TO V A

Izhaja 1. in 15. ilan vsakega mesca, in velja za celo leto 2 golil. 50 kr., za pol leta pa 1 golil. <i() kr. nov. dn.
Tečaj lil. v IJubljani 1. januarja 1863. List 1.
m LETft

arija je tlan rodila, Z njim začne se nova ve/. Novo leto, ki vlernila Večna moč jra je z nebes.
Pošlji, Bog, oj srečo zlato, l)a objame novi čas, Obdaruje ga bogato , Z njim da sreči tudi nas !
Novo leto s srečo v zvezi Bodi dober nam vladar! Stoj nasproti vsaki jezi, Ki budil jo bo vihar!
Brate in prijatle naše Leto to osreči vse! Dušne in telesne paše Ilrame daj napolnjene !
Kaj „Tovarš" sebi vosi za novo leto.
Dovolite, ljubi bravci, da tudi vaš „Tovarš" sme enkrat
odkriti svoje želje! Danes obhaja on svoj tretji rojstni god, tretji tečaj, v kterem obljubi, da bo zopet skerbno obdeloval ledine domačega šolstva in učiteljstva. „Tovarš1' pa tudi želi in prosi:
1.	da bi se mu pridružilo veliko prijatlov, ki bi ga ljubeznjivo sprejemali v svoje hiše in se radi ž njim pomenkovali. Zelo se boji, da bi ga ne zadela nehvaležna osoda, kakor mar-sikteri časnik, ki ga sicer marsikdo prav željno pričakuje; ko pa ga dobi, ga hitro pregleda, bere nekaj tu, nekaj tam, pa nikjer vsega; se jezi, da je suh, neskušen i. t. d., ter ga verze iz roke v kak kot, kjer kakor merlič mirno počiva. Srečen, presrečen je tisti, ki konec leta vstane od smerti in se prerodi, to je, da ga prejemavec s tim počasti, da ga da vezati in vversti drugim svojim knjigam. „Tovarš" odkritoserčno reče, da ne zasluži, da bi njegovi tovarši, za ktere se trudi, tako nehvaležno ž njim ravnali. On si je vedno, in si bo tudi za naprej prizadeval, da bo svojim ljubim tovaršem podajal reči, ki niso samo danes in jutri kaj vredne, temuč dalj časa. On želi, da bi to, kar govori, tudi globoko segalo v serca in jih pregrevalo z ljubeznijo do poklica in mladine. Res je sicer nekoliko, da se pedagogični so-stavki posebno pervincom pri začetku zdijo nekako persteni in nezabeljeni; toda ta okus se lahko premaga, če odgojitelj premisli, daje bolje, če bere kaj resnobnega in stalnega za svoj imenitni stan, kakor pa, če bi si sladkal čutila s spisi, kakor otrok usta s sladkarijami. — „Tovarš" želi in prosi:
2.	da bi ga obstopalo veliko krepki!) in zvestih po-magavcov in bistroumnih svetovavcov, ki bi ga spremljali po vseh njegovih gladkih in težavnih potih, in da bi mu ne za-merjali, če z naj boljšo voljo ne sme in ne more včasi njih pesmi peti. „Ni planine brez doline."
Se marsikaj si „Tovarš" voši, toda na tihem, ker ve, da je nespodobno, če je človek presilen. Upljivo gre tedaj zopet popotovat in sicer z nespremenljivo svojo mislijo: „Vse na slavo Bogu in srečo našemu narodu!
v
Učitelj nčencom o novem letu.
©iip®©i5
Novo leto se je že pričelo, in staro se je vtopilo v morje večnosti, iz ktere se nikdar več ne poverne. Koliko jih je pretečeno leto umerlo! Zahvalimo danes ljubega Boga, da nas še živeti pusti, in prosimo ga, da bi nas tudi v novem letu blagoslovil in ohranil, če je njegova sveta volja. Življenje naše ima le on v svojih rokah.
Ljubi otroci! veliko vas meje v prešlem letu razveselo-valo; pa Bogu bodi potoženo! tudi vas me je mnogo žalilo. Nočem naštevati vzrokov, s kterimi ste me žalili, to bi mi ser-ce preveč ranilo, in tudi ljubezen k vam mi ne dopušča očitati tega, kar je minilo. Posebno me pa veseli, da sem zapazil pri nekterih znamenja poboljšanja; to kaže, da imate dobro serce, na ktero nebeški oče dopadljivo gleda. Odpustiti vam hočem vse razžaljenje, in samo dobrega, kar ste v prešlem letu storili — veselja, ki ste ga mi delali — se hočem spominjati; to naj nezbrisano ostane v spominu!
Novo leto hočemo tedaj z ljubeznijo pričeti; bodite si sve-sti moje ljubezni! Vaši starši vas ne morejo bolj ljubiti, kakor jaz. Ne mislite, da, ako vas kaznujem, vas kaznujem sovražno; to ne! — Bavno zato , ki vas ljubim in želim, da bi bili dobri in pobožni otroci, moram kaznovati, ako hudo delate in kot učenci svoje dolžnosti ne spolnujete. Koliko bi bilo dobrih ljudi, ki zdaj niso, ako bi jih bil kdo strahoval v mladosti, kadar so kaj slabega storili; pa privadili so se hudega, česar v poznejših letih niso mogli opustiti. Zapomnite si tedaj dobro izrek: „Kar se v mladosti naučiš, to težko kdaj opustiš". Ali: „Navada je železna srajca". Pa sem tudi prepričan, da, ko odrasete, mi bote hvaležni in me še v grobu blagoslovili, da sem vas odvadil slabega in napeljal, da ste dobri in pobožni kristijani. — Poslušajte tedaj radi, kadar vas opominjam; vbo-gajte me radovoljno, in verjemite mi, daje meni hujše, ako vas moram kaznovati, kakor pa vam. Bečem še enkrat: Ne mislite, da vas sovražim, ako vas strahujem; ljubim vas potem ravno tako kakor popred, posebno pa, če zapazim, da se povračate na boljšo pot. Ne kaznujem sam od sebe; po svoji dolžnosti moram kaznovati slabo. To sveto dolžnost mi je

Bog naložil, ko me je poklical za učitelja. Kako bi obstal jez-* pred pravičnim stolom božjim, ako bi hudo ne kaznoval in če bi kteri vas zavoljo mene bil pogubljen! Pomislite, ljubi otroci, da je moja sveta dolžnost, da hudo kaznujem. Vem, da so nekteri tukaj, kteri, če jih strahujem, slabo mislijo od mene, ali še celo tako govore. Sklenite zdaj v novem letu, da tega ne bote več storili; če ne, mi mojo ljubezen slabo plačujete! —
Tudi vas moram opominjati in lepo prositi, da nikarte v jezi govoriti. Kar se v jezi govori, je veči del hudo. Jeza je sad hudega; ali moremo tedaj od nje kaj dobrega pričakovati? Gotovo ne. Obljubite mi, ljubi otroci, da bote radi moje opo-minjevanja spolnovali!
Ker sem ravno o kazni govoril, in da se veči del le zato kaznovati mora, ker otroci ne veste mladostnega časa dosti ceniti, in se že morda marsikteri na trenutik veseli, da bo mogel iz šole ostati, vam hočem tedaj povedati, koliko vreden je mladostni čas.
Cas mladostni, otroci moji, je naj lepši, naj srečnejši in naj imenitnejši čas človeškega življenja.
Je naj lepši čas, ker vaše serce v poznejših letih ne bo nikoli več tako čisto in nedolžno, kakor je sedaj. Mlado serce je podobno cvetici v naj lepšem cvetju, na ktero nebeški oče dopadljivo gleda in v njegovi bližavi angelci božji stanujejo.
Mladostni čas je naj srečnejši čas, ker ste zdaj še pri svojih starših, ki za vas skerbe. Zdaj še ne veste za tuge in težave, ki vas čakajo v poznejših letih, ne poznate še bolečin, ki vam bodo mučile in grenile življenje vaše. Veselje mladostno je naj čistejše in naj prijetniše, vsako v poznejih letih je namešano s težavami, križi in nadlogami. Zdaj še imate zveste tovarše, sošolarje; nikdar več ne bote imel tako zvestih prijatlov! — Mladostni čas in posebno šolarska doba je naj srečnejši čas vašiga življenja. Kakor hitro bote šolo zapustili, vas že čakajo manjše ali večje težave in zoper-nosti. Ko bote nekoliko odrastli, vam bodo umerli starši, ali pa se bote mogli ločiti od njih in iti po svetu s trebuhom za kruhom. Bodete prišli med ptuje ljudi, ki vas ne bodo tako radi imeli, kakor vaši starši; vas bodo morda čertili in preganjali ; pa ne bote nikogar imeli, da bi se za vas potegoval. Sploh pa zapeljuje hudobni svet pri vsaki priložnosti. Večkrat bote v hudi skušnjavi, in ker staršev ne bo, utegne eden aH
drugi zabresti v greh in iz grelni v greh, in se poslednjič večno pogubiti, ako ga ne otme posebna božja milost. Bog daj, da bi se mnogokrat spominjali lepili naukov in jih imeli vedno pred 'očmi! Zato, ljubi otročiči, vtisnite si globoko v serce ta le svet: Ako pridete v nevarnost, da bi vas kdo v hudo zapeljeval, molite; posebno prosite Marijo devico za pomoč. Mnogokrat bote v nevarnosti, da bi lahko nedolžnost zgubili; takrat se sveti devici priporočite, in prosite jo, da bi vam pomagala; saj je ona mati čiste ljubezni, in tistih gotovo ne zapusti, ki se ji skerbno priporočujejo. —
Mladostni čas je poslednjič naj imenitnejši čas, ker je čas pripravljanja in setve za poznejše življenje. Ako hočete dober sad roditi, t. j. dobri ljudje biti, se morate že zdaj dobrega vaditi, slabega pa se ogibati; v mladosti je serce naj pripravnejši dobro sprejeti, in se zdaj dobrega tudi ložeje privadite, kakor pa v poznejih letih, in kar se zdaj naučite, imate za zmiraj. Lahko bi vas na mnogo izgledov opomnil, pa saj jih vsaki dan vidite, kako si nekteri v poznejih letih glave belijo, da bi se kaj naučili, kar so v mladosti po nemarnosti zamudili. Ako bi se bili v mladosti kaj učili, bi pač ložeje svoj kruh služili. Koliko jih je pa, ki lakoto terpe, ker se niso ne delati, ne kaj drugega učili; taki le veči del pri vratih drugih ljudi stoje in prosijo. Taki tudi radi kradejo, postanejo roparji in morivci, in končajo življenje na vislicah ali pa v ječi. Glejte tedaj, ljubi otroci, kako daleč pride človek , ki se v mladosti noče učiti. Vi še zdaj vsega ne zapo-padete in neumete; imate večkrat dobro za slabo in slabo za dobro. Zato pa imate starše in učitelje, ki vas k dobremu napeljujejo in od slabega odvračujejo. Ubogajte jih tedaj rado-voljno, ker oni vedo, kaj je k vašemu pridu, kaj pa vam škoduje, in vam le zmiraj dobro želijo. Opominjam vas tedaj resnobno kakor vaš učitelj, ki vam vse dobro iz serca želi. Obernite mladostni čas koristno, da bi se veliko dobrega in koristnega naučili; le v mladosti se moremo učiti. In kako hitro mine mladostni čas! Gorje mu, kdor ga koristno ne oberne! — Hodite pridno v šolo, in nikarte je nikoli ne zamujajte, ker vsaka minuta, ki jo zdaj zamudite, je na večno zamujena. Koliko ljudi se kesa na starost, da niso v mladosti v šolo hodili! Nekteri se hočejo, kar so v mladosti zamudili, v starosti učiti; pa ker njihov um ni več tako bister, zgubijo kmali ve-
selje; drugi pa nimajo časa, ker morajo pridno delati, če se hočejo pošteno živiti.
Razložil sem vam, da je mladostni čas naj lepši, naj srečnejši, pa tudi nar imenitnejši čas človeškega življenji». Ne mislite, da to, kar sem vam ravno povedal, sem bral v bukvah ; ne, ampak nekoliko sem sam skusil, nekoliko pa pri drugih z lastnimi očmi vidil. Glejte tudi jaz sem bil enkrat majhen, kakor ste vi, sem tudi v šolo hodil, kakor vi zdaj hodite; pa ločiti sem se mogel od staršev in za vselej zapustiti svoj dom; vem pa tudi, kako težko je to. Vidil sem že precej sveta, marsiktere ljudi, in se učil njihove navade in šege, zraven pa tudi premišljeval različne njih napake. Pogo-stoma se spominjam svoje mladosti in si želim, da bi bil še enkrat mlad, ker, kar sem odrastel, še nisem bil nikoli tako srečen, kakor, ko sem bil prav mlad. Zato, ljubi otroci, ker ste še zelo mladi, kako srečni ste še! Imate še ljube starše, ki vas v šolo pošiljajo, za vas skerbe in vas dajo učiti veliko lepega. Kako pa bo čez nektere leta, ko nekoliko odrasete! Starši vaši bodo počivali v hladnem grobu, vi pa se hote po svetu potikali; služiti si bote morali sami obleko in živež. Per-godilo se bo, da vas bodo nekteri preganjali in sovražili, pa ne bote imeli nikogar, da bi se za vas potegnil, ker staršev ne bo več. Takrat bote še le spoznali, kdo da so bili vaši starši, in obžalovali bote obnašanje, s kterim jih zdaj žalite. Obljubite mi, da zdaj v novem letu ljubih staršev ne bote več žalili! Ako staršev ne ubogate in ne storite radi, kar vam ukaže-jo, vas bo to v poznejih letih zelo žalilo , in britko bote objokovali, da niste storili, kar so vam ukazovali. Tisti pa, ki sedaj starše ubogajo, pridno v šolo hodijo in ne žalijo učenikov, se bodo veselili v starosti, da so že v mladosti dolžnosti svojega stanu tako skerbno spolnovali. Sklenite tedaj, ljubi otroci, danes, da hočete prav pridni in pobožni otroci biti! Ali hočete ? —
In na zadnje, ljubi otročiči moji, vas prosim, ljubite me tako, kakor vas jaz iz globine serca svojega ljubim! In tako hočemo nauk za letos pričeti v božjem imenu. Kecite tedaj vsi vkupaj lepi pozdrav prav lepo in pobožno : „Hvaljen bodi Jezus Kristus!"	Martin Zarnik.
■■KKt»
Nekaj o dolžnostih učiteljevih za stran cerkve in službe božje.
Naš preuiili „Tovarš" je lani v 21. in 22. listu govoril od moči in i m e n i tn o s t i pri vade in navade, in v 32. listu pa je nam povedal, kako naj se mladež podu cu je v duhu k e rš ča n s k e m. —
Opiraje se na to naj spregovorim tudi jaz priprosto besedico o zaderžanji učenika in učencov v cerkvi sploh, posebno pa pri službi božji, o dolžnostih učiteljevih zastran cerkve in službe božje. —
Velike in važne so dolžnosti, ki jih mora učitelj v cerkvi spolnovati. Predenj pa govorim od njih, naj povem nekaj zla, ki ga je učitelj sam kriv, ako zanemarja te važne, bi djal naj važnejše dolžnosti prelepega učiteljskega stana. —
Stari in resnični pregovor: „Stara navada železna srajca" srečuje nas v vseh okoliščinah in djanjih človeškega življenja, naj si že bode v dobrih ali slabih. Česar se je človek v svojih otročjih letih učil, tega ti tudi ne ho opustil v svoji moški in sivi starosti. In: „Česar se J ur če ni učil, tega se tudi Juri privadil ne bo". Ako si otroka učil, da naj odraščene in sploh ljudi, ki jih bo srečeval, spodobno in po kerščanski pozdravlja, ti bo to gotovo tudi pozneje spol-noval, ter djal: „Tega so me še naš verli učenik , Bog jim poverni, učili". — In zakaj boš še dandanašnji marsikterega odraščenca srečal, ki ti jo bo memo tebe brusil, kakor da bi prelepega kerščanskega pozdrava: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!" nikoli slišal ne bil? Zakaj se ti bo še dandanašnji inar-sikteri memo cerkve, kakor memo kake gostivnice, plazil, če bojo vrata odperte, tudi notri zijal, ali ne se odkril ali pokri-žal ? Zakaj boš tudi dandanašnji še malokterega vidil, ki bi se spodobno odkril in lepo molil, kadar mu zvon larne cerkve zjutraj, opoldne in zvečer milo zapoje? Zato, ker se kaj takega v svoji mladosti nikoli učil ni! — Kakor drugod, tako bo pa tak človek tudi v cerkvi — sirov in merzel. Ne prime se ga ne dobra , ne huda beseda. Kaj mu pomagajo pozneje vse lepe pridige in opominjanja gosp. spovednikov ? Le stopi v to ali uno cerkev po deželi in ozri se nekoliko po ljudeh! Kaj boš vidil tukaj?
Ne bom govoril od odraščenih ljudi, kterih je veliko zlo
zaspanih, ker nisem pridigar. — Ali pridi z mano v cerkev, ki ti jo hočem pokazati, in ozri se po mladeži in po otrocih, Djal hi, da ne najdeš prav pobožnega. Mladi odraščenci bojo eden drugega pregledovali, se pogovarjali in posmehovati. Otroci pa — otroci počnejo vse, kar pri drugih vidijo. Duši človeški je prirojen nagon, ki človeka, posebno pa otroka tako rekoč, sili zmiraj kaj novega opaziti in se naučiti. Zato pa je otrok kakor opica in stori in počne vse, kar pri drugih vidi. Ako bi se pri otrocih od kraja vsim napakam v okom prišlo, bi se gotovo lepše obnašali. Tako pa, naj si bojo pri sv. maši ali pri pridigi ali pri kakih drugih slovesnih opravilih cerkvenih , se bojo celi dragi čas zgovarjali, s podobami in drugimi rečmi b ara n tal i, se kregali, suvali, ščipali in se tudi, Bogu bodi potoženo, večkrat stepli. — Komaj pa gospod mašnik od altarja odstopijo in še ne odidejo iz cerkve, ko že pri vratili grozin hrup in ropot vstane. Vsi derejo ven. Vsaki hoče pcr-vi biti. Toraj se gnetejo, tlačijo in sujejo, vriskajo, cvilijo in se smejajo, da je joj. — Prašani pa zdaj pošteno in pohlevno: Ali je to čast, ki smo jo očetu nebeškemu, kralju nebes in zemlje dolžni? Je to spoštovanje, ki gre sveti hiši božji? Ali se to spodobi v cerkvi in pred cerkvijo ?
„Haec est mea domus, domus orationis; vos autem eam fecistis speluncain latronum!" (Luc. 19, 47.) „To je moja hiša, hiša božja in molitve; vi pa ste j o prenaredili v jamo tolovajsko!"
Tako je govoril Kristus sam ter prijel za verv in izgnal iz tempeljna Jeruzalemskega vse kupčevavce in barantavce. — Ako je pa Kristus se že tako serdil, ko je ljudi v preddvoru Judovskega tempeljna tako nespodobne vidil; kaj on neki zdaj pravi, zdaj, ko ljudje dan na dan sveto cerkev katoliško, kjer on noč in dan prebiva in kraljuje, tako malo spoštujejo? Ali ne bo on, kakor nekdaj Jude iz tempeljna, enkrat tudi iz svojega nebeškega kraljestva izgnal vsih tistih, ki zdaj njegovo sv. cerkev tako gerdo oskrunujejo ? Bog se usmili! —
Človek, ki za sv. hišo božjo nima nikakoršnega spoštovanja, ki mu ni mar za službo božjo, ti bode tudi pri vseh drugih rečeh merzel in ne more nikoli in nikjer zadovoljen in srečen biti. Je pa Bog, neskončno dobrotljivi stvarnik, človeka za nesrečo in v pogubljenje vstvaril? Vsaki pravi kristjan to ve, da ne! Človek je edino le zavoljo Boga in za Boga
vstvarjen. Kaj je tedaj njegov zadnji in naj imenitnejši namen ? Kaj drugega, kakor popolna in v e č n a z e d i n j e-n o s t z Bogom! In na zemljo ni Bog človeka za nič drugega postavil, kakor da spolnuje njegovo sveto voljo, in se tako Bogu vedno bolj in bolj približuje. „Boj se Boga in derži zvesto njegove zapovedi; zakaj v tem obstoji vse, kar je človeškega!" (Tridg. 12, 13.) —
Ker je človek zavoljo Boga in za Boga vstvarjen in ima, kakor vsaki ve v sebi tudi naravni svoji duši prirojeni nagon, zmiraj kaj novega učiti se; kaj mora tedaj učitelj storiti? Učitelj mora svojim učencom vselej biti tudi odgojitelj. On mora mladež njemu izročeno ne le merzlo učiti, temuč (udi zrejati. Kaj pa so pravi zrejati? Zrejati ali gojiti se pravi, kakor nam naš mili „Tovarš" v 1. listu I. tečaja pripoveduje , tako ravnati, „da človeka približujemo k Bogu, kteri je p e r v a ali izvirna podoba, resnica in ljubezen." Potem takem učitelj, ki pri učenji na dobro pravo keršansko odgojevanje pozabi, svojo nalogo komaj na pol spolnuje!	(D.ije Pnh.)
Iz zgodovine kersaiiske ljudske šole.
III. Keršauska ljudska Sola v novih časih.
Pregledati imamo sedaj troje stoletij, naj bolj žalostnih v keršanski zgodovini razun pervib tristoletij — pregledati imamo dobo, ko v Evropi po besedah nekega modrega moža niso drugega umeli, kakor „da so cerkev ropali, v verige kovali in v lice bili" to pa s strašno doslednostjo. To je čas, v bterem je staro paganstvo zopet oživelo; vpeljali so ga namreč prenapeti humoristi na znanstveno polje, od tod pa prešinilo vse človeško družino — to je prav za prav doba prekucij, ki over-že vse dosihdobne prava, podkopuje pa nar popred veljavo cerkveno, poslednjič loti se pa tudi prestolov knezovskili.
Imenovali smo prejšne dobe po narodih, ki so zvonec nosili. Po tem takem bi novo dobo smeli imenovati francosko, ker to ljudstvo si je v 16. stoletju skušalo pridobiti prevago v Evropi, v 17. jo je v resnici doseglo, v 18. pa se vse vklanja njegovim šegam in na koncu te dobe potegne polovica sveta v družinske prekucije.
Ako snio tedaj s temi versticami ta čas prav popisali, narisali smo pa splošen načert zgodovini ljudske šole v tej dobi. 1. V početku nove dobe zapazimo splošno razdevanje. Luter je s svojim milovanja vrednim odpadom odperl vrata strastim med vsemi ljudmi. Spuntani kmetje požigajo in inoré po Nem-čii, ter v kratkem razdenejo nad tisuč samostanov, tri sto cerkva in ž njimi kapitularske in farne poslopja , v kterib so bile višje in nižje šole, vse dela vednosti in umetnije so bile ugonobljene, 150000 ljudi pa vsmertenili. Po mestih na Nemškem se vnamejo pod versko pretvezo kervave domače vojske. Cvingli je Svajcarsko v vojskine zadrege spravil, Kalvinova nova vera je vzrokovala na Francoskem strašne vojske Hu-gcnotov, na Nizozemskem pa pokončuje strašna vojska vse, kar koli opomni ua Španjsko in na staro vero. Tudi po drugi Evropi, kjer je bilo na videz vse mirno, ropajo in prepirajo se za plen po samostanih vgrabljeni, soseskam od tega ni večjidel nič drugega ostalo, kakor gole cerkve pa nekaj cerkvenih posod. Tako ste zgubile Nemčija in Nizozemsko večjidel samostanske zavode, po Angleškem, v Sotlaudiji, v Daniji in Nor-wegii so bili pa popolnoma odpravljeni samostani; z njimi pa tudi odgojišča za ljudske učitelje in brezštevilno ljudskih šol Za ljudstvo, ktero so na Angleškim pobožni redovni bratje v dušnih rečeh vodili, pa tudi v časnih rečeh mnogo podpirali, se sedaj nihče ne zmeni sam nekteri privatni so smeli še ljudstvo podučevati, kar so storili za dobro plačo.
Le zvesti sinovi katoliške cerkve niso smeli šol imeti, iu ubogemu Irskemu, odkodar je zahodna Evropa svoje dni uče-nike dobivala, napovedala se je pogubivna vojska, kakoršna se malo kje v zgodovini nahaja. Pod smertno kaznijo so tirali katoliške duhovne iz dežele , katoliškem prebivavcem so jemali premoženje, ljudstvo so desetili z mečem in lakoto. Namesto katoliških šol stavili so anglikanske, kojih so se pa svesti katoličani ogibali. Se le leta 1829 so priznali človeške pravice katoličanom na Irskim in Britanskem in pa privolili, da smejo izobraževati se po svoji veri, — žali Bog zadost pozno, potem ko se je po tristoletnim zatiranju katoliško izobraženje
*) S številkam! se da lakho spričati, koliko ubožniše je Angleško ljudstvo, odkar je bil vpeljan protestantizem. Strašna revšina, kakoršna je med ubogim ljudstvom, se je tačas začela — in vender hočejo Angleži vse narode osrečevati, hm! hm!
posebno na Irskem hudo zanemarilo. Se le tačas se je tudi
Angleška deržava spomnila, da je dolžna iz pograbljenega cerkvenega premoženja katoličanov šole staviti. Sklenili so po nasvetu lorda Grej-a ljudske šole podpirati s tim pogojem, da si je deržava prihranila nadzorništvo na tiste šole, ktere bode podpirala. Odbor, ki šole ogleduje, vstanovil se je leta 1839.
(Dalje prih.)
Pašnik.
Uči tako, da bo vednost in znaqje združeno! \i dovolj , da učitelj samo uči, kaj naj bi se storilo ; temuč učenec naj se precej vadi storiti to, česar se uči. Suhe vodila so prazna slama. Veliko sedanjih šol pošlje po svetu učence, ki sicer dovolj, tudi preveč vedo, pa le malo ali nič ne znajo. To pride od tod, ker se v marsikteri šoli le preveč gonijo suhe vodila , predpisi, postave i. t. d., ne uči in ne vadi pa se djansko , da bi se vodila zasledovale, pojasnovale i. t. d. Postavimo, nekteri učitelj, ko uči materinščino , skerbi le za to, da učencom prav veliko gramatičnih vodil v glavo zabije; da bi pa učence vadil, kaj in kako naj vodila rabijo, mu ni mar. Taka je navadno tudi v drugih naukih, posebno pri branju. Otroci naj se ne uče samo brati, ampak uče naj se to, kar berejo, tudi razumeti, da vedno več vejo in se pripravljajo za resnično življenje.
Šolska roba.
1 z 6 p is j a. Zapišite vse slovenske čerke po abecednem redu, in pod-certajte samoglasnice dvakrat, soglasnice pa enkrat!
Zastavite naslednje besede tako, da bodo kako misel povedale: otrok, učiti, učenec, bačati, konj, spati, deček, peti, grom, zvonovi, razgetati, odgovarjati.
Prepišite te le stavke, in zaznamovajte osebek z 1, povedek pa z 2: Kovine so težke. Smereka je drevo. Železo zarjevi. Učenec je priden. Vodnik je bil pesnik. Sava je reka. Triglav je gora. Ljubljana je mesto. Kri je rudeča. Voda je liladna. Vert je zelen. Cerkev je lepa. Bog je duh. Duša je neumerjoča.
Poiščite h tem le osebkom i m e za povedek.- Gos — . Postojna — . Voda — . Krajnsko — . Avstrijansko — . Železo — . Lonec — . Miza — . Vol — . Glava. — .
Poiščite h tem le osebkom prilog povedek: Violica je — . Trava je — . Železo je — . Ti si — . Miza je — . Oglje je — . Sneg je — . Gora je — . Dolina je — . Svinec je — . Platno je — . Otrok je — . Led je — . Pes je — .
Povejte od teh le osebkov: kaj delajo: Mizar — . Dekla — . Konj — . Ovca — . Krajač — . Učenec — . Kosec — . Dete — . Pes — . Ptiči — .
T z številstva. Jakee ima v hranilni puščici dvajsetice , tolarje in cekine , vkup 24 denarjev. Če je v puščici trikrat toliko dvajsetic in dvakrat toliko tolarjev kot cekinov, koliko je vsakterili denarjev notri?
Ozir na II. tečaj „Tovaršev."
Naravno je, da bravec rad domišljujc se z veseljem na te ali une prebrane sostavke in ne le, da na nje pogostoma misli, temuč j i I m tudi večkrat prečita in tim bolje zapamti, čim mar-Ijiveje in pazljiveje stvar prebira. — Prebiraje vsili 24. listov verlega našega lanskega „Tovarša", pride mi na um tista neprecenljiva korist, klero zamore prisvojiti si pravi prijatel „To-varšev", kteri je posamezne liste njegove skerbno in premišljeno pregledoval. Naj mi bo toraj dopuščeno, da v početku že tekočega leta kratko pregledam nekterili imenitniših sostavkov in tako spominjam bravce ukapolnega zaderžaja, nahajočega se v vsakem listu lanskega tečaja „Tovarševega".
1.	Tečno učilo, pisano od vrednika samega g. Andreja Praprot ni k a. V tem zares tečnem učilu bi rekel, nahaja učitelj glavne svoje šolske potrebe; ker šole, ravnajoče se po ti metodiki gotovo znatno napredujejo. To morem ložje terditi misle na prejšnje razlaganja nekterili učiteljev, kteri so svojim učencom prisvojevali perve pojme tako, da se pameten človek v sedanjem veku smejati mora. Primernejega učila menda ni mogoče podati slovenskim pripravnikom od tega, ker tii ti je redoma po predpisani početnici vse navedeno, kar potrebuješ pri razlaganju prebranih vaj v omenjeni knjigi.
2.	Pašnik nam je donašal od raznih slovenskih pisateljev nektere verlo dobre svete , po kterih naj bi se skerbni učitelj pazljivo ravnal, kteri hoče, da mu bode šola na diko in slavo.
3.	Kratek obris godb. povestnice, sostavljen od g. Franca Ser. Adamiča, kteri je že v več obzirih pokazal plemenito in navdušeno svoje serce za slovenstvo, kar pričajo tudi krasni njegovi napevi priloženi „Tovaršu". Pozneje nadaljevana je bila godb. povestnica od gosp. vrednika „Tovarševega". Celi ta spis podaja lepo priliko vsim, kteri hočejo svojo vednost v godbi na pravi podlagi historični imeti in pripomogel je gotovo marljivim g. učiteljem veliko k njih omiki.
4.	Nauk o branju v sred. in višj. razr. ljud.
šol od gosp. —k. Tega marljivega gosp. dopisnika zares delo samo hvali; ker v obilnih njegovih verlih spisih, nahajočih se v „Tovaršu" je vselej pokazal, da je mož učen in skoz in skoz izverstno sposoben za šole. Zaderžaj njegovega pisanja je živ dokaz visokih njegovih misel in urnih njegovih rok.
5. Iz zgodovine keršanske ljudske šole bilo bi po mojih mislih dobro in primerno, ako bi marljivi učitelji bolj odraščenim in pametnim učencom razlagali nektere odlomke iz imenovanega spisa, kteri znajo plodonosni biti mladini in k njih omiki veliko pripomoči.
G. Keršanska odreja nam priča že velikokrat rečeno, da slovenski svet ni tak, kakoršnega predstavljajo si nekteri nesramneži, da si prizadeva vselej on tudi za višjo sverho in da hoče, naj bi bila vsaka reč, toraj tudi učilo osnovano na pravi kerščanski podlagi, drago Bogu in ljudem.
7.	Dalje nahajamo tudi naukapolni spis o sadjoreji po gospodu Andreju Staniča r-u, v kterem imenovani gospod pisatelj razumljivo, neobširno razlaga, kako se moraš ravnati pri tem koristnem predmetu. Ker je gosp. Stamcar znan in marljiv sadjorejec, je gotovo njegova beseda tim tehtneja. Naj bi bil toraj verli spis k spodbudi in posnemanju slovenskim učiteljem!
8.	Spis na 280. strani zasluži tudi, da bi ga mnogi učitelji večkrat prečitali in ne prezerli nobene besedice. Nave-«luje namreč lastnosti keršč. učitelja, s kterimi edino spolniš natanko tukajšno svojo težko nalogo, vplemenitiš sebi in olro-kom serce, ter pripelješ sebe in nje k pravemu cilju. Sostav-Ijen je od našega verlega domoljuba in urnega pisatelja g. L. Podgoriški-ga.
9.	Opomini učiteljem za vsaki mesec, kako naj bi ravnali, da bi bilo njih početje boljšega vspeha, so tudi dobri in stoje na pravem mestu. Da bi le bilo mnogo posnemovavcov.
10.	Kn ji ževs tvo je mnogokrat priporočevalo koristne knjige učiteljem, po kterih naj bi zmožni učitelji in sploh vsi vneti Slovenci radi segli. Bog daj, da bi v nastopljenim letu prav veliko knjig zagledalo beli svet na učiteljsko in na vesoljno korist!
11.	Učilni načert černomeljske šole naj bi tudi sel-skim šolam bil vodnik, ktere žele sebi v slavo in domovini v korist biti.
12.	Spis o vprašanjih pri konz. spraševanju je tudi verlo koristen, posebno pripravljajočim se za to skušnjo.
13.	Donesene zastavice in vganjke so gotovo marsikte-remu učitelju spremenile dolgočasne ure v veselozabavne.
14.	Česar ne moreni pozabiti je tudi to, da v občem za-služevali so slovenski učitelji lani mnogokrat pohvalo, kte-ro bereš velikokrat v „učiteljskem Tovaršu". To je verlo veselo in nam obeta veselo prihodnjost.
Razun tih omenjenih spisov prinesel je pa tudi zvesti „Tovarš" svojim učiteljem še veliko drugega verlo zanimivega blaga od raznih slovenskih pisateljev. Omenil sem tu le bolj dolge sostavke, kteri so lanski tečaj našega milega „Tovarša" posebno kinčali. Ako nadalje spominjam se na novice in dopise iz daljnih in bližnjih krajev, — moram pač vesel reči, da tudi slovenskim učiteljem je zasijala zlata doba omike, in da učitelj ravnajoč se po „Tovaršu" gotovo od pravega pota nikdar zabredel ne bode.
Ako sem pa morebiti s tim svojim spisom še kakemu svo-jeglavcu usta zamašil, kteri našega „Tovarša" psuje in se ga brani, sem spolnil prav dovoljno svoje namere.	L. T.
„T © V t (T i
u.
Zdravo, drag!! tretje leto Boš nastopil danes že; Kar nam dal si, ne bo vzelo, Naj gromi in bliska se.
Ljulike si dosti spulil, Lenih mnogo prebudil; Slave si povsod pridobil, Tudi žolča mnogo spil!
Pa ne vstraši se napadov, Časov grenkih se ne boj! Če se bliža zloča vragov, Krepko ji nasproti stoj!
Toraj mili, le nastopi Hrabro tretji svoj tečaj; Slava naj Te vedno vodi, Slava naj odpre Ti raj !
Pri napadih le izusti Po navad' molitvico: „Oče Večni jim odpusti, Ne vedo, kaj delajo!"
L. T.
Kratkočasnici.
Učitelj tndi med drugimi vprašanji učenca vpraša: „Kaj nosimo na nogah?" Deček odgovori: „„Možje nosijo škornje in žene čižme."" „Kaj pa imamo v škornjah in čižinah," nadaljuje vprašanje učitelj. Učenček zopet prav veselo in glasno odgovori: „Žene nosijo nogovice ali štumfc; možje pa ali golo nogo, ali pa cunje".
Pri nekem šolskem spraševanju na deželi je naj imenitneji izmed nazočih poslušavcov dečka vprašal, ktera je sedma zapoved božja. Deček, sicer priden, si takemu gospodu ni upal „ti" reči; malo pomisli, potem pa neboječe odgovori: „Sedma zapoved božja pravi, da Vi, gospod, ne smete krasti!
i @) ? I ©
Z Dunaja. Za gotovo vemo, da se je zopet jelo obravnovati, kako bi se sostavilo učno svetovavstvo (Unterrichtsrath). — Sliši se, da so slavni šolski ravnatelji gg. dr. Karol Vogel v Lipski, Jane/, Strel na Dunaja in Franc Hermana v Pragu umerli. — Grei-ner-jeve pisne knjižice je slavno derž. ministerstvo za šolsko rabo poterdilo, akoravno niso bile marsikteremu učitelju po volji.
Iz Puščave. Nisem navajen, da bi kaj pisal, pa vendar prosim, ljubi „Tovarš", daj mi prostor, da povem, kako pri nas otroci radi v šolo hodijo in se slovenščine veselijo, ter lepo po slovenski spisujejo, pa tudi nemške spise sostavljajo. — Prašarn tedaj, kje da se učenci kaj učti, če u č e n i k i tega ne znajo, kakor je g. Ho-Iožan nedavno v „Novicah" (49. list 3. dec. preteč. 1.) brez izjemka o vseh učiteljih govoril. Prosim, naj nam g. II. naznani učitelje, kteri ne znajo sklanjati slovenskih samostavnikov. Treba pa je, da zraven slovenščine tudi nekoliko nemščine učimo. Naš nepozabljivi knezoškof Anton Martin Slomšek so nam tukaj tako naročili, da naj se otroci naj pred slovensko, potem pa tudi nemški učijo. Tako morajo tedaj učitelji storiti, saj jim tudi ministerski ukaz 36. okt. 1857 št. 13623 tako veleva. Za tega del pa naj ne misli g. H., da sem jaz kak protivnik slovenščini; to ne more biti, ker sem po rodu in po duhu Slovenec. Naših ljubih „Novic** pa tudi ne zavračam, Bog ob-vari, zavoljo g. II. dopisa; samo toliko povem, da naj si g. II. ne domišljuje, da bi učitelji resnično toliko malo slovenske slovnice razumeli, da bi ne znali samostavnikov sklanjati, in da bi ravno oni bili krivi vsega, kar on zoper nje piše. Z Bogom!	j. s.
Od Šentlorenca ob Temenici. „Uč. Tovarša" vselujem začasno v farno knjižnico (z 350 slov. knjigami), dokler se ne preseli za sta-. novitno v hišo prihodnega učitelja, za kterega preživitek sem kupil primerno zemljišče za 1050 gold. Za stavbo nove šole in učiteljev poboljšek shranujem pa še posebej 4000 gold. avstr. v., in že bi stala omenjena učilnica, ako bi se patron ne kerčil zastran 3000 gold. doneska, kteri nanj spada. Toda, ako Bog da, se bodo poravnale tudi še te nemile ovire , in kmali bo stalo pri nas novo šolsko poslopje. Bog daj srečo!	jan. Prokl, fajmošter.
Iz Idrije. Ljubi „Tovarš" povej svojim zvestim bravcom veselo novico, da se je tudi v naši nemški I d r i i zasvitila slovenska luč v pisarnici slavnega c. k. bilježnika (notarja) čast. g. K. Hotel-na. Ta gospod je prišel pred 5. leti k nam kot terdi neinec; pa se je tako pridno slovenščine učil, da zdaj iz njegove pisarnice dobivajo kmetje že slovenske pisma. To naj bi bil spodbuden izgled za vne druge enake gospode. Z Bogom!	F. V.
Iz selske doline. Malo besed naj bo dosti za novoletno vošilo svojim priserčnim tovaršem. Vem, da preslabo govorim, vendar pa odkritoserčno. Vsim svojim milim tovaršem in tudi sam sebi vošim , da bi resnično spoznali prevažne naloge in dolžnosti nčiteljske, česar nam je posebno v sedanjem času treba. Vošim nam tudi telesno in dušno zdravje in serčnost za spoluovanje svojih dolžnost. Res, veliko imamo že obdelanega domačega polja, vendar nas čaka še veliko veliko dela. Z Bogom začnimo tedaj tudi v novem letu delati. Prizadevajmo si, da posebno veliko storimo za blagor svoje mile domovine, za naš materni jezik, za cerkev in deržavo. Bodimo edini; podpirajmo eden drugega; posebno pa ne pozabimo svojega lista „To-vai ša", da nam bo tudi 011 vedno zvestejše in plodniše pomagal pri težavnem šolskem delu. — Pravi učitelj ne išče tukaj na nehvaležnem svetu svojega popolnega plačila : temuč unstran groba mu blišči prelepi večerni svit večnega delapusta, kjer pravični Gospod ne bo pozabil svojega zvestega hlapca, kteri poveličuje pri mladosti njegovo ime. A. Si.
Iz ižanskega grada nad Studencom ld. grudna 1863. Od zorne maše iz Studenca domu grede vidili smo ob 6. uri 40 minul prekrasen meteor ali prikazen v zraku. Bila je, kakor srednje ja-belko debela goreča krogla s tankim in skoro dva čevlja dolgim repom (	), ki je blizo skozi dve minuti precej visoko in hitro po zraku letala, in se je tako močno svetila kakor prav velik plinov plamen. Bila je morda plinov sopar, ki se v našem močvirju nabira. Pa čudna je bila ta prikazen 1) zato, ker je bila lako visoko v zraku in a), ker je bilo ta dan precej mraza (blizo t>° R.).
Iz I^ubljane. Iz Maribora zvemo, da je za lavantinskega škofa z voljen preč. gosp. Jakob Stepišnik, dosedanji ondolni stolni dekan. Reči smemo, če bo ta novozvoljeni škof zvesti naslednik ranj-kega Slo m seka, bo gotovo vsem Slovencom vstregel.
—	28. pret. m. je bil v narodni ljubljanski čitavnici letni ali občili zbor, pri kterem je predsednik, preč. gosp. M. Ambrož, v izverstnem začetnim govoru oziral se tudi na žalostne nekdanje šolske čase na Slovenskem, kadar so nas namreč v šolo pridše na „pouk" .posajali, če smo bili „flisek", za „inustersilerja" postavljali, ko smo se učili „abvandlati", „ajngebati" i. t. d. Mi mislimo, da se je zdaj taka ostudna mešanica iz naših šol popolnoma odpravila; ako pa bi še kje bila, bi bilo prav, da bi se kar popodila.
—	Pretekli teden smo vidili pri tukajšnem pasarju na Velikem tergu gosp. Narb. Kaiser-ju več prav lepih del: svečnikov, sve-tiiuic, križeov in drugih takih cerkvenih reči, ktere našim čast. brav-com, ki takih reči potrebujejo, za cerkev ali za šolske darila, spo-mnike i. t. d. priporočamo.
*) Prav mikavno in koristno bi bilo, ako bi kdo naših bistrih g. dopi-sovavcov take nebne prikazni hotel prav po domače v „Tovaršu" razlagati. Prosimo!	Vr.dn.
A. Vrag. Slavo/juh.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnlk.
Nutiskar in založnik:
Jož. Rudolf Mllio.