RECENZIJA KNJIGE »ARGUMENTIRANOST KOT MODEL (USPEŠNE) KOMUNIKACIJE« Silvestra Klemenčič Igor Ž. Žagar in Barbara Domajnko: Argumentiranost kot model (uspešne) komunikacije. Založba Izolit - Zbirka Zrenja, Domžale, 2006, str. 92, [ISBN 961-6279-99-8] Iz naslova sicer ni moč razbrati, da gre za podrobno obravnavo pedago- škega diskurza, ki vsebuje svoje specifične elemente in posebno obliko jezikovne rabe znotraj pedagoškega procesa oziroma odkritega in prikri- tega kurikula v šoli in zunaj nje. Argumentiranost kot model (uspešne) komunikacije je znanstvena monografija, ki celostno obravnava pogled na specifični, to je na pedago- ški diskurz, njena prava vrednost pa je v aplikativnosti. V izhodiščno razla- go teoretičnih postavk komunikacije v šoli (govorne in pisne) so namreč nazorno vpleteni praktično uporabni primeri in priporočila. S tega vidika je delo pomembno ne le za učitelje, temveč tudi za širok strokovni krog oblikovalcev, uporabnikov, izvajalcev in raziskovalcev šolskega polja ter za vse, ki jih komunikacija v vsakdanjem življenju kakorkoli zanima. Osvetlitev pedagoškega diskurza temelji na predpostavki, da jezikov- na raba ni »nevtralen prenos dejstev«, »odsev stvarnosti«, temveč družbena dejavnost, ki sooblikuje interpretacije družbene stvarnosti. Zato je v delu posebna pozornost posvečena poti oziroma potem, po katerih diskurz v šoli deluje, in to v vseh klasičnih elementih pedagoške prakse. Šolski dis- kurz je z vidika retorike in argumentacije nazorno predstavljen, tehnike in strategije argumentacije pa uporabne v vsakodnevni praksi in na katerem- koli področju, ne le v šoli. Avtorjema je uspelo dokazati tezo, da je komunikacija v šoli za peda- goški proces temeljnega pomena, da jo lahko pojmujemo kot mesto in hkrati kot sredstvo izvajanja pedagoških dejavnosti (aktivnega skupnega oblikovanja učne situacije in znanja), in da je poznavanje in obvladovanje komunikacije v šoli eden temeljnih vidikov kakovosti izobraževanja. ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII (2007) ŠTEVILKA 1/2 str. 185-187 186 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 1/2 Prilagajanje osnovnih elementov retorike, logike in argumentacije je v pričujočem delu spretno prevedeno v načine komunikacije v šoli. Reto- rika in argumentacija že skozi dvatisočpetstoletno zgodovino postavljata temelje pravilnega in učinkovitega oblikovanja argumentov in prepričeva- nja. Z obvladovanjem teh spretnosti lahko tako učitelji kot učenci bistveno izboljšajo kakovost pedagoškega procesa. Poudarjeno je, da je argumen- tiranje spretnost, ki se je lahko vsakdo nauči, a je v veliki meri odvisna od vsakokratnega posameznega konteksta, kjer sta ključni predvsem prak- tična izkušnja in veliko vaje. Tudi ni naključje, da smo v Sloveniji z refor- mo šolstva vključili v edukacijski sistem retoriko kot samostojni predmet. Oblikovalci teh politik so prisluhnili stroki in ugotovili, da bi bilo dobro, da bi učitelji učili to/tako, kar/kot najbolje znajo. Še prej pa se morajo vse- kakor kontinuirano izpopolnjevati in usposabljati tudi za obvladovanje spretnosti argumentiranja in pedagoškega diskurza. Monografija je smiselno razdeljena v dva sklopa. Najprej je opredelje- no, v čem in kako se znanstveni diskurz razlikuje od pedagoškega, kateri so retorični elementi pedagoškega diskurza in kako ga z mehanizmi reto- rike nadgrajujemo. V retorični analizi pedagoškega diskurza so izpostavljene zlasti vlju- dnostne jezikovne strategije kot dejavnik pospeševanja sodelovalnosti v razredu in povečevanja učinkovitosti pedagoškega procesa. Koncep- tualiziranje pedagoškega diskurza je podprto z nekaterimi teoretičnimi elementi tradicionalnega pojmovanja retorike in s primerom retorične analize v treh delih: v okviru tematike vljudnosti (kako se z uporabo vlju- dnostnih strategij ohranjajo/oblikujejo vloge ter odnosi med učitelji in učenci), s ponazoritvijo vpliva načina ubesedovanja na tip pedagoške de- javnosti (kako izbira jezikovnih strategij vpliva na tip in uspešnost peda- goške dejavnosti) in z dokazovanji, zakaj znanje pojmujemo kot skupno oblikovanje vednosti (kako se šele skozi komunikacijo oblikuje vednost, ki ji je pripisan status znanja). Posebno poglavje je namenjeno etiki komuniciranja v šoli, kjer sta posebej izpostavljeni in obravnavani dve temi, to je vljudnost in etična podoba učiteljev, kot enako pomembno racionalni argumentaciji za uspe- šno in učinkovito izvajanje pedagoškega procesa. Prvi del je zaokrožen s prikazom vloge argumentacije v vsakdanjem življenju, s pojasnitvijo argumentiranosti kot konstitutivnega elementa pe- dagoškega diskurza ter navajanjem pomembnih razlik med logiko, retoriko in argumentacijo. Podani so načini oblikovanja in strukture (konstrukcije) 187 RECENZIJA KNJIGE »ARGUMENTIRANOST KOT MODEL ... argumenta, standardizacije ter kriteriji veljavnosti argumentiranja oziro- ma dobre argumentacije – sprejemljivost, relevantnost in zadostnost. V drugem delu je predstavljen retorični model pedagoškega diskurza. Njegova osnovna enota je učna ura, model pa je oblikovan širše, in sicer kot opomnik točk, ki naj/lahko bi jim sledili učitelji (učenci). Pri oblikova- nju modela so poudarjeni predvsem elementi racionalne argumentacije. Kako ga oblikujemo, kateri so tekstualni korelati prilagodljivosti (njihova odvisnost od fizičnega, družbenega, kognitivnega in jezikovnega konte- ksta) ter kateri so kriteriji (oporne točke) za kvalitativno analizo pedago- škega diskurza. Pravila in elementi procesa veljavne racionalne argumentacije pri oblikovanju in utemeljevanju stališč so opredeljeni »funkcionalno«. Iz njih je po korakih oblikovan argumentativni vzorec, v smislu napotkov in kri- tične presoje. In sicer prek strukturiranja učne ure in oblikovanja govora/ besedila ter izbire in ureditve argumentov. V zaključku je predstavljena Ducrotova teorija argumentacije v jeziku, s katero raziskuje argumentativni potencial jezika kot sistema in pokaže na dejstvo, da jezik ni nevtralen »medij«, ampak naši argumentaciji posta- vlja določene omejitve. Na kratko se avtorja dotakneta tudi Bahtinove polifonije, navedeta, kako jo je Ducrot posplošil na jezik kot sistem oziroma kako jo je oprede- lil, hkrati pa nas napotita na dela s podrobnejšo informacijo o razmerju med polifonijo in toposi. Delo nam namesto zaključka ponuja sklepne misli o strokovni in komunikacijski usposobljenosti učiteljev, o široki rabi in pojmovanju pe- dagoškega diskurza in navaja še nekaj napotkov enega najstarejših razi- skovalcev pedagoškega govora, Kvintilijana, na čigar stališčih temelji ob- stoječe delo. Poudariti velja, da je monografija zamišljena kot učni pripomoček za iz- obraževanje govorcev in da je v njej ravno zato izbrana Kvintilijanova opre- delitev retorike. Ta namreč izpostavi predvsem »dobro govorjenje«, ki zaje- ma ne le kakovosti govora, temveč tudi govorca (pri čemer »dobro« vključuje tudi visoke standarde izobraženosti in moralno-etično razsežnost).