171
Dolgorin Njama
Dolgorin Njama
POMLAD     Pomlad ti moja pisana, v čem si se utelesila? Si v šumni potok zlila se, si v popje spremenila se? Morda pod snegom skrita si, si sonce, ki z višav žari? Pomlad ti moja pisana, očem vsem vidna, glasna vsa! Pod oknom zvončkov sem nabral, jim tvoj nadih je nežnost dal? Srce mi fantovsko drhti, si v njem se pritajila ti? Si skrila se mi pod napušč, mi v stih ti vtihotapiš luč? Povsod te sanjam, kamor grem in če ozrem se, tebe uzrem.
ŽERJAV     Visoko je dvignil glavo,
z jeklenimi pleči uprl se ob steno višav, zravnan, vitkostas kakor žarek z neba, silak velikanski — žerjav.
Z rokami je malce privzdignil sonce in krog njegovih razbeljenih žarkov obsmodi! puhaste črne oblake, da zasijalo bi sonce vsak dan, zasijalo nam.