(i 1 a s i 1 o Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani". v Izdavatelj in urednik: Andrej Žumer, nadučitelj in c. kr. okrajni šolski nadzornik. št. 20. Ljubljana, 16. vinotoka 1892. XXXII. leto. Vsebina. Andrej baron Winkler. - Ivan Bele: Kolumbova štiristoletnica. — J. Mam: Knjiga Slovenska. — Naši dopisi: Iz Ljubljane. — Iz kranjskega okraja. — Iz kamniškega okraja. — Iz postojinskega okraja. — Z Rake. — Iz Trsta. — Društveni vestnik. — Vestnik. — Listnica uredništva. Andrej baron "Winkler, c. kr. deželni predsednik kranjski in svojo drugo domovino in je bil obema kottak predsednik c. kr. deželnega šol- narodnostima strogo pravičevv Pri skegasveta, stopil je v stalni pokoj in svojem nastopu je spoznal, koliko presvetli cesar ga je tem povodom dela je pri nas še treba na šolskem potem, ko mu je že prej podelil red polji in ker je dobro urejeno šolstvo železne krone in s tem baronstvo, smatral za prvi pogoj narodnemu za njegovo dolgoletno • aslužno de- blagostanju, bilje posebno našemu lovanje zopet odlikoval z velikim šolstvu naklonjen. Ljudska šola se križem Frančišek-Jožefovega reda. je pod njegovo vlado postavila na Postal je dne 18. sušca 1. 1880. jedino pravo pedagogično načelo, da deželni predsednik, torej je bil že je podstava vsemu pouku materni 13. leto na tem odličnem mestu, jezik. Brezuspešno, duhomorno in kar od leta 1848. še ni doživel potratno eksperimentiranje z dvema nobeden dež Ini načelnik kranjski, deželnima jezikoma na manj raz- Kar smo ob njegovi desetletnici I. vitih ljudskih šolah je ponehalo in 1890. trdili, pri tem ostanemo tudi Slovenci kakor Nemci na Kranjskem zdaj, ko zapušča našo ožjo domo- imajo vsak za se dobro urejene Ijud- vino. On je poznal razmere v naši ske šole in je na višje razvitih ljud- deželi, je po očetovski skrbel za škili šolah vsakemu otroku prilika dana, da si za nadaljno šolanje pridobi potrebnega znanja v drugem deželnem jeziku. Ne trdimo, da se je za ljudsko šolstvo že vse storilo, ker tu in tam še manjka ljudskih šol, a to mora vsak razsoden de-želan pripoznati, da je v teli 12 letih ljudsko šolstvo navzlic temu, da dežela ni bogata, zelo zelo napredovalo in da gre ta napredek tudi na rovaš očetovske skrbi in merodajnemu vplivu gosp. deželnega predsednika barona Winklerja. Kakor pa je bil skrben za šolstvo sploh, tako mu je bilo tudi učiteljstvo pri srci. Njegovo prijazno in spodbudno občevanje je moralo vsakega učitelja v njegovoni težavnem poslu tolažiti in dvigati. Za njegovega predsed-ništva so se regulirale plače ljudskim učiteljem in se je osnoval ka-tehetski zakon. Da so bile deželne gmotne razmere bolj ugodne, gotovo bi se bilo tudi v tem oziru več doseglo. Preblagorodni gosp. baron ostane torej osobito kranjskemu učiteljstvn v trajnem hvaležnem spominu. Po mnogoletnem neumornem delovanji naj še dolgo v sreči uživa zasluženi pokoj! Kolumbova štiristoletnica. Govor pri šolski slavnosti.* (Ivan Belt'.) Ljubi otroci! Banes obhajamo preimeniten god. Zbrali , ^ smo se, da praznujemo s celim svetom vred štiristoti rojstni dan Amerike, štiri-stoletnico, odkar je Krištof Kolumb stopil na Novi svet. Sesti dan kimovca odjadrale so male tri ladije, katere je Kolumb dobil od kraljev španskih, da gre ž njimi iskat bogato Indijo, mimo skrajnega brega takrat znanega sveta, mimo otoka Ferra, v neznano morje, v Morje peklenske teme, kakor so ga imenovali Arabci. Tisočletne bajke o vražjih pošastih in nepopisnih nevarnostih, ki preže na predrzneže v tem delu morja, so z grozo navdajale priproste mornarje, in tudi naj-pogumniši med njimi so se plašili nad neskončno daljavo in nad nenavadnimi naravnimi prikaznimi, katere je tu prvikrat opazovalo človeško oko. S prošnjami, z grožnjami, z uporom so silili mornarji nazaj v domovino, in samo Kolumbova neupogljiva vztrajnost in njegova železna volja jih je gnala naprej, vedno naprej proti zahodu. Približal seje konec njih trpljenja. Šestintrideseti dan priplavala je z drugimi veselimi znamenji po morji zelena vejica, priča njih rešitve. Vsi so čutili, da se bliža trenutek plačila. Postali so krotki in voljni, in od sreče se jim je sijal obraz. „Ko je solnce zašlo in so odpeli po svoji navadi ,,Salve Regina", zapovedal je Kolumb, naj ladije krenejo naravnost proti zahodu. Nato je sklical svoje ljudi in jih opomnil, da jim je pri odhodu od Kanarskih otokov naročil, naj jadrajo sedemsto milj proti zahodu, potem naj počakajo dne, in videli bodo suho zemljo. „Nocoj, tako upam," — pristavil je — „se izpolnijo moje besede. Zato budite in molite!" * Za učiteljem visita na steni zemeljski poluti, zahodna je zakrita s papirjem in se odgrne pri besedah: «Novi svet je bil najden». Nad polutama podoba presvetlega cesarja. Pred učiteljem omarica z najvažnejšimi ameriškimi pridelki. — Po gregorijan-skem koledarji pade 1 i. dan vinotoka devet dnij pozneje, tedaj šele na 21. dan tega meseca. Obljubil je tistemu, ki bi prvi ugledal zemljo, povrhu kraljevega darila še nov svilen plašč. Kadar se je približala deseta ura, podal se je Kolumb, ki je sploh na celem potu malokatero noč zatisnil oči, na vrh jadrenika. Ko gleda proti zahodu, naenkrat se mu nekaj zasveti, pa zopet izgine. A zopet se prikaže luč; zato pokliče kraljevega blagajnika Petra Gutiereza ¡11 ga opozori na to prikazen. „Glejte, tam je zemlja, suha zemlja", pravi admiral . . . Bila je krasna noč. Rahlo je pihljal veter in donašal blagih dišav, kakor bi se peljali med cvetočimi vrti. Iz višave se je slišalo skrivnostno vršanje potujočih ptic. Na temnomodrem nebu so migljale neštevilne zvezde v čarobnem lesku, ka-keršnega imajo samo v tankem, čistem zraku vročili zemlja. Polna luna je plavala po nebnem oboku in s srebrno svetlobo polivala visoke valove, ki so pljuskali ob karavele. Prehodila je uže polovico svojega pota; noč seje nagnila proti jutru; začel se je sedemintrideseti dan, odkar so gledali samo morje in nebo. Daleč naprej je z napetimi jadri hitela „Pinta"; po njeni blesteči brazdi je kakor mladič za starko drčala brhka „Ninja", za njima pa se je veličastno zibala „Santa M aria". To noč na kapitani* nihče ni šel spat. Molče so stali mornarji po krovu ter strmeli v admirala, ki je bil stopil na čelo ladije. Duh spoznanja je prišel čeznje, in iz dna srca so se kesali bridkih ur, katere so mu prizadeli. Bilo je svečano in tiho kakor v cerkvi. Zamaknen je zrl Krištof Kolumb neprestano proti zahodu. Veter si je igral z njegovimi osivelimi kodri, in lunini žarki so mu kakor s sijajem obdali jasno čelo. Odpro se nebesa, in angelj neminljive slave priplava nad njegovo glavo ter raz-prostre svoja krila nad njim. Kar se zabliskne v daljavi, s „Pinte" poči strel, in * Kapitana «Santa Mana» je liila ladija Kolumbova. Novi svet je bil najden! Najden je bil novi svet, in novi vek se je začel. Ob drugi uri po polnoči zagledal je bil mornar s „Pinte" po imenu Huan Rodriges Bermejo, doma iz mesta Molinos, v luninem svitu pred sabo peščen prod. Široko odpre svoje oči, skoči k topu in ga sproži, vriskaje: „Zemlja, zemlja!" To se je zgodilo v petek, 12. dan vinotoka 1492. Kolumb, začuvši strel, pade na kolena in ž njim vsi drugi, in z dna srca zapojo trdi mornarji prvikrat v tem novem delu sveta Bogu zahvalno pesem: „Te Deum laudamus, Hvala hod' Gospod Bogu!" Ko so odpeli, vstane admiral in zagleda poleg sebe klečečega, kakor spokorjenega razbojnika, glavnega puntarja, ki mu je poljuboval rob oblačila in ilitel: „Odpusti, admiral, odpusti, in tvoj sem živ in mrtev!" „Vstani!" — mu de Kolumb. — „Kar ste storili, pozabljeno je." Potem jim veli jadra poviti in počasi voziti, da ne trčijo ob kako skalo. Pripravijo naj tudi orožje za bran, ako bi jih na bregu sovražno sprejeli. Ko je bil sam, nasloni se na jadrenik, in debele solze mu priteko po lici. Obudil se mu je v duši spomin na celo minulo življenje: kako se je v njem spočela velika misel, s kolikim trudom je iskal dokazov zanjo, in koliko zasramovanja in sovraštva je moral prestati zaradi nje. Učenjaki in nevedneži so se mu z nevero smejali ter ga psovali sanjača in sleparja. Velikaši in berači so s prstom kazali za njim, rekoč: „Glejte ga, kralj a-namest-nika!" In zdaj? Bil je h; res kralj-na-mestnik in admiral velicega morja. Zgodilo se mu je, kakor je pisano: „Kadar je pa dete povito, pozabi mati na vse bridkosti, od veselja, da se je rodilo novo bitje na svet". Zravnal se je Kolumb, ponosno povzdignil glavo in obrnil oči proti nebu ter zahvalil Boga, da mu je dal stanovitnost in zaupanje v samega sebe in da ga je po neskončnih težavah zmagovito pripeljal do obljubljenega cilja. Priporočil mu je svoja ljuba dva sinčka, ki sta morda 20* liže molila za njegovo dušo v strahu, da ga je morje pokopalo; prosil ga je, naj razlije svoj nebeški blagoslov nad njegovo dobrotnico kraljico Izabelo in njen rod do poznih dnij. Potem se je podal v svojo izbico in oblekel prvikrat škrlatasto admiralovo suknjo ter ogrnil s hermelinom obrobljeni plašč kralja-namestnika. Ko se je zdanilo, ukaže admiral jadrati blizu kraja in tam ladije zasidrati. Morje je bilo prozorno in čisto kakor ribje oko. Pred njimi pa je ležal lep raven otok, poln cvetočih dreves, ves najlepšemu vrtu podoben, in blage dišave so puhtele ž njega. Po drevji so se spreletavale trope kričečih papig in druzih pisanih ptičev, izza grmovja pa so se kazali ljudje neznanega lica in s strmenjem in občudovanjem gledali čudovite hiše, ki so priplavale po morji. Ko se je zlato solnce vzdignilo iz morja, vzame admiral v roko kraljevo bandero s podobo križanega Vzveličarja, stopi v čoln in ž njim kraljevi notar in drugi uradniki ter odrinejo proti kraju. Za njimi sta se vsak v svojem čolnu peljala Pinzona, noseč v roki banderce Kolumbovega podjetja, zelen križ s črkama I in F na strani. Z njimi je šlo mnogo oboroženih mornarjev. Krištof Kolumb stopi prvi na kopna tla, pade na zemljo in jo poljubi. Ko vstane, obspo ga mornarji ter mu poljubujejo noge in rob plašča; on pa pokaže proti nebu, rekoč: „Njemu samemu bodi čast in slava, On nam je bil vodnik". Potem razgrne bandero, potegne meč in mahne ž njim na vse štiri strani neba ter vzame to zemljo za kralja španska v last z besedami: „Vsemogočni večni Bog! S Svojo sveto besedo si ustvaril nebo in zemljo! Pove-ličano bodi Tvoje ime in posvečeno veličanstvo Tvoje, ki si Svojega hlapca vrednim spoznal, da razširja Tvojo slavo tudi v tem delu sveta!" Tačas so mornarji postavili preprost križ, ki so ga stesali iz dveh posekanih dreves. Predenj poklekni» Kolumb in ž j njim vsi njegovi ljudje ter zapojo Zahvalno pesem in „Slava Bogu na višavah!" Zdaj je kraljevi notar napisal listino o prila-stitvi zemlje za kralja in kraljico špansko, in vsi navzoči so prisegli Kolumbu kot kralju-namestniku zvestobo. Otoku, kateremu so domačini-divjaki rekali Gvanahani, dal je ime S a 11 S a 1-vator ali Sveti Odrešenik, ter ga tako kot prvenca Novega sveta posvetil Vzve-ličarju." Vse to se je prigodilo danes pred štiristo leti, ravno to uro, v kateri smo tukaj zbrani; zato doni danes po celem svetu slava Krištofu Kolumbu, ki je dovršil največje delo, katero je bilo namenjeno umr-Ijivemu človeku, in odprl pot do zahodne polovice sveta. Neumorna pridnost, žilava vztrajnost, trdna vera v svoj višji poklic za razširjenje Kristusovega imena in ne-omahljivo zaupanje v Božjo pomoč so bile kreposti s katerimi je premagal vse težave. Neizmerne so koristi, katere ima človeški rod od zmage Kolumbove. Zlata, veliko zlata je obljubil iz najdenih dežel, in res so ob svojem času ladije za ladijami vozile zlato in srebro čez morje na Špansko. Pa vse to bogastvo ni imelo pravega vspeha, kajti — dobro pomnite! — pravi tek ima samo to, kar si človek z delom, s trdim delom pridobi! Pravi blagor dohaja človeštvu iz Amerike šele, odkar beli naseljenci tam zemljo obdelujejo in pa odkar so se udomačile pri nas nekatere rastline, brez katerih bi sedaj ne mogli več živeti. Lahko rečemo, da je Kolumb polovici človeštva pokazal pot do kruha. Poglejmo najvažniše pridelke, katere nam je dala ali nam še daje Amerika. Najimenitnejši za nas je pač krompir, ali kakor ga narodna pesem imenuje „gospod krompir". Odkar se je razširil pri nas ta Amerikanec — tega je blizu 120 let — ni bilo več lakote. Druga preimenitna ame-rikanska rastlina jeturščica, ki preredi , za rižem primeroma največ ljudij. Rumeno- cvetoči natični fižol, paprika, batate, 1 k a k a o, iz katerega se dela sladka in tečna šokolada, tobak, k i n i n, ameriška v i 11 s k a trta, vse to so preimenitne rast-line. Bombaž je prišel do splošne uporabe šele, odkar so ga našli tudi v Novem svetu, in petrolej je prišel najprej iz Amerike. Na milijone ljudij, katerim je bil stari svet pretesen, je prišlo v Novem svetu do sreče in blagostanja. In kaj je bilo plačilo Kolumbovo? Sovraštvo, preganjanje in krivica. Nevošljivi sovražnik njegov Bobadilla se je celo tako daleč spozabil, da je tega največjega dobrotnika človeštva v verige uklenjenega poslal na »Špansko. A Bog se je potegnil za svojega zvestega hlapca, gaje potolažil in mu obljubil zadoščenje. Kolumb sani pripoveduje: Leta 1503, na njegovem četrtem potu, prišel je na morji blizu Veragve v strašne stiske. Grozen vihar je razsajal z neusmiljeno silo uže več tednov. Ena ladija se je bila Kolumbu uže potopila, in njegova lastna se je komaj še branila divjim valovom; mornarji so popolnoma izgubili pogum in niso prijeli za nobeno delo več. Za brata Bartolomeja iii vedel, je-li živ ali mrtev, in on sani je bil tako oslabel in opešal, da je le še težko gibal. Ves obupan je vstal in na vse strani začel klicati na pomoč. Kar zasliši glas, ki mu govori: „Ma-lovernež, zakaj ne zaupaš v Boga ? Od tvojega rojstva je skrbel zate. Dal ti je ključe, da si razklenil verige, ki so ukle-pale veliko morje, in v roke ti je dal bogato Indijo, da si jo razdelil po svoji volji. Kar trpiš, trpiš od ljudij, ne od Boga, kajti On izpolnjuje svoje obljube. Ne boj se in zaupaj ! V m r a m o r bo vklesal spomin tvojega trpljenja, da nikdar ne bo pozabljeno!" Tudi mi smo se zbrali, da praznujemo spomin dobrotnika in trpina Krištofa Kolumba, in v njegovem duhu storimo to, ako zapojemo Bogu zahvalno pesem, da nni je dal moč in vztrajnost na njegovih potih, kakor so toisto pesem zapeli njegovi mornarji, ko so zagledali Novi svet.* Ce pa vesoljni svet praznuje današnji dan, imamo temu še poseben povod mi Avstrijci. Znano Vam je, da je bila največja dobrotnica Kolumbu kraljica 1 z a-bela, da mu je ona preskrbela prve ladije in ga je tudi pozneje podpirala in branila do zadnjega vzdihljeja. Izabela je ena najčudovitejših žen, kar jih pozna zgodovina. Kakor je bila modra vladarica, vestna in pogumna, tako je bila še posebe kot žena vzor vseh čednostij. Kakor zvezde se svetijo njena materina ljubezen, njena čistost, milosrčnost, globoka prava pobožnost in brezmejna vdanost v Božjo voljo, in morda bi bila uže davno proglašena za svetnico, da ji ne žive še krvni sorodniki. In ti potomci njene krvi so naš presvetli cesar in vsa njegova cesarska rodovina. V isti dobi z Izabelo in Ferdinandom je vladal cesar Maksimilijan I. Ta je imel dvoje otrok: sina nadvojvodo Filipa Lepega in hčer nadvojvodico Margareto. Ta svoja otroka je zaročil v dvojno zakonsko zvezo z otrokoma španskih kraljev : Filip Lepi je vzel za soprogo infantinjo Huano (Ivano), hčer Ferdinanda in Iza-bele; Margareta pa se je poročila s španskim kraljičem Huanom (Ivanom) 1. 1498. Iz Filipovega zakona z donjo Huano sta se rodila cesarja Karel V. in Ferdinandi., in tega Ferdinanda potomci vladajo v Avstriji do denašnjega dne, in naš presvetli cesar je tedaj pozni vnuk kraljice Izabele, velike dobrotnice Kolumbove. Pa ne veže ju samo kri, sliči ju tudi enaka nesreča in enaka vdanost v Božjo voljo. Izabela in Ferdinand sta imela edinega, nad vse ljubljenega in vse ljubezni vrednega sina Huana, upanje španskega naroda, in ta njun edini sin umrl jima je nagle smrti, v najlepši mladosti — dvajset let star —, malo mesecev po svoji poroki z nadvojvodico Margareto. „Take žalosti še nikdar ni bilo na Španskem" — pravi zgodovinar. — „Štirideset dnij so hodile vsi* * Učenci zapojo Zahvalno pesem. gospe črno oblečene. Štirideset dnij ni bilo slišati ne petja ne godbe. Štirideset dnij ni nihče odprl svoje prodajalnice. Štirideset- dnij so vihrale po mestih črne zastave. Od Pirenej do morja je jokal ves španski narod. Ko so pa prinesli kraljici grozno vest, da nima več sinu, ni bilo druge tožbe iz njenih ust, kakor besede Jobove: Gospod ga je dal, Gospod ga je vzel, češčeno bodi Njegovo ime!" Tudi našega presvetlega cesarja je za- dela enaka nesreča. Tudi njemu je umrl ljubljeni edinec cesarjevič Rudolf. In tudi 011 se je udal v Božjo voljo; vzel je molčeč nase svoj križ in je nastopil trnjevo pot za mrtvaško krsto svojega edinega sinu. V dvojnem delu in podvojeni skrbi za svoje narode utopil je neskončno žalost, zato prosimo, da ga Bog zanaprej obvari vsake nesreče in ga nam ohrani še veliko let v ljubezni vdanega svojim narodom! (Učenci zapojo Cesarsko pesem.) Knjiga Slovenska XIX. veku. * Anton Kržič r. 2. jun. 1846 v Rakitni, mali župniji Vrhniške dekanije, gimnazijo v Ljubljani izvrstno dovršil 1. 1868, posvečen 1. 1871, bil kapelan pred Dvorom (Preddvor Hoflein) od 1. 1872, katehet v nunskih šolah od 1. 1876, in je sedaj od 1. 1891 profesor na učiteljski pripravnici v Ljubljani. Na gimnaziji moj učenec je že takrat kazal posebno dovršenost v svojih slovenskih spisih, kar spričujejo po mojem posredovanju tiskane naloge njegove, n. pr.: „Slava in sreča kmetijstva" spisal A n t. K ... č v Letopisu M a t i c e S1 o-venske za 1. 1869. I. po geslu: Največje pridobitve so brez dvojbe tiste, ktere človeški pridnosti rasto iz zemlje (Nadvojvoda Karol)". Spis se pričenja tako-le: „ Neka basen govori, da so se nekdaj zbrale vse žive stvari, da bi razsodile prepir med mečem, peresom in plugom. Ti trije veljaki namreč so se pričkali, kteri ima večo oblast in veljavo. Meč misli, da on je gospodar sveta, ker pred njim vse, vse trepeta; pero meni, da ono največ stori, ker preganja temo nevednosti in razsvetljuje um človeški; nazadnje pa se vzdigne plug ter prav pohlevno govori. »Mirno rijem pod zemljo, Pa sem svet že preobrazil: Tiha sreča je z meno«. In na te besede — govori basen dalje — podarijo vse zbrane živali plugu zasluženi venec itd. — „Sava" spisal Ant. K ... č v istem Ltps. Mat. Slov. — V Zgodnji Danici 1. 1869: „Kakošno moč ima revščina in bogastvo do nravnosti in čednosti?" Revnim in bogatim v tolažbo in poduk za novo leto. Spisal A. K. po geslu: »Nas je zemlja zapustila; Še živi previdnost mila, Tjekaj gori se ozrimo!« „Certice iz življenja sv. Očeta PijaIX". Spisuje A. Zakotkarjev t. j. Kržič. (Danic. 1869 str. 99.—421). — Danica 1870: „Majnik". Spis. K.— „Še nobenkrat me ni obšla resna želja, da bi bil kdaj pesnik, čeravno se mladi ljudje kaj radi zaziblju-jejo v take misli. Ne ravno zato, ker pravijo, da so pesniki veči del nesrečni od onega angleškega John Clintona, ki je bojda zbog revščine pod hruško umeri, do onega ! nemškega, kterega je pegaz tako zdeloval, da je revež naposled znorel; tudi ne zarad kake meržnje do poezije — poštena in prava pesem mi je ljubša., kakor ne vem kaj; beržkone pa zato, ker Bog po navadi človeku ne daje želje po tistem, za kar ga ni vstvaril. Ali zdaj, ko se je zopet vernila preljuba spomlad v svoji lepoti in mičnosti in ž njo novo življenje in veselje, ko se je približal najprijazniši mesec maj-nik, zdaj pa bi hotel biti pesnik, zdaj bi si želel imeti toliko pesniškega duha, da bi mogel tudi v drugih obuditi tiste blage občutke, s katerimi tako blagreno navdaja in napaja ta rajskomili mesec človeško srce. Da pa vendar ne bode preveč suho, bom sem ter tje od druzih si kako verstico izposodil. itd. — Po tej vpeljavi govori o meseca majnika naravni in duhovni lepoti ; t. j. o „Smarnicah". — Vstopivši v dekliške šole v Ljubljani jel je kapelan in katehet Kržič delovati neutrudno v cerkvi in šoli, pa tudi na književnem polju, in to premišljeno, po razumni osnovi. Prvo tako delo njegovo je: „Izgledi bogoljubnih otrok iz vsih časov keršanstva" v Z g. Danici 1. 1878 — 1880, pa 1. 1882 in 1. 1883 ter v vezani besedi za pervo sv. obhajilo: Sv. Tarcizij. j — To vse je prišlo ponatisnjeno po Danici ter nekoliko popravljeno z lastnimi predgovori posebej na svetlo v treh jako primernih knjižicah pod naslovom: Izgledi bogoljubnih otrok iz vseh časov krščanstva. Spisal in založil Anton K r žic, katehet. Ponatis iz Zg. Danice. V Ljubljani. Del. I. 1879. 2. nat. 1882. 8. 151. Del II. 1880. str. 145. Del III. 1883. 172. Tisk. Blaznik. — Sicer kaže Danica 1. 1879 n. pr. Marija brezmadežna in šolstvo (Stric). Učiteljem in odgojiteljeni za novo leto. Solze presv. Srca Jezusovega. A. K—e. Čast komur čast — o nunah Uršulinkah — zoper „Tagblatt, Schul-zeitung, Zvon (Soror Pia)" etc. s pomenljivim sklepom: „Vi pa, gospodje, vedite, da sami sebe grdite, če katoliške naprave sramotite: sej ste tudi katoličanje, ali mar ne? Turki in drugi po svoje ne delajo tako! Res čudna prikazen, da se mora kerščanstvo dandanes boriti zoper lastne otroke, kakor se je moralo nekdaj zoper rabeljne (Chateaubriand)! A nt. Keržič, katehet. Večer niče družbe sv. Mohora 1. 1882 zv. 36: Irci. Spisal A. Kržič. — Tudi na Pegaza se je spravil v naslednji, takrat še resnični čestitki, v Slovencu 1. 1882 št. 32. se znakom K.: Abrahamov dar prečastitemu gospodu profesorju J. Marini. Izoral kmetic brazd je brez števila, Obdelal že je rnarsiktero njivo; Naprej pa se ozira še skrbljivo. Kedaj zvršena setev bo obila. »O mož! preveč se setev prikupila Vam je« — mu pravi nekdo nagajivo, »Sejati menj, pa žeti več, hasnjivo Bi bilo; kaj je delo brez plačila«? »»Ko bi poznal me, bi drugač govoril, Za se le malo, blag za druge dela, Pa upa: sad bo v večnosti dozoril««. Sejala Vaša roka je, ne žela; — Bo Abraham kaj druzega otvoril? Nič: žetev tam; tu glava osivela! Sedaj pa, po toliki časti tukaj, bojim se, da ne bi bilo tam — v večnosti — premalo! Drugo veliko delo po gotovi osnovi je „Duhovni Pastir". — Slavni Andrej Einšpieler se je bil postaral in je pustiti hotel „Slovenskega Prijatelja", list duhovnikom namenjen za cerkev, šolo in dom, ki ga je v Celovcu izdajal do 1. 1883 in do XXXII. tečaja. A poprime se tega znamenitega dela vrli Anton Kržič ter ga vreduje pod naslovom „Duhovni Pastir" s sodelovanjem več duhovnov od 1. 1884 v Ljubljani ter izdaja po Kat. tiskarni in bukvami. Izhaja v zvezkih po jedenkrat na mesec v veliki osmerki. Vsak letnik šteje od 612 do 750 strani. Po kazalu se nahajajo v njem raznovrstne pridige, homilije, homiletična zrna, prilike, pogled na slovstvo itd. Po njem so prišli doslej na svetlo tudi posebej tiskani n. pr. „Obrambni govori in Apologetični razgovori'', sp. dr. Fr. Lampe, „Pedagogika", sp. A. Zupančič, in od 1. 1890 prihaja v prilogi „Zbirka lepih izgledov, duhovnikom v porabo v cerkvi in v šoli", ki jih z velikim trudom sostavlja vrednik sam. Njegove so tudi v „Pastirju" pridige brez podpisa, razne razprave in pojasnila, in koliko posla mu prizadeva popravljanje ter vrejevanje starejših in novejših rokopisov, to se celo dopovedati ne da. Tretje prav mično in koristno delo je „Angel j ček, otrokom učitelj in prijatelj", ki ga v lastni založbi po Kat. tiskarni izdaja A111. Kržič, v zvezkih po 40 strani z nekaterimi podobami od 1. 1887. Doslej je na svetlobi vže VI. zv. (I. v 2. nat. 1. 1888) na radost slovenski mladini. v Četrto kakor mikavno tako poducno delo je „O smer o blagrov ali dolga pridiga za k r a t k o č a s 11 o ž i v 1 j e 11 j e". Spisal A n t o n K r ž i č, katehet v Ljubljani. Založila in na svetlo dala družba sv. Mohora. V Celovcu 1887. 8. 190. Nat. tisk. dr. sv. Mohora. Knjiga — dasi je v toliko izvodih šla po svetu, je malo da ne popolnoma pošla in bi se jako vstreglo Slovencem z novo izdajo. — Slovenske večer niče 1. 1887. zv. 41: „Dolga zastavica v večji družbi". Zastavil Anton Kržič. — Drobtinice 1. 1887 XXI: „Ura in naše srce". Govoril v Kat. družbi Anton Kržič. Peto prekoristno delo za sedanji čas, ko je po krščanskih hišah izreja tako malo krščanska, je „Krščanski detoljub". List za krščansko vzgojo in rešitev mladine. Izdaje štirikrat na leto „Kat. družtvo detoljubov"; vreduje Anton Kržič, od 1. 1888 v 10, z mnogimi neprecenljivimi prilogami, na pr.: 1. „Ali znaš?" Zbirka kršč. resnic in molitev, ki naj bi jih vsak kristijan znal na pamet. 2. Mala zakladnica t. j. zbirka krajših molitvic in pobožnosti z obilnimi odpustki. 3. Litanije presv. Imena Jezusovega. 4. Sv. Germana, izgled kršč. potrpežljivosti. 5. Sv. pokora (Izpraševanje vesti. Kes ali obžalovanje. Trdni sklep. Obtožba grehov. Zadostovanje). j 6. Posvečevanje dneva z mislimi, v verzih zložil Ant. Hribar. 7. Podobica sv. Alojzija ali njegov pot v nebesa, v spomin tristoletnice njegove blažene smrti. 8. Spomin prvega sv. obhajila itd. Nekatere teh prilog, zlasti prva, so že večkrat tiskane, v 10 do 20 tisoč izvodih med slovenskim ljudstvom, kar ne bode brez božjega blagoslova tudi v prihodnosti. Slovenske Večer niče 1. 1888 zv. 42: „Življenja nit". Poučno-zabavni govor v večji družbi. — L. 1889 zv. 43: „Naj-oblastnejša vladarica na svetu" Šaljivo-poučen govor. Sp. Anton Kržič. — Drobtinice 1. 1888 t. XXII: „Radoslav Silvester". Spominpetindvajsetletnice. „Govor o papeževi slavnosti" v kat. družbi rokodelskih pomočnikov. — L. 1889 t. XX1I1: „Srečni naš cesar — osrečuje narode". Govor o ces. 401etnici v šolah uršu-linskih. „Zmotnjave in zmote". Govoril v Kat,. družbi Anton Kržič. Šesto prepotrebno delo je pričel A n t. Kržič v Koledarju kat. tiskovnega društva 1. 1889. 1: „Ocena slovenskih knjig za mladino in ljudstvo", kar z nekaterimi pomočniki nadaljuje v naslednjih tečajih, na pr.: I. Knjige za mladino, a) Mladini posebno priporočljive knjige, b) Mladini manj primerne ali celo neprimerne knjige. — II. 1890: a) Molitvene knjige, b) Zabavne knjige. — lil. 1891: II. Knjige za ljudstvo. — IV. 1892 in V. 1893: Knjige za mladino itd. — Prepotrebno delo je to dan danes, ko se toliko bere in čita, pa toli-krat brez razuma, brez razsodka, je-li to, kar nudi knjiga ali časnik, tudi res, pravo, dobro ali napačno. Sedmo dokaj zanimljivo delo, katero je doslej izvrševal Anton Kržič, so pa razne igre, vesele in dovtipne, v zabavo ožjim krogom, največ katoliškim rokodelskim družbam in čitalnicam, ki jih je po vzgledih iz družili jezikov deloma poslovenil deloma izvirno priredil. Take so 11a pr.: „Denar ali pa nos. Igrica v dveh dejanjih. Dva prijatelja pa ena sama suknja. Saloigra v enem dejanju. Pravda, v dveh. Zamujeni vlak, v petih. Skriti zaklad, v treh. Novi zvon ali srečna sprava, v treh. Zgubljena suknja, v enem. Hišnik v zadregi, v dveh. Doktor Čuden in njegov sluga, šaloigra v treh dejanjih. Novi Salomon. Šaljiv prizor s petjem itd." — Sicer pa sodeluje Anton K r ž i č marljivo pri nekaterih časnikih p. Danici in Slovencu itd. ter pri mnogih d r u š t v i h p. Kat. družbi in rokodelski, pri Matici itd. v besedi in s pismom že mnogo let, in je sedaj mladim učiteljem in prihodnjim učiteljicam duhovni voditelj. Bog ga vodi in krepčaj v toliko blagovitem delovanju vedno na korist in zabavo Slovencem sploh, posebej dragi mladini slovenski! Naši d Iz Ljubljano. (Odlikovanje p reč. ka n on i k a in profesorja Jožefa Mama.) Zvezda se na prsih sveti, Cesar c'lo ga čisla sam. — J. Koseski. Poročali smo že, daje bil g. profesor Jožef Mam povodom njegovega umirovljenja odlikovan z viteškim križcem Frančišek-Jožefovega reda. V torek, i. vinotoka, v dan godu nagega presvetlega cesarja, ob 11. uri dopoludne se mu je križec jako slavnostno pripel. V lepo okrašeni gimnazijski telovadnici so se zbrali g. deželni šolski nadzornik Š u m a n kot zastopnik vlade, g. prelat dr. Cebašek kot kapiteljski odposlanec, g. župan G ras sel li, profesorska zbora obeh gimnazij, več osobnih prijateljev slavljenčevih in gimnazijska šolska mladina. Ob ustopu slavljenca so gimnazijski pevci pod vodstvom g. Foersterja zapeli: »O Oesterreich, inein Vaterland«. Na to pripne deželni šolski nadzornik g. Suman slavljencu viteški križec ter omeni, da je Njega Veličanstvo blagovolilo g. slavljencu dne 2. kimovca vsled zaslug, ki si jih je stekel na šolskem polji, proslaviti z viteškim križcem Frančišek-Jožefovega reda. Zato pa si šteje v posebno čast, da sme o tej slavnostni priliki ob navzočnosti gospodov koleg kakor tudi nadepolne gimnazijske mladine pripeti ta znak odlikovanja in visoke cesarske milosti na zaslužne prsi slavljenca. Pripevši križec slavljencu mu čestita imenom na-vzočnih koleg in mladine. Sedaj čestita slavljencu v navdušeni besedi g. ravnatelj Senekovič približno tako - le: Radosten in slavnosten dan je denašnji, ko nam je podana prilika, čestitati Vam, velečastni gospod kanonik, sedaj, ko Vam diči avstrijsko čuteča prsa križ Frančišek- 1 Jožefovega reda. Radostno poudarjam, da je to za naš zavod dan veselja, in to tembolj, ker ste v družbi z nami delili toliko časa žalost in veselje, radost in težave pri vzgoji mladine. Petintrideset let ni sicer mnogo v življenji kacega naroda, a v življenji po-samnika je to dolga vrsta. In kar nas tembolj z radostjo napolnuje, to je delovanje Vaše: pač se spo- | opisi. minjate nazaj trnjevih dnij, katere ste preživeli na težavni poti šolstva. Kolikrat ste naiboljše mislili, najboljše želeli, in vender so Vas slabo ali celo napačno umeli! In nasproti mladini, kako ste vselej imeli srce odprto in odprte roke! Smelo rečem, da ste marsikateremu mladeniču, ki se je že obrnil na pot krivice, poinogli nazaj na pravo pot poštenja. Prav tako ste bili nam prijazen, mil in vsikdar odkritosrčen tovariš. In dasi se danes ločite od našega zavoda ter podate v zasluženi pokoj, dasi se ločite od nas dragih svojih učiteljskih tovarišev, in mi to z žalostjo na znanje jemljemo, vendar prosim Vas, prečastni slav-Ijenec: pozabite, kar je bilo grenkega, bridkega, in vzemite seboj, kar je bilo za Vas prijetnega, veselega. Jaz pa Vam voščim še mnogo, mnogo let v sreči in zadovoljnosti preživeti v čast božjo in na slavo domovine. Obrnivši se k dijakom nadaljuje: Priča ste danes slavnosti, ki se redko kdaj dogodi v naših prostorih. A prav denašnji dan vam je priča, kako presvetli cesar sami priznavajo zasluge mož, ki so si jih stekli na šolskem polji v prid mladine in v prid skupne naše domovine. In prav denašnja prilika bodi vam novo znamenje, združiti vse moči, da v marljivosti doprinesete že v mladosti svoji lep venec delovanja na oltar domovini. Gospod slavljenec je mnogo deloval v šoli, malone vsi ste bili njegovi učenci. Ravnal še je po reku našega pesnika, da Dolžan ni samo, kar veleva mu stan Kar more to mož storiti je dolžan. Tako je s peresom svojim proslavil domovino, kažoč v svojem tolikoletnem »Jezični ku« na vse one može, ki so se v našem slovstvu pokazali iu odlikovali. Razven tega pa je sodeloval pri našem znanstvenem društvu »Slovenska Matica« izza njenega početka ter ji je zadnja leta rodoljubiv predsednik. In ko se sedaj gospod loči od naših šolskih soban, sprejmite si njega kot vzornika v svoje srce, naj vas njegova marljivost naudušuje, da si bodete ob času svojih študij zasejali mnogo zdravega semena, ki bo kalilo in kasneje sad donašalo dorno. ini. Domovina kliče na delo, domovina potrebuje dela v- rev! Zato je neizrekljivega pomena za našo domovino, ako se njeni sinovi vednostno čvrsto oborožijo v mladostnih letih, da jim bode mogoče pozneje tem vspeš-neje delovati v njen prospeh z uma svetlim mečem. K taki marljivosti spodbuda bodi Vam tudi denašnja slavnost. In ako se ravnate po marljivosti svojega profesorja, denašnjega slavljenca, postavili mu hodete najlepši spomenik v svojih srcih. (Konec prih.) Iz Ljubljane. Na slavnostnem banketu, ki se je dne 9. t. m. priredil zaslužnemu g. L. Svetcu, govoril je tudi g. V. Hi bil i k ar, predsednik »Zveze slovenskih učiteljskih društev«, braneč slovensko uči-teljstvo proti nezasluženim napadom. Ta govor smatramo si dolžni, da ga priobčimo. Njegov govor se je glasil: Kot predsednik „Zveze slovenskih učiteljskih društev" prosil sem si dovoljenja slav. pripravljalni odbor tega slovesnega banketa, ki je nekako zadoščenje slav. društvu sv. Cirila in Metoda in njegovemu podpredsedniku velespoštovanemu gospodu L. Svetcu za razžaljenje, provzročeno na I. slov. katoliškem shodu, da smem v imeni slovenskega učiteljstva temu slavnemu društvu, osobito pa zaslužnemu gospodu L. Svetcu zaklicati Slava! pri tej priliki pa tudi, ko je s tem društvom zvezano ljud. šolstvo — slov. učiteljstvo. izpregovoriti javno nekatere besede v obrambo javno zapisanemu napadu, javno izrečenemu obdolženju slov. učiteljstva. Predno se je otvoril I. slov. katol. shod tukaj, zapisal je nekdo gorostasni izrek: »Več je vreden en sam akademično izobražen Slovenec in več more upli-vati na omiko naroda, kakor 10000 ljudskih učiteljev«. Slavna gospoda! Ako je tisti mož bil zapisal ta izrek nepremišljeno, vreden je pomilovanja, ako pa ga je poslal v svet s premišljeno hudobnostjo, tedaj zasluži največje zaničevanje in preziranje. Niti v prvem še manj pa v drugem slučaji pa se hoče omadeževati slov. učiteljstvo z bodi si kakor kolišnim razgovorom z onim možem radi tega napada; svet naj sodi. ali je slov. učiteljstvo zaslužilo to ali ne. K delavnosti ni treba ravno akademične izobražbe, k duhovitosti in poštenosti pa tudi ne, kar je pisatelj izreka s taistim najbolje dokazal. Slovensko učiteljstvo trudilo se je in se še po svojih močeh z narodovo vzgojo in izobrazbo ne le v šoli, namreč povsod, skoraj v vsakem slov. društvu itd., vsaj smo učitelji tudi sinovi naroda, tudi mi hočemo po svojih močeh delovati za njegovo omiko, za njegovo blaginjo in tudi mi smo pripravljeni braniti svetinje njegove. Na katoliškem shodu samem, oziroma v odseku za šolstvo, naglašalo se je pri sklepanji raznih resolucij o katerih pa ni tukaj razpravljati, da pri vzgoji novih učiteljev treba misliti na značaj — krščanski značaj, katerega sedanje učiteljstvo nima. Sedanji učitelji smo tedaj brezverci, odpadniki od one sv. vere, katere nas je slov. mati učila, naročala ljubiti! Slavna gospoda! To naglašanje ni bilo pravo, ni resnično! Slovensko učiteljstvo je bilo vedno, je in bode verno. Vsaj vse slov. učiteljstvo pričenja in končuje vsak pouk z molitvijo, podpira veroučiteljft pri vseh verskih vajah da, ves pouk uči o vsemogočnem Bogu — brez vere si slovensko učiteljstvo še vzgoje in pouka misliti ne more. Da, slav. gospoda, slov. učiteljstvo je pripravljeno tudi verouk poučevati v šoli z ono. ljubeznijo, onim navdušenjem, katerega ravno ta pouk potrebuje. Ako se je sem in tje spri učitelj z duhovnikom, ni se spri radi vere, vzrok bil je drug, a vse jedno izdal se je izrek: Vera je v nevarnosti. — Ako se slov. učiteljstvo bori za svoje pravice, za svojo pridobljeno samostojnost, ako se brani nasiljenega gospodstva in ne klanja brezpogojno načelom nekaterih jednega stanu, ako se zaveda svojega poklica, ako vestno opravlja svoje dolžnosti in ako se bojuje za narodnost i ob mejah slovenstva — za to ni še krščansko neznačajno. Tega obdolženja slov. učitelji nismo zaslužili! Če tudi nas pa ta izrek žali — a ne plaši in ne zadržuje nas, tudi na dalje še po svojih močeh delovati za naš ljubi slovenski narod. Prizadevali si bodemo one kali, katere slovenska mati, o katerej se vender še ne trdi, da je brezverska, vlaga v srčeca malih otrok, vzgojiti in izobraziti, da postane iz mladine — narod, ki bode veren, naroden in značajen, narod, ki bode delaven in odkritosrčen, ki bode spoznal pšenico od ljulike, in ki bode ločil prave učitelje od lažiprorokov! V to pomagaj nam Bog! Z vidnim zadoščenjem sprejelo je občinstvo to krasno izjavo našega narodnega učiteljstva in živahni Živio-klici zadoneli so po dvorani našim vrlim vzgo-jevalcem mladine. Iz kranjskega okraja. (Konferencij a.) Dne -27. mal. srpana je imelo učiteljstvo kranjskega okraja uradno zborovanje v Škofji Loki. Ob 9. uri otvori c. kr. okrajni šolski nadzornik g. A. Žumer zborovanje s pozdravom navzočnih ter je imenoval starosto tukajšnega okraja g. Črnil ca, učitelja v Podbrezjah, svojim namestnikom. Za tem predstavi v okraj došle nove učne moči. Zapisnikarjema sta bila izvoljena gdč. I. Hrome c in g. I. F lis. (J. nadzornik potem omenja premembe pri učiteljskem osobji v tukajšnem okraji. Dalje govori o delovanji c. kr. okrajnega šolskega sveta, o rešitvi ' p;edlog, katere je sklenila lanska deželna učiteljska konferencija, omenja važnejših razpisov c. kr. ob-lastev in preide k poročilu o nadzorovanji. Glede discipline in vzgoje pravi g. nadzornik, bili sta jako dobri, po nekod vzgledni. Glede jezikovnega pouka omenja, da se je dobro delovalo v obče. Na to omenja nekaterih nedostat-nostij. katere je opazil po nekaterih šolah. Istotako omenja pouka v ostalih predmetih. Končno omenja, da kar je grajal, storil je le radi stvari same in nikakor ni hotel komu krivice delati. Povoljnega uspeha pa te opazke niti najmanj ne otemnujejo, zatoraj se zahvaljuje učiteljstvu okraja za njega požrtvovalno delovanje. Priporoča, naj uči-učileljstvo še nadalje deluje v tej smeri in naj skuša kolikor moč napredovati. Nadaljne točke dnevnega reda bila so razna poročila. V prvem poročilu predaval je g. Pezdič o pokončni pisavi. Videlo se je, da je g. poročevalec z največjo natančnostjo rešil svojo nalogo. Na podlagi izkušenj, katere si je pridobil sam ali pa člani za to voljenega odbora, je dokazoval, kolike važnosti glede otroškega zdravja je pokončna pisava. G. poročevalec je pokazal tudi nekaj izdelkov svojih učencev pisanih s pokončno pisavo. Zares je bilo nekaj prav lično pisanih zvezkov. Zborovalci so pritrdili poročevalčevi resoluciji, naj se s prihodnjim letom vpelje pokončna pisava v vseh šolah tukajšnjega okraja, ker predsodki, katere je marsikdo imel, izginili so, ko smo videli tako lepe uspehe. Želeti je le, da g. poročevalec priobči čim preje svoje poročilo, katero je bilo z burnim odobravanjem vsprejeto. Drugi poročevalec g. F. Luznar je sestavil učni red za ponavljalno šolo. Prav dobro je razmotrival težkoče , s katerimi se moramo boriti učitelji v po- i navljalni šoli, katera žalibog učiteljem naklada mnogo truda, dasiravno ni moči doseči zaželenega uspeha. Na šolsko tablo je napisal g. poročevalec učna reda za dečke in deklice ponavljalne šole, katera se bo-deta dala prav dobro uporabiti. Poročilo g. I.uznarja je bilo prav živahno odobravano. V poročilu knjižničnega odbora je poročal g. načelnik Kuster o stanji okrajne knjižnice, o njenih dohodkih in troških. Poročilo se je z odobravanjem vzelo na znanje. G. Gärtner je nasvetoval v nakup nekaj knjig, kar se je pa odboru prepustilo, naj ukrene potrebno ; in nakupi knjig, kolikor bodo dopuščale denarstvene razmere. Potem je bila volitev knjižničnega odbora. Dosedanji odbor je bil z vsklikom na novo izvoljen. Živahneja je bila pa volitev v stalni odbor. Izvoljeni so bili gg. K. Benedik. J. Jelenec. F. Luznar in J. Hežek. Izmed posamičnih nasvetov je omeniti onega g. Gärlnerja, da naj se denar za šolske potrebščine pobira potem si. c. kr. davkarskih uradov, kateri nasvet se je priporočil si. c. kr. okrajnemu šolskemu svetu v uvaževanje. G. nadzornik zalnaljuje končno gg. udeležence za pozornost, s katero so sledili vsem razpravam in sklene zborovanje s trikratnim slava-klicem na našega najmogočnejšega zaščitnika in pokrovitelja ljudskega šolstva, presvetlega cesarja. Po zborovanji je bil v prostorni dvorani «pri kroni» obed, katerega se je udeležilo vse učiteljstvo. Ne bodem omenjal tu o tacih prilikah običajnih na-pitnic, pač pa tržiškega godbenega kvarteta, ki nas Je prav dobro zabaval med obedom. —n—. Iz kamniškega okraja, (f J. Vrančič). Kakor je »Uč. Tov.« naznanil, umrl je 18. kimovca v Ljubljani Jernej Vrančič, nadučitelj v pokoji. Imenovani je bil rojen v Čatežu na Dolenjskem dne 24. vel. srpana 1811. 1., kjer mu je bil oče cerkvenik. Kje se je šolal, piscu ni znano. Prva njegova služba je bila v Ajdovščini na Goriškem, od koder se je preselil 1839. 1. v Moravče, kjer mu je bila druga in zadnja (!) služba, kajti tu je poučeval do pokojnine: celih 39 let! Kaj vse je doživel v tem času. Takrat rnoravška fara ni imela še lastnega šolskega poslopja, in moral je do njegove izvršitve (1866) poučevali v štirih privatnih hišah. S preselitvijo v novo šolsko poslopje imenovan je bil provizoričnim nadučiteljem, defini-tivnim pa (Bog zna zakaj še le takrat) le nekaj dni pred umirovljenjem. Konec kimovca 1878. 1. stopil je po 451etnem delovanji v zasluženi pokoj. Od tega časa pa je bival v Zagradci pri svojem sinu g. župniku, ali pa v Ljubljani. Njegovo delovanje kot učitelj je bilo uspešno in dolgotrajno in imenovati se morata pokojnik in brat mu Frančišek pijonirja ljudske omike Moravške, V'a kr. Stroškov je bilo ......260 , 24'/a , Ostane . 39 gld. 45 kr. Pregledovalcema računa sta bila voljena »peraccla-mationem« g. Lunder, nadučitelj na Raki in g. Saje, nadučitelj v Šent-Jerneji. Našla sta vse račune v redu, kateri se potem odobre. O tej točki debatirali so še gg. Leveč, Abrarn in Lunaček. Priporočajo se nekatere knjige v nakup in sicer: učitelji naj bi tekom leta pisno naznanili, katere knjige žele, da se nakupijo. 0. Volitve: a) stalnega odbora. Po nasvetu g. Andreja Grčarja ostane stari odbor, namreč: gg. •Jožef Bezlaj, dr. Tomaž Romih, Ivan Rupnik in Ivan Lapajne; b) knjižničnega od bora. Tudi ta odbor ostane stari po nasvetu g. And. Grčarja in sicer gg. Ivan Lapajne, dr. Tomaž Romih, Ivan Rupnik, Jakob Gepuder in gdčna Ana Schmidinger. 7. Posamezni nasveti. G. Ivan Rupnik na-svetuje: da naj se neobvezni pouk v nemščini ali odpravi, ali pa zagotovi učitelju za ta pouk primerna nagrada; b) učiteljem naj se izprosi znižana voznina na vseh železnicah, kakor uživajo to dobroto državni uradniki. Ko je oba nasveta natančneje utemeljil, obveljata ista v daljno predložitev. S tem je bil vspored končan. Gospod prvosednik sklene konferencijo zahvalje-vaje se za tako stvarno in zanimivo udeležbo, za pazljivost pri obravnavi posameznih točk vsporeda, želeč, da bi obravnave in vsi sklepi obrodili obilnega sadu. Vse navzočnike pa spodbuja, da bi tudi v prihodnjem letu z isto neutrudno delavnostjo in ljubeznijo delovali na polji ljudske omike, ter ucepljali mladini čut ljubezni do Boga, do domovine in države in do pre-vzvišene vladarske hiše. Prvosednikov namestnik g. Ivan Lapajne zahvali v imenu učiteljstva g. prvomestnika za izvrstno in nepristransko vodstvo konferencije. Popoludne se je zbralo učiteljstvo polnoštevilno k skupnemu obedu na vrtu g. Gregoriča. Po obedu pa je imelo »Pedagogiško društvo« svoje lvdno zborovanje. Hitro se je nagibal dan proti koncu in zapuščali smo mestece z veselo zavestjo, da ostane dan konferencije vsakemu v blagem spominu. M. Humek. I/. Trsta. (Slovensko šole pred tržaškim občinskim svetom. Konec.) Galerija je ploskala poročevalcu ves čas, ko pa je končal, nastalo je tako huronsko kričanje, da naslednji govornik niti do besede ni mogel priti. Ko se je polegel ropot in šum, povzel je besedo občinski svetnik Nabergoj in rekel: Z nasvetom šolskega odseka se nikakor ne moreni strinjati in to iz raznih uzrokov. Odsekovo poročilo se sklicuje v prvi vrsti na to, da okoličanske šole od mesta niso oddaljene štiri kilometre, da morejo torej otroci v mestu živečih Slovencev prav lahko hoditi v okolic inske šole. Daljava ni jedino merodajna. Okoličanske šole so tako mnogobrojno obiskovane, da za šolske otroke iz mesta nikakor ni prostora. Sicer pa so na vseh okoličanskih šolah ustanovljene tudi italijanske paralelke in če velja to, kar je poročal odsek, da naj namreč slovenski otroci iz mesta hodijo v okoličanske šole, potem bi morali tudi italijanski otroci iz okolice hoditi v mestne šole. (Strahovito kričanje in ropotanje na galeriji. Župan zvoni neprestano.) Poročilo se sklicuje na to, da vzdržuje mesto za italijanske prebivalce trinajst, za slovenske pa deset šol. To si je treba ogledati še z druge strani. Iz proračuna je vidno, da žrtvuje mesto za ljudsko šolstvo 408.000 gld. Za slovenske šole se potrosi od te vsote samo 30.000 gld., ostalih 438.000 gld. pa gre samo za italijanske učilnice. Vseh za šolo godnih otrok je 10260 v mestu in 3143 v okolici, slovenskih otrok je torej toliko, da bi bilo za slovenske šole, če bi se stroški pravično razdelili, žrtvovati vsaj 98.622 gld. (Novo dolgotrajno razsajanje na galeriji. Župan zvoni neprestano, svari galerijo, naj se vede dostojno, preti in prosi, naj poslušalci ne sramote svoj dobri glas kot uljudni in dobro vzgojeni Tržačani.) Iz tega je vidno, kaka irjnija je to, če govori poročilo šolskega odseka o velikodušnosti občine proti slovenskim šolam. Petdeset očetov, ki prebivajo v mestu ter nosijo občinska bremena, prosi slovenske šole in njih zahteva je vseskozi pravična. Vi se ponašate s svojimi liberalnimi principi. Upam torej, da se jim ne bodete izneverili, ampak ustanovili šolo. (Smeh in kričanje.) L. 1883. očitalo se je vladi, da vzdržuje v Trstu nemško šolo, zagovarjal je to šolo italijanski list, češ, naj se Nemci vzgajajo v nemškem jeziku, samo Italijanom bodi dana prilika vzgojiti se v italijanskem jeziku. To velja tudi za Slovence. Govornik izjavlja končno, da se s to stvarjo ne bode bavil nadalje, ker se itak ne bode rešila v občinskem svetu, ampak na drugem mestu, kjer se bode sodilo po pravici in po zakonu. (Šum in ropot, smeh in upitje.) Poročevalec d' Angeli je ugovarjal le glede vsote za šolske namene, češ, da ne plačuje občina iz te vsote samo ljudskih šol, ampak tudi druge. Pri glasovanji je sprejel občinski svet predlog šolskega odseka z vsemi proti dvema glasoma. Proti i sta glasovala obč. svet. Nabergoj in Nadlišek. Sodili se je moglo naprej, kako se liode izrekel občinski svet glede slovenskih šol v mestu, zato ni njega ukrep prav nič iznenadil in tudi dokazi, kako »avita coltoja« prešinja vse Lahone, niso novi. Vpra- šanje o slovenskih šolah je zdaj v rokah vlade in radovedni srno, ali bo izpolnila nadejo Nahergojevo in svečano svojo obljubo. Društveni vestnik. Iz kranjskega okraja. Dne 20. t. m. bode učiteljsko društvo za kranjski šolski okraj slovesno odkrilo nagrobni spomenik prerano umrlemu društveniku, gosp. Antonu Rozmanu. Ob tej priliki bode za rajnega sv. inaša ob 8. uri v župnijski cerkvi v Stari Loki. Tovariši! obiščimo še jedenkrat skupno v prav obilnem številu zemeljske ostanke prerano umrlega in pokažimo, da ga imamo in ohranimo v trajnem spominu. Gg. pevce pa prav posebno prosimo, da pridejo o polnem številu in poprej že k glavni skušnji. Po tem opravilu bode občni zbor našega društva ob 10. uri dopoludne v Škofji Loki z nastopnim vsporedom : 1. Nagovor predsednikov; 2. poročilo tajnikovo; M. poročilo blagajnikov» in volitev treh pregle-dovalcev računov; 4. določitev udnine za upravno leto 1892/93 ; 5. volitev sedem udov v društveno vodstvo; (i. slučajnosti. K obilni udeležbi vabi odbor. Iz Kamnika. »Kamniško učiteljsko društvo zboruje dne 20. t. m. v Kamniku. Začetek ob 9. uri zjutraj. Vspored: 1. Nagovor predsednikov. 2. Tajnikovo poročilo. 3. Pokončna pisava s praktičnim nastopom, poroča g. Stiasny. i. Posamezni predlogi. K obilni udeležbi vabi odbor. Po društvenem zborovanji bo uradno učiteljsko zborovanje, pri kojem se bo izvolil v c. kr. okrajni šolski svet namesto odišlega g. Kcela nov zastopnik učiteljstva. Ve s t n i k. Najvišje imenovanje. Presvetli cesar je imenoval p re h 1 ago ro d nega gospoda Viktorja Heina, na m e s t niškega svetnika v Gradci, dvornim svetnikom in voditeljem c. kr. deželne vlade kranjske. Osobne vesti. G. Jožef Armič, namestni učitelj na I. mestni šoli v Ljubljani. dobil je začasno službo učitelja-voditelja v Sorici. G. Karol Piki, začasni učitelj v Prežganjah, dobil je začasno IV. uči-teljko službo v Šent-Vidu pri Zatičini, g. Frančišek Cvirn pa začasno učiteljsko službo v Prežganjah. G. Stanko Marin, učitelj pri Sv. Tomaži pri Orinoži, imenovan je začasnim vadniškim učiteljem na c. kr. učiteljišči v Mariboru. — G. Jožef Vittori prišel je iz Opatjegasela v Vedrijan; gdč. MarijaCej od Sv. Križa v Bilje. Od izprašanih učiteljskih kandidatov oziroma kandidatinj so bili nameščeni v goriškem okraji gg.: Anton Macarol kot potovalni učitelj za Srednje-Kambrežko; Jožef Ravbar, podučitelj v Opatjem-selu ; FrančišekKotnig, namestni učitelj v Solkanu ; Angela Se t nič ar, začasna učiteljica v Šmarijah; Elizabeta Manzoni, podučiteljica v Kanalu, Marija Komac v Kamnjah in Justina Vuga pri Sv. Križi. Iz zadnje seje c. kr. deželnega šolskega sveta. Sklepalo se je o rekurzih glede volitev krajnih šolskih svetov na Vrhniki, Šiški in Dol. Logalci. Imenovani so bili: za drugo učno mesto v Cerknici stalni učitelj v Beli Peči g. Rudolf Piš; za drugo učno mesto v Skofji Loki dosedanji tarnošnji tretji učitelj g. Bogomir Krenner; za tretje učno mesto v Škofji Loki učitelj-voditelj v Sorici g. Julij F lis; za tretje učno mesto v Veliki Dolini g. Ferdinand Strel učitelj v Bosni; za drugo učno mesto v Mokronogu tarnošnji začasni učitelj g. Edvard Vohinc; za tretje učno mesto v Sodražici stalna učiteljica v Kne-žaku, gdč. Marija Ber no t; zi učitelja - voditelja v Grčaricah g. Ivan H u 11 e r, učitelj - voditelj v Topli Rebri; za učitelja-voditelja v B injaloki nadučitelj na Vačah, g. Jernej Kimovec. Vadniškemu učitelju g. Ivanu Tomšiču se je pripoznala četrta, otroški vrtnarici g Viljemi ni Fran ko prva petletnica. Pravi girnnazijalni učitelj g. dr. Lovro Požar potrjen je stalnim in je dobil naslov profesorja. Preskušaj e učne usposobljenosti se bodo na c. kr. učiteljišči v Ljubljani pričele dne 7. listopad i. Prošnje za pripust k skušnji je na c. kr. okrajne šolske svete vlagati tako, da bodo vsaj do 25. t. m. pri ravnateljstvu komisije. Številke govore. Po statističnih izkazih je na celem svetu okoli 400 ) tovaren za popir, ki izdelujejo vsako leto 9,520 003 q popirja. Izračunih so, da porabijo tiskarne polovico ter sedaj izhajajoči časopisi 3,000.000 q popirja. Ker se poraba popirja rada primerja s kulturnim stanjem narodov ali držav, pri-občujemo nastopne date o potrebi oziroma uporabi njegovi: na Angleškem pride na vsakega človeka 5 75 kg, v Severni Ameriki 5 25 ki'vo šolsko izvestje za oba zavoda nekoliko pozneje. Iz podatkov poročamo za danes naslednje: C. kr. strokovna šola za lesno industrijo je imela letos prvič štiri letnike in zato odpušča prvič učence z od-bodnimi spričevali. Pričetkom šolskega leta je vstopilo 55 rednih in 10 izvanrednih učencev. Med temi jih je 135 absolviralo z ugodnim uspehom, 5 jih je dobilo ponavljalni izpit in trije niso sposobni za vstop v višji razred. Vsi učenci razven jednega so bili slovenskega materinega jezika, veroizpovedanja pa katoliškega. V višjih 3 razredih so bili 4 strugarji, 12 rezbarjev in Ki mizarjev. Odhodna spričevala so dobili v 4. letniku: strugar J. Svetlič. rezbarji Fr. Ciber. ,1. Poljšak in F. Trnovec, in mizarji A. Adlešič, K. Čine, J. Črnivec, F. Koželj in H. Nakrst. Vsem je učiteljski zbor jednoglasno pripo znal spričevalo zmožnosti. — C. kr. strokovna šola za umetno vezenje in šivanje čipk je imela pričetkom 61 učenk, na konci šolskega leta pa še 46. Klasifici-ranih je bilo 30 učenk, med temi jih je 23 dobilo spričevalo zrelosti, 1 imajo ponavljalni izpit in 3 niso dovršile z ugodnim uspehom. V tretjem letniku, ki je letos prvič prirasel, so bile 4 učenke, ki so vse prejele prav dobro odhodno spričevalo. Po narodnosti je bilo 36 s slovenskim, 22 učenk z nemškim. 2 s poljskim in 1 hrvatskim materinim jezikom. Vse ustanove na obeh zavodih so znašale v preteklem šolskem letu 2900 gld. — V javni risarski šoli je bilo vpisanih 69 obiskovalcev. — Učni zbor je imel poleg ravnatelja 1. Šubica 10 moških in 4 ženske člane. — Vpisovanje za prihodnje šolsko leto se prične za oba zavoda z dnem 15. kimovca. Popolno žensko učiteljišče v Ljubljani. Vis. c. kr. naučno ministerstvo je dovolilo, da se popolni tukajšnje žensko učiteljišče, to je, da bodo odslej naprej vsi štirje letniki na tem učiteljišči. Ker letos ni prvega letnika, zato se bode to popolnjevanje vršilo šele od šolskega leta 1894/95 naprej. Višja dekliška šola v Konjicah. Mariborski knezoškof prcuzvi-Seni gospod dr. Napo t ni k kupil je v Konjicah, v Cerkvenih ulicah št. 100 ležečo hišo v ta namen, da se ondu osnuje višja dekliška šola. T roški za prireditev hiše so proračunjeni na 40.000 gld. in, kakor se čuje, je darovala polovico le vsote kne-ginja VVindischgratz. Novo šolo bodo vodile šolske sestre, urejena pa bode po uzoru dekliške šole v Mariboru. Glede učnega jezika na bodočem tem zavodu še nismo ničesar mogli izvedeti, vender pa tipamo za trdno, da se slovenščina ne bo v kot pritiskala. Tretja paralelka dovolil.i se je, kakor se nam poroča, za peti razred Ljubljanske gimnazije. Ker ta razred šteje letos 130 učencev, je bila tretja paralelka neobhodno potrebna. Zahvala. Slavno društvo »Narodna šola« je bla-goizvolilo za mali znesek ljudski šoli v Svibnem poslati mnogovrstnega šolskega blaga. Za poslano se izreka tem potem najtoplejša zahvala. Šolsko voditeljstvo v Svibnem dne 4. vinotoka 1892. Zahvala. Podporno društvo »Narodna šola« je izvolilo za mali znesek ubogim otrokom tukajšnje šole mnogo raznega šolskega blaga poslati. V imeni obdarovanih se najtopleje zahvaljuje Iiadiroj Peterlin, š. voditelj. V Kolovratu, 5. vinotoka 1892. Zahvala. Tukajšnji šolski in učiteljski bukvami je podaril blagorodni gospod Jožef Bušič, penzio-nirani poštni nadoskrbnik, naš rojak, sedaj stanujoč v Ljubljani, več lepih knjig »Matice Slovenske« tudi nekaj nemških knjig o kmetijstvu, in še celo italijanskega nekaj raznega zapopadka. Izrekam tem potem najtoplejšo zahvalo in še več posnemovalcev. Šent Jernej dne 5. vinotoka 1892. Jan. Saje, nadučitelj. Listnica uredništva. Popravek. V zadnji številki je na str. 270 društveni odbor Narodne Šole« napačno tiskan; na-inestu Frančišek »Kokalj« je postaviti »Raktelj«. Notica o začetku pouka v Ljubljani v zimskem času pa je v toliko popraviti, da se pouk v 1. in II. razredu s 1. listopadom začenja ob 9. uri. — Zaradi nedostatnega prostora danes še nismo mogli na poslana vprašanja odgovoriti, kakor je tudi morala zaostati »didaktika«. *J € Nebliščeči lak za šolske table kakor tudi šolsko črnilo se dobiva pri Adolfu Hauptmann-u, v tovarni oljnatih barv, ftrneža in lakov v Ljubljani. 2* Sr* «Učiteljski Tovariš» izhaja na celi poli velike osinerke I. in 16. dan vsakega meseca; ako je pa na ta dan nedelja ali praznik, izide dan poprej ali pa dan pozneje. — List stoji za vse leto 3 gld., za pol leta I gld. 50 kr. Udje «Slovenskega učiteljskega društva» prejemajo list za 2 gld. na leto. za 1 gld. na pol leta. Spisi naj se blagoizvolijo pošiljati uredništvu v Ljubljano, Komenskega ulice št. 9; naročnino pa prejema gospod Fr. Kokalj v Ljubljani na Bregu št. Ki. Vse pošiljatve naj se pošiljajo frank o.