MifasuiiosKom LETNIK I. DUNAJ, V TOREK 12. XI. 1946 POSEBMH. !ZDAI& S ava junakom, ki so padli v borbi proti nasilju, za pravice vseh zatiranih in za svobodo svojega naroda ŠTEV. 23 a I ._________________________________________________________________________ SLAVA PADLIM KOROŠKIM PARTIZANOM Sedemdeset neuklonljivih src jc padlo po gozdovih in dolinah Svinje planine. Sedemdeset src, ki so sledila klicu trpečega koroškega ljudstva in ki so videla pred sabo eno samo veliko dolžnost: izbojevati svobodo ter pri* * boriti koroškemu ljudstvu njegove na* rodne pravice. Koga izmed sedemdesetih ni trepetajočih r6k objemala ob slovesu njegova mati, žena? V koga se niso upirale velike, vprašanj polne, oči njegovih otrok ali sestra? Komu ni brat stiskal rok in mu z mladim, za-nositim glasom obljubljal, da pride kmalu za njim? Bolj kot drugi je teh sedemdeset občutilo trepet materinih rok, vprašujoče otrokove oči, zaskrb* Ijeni, a trdni očetov pogled in solz ter ponosa poln dekletov obraz. A ofcču* tili so tudi tiho upanje in vclikd vero, s katero so se dragi poslavljali od njih: Rešili nas bodo ti naši junaki stoletnega zatiranja in nam prinesli luč svobode in pravice. Ni jim bilo mar, da jih bodo naci* stični plačanci opljuvali z »banditi«. Stisnili so zobe in zapustili tonli dom. Odšli so v deževno noč, mrzla tla so bila njihova ležišča. Puška je postala njihova zvesta družica, zato da si bo* do priborili pravo družico — svobodno domovino. Tedaj ko so nacistični propagandisti po rjovečih zvočnikih oznanjali svetu, da ni več slovenskega vpraša* nja na Koroškem, da koroških Slovencev sploh več ni, tedaj so zaživeli koroški gozdovi južno in severno Drave, partizanska brzostrelka je zapela svojo pesem svobode od Gur do Osoj* skih Tur, od Pece do Djekš in do go* lih vrhov Svinje planine. Koder prebiva slovenski rod, povsod tam je vstal tudi slovenski partizan. Hrepenenje po resnični svobodi je zajelo vse slovensko ljudstvo, v zadnjo slo* vensko vas je odmevala bojna pesem slovenskega človeka, ki se je dvignil k uporu, da bi zlomil nasilje in odpra* vil krivico. Mnogi, ki so še pred nedavnim peli slavo našim borcem, jih skušajo danes zatajiti, zatajiti hočejo slovenske žrtve, ki so padle, da bi človeštvo za- Kot žrtve ste padli v borbi za nas, da srečo, svobodo bi užival trpin. Do smrti svobodi jc služil vaš glas, pogumno ste zrli v gotovi pogin. A kadar svoboda zasije nam spet in vaše se želje spolnijo, takrat se spominjal še pozni bo svet junakov, ki v grobu trohnijo. V razkošnih palačah piruje tiran in v vinu utaplja bojazen a roka pravice že dviga se nanj in piše na steno mu kazen. $ A prišel bo dan, ko sc ljudstvo zbudi, se dvigne po zmagi k svobodi. Vam, bratje, pa pesem ljubezni doni in večna zahvala vam bodi! živelo novo življenje v svobodi. Toda najvišje žrtve, ki jo zmore človek, ni mogoče izbrisati, kadar bi bilo to po volji temu ali drugemu oblastniku, kajti kri, ki je bila prelita v borbi za pravico, je neumrljiva. • Pozimi 1. 1944*45 so slovenski ljudje na Svinji planini in ob njenem vznožju zaživeli v novem upanju. V strahu so se stisnila nacistična in izdajalska srca! Slovenski partizan je bil osvobodilno borbo vedno bolj uspešno. Na* cistične nasilnike je bolelo, da se je sploh razvil partizanski boi na Koroškem. V srce pa jih je zadelo, da so slovenski partizani ponesli plamenico svobode tudi čez Dravo in budili slovenskim ljudem zavest prav gori na narodnostni meji — na Svinji planini. In da so se ob njej vnemala tudi srca avstrijskih protifašistov. Bataljoni nadutih SSsovcev so se zaman zaletavali v Svinjo in jo hoteli očistiti zanje ta* ko pogubonosnih osvobodilnih borcev. Težka je bila borba na tem najsevernejšem delu Slovenske Koroške, a tudi zavest borcev je bila zato nezlomljiva. Niso poznali ne strahu, ne predaje — poznali so samo borbo do zadnjega diha. Zato je spomin na te junake s Svinje planine za nas tembolj svet. Spomnimo se mladih borcev, ki so padli nad Ožbaldom. ali onih ob vzno* žju Svinje pianine, ali desctorice, ki so ob Dravi pustili svoja življenja, ali ortih neustrašenih, ki so Se bili visoko pod vrhovi Svinje planine posamič ali v majhnih skupinah proti naskakujo* čim bataljonom. Njih kri je rdečila globoki sneg, trupla pa so morilci prepuščali divjačini ali jih vlekli kakor ustreljeno divjad na ogled v dolino. Spomnimo se nemih obrazov teh sedemdesetih: Mire Pavličeve, Mihaela Roža, Čarfa, Planinška Albina, Katrce Golobove... Nemi obrazi teh junakov žive med nami, žive s svojimi iskrečimi se očmi in poguma ter vere polnim izrazom. Nanje mislimo, kadar nam krivično dele pravico. Vzor so nam, kadar moramo izpolniti težke naloge. Vseh sedemdeset pa tudi več* no strmi v nas in nas vprašuje s svo»’ jim jasnim pogledom: »Mar smo zaman prelili svojo kri, zaman oznanjali pogum in vero in vam zaman s svojo borbo pokazali edino pravo pot? Ne, vemo, na tisoče pogumnih src danes neustrašno zre v bodočnost. Na tisoče rok prisega danes, da bodo izpolnile oporoko, ki smo jim jo zapustili. Ne obupujte, tovariši, mi nismo klonili, ko nam je bilo še veliko teže! Za velike stvari moramo veliko žrtvovati!« To dni bomo spremili teh sedemdeset junakov na pokopališče. Spremile bodo matere s ponosno zaVestjo svoje sinove, žene svoje drage, svojci svoje najboljše. Vse ljudstvo Slovenske Ko* roške bo spremilo svoje najodločnejše in najboljše sinove. Zapeli jim bomo najlepšo žnlostinko, a naša srca ne bo* do obupavala v žalosti, temveč se bodo z vsem žarom napolnila z najsvetejšim, kar so nam zapustili — z njihovo oporoko. In kadar jo bomo zvesto izpolnili, takrat sc bomo zopet sešli na njihovih grobovih. Naši glasovi bodo svečani, polni miru in tihe zahvale, ko jim bo* mo zapeli žalostinko. Hi c m 3? s"! - -■ ?<&;' > • . * - - . J' . i.vV»i • ?'■¥ MM' ■■Mm Slovenski partizani na Svinji planini V jeseni 1942. leta so počile na Koroškem prve puške slovenskih partizanov. Stoletno zatiranje slovenskega naroda na Koroškem, ki je doseglo vrhunec v bcstijalncm nacističnem divjanju; vsa preganjanja, izseljevanja, pobijanja in mučenja po zaporih gestapa, so s tein dobila dostojen od* govor. Kmetje s Kapelskih % hribov, Podjune in Roža, skupno z najzaved-nejšimi delavci z Bistrice, Borovelj in Sinče vasi so, oprti na svoje brate v Sloveniji, pričeli neizprosen oborožen boj proti fašizmu. Zgrabili so za orožje, da napravijo konec suženjstvu in priborijo svojemu ljudstvu resnično svobodo in lepše življenje. Nastale so majhne, toda udarne par* tizanske skupine, ki so pričele napadati orožniške in policijske postojanke, rušile prometne zveze in branile domove svojih očetov pred izseljevanjem in uničenjem. V njih je spoznal naš narod svoje najboljše sinove, ki so bili vsak čas pripravljeni darovati zanj in za njegovo svobodno bodoč* nost svoje mlado življenje. Ob vsakem uspehu sc je veselil z njimi, potem pa zaskrbljen sledil pripravam zločinskih policijskih SS-ovskih oddelkov, ki so skušali za vsako ceno vedno znova uničiti našo narodno partizansko vojsko. Ta povezanost vsega ljudstva z njegovimi prvoboritelji je da; jala v teli usodnih dneh našemu osvobodilnemu gibanju tisto veliko moralno in stvarno oporo, ki je bila temelj za uspešno nadaljevanje boja, da se ohrani slovenski narod na Koroškem. Te od začetka majhne partizanske skupine so postale žarišče upora zatiranega ljudstva' Slovenske Koroške. Pritok novih borcev je bil vse večji. Pričele so se ustanavljati čete in bata* Ijoni. ki so se vključili v Vzhodni in Zapadno-koroški partizanski odred. Združeni pod enotnim vojaškim vodstvom so slovenski partizani uspešno nadzirali ozemlje južno in severno Drave ter vršili tudi večje in učinkovite vojaške akcije. Spomladi leta 1944 so prekoračili naši borci prvič v večjem številu Dra* vo. S svojo hrabrostjo in požrtvovalnostjo so tako ustvarili vse pogoje, da *e tudi najbolj severni del slovenske domovine dvigne k oboroženemu uporu proti nacističnemu nasilju. Do jeseni istega leta se je število partizanskih edinic na pobočjih Svinje planine in Grebinjskih hribov močno povečalo z domačini in s tovariši, ki so prihajali iz Podjune in Roža. Moč in udarnost naših čet se je stopnjevala v strah in trepet fašističnih tolp in njihovih po* magačev — narodnih izdajalcev. Vse pohode slovenskih partizanov na področju med Labudsko in Krško dolino so spremljale nenehne borbe s številčno nadmočnim sovražnikom, ki je hotel za vsako ceno preprečiti nadaljnji razvoj osvobodilnega gibanja na tem prostoru. Kajti oboroženi upor ni kre* pil samo odpornega duha slovenskega naroda, ampak dajal zgled in oporo tudi vsem iskrenim avstrijskim proti-fašistom. Ne moremo popisovati vse borbe in dogodkov, ki sp spremljali naporno življenje slovenskih partizanov severno Drave na področju Svinje planine. Ne smejo pa ostati pozabljene borbe nad Sv. Ožbaltom, pri Gutmanšvajgu in pod Djekšami, kjer so naše edinice pisale slavne in krvave strani sloven* skega osvobodilnega boja. Kakšen pomen so imele operacije koroških partizanov, katerih številčna moč je do jeseni 1944 narasla že nad dva tisoč borcev, je razvidno iz priho* da zavezniške vojaške misije v glav* ni stan koroških partizanskih odredov z majorjem, sedaj polkovnikom go* spodom Charlesom na čelu. V teh dneh sc spominjamo tudi pok. majorja g. Cahusaca, ki je koroškim partizanom pri zmagovitih bojih okoli Čr* ne. kjer je padlo nad sto fašističnih policistov^ posredoval borbene pozdrave in priznanje glavnega stana maršala Aleksandra. Zvezni oficir bri* tanske armade major Cahusac je s skupino naših partizanov jeseni 1944 prekoračil Dravo in se pridružil koro* škim partizanskim edinicam na Svinji planini, kjer je padel v borbi z nemško policijo skupno z našim kurirjem Matevžkom v gozdu nad Svincem. Kakšen je bil položaj naših partiza* nov in kako so se razvijale borbe na Svinji planini, o tem nam govori pričujoči odlomek iz dnevnika kapitana Mirka Ulčarja, komandanta vseh edi* nic na severni strani Drave: »Odrinili smo v začetku oktobra in se v noči od 14. na 15. oktober prevr-gli čez Dravo. Ko smo prišli na Svinjo planino, je takoj zapadel sneg. Čim so nas Nemci zasledili, so pričeli pošiljati za nami večje oddelke, s katerimi smo se morali biti. Pritisk Nemcev je naraščal iz dneva v dan in dosegel vrhunec v decembrski in januarski ofenzivi, v kateri je sodelovalo okoli 3000 Nemcev, ki so trdno sklenili, da nas uničijo. Ta sklep pa se jifn je po* nesrečil, kar so občutno obžalovali, ko smo jih spomladi začeli napadati na vseh koncih in krajih. Pozimi je bilo najbolj pereče vprašanje municije in zdraviliškega materiala. Ofenziva nas je sicer precej skrčila, toda cilj, ki so si ga postavili Nemci (brezpogojno uničenje vseh partizanov severno od Drave), je bil še daleč in če bi ga hoteli doseči, bi moral še marsikateri Ne* mcc pustiti svoje kosti na Svinji planini. Meseca marca nas je bilo 45 mož obkoljenih od bataljona SS-policistov, ki je štel 400—500 mož. Obkoljevalni manever so vršili Nemci ves dan. ne da bi mi opazili do treh popoldne. Po* tem so napadli. Po tri in polurni borbi smo se z enajstimi žrtvami prebili, do-čim so imeli Nemci okoli 50 mrtvih in več ranjenih. To je bil zadnji poskus, da bi nas uničili. Aprila meseca smo začeli mi. Povsod, kjer sc je dalo in kjer smo jih dosegli, smo začeli z na* padi in sabotažami, ki smo jih z vedno večjimi uspehi vršili do — svobode.« Borbe koroških partizanov po vsej Koroški, posebno pa pohod slovenskih borcev na vrhove Svinje planine je začrtal s krvjo najboljših sinov koroškega ljudstva ozemlje, na katerem pre* biva in sc bori za svoj obstoj že stoletja naš slovenski človek, ozemlje, na katerem si ima edini pravico krojiti svojo usodo sam. —ez rziJaiHtcIj, Ustnik in oilg<)*ornJ urednik list*: dr. Matko Scharwitzl, Wien XVL. Ottakrin« fterstrasse 83. — Tisk*: »tilnbus«. Zeitunfjs«, bruck« und VerUesanstalt C*, tn. b. H« \Vien 1. Fleischmarkt 3—5. Podružnica npra»e »Slo*, »estnika«. Kltgenfurt, Volkermarkterstrassc 21*1. .-V ■ š*;. . •.-(SžiŽgaŽ.1 fr :M .. S* .. m ★ POKRAJINSKI ODBOR OF ZA SLOVENSKO KOROŠKO SPOROČA VSEM KOROŠKIM SLOVENCEM IN PROTIFAŠI-STOM, DA BO V NEDELJO 17. NOVEMBRA OB 2. URI POP. V ST. RUPERTU PRI VELIKOVCU SKUPEN POGREB 70 PARTIZANSKIH BORCEV IN BORK KI SO PADU NA SVINJI PLANINI IN NJENEM VZNOŽJU V VELIKI BORBI ZA OSVOBODITEV SLOVENSKEGA NARODA IN ZA NJEGOVE PRAVICE - VEČNA SLAVA JUNAKOM IN JUNAKINJAM, KI SO ŽRTVOVALI SVOJA MLADA ŽIVLJENJA ZA BOLJŠI IN PRAVIČNEJŠI SVET CELOVEC, DNE 12. NOVEMBRA 1946 POKRAJINSKI ODBOR OF ZA SLOVENSKO KOROŠKO *** -.rs. ir- Koroška Pili BOR BI Moji partizanski doživljaji (Pripoveduje partizan Luc) Ko sem bil še v nemški vojski, sem videl, kakšne krivice se god*e Sloveli* ceni in sploh vsem slovanskim ljudstvom. Tedaj sem se odločil, da bom ušel iz nemške vojske in se pridružil partizanom. Ko sem prišel 19. aprila 1944 na dopust. sem našel doma svojega soseda, ki je bil že dalj časa na dopustu m medtem vzpostavil, zvezo s partizani. Povedal mi je, da bo v nekaj dneli odšel v gozd in me povabil, naj grem z njim. Zadnje čase sem bil v nemški voj* ski na Spodnjem Štajerskem pri letalcih. Bil sem »Gruppenfiihrer« in vsi moji fantje so bili Avstrijci razen enega, ki je bil. kakor smo ga krstih. »Picfkc«. Vsi smo bili sporazumni, da se pridružimo partizanom, čim se bo ponudila prva priložnost. Toda komaj sem bil teden dni tam. sem dobil dopust. No, in ker je bilo doma že vse tako ugodno napeljano, sva s tovari* šem dne 24. aprila 1944. leta odšla v partizane. Prve tri dni svojega partizanstva sem bil dodeljen varnostni in obvešee* valni službi, potem sem prišel v drugo četo drugega bataljona, s katero sem se gibal po Karavankah od Podjune do Solčave v Savinjski dolini. Prvo tr* do borbo smo imeli v maju na Obirju. Pobili smo 14 Nemcev in zaplenili težko strojnico in še več drugega orožja. Drugo hudo borbo sem doživel v začetku junija na Obirskem. Napadli smo Nemce, ki so bili na drugi strani vode. Dolgo smo bili po njih, nato pa prešli v napad, čeprav so dobili v pomoč tank iz Železne Kaple. Nemci so imeli v boju 13 mrtvih, ranjenih pa ne vem koliko. Od naših tovarišev je bil eden težko ranjen. Pred umikom sta šla ponj dva tovariša in ga odnesla više v goro. Napravili smo nosila in ga prenašali po strmih, skalnatih gozdnih stezicah. Samo kdor pozna te skalovite planine, si lahko predstavlja, kakšna obremenitev je to za partizane. 22. junija so nas pri Katrci, kakor smo rekli Jurjevčcvi kmetiji v Remse* niku, določili, da gremo čez Dravo. Zjutraj smo se poslovili od tovarišev in odrinili čez Peco mimo Pliberka na Žvabek. Prav ko sc je začelo mračiti, smo prišli do Drave. Napravili smo zasilen čoln in prvi je sedel vanj ko* misar Ciril, da ga preskusi. Po tej poskusni vožnji sva sedla vanj z Gašperjem, da bi se prepeljala čez Dravo. Nato sem od veslal po drugega tovariša ter se poslovi! od majorja Primo* žiča in komandirja Cirila ter njune za* ščite. V noči na 24. junij ob pol enajstih smo odrinili s severnega brega Drave v neznan teren, ki smo ga morali šele sami obdelati in spoznati. Drugi večer smo prišli k prvemu kmetu na severnem bregu Drave. V mraku smo obkolili hišo. Kmet in njegova dva sinova so ravno opravljali razne opravke okoli hiše. Ko so nas nenadoma zagledali pred seboj, so sc nas tako ustrašili, da jim je popadalo vse iz rok in so obstali pred nami ka* kor okameneli. Razpostavili smo stra* že in spodili ljudi v hišo. Tam smo jim kmalu pregnali strah iz glav in jim dokazali, da nismo banditi, kakor so nas slikali nacisti in njihovi pomagači. Komisar Polde jim je razlagal, za kaj se borimo in kakšen je naš program. Tako smo se gibali od vasi do vasi ter spoznavali in poučevali zaslepljene slovenske ljudi. Večkrat smo se spoprijeli s policijo, ki nam je pri hišah ali na važnih prehodih pripravljali zasede. Če smo jih pravočasno zapazili, je zapela naša strojnica, brzostrelke in puške pa so jo spremljale. Nemci so jo potem tako ucvrli, da jih je bilo veselje gledati. Včasih pa sc je seveda tudi zgodilo, da so nas oni presenetili in ker so bili skoraj vselej v premoči, se je bilo treba spretno umakniti. Saj nas je bilo v začetku samo trinajst. Tako je bilo pač naše življenje. Nikoli nisi vedel, kdaj bo kateri padel in kdo bo prvi, ki bo padel. 10. avgusta smo napravili večjo ak* cijo v tako imenovanem »NVeissengra-bnu« pri Volšperku. Razorožili smo ujetniško stražo in nekega tajnega po* licista ter izpustili ujetnike. Tajni po* licist je imel celo zalago orožja, tudi ročne granate. Mož sc je hotel braniti, pa ni bilo več časa. Razorožiti smo morali tudi njegovo ženo, ki je dejala, da potrebuje svoj samokres za razne »elemente«. Ko je bilo vse končano, smo odrinili spet po istem jarku, ko* der smo prišli. Čez dve uri smo zavili v gozd in preležali dan. (Dalje)