leto 'med nami tudi ma stenskem koledarju. Tako bodo Baragovo sliko prvič videli mnogi, ki jim ije škof še povsem nepoznan.
Vsak čas bo izdana v knjižni obliki nova angleška Baragova biografija izpod peresa strokovnjaka, ki je doprinesel v ZDA hvalevreden donos o njem že poprej. V Argentini so ponatisnili slovensko Baragovo molitveno uro za molitev v skupinah. Tudi v španščini so izdali kratek Baragov življenjepis.
Miss Tnelma L. Hanner iz Hubbell, Michigan, sporoča: „Mi tu v Hubbellu smo zelo zainteresirani pri posipeševanju Baragove zadeve. Naše Oltarno društvo je organiziralo ‘Perpetual Daily Rosary’ —. nekak naš živi rožni venec — za po-vzdignjenije Barage na oltar. Zanimivo je, da je v istem Hubbellu sestra M. Susan O.S.F., učiteljica krajevne farne šole, naslikala okusno Baragovo sliko in jo darovala St. Ann’s Altar Society v župniji. Zdi se, da Baraga s svojo prisotnostjo na članice že vpliva.
Veseli nas, da 'so tudi mnoge članice Oltarnih društev v Clevelandu in .drugod po širni Ameriki z Mrs. Hanner istega mnenja. Nekatere za Baragovo zadevo mnogo molijo in njih duhovni vodja father Julij Slapšak jim daje zelo dober zgled, ko jim vceplja Baragovega misijonskega duha žrtve za širjenje božjega kraljestva po svetu. Kako vzpodbudno bi bilo, če bi tudi Oltarna društva ameriških Slovenk po številnih raztresenih župnijah imela Baragov kip, sliko ali kaj sličnega vedno v svoji organizaciji. Saj je bil veliki škof tudi izreden ljubitelj Presvetega Rešnjega Telesa in gradil oltar za oltarjem, če bi te dobre slovenske žene živele tako organizirane v njegovem času, bi jim Baraga verjetno pogosto pisal, kateri oltar potrebuje njihove pomoči.
“The Bishop Baraga Association” v Marquettu je bila nedavno pravomočno in-korporirana v State of Michigan. Odslej .so uradno možne zapuščine BZ za nadaljevanje njenega dela, ki bo terjalo v bodočih letih tudi materialno vedno večjih stroškov. Naj bi noben Baragov častilec ne pozad.il vnesti v svoj testament vsaj primerno vsoto za Baragovo Zvezo v Marquettu.
„Historical Experts Work on Bishop Baraga Cause“ (Zgodovinski strokovnjaki delajo za zadevo škofa Barage) je bil naslov temeljitega članka, ki ije izšel
y “The Register, National Edition” 22. januarja 1956. Imenovani katoliški tednik izhaja v Denver, Colorado, v nad 100.000 izvodih na teden. Članek je objavil mnogo 'informacij o zgodovinskem raziskavanju BZ. Isti časopis je objavil 13. novembra 1955 zanimiv uvodnik izpod peresa John IWilfreda pod naslovom „First Marquette ■Bishop May Be Made Saint“ (Pivi imarquettski škof utegne postati svetnik).
„The Milwaukee Sentinel“, nadškofijski tednik iz Milwaukee v Wisconsinu je
avgusta 1956 priobčil članek: „Massive Data Gathered to Support Humble Bi-shop Baraga for Sainthood.“ Poleg življenjepisne skice svetniškega misijonarja prikazuje tudi nekatere probleme, ki ise stavijo zgodovinski komisiji pri delu. Je to edeni najboljših časopisnih sestavkov o Baragi, kar jih je že dolgo časa izšlo in gre v resnici iskrena zahvala piscu ter uredniku imenovanega tednika.
“SVD Seminarians”, bogoslovci Družbe Misijonarjev Božje Besede, enega zelo dejavnih sodobnih misijonskih redov Cerkve iz semenišča Villa Saint Thomas, Lake Gogebee, Marenisco, Michigan, so pripravili za dve mestni paradi ob proslavi državnega praznika 4. junija v Wakefield in Marenisco svojski „Bishop Baraga float”, nekak Baragov voz, ki je odnesel v obeh mestih pivo nagrado.
Podoben Baragov voz, ki so ga zgradili in opremili župljani sami, je isodelo-Val pri slični svečanosti v Big Bay, Michigan.
Od 21. do 26. avgusta 1956 je bila velika, našemu ljubljanskemu velesejmu Podobna razstava za Gorenji polotok Michigana v Escanabi. Za marquettsko ško-fjjo običajno rezervirani prostor je bil dan na razpolago Baragovi Zvezi. Razstavljeni so bili originali in prevodi nekaterih Baragovih pisem ter dokumentov, pa tudi yekatere izmed njegovih knjig, številnim obiskovalcem razstavnega prostora je dajal vse informacije o delovanju BZ in napredku pri zgodovinskem raziskovanju Mr. Joseph Gregorich sam, ki je bil za pripravo in izvedbo odgovoren. Mimo raznovrstnega drugega materiala jim je razkazoval tudi skupino večjih barvanih slik raznih Baragovih misijonov.
Baragov portret za uradni sedež Baragove Zveze je v novem prav ličnem okvirja, ki so ga pod vodstvom Mr. E. J. O’Boyle izdelali jetniki marquettskega zapora.
Med raziskavanjem dokumentov Leopoldinske družbe na Dunaju so našli besedilo, ki dokazuje, da je avstrijski cesar Franc Jožef poslal škofu Baragi krasno Izdelan mašni kelih preko ameriškega konzula Johna George Schwarza, ko je bil Pa Dunaju v svojem službenem svojstvu nad 40 let. Memorandum iz tamkajšnjega arhiva omenja: „Podarjeno 28. junija 1854. No. 2372... Cesarsko kraljevi dvor in državna tiskarna naznanjata izročitev keliha v dar škofu Baragi z odobrenjem Njegovega Veličanstva. (Potrdilo prejema izročeno po konzulatu No. 5078. Kelih 0ddan po konzulu Schwarzu 3./8.“
Dragoceni Baragov kelih je letos mnogo „romal“ na raznovrstne razstave, kjer ':o ga želeli. Manjkalo mu je primerne škatlje za varno prevažanje. Končno je Bsv. Stephen Oliver iz Sault Ste. Marie preskrbel za kelih zelo lep, močan im mojstrsko izdelan zabojček, ki povsem odgovarja namenu.
Nova odkritja in načrti budijo večje zanimanje
Baragove sledi vodijo vedno v nove dele Evrope. Iz zapiskov katoliškega gladila detroitske škofije „Detroit Oatholic Vindicator“ je razvidno, da so bili objav-Jjeni članki o škofu Baragi v „De Tijd“, ki naj bi bil okrog leta 1854 in 1855 jasnejši “Amsterdam Times”. Tako moramo dodati deželam, ki hranijo dokumen-e, Nemčiji, Avstriji, Franciji, Jugoslaviji, Italiji, Angliji, Irski in Češki še Ho-a n ds k o. Jasno je , da bo treba raziskovanje, preden bo končano, usmeriti na ve-clno Evrope.
Uvodnik v „Detroit Catholic Vindicator“ z dne 3. junija 1854, med drugim daje Baragi naslednje priznanje:
„O popolnem in zmagoslavnem uspehu njegovih naporov in onih njegovih častitih sobratov misijonarjev med prebivalci okolice jezera ni različnih ini nesoglasnih poročil. Kot ena /usta in složno pripisujejo škofu Baragi pravično zasluženje njegovih naporov ter ga osebno kar najbolj prisrčno in globoko spoštujejo. Nek gospod iz Gorenjega jezera nam je oni dan dejal: ,Mi imaimo prebivalstvo, ki se razlikuje po narodnosti, veri, običajih in poklicih. Med nami najdete nadpovprečno mero vsakovrstne dunovne in moralne kulture in ni mogoče tajiti, da imamo med seboj — kot v vseh novih deželah, kjer se zbirajo pustolovci — mnoge divjake, surove in predrzne. Toda v celotni pokrajini ob Gorenjem jezeru ne najdete enega moža, žene ali otroka, ki ne obožuje imena misijonarja Barage ter ne zre nanj in ga blagoslavlja kot dobrotljivega, naporno delujočega, požrtvovalnega, velikodušnega Apostola Indijancev; kot nekoga, ki je napravil več za tnpeče človeštvo v 15 letih misijonskega dela, kot bi izvršili vsi hinavski filantropisti, umetno blebetajoči človekoljubi sodobnosti v enem stoletju.”
Ta hvalnica Baragi ne potrebuje razlage.
Zemljevid Baragovega misijonskega področja, ki je bil objavljen v Baraga Bulletin (1956/57, I, 6-7) kot „The Baragaland Map“, je bil na splošno toplo sprejet in deležen upoštevajočih pohval iz ozemlja marquettske škofije ter izven nje. Vsaj dva časopisa sta prinesla poseben članek o njem. Onim, ki radi prebirajo o življenju svetniškega misijonarja Barage, je velik pripomoček pri iskanju in lokaliziranju mnogih misijonov. Za turiste, ki združijo svoje počitniško potovanje z romanjem v Baragaland, pa je pripraven vodič.
Baragova zveza je prejela nekaj koristnih nasvetov za izboljšanje zemljevida, ki bodo upoštevani pri novi izdaji, verjetno že prihodnje poletje.
Omejeno število teh zemljevidov Baragalanda večjega formata 17 x 21% inč (palcev) je še na razpolago. So zelo primerni za v okvir za Baragove ljubitelje osebno, za naše dvorane in organizacije, ki jim je Baragova zadeva pri srcu in v Michiganu posebej za vse, ki imajo opraviti s turisti, bodisi kar zadeva prenočevanje ali hrano. Dokler je ta zaloga še na razpolago, lahko vsak dobi kopijo brezplačno, da le zanjo prosi.
NAČRT ZA BARAGOV PARK, MUZEJ IN KAPELO V ASSININSU
Dve močni skupini Kolumbovih vitezov v Michiganu sta se zavzeli, da složno postavita škofu Baragi primeren spomenik na kraju nekdaj slavnega njegovega misijona v L’Ansu. Sta to Monsignor Rezek Assembly in Bishop Baraga Council katoliške ameriške elite mož, organizirane v Knights of Columbus.
9. oktobra 1955 se je tam sestal poseben odbor in ustanovil Bishop Baraga Memorial of Assinlns, ki naj ohranja njihovo prizadevanje organizirano. Odbor je izdelal načrt za dolgoročno izpeljavo zamisli, ki naj bo izvajana ob sprotnem plačevanju zdelanega. V programu je med drugim olepšavanje terena v okolici in gradnja primerne ceste. Najprej nameravajo posvetiti škofa Barage kip v življenjski velikosti. Kasneje bodo dodali druge religiozne predmete in posnetek indijanske vasi, kakršna je bila v misijonarjevem času. Stara cerkev, ki ni več v rabi, bo spremenjena v kombinirano kapelo in muzej, čim bodo denarna sredstva na razpolago.
Z ozirom na navdušenje, s katerim se je odbor dela lotil, je pričakovati uspeha. Podjetje tudi zasluži vso oporo in pomoč, da ise uresniči.
(B. 1955/56, II-III, 16)
K slikama desno: „Barasrov voz“ v slavnostnem sprevodu v Marenisco, USA; spodaj: ulica v Marquettu.
Glavna kapela St. John’s Provincial Seminary v Plymouthu je bila lani končana. V stranski kapeli Presvetega Srca Jezusovega so barvana steklena okna, ki predstavljajo dva pionirja Cerkve v Michiganu, misijonarja Gabriela Richarda in škofa Friderika Barago. Father Richard je bil aktiven v detroitski okolici, ustanovil je prvi katoliški časopis v Združenih državah Amerike in bil je edini duhovnik, ki je kot michiganski delegat kdaj imel svoj sedež v ameriškem Kongresu.
Baragovo okno predstavlja škofa Barago v škofovskih oblačilih med njegovimi Indijanci. Njegove poteze so kot starikavega moža, otrdele zaradi let, preživelih v divjini. Izmed mnogih vidikov, pod katerimi je mogoče zreti na Baragovo delovanje med Indijanci, se je umetnik odločil naslikati ga kot dobrega pastirja svoje črede, v katerega se ozirajo njegovi Indijanci iščoč njegovega vodstva.
St. John’s je pokrajinsko bogoslovje države Michigan za pet škofij njenega ozemlja. V prijaznem Plymouthu, samo nekaj milj zunaj Detroita, v kraju znanem po Plymouth avtomobilskih tovarnah, se pripravlja nad 200 bogoslovcev za duhovniški poklic. Pod vodstvom sulpicijancev študirajo v njem zadnja 4 leta bogoslovja svetni teologi nadškofije v Detroitu ter njeni cerkveni provinci spadajočih škofij • Grand Rapids, Lansing, Saginam in Marquette. Kardinal Edward Mooney, bivši apostolski delegat v Indiji in na Japonskem, je ravnokar dogradil to odlično bogoslovje v želji, da bi dobila nadškofija čim več duhovniškega naraščaja za naglo razvijajočo se Cerkev v Michiganu. V svoji detroitski nadškofiji sami, v kateri je Detroit med vodilnimi na listi močno katoliških velemest v ZDA, bi po njegovem mnenju potreboval letno okrog 100 novomašnikov, da bi mogel razvijati v celoti delo, ki je možno.
Izza časa svoje ustanovitve leta 1949 je bogoslovje imelo svoj misijonski krožek, da bi duhovniške kandidate navdihoval z apostolskimi ideali Cerkve in zbiral denarno pomoč za zunanje misijone. Krožek je bil več let brez patrona. V zadnjih letih je med teologi močno zraslo zanimanje za misijonskega škofa Baraga. V maju 1955 so na občnem zboru glasovali poimenovati svoj misijonski krožek po njem in ga uradno nazivati: „Bishop Baraga Mission Society“. Svetniški duhovnik in škof, ki je večino svojega življenja preživel delujoč sredi trpljenja v Michiganu, se je zdel članom posebno primeren vzornik za bodoče duhovnike v tej državi. On je začel pionirsko misijonsko delo, ki ga morajo sedaj sami nadaljevati. Njegovi vzvišeni ideali osebnega žrtvovanja, učenosti, molitve in gorečnosti, so vzor za vse, ki stremijo po duhovništvu. (Br. 1955/56, IV, 25).
Ves mesec oktober 1955 je bila odprta misijonska razstava za zunanje obiskovalce, v kateri je Baraga zavzemal častno mesto. Bogoslovci, ki so jo pripravili» so sel zanjo resno zavzeli in aktivno pri njej sodelovali s pripravami in vodstvom gostov, katerim so razlagali posamezne predmete, razstavljene v zvezi s škofom Baragom. Zanimanje za pospešitev Baragove zadeve je med njimi spet naraslo.
(Sledi.)
MOLIMO IN DARUJMO ZA BARAGOVO BEATIFIKACIJO!
[	%<U 6-0 jptccč&tl
t	HERMAN Haeck S.J. — Poslovenil Nikolaj Jeločnik
***iaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa Komedija v treh dejanjih aaaaaaaah.
VIII. Prizor
bastian - Morris - saheb -
FRANCIS - RAM
FRANCIS (na veiraiidi). Ne, zdaj nie. Saheb je pri obedu.
BASTIAN (taho, da ga saheb lahko . Saheb! Katehist mi ne dovoli, da 1)1 ti prinesel tole grozdje: pa ti ga prinašam v dar!
SAHEB (Morrisu), Zdaj je že drugi *'lli tisti s kravo! (Bastianu.) Kar brž noter, Bastian! (Vzame grozdje, ga po-7® Romu, ki ga ogleduje v soncu in odi-.e s Francisom.) (Prav vesel sem tvo-^ka daru; a vedi, da je bil Ali tod, da Se je (pritožil.
BASTIAN. Saheb mi je oče in mati; Prev zato pa sem prišel, da mi da svoj ^et. Ali mi je vsepovsod za petami samo 2ato, ker sem kristjan.
. SAHEB. čenče, čenče. Bastian. Ali ti J® za petami, ker mu ne plačaš, kar mu dolguješ. To je vse.
. BASTIAN. Ni res, Saheb. Ali :sam me Je napeljal v ta dolg, samo da bi me n^oril. Na vse (sile sem si zadeval, da bi Se ne zadolžil, a slednjič me je Ali naivnost prisilil, da sem se mai zadolžil i nekaj pesti riža, ker sem se mu smi-' > kot je dejal.
SAHEB. Samo z 'lažjo nikar, Bastian! enar ti je dal in petnajst rupij mu dol-^nješ. že vse vem.
. BASTIAN. Ne, saheb, ni tako, resnica na moji -strani. Riž mi je dal, samo riž. f. Po žetvi, ko isem mu hotel vrniti spet z yZetn, je Ali terjal rupije... rupije! sak mesec več. Najprej pet... potem
sedemi... potem deset... zdaj že petnajst, in če mu dolga do jutri ne plačam, mi bo zarubil riževo njivo!
SAHEB. Tvojo riževo njivo! (Ogorčeno.) Ne, tega pa ne! Povem ti, da se tvoje zemlje ne bo pritaknil!
BASTIAN (vesel). Saj sem vedel, da saheb ne bo dopustil. (Z drugim glasom.) Zlaj pa potrebujem tvoj nasvet. (Razburjeno in poltiho.) Če bi saheb namesto mene dal Aliju- -tistih petnajst rupij •. •
SAHEB. J-az, da bi tvoje dolgove plačeval? In temu praviš nasvet?
BASTIAN (navdušeno). .. .bi spet dobil pogum... bi spet z veseljem prijel za delo!
SAHEB. Samo s tem ne začenjaj, Bastian !
BASTIAN. Potem pa je bolje, da pride ljubi Bog in nakloni smrt Bastianu.
SAHEB (v smehu). Ti, da bi umrl? Nič se ne boj, Bastian, kot rog trdo življenje je v tebi; sto let boš tlačil zemljo, prav gotovo.
BASTIAN. No da, saheb je mož božji, gotovo bolje ve kot jaz.
SAHEB. čuj Bastian! Naj ti dam svoj nasvet: Ali ne bo segel po tvoji njivi, če mu dovoliš, da :si izbere kravo, ki si jo želi. Kaj meniš?
BASTIAN. Kako naj mu dam, da si bo izbiral krave, če pa imam eno samo?
SAHEB. čemu mu pa potem te ne daš?
BASTIAN. Prav zato, ker te noče.
SAHEB Tak si prejšnjo zamenjal is to?
BASTIAN. Ni pes, saheb, ista je kot prej.
SAHEB. Ista?
BASTIAN. Ista!
SAHEB. Tista bolna žival?
BASTIAN. Nobena druga!
SAHEB. Ki sta jo sama kost in koža?
BASTIAN. Kost in koža!
SAHEB. In s polomljenim rogom?
BASTIAN. S (polomljenim rogom.
SAHEB. Kako tedaj, da je noče?
BASTIAN. Pravi, da ni več tista kot prej.
SAHEB. Končajva, Bastian: ti trdiš, da ije ista, Ali trdi, da je druga. Zdaj ti pa povem: če ne prideš sem z Alijem in s kravo, nočem ni besedice več slišati o tej zmešnjavi.
RAM (z dvema grozdoma na Icrožnihu vstopi), Saheb, tole Bastianovo grozdje je že napol gnilo, le kako zaudarja!
SAHEB. Proč s tem grozdjem, Ram-. .. (Fant odide.) čudovito, Bastian! Tako, tako, da si mi lahko tvezi! to tvojo kravjo zgodbo, ,md prideš s takšnim darom!
BASTIAN. Ne zameri, saheb, ubog siromak sem... kje naj dobim sveže grozdje?
MORRIS. Tak si vedel, da grozdje zaudarja?
BASTIAN. Neveden človek sem! Kako naj od zunaj vidim, kaj je notri?
SAHEB. Dovolj, Bastian! Izroči Aliju moj najlepši salaam in povej mu, da nočem slišati veij ne o rupijah ne o kravah, če me pride sem is teboj in s kravo. Si razumel?
BASTIAN. Torej naj vsi trije pridemo?
SAHEB. Se razume, da vsi trije.
BASTIAN. Kdaj pa?
SAHEB. čimprej.
BASTIAN. Takoj zdajle?
SAHEB. Ne, za božjo voljo; dajte, da vsaj pokosim v miru.
BASTIAN (se globoko prikloni in odide). Salaam! (Saheb mu odzdravi z roko.)
SAHEB. Ubogi ljudje! Ne znajo ne brati ne pisati, ne razumejo ničesar in slednjič padejo v roke takšni pijavki, kot je tale Ali.
IX. Prizor
MORRIS - SAHEB - RAM - FRANCIS
MORRIS. Zdaj pa žlice v roke!
SAHEB (išče zajemalko po mizi, a jv ne najde). Ram!
RAM (zunaj). Saheb!
SAHEB. Še križ in dober tek! (Med molitwijo vstopi Ram in zbrcmo čaka-Saheb Ramu.) In s čem maj zajemamo juho?
RAM. Z zajemalko, saheb.
SAHEB. Kje pa je? Jaz je ne vidim.
RAM (jo iztakne na pisalmku). Tu je. (Odide.)
SAHEB. Ta dva mi do zadnjega vse poskrijeta. (Polni krožnik z juho.)
MORRIS. Hvala, hvala, dovolj!
SAHEB (polni svoj hrožnik, potem pa stika za limono po mizi). Na, zdaj sta pozabila pa na limono; pa vesta, da ne jem juhe brez limone. Tudi vi?
MORRIS. Koristna bramba proti malariji.
SAHEB. Točno! (Spet brezuspešno išče, potem zakliče.) Ram!
RAM. Saheb? (Vstopi.)
SAHEB. Si danes glavo izgubil, ali kaj? Limone ni.
RAM. Nisem pozabil nanjo, saheb. Na mizo sem jo položil. (Išče im jo slednjič najde pod mizo.) Tu, na tleh je! (Odide.)
MORRIS. Seveda, spominjam se, prav vam je padlo na tla.
SAHEB. Nikar me ne tožite pred njimi, Morris,
MORRIS. Prav posrečen možak ste, veste to? Kličete Ram, Ram... in Ram je že tu.
RAM (ki je mislil, da ga zovejo, vsto' pi). Saheb!
SAHEB. Že dobro, Ram. (Fant odide.)
MORRIS. Kakšna pozornost!
SAHEB. Res, Ram je pravi zaklad* (Z limono v rokah.) Takole, polovico vsa-
kemu. (Razreže limono, da polovico Mor-risu; oba j0 stiskata nad juho.) Morris. Ram ga kličejo?
SAHEB. Ramamoorty.
MORRIS. Ra saj je vendar hindujec.
SAHIB. Majhen braman je, sirota j>rez matere. Očetu sem obljubil, da ga bom vzgojil. Že štiri leta ga držim tu v šoli.
MORRIS. Kakšne čudovite oči!
SAHEB. Odkrite oči! Ima hindujec bakšnie oči?
X . Prizor
ANTONY - MORRIS - SAHEB
ANTONY. Oče, oče!
SAHEB. Kdo pa zdaj? Le sem, otroče, glejte, glejte, Antony je. Odkod pa?
ANTONY. Od doma.
SAHEB. Tako od daleč? Kaj se je godilo, ves prepal si.
ANTONY. Moj oče bo umrl in želi, pride saheb.
SAHEB. Kaj, umrl? Je to mogoče? Kdaj pa je zbolel? In kdaj si šel zdoma?
ANTONY. Zjutraj.
SAHEB (vstane, enako Morris). Takoj pojdem. Francis! Ram! (Fanta čez trenutek vstopita.) Povej mi, Antony, ze-m bol i očeta ?
ANTONY (se prime za želodec in za Olavo) Da, tule... pa glava ga strašno Wi.
XI. Prizor
ANTONY - SAHEB - FRANCIS RAM - MORRIS
MORRIS. Odkod je prišel ta Antony?
SAHEB. Petnajst kilometrov daleč! “j'ž, brž! (Saheb ukazuje, fanta izpol-ninjeta ukaze.) Bod'te tako dobri, Mor-1''s> po;šč:te v omari k nin in flaconcino ko’er... da, da tista temna ste-Meničica saj piše na nji... Ti pa, Francs. ..
FRANCIS. Oče?
SAHEB. Nalij bencin v motor, brž... spet imamo bolnika.
FRANCIS. Pa sveta popotnica?
SAHEB. Se razume. Kar v zakristijo, pa pripravi vse... (Francis odide.) Ram, si že obedoval?
RAM. Kdaj pa?
SAHEB. Hočeš z menoj?
RAM. Rako rad, saheb.
SAHEB. Brž v kuhinjo, teci... Čakaj, Ram... Daj še Antonyu krožnik juhe. (Antonyu.) Le pojdi z Ramom! (Ram in Antony odideta.)
MORRIS. Tako, tu so zdravila.
SAHEB. Hvala... oiprosti, Morris. K obedu sem te povabil, pa ti ga, kot vidiš, ne privoščim. (Povezne si tropski klobuk na glavo.)
MORRIS. Pa menda ne boste šli v tem žgočem opoldanskem soncu?
SAHEB. Seveda bom šel. Kdaj pa naj grem? Naj čakam, da bo mož umrl?
MORRIS. Pa kar tako brez obeda, da boste šli?
SAHEB. čisto prav tako, iz previdnosti. S politim trebuhom/ v takšnem soncu je še slabše.
MORRIS. Se mi zdi, da vas bomo lepega dne našli na cesti — mrtvega.
SAHEB. Vas pa na postelji. Se Vam zdi bolj poetično to?
MORRIS. Kdaj pa k škofu?
SAHEB. Obenem. Oba fanta naložim v prikolico, zadrevim se najprej k bolniku, potem pa skočim še v mesto, in Ram z menoj. Ampak dajte mi načrte. Brez teh ne morem tja.
MORRIS. Tu jih imate.
SAHEB. Kak očenaš, Morris, da se bo dobro izteklo.
MORRIS. Škof bo navdušen, boste videli.
SAHEB Upajmo, da' bo... a najprej bo vprašal... dobro vem... kdo bo plačal...
Zastor
(Se nadaljuje.)
* l>0 MIHJONmM JVUII ^
KOMUNISTIČNA PROPAGANDA V OSREDNJI AFRIKI
Komunistični agenti so se v zadnjih časih posebej žilavio zagrizli v -3vo(je razdiralno delo v Osrednji Afriki, kjer je katoliško misijomstvo zelo močno in kjer bodočnost Cerkve obeta.
Za svoje namene se komunisti pri propagandi v teh deželah poslužujejo predvsem krajevnin razmer. Afričani, ki naravnost žejno hlepe po osvoboditvi izpod vsakršnega evropskega imperializma, se navdušujejo za vse, kar je naperjeno proti zapadnjakom; za pravega junaka imajo vsakogar, ki se jlim dirzne postaviti po robu. Zato pa z iskreno naklonjenostjo zro na goljufni boj Sovjetske Zveze z Zapadom: Sovjeti j a je zanje predmet naj višjega občudovanja; mnogi črnci gledajo v mji zaščitnika vseh stiskanih in tlačen'h narodov.
Črnci kaj malo potujejo po svetu; potujejo pa radi. Sovjetska Unija in nje sateliti jim zdaj kar na dlani prinašajo vsak dan nove ponudbe za poceni ali celo zastonjska potovanja po svojih deželah, pod1 piogojem seveda, -da se vsaj za nekaj dni pomudijo v Moskvi... Ob povratku v svojo črno domovino bodo Seveda ti potniki rojakom pripovedovali o tisočerih “socialističnih čudesih”, zatrjevali jim bodo, da je čista iresnica vse, kar jlim o raju pri komunistih govore rdeči agentje med njimi, pa da je hkrati debela laž vse, kar slabega o komunizmu in Sovjetiji govore zapadnjaki.
Sovjeti j-a se poslužuje, kot vedno, vseh mogočih sredstev, da bi povečala in plo-globila ter razširila -svoj' vpliv v Osrednji Afriki, zlasti v Sudanu, ki je komaj dobro leto 'samostojna država in zato naravnost plodna zemlja za komunistično setev. Ven in ven prirejajo razstave in sejme -sovjetske mehanike, industrije satelitskih držav, v afriške dežele pošiljajo -svoje trgovske delegacije, rdeča propaganda pronica med radovedne črnce
v tisočerih oblikah. Pekinška opera je priredila posebno “umetniško” turnejo Po srednjem Vzhodu in po Afrik- ; pri predstavah so posamezne odmore pora' bili za to, da so se z govori spominjali konference v Bandungu, ki so se je, kot znano, lani udeležile skoraj vse azijske in afriške države in kjer -so komunisti hotel-i imeti glavno besedo... Arabska časopisje v zadnjih časih z vsem navdušenjem objavlja članke komunističnih avtorjev, ki vsi do zadnjega izzvene v mogočno slavo Sovjetiji.
V Sudanu -sta dva najvažnejša delavska sindikata v irdečih rokah. Delavcem ne govore o marksizmu, -marveč o piovi-šan-ju pi-ač: nii čuda, če stvar vleče...
Nikjer pa komunisti ne pozabljajo na šole! Velika večina črnih akademikov na sudanski državni univerzi je danes po-slušno orodje komunistične propagande. Vse -kaže, da -so se rdeči vrin-ilii tudi že med profesorski zbor. Vsaj polovica mlajših učiteljev in državnih -uradnikov danes odkrito zagovarja komunizem in se navdušuje zanj. če izvzamemo akademike, vsi komunisti med črnci danes nič r.e govore o dialektičnem materializmu, temveč samo o krivicah, ki jih dela Za' pad:	-napihujejo rasno nestrpnost v
U.S.A. in Južni Afriki, govore o najno' vejši-h izgredih med belimi in črnci — vsega, prav vsega so krive zapadr.e velesile. Rešitev je edinole — v komunizmu, ki ga prinaša rešiteljica vseh zatiranih narodov in ras, Sovjetska Zveza.
Enako se rdeči v Afriki uspešno poslužujejo v svoje namene tudi nasprot-stva med islamom in krščanstvom, čeprav so muslimani po naravi pobožni in venmi, se -ne menijo dosti za komuniistič' no brezboštvo. Ne vidijo nobene nevarnosti v njem. Tjale do 1952 -se je vsaj od časa dio časa oglasil kdo -med muslimani, ki je opozarjal na nevarnost -brez-boštva srpa in kladiva. Danes se jie sta-mje na žalost že tako -spremenilo v prid komunizmu, da se med muslimani nihče
v^č ne drzne govorib' proti Moskvi in njenim satelitom.
MISIJONARJI — ŽRTVE
ATENTATOV V ALŽIRU Od 1_ novembra 1954 so bili po uradnih poročilih zaradi atentatov v Alžiru ubiti naslednji misijonarji in misijonarke:
En redovnik bratov Očeta de Fau-caulda je bil umorjen lansko zimo, ko Je s kamionom potoval po oranskem jugu.
Dva bela očeta: p. Tiabart, ki so ga 'Sredi dneva našli s prerezanim vratom ^8. avgusta lani blizu Gervillerja, ko se je s kolesom vračal s 'svoje misijonske, Več kot 50 km dolge poti; pa p. Bnu-cbez, ki so ga ustrelili uponniki 22. oktobra kar na cesti, blizu kraja Igril-■Mahani.
Nobenih vesti ni o belem očetu p. Bar-'bierju.
Bela sestra s. Fourier je bila ub ta 16. oktobra.
12. novembra so umorili redemptori-Rta p. Pfisterja, župnika v mestu Rabelais, v škofiji Alžir. Slučajno se je Pridružil nekemu vojaškemu konvoju, ki so ga napadli uporniki. Dan prej so Uporniki težko ranili p. Moussiona, žup-nika v Azazga.
■POLOŽAJ CERKVE V TUNISU Vse ozemlje, od lani samostojne dišave Tunis, spada v cerkevnem pogledu Pod škofijo v Kartagini. Katoličanov ev-Poipskega porekla je kakih 280.000; razdeljeni so na 78 župnij, od katerih jih 'ma 62 stalnega župnika. Za rast in ^gojo duhovskih poklicev skrbita se-Uienlšče in malo semenišče; poleg svet-lle duhovščine pa pri dušnem iskrbstvu vueto pomagajo tudi misijonarji nasled-Ujih redov: asumpcionisti, salezijanci, epmitancj sv. Avguština, beli očetje, frančiškani, sinovi Brezmadežne in dr.
Razglasitev državne tuniške samostoj-Uosti lani nima večjega pomena za katoliško življenje v deželi. Uvod v novo državno ustavo zagotavlja svobodo vere. Tuniška domača vlada vzdržuje prisrč-
ne in iskrene odnošaje s katoliškimi cerkvenim predstojništvom; vsaj do zdaj so bila z obojestransko dobro voljo in pripravljenostjo v splošno zadovoljstvo-rešena tudi najtežja vprašanja.
Lahko rečemo, da živi tuniška Cerkev v miru, četudi je politično ozračje v deželi v zadnjih mesecih posebno zaradi upoma v sosednjem Alžiru precej razburkano. Cerkev ima v Tunisu posebno plemenito vlogo pomirjevalca z oznanjanjem evangeljsk h načel vesoljne pravičnosti in dobrote. Vsi njeni delavci,, do zadnjega misijonarja delajo za duhovni in časni napredek in, rast tuniške domovine. Kristjani različne (narodnosti in rasne pripadnosti najdejo v Cerkvi nadnaravno vez, ki jih druži kot otroke skupuega očeta in skupne nebeške domovine.
Najtrše je trenutno vprrašanje. kako pomagati krščanski skupnosti v Tunisu, da se bo mirno prilagodila novim razmeram; treba je še bolj povezati katoličane med seboj, s poglobljenim duhov mim življenjem.
FRANČIŠKANI NA JAPONSKEM
Po nedavnih uradnih poročilih delegata frančiškanskega reda na Japonskem, je v deželi danes 213 Frančiškovih sinov misijonarjev; od teh sta tudi en nadškof in škof, oba izgnanca iz Kitajske Duhovnikov inozemcev je med redovniki 144, Japoncev 15, 15 japonskih bogoslovcev - klerikov, 24 japonskih bratov in 13 inozemcev.
PEKINŠKA VLADA IN MUSLIMANI
“Založba narodov”, ki je uradna komunistična založba v Pekingu, (je izdala čudovito lepo (opremljeno knjigo z naslovom “Versko življenje med kitajskimi 'muslimani”. Marsikoga bo izdaja presenetila, če pomisli, da jo je dal natisniti komunistični, protiverski režim. A kdor pozna komunistične metode, ne bo presenečen: tod gre, kot vedno pri takšnih slepavijah, za eno mnogih političnih pretkanosti rdečkarjev, ki tako vneto že več kot leto dni ljubimkajo z afroazij-
skim blokom po konferenci v Bandjan-gu: prav imnsldimaniske države imajo v tem bloku odločilno večino. IPo drugi strani pa si skušajo rdeči zadabiti tudi naklonjenost pri muslimanskih manjšinah in narodnostih širne Kitajske.
Uvod v knjigo, ki je napisan v arabščini, kitajščini in francoščini, pravi tudi tole: “Po ustanovitvi Kitajske ljudske republike, je tudi življenje kitajskih muslimanov stopilo v novo obdobje. Državna ustava jamči vsem državljanom svobodo vere in bogoslužja. Tako tudi muslimani, kot vsi ostali kitajski državljani. uživajo popolno svobodo v verskem pogledu.” Čudovito drzna i zjava, lastna samo -komunistom, saj dejanska resničnost izkazuje vse kaj drugega. Nič ni bralo’ neresničnega kot trditev, da bi rdeči na Kitajskem z musliman; lepše ravnali kot s pripadniki drugih ver.
ŠTUDENTJE Z MADAGASKARJA V FRANCIJI
Od 700 madagaskarskih študentov, ki se izobražujejo v Franciji, jih je 250 katoličanov. Madagaskarski škofje se nenehno zanimajo za študij in versko življenje teh akademikov. Vsako leto 1. decembra prirejajo po vseh cerkvah na otoku Madagaskar, ki je še vedno francoska kolonija, posebne nabirke za te sorojake, ki študirajo po francoskih u-niiverzah,
Paris, Montpellier in Toulouse iso glavna sredušča, kjer žive madagaskanski akademiki v Franciji. Po ena katoliška župnija v vseh treh francoskih mestih se še iposebej- posveča verski vzgoji mladih visokošolcev.
V lanskem oktobru sta Zveza čezmorskih akademikov in Ljudska akcija -iz Venvesa priredili v Parizu posebni socialni teden, ki je trajal štiri dni. Namen predavanj in razgovorov je bil, študij političnih in družbenih vprašanj nia Madagaskarju. Akademiki iso bili nad prireditvijo zelo navdušeni; zdaj se skoraj žele vrniti v domovino, saj se v polno zavedajo svojih dolžnosti do domače zemlje kot katoliški izobraženci.
KATOLIŠKE ODDAJE NA RADIO NYASA (ČRNA AFRIKA)
Vedno več je v .zadnjih časih katoliških radijskih oddaj na postaji Lusaka, v pokrajini Nyasa. Oddaje so v različnih črnskih jezikih, od katerih je skupen vsem prebivalcem po Nyasi in Rodeziji samo nyania. Mesečno sta vsaj po dve verski oddaji v tem jeziku.
Katoličanom se zde zdajšnje oddaje vse preveč razvlečene in enolične. Zato so z letošnjim novim letom uvedli “katoliško četrt ure” na radio Lusaka. Spored obseže kratko moli tev, pesem, ki ji sledi kratko razmišljanje treh minut posvečeno tistemu dnevu, spet pesem, sklepna molitev in blagoslov vsem poslušalcem.
Domače črnske katoliške pesmi so že posneli na plošče: peli so jih gojenci različnih katoliških zavodov iz Nyase in severne Rodezije. Oddaje na radio Lusaka so izrazito katoliške, kot dokazuje molitev angelskega češčenja, priložnostna razmišljanja o zakramentih in i slednjič molitve po posebnih namenih kot za cerkveno zedinjenje, za duhovniške poklice, za svetega očeta.
JAPONSKA SLAVI MUČENCE IZ LETA 1623
2. decembra lani je rnsgr. Janez Rioss S.J., bivši apostolski vikar v Hirošimi, blagoslovil spominsko ploščo v čast 50 kristjanom, 4 od njih so bili duhovniki, ki so bili zaradi vere obsojeni na smrt 4. decembra 1623 v Tokijiu. IHošča je dar tokijskih katoličanov. Pozidali so je na posesti hudi stičnega svetišča čifuku-ji. Zraven apostolskega vikarja sta ob slovesnosti stala tudi tokijski generalni vikar imsgr. Kikujiro Okoši in rev. Akua Tokugawa, potomec šoguna Tokugawa, ki je vladal za časa omenjenega proga-njiamjia.
Že od leta 1952 je ta kraj stalno romarsko središče japonskih katoličanov. Letos jih je na slovesno ah priš'o čez 400 z vseh krajev širne Japonske, poleg tisočev vernikov iz Toki ja.
☆ iz MUM mmm mijijonadjiv *
Iz Obayashi na Japonskem je 9. de- 1 co-.mbra 1966 pisala sledeče pismo u;mi- 1 Ijenka s. CIRENEJA JUG:	«
Da boste verjeli, kako pridni so naši , najmlajši, bom tokrat napisala nekaj vrstic o enem od nji'h iz otroškega vrtca. , Masao San mu je ime in. letos nas je ] zapustil, ker hodi že v prvi razred. Do-	,
kler je bil še pri nas, se je strašansko	,
rad pomeril z drugimi. Pa ima tuidi svoje lepe lastnosti. Naši otroci imajo v , Svojem vrtcu tudi oltarček Breamadež- , ne. Masao San je seveda takoj postal , Marijin apostol, bolje — “detektiv”. Ko je zjutraj prišel, se je najprej poklonil , Mariji ipred oltarčkom, potom je šele , Pozdravil vse druge. Nič zadovoljen pa ni bil, če je ugotovil, da ga kdo od to- \ varišev ni posnemal: kar k njemu je stopil in ga privedel pred oltar, da se je . nioral še on pokloniti. Pa se je zgodilo,
'la je lepega dne v naš zavod pot privedla tudi našega škofa msgr. Tagančija. Masao je bil ravno v veži; nič se ni pomišljal, kar za roko je pr'jel visokega , cerkvenega kneza in ga popeljal ,pred oltarček. S pričakovanjem mu je pre-Vzvišeni sledil in je bil na moč ginjen, ko mu je fantič velel, naj se pokloni pred Brezmadežno. Otrok se še zdaj rad 'mominja dni, ki jih je prež vel .pri nas.
Ko se vrači iz šole, se vedno za trenutek tudi v naši hiši ustavi.
Med revnimi ljudmi tukaj smrt zelo Pobira. Oni dan je umrl družinski oče 'n zapustil ženo ter tri sirote. Pred smrtjo smo ga pripravile na krst, ki ga •le ves srečen na zadnjo uro prejel. Nekaj dni za njim pa je umrla družinska ‘Pati in zapustila št ri otroke. Mož, čeravno pogan, nam je njeno smrt takoj sporočil in zaželeli katoliški pogreb. Vendar smo že, ko smo mrliča devali na o-der. videli, da so nam sorodniki sovraž-n>- Zahtevali so, da ženo obrnemo z gla-na sever, takšna je pač navada pri japonskih budistih, Želji smo ustregle,
ker je nazadnje vseeno, kako mrlič v krsti leži (na Japonskem je celo običaj, da truplo v krsto posade). Obvestile smo tudi bližnje vernike, da so prišli molit rožni venec. Drugo jutro pa nas je že zgodaj obiskalo posebno odposlanstvo in zahtevalo, da mora biti pogreb budističen, češ da nočejo biti od zlega duha kaznovani za nezvestobo. .. V sorodstvu da so namreč od nekdaj budistični pogrebi. Ni nam kazalo drugo, kot da je naš misijonar kar ob mrtvaškem odru opravil .pogrebne molitve, potem pa so budisti svoje nadaljevali. Kako vra-žarski so budisti, samo tale primer: pred dnevi se je prav nasproti naše misijonske hiše ponesreičila neka žena: podrl jo je avtomobil, ki je .privozil iz garaže tam čez. Že umirajočo smo prenesli v naš dispanzer. Toliko je še bila pri zavesti, da sem jo kratko poučila v veri in jo mogla krstiti, preden je umrla. Ker je bilo pred tisto garažo že več takšnih smrtnih nesreč, so ljudje začeli govoriti, da bi bilo dobro poklicati bon-ca, ki naj ibi zarotil zlega duha, ki da je v tisti garaži... Nazadnje so celo prisilili lastnika, da je garažo podrl, zemljišče pa prodal: strah .pred hud'm duhom je bil le prevelik.
Iz Tokija je tik pred Božičem pisala kanosijanka s. ANICA MIKLAVČIČ naslednje pismo:
Vidim, da med vami veliko in vneto delate za Baragovo beatifikacijo. Tudi jaz sem se temu našemu velikemu svetniškemu misijonarju začela priporočati v svojih težavah. Vem, da mi bo izprosil .pomoč pri Bogu. Iz Vašega pisma sem tudi razbrala, da pripravljate misijonsko veletombolo že za 6. januar in me prosite, naj bi tudi letos kaj poslala. Takoj som prosila našo mater delegate v Hongkongu, naj pošlje kak prispevek v mojem imenu za tombolo: ne vem pa, če bo pravočasno prišlo, Vid:m
tudi, da za prihodnji januar spet pripravljate delitev pomoči iz sklada za slovenske misijonarje. Zato prihajam pred vse z veliko prošnjo: Naša redovna hiša, ki smo jo pred leti odprle v Tokijiu, ni namenjena samo otroškemu vrtcu, ki zidaj deluje, ampak še vse bolj noviciatu za japonska dekleta, ker vemo, da je samo v domačem redovncim naraščaju naša bodočnost. Za zdaj naše japonske novinke gredo še v Hongkong; a tam je položaj vedno težji in zdaj smo tukaj resno začele misliti na gradnjo no-
Način pozdravljanja pri indijskih hribovcih, (Poslal g. Bernik S.D.B.)

viciata v Tokiju. Lahko pa si mislite, koliko nas bo gradnja takega poslopja ve' Ijala, Zato se že sedaj iz vsega srca pri' poročam za kakršnokoli pomoč, tudi v imenu vseh svojih soseste^
Iz mesta Mawlai v Indiji je 13. no' vembra pisal tudi salezijanski misijonar oče PAVEL BERNIK S.D.B. sledeče pismo:
Predvsem iz srca voščim vesele božične praznike jn srečno novo leto uredniku “Kat. misijonov”, pa tudi vsem so-delavcelm te naše sijajne revije, ki jo tudi pripadniki velikih katoliških narodov občudujejo. To sem večkrat opazil, ko revijo tu in tam tudi drugim pokažem. Enaka prisrčna voščila tudi vsem požrtvovalnim misijonskim prijateljem. Obenem pa se tudi toplo priporočam za molitve Vas vseh, da bom z božjo pomočjo čim več pripomogel k vzgoji dobrih ind'jskih duhovnikov in misijonarjev. Za praznik Brezmadežne bo v našem semenišču posvečenih v duhovnike šest bogoslovcev. Tudi oni se Vam priporočajo v molitev.
Gotovo že veste, da se je pred meseci v indijski državi Madja Godeš začela velika gonja proti tujim misijonarjem; a samo na videz proti njim, kajti v ozadju je načrtna gonja proti krščanstvu sploh! To je razvidno posebno iz tega, j da so bile prve žrtve te nestrpnosti prav . indijski duhovniki in bogoslovci. Eden ! izmed “zločinov” katoliškega misijon" stva naj bi bila tudi “protikomunistična | zveza katoliške Cerkve z U.S.A.”. Neki ! vpliven katoličan laik je z odločnim protestom nastopil pri zvezni vladi v NeW ] Delhiju: ugotavlja, da je vsa gonja naravnost proti državni ustavi! Zdaj je vso j Indijo zajel val odločnih protestov, kjei' | misijonstvo branijo tudi pošteni pogani! Osrednja vlada se uradno sicer ni izjavila, mnoge vlpivne indijske o' < sebnosti pa so že čisto točno opredelil® svoje stališče — misijomstvu v prid! Mo" j lite za nas, da bomo tudi iz te preizkušnje izšli okrepljen: in zmagoviti.

Misijonski zdravnik z ženo v bolnišnici misijona Glen - Cotoie (J. Afrika)
V januarju je pisal iz Glen-Cowie v Južni Afriki misijonski brat VALENTIN POZNIČ F.S.C. tole:
Božični prazniki so minili. Ker je bilo zelo lepo vreme, so prišli naši verniki °d blizu ir. od daleč »a .misijonsko postajo. Pri polnočnici je bila cerkev nabito polna. Večina je šla tudi k obha-Jilu. Spovedovanje se je pričelo že ob desetih zvečer, potem si lahko mislite, koliko ljudi je bilo, če so spovedovali vse Ju polnoči in še čez. Na sam božiču' Praznik smo imeli slovesne krste. Novih knščencev je 32. Tudi glavna maša ob desetih je bila tako obiskana, da so ljudje stali še zunaj cerkve. Vedeti pa mo-late, da pridejo takšne množice k nam samo za večje prazn ke. Je veliko vernikov sicer po bližnjih vaseh, ki bi lahko vsako hedeljo prišli k službi božji, pa
pridejo kvečjemu enkrat na mesec. Tudi med nami je precej verske mlačnosti. Te mlačnosti pa so predvsem krive različne verske ločine, od katerih 'mnoge sploh nimajo nobene božje službe. Prav blizu tukaj je tudi nekšna takšna ločina: nje predstojnik vsakogar, ki se hoče priključit', komaj za silo pouči o veri in o Kristusu, pa ga že krsti ter mu obljubi večno življenje po smrti pod pogojem, da bo njemu plačeval vsak mesec redno vsoto denarja.... Ta ločina nima nobene cerkve. Tudi nje vern iki se po krstu nikoli več ne shajajo, ker so prepričanj da si lahko kar z denarjem odkupijo nebesa... Predstojniku seveda ne gre slabo, saj g-a njegovi verniki mesec za mesecem dobro zalagajo z denarjem:. Sploh sem pa videl, da ravno denar igra pri vseh toh verskih ločinah največjo vlogo. Vera je postranska stvar. Razen an-
glikanske nima nobena druga protestan-tovska skupina nedeljske službe božje in nobene cerkve. Naši verniki seveda vse to vidijo; prav zato imamo takšne težave, da jih pripravimo vsaj nekajkrat na leto v cerkev. Prestopi iz ene venske ločine v drugo so pa na dnevnem redut samo če je vern;k videl, da bo imel od zamenjave gmotni dobiček. Veliko pa k mlačnosti med našimi katoličani pripomorejo tudi številni komunistični agitatorji, ki jih tukaj kar mi'goli. V mestih imajo skrivna zbirališča, kamor vodijo neuke, jih uče in pripravljajo za agitacijo, nato pa jih že izurjene pošljejo na deželo, Ti potem smešijo sleherno vero in vse črnce hujskajo proti belim. Bojimo se, da bo prej ali slej prišlo do splošnega upora črncev proti vsemu, kar je belega. Vtakšnem primeru tud; m'-sijonarji ne bi «mogli kaj več zaupati našim vernikom, ker je tudi med njimi splošno geslo: proč z belimi! Veliko pa je vse soc;alne bede in nezadovoljstva, ki ju tako vneto izrabljajo prav komunisti, krivo postopanje sedanje južnoafriške vlade. Če bi ta domačinom dala vsaj osnovne človeške pravice, bi se nezadovoljstvo kaj brž poleglo. Ampak kaj, ko so tukajšnji Buri tako trde glave in ne vidijo nevarnosti, ki si jo sami pripravljajo: prepričani so namreč, da so od Boga izvoljeni .narod in da jim je Bog dal v last vso Južno Afriko, črnce pa za sužnje.
Iz afriške Keni-ie, iz kraja Ulete, je 1. decembra lani pisal naš slovenski furlanski misijonar oče EMIL ČUK tole pismo:
Pravkar sem se vrnil z apostolske poti, ki jo opravljam in jo bom opravljal vsako nedeljo, naj bo lepo ali slabo vreme. Moj motor, ki .sem si ga lahko nabavil s pomočjo slovenskih dobrotnikov, mi pri tem ogromno pomaga. V šolski sobi sem danes postavil prenosljiv oltar in daroval sv. mašo domačim aspirantom. Potem sem dve uri spovedoval; ker nimam spovednice, sedem kar na kako pručico, apovedenec pa poklekne na
tla. Druga maša je bila slovesna, s pridigo. IPo maši pa še štirje krsti, sami Otroci še poganskih staršev. Večje delo pa me čaka vedno v Makadupa, ki je središče mojega misijonskega delovanja. Ko v neki hiši odmašujem, moram napraviti še 32 kilometrov poti, da spet v drugem kraju lahko darujem drugo mašo, Po opravilu spet krsti, priprava na poroke, predstavitev vaškemu poglavarju, pregled šole, sestanek z učitelji in podobno. Dela ne zmanjka. Popoldne Ob povratku me čaka novo delo — računi, župnijske knjige, pošta, sestanek z bratovščino domačinov, z eno besedo: največ deJa imam prav ob nedeljah, a bodi Bog zahvaljen zanj! Med tednom obiskujem šole, ki imajo vse tudi svojo kapelo. Seveda ne mislite, da so pota tukaj asfaltirana. Kje še! Dokler morem, vozim z motor jetrn, ko se znajdem brez poti, potisnem kolo za bližnji grm, ipot pa nadaljujem peš. Zdaj se mi je delo še pomnožilo, ker moram pripravljati kate-humene na krst, odrasle pa na pivo sv. obhajilo. Birmo bomo imeli po praznikih. Hvaležen pa sem Bogu, da imi daje moči in zdravja. Vročina tukaj je naravnost neznosna: popoldne se dvigne nad 40 stopinj in več, zjutraj pa spet pade na 10 ali še manj stopinj, da se moram prav po zimsko opraviti: debeQ jopič in volnene rokavice na roke. Še nekaj številk: krstov smo imeli v zadnjih časih 42, na birmo pa se jih pripravlja 90, otrok in odraslih. Za velikodušni dar 100 dolarjev pošiljam majhno oddolžilo: izdelek domače obrti. Hkrati, ko voščim vsem sodelavcem in prijateljem srečo v novem letu, se jim za pomoč že v naprej zahvaljujem.
ROJAKI!
DARUJTE V SKLAD SLOVENSKIH MISIJONARJEV 1957!
BOG POVRNI!
Zgoraj: Misij&mrji se poslavljajo Spodaj: Poganski otroci jih pričaka jejo
K
A L O
Naslovna stran ovitka: Risal France Gorše, U.S.A.. Fotografija: Plesalki a Cejlona.
Druga Stran: France Ahčin: Kip Marije Kraljice 7..1. Baragovo MisijonišČe v Lanusu
Tretja stran ovitki:	Slovo
misijonarjev - Otroci gorskega rodu izpod Himalaje.
Praznik zmage (Dr. Ignacij lonček) .....................
Drobne o “Baragovem misijon išču” ...................
Rim. Atene, Nairobi in nazaj (M. Jezernik) .............. 175
Misijoni v letu 1956 (-nj)	183
Hoang-ho molči (Ko« Vladimir) ........................ 187
Z misijonarji v Belgijskem
Kongu (K. Kerševa C.M.) ..	188
Afrika in Evropa (-k)	...	193
Peeem Črne deklice (Vladimir Kos) ................... 196
Misijonarjevi spomini (o. D. Demšar S.J.)	  197
Komunizem na Japonskem (Aladin).................... 200
O narodih in ljudstvih v misijonskih deželah (M.M.)	206
Baragova zadeva (K. WoI-
bang C.M.) .................. 210
Kdo bo plačal? (Haeck - Je-ločnik) ..................... 215
Po misijonskem svetu ......... 218
Ir. pisem slovenskih misijonarjev ...................... 221
“Katoliški itnujijotii” so splošen niiisiijon.ski mesec' nik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, “Slovenske misijonske zveze” 'n “Južnoameriške Baragove zveze”. Izdajajo ga slo venski lazaristi. Urejuje Lenček Ladislav C.M-Upravlja Petek Janez C.M. - Naslov uredništva in uprave: Moates de Oca 320, Bs. Aires, Argentina-Tiska “Federico Grote”, Monte s de Oca 320 (Len ček Ladislav C.M.) ■ ' S cerkvenim dovoljenjem-
NAROČNINA “KATOLIŠKIH MISIJONOV” ZA LETO 1957:
V Argentini 45 pesov; v U.S.A. in Kanadi 2.50 dolarja; v Italij.i 1.400 lir; v Avstriji 40 šilingov; v Angliji in Avstraliji 1 funt; v Franciji 800 fr an' kov. Drugod 2.50 dolarja.
MISIJONSKE TISKOVINE SE PLAČUJEJO NA SLEDEČIH NASLOVIH
Argentina: Petek Janez CM, Misijonska pisartiai Monte» de Ooa 320, Buemos Aires.
U.S.A.: Rev. Charles Wolbang CM, St. Vincent^ Sem., 500 East Chelten Ave., Philadelphia 44. IPa.— Rudi Knez, 13810, Eaglesmere, Cleveland 10, Ohio. — Mary Vavpotič, 1923 W. 22nd P}-’ Chicago 8, lil. — Anica Tushar, Box 731, Ci“ bert, Minn.
Kanada za Toronto: Rev. John Kopač CM. 59^ Manning Ave. Toronto 4, Ont. — Rev. Marth1 Turk. 545 Mahon Ave.. North Vancouver, B. C-— Antonija Čuden, 3958 Laval Ave, Montreal. Que.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte s. Mario 7, Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba. Vi® Risorta 3.
Avstrija: Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14. P. St-Kanzian i. J., Kärnten, Austria. - Rev. Miklavži« Anbon, Spittal a/Drau, D.P. Camp, Kärnten. Auistria.
Avstralija: Franc Vrabec, 28 Beaufort St., Wood' vUle, S. Auatralia.
V ostalih deželah sprejemajo iz prijaznosti naročnino slovenski dušni pastirji.
Registro dela Prop. Int. No. 528.263
gs-	TARIFA REDUCIDA
«g?	
	
	CONCESION 5612
Improso en Tallere« Grtficoa Fedorico Grote. Monkw de Oca 320, Buenos Aires, Argentina,